Stev. 21. s, Brus 4 izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po dogovoru, sicer pa po 4 kr. vrsta. Mrak večerni razprostiral Se čez mesto je Granado, V noč zagrinjal nje palače, V noč zagrinjal krasne vrte. A na vrtu najkrasnejšem, V lopi med zelenjem skriti Je sedela Juanitta, Divno lepa Granadanka. A nasproti njej sedel je Ibrahim, bogati Turek, Ki iz Carigrada prišel Bil pred kratkim je v Granado. Zdajci luna je priplula Izza gor, in svit njej mili Obsijal je par sedeči, Sladki govor govoreči . . . Ibrahim: „GIej pri lune svitu čistem, „Pri Dijani, nje kraljici, »Ti prisegam, Juanitta, »Da ljubav je moja čista. „To jedina mi je želja, »Da pri tebi zmer ostanem, »Zrem v očesi Tebi jasni, »Zrem ve lica Tebi zorna, Romanca o idejalnej ljubezni »To jedina mi je želja, »Da smem dotaknit' ročic se »Tvojih nežnih, — poljubiti »Cisto Te na čisti ustni!" Juanitta: »Oj možje, vsi ste jednaki, »Jeden laže bolj ko drugi; „Kaj ljubav je idejalna „Ne pozna od Vas ni jeden. „Oj Jjubav, kakor nas Plato „Jo uči, bi jaz gojila, »Ako bil bi mož na sveti, »Ki bi tak ljubiti umel. »A možje, vsi so jednaki, „Govorijo o ljubezni, „0 ljubezni idejalnej, „A strast nizka jih navdaja. „Strast živalska jih navdaja »Ta le jim jedini cilj je . . . „Ibrahim, in Vi drugačni »Ste ko drugi vsi možaki??" Pred Juanitto je pokleknil Ibralim, roko na srce Je položil in govoril Te besede je slovesno: „Juanitta, da Te bodem „ Vedno, vedno čisto ljubil, »Naj porok Ti bode to, da „Sem EVNUH iz Carigrada!" »»Ti evnuh! . . Le proč od mene, „„Goljufivec Ti prokleti!"" . . . Vskliknila je Juanitta, Vskliknila in — omedlela. Ibrahim z glavo pomaje, Zmeden zapusti Juanitto: »Jaz, evnuh, sem vender zmožen, »Za ljubezen idejalno! „Za ljubezen idejalno, „Akoprav evnuh, sem zmožen, »In to je hotela ona . . . »Zdaj me je pa zapodila!" In z glavo majaje stopal Je skoz ulice Granadske . . . A z neba smejala se mu Luna je, deviško čista! Izstop Celjanov iz okr; Naš župan g. p. t. Nekerman je zbral svoje pokorne kimače 4. t. m. v mestno dvorano ter z resnim obrazom govoril tako-le: »Gospoda odborniki! Vsak izmej nas, mislim, bi rad mnogo, mnogo denarja,*) daroval, ako bi mu bilo v tem važnem trenutku znano, kako da se iega odbora Celjskega. moremo rešiti velike nevarnosti, ki preti nam in našemu nemškutarstvu od strani naših ljutih sovražnikov, teh divjih Slovencev. Že dolgo sem premišljeval in tuhtal tako, da že dalje časa do polunoči noče sladki spanec zatisnoti mojih skrbečih očij; kajti bojim se za mestno nemčurstvo, bojim se za svoje županstvo. A danes stopim pred Vas z dvema predlogoma, ki utegneta na večne veke osvoboditi naše slavno nemčurstvo: I. Mi izstopimo iz okraj nega odbora Celjskega; II. Mi obdamo celo mesto z visokim Lrez-vratnim zidom. — „Zivio! Hoch!" Spoznal sem, da je nujna potreba, da izstopimo iz okrajnega odbora. Žalibože! Tam ne vladamo več mi, marveč ondi začel je vladati mirni duh slovenski, duh dišeče lipe — jaz bi rekel smrdeče, — katera že od starodavnih dnij, ko še ni bilo nemškutarjev, po naših ulicah razširja pogubonosno vonjavo, katere ne moie pregnati karbolna kislina, ako bi si tudi naročili Lauten-schlagerjev desinfekcijski stroj iz Berolina. Gospoda! Poglejte tja v belo Ljubljano, kako naglo se je tam vgnez-dila ta vindiška druhal. Ta okužen duh Slovenstva je silno nevaren. Ako bi tamkaj,„v okrajnem odboru delovali in občevali Vi s Slovenci, poprijela bi se s časoma tudi Vas ta kužna bolezen, in ako pogledujem jaz Vas okoli sedeče in ploskajoče, oblije me, ko poznam Vaša imena in Vaše očete, kar najedenkrat kurja polt, kajti Vi vsi z malo izjemo ste lahko pristni Slovenci kar čez noč. O, kaj bi se zgodilo z mojim županskim sedežem ! Vlada pa mora naš sklep potrditi, „ich berd' ihm schon sogen in Graz!" „Hoch! Hoch! Živio!" Drugi moj nasvet je še važneji in got -vega vspeha, da ne izgine