SVOBODNA SLOVENIJA
ANO XXXIV (28) Štev. (No.) 35
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
28. avgusta 1975
Mračen spomin
Pod naslovom „Mračna neodgovornost“ je v ljubljanskem „Delu“ z dne 12. 7. predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Josip Vidmar, ostro napadel ruskega izgnanega pisatelja Aleksandra Solženicina zaradi članka „Tretja svetovna vojna?“, ki ga je ta objavil v pariškem Le Monde. V o-menjenem članku Solženicin piše, da je tretja svetovna vojna že končana, z zmago „nasilja in krvi, ki se že kakih šestdeset let načrtno in nenehno razširja po svetu iz enega samega središča,“ se pravi z zmago komunizma, ki je zavladal in se razliva po vsem svetu iz Sovjetske zveze. Solženicin poziva zahodne države in narode, naj branijo svojo svobodo, če treba tudi z orožjem. Z žalostjo omenja vietnamski primer, kjer se ,,..z uničevanjem tisoč in tisoč ljudi, z zapiranjem milijonov drugih in z ustanavljanjem velikih koncentracijskih taborišč tragično končuje najdaljša in najočitnejša bitka te (tretje svetovne) vojne, vietnamska bitka.“ In dalje Solženicin napoveduje: „še dve ali tri desetletja miroljubnega sožitja, slavnih kot prekleta kri — in s površja zemlje bo izginil sam koncept zahoda.“
Te trditve so več kot more prenesti Vidmar. Njegov odgovor Solženicinu je dolg, a kaj reven na stvarnih ugotovitvah. Poje slavo svetovnemu komunizmu, vietnamskim rdečim tolpam („sijajna zmaga vietnamskega ljudstva“), in o-čita Solženicinu vse mogoče zmote. Predolgo je njegovo pisanje, da bi nanj odgovarjali, a nekaj ugotovitev je pa le preveč značilnih, in se jih splača bliže pogledati.
„Nič mu ne more dati pravice, da bi smel gledati na revolucijo kot na grobo morijo in nesmiselno ter človeštvu sovražno nasilje...“ trdi Vidmar. Torej, revolucija (komunistična seveda), po Vidmarjevem mnenju opravičuje kakršnekoli žrtve. Revolucionarji lahko morijo, sovražijo, izvajajo vsakovrstna nasilja, pa jim tega nihče ne sme očitati, nihče preprečiti, kajti oni izvajajo — revolucijo.
Dalje Vidmar očita Solženicinu, da omalovažujoče govori o narodih, „ki se neodvisno trudijo urediti svoje življenje z razumnim in blagim instinktom človeka, se pravi revolucionarno.“ Torej, revolucionarnost je „razumen in blag instinkt človeka,“ pa naj mori, sovraži ali izvaja nasilja... „Najmanj pa je (Solženicin) upravičen rovariti zoper mir sveta“; trdi Vidmar. Torej komunistične gverile po praktično vseh deželah sveta imajo vso pravico pokopavati mirno življenje narodov, kaliti njih mir, povzročati državljanske vojne in revolucije, ki izvajajo morije in nasilja, Solženicin pa ne sme pozivati zahodnega sveta k obrambi svobode, kajti to pomeni „rovariti zoper mir sveta.“
Dalje Vidmar prav farizejsko oponaša Solženicinu, češ, „nekoč so ga vsaj platonično ščitili in varovali vsi Pen klubi vseh narodov. Ali ne bi bil tedaj ta njihov varovanec danes dolžan solidarizirati se z njimi, z njihovimi načeli in težnjami... “ Logika, nevredna predsednika slovenske Akademije.
Pa gre Vidmar še dalje: „Ali mu bo dal zdaj, spričo njegove poslanice, kateri od Pen klubov v vednost, da slepo in fanatično sovraštvo v nobenem primeru ni stvar pisatelja. . .“ Težko si je razlagati to Vidmarjevo predrznost. Ali ima res tako slab spomin, da je pozabil, da je po vojni dolgoletni predsednik Pen kluba bil pisatelj Bor Pavšič, ki je med vojno zapel tisto: „Razpnite čez ves svet ■ vešala, naš bog so rop, požig, umor.“ Ali je pozabil, kakšna grozodejstva so počenjali v svojem fanatičnem sovraštvu razni komunistični pisatelji, najsibo v Sloveniji, ali v katerikoli deželi sveta. In končno, kako mračen je Vidmarjev spomin, da si upa to pisati, ko vendar ne verjamemo, da bi pozabil kakšno sovraštvo in fanatizem se je razpasel med revolucijo, ko je vseskozi predsedoval Osvobodilni fronti, in bil zaradi tega odgovoren -a vsa grozodejstva; da je bil on predsednik OF, ko so iz golega sovraštva in
Avstralija proti asimilaciji priseljencev
INTEGRACIJA TUDI SLOVENŠČINE V OBVEZNI POUK
Avstralija je federacija šestih držav, od katerih ima NSW 40% prebivalstva. Federalna vlada je trenutno laburistična. Laburisti imajo v rokah tudi dve manjši državi: Južno Avstralijo in Tasmanijo. Druge štiri države, vključno NSW, pa imajo v rokah liberalne vlade.
Avstralska politika do priseljencev, ki jih je sedaj v Avstraliji veliko iz vzhodno in zahodnoevropskih narodov, je polagoma evolucionirala od načela asimilacije priseljencev v anglo-sakson-ski svet do sklepa, opuščati asimilacijo in vpeljati politiko integracije narodnosti. ’ Avstralija naj postane in ostane „kontinent narodnosti“, ne angleški kontinent.
Glavne zasluge za spremembo politike do izseljencev ima avstralska liberalna stranka, ki zavzema pravilno stališče odklanjanja nasilne asimilacije, še več, se zavzema izključno za politiko integracije in odklanja kakršno koli asimilacijo. Kulture različnih narodno-nih skupin naj bi neprestano bogatile avstralsko državo, ne pa se stopile v enotno kulturo, ki ji nihče ne ve oblike, pomena in vrednosti.
Politika integracije pa naj seveda velja ne samo za prvo generacijo priseljencev, temveč tudi za njihove potomce, za rojene Avstralce. Vse narodnostne skupine naj z matičnimi državami, kjer je zaradi tamkajšnjih demokratskih režimov možno, vzdržujejo tesne stike, da se lahko ne samo ohranjajo, temveč tudi naprej razvijajo. V slabšem položaju v tem pogledu so trenutno narodnostne skupnosti, ki izhajajo iz držav izza železno zavese. Stiki, tudi le na kulturni ravni, z njihovimi matičnimi domovinami so v nevarnosti marksistične ideološke pobarvanosti, ki je bistvena komunističnim režimom.
Po vseh avstralskih državah so bili pred meseci ustanovljeni tkim. Sveti etničnih skupnosti, v katerih poleg do-tičnih narodnostnih predstavnikov sodelujejo tudi uradni vladni zastopniki ministrstva za vseljence. V svetu etničnih skupnosti za državo NSW med drugimi predvsem zavzeto deluje član Narodnega odbora za Slovenijo Vladimir Menart, ki je kot član tudi avstralske liberalne stranke za to stranko pripravil poročilo o avstralskem šolstvu, kakršno naj bo v zvezi z novo politiko integracije. V poročilu med drugim ugotavlja:
„Politika integracije vključuje tri postavke, v nasprotju s politiko asimilacije, in sicer:
1.	Integracija pomeni sprejem v avstralsko skupnost etničnih skupin, kakršne so, z njihovimi posebnimi kulturnim in jezikovnim značajem;
2.	Etnične pomeni narodne manjšine, ki naj ohranijo svojo narodno identiteto tudi v bodoče generacije;
da morajo etnične manjšine imeti pravico in možnosti ohranitve svojega jezika kot živega jezika vzporedno z angleščino. To pomeni, da etnični jeziki niso „tuji“ jeziki, temveč avstralski jeziki, ki jih govorijo avstralske etnične manjšine obenem z angleščino, ki naj bo jezik državne uprave in splošne rabe.
Za uvedbo take politike je treba reorganizirati šolski sistem, v katerem se bodo otroci etničnih manjšin učili svoj jezik ne kot tuj jezik, temveč kot materinski jezik. To pomeni, da se bodo morali otroci svoj jezik učiti od otroškega vrtca navzgor vse do univerzitetnih študijev.
Otroci se morajo naučiti brati in pisati najprej v svojem materinem jeziku, predno se naučijo angleški jezik. To ni samo pravica etnične manjšine, temveč nujnost za razvoj pravilno usklajene osebnosti namesto lažne integracije v multikulturno skupnost.
Na nedavnem seminarju učiteljev iz vse Avstralije v Armidale je bilo ugotovljeno, da se otroci ne-angleških staršev, bodisi domačinov ali vseljencev, mnogo hitreje in boljše učijo, če se njihova vzgoja začne v njihovem materinem jeziku in da se angleščine naučijo mnogo bolje, kakor tisti otroci, ki so se najprej učili angleščino...“
V.	Menart nadalje ugotavlja, da je asimilacijska politika skušala ustvarjati „umetne Anglo-saksone, namesto, da bi jih učila čutiti avstralsko, dasi jim ohranjati njihovo etnično posebnost. V odraščajoči dobi se vsak otrok na en ali drug način zave svoje etnične posebnosti, pa naj bi si jo še tako zelo hotel zatreti. Takšen otrok se potem vsekakor čuti bolj tujega in nezmožnega čutenja, da pripada skupnosti...“
„Posledice so dobro znane. Medtem ko je med vseljenci količnik zločinstva nizek, je med nasilnimi asimiliranci zelo visok. To dejstvo dokazuje pogubne posledice neprilagoditve zaradi asimilacijskega sistema, ki je doslej vladal v deželi.“
V nedeljo, 27. julija t. L, je bilo v Sydneyu veliko zborovanje Svetov etničnih skupnosti. Udeležilo se ga je nad 500 delegatov etničnih organizacij, poleg teh pa še vrsta strokovnjakov, ki se bavijo s tem problemom. Poleg VI. Menarta, ki je bil glavni govornik, so na zborovanju govorili med drugimi tudi avstralski ministrski predsednik Whit-lam, vodja avstralske liberalne stranke Frazer, predsednik vlade NSW Lewis, vodja NSW opozicije Wran, izvedenec za vsdjence McKellar (VI. Menart je njegov svetovalec) ter bivši minister za vseljence Grassby, ki je sedaj referent za vseljenska vprašanja pri avstralski vladi.
Pismo s Tržaškega
Slovenska skupnost, stranka, ki se bojuje zaslovenske pravice na Tržaškem, ne da bi se udinjala kakim laškim strankam, ima v svoji sredi tudi precej mladih, navdušenih sodelavcev, ki se postopoma vključujejo v redno politično delo. Ti so pred zadnjimi volitvami na Tržaškem krepko posegli v volilno borbo, kljub temu, da so se morali v predvolilni kampanji pripravljati kot akademiki v maju in juniju za izpite na visokih šolah.
