ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XIV. LETNIK 1937-38 IZDAJA PROFESORSKI ZBOR 3URIDIČNE FAKULTETE V LJUBLJANI 1938 Vsi letniki Zbornikov so še v zalogi fakultete, kjer se dobe po sledečih cenah: 30 Din (I); 35 Din (II); 50 Din (III); 60 Din (IV); 100 Din (V); 45 Din (VI); 40 Din (VII); 50 Din (VIII); 60 Din (IX); 60 Din (X); 75 Din (XI); 80 Din (XII); 60 Din (XIII); 100 Din (XIV). Kdor naroči vse letnike (I—XIV), plača skupaj 450 Din. Člani Društva prijateljev pravne fakultete v Ljubljani imajo */* popusta, plačajo torej za komplet (14 letnikov) 300 Din, posamezne letnike od I—XIII pa dobe za polovično ceno. Znanstvene razprave, objavljene v Zbornikih l.-XIII. 1. Pravnozgodovinske: DOLENC: a) Pravosodstvo pri novomeškem inkorporiranem uradu nemškega viteškega reda v letih 1721 do 1772 (Zb'. I); b) Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterje od od konca 16. do konca IS. stoletja (Zb. Til); c) Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja (Zb. V); č) Pravni institut »Klausel dets allgemeinen Landschadenbundes« v slovenskih deželah (Zb. VII): d) Osebno- in rodbinskopravna vprašanja v pravosodstvo slovenskih ljudskih sodišč (Zb. X); c) Pravne razmere v Brežicah od 1. 1585. do 1. i651 (Zb. XII). JASINSKT: a) Kaj je najpotrebnejše za slovansko primerjalno pravno zgodovino? (Zb. I); b) Kada i na ko ji način je bio sastavljen kastav-ski statut? (Zb. TTT1 - cl lPWhod eri intno«™ nhir*« inprn orava k pisanemu zakonu (Zb. IV) rinački) (Zb. V); d) Iz istorije Ka r ■ -» korošec: a^aai iHTavgiSBtfvft’ irke »o vi 3) (Zb. VTI); b) Us I StajVfnjgfegil c) Novi odlomki Gajcvih instituc Uk KREK: Pon >. T). POLEC: a) eželuh od 16. do 18. stoletja (Zb. MfflSpHPl'.njskem (Zb. IX); c) Prevedba zal Mgv'' '■}l/žjž 'b koncu 18. stoletja (Zb. xmj. KUŠEJ: a) ( I : cerkev in državo (Zb. T): b)' Posli . ronatnega prava (Zb. 11); c) Ver . »Jilata in de lege ferenda (Zb. TV) lili po prejšnjem i n po novem 1 ‘ r rk • n pravo v oovojn . >ske pravoslavne cerkve (Zb. Xj; 'J >ske pravoslavne cerkve (Zb. XI). DOLENC: r idnjegn odstavka čl. 12 Vidovdnm , 'ia kazni na prostosti v kraljev e) Zločinec iz prepričanja (P ' kazni) (Zb. VI): č) Opredelitev • ^) »Naklep« in »namen« v kaze ^bXI): o) °d* nos med glavnn — Alll). i MAKLECO1 u za edinstveni kazenski zakoiutv itruijeviiie oruov, nrvtuov in oiovencev (Zb. VT); b) Osebnost zločinca v modernem kazenskem pravu s posebnim ozirom na kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije (Zb. VII): c) Pravna narava odredb zoper otroke in mlajše maloletnike v kazenskem pravu kraljevine Jugoslavije (Zb. IX); č) O pojmu in nalogah kriminalne politike (Zb. X); d) Pravna narava prisilne objave sodbe (Zb. XI); e) Jugoslovanska judikatura v očuvalnih odredbah (Zli. XII); f) Kazenskopravna veda in kriminologija (Zb. XTII). 4. Državljanskopravne: LAPAJNE: a) Današnje kondicije (Zb. V); b) Spori o osnovnih pojmih prava zastaranja (Zb. VII); c) Regresni zahtevki našega državljanskega prava (Zb. IX); č) Spori za mejo (Zb. X); č) Spori v pogledu vzročne zveze (Zb. XI). 5. Negmotnopravni: ŠKERLJ: a) Uredba o zaščiti industrijske svojine (Zb. I); b) O izumu, stvorjenem v »službi« (Zb. V). ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XIV. LETNIK 1937-38 IZDAJA PROFESORSKI ZBOR 3URIDIČNE FAKULTETE V LJUBLJANI 1938 TISKARNA »SLOVENIJA* V LJUIJLJAN1 - PREDSTAVNIK A. KOLMAN ■'£ž#W , O ,j 5 2 01 o o? i oll 50952 Kazalo — Table des matičres Univ. prof. dr. Aleksander Bi-limovič: Organizacija ekonomskega pouka na visokih šolah glavnih evropskih držav \ Univ. prof. dr. inr. et hon. c. Metod Dolenc: Pravnozgodovinski prikaz dokaznega postopanja pri sodiščih slovenskega ozemlja s posebnim ozirom na ljudska sodišča .............................34 l/red. univ. prof. dr. Boris Furlan: Problem pravne kavzalnosti ...........................85 Univ. prof. dr. Joso Jurkovič: Ničen upravni akt .... 229 Univ. prof. dr. Stanko Lapajne: Načrt odškodninskopravnih določb za jugoslovanski državljanski zakonik . . . 256 Univ. prof. Aleksander Makle-cov: Tipologija zločincev . . 269 Kontr. univ. prof. dr. Evgen Spektorskij: Tonnies in Mi-cliels ............................314 AIcxandre Bilimovitch, profes-seur: L’organisation de l’en-seigement economuiue aux ecoies superieures dans les principaux pays europeens . I Dr. inr. et lion.c. Meto. stoletja, ko je Primož Trubar postavil temelje slovenskega književnega jezika (I. 1551.). Ali sodišča, o katerih smo zgoraj govorili, so mnogo starejšega porekla. Poslovala so brez dvoma že stoletja in stoletja, še preden se je uveljavil prvi zakon, ki ga poznamo kot podlago za ljudsko sojenje, t. j. gorske bukve iz 1. 1543. Poslovala so po neki priprosti obliki že tedaj, ko se je naselil slovenski narod na sedajšnjem ozemlju, pa tudi še prej." Če hočemo dobiti oslonca za presojo našega problema, moramo seči že v pradobo postanka naših ljudskih sodišč in pregledati, kako se je, vsaj domnevno, vršilo v pradobi sojenje, dalje, kako so sosedje Slovencev urejali svoje dokazovanje na pravdah in poiskati vplive, ki so prišli od tam in se nemara obdržali pri nas. Tudi neslovenska sodišča na slovenskem ozemlju moramo torej vestno v tem pogledu opazovati, kako so ona dokaze dopuščala, izvajala, vrednotila. Saj so ona utegnila vplivati neposredno na slovenska ljudska sodišča. V naslednjih poglavjih izvršimo to nalogo, seveda le sumarično; saj se v potankosti ne moremo spuščati, ne da bi brez potrebe prekoračili okvir naših raziskavanj. 11 K u it 1 e c - Tu ra novski: Prvobitno slovensko pruvo pre X. veka. Str. Ul. II. Splošne poteze dokaznega postopanja srednje Evrope. § 4. Pred novim vekom. O praoblikah sojenja pri Slovencih vemo le toliko, da se je vršilo prilično tako. kakor pri vseh pranarodih slovanskega porekla, po »dobrih ljudeh«. O načinu postopka ni bilo nikakšnih pravil. Dokazovanja ni bilo treba, ko se je sodilo le za težke pregrehe, pri katerih je bil storilec na samem dejanju zaloten. Manjše pregrehe je odpravil starešina rodbine ali zadruge sam. Šele ko stopimo na zgodovinskorealna tla, torej po naselitvi na slovenskem ozemlju in ustanovitvi svoje državne tvorbe, moramo misliti, da so se tudi pravila za sojenje nekako ustalila. Slutimo, da je red zahteval, naj se kaznuje tudi tisti, ki je zakrivil nek zločin težje narave, pa ni bil in flagranti, torej neposredno pri dejanju zaloten, ampak je zbežal ali se skrival. Tu pa ni šlo za javno zasledovanje v imenu ali od strani države, ampak za poslovanje na tožbo prizadete oškodovane ali poškodovane osebe.10 Vendar je bilo vsekako treba dognati storitev. Prvotno je bilo to mogoče le na »pokrik« prizadetih in njihovih bliž-nikov. To pa ni bilo dokazovanje, ampak neposredna utrditev storjenega zločina in zločinca. Kjer pa takšna utrditev s pokrikom ni bila možna, je bilo vendar le še treba, krivdo dognati. To se je zgodilo z božjo sodbo (ordali), pozneje z razčistilno prisego. Listinskih