nemškutarija iz našega zidovja, da postane naše mesto prava trdnjava in pa močen steber znanega mostu do Adrije. Že modrijan Sokrat je svetoval Aten-čanom, da naj svoje sinove na Akropoli v zidove poza-prejo, da se ne spridijo v občevanji s hudobnimi ljudmi. Zatorej pa tudi jaz predlagam, da postavimo visok zid okolu mesta brez vsakih vrat, da ne morejo Slovenci več v mesto k nam in da naših sinov ne oskrunijo in poslovenijo. — Vidim sicer, da nekateri izmej Vas neso s tem predlogom zadovoljni, kur majujejo z glavo; a čujte, že slavni Filip, kralj macedonski, je rekel, da ni tako visokega zida, čez kojega ne pride z zlatom obložen osel. Zato se pa tudi jaz nadejam, da če je tudi zid do neba visok, visok ko babilonski stolp, vender bodejo z zlatom obloženi slovenski osli še čez zid hodili in v našo mestno hranilnico denar nosili! „Živio! Hoch taki Slovenci!" Nato ko se živioklici poležejo, vstane po dolgi ti-hoti — nikdo se navadno ne upa županu oporekati — svetovalec modrijan: „SIavni župan! Mi smo vsi jedini, da hočemo na vsak način rešiti svoje nemčurstvo. Ker pa sem tega prepričanja, da že prvi Vaš izvrsten predlog našo nemškutarijo reši za zdaj, drznem se jaz — brez zamere g. župan — poprašati, ali je tak brezvraten zid potreben? Kje pa imamo denar za tako ozidje? Ni še veliko Savinje od tega časa proti Grenadirju poteklo, kar se je tukaj sklepalo, da hočemo zidano prirečje (Stad-quai) delati. Mestna hranilnica je v svoji blagohotnosti in neumnosti že dovolila 10 000 gld. Ker pa druzega denarja ni bilo in ker se reč prej ni preračunila — vse bi stalo gotovo pol milijona — splaval je naš lep načrt po vodi. Dalje tudi g. župan in mi nekaterniki vsak dan radi proti jugu in severu hodimo, saj znate kam —■ strašanska misel, ako bi obzidje bilo brez vrat! Potem se mi zdi, da Vi g. župan tudi s svojimi naočniki prav ne vidite, da je v mestu več Slovencev ko Nemcev. Kaj ? Ali hočemo te okužence tudi na večne čase k sebi uzi-dati? — Jaz zatorej podpiram Vaš prvi predlog, druzega pa odložimo in čakajmo tako dolgo, dokler da imamo denarja zadosti, katerega nam hočejo Slovenci preskrbeti, in dokler se naši Slovenci v mestu ne spokorijo in po-nemčijo. Saj posebno v tem oziru otroci n e ka terih prvakov v naših šolah dobro napredujejo!" „Hoch takim prvakom! Živio još jedan put!" Potem se prvi predlog županov jednoglasno vsprejme. Zakotni pisač Krivec vzel si je za ženo izvrstno gospodinjo. Ona tako skrbi za snago in čistost, da j e možu že preveč. Istrske brusijade. Gospod urednik! Vi mi morate stvar razložiti, jaz sam sem dosti premalo etnograf. da bi mogel pravo pogoditi. In vrag vzemi vse zemljepisne učne knjige, ko si človek iz njih nič pravega in zanesljivega priučiti ne more. Kar nervozen sem postal; hudo, pereče vprašanje roji mi po glavi, muči me, da sem celo prepotrebno, telesa naša in duh naš krepčeče spanje zgubil. Nas li je kaj v Istri, ali nas ni n'č? To je to strašno vprašanje. Zemljepisne knjige pravijo prav decidirano, da nas je nekaj, clofim razne enciklike politiških naših papežev sedaj pravijo, da nas ni prav nič, potem zopet, da nas je nekaj malega, in slednjič pa, da nas je celo precej; ker se pa — tako nekako računajo — ljudstva ne štejejo, nego samo vagajo in ker smo nekda mi lahki, zelo lahki, ni drugače mogoče, nego da je resultat tega etno-grafiško-matematiškega problema = 0. Takoj po istrskih deželnozborskih volitvah proglasili so naši demagogi svojo nerazrušno voljo, da hočejo uničiti vse pritihotapljene in prav po tatinski prikradene — slovanske mandate, ker Slovanov v Istri niti n i. Nedolgo potem, ko je slavni dr. Amoroso svoj prav gotovo nepritihotapljeni mandat jezno od sebe zalučal ni ga potem — seveda na koprneče prošnje cele provincije — gracijozno zopet pobral, rekli so zopet, da bodo uničili samo mestne slovanske mandate in pa tri mandate iz kmetskih občin, ker