Za volitve so mladi izdali celo poseben list „Besede in dejanja“, kjer so v dveh številkah razpravljali o najrazličnejših problemih, ki tarejo Slovence v Italiji in prepričevali volilce, ki so prvič glasovali, o potrebi po izvolitvi predstavnikov izvoljenih na samostojni slovenski listi. List so razposlali okoli 1800 mladim Slovencem. Res, niso dosegli pričakovanega učinka. Na žalost so mladi slovenski volilci, predvsem na vasi, v glavnem volili za komunistično partijo Italije (PCI), tako, kot so jim sugerirali „glasovi“ z onstran meje. Kljub temu pa mladi v Slovenski skupnosti ne bodo vrgli puške v koruzo, saj politično delo zahteva poleg idealizma tudi vztrajnosti.
V splošnem, vsedržavnem italijanskem merilu so komunisti precej pridobili na glasovih pri volitvah v občinske odbore. O tem ste v Svobodni Sloveniji dokaj objektivno poročali (3. jul. 75,'op. ur.), zato ni kaj dosti pripomniti. Vendar bi ob tem nakazal nekaj pojavov, ki so bili vzrok nazadovanja demo-krščanske stranke (DC) in vzpona komunistov. Volilni boj je bil zelo oster in demokristjane so napadali z vseh strani, tudi s strani strank leve sredine, ki so vedno sodelovale z demokristjani. Glavno napako pa bi mogli iskati v pomanjkanju solidne alternative programu levičarjev. V vodilnih kadrih demokristjanov je marsikje škripalo, škandali in škandalčki so bili na dnevnem redu in to predvsem zaradi raznih „parazitov“, ki jih je stranka „futrala“ dolgo vrsto let. Le-ti pa so sedaj obrnili plašč po vetru z vzhoda.
Da je bil položaj v demokrščanski stranki napet, je bilo opaziti že dalj časa pred volitvami, pa tudi nezadovoljstvo do strank, ki so sestavljale vlado, je bilo do neke mere upravičeno. Levica je to nezadovoljstvo spretno izrabljala, zlasti po zaslugi glavnega tajnika italijanske komunistične' partije (PCI) Berlinguerja, ki je dal partiji celo nek socialdemokratski videz — seveda le na zunaj.
Najbolj nečastnol da, ,ysvinjsko“, vlogo pa vodijo italijanski socialisti (PSI). Ti so dvanajst let sodelovali pri vseh vladah in bili pri koritu, v katerega so pred volitvami začeli pljuvati. In pri tem niti ne moreš ugotoviti,
kaj sploh hočejo ti ljudje. Po mojem je najverjetneje, da jim gre samo za stolčke. V deželah (ta pojem približno odgovarja nekako argentinskim provincam), kjer je mogoče sestaviti vlado iz PSI in PCI, gredo socialisti brez obotavljanja s komunisti, kjer pa tega ni mogoče, pa sodelujejo na ta ali oni način s krščansko demokracijo: tako so vedno pri polni skledi.
Glede zadržanja večinske demokr-ščanske stranke do Slovencev v Italiji ni dosti novega povedati. Vedno se je vedla kot mačeha, pomislimo samo na položaj Beneških Slovencev, pa na razna begunska naselja italijanskih Istranov, ki spreminjajo etnični položaj na naših slovenskih tleh.
Naša Slovenska skupnost je nekoliko nazadovala pri teh zadnjih volitvah. Seveda je več razlogov in vzrokov. Po mojem pa je treba bolj razvejati organizacijo in priti do boljšega stika z ljudmi.
Konec julija se je po dolgem pogajanju sestal prvič tržaški pokrajinski svet k izvolitvi pokrajinskega odbora in predsednika tega odbora. V pokrajinah med strankami leve sredine so se domenili za izključno demokrščanski odbor, ki ga bodo stranke podpirale od zunaj. Pri teh pogajanjih so sprejeli skupen program, ki ga pa Slovenska skupnost ni podpisala, ker je ni zadovoljila formulacija dogovora o programu; izjavila pa je, da bo določala svoje zadržanje do pokrajinskega odbora od primera do primera. Zato je član Slovenske skupnosti v Pokrajinskem tržaškem svetu glasoval za novi demokrščanski odbor, da bi s tem preprečil komisarsko upravo. Ob tem je Slovenska skupnost postavila nekaj svojih izrecnih zahtev, na katere so demokristjani pristali: nanašajo se zahteve na kraške rezervate, na ureditev urbanističnih vprašanj kraških vasi in na imenovanje predstavnika Slovenske skupnosti v deželni komisiji RAI-TV (radio in televizija) ter na uporabo slovenskega jezika in 'zvišanje podpor slovenskim organizacijam.
Prvič so to pot v pokrajinskem svetu nemoteno govorili v slovenščini član Slovenske skupnosti Bojan Brezigar ter Lucijan Volk (izvoljen na socialistični listi) in Boris Iskra (ital. kom. partija). V zvezi z uporabo slovenščine je že na začetku seje Iskra predlagal resolucijo o takojšnji pravici uporabe slovenščine na sejah in pripomnil, da so tega mnenja tudi socialistični tovariši. Toda pri glasovanju, ali se ta resolucija sprejme, so glasovali proti, razen komunistov, predstavnika Slovenske skupnosti in liberalca, vsi ostali — tudi socialistični tovariši s Slovencem Lucijanom Volkom vred.
-R
Izvažanje morale
AMERIŠKE PRAVICE IN DOLŽNOSTI
3.	Skupine pomeni, da se priznajo njihove različne organizacije, ki predstavljajo etnične manjšine.
Naravna posledica točk 1. in 2. je,
fanatizma, po ustavljenih sovražnostih, pobili dvanajsttisoč slovenskih mož in fantov. . .
In nazadnje Vidmar opominja Solženicina, da je „o stvareh, za katere junaško umira na tisoče prebujenih ljudi na celi zemeljski obli, vendarle govoriti vsaj dostojno, če že ne spoštljivo.“ Ob tem bi mi radi vedeli, kdaj je partija, kdaj sedanja, komunistična oblast v Sloveniji „vsaj dostojno, če ne že spoštljivo“, govorila o stvareh, za katere je junaško umrlo desetine tisočev Slovencev; kdaj je on sam o teh mučencih govoril kaj drugega kot blatenje, klevete in laž?
Predno se je spravil nad Solženicina in njegov poziv zapadnemu svetu, bi Vidmar moral malo izprašati lastno vest. Vse kaže, da je njegov spomin res otemnjen. Zgodovina pa bo vedela, kje iskati resnico in kam postaviti vsakega posameznika: kam Solženicina in kam Vidmarja.
V zadnjih nekaj tecjnih je opažati v severnoameriškem časopisju, da se njihovi uredniki in dopisniki počasi prebujajo iz omedlevice ameriško-sovjet-skega političnega, gospodarskega, kulturnega in tehničnega sodelovanja in prihajajo do zavesti, da Moskva od ZDA samo dobiva in dobiva in se okorišča, ne daje pa v zameno Ameriki in svobodnemu svetu drugega, kakor revolucije, razvrat in krvoprelitja z izvažanjem marksistične ideologije, spretno zavite v razne nacionalne plašče po posameznih državah in narodih.
Med Moskvi najbolj naklonjene velike dnevnike je do nedavna stal svetovno znani New York Times. Ta vele-dnevnik pa je v minulih tednih objavil vrsto resnih, razmišljanje vzbujajočih člankov o stvarnosti ameriško-sovjet-skih odnosov odn. o nekoristnosti takih odnosov za ZDA in ostali svobodni svet.
Sredi avgusta t. 1. je objavil tudi članek pod naslovom „O izvažanju morale“, v katerem med dragim sprašuje svoje ameriške bralce tudi tole:.
„Gre za vprašanje: ali naj ZDA v
svoji zunanji politiki izvažajo svoje ideje, kaj je prav in kaj ni prav, ostalemu svetu? Ali če vprašanje postavimo drugače: ali imamo dolžnost, izvažati naše ideje o svobodi in krepostih zunanjemu svetu?“, in nadaljuje:
„Odgovor je: da. Naši predniki so se uprli tiraniji ,ne samo zase, temveč za vse človeštvo' — čudovito velika naloga, ki si je doslej še noben narod ni nadel. Amerika ima dolžnost perfek-cionirati svojo lastno svobodo in pospeševati rast njenih idealov povsod po svetu. Vsi Amerikanci v to ne verujejo, toda tisti, ki v to verujejo, si lahko napravijo pet sklepov v sedanji svetovni stvarnosti za dosego zgornjega načela:
1.	Imamo pravico zahtevati od sovjetov, da znotraj svojih meja dopustijo več svobode v zameno za trgovanje z nami.
2.	Napačno je, če trdimo portugalskim protikomunistom, da jim ne moremo pomagati,, ker se naš predsednik boji očitka, da se poslužuje CIA-e.
3.	Imamo pravico pomagati demokratskim narodom, kakor je n. pr. Izrael, da se ohranijo in nanredujejo sredi držav z enostrankarskimi sistemi, kakor smo delali prav, ko smo v preteklosti pomagali našim zaveznikom, da so se upirali raznim totalitarizmom.
4.	Napačno delamo, ko uradno molčimo o zatiranju svobode v Indiji in strahopetno sprejemamo Kissingerjev izgovor, da bi kritiziranje ge. Gandhi „samo godilo našemu samodopadenju."
5.	Imamo pravico, poskusiti vsiliti našo moralno raven v trgovanju zunanjemu svetu in dolžnost zavračati odslej naprej sleherne poskuse podkupovanja...
Amerika, če hoče biti svoja, mora biti sila dobrega. Etika v politiki in trgovini je del ameriških sanj, tudi če smo večkrat padli. Amerika je za tekmo na podlagi kvalitete, cene in služnosti in ne podkupovanja...
Ali hočemo biti bolj sveti, kakor dragi? Oprostite, toda demokracija in poštena tekma sta bolj sveti kakor totalitarizem in podkupovanje. Ameriški ideali morajo z roko v roki potovati sirom sveta in to velja za naše zaveznike in za naše sovražnike.,“
Bog daj, da ne bi v Ameriki in v svetu ostajalo vse samo na papirju!
