Martin in Jera. (J. Ravnikar.) Štirinajsto poglavje. Podla sebičnost. ¦7 ^idar odpre vrata in v hišo stopi Slamnikarjeva Urša, žena cerkovnikovega sina in hči pokojnega starašininega brata. Pozdravši zidarja in njegovo ženo, rece: »Sedaj ne bodeš hotel naše stare peči zamazati in popraviti, Martin?" Ta ji odgovori na to: ,,Zakaj pa ne? Sarno ako ti je treba?" Urša: Za zdaj še ni potrebno, vprašala sem le zato, da vem, česa se rai je držati, ce bode treba. Martin: Kako si skrbna, Urša! Urša: Bj, kaj hočerao, kadar se raora. Casi se izpreminjajo, a ž njimi tudi ljudje. Martin: To je gola resnica, toda za zamazanje peei najde se še zmirom kak človek. Urša: To je pač dobro. Jera, ki je ves ta čas molčala, vzame iz miznice nož ter odreže kos rženega kruha za juho. BTo je črni kruh", pravi Urša, »ali kmalu bode boljši in lepši, ker je tvoj raož postal grajski zidar." BTi si smešna, Urša! Jaz bi bila Bogu hvaležna, ako bi imela tak kruh do smrti," zavrne jo Jera. Urša: Beli kruh je vender boljši, in ga vama tudi ne bode manjkalo. Tvoj raož postane še celo župan; ali varuj nas Bog tega, ker bi se nam potem ne godilo dobro. Martin: Gemu tako zbadanje? Veš, to mi ni všec. Ako imaš kaj proti nama, govori odkrito. Urša: Ge mora tako biti, hočem tudi govoriti. Moj mož je cerkovnikov sin, pa se še nikdar, odkar stoji cerkev, ni slišalo, da bi cerkovnik in njegovi ljudje ne bili prvi, kadar se je kaj delalo pri cerkvi. M a r t i n : Nadaljuj! Urša: In zdaj še nekaj. Starešina irna v hiši pisano na beletn in sicer je na listku zapisanih več kot deset največjih potepuhov iz vasi, ki bodo iraeli delo in zaslužek pri cerkvi, ali od cerkovnikovih ni niti jeden vpisan. Martin: Ali, ljuba soseda, to meni ni nič mari! Tega jaz nisem pisal. Urša: Pisal nisi, bil pa si zraven, ko se je pisalo. Martin: To bi bilo vender malo preveč, kadar bi se jaz umešaval v predstojnikova opravila in v njegov popis. Urša: Bodi temu tako ali tako, to pa se ve, da greš vsak dan k predstojniku — in tudi danes si bil pri njem. Ako bi mu bil povedal o vsem, kako je poprej bilo, ostalo bi gotovo vse pri starem. Martin: Motiš se, Urša, če tako misliš. Predstojnik ni tisti človek, ki bi ostal pri starem, kadar vidi, da bode novo boljše. Urša: To se tudi vidi. Martin: Vsled tega je zaslužek namenil revežem in potrebnim Ijudem. Urša: Da, da, on hoče samo potepinom in beračem pomagati. Martin: Vsi reveži niso potepuhi, Urša, tako se ne sme govoriti. Nikdo ne ve, kaj ga še čaka, dokler ne dobi z lopato po trebulni. Urša: Tako je. Sleharni mora skrbeti za skorjico kruha, zato tudi nas boli, ker so pozabili na nas. Martin: Ej, ej, Urša, to je drugi račun. Ti iraaš lepo imetje, ješ lahko pri svojem očetu, a on ima najlepši zaslužek v vasi, tebi ni treba skrbeti za vsakdanji kruhek, kakor mora večina revežev po vasi. Urša: Gov6ri zdaj, kakor hočeš. Vsakega pa boli, kadar misli, da je nekaj njegovega, kar mu pa kak psiček vzame izpred nosa. Martin: Stedi pse, Urša, kadar govoriš o ljudeh, ker drugače na katerega naletiš, ki te bode ugriznil. Ge že misliš, da gre zaslužek tebi, pojdi tja, kjer se oddaja, za to si mlada, močna in trdna, irnaš dobre noge, a še boljši jezik — in izvestno ti bode pomagano. Urša: Hvala, gospod zidar, za lep svet! Martin: Boljšega ti ne morem dati. Urša: Pride morda čas, da ti to dobro plačam. Z Bogorn, Martin! Martin: Bog te obvaruj, Uršal Ne morem ti pomagati. Urša odide iz biše, Martin pa k svojim poraočnikom. (Dalje prih.)