dokazov za to za Slovence ni. Sklepamo le, da je prišlo pri nas do takega razvoja, ker so tudi drugi Slovani, zlasti Čehi in Srbi, poznali tak način postopka, in so Slovenci tudi pri svojih neslovanskih sosedih nekaj podobnega videli. Izvestne rečenice v današnjem slovenskem govoru so dokaz za bivšo eksistenco božjih sodba (ordalov), n. pr. »ali se je opekel«. Da se je očiščevalna prisega kot sakralen akt uvedla šele s krščanstvom, je jasno. Iz tujine se je ponujal v pravo naših sodišč, tedaj še docela ljudskih, tudi veliki formalizem. Da ga slovansko ljudstvo ni odobravalo, se da spoznati po še danes uporabljani reče-nici: »beseda ni konj«, t. j. konj, ki bi ga mogel nekdo kar venomer jahati. Vse, kar smo doslej opisali, še ni bilo »dokazovanje«, ampak le ureditev načina postopanja, da se na tožbo tožnika uvede pregon in izreče sodba. Prvotno načelo: kjer ni tožnika, ni sodnika, se je po karolinški dobi tudi med Slovenci omajalo. Prišli so pod vpliv germanskega prava, ki je zahtevalo, da naj se zasleduje zločinec tudi tedaj, če ni tožbe od strani oškodovane ali tretje osebe. Ako je obtoženec tajil krivdo, pa navajal določene razloge za svojo nedolžnost, postopalo se je po posebnih okolnostih zdaj tako, zdaj drugače. Kakor se je pač obtoženec zagovarjal in kakor ga je tožnik zavračal, je prišlo lahko do obsodbe ali pa oprostitve brez dokaznega postopka. Obtoženec je bil tupatam pri-puščen k prisegi, da ni kriv, s prisežnimi pomagači ali brez njih. Po nekod je smel nedostajajoče število prisežnih pomagačev sam s ponovnimi prisegami nadopolniti. V drugih primerili pa je moglo priti do tega, da je tožnik prisegel, včasih sam, včasih v družbi prisežnih pomagačev, zlasti če je zalotil zločinca na samem dejanju. V zopet drugih primerih je pa prišlo do dvoboja kot »božje sodbe«. Dokazovanja po pričah, ki potrde po svoji lastni vrednosti izvestne činjenice (testes conscii), še ni. Nadaljnja doba nas povede do inkvizicijskega postopanja, v kateri določi sodnik obseg dokazovanja. »Traetatus de maleficiis« pisatelja Gandinusa iz konca 13. stoletja tvori izhodišče.11 On razlikuje dvoje vrst postopka: na podlagi obtožbe ali pa po službeni dolžnosti, vendar priznava, da druga vrsta prednjači. Pri njej more biti dana »prae-sumptio« ali »indicium« v nedvomni ali pa dvomljivi obliki. Nedvomne »praesumptiones et indicia, ex quibus condem-natio poteši consequi«, temelje na priznanju in na dokazu po pričah. Če so praesumptiones et indicia dubitata, se je smela pod izvestnimi pogoji uporabiti natezalnica (tortura). Toda tu se ne more govoriti o kakšni rešitvi problema glede obsega dokazovanja, saj ni bilo tožilca, ki bi se udeleževal postopka. § 5. V novem veku (do francoske revolucije). Kanonsko pravo in recepcija rimskega prava sta čistemu inkvizicijskemu procesu, v katerem še ni bilo mesta pravnemu dokazovanju, dala novo lice. Prvi zakoniti sledovi italijanskega inkvizicijskega procesa v Nemčiji se pokažejo v ikzv. wormski reformaciji iz I. 1498., v redu za krvna sodišča za Tirolsko iz 1. 1499., v Bambergensis iz I. 1507., zlasti pa v Constitutio Criminalis Carolina (CCC) iz 1. 