HELSINKI: MOSKOVSKA INTERPRETACIJA
POSLEDICE “ZAKLJUČNEGA DOKUMENTA’’
Todos los culpables
Durante el sepelio del coronel Argentino del Valle Larrabure, alevosamente asesinado por los extremistas que lo mantuvieron cautivo por más de un año, el Comandante en Jefe del Ejército, teniente general Alberto Numa Laplanfi pronunció palabras de despedida al extinto. En esa oportunidad, tras fustigar la subversión criminal, expresó también los siguientes conceptos:
“Es imprescindible que, de una vez por todas, se haga público que, ademas de tus raptores, te han asesinado tantos fariseos que presumen de puros y viven escondidos en su anonimato de pigmeos.
Sobre tus secuestradores y asesinos no desperdiciaremos palabras porque con ellos huelgan, sobre ellos ya está todo dicho y hace pocos días al sepulta: a otro soldado se ha dicho con acierto que para ellos: “Sólo la mueite .
Pero también te han torturado y estrangulado los otros: los ciegos, los indiferentes, los cultores del “no te metás”, los que piensan que la subversión es un invento nuestro, los que viven en el error de creer que estas , cosas no les van a ocurrir a ellos.
También te han asesinado los delincuentes económicos, los augures del desastre, los desesperanzados, los que no les interesa el país pero viven golpéandose el pecho por su suerte, los soñadores románticos del golpe de Estado, los que se sienten mesiánicos y están dispuestos a ensayar cualquier solución que no sea paciencia, trabajo, sudor, amor por el prójimo, justicia, libertad y fé en la democracia.
Te han asesinado también los ideólogos de las soluciones heroicas sobre rir' 1 lemas que no conocen, referidos a instituciones que no entienden, pero sobre los que escriben centimetraje suficiente para pisotear honras, conciencias y vidas ajenas.”
Iz žir!|piiisi in dnigaianl.i v Apgpntiiii
Ni še minilo mesec dni po podpisu „zaključnega dokumenta“ v Helsinkih, ki naj bi bil podlaga za začetek novih, iskrenih in človeških odnosov med narodi in državami vsaj v Evropi, že je ves svet priča, kako je spet komunistična Moskva tista, ki prva prelamlja dane obljube. Za opazovalce, ki so spoznali, da je komunizem v bistvu slab, to ni nič novega, naivneži vseh vrst, ki komunistični Moskvi ali kateremu koli komunističnemu režimu kar koli verjamejo, pa doživljajo novo razočaranje.
Kakor je znano, so na koncu konference v Helsinkih konec julija t. 1. predsedniki vseh evropskih držav ter ZDA in Kanade, podpisali dokument, ki znova zagotavlja spoštovanje človečanskih pravic. Toda kot simbol cinizma današnje dobe je prav Moskva tista, ki se po podpisu prva sklicuje na načela, podpisana v Helsinkih — za njihovo aplikacijo na Portugalskem.
Sovjetsko partijsko glasilo Pravda se namreč v članku, datiranem iz Lizbone, pritožuje, da so države članice Skupnega evropskega trga do jeseni odložile odločitev, ali naj dajo gospodarsko in finančno pomoč komunistično-vojaški kliki v Lizboni, ki si je ugrabila oblast navkljub večini protikomunističnih glasov na zadnjih portugalskih volitvah.
Pravda iz tega zaključuje, da bodo države Skupnega evropskega trga odobrile takšno pomoč „samo v slučaju, če se bodo dogodki na Portugalskem obrnili v smer, ki koristi kapitalističnemu Zahodu“ in dodaja, da vztrajati na takih pogojih „pomeni direktno vmešavanje v portugalske notranje zadeve.“ Zatem pa licemersko nadaljuje: „Ali ni čas, da bi se portugalsko ljudstvo vprašalo, kdaj bo Zahodna Evropa začela izpolnjevati dolžnosti, ki so jih na konferenci v Helsinki sprejeli njihovi vodniki, zlasti kar tiče nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav?“
Dobro vprašanje. Načela iz Helsinkov obvezujejo podpisnike podpirati svobodo misli, vesti in vere, izvrševanja zasebnih in nolitičnih pravic, svobodnejšo izmenjavo informacij, idej in ljudi, več svobode za tisk, kulturo in vzgojno izmenjavo, poleg teh pa so najnovejše človečanske pravice: nevmešavanje, suvereno enakost, samoodločbo, ozemeljsko nedotakljivost, nekršljivost meja in možnost njihove spremembe na miren način.
V tem seznamu načel ni niti enega, ki ga ne bi sedanja komunistično-vojaška klika, ki vlada Portugalski, že kršila in to s tajno finančno podporo iz Moskve.
Samoodločba? Cunhal in drugi portugalski komunisti se ne menijo za izid portugalskih volitev, na katerih jih je narod zavrgel Svoboda misli, vesti in
Pred kratkim sem nanovo izdal v posebni izdaji neko brošuro iz leta 1918. Je to detajlirano poročilo s skupščine vseh delavskih predstavnikov petrograjskih tovarn, torej delavcev tistega, ki se smatra pri nas za zibelko revolucije. To je bilo marca 1. 1918. Prešli so ravno štirje meseci po Oktobrski (sovjetski) revoluciji. Vsi ti delavski zastopniki tovarn so kleli komuniste, ki so jih s svojimi obljubami do dna prevarali. Ne samo prevarali: niso samo pustili Petrograd v mrazu in lakoti in zbežali v Moskvo, temveč so tudi s puškami in s streljanjem razgnali delavske shode po tovarniških dvoriščih ker so zahtevali volitve v neodvisne delavske tovarniške komiteje.
V tedanjem vodstvu Centralnega komiteja, ki ga je imela komunistična partija že od začetka revolucije, so bili izključno samo intelektualci, ki so se vrnili iz emigracije, da bi tedaj nastale nemire v Rusiji spremenili v revolucijo. Edini v vodstvu, ki je bil resnično delavec, je bil visoko kvalificirani strugar, kar je ostal vse življenje, z imenom A-leksander šljepnikov.
Kdo pozna danes to ime? Nihče več, in sicer prav zaradi tega, ker je bil zastopnik resničnih delavskih interesov v komunističnemu gibanju. V letih pred
vere? Vlada je ustavila Republiko, zadnji resnično svobodni dnevnik na Portugalskem, napada katoliško Cerkev in ji je vzela njeno radijsko postajo. Portugalski narod pa, ki protestira proti vsemu temu, označuje uradni sovjetski tisk za „razbojnike in neofašiste.“
Moskva, ki je v Helsinkih dobila vse, kar je hotela, — v glavnem priznanje meja v Vzhodni Evropi, ki jih je po 2. svetovni vojni s silo po svoje začrtala — se sedaj sklicuje na načela o svobodi iz Helsinkov, da bi lahko zatrla svobodo na Portugalskem.
Po moskovski interpretaciji odjuge ZSSR lahko podpira „osvobodilno vojno“ na Portugalskem in kjerkoli drugje na svetu, medtem ko označuje kakršno koli zahodno podporo demokratskim svoboščinam ali borcem za svobodo v Vzhodni Evropi za subversivno, napadalno in grožnjo Brežnjevi doktrini, sovjetskemu imperiju in svetovnemu miru.
Slabost dogovora v Helsinki je prav v tem, da ni definiral odjuge. Ameriški predsednik Ford se je deloma dotaknil tega dejstva, ko je v nagovoru v Helsinkih po podpisu „zaključnega dokumenta“ vprašal: „Kako je treba soditi rezultate te konference? Naši narodi bodo opazovali in merili naš napredek. Zgodovina nas bo sodila, ne kaj tukaj govorimo, temveč kaj bomo jutri napravili, ne po naših obljubah, temveč po naših delih.“
Borci za svobodo za železno zaveso pričakujejo, da te Fordove besede, ki jih je govoril v imenu vsega svobodnega sveta, ne bodo ostale prazne.
Ali more komunist verovati
Poljski minister za verske zadeve Kazimir Kakol je v razgovoru z dopisnikom ameriškega lista „Newsweeck“ izjavil, da ni mogoče biti član komunistične stranke in istočasno biti tudi član Cerkve. Pripadnost k stranki zahteva namreč tudi ideološko opredeljenost.
Osnova komunistične stranke je' dialektični materializem; ni pa mogoče biti materialist in istočasno verovati v Boga. Stranka sicer v posebnih primerih ne vztraja dosledno na tem. stališču, kot na primer, če „kmet vstopi v komunistično stranko, pa v svoji preprostosti ne razmišlja o filozofskih osnovah ter še naprej hodi v cerkev; tak bo drugače ocenjevan kot izobražen človek. Človek z določeno izobrazbo pa mora že končno odločiti.“
Na vprašanje, kako bi se danes od-
izbruhom revolucije je: bil šljapnikov tisti, ki je vodil celotno komunistično partijo v Rusiji, ne pa Lenin, ki je bil tedaj — kakor je znano — v emigraciji.
Leta 1921 se je Šljapnikov postavil za vodjo delavske opozicije, ki je očitala komunistični zgornji plasti, da je izdala delavske koristi, prizadela škodo proletarskim interesom, zamašil usta proletariatu in ga tlači ter se je spremenila v birokracijo. Šljapnikov je izginil, izginil brez sledu. Bil je namreč pozneje aretiran, zaprt, toda ker je trdno vztrajal pri svojem, je bil v ječi ustreljen. Njegovo ime je danes mnogim tukaj popolnoma neznano. Toda jaz se ga spominjam in še enkrat poudarjam: Pred revolucijo je stal na vrhu komunistične partije Šljapnikov in ne Lenin!
Odslej delavski razred ni mogel nikdar več uveljaviti svoje prave vrednosti. Različno od vseh dežel Zahoda, delavski razred v Rusiji dobi samo to, kar mu dovolijo oblastniki. Dobiva samo miloščino. Ne more braniti niti najna-vadnejših interesov vsakdanjega življenja, kajti tudi najmanjši štrajk, recimo za mezdo ali boljše življenjske razmere, se smatra takoj kot protirevolucija. Prav tukaj prisotnim ni treba še posebej razlagati, da pri nas po revolu-
Mednarodni teden
VES LAOS je pred dnevi padel v oblast komunistične gverile Patet Lao ter se je tako področje v Indokini, ki mu vladajo komunistične vlade, dokončno zaokrožilo. Samo Tajska in Mala-zija na indokitajskem polotoku še ostajata izven komunističnega območja.
PORTUGALSKA komunistična vladna trojka se nahaja pod vedno večjim pritiskom protikomunističnih sil v portugalski vojski in med prebivalstvom na splošno, da naj odstopi in vladanje prepusti sredincem in desničarjem v vojski. Portugalski državni predsednik Costa Gomes je prevzel poveljstvo portugalske policije in drugih polvojaških oboroženih sil, kakor so to zahtevali proti komunistom usmerjeni častniki, ki so sedaj v vedno tesnejših stikih s protikomunističnimi socialisti in drugimi sredinskimi in desničarskimi političnimi skupinami v državi, da bi rešili Portugal pred komunizmom.
