      P 48 (2020/2021) 4 13 Siva mrena A̌ M̌  J̌ R Ste se kdaj vprašali, ali se vaš vid in dojemanje barv z leti spreminjata? Zakaj je znameniti impre- sionistični slikar Claude Monet naslikal japonski most v svojem vrtu dvakrat tako zelo različno, kot vidimo na sliki 1? SLIKA 1. Claude Monet 1840–1926 je bil francoski impresionistǐcni sli- kar. Zgoraj je slika Vodne lilije in japonski most, ki je nastala med leti 1897–1899, spodaj pa slika Japonski most, 1920– 1922. Isti motiv, a zelo razlǐcni sliki. Prva vsebuje mnogo po- drobnosti ter žive, zelene barve, kot jih prǐcakujemo ob ribniku in na vrtu, druga je zabrisana in v rumenih odtenkih s prevla- dujočimi toplimi barvami. Med zgornjo in spodnjo sliko 1 sta dobri dve de- setletji razlike. Monet je prvo naslikal, ko je bil star slabih šestdeset let, drugo pa pri starosti nad osem- deset let. Morda bi razliko lahko pripisali eksperi- mentiranju s slogom, a mnogi so mnenja [1, 2], da so k drugačnim barvam bolj pripomogle težave z vi- dom. Slavni slikar je trpel za hudo obliko sive mrene [1, 2]. Siva mrena je degenerativna bolezen očesne leče, ki prizadene skoraj vse starejše in je posledica naravnega staranja. S starostjo postaja leča motna in porumenela (slika 2 zgoraj), zato se vid spreminja ter slabša. Svoje zaznavanje barv lahko preverite z eno- stavnim spletnim testom [3]. Na srečo zdaj obstaja SLIKA 2. Zoraj: risbe očesne leče v razlǐcnih življenjskih dobah, na ka- terih se vidi njeno rumenenje [6]. Spodaj: umetna leča, foto: Frank C. Müller. CC BY-SA 3.0.       P 48 (2020/2021) 414 SLIKA 3. Prepustnost leč iz štirih razlǐcnih snovi [4, 5]. Mlada naravna očesna leča ima večjo prepustnost od stare leče v modrem ob- močju. Umetne leče so narejene iz razlǐcnih prozornih mate- rialov, prikazana sta PMMA in alkenski polimer. Leča iz al- kenskega polimera od prikazanih prepušča največ vijolǐcne sve- tlobe, kar je lahko moteče, če jo uporabimo kot zamenjavo za naravno lečo. Nobena od prikazanih snovi ne prepušča ultravi- jolǐcne svetlobe z valovno dolžino, krajšo od 300 nm. dokaj enostavna rešitev za sivo mreno: ostarelo lečo med ambulantno operacijo zamenjajo z umetno lečo (slika 2 spodaj). Umetna leča ima nekoliko drugačne optične lastnosti od naravne in spremembo pacient zazna, a se nanjo s časom navadi. Oglejmo si dve optični lastnosti leč, prepustnost in lomnost. Lomnost je obratna vrednost goriščne razdalje izražena v enotah dioptrija (1 d “ 1 m´1). Leča z večjo lomnostjo bolj močno lomi svetlobo kot leča z manjšo lomnostjo. Lomnost več zaporednih leč pa je kar vsota lomnosti posameznih leč. Lo- mnost očesa je okoli 60 d, od tega roženica prispeva 40 d, leča sama pa okoli 20 d. Prednost leče je, da se njena lomnost prilagaja razdalji, na katero želimo z očesom izostriti pogled. Če želimo gledati na blizu, mišice stisnejo lečo, da se bolj ukrivi, poveča svojo lomnost in oko lahko izostri pogled bližje očesu. Z leti leča izgubi naravno prožnost in se čedalje slabše odziva na stiskanje ter s tem ostrenje pogleda na bli- žino, kar imenujemo starostna daljnovidnost. Kaj pa je prepustnost leče? Prepustnost določimo kot količnik prepuščenega in vpadnega svetlobnega toka. Za prozorno snov si mislimo, da enako prepušča ka- terokoli barvo svetlobe, pa ni tako. Pri obarvanem steklu – barvnem filtru, takoj opazimo, da nekatere barve prepušča bolj, druge pa manj. Rumen barvni filter npr. prepušča več rumene in manj modre (ru- meni komplementarne) svetlobe. Prepustnost je to- rej lahko različna za različne barve svetlobe. Eno- barvno (monokromatično) svetlobo opišemo z njeno valovno dolžino. Odvisnost prepustnosti leče od va- lovne dolžine najlažje prikažemo z grafom in za