Stanovanje in prehrana učiteljstva. Ne bi načel to suhoparno, že neštetokrat premleto in vsem znano tvarino, ko bi se ini ne dozdevalo. da je ravno ta stvar precejšen vzrok učiteljskega nezadovoljstva in premikanja iz enega kraja v drugi. Ni še dolgo tega, ko je neki tovariš svojčas v »Učit. Tov.« napisal članek z naslovom: »V obrambo mlajšega uciteljstva«. Deloma se strinjam z vsebino članka, ne pa toliko z naslovom. Prepričan pa sem o uajboljšem piščevein namenu. Mlajšc učitcljstvo vestno in v polnem obsegu vrši svojo dolžnost tako v šoli, kakor tudi izven nje, na prosvetnem polju. Res je vojna mnogo zakrivila že pri izobrazbi mlajsega učiteljstva vsled skrčenega pouka in deloma skrajšane študijske dobe, dalje z vojaškim službovanjem od dveh, treh ali celo štirih let, katero je pttstilo skoro vsakemu posledice na zdravju, čeprav mu je bila drugačc sreča mila. Res je pa tudi, da je sedanje mizerno stanje učiteljstva v prehrani in stanovanju — da ne govorim o obleki in drugih potrebščinah -- mnogo krivo, če ne more učiteljstvo vršiti svojega dela v takem obsegu, kakor bi bilo to pri boljšib ginotnih razmerah mogoče. Ta črv razjeda učiteljstvo še od prevrata sem, tudi v tistih kratkih mesecih, ko so nam vsi stanovi brez razlike zavidali naše nekoliko zboljšano gmotno stanie. 2e takrat se je učiteljstvo skoro povsod na deželi, kakor seveda tudi v mestih, poleg svojega dela v šoli in izven nje borilo s težkočami v prehrani in stanovanju, zlasti pa novodošlo mlajše učiteljstvo. Po naših vaseh je žalibog vsaka druga hiša gostilna. ali hrane ne dobi učitelj nikjer, kvečjemu v eni sami gostilni, še manj pa stanovanja. In če se mu konečno kje posreči jo najti, nastavi gostilničar tako ceno, da človek nehote začne računati, bo li zadostovala mesečna plača samo za hrano. Še huje pa je s stanovanjem. Sempatja se že še dobi v vasi kaka soba brez peči. Za srečnega se lahko šteje tisti, kdor dobi v novem kraju sobico s pečjo in posteljo, dočim so družinska stanovanja tudi na deželi bele vrane. Kakšno vlogo igra pri oddajanju stanovanj politična mržnja do učiteljstva, o tem bi se dalo mnogo govoriti. Vsak drugi ima v vasi prednost pred učiteljem, kar se tiče stanovanja. V tem oziru so drugi javni nameščenci na deželi veliko na boljšetn; kjer je orožniška postaja ali finančna kontrola, tam je tudi stanovanje za osobje, da ne govorim o farovžih, kjer dobi novodošli kaplan sigurno stanovanje in hrano. Učitelj pa pride z dekretom v nov kraj, kjer naj si išče stanovanja, kakor ve in zna. Umljivo, da mu šolski voditelj pomaga pri tem poslu, vendar bi bilo potrebno, ko bi le-ti malo bolj informirali nadzornike glede prehrane in stanovanja. Verao, da ni šolski voditelj dolžan skrbeti za stanovanje, temveč krajni šolski svet, ali to reče lahko samo oni, kdor s poslednjim ni imel nikoli in nikjer nič opraviti. Zgodilo se mi je nekje, da me je šolski vodja dirigiral v prostrano podstrešno sobo brez peči in to v zimi s cinično pripombo: »Saj ste bili vojak; saj ste navajeni mraza.« Kaj sem hotel, vdal sem se! No, posledice so bile kmalu tu: po komaj ozdraveli pljučni bolezni, sem nanovo obolel. Pripominjam pa takoj, da je sedaj v tistem kraju po nadučiteljevi zaslugi izvrstno preskrbljeno za prehrano in stanovanje učiteljstva. Zopet v drugem kraju ni imelo učiteljstvo nikjer v vasi nobenega kredita, ker sta dva tovariša prednika pustila dolgove na hrani in stanovanju. To je tudi poglavje, ki ga nečem načenjati. Kako pride naslednik do tega, da ne dobi hrane radi lahkomiselnosti njemu popolnoma neznanih tovarišev. Ali je potem čudno, če nestalno učiteljstvo nima nikjer obstanka? Po dolgem trudu dobiš definitivno mesto! Ko prideš tja, izveš vso dobroto, ki te čaka. Pravega stanovanja pravzaprav ni, izdatki za prehrano bi pa presegali mesečne dohodke. Slab utis napraviš, če si hočeš pomagati na kak način potom oblasti, četudi iz dežja pod kap. Nihče ne hodi rad na »okrajni« ali »višji«, vsaj jaz se težko pripravim na tako pot, ker sem mnenja, naj vsak ostane na svojem mestu; povsod je enako. Po naših krajih se silno občuti pomanjkanje stanovanj v šoli, kar bo treba pri novih stavbah upoštevati. Za »ogrev«, ki nam baje pripada po srbskem zakonu, bo tudi treba narediti odločne korake. Nezakurjena soba pozimi po mojem nmenju ni stanovanje. Odtod izvirajo bolezni in tisti številni dopusti. Isto je tudi s slabo prehrano. Kjer je nevzdržljivo stanje glede hrane in stanovanja, tja naj se učnih oseb sploh ne pošilja. Sicer bi se pa dalo v marsikaterem kraju z nadučiteljevo pomočjo in dobro voljo celokupnega tamošnjega učiteljstva rnarsikaj izboljsati glede prehrane, kakor tudi stanovanja. Predvsem mislim tu na skupne obede takozvane »menze«. Saj ni treba delati ravno v izgubo in hrana je lahko preprosta. S tem bi se učiteljstvo izognilo raznih podeželskih pijavk, bi se obenem osamosvojilo in ugled bi sc dvignil. Orožništvo celo m o r a imeti svojo kuhinjo. Tako bi tudi političnim nasprotnikom odvzeli močno orožje. Ravno tako je pri stanovanjih. Dve ali tri tovarišice v enem stanovanju, bi si delile stanarino kakor tudi kurjavo. Tako bi dobil novodošli tovariš ali tovarišica prostor, ker mora tudi priti nekam pod streho. To se že tudi ponekod prakticira. Nečem nikomur vsiljevati mnenja ali dajati nasvete. le lastne izkušnje po večih krajih so me napotile do teh besedi. Kjer ni pravega stanovanja in reda v prehrani, tain učiteljstvo ne morc vršiti svoje naloge s tako intenzivnostjo, kakor bi bilo to sicer mogoče. Nikdar in nikjer nisetn imel neprilike glede harmonije z ostalim učiteljstvom na šoli, tudi sedaj ne. težkoče v prehrani in stanovanju pa skoro povsod. Šolska oblast naj tudi pri razpisih poda točne podatke glede prehrane in stanovanja.