V ZDA so se odločili v prihodnjih desetih letih, se pravi do 1985, v energetskih ozirih postati neodvisni od petroleja. Znanstveniki so se zagnal' \ preučevanje izkoriščanja sončne energije ter letos s sončnimi pečmi že ogrevajo nekatere kopalne bazene. Vsak kvadratni čevelj zemlje obsije na dan 100 wattov sončne energije, ki je ostala doslej kot pogonsko sredstvo praktično neizrabljena. Ustvariti nameravajo tkim. sončne: farme, na katerih bodo s posebnimi zrcali in napravami zbirali sončno energijo za razdeljevanje po državi.
ločila večina poljskega ljudstva, je minister dejal, da niti vlada niti Cerkev na Poljskem ne misli ljudi postavljati pred to odločitev. Obema gre za dosego mirnega sožitja. Dosedanja prizadevanja niso brez uspeha in se bodo v tem smislu nadaljevala. Naravno je, da še vedno obstajajo nasprotja in različna gledanja na tekoče probleme. Glede kardinala Višinskega pa je minister Kakol dejal, da nikakor ni mogoče trditi, da bi kardinal izzival medsebojne spore, kajti kadinal je mož svojih načel in visokih moralnih vrednot. Bili bi pa celo komunisti presenečeni, če bi on vse odobraval, ~kar dela komunistična država. Naravno je, da nam ni vse pogodu, kar on ukrene; pogosto se nam dozdeva, da je v nastopih preveč temperamenten.
Vobče pa ima Cerkev na Poljskem zelo trden položaj, čeprav gre tudi razvoj na Poljskem v smeri počasnega razkristjanjenja. To pa je zaznati tudi tam in morda še bolj, kjer komunisti niso na oblasti.
ciji nikdar ni bilo svobodnih delavskih združenj ter jih še sedaj ni. Angleški delavski organizaciji (Trade Union) pustimo zdaj na voljo, da igra svojo nevredno igro s tem, ko obiskuje te lažne delavske organizacije in jih celo vabi na vračanje obiskov.
Trgovanje brez samoobvladanja
Toda AFL/CIO (Amerikanska federacija delavskih zvez) in kongres industrijskih delavcev, se ni nikdar vdala tem iluzijam. Nikdar, prav nikdar se amerikans'ko delavsko gibanje ni dalo preslepiti in sužnost sprejeti za svobodo. Zato se vam zahvaljujem v imenu vseh naših zatirancev! Medtem ko so „devetkrat pametni“ zahodni misleci, ki so pozabili na pomen besede „Liberty“ (Svoboda), zatrjevali tukaj na Zapadu, da ni v Sovjetski zvezi nikjer in nikoder koncentracijskih taborišč, je AFL/ CIO priobčila 1. 1947 zemljevidno karto takih naših taborišč. V imenu vseh zapornikov zdanjih dni se najlepše zahvaljujem amerikanskemu delavskemu gibanju.
Toda prav tako, kakor se mi čutimo povezani z vami, obstaja tudi neka druga povezava. Na prvi pogled nekako tuja, nepričakovana; toda, če se premisli, prav tako utemeljena in razumljiva. Je to zveza, „alianca“ naših komunističnih „voditeljev“ in vaših kapitalistov.
Naj omenim dogodek, ki se je zgodil pred kratkim. Marsikdo izmed vas je bral v časopisju, drugi pa so zadevo verjetno prezrli. Na iniciativo vaših trgovskih ljudi je bila odprta v Moskvi razstava kriminološke tehnike. To se pravi: prinesli so tja najnovejše, da, najnovejše, najpomembnejše izume, ki se uporabljajo v lovu za zločince, za opazovanje, za tajno preskušanje, za fotografiranje, izsledovanje in sploh za
Nenehne krize, ki si na političnem in gospodarskem polju sledijo druga za drugo, so postale za Argentino skoraj že vsakdanji kruh, zato je tem globlje odjeknil v javnosti problem, ki je v začetku tega tedna nastal med visokimi vojaškimi krogi, in ki je pokazal na razpoko v vrstah oboroženih sil, kjer je bila doslej enotnost ena bistvenih vrlin.
Teden se je začel s težkim razkolom v peronistični stranki. Tako dolgo napovedovani (in odpovedovani) kongres stranke je bil v soboto 23, pa se je končal s precejšnjim notranjim škandalom, kajti veliko število delegatov je sploh pred volitvami novega vodstva zapustilo dvorano. Ker je bilo zasedanje tajne, je bilo mogoče, le po raznih deklaracijah dobiti sliko o položaju. Dejstvo je to, da je precejšen del pe-ronizma pričakoval „demokratizacijo'* stranke, resnični položaj, volitev novega -vodstva in osebe, ki so to vodstvo vzele v svoje roke, pa njihovim aspiracijam ne odgovarjajo.
Tako se je od debla peronizma odcepila veja, kateri načeljuje guverner pravince Corrientes, dr. Romero. Ta skupina je tudi izjavila, da bo svojo miselno tendenco razširila na ostale dele države. Vprašanje torej nastane, ali se nahajamo pred novo stranko-od-cepkom peronizma, ali bo notranji proces stranke vodil v upornost v raznih provincah, primer ki se je pojavil že
identificiranje. Oni so vse to prinesli v Moskvo in razstavili vsem na vpogled, da so sovjetski KGB (enačica OZNI) u-radniki lahko vse lepo preštudirali. Kot da bi ne vedeli, (Amerikanci) kakšne zločince in koga lovi KGB (OZNA).
Sovjetska vlada je bila na tej tehniški razstavi skrajno zainteresirana ter je sklenila, da razstavo v celoti kupi. In vaši trgovski ljudje so bili takoj pripravljeni, da jo prodajo. In še z ve-ljem. šele ko so se med vami oglasili nekateri kritični glasovi, so odstopili od prodaje. Tako se prodaja ni izvršila, vsaj ne v taki obliki. Toda, dobro je, da poznate sovjetsko spretnost in premetenost: ni treba, da se razstava nahaja dva ali tri tedne v sovjetski zgradbi pod nadzorstvom KGB uradnikov, dovolj je dve ali tri noči, da se ti uradniki dovoljšno razgledajo v njej in jo prekopirajo. In če se danes pri nas (Rusija) „lov na ljudi“ vodi s pomočjo najmodernejše tehnike, se bi mogli za to prav tako lahko zahvaliti zahodnim kapitalistom.
To je, kar ostane za človeško pamet nerazumljivo: ta vroči pohlep po profitu, ki ne pozna nobenih razumskih meja, nobenih meja samoobvladanja, nobenih meja vesti, ki hoče samo grabiti denar. Desetletja — dvajseta, trideseta, štirideseta, petdeseta leta... (1920—1950) je ves sovjetski tisk pisal: „Zahodni kapitalizem — s tabo je konec. Mi te bomo uničili.“ Toda kapitalisti so se delali, kot da niso nič slišali. Niso mogli razumeti, niso mogli verjeti. Tedaj je prišel med nje Nikita Hruščov in rekel: „Mi vas bomo vrgli v grob!“ Pa tudi temu niso verjeli. Smatrali so vse za šalo. Zdaj šele so pri nas (v Rusiji) postali bolj zviti. Zdaj ne govore več: mi vas bomo pahnili v grob!, zdaj govore: „Détente — Zmanjšajte napetost.“	(Bo še)
za časa Peronovega življenja (npr. Chubut, Santiago del Eestero), kjer so bili izvoljeni guvernerji (Sapag, Juárez) proti izrečni Peronovi volji.
Kar se tiče strankinega vodstva, njeno predsedništvo še vedno zaseda gospa María Eestela Martínez de Perón (torej je predsednica države in vladne stranke), prvi podpredsednik je sedanji zunanji minister dr. Robledo, drugi podpredsednik pa senator Martiarena.
Za afero peron ¡stičnega kongresa je v ponedeljek nastopni govor gospodarskega ministra dr. Cafiera sprožil nekoliko optimizma v javnem mnenju. Strogo pragmatičen, je dr. Cafiero napovedal svoj načrt, katerega temelji so notranji krediti, nova (in verjetno za njo še druge) minidevalvacija, re-financiacija zunanjega dolga itd.
Takoj naslednji dan, v torek 26, pa je dosegla vrhunec kriza v vojski. Ta kriza se je spočela z nastopom polkovnika Damasca na mesto notranjega ministra. Po poročilih nekaterih opazovalcev, vrhovno vojaško vodstvo ni bilo obveščeno o tem koraku, za katerega je vedel le poveljnik vojske g. Numa Laplane. Visoki vojaški poveljniki so smatrali, da je z nastopom Damasca, ki je ohranil čin aktivnega oficirja (po vojaških pravilih ga ne more obdržati na javni funkciji več kot šest mesecev, nato mora v pokoj), bilo kršeno nevmešavp.nje (prescindencia), ki si ga je vojska stavila kot cilj, kar se tiče političnega življenja države. Spričo nastale krize, je polkovnik Damasco takoj stopil v pokoj, ni pa še jasen, ko te vrste pišemo, položaj generala Numa Laplane. * S
NA ZBOROVANJU ameriških veteranov v Mineapolisu je severnoameriški predsednik Ford javno zagrozil sovjetom, da se bodo ZDA še hitreje oboro-ževale z atomskim orožjem, kakor doslej, če sovjeti ne bodo pristali na sporazum o omejitvi oboroževanja, istočasno pa je opozoril Moskvo, da naj preneha podpirati portugalske komuniste. „Odjuga mora biti dvotirna, ker napetosti ni mogoče popustiti samo na eni strani.“ Letos namerava Ford zaprositi kongres za odobritev nadaljnjih 2.000 do 3.000 milijonov dolarjev za ameriško atomsko oborožitev.
S CAPE CAÑAVERAL na Floridi so Amerikanci odstrelili proti planetu Marsu raketo Viking-1, raketo Viking-2 pa nameravajo odstreliti 1. septembra t. 1. Prva naj bi pristala na Marsu 4. julija prihodnjega leta, prav na 200-letnico ameriške neodvisnosti. Z Vikingoma hočejo ameriški znanstveniki ugotoviti, če je kdaj obstajalo ali še obstaja kakšne vrste življenja na Marsu.
HENRY KISSINGER je spet odletel na Bližnji Vzhod, kjer Upa doseči podpis začasnega premirja med Izraelom ter Sirijo in Jordanijo. Egipt kaže, da je pripravljen na premirje, zlasti, ker je sueški prekop spet odprt in mu je že začel prinašati dolarske devize v močno prazne državne blagajne.
VENEZUELA namerava do 31. decembra t. 1. podržaviti vse tuje petrolejske družbe, ki črpajo črno zlato v državi. Prizadetih bo 19 petrolejskih družb.