bilo bi strašno, nečuveno — dobri genius cele irredente zakril bi si samega gneva in srda plakajoči svoj obraz — ako bi zlezel slovanski poslanec v deželni odbor in tako okužil slavno to korpo-racijo obkrožujoči vzduh „ romanskega" slavja. S to svojo enuncijacijo priznali so gospoda, da je vender nekaj Slovanov po Istri, četudi samo tam po kmetih. Sedaj pa najedenkrat čujem od svojega, navadno dobro informovanega mentorja, da mislijo zavreči samo mandata mestnih skupin Pulj—Vodnjan in Voloska — Kastav —Moščenice, hoteč tako pokazati pred svetom, da imajo istrska mesta izključno italijanski značaj. Potem takem žive na deželi po vsi Istri Slovani. "Vidite sedaj, gospod urednik, da je stvar jako kom-plikovana in da mi ni zamere, ako jo sam razmotati ne morem. Najprvo pravijo, da nas ni nič; potem, da nas je nekaj malega; slednjič, da nas je precej, a da nismo piškovega oreha vredni. K;ij je tedaj pravo? povejte mi, prosim Vas. Rešite me iz tega kaosa. Sicer so pa pri nas jezikovno vprašanje že davno rešili — osli, vpeljavši v svojem službovanji utrakvizem. Kaj me tako gledate ? Brez šale! Vsak istrski osel razume dva jezika. Seljak naš zmerja pred njim po prašnjej cesti krev-sajočega, težko natovorjenega osla in mu prigovarja le hrvatski; ko pa stopita v ozke in zatuhle mestne ulice jo pa vdarita le po italjanski. In tako je rešeno imenitno jezikovno vprašanje. Vidite, da bi se tudi gosp. baron Scharschmidt lehko kai naučil od — naših oslov. Kateri obeh jezikov oslu bolj ugaja, ali je morebiti obema jednako vešč, to sicer ne vemo in mislimo, da Vam bode zadevo to bolj plastično predočil Vaš in naš prijatelj, gosp. Prostoslav Kretanov, ki ravnokar okolu nas hodi in ki je to oslovsko jezikovno učenost od blizu in natančno študiral. Čemu si državniki naši toliko glave belijo radi jezikovnega vprašanja?! „Das Gute liegt doch so nahe!" Način rešitve je vender tako priročen, kar k nam naj pridejo. In kako lahko človek pri nas izhaja, če le besedico italijanski zna. Znanec moj — slovenskega rojstva in urarskega rokodelstva — je veliko to resnico že davno uvidel ter sklenil, z vso eneržijo poprijeti se učenja italijanščine! Nedavno pa nam je pokazal plod svojih naporov. Sedeli smo v veseli družbi, pri mizah okolu nas pa precejšnje število Italijanov. Ko smo se najedli in napili, mu pa rečemo: Colloredi senior — tako ga nazivljajo — pokliči račun. Colloredi pogleda bistro okolu sebe in zakliče: „Signor, porta faktura!" In krčmar je res prinesel, sicer ne na lepej tiskovini pisane fakture, pač pa belo kredo v rokah. Italjani so res nategovali ustnice na smeh, mi vsi pa smo se čudili bistri glavici prijatelja našega. In kako lepo sta se pogodila italijanski krčmar in slovenski urar, niti krajcarja ni bilo diference. Rojaku našemu je ta prvi „debut" v italijanskemu jezikoznanstvu izredno ugajal; zavrtil je obilni svoj corpus, zvrnil ga potem, kolikor se je na ozkem stolu le dalo, vznak — tako da je najvišja točka na obkrožji obilega trebuščeka prav zvedavo in koketno na mizo pokukala — in po-mižikal samozadovoljno, češ: poglejte me takle sem! Colloredi junior, ki nobenemu čloVeku zaslužene slave ne privošči, se je pa prav malicijozno smijal. Colloredi senior to videvši se raztogoti: Kaj se boš smijal o . . 1 neumni, ki še tolk ne znaš, kakor jaz! Pet let si že v Pulji, pa ljudi zvečer z „bon žorno" pozdravljaš. Tako je Colloredi senior, mlajšega Colloredija slavno pobil. — Vsi so se smejali, le jaz sem priskočil nesrečnežu na pomoč ter apostrofoval prevzetnega zmagovalca: „Tudi ti se nimaš hvaliti, kajti presneto malo je, kar znaš." Bi že videli, če bi jaz imel dovolj časa, če bi prišel med ljudi, če ne bi imel toliko druzih skrbij — in vlila se je cela ploha samih „če" iz Colloredija sen. ust. Jaz pa: Ljubi Colloredi, Ware nicht das Aber Hatt' jedes Ross seiu Haber. In konec je bil prepira. Jezik