ne- kaj leč iz različnih snovi jih kaže slika 3. Diagram na sliki 3 obsega območje valovnih dol- žin okoli območja vidne svetlobe, ki je za povprečno oko v intervalu od 400 do 700 nm. Prepustnost stare naravne leče je za modro svetlobo (krajše valovne dolžine) precej manjša kot prepustnost mlade leče. Slika, ki jo vidi oko s sivo mreno (s staro lečo), je v primerjavi z mladim očesom videti porumenela. Za- kaj porumenela? Vtis bele svetlobe v očesu ustvari mešanica svetlobe ene barve in njej komplementarne barve, ki pa mora imeti pravo intenziteto. Čim raz- SLIKA 4. Levo, pogled, kot ga vidi zdravo oko; sredina, pogled skozi sivo mreno; desno, pogled skozi umetno lečo. Pri očesu s sivo mreno je slika rumenkasta, motna in neostra, pri očesu z umetno lečo pa modrikasta in jasna.       n a d a lje va n je n a st ra n i 18 P 48 (2020/2021) 4 15 SLIKA 5. Levo, fotografija poskusa; spredaj levo je grafoskop z režo, za objektivom grafoskopa je prizma; na desni strani leve fotogra- fije vidimo zaslon z mavrǐcnim trakom. Sredina: trikotna prizma za objektivom grafoskopa. Desno, tloris poskusa, s prizmo, razklonjenim snopom svetlobe in mavrǐcnim trakom na zaslonu. merje ni pravo, se barvni vtis prevesi proti močnejši komponenti. Modri barvi komplementarna pa je ru- mena barva. Do enakega spoznanja pridemo, če barv- ni vtis opišemo s tremi primarnimi barvami, npr. mo- dro, zeleno in rdečo. Vse tri zmešane v pravem raz- merju dajo vtis bele, če pa je modre premalo, pa pre- vlada mešanica zelene in rdeče. Mešanica zelene in rdeče pa je rumena. Zaradi neprožnosti in motnosti leče je slika tudi manj ostra in motna. Nadomestne umetne leče so izdelane iz različnih snovi, običajno je to akrilna pla- stika ali poli-metil metakrilat (PMMA), snov, iz katere je narejeno pleksi steklo. Akril je poceni, enostaven za predelavo, obstojen in ni strupen. Prepustnost leč iz umetnih stekel je v intervalu bližnje ultravijolične, od 300 do 400 nm, višja od prepustnosti naravne leče. Zato pacienti po zamenjavi stare leče z umetno opazijo nenavadno povečanje občutljivosti očesa v modrem in vijoličnem delu spektra. Pacientu z ume- tno lečo je vse videti nekoliko bolj modrikasto. Opi- sane razlike v vidu med zdravim očesom, očesom s sivo mreno in očesom z umetno lečo ponazarja slika 4. Fotografije na slikah so obdelane s programom in prirejene na podlagi pričevanj oseb, katerim so za- menjali lečo. Mejo občutljivosti očesa na svetlobo pri različnih osebah lahko primerjamo z enostavnim poskusom. Na mavrici z opazovanjem poiščemo skrajni rob sve- tlobe, ki jo še vidimo. Mavrico naredimo iz snopa bele svetlobe, sončne ali svetlobe halogenske žarnice, z uklonsko mrežico ali razklonom na prizmi. Seveda je meja vidnosti odvisna tudi od jakosti svetlobe. Če pa nas zanima le primerjava med različnimi očmi, je dovolj, če poskrbimo, da so vsi opazovalci v enakih okoliščinah. Bolnikom s sivo mreno običajno zame- njajo lečo najprej na enem in šele čez nekaj časa tudi na drugem očesu. Tako je pacient po prvi operaciji idealen kandidat za primerjavo spremembe vida, saj lahko sam primerja vid z enim in drugim očesom. Primerjavo vida smo naredili z dvema osebama (A in B, starima 50 in 40 let) in osebo, ki je imela eno lečo umetno (Um), na drugi pa sivo mreno (Sm). Trak mavrične svetlobe lahko naredimo z grafoskopom. Na zaslon projiciramo režo, osvetljeno z belo sve- tlobo halogenske žarnice. Režo izrežemo v karton, ki ga položimo na grafoskop tja, kamor običajno po- ložimo prosojnico. Grafoskop izostrimo tako, da na zaslonu nastane ostra slika reže. Za objektiv grafo- skopa postavimo prizmo, ki curek svetlobe iz reže razkloni v mavrični svetlobni trak. Ta trak ne na-