(D
Nemoralni proces brezkončnega popuščanja
GOVOR ALEKSANDRA SOLŽENICINA V WASHINGTONU
Veliki ruski pisatelj in izgnanec Aleksander Solženicin je bil junija meseca povabljen v Združene države, da tam govori več predavanj o današnjem položaju v svetu v razmerju do Sovjetske zveze. Kakor vemo, je skušal priti tudi do predsednika ZDA, pa srečanje ni bilo zaželeno ter ni prišel v Belo hišo. Med drugim .ie imel predavanje 30. junija v Washingtonu v Hilton hotelu vmlčo 2500 poslušalcev. Govoril je prosto. Frankfurter Allgemeine Zeitung (30. julija t. 1.) je priobčila v dobesednem prevodu več izvlečkov. Ker je govor zelo zanimiv, ga bomo priobčili v celoti v priredbi tega svetovnega lista. — Uredništvo.
«SEStiL
Slovenci pri lurški Mariji
Vsako leto se tretjo nedeljo v avgustu Slovenci iz Argentine, predvsem tisti ki žive na področju Vel. Buenos Airesa, zberemo v svetišču Lurške Matere božje v Santos Lugares. Ta je, poleg lujanskega romanja, ena najštevilnejših verskih manifestacij naše skupnosti, ko se rojaki v pobožni molitvi in glasnem petju zahvalijo Mariji za prejete milosti, in se priporočijo v njeno varstvo še naprej.
Letos, v svetem letu, je bilo romanje tudi priprava k posvetitvi naših družin. Zato ni čudno, da se je v Lourdesu zbralo okrog dva tisoč Slovencev. Začetna slovesnost je bila pred lurško votlino, kjer je po pesmi „Bodi nam pozdravljena. . vsa množica odmolila desetko rožnega venca in nato odpela litanije Matere božje.
Sledila je procesija v gornjo cerkev. Med molitvijo ostalih desetk rožnega venca so se za križem zvrstili možje in fantje, žene in dekleta, otroci in starčki, sredi med njimi pa kip lurške Marije, katero je spremljala skupina narodnih noš ter duhovniki in ministranti. Nenehen je bil mimohod rojakov po vzpenjajoči se poti; vsak pa je, pred vstopom v cerkev, prejel spominsko podobico.
Romarska sveta maša, med katero so vsi rojaki pobožno, a vneto sodelovali z molitvijo in petjem, je bila darovana za vse žive in rajne Slovence v Argentini. Daroval jo je dušni pastir dr. Alojzij Starc, ki je v cerkvenem nagovoru med drugim dejal:
„V svetem letu 1975 smo danes tretjič na romanju pri Mariji, božji in naši Materi. V maju smo bili v Lujanu, v argentinskem narodnem svetišču. Dva tedna za tem smo ob žegnanju poromali v našo cerkev Marije Pomagaj, k brezjanski Mariji. Danes, dva dni po prazniku vnebovzetja, pa smo prišli v Lour-des, k lurški Mariji...
Na romanju veliko pričakujemo od Marije, božje in naše Matere. Ona nas
Mladinsko pevsko-glasbeni festival
Kot postaja že tradicija v naši skup nosti, sta naši mladinski organizaciji, Slovenska dekliška organizacija in Slovenska fantovska zveza, tudi letos pripravili svoj pevsko glasbeni festival. Več zborovskih ter instrumentalnih skupin in solistov je nastopilo v soboto 23. avgusta v Slovenski hiši pred polno dvorano, in prikazalo navdušenje za tovrstno delovanje. Navdušenje, ki priča, da petje med nami še ne bo izumrlo, in da ima tudi slovenska mladina smisel za glasbo — narodno in svetovno.
Večer, katerega glasbeno oceno bomo prinesli v naši prihodnji številki, je otvoril predsednik Slovenske fantovske zveze, Tomaž Rant, ki se je v svojem govoru najprej zahvalil navzočim in sodelujočim. Omenil je potem festival kot način posredovanja slovenske kulture mladim rodovom. Nato je dejal:
ne bo razočarala. Podelila nam bo, več in na boljši način, kot jo bomo prosili .. . Prav pa je, da se tudi mi vprašamo, kaj Marija od nas pričakuje. In to danes, v svetem letu, v času nesigurnosti in zmede, v času, ko se mnogih loteva malodušje. Odgovor na to razmišljanje je jasen:
Marija od nas pričakuje, da vsak dan bolj iz. prepričanja živimo vero. Krščanstvo ni le v besedah, tudi ne samo v nekaterih zunanjih vajah. Krščanstvo je v življenju božje milosti. To življenje, ki smo ga prejeli pri sv. krstu mora po zgledu svetopisemskih prilik rasti kot gorčično zrno, prekrašati zakonsko, družinsko, poklicno... življenje, obroditi sadove močne vere sredi nevernega sveta, brezmejnega zaupanja, ki ne kloni nikdar, žive ljubezni do Boga in do bližnjega. . .
Še več! Marija pričakuje, da vsak dan zaklade krščanske vere posredujemo drugim. Prvi krog naj bodo družinski člani, drugi krog rojaki, ki' so morda v dolgih letih tujine omagali pod križem krščanskega življenja, ki je včasih težak, toda edino osrečujoč, tretji; pa vsi tisti, s katerimi smo sosedje in s katerimi se srečujemo...
Da pa bomo Marijino željo izpolnili, se bomo po treznem premisleku, skrbni duhovni pripravi in po možnosti v dogovoru z dušnimi pastirji v teh mesecih posvetili presvetemu Jezusovemu ;n brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Ta posvetitev bo v bistvu slovesna obnova krstnih obljub...
Družine, ki se bodo posvetile, ali posvetitev obnovile, si bodo prizadevale za razumevanje in ljubezen, za redno molitev in zakramentalno življenje, za božjo besedo in za udeležbo pri svetih urah. Na častnem mestu v hiši bodo imele križ in podobo Marije, božje Matere.. . “
Po pridigi je sledila sveta maša. Izredno število rojakov je tudi pristopilo k obhajilni mizi. Po končani maši pa je vsa cerkev zapela zahvalno pesem, nato pa še tako priljubljeno Marijino, ki zaključi vsa naša romanja „Marija skoz’ življenje1“. Mogočno je odmevala pesem v prostranem svetišču, mogočno pa tudi v srcih rojakov, ki so se, polni ljubezni do Matere božje, pričeli razhajati na svoje domove.
„To posredovanje ni lahko delo, zahteva mnogo žrtev in poguma, kajti zavedamo se, da nas je malo in nas mnogi ne poznajo. Poleg tega živimo v dveh svetovih: slovenskem in argentinskem. Slovenska mladina v Argentini mora pustiti ob strani svoj čut manjvrednosti pred tukajšnjim okolijem, ker ravno ta čut manjvrednosti nas pelje k zatajitvi domovine naših staršev in k zatajitvi slovenske kuL ture. Zato je še bolj nujno poudariti: ena izmed dobrih lastnosti Slovenca je V
Glasbeni festival misijonskega zavoda v Slovenski vasi
LJUBLJANA — Evropska konferenca za vzgojo na vidu prizadetih je zasedala v Ljubljani. Na tem velikem prvem mednarodnem srečanju pedagogov se je zbralo poleg udeležencev iz Slovenije in ostalih delov Jugoslavije še 200 strokovnjakov iz 22 evropskih držav ter gostje iz Amerike in Avstralije. Na tem srečanju, pedagoških delavcev, psihologov in sociologov je bilo prebranih 35 strokovnih referatov.
LJUBLJANA — V okviru 5. opernega bienala v sklopu 23. poletnih kulturnih prireditev je za konec 8. in 9. avgusta gostovala angleška opera Phoenix iz Londona. V letnem gledališču v Križankah so gostje nastopili z Gayevo „Beraško opero“ ter z Lampejevo o-pero „Piram in Tizba“ in Purcellovo „Dido in Enej.“ „Beraška opera“ je bila prvič izvajana v Londonu leta 1727 „Piram in Tizba“ pa v Covent Gardnu leta 1745.
PTUJ — Ptujčani so se tudi letos pripravili na kulturna srečanja, ki bodo trajala vse do 29. septembra. Slavnostna otvoritev teh prireditev je bila
8.	avgusta. Po otvoritvi je kot prvo nastopilo cetinsko kulturno umetniško društvo „Njegoš“ s črnogorsko folkloro. Ptujčane bodo poleg raznih skupin in solistov obiskali tudi Dunajski mladi pevčki ter gledališka skupina iz Japonske. Zaključek teh ptujskih prireditev pa bo s koncertom solitov altistke Marije Bitenc-Samčeve, basista Ladka Korošca in pianista Andreja Jarca.
LJUBLJANA — Tudi v Ljubljani so napovedali boj vsem z mopedi, minimo-pedi in motornimi kolesi, ki povzročajo prekomeren hrup. Razpasla se e namreč razvada, da mladeniči povzročajo velik hrup s temi vozili, katerim so sneli dušilce.
KRANJ — V kranjski Elektromeha-niki, ki je v sklopu Iskre, so delavci imeli „podaljšani“ dopust. Zaradi zastojev v proizvodnji, ker jim je manjkalo reprodukcijskega materiala, so morali delavci v juliju ostati doma na izrednem dopustu, dobili pa so samo 70 odstotkov plače za izreden dopust. Dopust je končal šele 10. avgusta, vendar ni bilo popolnoma jasno, ali bo delo v tej največji Iskrini delovni organizaciji spet normalno steklo. Težave so imeli že lani in zato so sklenili, da bodo letos povečali proizvodnjo samo za 21%. Toda tudi tega načrta niso mogli izvesti; v prvem polletju so izpolnili le 93% načrtovanega porasta proizvodnje. Ta zaostanek je izredno velik v zvezi s kooperacijo s tujimi partnerji — zaostali so več kot polovico za pogodbenimi obveznostmi.
LJUBLJANA — Letošnji pridelek krompirja bo za 30 odstotkov manjši,
V San Martinu je bil v nedeljo, 24. avgusta lep praznik. Slovenci tega o-koliša so praznovali 27. obletnico prve slovenske maše v tem mestu, obenem pa so se poslovili od svojega dušnega pastirja g. Jureta Rodeta, ki odhaja na višje študije v Rim.
Zjutraj ob pol devetih je bila ob zelo veliki udeležbi rojakov v sanmar-tinski stolnici slovesna žegnanska maša, ki jo je daroval g. Rode, ki je v svoji pridigi omenil, da je 27-letni obisk maše v San Martinu dokaz zvestobe Slovencev do Boga in Cerkve in veselo upanje tudi za prihodnost. Prosil je rojake, da vztrajajo na tej poti. Med mašo je ubrano in krepko prepeval Slovenski pevski zbor iz San Martina pod vodstvom g. Slavka Rupnika. Med drugimi -so posebno ugajala Vavknova „Zgrinjajo se vrste naše,“ Muellerjeva „O Deus“ s sopranskim solo vložkom, ki ga je odlično zapela ga. Marija Marinčkova, dalje „Oče naš“ (Rimsky Korsakov) in solo spev „Agnus Dei“, ki ga je občuteno odpel lic. Janez Zorec.
