Vinko Kirbus:
Prijatelja
Vtako leto odhafafo mtadinske de-Imme brigadt na največja gradbiiia Petlttk* v driavi. Tudi letot bo mla-dina delala na gifiantih prvtgo pet-letnega nacrta Obfavlfamo irtieo *Prijatelfa«. ki gooori © špomirm na nepozabljiot drteoe na del. akdjl...
... Vlak Je stal v postaji *e dve uri. Brlgadirjl »o posedli po tračnicah. Po-tovaU so ˇ Bosno na delovno akcijo. Nekateri med njimi so se prvič napo-tili tako daleč. Tudi taki so bili, ki jim Je bil način živltenja na velikih gradbižčih Se znan. V Tagomi 9e je oglašala harmonika. Nekateri 90 peli. Ostali pa so molčali, utrujeni od dvo-dnevnega potovanja.
Prišel je železničar in eporo&l da bo transport stal v postaji vso noč, nakar ¦e bodo pretovorili skupaj * prtljago na ozkotirno ieleznico.
Brigadinl so se spravill ˇ vagone na ^>anje. Sicer pa niso vellko spall iz radovednosti. videtl, kako bo na me-stu, kjer bodo prebili dva meseca. Po-le^i 90 po vagonu in nekaterl so sku-4ali zaspati. V prvem vagonu )e bil itab brigade. Komandant je narekoval administratorki dnevno pavelje, ki ga bodo zjutraj prečitali pred v»o briga-do. Karbidovka 1e brlela ob leseni ste-ni in tiho pickala.
Dežurni brigade }e določll tudi »tra-zarja; enega na enem in drugega na drugem koncu vlaka.
Jože )e straiariJ 0 polnoči. Takrat Je bilo v brigadi zelo tlho. Le »časoma je bilo slišati oddaljeno piskanje vlaka, ki sc je približeval postaji. Vso noč so prihajaK novi tran»p<wti, kl «0 6e na-•lednjega jutra podali preko savakega mostu v Bosno.
Vsaka brigada je postavila svoje »tra-iarje. Jožeta je zanimalo, kdo Je nekl v eoeednjem vlaku: Makedond, Srbl ali Bosand?
—  Zdravo! — je dejal sta^iarjn, kl Je korakal ob sosednjih vagonih.
—  Zdravo! — je odgovoril le-ta.
—  Iz katere brigade si? — je vpra-ieX Jaee.
—  Makedonske, prve makedonske, ln ti? — ga je Tprašal ©osed v makedon-ščiid. Jože ga je kar dobro raznmel.
—  Jaz sem pa Iz mariborske,   prve mariborske brigade, k Slovenlje priha-jamo...
Nekaj Sasa «ta mo!5ala. Jože je pre-kinil molk t novim vpraSanjem:
—  In kara se bo»te podali?
—  Dejali so nam,   da bomo   gradili nek dobojski nasip; ne vem, kje je to.
—  O, nam 90 tudi rekli, da bomo šli na Doboj.  Mogoče borao sosedL
V vagonu makedonake brlgade }« bilo sližati tiho petje. Pele 90 brigadir-ke. Stražarja sta obmolknila in pozor-no poslušala. Po glaeovih }e bilo sli-isM trl dekleta.
Oi, makedonska polja,
botnbaž bomo sciaii na njlh...
Ceprav preprosto besedilo, a petjc je bilo prav lepo.
—  Lepe so vaše va«i, — je dejal Jo-že svojemu sosedu.
—  A, da, — je pritrdil Makedonec, — naše tovarišice zelo rade pojejo. To so dekleta iz Bitolja, dobre brigadirke. In vaši, od kod so?
—  E, naži so pa od veepovsod: po-znam nekaj nažlh fee tovarne kovinskih naprav, a tudi s kmetov jih Je nekaj. In veliko nas je, čez dve sto.
—  Oooo, mnogo je to... — ee )e fiti-dll Makedonec.
Jože in Makedonec sta se po prihodu izmene  poslovila  kot  stara   prijatelja. Drug drugemu sta obljubila, da se bo-eta obiskala v Doboju. *
Ob jutranjem svitu je postaja zaii-vela. Okrog vodovoda je bilo sliiati sfcoraj vse jugoslovanske jezike in na-rečja. Brigada ra brigado je odhajala preko Save v Bosno.