Po končani maši so se rojaki podali v Slovenski dom v San Martinu, kjer je odbor doma pripravil kratko poslovitev iod svojega dušnega pastirja in skupno kosilo. Rojaki so popolnoma napolnili veliko dvorano, prišel je tudi namestnik delegata slov. dušnih pastirjev dr. Alojzij Starc.
Okoli poldneva je kulturni referent doma Stanko Oberžan pozdravil vse navzoče in še posebej dr. Starca in g. Ro-
kot so razunali. Zato so se člani poslovne skupnosti za krompir zbrali in sprejeli dogovor o cenah semenskega, jedilnega in industrijskega krompirja ter seveda o stroških in prodajnih pogojih za letošnji pridelek. Jedilni krompir naj bi po novem prodajali na drobno po 2,85 do 2,95 din za kilogram. Po kalkulaciji naj bi dobil pridelovalec 1,6, organizator proizvodnje — kmetijska zadruga ali kmetijski kombinat — 0,40 din, grosist 0,60, prodajalec na drobno pa 0,35 din za kilogram. Toda sedaj prodajajo krompir že po 4 dinarje.
RADENCI — Radenska proizvodnja mineralna vode in raznih brezalkoholnih pijač z mineralno vodo je v juliju dosegla nov rekord. Ta mesec so napolnili 31 milijonov litrskih enot teh pijač; od tega so en milijon enot prodali na tuja tržišča. Kljub rekordnemu dosežku je povpraševanje večje, kot morejo napolniti v rednem delu. Zato so sklenili, da bodo, dokler bo trajalo veliko povpraševanje, delali v nadurnem delu tudi ob sobotah in nedeljah.
Umrli so od 5. do 13. avgusta 1975:
LJUBLJANA — Tončka Trstenjak, poštna up.; Viktor. Rak, up. iz Kanade; Dr. Lojze Švagan. urolog; Miro Merhar, dipl. pravnik; Anton Debeljak, komercialist; Stanka Zupančič, blagajničarka v p.; Angela Mekine r. Kristan (83) ; Ivan Valenčič; Nežka Šulc r. Zalaznik; Emilija Vuga; Jelena Dostal r. Barlič; Marija Škof; Tončka Zalar; Franc Slivnik (75) žel. v p.; Pepca Podlogar; Jože Pelko up.; Zlata Mikuž r. Vidmar; Jože Kovačič; Angela Škulj r. Nered; Rozalija Karo, r. Oblak; Martin Kacjan (87) vlakovodja juž žel. v p.; Valentin Kelbel avtoprevoznik; Rudolf Wagner (82), ravnatelj meščanske šole v p.; Frančiška Cvelbar, up.; Rajko Slapernik, akad. slikar in Maistrov borec; Jožefa Žibert.
RAZNI KRAJI — Kati Kocjan, up., D. M. v Polju; Dora Škufca, r. Gorjanc, Stepanja vas; Marija Radanič, kuharica, Jesenice; Danica Zorko, usl., Krško; Milka Zabret r. Wider, Britof pri Kranju ; Aleksander Lukež dipl. dentist, Koper; Marija Kuharič r. Stajnko (85), Ormož; Frančiška Mihelič, up., (75) D. M. v Polju; Franc Gerbec (78), biv. gostilničar na Igu; Fani Blaznik r. Močivnik, Sevnica; Jože Miklavec, up., D. M. v Polju; Frančiška Strah, Videm—Dobrepolje; Franc Grošelj, up., Kranj; Marija Škof, Dravlje; Jožica Ahlin, tehnik, Grosuplje; Franc Sladič, rudar, Trbovlje; Jože Gorišek, učitelj v p., Cerklje na Gor.; Franc Ovnik, Čatež, Marija Cvar r. Lesar, Zamostec; Mihael Žnidar (67), župnik v p. Brnik; Marija Kralj, laborantka, Golnik; Marija Krapš, vd. po šol. upr., Gorenja vas; Franc Rojšek, rez. general-major, Celje; Karel Benčič, Škofja Loka; Alojzij Anžič (76), Šmarje — Sap; Andrej Mele, delavec v p., Zg. Jablanica; Ignac Gliha, vratar, Šmartno pri Litiji; Martin Sem — Liznekov ata, Ljubno ob Savinji; Marija Povž, r. Nahtigal, Mala Loka; Anton Pungartnik, mizar, Motnik; Edo Smerdu, Izola; Frančiška Ni-koleti, Sinja gorica; Franc Eigner, up., Tržič.
deta in poudaril pomen nove obletnice slovenske maše v San Martinu, ki je letos združena s kratko poslovitvijo od našega dragega dušnega pastirja, ki prihaja v San Martin že nad 6 let, vsako nedeljo in praznik daruje sv. mašo, vsako soboto poučuje naše otroke krščanski nauk, se udeležuje sestankov Lige Žena-Mati, SDO in SFZ, prihaja na odborove seje, na vse prireditve, obiskuje bolnike in družine itd.
Nato je za uvod v to poslovilno slovesnost pevski zbor zapel lepo in značilno pesem „Lastovkam“ Zastopnici učencev in učenk slovenske šole dr. Gr. Rožmana, oblečeni v narodno nošo, sta se zahvalili svojemu katehetu za ves njegov trud in mu izročile šopek nageljnov. V imenu staršev pa se mu je zahvalil Andrej Makek, predsednik šolskega odbora. Zahvalo za delo med mladino sta v imenu SDO in SFZ izrekla zastopnika obeh organizacij gdč. Mojca Oberžan in I. Rupnik. Prav tako se mu je iskreno zahvalila ga. Mirjana Voršičeva, predsednica Lige Žena-Mati v San Martinu. V imenu Slovenskega pevskega zbora v San Martinu pa je spregovoril zahvalne in poslovilne besede prof. Nace Frančič. Predsednik Slovenskega doma v San Martinu Franc Zorec je nato naslovil na g. Rodeta nekaj besed v imenu vse slovenske skupnosti v San Martinu'. Prosil ga je, da naj bo na svojem študijskem mestu naš zastopnik, da naj ostane v zvezi z nami kakor tudi mi želimo ostati v
zvezi z njim; da naj vsem pove, kaj delamo, po končanem študiju pa naj se zopet vrne med nas. Spregovoril je nato še dr. Starc, ki se je svojemu sobratu v imenu delegata slov. dušnih pastirjev msgr. Oreharja in v svojem imenu zahvalil za njegovo odločitev pred šestimi in pol leti, da prevzame za g. župnikom Gregorijem Malijem dušno pastirstvo v San Martinu. Zahvalil pa se tudi navzočim rojakom za priznanje, ki ga z današnjim slavjem dajejo svojemu pastirju. Po teh besedah je pevski zbor zapel „Nazaj v planinski raj“ in hotel s tem izraziti željo vseh sanmartinskih Slovencev, da naj se g. Rode po povratku iz Rima zopet vrne v sanmartinski „planinski raj“.
G. Rode se je nato, vidno ganjen, toplo zahvalil za besede zahvale in slovesa, ki jih je razumel — kakor je dejal — tako, da niso namenjene zgolj njegovi osebi, ampak sploh slovenskemu duhovniku, do katerega je sanmar-tinska slovenska skupnost ohranila tradicionalno globoko spoštovanje. Poudaril je, da je v teku svojega dela spoznal, da je slovenski človek zelo zdrav, pošten in dober, in te lastnosti ohranimo za vedno. Ohranimo pa se tudi zavedne Slovence, za kar imamo vso pravico. Nadaljeval je, da se mora pravzaprav on zahvaliti vsem, ki so ga vedno podpirali. — Krepko ploskanje je bil odgovor navzočih na te besede.
Sledilo je žegnansko kosilo, ki so ga izvrstno pripravile gospe Jenkova, Er-bežnikova, Kahnetova in Lahova pod vodstvom g. Čibeja, šele pozno popoldne so se rojaki razšli na svoje domove.
V nedeljo 24. avgusta, na praznik Marije Kraljice, zavetnice cerkve v Slovenski vasi, so gojenci misijonskega zavoda priredili v farni dvorani glasbeni festival. S tem festivalom so gojenci hoteli pokazati del zavodskega življenja, ki je poleg vzgoje in študija posvečen glasbeni kulturi. Ta obsega zgodovino glasbe, katera naj gojencem odpira razgled v svet klasičnih glasbenikov in skladateljev. Poleg teorije o glasbi, se gojenci ukvarjajo tudi s petjem in učen-njem raznih inštrumentov.
Zaslugo za ta uspeli festival ima predvsem gdč. Marija Babič, Slovenka iz Kanade, ki je skozi dve leti prostovoljno pomagala gojencem pri učenju jezikov. Njej sta letos prišli na pomoč še dve Slovenki in sicer gdč. Sonja Kolenko in gdč. Mili Kus.
Napovedovalec abiturient Jaka Barle se je v uvodu najprej zahvalil gdč. Mariji Babič za njeno veliko delo pri glasbeni vzgoji gojencev in vsem trem gospodičnam za potrpežljivo pomoč pri učenju jezikov.
Festival je bil odmev večmesečnega vztrajnega prizadevanja voditeljice gdč. Marije. Nastopili so gojenci kot kitaristi, harmonikaši in pianisti. Deški in fantovski zbor nam je izvajal slovenske melodije, črnske narodne pesmi in tudi moderne popevke.
Program festivala je bil sledeč:
Kot prvo točko smo poslušali slovensko narodno pesem: Veseli čas prihaja, katero je za triglasno petje priredil Luka Kramolc. Zapel jo je deški zbor zavoda, ki šteje enajst članov in so dčenci šestega in sedmega razreda osnovne šole. Kot kitarista sta nastopila Pavle Rot in Marko Križ, ki sta zaigrala : La Cumparsita in Bachovo skladbo Minuet. Kot dobro izvežbana pianista sta se predstavila Andrej in Jožko Jan, ki sta zaigrala klavirski solo in duet: Ludovikovo — Sanje angelov in Schubertovo vojaško koračnico. Mlada har-monikaša Niki Iglič in Vinko Vilfan sta skupaj z gdč. Marijo Babič zaigrala venček slovenskih narodnih, katere je za tri harmonike priredil g. Tone Zrnec. Kot solist na harmoniko je nastopil mladi John Saje, gost iz Kanade, ki za nekaj mesecev živi v Slovenski vasi. Že 13 let študira harmoniko in nastopa na raznih koncertih in prireditvah v
vztrajnost. Gojimo torej mi mladi to lastnost, da bomo dosegli naš cilj) saj nam zgledov za to v slovenski zgodovini ne manjka.
T'a naš|a naloga 'bi 'bila znatno olajšana, če bi bilo večje sodelovanje med starejšo generacijo in nami mladimi. Združila bi se1 zagon in aktivnost mlade osebe z izkušnjo in umirjenostjo starejšega človeka. Na žalost večkrat do tega ne pride, bodisi da mi mladi ne moremo dojeti miselnosti starejših, bodisi, da slednji mladini premalo zaupajo, misleč, da še ni dovolj zrela za vključevanje v delovno skupnost! Seveda je pa dolžnost mladega človeka, da naloženo delo opravi z vso vestno-nostjo in odgovornostjo.
Starejši generaciji bi rad tudi povedal naj se ne čudi, če v mladini ne najde tako močne narodne zavednosti, kot jo čutijo oni sami. Verjemite mi, da to vašo narodno zavest slovenska mladina spoštuje in je ponosna nanjo, toda rojena je na drugi zemlji in ni doživela na lastni koži vsega bogatega prosvetnega in kulturnega razmaha pred drugo svetovno vojno, niti ni doživela tragedije in razločaranj, ki sta jih prinesli vojska in revolucija.
A vendar smo si o nečem na jasnem: ohranili se bomo kot narod, v kolikor bomo ohranili našo slovensko kulturo. . .“
Ob koncu je še zatrdil:
„Mladino pa prosim, da če res'želi izpolniti svoje poslanstvo, naj se poveže in pozabi na vse malenkosti, ki razdvajajo. Zavedajmo se, da nas družita slovenska kri in slovenski jezik. Samo tako bomo lahko ohranili slovensko kulturo in samo tako bomo dosegli, da bo nekoč v Sloveniji vihrala edina neomadeževana slovenska zastava: bela, modra, rdeča, brez vseh našitkov.“
Gdč. Maruška Batagelj je prebrala pozdravno pismo, ki ga je na festival poslala predsednica Slovenske dekliške organizacije, Mici Korošec, ki se nahaja na obisku v Sloveniji.
Festival sam je potekel v lepem redu. Za to so gotovo, poleg nastopajočih, imeli zaslugo še številni sodelujoči. Tako je bilo prijetno besedno povezovanje med posameznimi pesmimi, ki sta ga imela na skrbi Maruška Batagelj in Pavle Fajdiga. Zelo presenetljiva in pohvalna je bila oprema odra (Polde Golob). Za razsvetljavo sta skrbela Jože Korošec in Janez Rode; zvok pa je bil na skrbi Tomaža Pavšerja. Vsem njim in ostalim članom in članicam mladinskih organizacij je k delu čestitati.
Upamo, da se bodo ti festivali, v slični ali drugačni obliki, a z istim zanosom in enakim požrtvovalnim delom, ponavljali iz leta v leto.
Kanadi. Zaigral je angleško melodijo — Lahko konjenico (Light cavalry). Na povabilo gojencev so omenjene tri gospodične, ki pomagajo v zavodu pri učenju, se pridružile nastopajočim in sicer z moderno beat pesmijo. Vse tri so v Kanadi članice pevske skupine Kristal. Zapele so: All good gifts —- Nebeški darovi —. Bila je to nova pesem, nova melodija, ki je navdušila poslušalce.
S področja angleške in ameriške moderne glasbe so nas nastopajoči popeljali v črno Afriko. S tega s trpljenjem prebujajočega kontinenta so nam zapeli črnsko narodno „Gledam Te Zveličar moj“, ki prikazuje žalost globokoverne črnske duše ob pogledu na trpljenje in smrt gospoda Jezusa Kristusa. Pesem je priredil za štiriglasno petje profesor Jože Osana. Fantovski zbor je nato z mladostnim zanosom zapel pesem vesele mladosti in sicer Slomškovo „Oj zlati čas“.
Festival so gojenci zaključili z nekaj pesmi iz mladinske maše, katero so tekom leta večkrat zapeli pri dijaški maši v cerkvi. Kot vstopno pesem so zapeli znano melodijo francoske sestre Soeur Sourine „In polje prepeva in cvetke pojo. . .“ Za darovanjsko so prevedli ameriški napev: Everything is beautiful — Vse kar je, Ti damo“. Za obhajilno pa so izbrali skladbo Lennona in McCarthneya „Pa naj bo“. Pri teh mašnih spevih sta sodelovala oba zbora — deški in fantovski ob spremljavi kitar.
Za nas, ki smo navajeni na naše tradicionalne cerkvene pesmi s svojimi starimi melodijami, so bile te nove mašne pesmi nekaj nenavadnega. Vendar so nas te nove živahne melodije, s svojim preprostim besedilom, ki so jih gojenci z doživetjem in navdušenjem zapeli, globoko prevzele.
Številna udeležba rojakov, med katerimi je bila vsa vaška mladina, je skoraj napolnila prostorno farno dvorano. Z velikim zanimanjem so sledili bogatemu in raznoličnemu koncertu, kakršnega doslej v tej obliki v vasi še nismo doživeli. Navzoči so zato tudi ob koncu festivala z burnim aplavzom nagradili prirediteljico tega festivala gdč. Marijo Babič kakor tudi vse nastopajoče, ki so s svojim nastopom pokazali veliko glasbeno disciplino in izvežba-nost.	j. g.
J S ■■■■■■■■■■■■■■■■■■ H I
Žcgnanje v San Martina
POSLOVITEV OD Č. G. JURETA RODETA
slovenska kulturna akcija
bara remec razstavlja
argentinski sever in jug II
gornja dvorana slovenske hiše	od 30- 8 — 13. 9- 1975
ob delavnikih od 20 do 22; ob nedeljah pa od 11 do 20
OBVESTILA
SOBOTA, 30- avgustta 1975:
V Slovenski hiši ob 20 v gornji dv,o-rani 3. kulturni večer SiKA. Začetek razstave najnovejših olj akad- sukance Bara Remec.
NEDELJA, 31. avgusta 1975:
Otvoritev zavetišča škofa dr Gregorija Rožmana s celodnevnim programom.
V	Sovenski hiši oib 9-30 madinska sv. maša nglto sestanek s predavanjem univ. prof. dr. Milana Komarja o temi: Dva svetova (argentinstvo in slovenstva).
Na Pristavi ob 18 avdiovizualni prikaz lepot Slovenije (g. JPfeifer).
SOBOTA, 6. septembra 1975:
V	Slovenski hiši v gornji dvorani ob esmih zvečer IV- kulturni večer SKA s
predavanjem dr- Vinka Brumna o Francetu Vebru in njegovem mestu v slovenski filozofiji.
NEDELJA, 7. septembra 1975:
V	slovenski hiši ob 9,30, sv. maša zadiišnica za generala Rupnika in nato pred sp-cimsniikpm junakov počastitev njegovega spomina.
V	Slomškovem domu po maši predavanje o zadtiuižniški ' dejavnosti, otvoritev zadružnih prostorov, domače kosilo in zabava.
V	Slovenski hiši ob 16 vsakoletna čajanka Zveze slov. mater in žena. NEDELJA, 14. septembra 1975:
V	Našem domu iv San Justu Mladinski dan.
NEDELJA, 21. septembra 1975:
V	Slovenski vasi 25. mladinski dan. NEDELJA, 28- septembra 1975:
V	Slomškovem domu celpdnevno slavje ob obletnici blagoslovitve doma.
DUHOVNE VAJE
Za žene: 5., 6. ih 7. septembra. Vodil jih bo dr. Mirko Gogala.
Za izobražence: 12'., 13. in 14- septembra. Vodil jih bo žpk. Tone Ogrin.
PO ŠPORTNEM SVETE
V ATENAH so v spomin na nekdanjo olimpijsko panogo skok v daljino z mesta priredili tekmovanje v tej disciplini. Nepričakovano je zmagal sloviti ameriški metalec krogle Al Feurbach s 3,17 pred rojakom Roryjem Kotine-kom, znanim skakalcem v višino, ki -skočil 3,06. Rekord pa je ostal še vedno v „nogah“ Ray Ewryja, ZDA, ki je na olimpijadi 1904 postavil znamko 3,44m.
NA PREDOLIMPIJSKEM tekmovanju v Montrealu je jugoslovanski reprezentant Nenad Stekič postavil nov evropski rekord v skoku v daljino s 845 cm, obenem je bil na tem tekmovanju tudi prvi. Njegov rezultat je namreč drugi najdaljši skok v daljino na svetu. Svetovni rekorder je Američan Bob Beamon, ki je na Olimpiadi 1968 v Mehiki postavil še vedno izredno fantanstičen rezultat s 890 cm.
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air«» Fta. baja, onc. a
T. E. ? 5-8827
Prof. dr. JUAN JESUS RLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja j
Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20. : Zahtevati določitev ure na privatni ;
telefon 628-4188.	:
NEDELJA 31. AVGUSTA
Blagoslovitev Zavetišča dr. Gregorija Rožmana
Martin Fierro 4246 — Barrio Peluffo — San Justo
•	lOh Zbiranje narodnih noš, zastopnikov društev, domov in
ustanov
•	10,30h Slovesna otvoritev in blagoslovitev Zavetišča
•	lih Sv. maša (Sodeluje SPZ „Gallus“)
•	12h Skupno kosilo („asado con cuero“)
« 15h Popoldanski spored (Sodeluje Slov. mlad. godba)
VAŽNO:
• Dohod — Na zelenem pasu sredi dvosmernice „Camino de Cintura“ bo med San Justom in Moronom kažipot z napisom: ASILO ESLOVENO.
• Prinesite s seboj jedilni pribor.
Zaradi majhne neprevidnosti lahko nastane v vaši hiši požar. Da to preprečite
sledite kampanji “Sloge” za varnost
Ona vam priporoča previdnost tudi pri vaših denarnih naložbah, vam že 20 let varno upravlja vaš denar.
Bme. Mitre 97, Ramos Mejia — T. E. 658-6574 Uradne ure: ponedeljek, sreda in petek od 15 do 19 ure.
ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA vabi vse matere in žene z možmi in otroki na svojo
letno čajanko
ki bo v nedeljo 7. septembra ob štirih popoldan v Slovenski hiši.
G. Jože škerbec bo daroval sv. mašo za vse med letom umrle matere in žene, nato bo v dvorani pozdravila goste ga. Majda Kelc, ga. Pavla Kremžar bo podala lik krščanske žene, Slovenski inštrumentalni ansambel nam bo ustvaril primerno razpoloženjsko vzdušje, medtem ko bo žreb določil dobitnika krasne avbe.
Čisti dobiček prostovoljnih prispevkov in prodaje ročnih del je namenjen v dobrodelni sklad Zveze.