Onstran Save se je pred brigadaml odpiral nov svet. Posebno za Slovence je bilo tukaj mareikaj čudnega in ne-navadnega.
Vlak je peljal po ozkih tračnicah in vagoni eo se zibali kakor na valovih. Mladi potniki so se zbrall pri vratih in ^adovedno opazovali ljudi, hiše in pokrajino. Slive so že dobivale modro barvo. Ob potokih eo žene ˇ belih robcih Izpirale perilo. Pastirjl so ču-vall ovce. Nekje pred Dobojem se je ozkotima proga prvič srečaLa 9 taraso bodoče normalnotirne železnice, Gruče zarjavelih  mladjncev so  jih pozdrav-
ljale. Jože j€ strmel v ta novi svet in ee čudil.
In slednjift bo prispeli oa mesto. ^a-stopnik vodstva obsežnega gradilišča jim je pokazal njihovo taborižče. V obliki črke U 90 stale tri prazne bara-ke. Hitro so jeli urejevati taborišče, ga fistiti in štab je razdelil barake, tako da so moški, ki eo bili v večini, dobill dve, tovarišice pa eno barako. +
Naelednjega jtrtra je btigada krenila prvič na delo. Ceta za četo se je z zastavo na čelu podala na nasip, na-daljevat delo prejšnje izmene. Sonce je močno pripekalo. Kljub vročinl se je že prvega dne razvilo iivahno tek-movanje. Jože je skupaj s Faniko in brigadnim sanitetnim referentom zvo-zil v treh urah 50 samokolnic. Znojne kapljice so mu drsele s čela, Samo-kolnica je cvilila.
— Fanika, dajva, saiutetni referent, zdaj nisi pri operaciji! — je vzpodbu-jal člana svoje trojke. Fanlka je bila vsa zardela. Rada je delala, saj doma na kmetih nl imela drugega kakor sa-mo delo. Tudi doma jo }e gospodar vzpodbujal k delu, a tistega dela ni opravljala « takim navdušenjem. Med-tem je Jožetove vzpodbude sprejemala z veseljera in še bolj poprijela za lo-pato.
Prvi dan so uepešno zaključili.
Zvečer so se po večerji zbrali okrog zastave in peli himno. Jože ne bo ni-koli pozabil teh treaiutkov: sonee je komaj zašlo in nebo je bilo se močno rdeče. Po txasi so korakale brigade in
pele o progi, brigadna zastava pa je počasi drsela po stebru v roke najbolj-Sega brigadirja tistega dne.
Po večerji so igrali okrog tabornega ognja kolo. Obrazi so žareli v močnem ognju In vzdolž vse proge so goreli prav taki ognji. Iskrice pa so se visoko dvigale v noč ln ugažale.
Jože, Faiuka in sanitetni referent » tudi prihodnje dnl delali v eni trojki. Po brigadi «0 celo začeii govoriti, da Jože rad vldi Faniko. A on se niti zmenil ni za to, kaj bi! Fanika pa se je samo smejala, sicer pa jo je vsa brigada imela rada.
Nekega rečera je bil Joie na straži. Luna je svetila. Jože je korakal ob baraki. Budno je pazil, da kdo ne pri-de, ne da bi ga ustavil. Hitro bi zakli-cal »stoj«. Toda tiste noči nl bilo no-benega. V barakah še niso vei zaspali. V ženski baraki so dekleta govorila. Jožeta j€ mikalo, da bi jim kaj pove-dal. Pristopil je k odprtemu oknu In dejal:
—  Bodite tiho, saj je že pozno... — Toda nanj se je vsula ploha besed. Je-za bi bila na tem mestu zastonj. Zato se ]ixn je smejaL
—  Kaj )e? — Je vprašala Fanika ln zavita v odejo prlctopila k oknu.
Ko jo je Jože videl tako, mu )e po-stelo nerodno in je \e povedal: — Ura za  spanje je  že,  mirovati je treba...
—  Saj bomo, saj bomo, — ga je po-tolaiila Fanika la   se  zgubila  v temi notranjocti   barake,   ostala  dekleta  pa so se budomušno  sraejala.
Nadaijevaaje piiliCKinjič*