Zahvala
:	j
Vsem dobrotnikom, ki	ste nam	;
■	v času dolge bolezni našega Dalj	nija izkazali kakršnokoli pomoč,	■
■	se najtopleje zahvaljujemo. Zdaj	:
■	pa je namreč hvala Bogu že
•	izven zdravniške oskrbe. Ob tej	5
;	priliki bi se radi vsakemu do-
£	brotniku posebej zahvalili, pa
nam to žal ni mogoče.	Posebna	5
s	■
S	zahvala pa čč. gg. Prebilu in	£
Petku za dolgotrajno prinašanje
Najsvetejšega, g. dr. Babiču,	:
S	njegovi gospe soprogi in g. dr.
£	Slaviču za tako skrbno	in požr-	;
•	tvovalno zdravniško pomoč, gdč.	£
Julki Lužovec, gospej in gospodu Šuštaršič ki ste se z	izredno	■
;	velikodušnostjo žrtvovali zanj,
■	■
S	vsem plemenitim rojakom ki ste
za njegovo zdravje molili, toliko
■	časa pri njem v bolnišnici pre-
£	culi, ga na domu obiskovali in	;
nam tako posamezno kakor po-
;	tom dobrodelnih ustanov zares
■	5
5	izdatno tudi gmotno pomagali.	*
!	j
Hvaležna družina Sušnik.	:
■	■
BUREKA U8R
Editor responsable: Miloš Stan-. Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
as g S 2 G	FRANQUEO PAGADO Concesión N» 57-7K
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 382-*
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N? 1.233.341	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440.— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.— (46.000j ; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
■
S RO	MORON	SFZ
■
■
m
MLADINSKI DAN
■
■
7. septembra 1975
■
■
■
■
11.30	sv. maša
m
m
12.30	koisilo
■
■	16.00 kulturni program
■
Prosta zabava
Tudi v vaši hiši lahko nastane požar. Kako to preprečite, vam bo razložil g. DUŠAN ŠUŠTERŠIČ v vrsti predavanj v zvezi s
Kampanjo “Sloge” za varnost
v soboto, 13. septembra ob 20. uri v Slovenskem domu v Carapachayu.
lepo vabljeni!
Spfoorci „(Našega doma — poveljnika in podpolkovnika
San Juls:to‘‘ bomo ohranili pokojnega
Vuka Rupnika
v hvaležnem spominu, avgust 1975.
Naš dom - San Justo
Ludvik Puš	(31)
NA DOLGO POT
Zgodilo se je hipoma, v sekundi: šofer se je v zadnjem hipu premislil, ni zavil na levo ampak vozil naravnost, jaz pa, ne več v stanju zaokreniti nazaj na svojo desno, sem treščil s kolesom naravnost v sprednji odbijač avtomobila; prednje kolo mojega bicikla se je zmečkalo, vilice, kjer je pritrjeno, so se zlomile, jaz pa sem zviškoma padel na hladilnik avtomobila, ž njega v loku odletel na krompirjevo njivo ob robu ceste in tam obležal.
Zalet mojega telesa v sprednji konec avta in padec na njivo, sta povzročila le neznatne poškodbe na enem boku. Pravo čudo velike nesreče s tako majhnimi posledicami.
Angleški vojak-voznik me je pobral na njivi in me odnesel v jarek na rob ceste. Pretres je bil vendarle tako močan, da sem zlezel skupaj in začel zgubljati zavest. Nikdar v svojem dosedanjem življenju je . še nisem bil zgubil a takrat bi jo skoro bil, če bi Anglež ne bil stekel v avto po steklenico pristnega škotskega viskija. Kljub temu sem se dolgo boril z omedlevico.
Ko sem ždel in čuril napol stolčen v jarku ob cesti, s komolci naslonjen na parobek privzdigoval boleči srednji del telesa in opazoval Angleža, ki je obračal svoj voz, da bi me odpeljal na moj dom v Celovec, kakor sva se dogovorila (bolnico sem odklonil), še je omedlevica umikala in nazadnje čisto
umaknila trezni in ostri misli. Spet sem gledal smrti naravnost v obraz, — mi je šinilo skoz glavo -—• kakor pred 30 leti, spet me je angel varuh, božji poslanec, na izreden način po božji volji ohranil pri življenju in obvaroval hudih poškodb. In kaj sem obljubil komaj pred dobro uro sveti Gospe? Sedaj ne more biti nobenega dvoma več. Ostal seta pri življenju in si nisem nevarno poškodoval svojega telesa zato, ker moja naloga še ni končana, ker moja obljuba v cerkvi pri Gospe sveti ni izpolnjena.
Skrbno mi je Anglež postlal na tleh praznega tovornjaka s koci in plahtami, me položil na „posteljo“ previdno, počasi vozil in se ustavil pred hišo na Volkermarkterstrasse. Varno me je vzdignil in napol nesel v drago nadstropje, kjer je žena skoro omedlela, ko je naju zagledala. Oba sva jo tolažila, da ni nič hudega, vendar je takoj poklicala zdravnika, ki je najino trditev o poškodbi potrdil in nas vse lepo pomiril.
Moji redni stiki z jedrom slovenske begunske družine so se bili v tistem času skoraj čisto pretrgali. Lažje bi jih bilo vzdrževati, če bi se bili vsi premaknili v isti kraj, toda angleška oblast najbrž ni imela tako prostranega taborišča, da bi bila mogla spraviti pod streho na istem kraju, vso ogromno množico slovenskih ljudi potem, ko je bilo po posredovanju dr. Valentina Mer-
šola, mojega študentovskega drulga iz šentviške škofijske gimnazije, odločeno, da proti svoji volji nihče več ne bo vrnjen komunistom v roke. Kot znano, so vetrinjsko začasno taborišče kmalu po vrnitvi domobrancev izpraznili in likvidirali, begunce pa razselili v štiri stalna taborišča: Peggez pri Lienzu na vzhodnem Tirolskem, Spittal ob Dravi, Št. Vid ob Glini in Judenburg. Na ta način je bila begunska skupnost nasilno razbita, kar je zelo škodovalo tako idealno započetemu in narodno-vzgojne-mu delu. Glavnina vetrinjskih beguncev se je preselila v Peggez, kamor so vzeli s seboj tudi gimnazijo. Toda kasneje je bila ta skupina premeščena v Spittal, dočim sta oni dve v št. Vidu in Judenburgu še ostali.
V vseh teh taboriščih, kjer so naši ljudje prestajali dovolj revščine, stra-deža in vsakovrstnih šikan, sem imel polno znancev in prijateljev. Bolj in bolj sem čutil, kako sem odrezan od njih, kako se trgajo vezi med nami in kako postajam osamljen. Od časa do časa sem jih obiskal v vseh taboriščih, a raztresenost taborišč je povzročila tako redkost mojih obiskov, da smo si — vsak pod težo lastnega begunskega bremena — začeli postajati odtujeni. To me je vznemirjalo in žalostilo. Kako bi se vsaj duhovno mogel povezati z njimi in ostati pri njih? Vprašanje me je vse bolj zajemalo, ko so tekli tedni in meseci ter se končno izoblikovalo v sklep: napisati hočem besedilo begunske pesmi na čast Materi Mariji, to besedilo uglasbiti s kar najbolj preprostim napevom slovenskega značaja in občutja, in pesem poslati v vsa tabori-
šča. če bo moja intuicija begunskega občutevanja pri skupni taolitvi in službi božji zadela v srce, se bo ljudstvo, učeno in neučeno, pesmi oklenilo ter jo sprejelo kot izraz lastnega doživljanja. Na ta način bom s svojo pesmijo vedno sredi naših ljudi, če se ne posreči zadeti pravi ton, si vsaj ne bom očital, da nisem poskusil. Dobra volja in sklep je že pol dejanja. Vrh vsega bo še v zahvalo Mariji pri Gospe sveti, da me je otela smrti pod kolesi avtomobila.
Dolgo sem nosi! v sebi zametek begunske Marijine pesmi in čakal na pravi trenutek, ko se duša in srce odpreta in ¡zlijeta vsebino močnega občutja v besedo in verz. V prvih dneh septembra 1945 je seme dozorelo. V enem samem zamahu sem napisal vse: celotno besedilo, napev in spremljavo.
Ko je moja ideja na ta način dobila dušo in telo na notnem papirju, sem se napotil v celovško škofijsko palačo. Potrkal seta na vrata ljubljanskega ordinarija v begunstvu, škofa Gregorija Rožmana, in mu pokazal list s pripombo, da je pesmica namenjena prepevanju med službo božjo, tudi med mašo. Da bi v tem ozira ne bilo nobenega zgledovanja, je potrebna cerkvena odobritev. Prevzvišeni me je, ko sem tau pripovedoval o motivih, iz katerih se je rodila pesem, pogledal in pritrdil, vzel iz mojih rok kos notnega papirja z mojo umetnijo, se usedel k mizi in bral. Sedel sem na nasprotni strani mize, opazujoč njegovo reakcijo. Izraz na njegovem obrazu je dobival poteze bolesti, ki se spreminja v izraz zaupanja in veselega pričakovanja. Morda so
malokateremu beguncu skromne, enostavno postavljene besede povzročile toliko notranjega valovanja, saj je bil ravno on, ljubljanski škof, v sredini vsega, kar pesem hoče povedati. Ko je končal z branjem, mi je pomolil list nazaj in rekel:
„Zdaj mi pa še napev zapojte.“ Poslušal je pazljivo, me prijel za roko in živahno naročil:
„Kar pošljite to pesmico po naših taboriščih in recite, da sem tekst in napev osebno odobril za uporabo povsod in ob vsaki priliki. Verniki bodo z njo zopet in zopet lahko izpeli svojo bolečino, pa tudi obnovili zaupanje v Marijino potaoč. Vaša zamisel in njen sad sta mi všeč. želim, da bi naše ljudstvo imelo od njega mnogo duhovne utehe.“
To se je dogodilo v Celovcu, na dan Marije sedem žalosti, 15. septembra 1945 leta.
Besedilo pesmi se glasi:
1)	Mati Marija na tuje je šla
Z Jezusom, Odrešenikom sveta.
Z njo sveti Jožef v temno noč:
Mati Marija, bod’ nam potaoč!
3)	Dom zapustili smo svoj tudi mi Revni begunci s Teboj smo zdaj vsi. Pojemo k Tebi, upajoč:
Mati Marija boš nam v pomoč.
2)	Milostna slika iz Brezij beži,
Ljudstvo slovensko v trpljenju ječi. Joka in prosi, zdihujoč:
Mati Marija, prid’ — na pomoč!
4)	V dragi naš dom nas popelješ nazaj, Mi Tvojo sliko na milostni kraj.
Tata boš slavljena dan in noč:
Mati Marija — naša pomoč.