1532. Dvoje momentov pride predvsem na površje: Sodnik je smel zbog zločinstev po službeni dolžnosti postopati tako, da se načelo germanskega prava, »\vo kein Kltiger, kein Richter«, opušča. Drugi moment: priznava se dokazno moč prič, to je oseb, ki so, čeprav po nakl j učju, spoznale dogodek, ki naj se dokaže. V starem germanskem procesu je bil dokaz po pričali izključen. Poznali so le pravne pomagače, ki so prisegali, ne da bi vedeli za odločujoči dogodek, da smatrajo prisego onega, s katerim so prisegli, za »čisto«, t. j.: resnično in pravično. Sedaj šele pride do lega, da izpovedujejo priče o tem. kar so s svojimi čutili neposredno doznale. To pa je povzročilo prevrat v načinu dokazovanja. Sedaj se pojavi stvarno sprejemanje dokazov iu s tem možnost problema o obsegu dokazovanja. Ni ta možnost izključena zbog tega, ker je sodnik še vedno vezan na vrednotenje izvršenih dokazov po določenih dokaznih pravilih. Sodnik namreč ni smel po lastnem preudarku presojati vrednosti dokazov, ampak on je obtoženca obsodil samo na osnovi zadostnega dokaza po pričah ali pa na podlagi njegovega priznanja. Kdaj je dokaz po pričah dovoljen, določa zakonodavec v vseh potankostih.12 Na drugi strani ostane natezalnica (tortura) kot sredstvo, da se pridobi. ker dokaz po pričah ni uspel, priznanje. Tudi uporaba natezalnice je bila natančno urejena. Zakonodavec je to predpisal po priznanih življenjskih izkustvih. Sodnik ima torej pravico, da določi v poedinem primeru dokaze, ki naj se izvedejo, postopa pa inkvizitorično: Pred seboj ima obtoženca, nima pa dolžnosti, da mora njegovim predlogom ali prošnjam ustreči. Naslednja stoletja so zgradbo inkvizicijskega procesa, ki smo ga ravnokar v važnejših potezah orisali za 16. stoletje, dopolnjevala po deželni zakonodaji, po znanosti in praksi. Toda pečat vsej srednjeevropski kazenskopravni zakonodaji, zlasti glede procesa, je že pritisnila CCC. Prvo, kar razpade, je obtoževalno postopanje. Na njegovo mesto pride izključno inkvizitorično postopanje. Le-to se deli na generalno in na specialno inkvizicijo. Prvo je nekakšna preiskava, ki naj dožene, ali se je izvest no zločinstvo dogodilo, drugo pa naj dokaže krivdo določene osebe, na katero je bil sum. V prvem delu. v preiskavi, se tlczv. artikulirano zaslišanje, ki je bilo dovolj natančno predpisano, sčasoma umakne sumarnemu zaslišanju. V specialni inkviziciji pa postane to zaslišanje samo formalna zadeva. Sodnik ostane slej ko prej vezan na izvestna splošna pravila, kako naj postopa in kako naj ocenjuje dokaz po njegovi vrednosti. Cilj je — pridobitev priznanja. Čim je dovolj indicijev, se sme uporabiti natezalnica. Edino ali vsaj najvažnejše vprašanje je torej, kdaj je dovolj indicijev? Praksa je šla še dlje: Določbe CCC je smatrala le za primere; analogijo za dovoljeno. Sodišče naj torej presoja samo, kdaj so pogoji glede indicijev za uporabo natezalnice dani. Poleg priznanja ostane kot veljaven način dokazovanja privedba dveh »klasičnih« prič. Zoper le-teli izpovedbe je sleherni protidokaz izključen. Obtožitelja pri vsem tem postopku ni: obseg dokazovanja je prepuščen povsem sodišču. Intervencija prisednikov je predpisana. (Vendar po Valvasorju: Die Ehre d. H. Krains, pogl. X., str. 95., knjiga III. pri Slovencih pritegnitev prisednikov ni bila priljubljena; že v 16. stoletju so morala deželska sodišča v Slovenski marki in Istri prenehati »aus Mangel an Richtern«, a njihove zadeve so šle pred ograjno sodišče v Ljubljani.) Šele v 18. stoletju nastane preobrat v inkvizicijskem postopku. Natezalnica se odpravi. Dunajski vseučiliščni profesor S o n n e n f e 1 s ima v tem pogledu nemale zasluge, da je cesarica Marija Terezija 1. 1778. uporabo natezalnice zabranila. Zanimivo je, da imajo naši slovenski kraji v tem pogledu natančnejše predpise, kakor drugi, o čemur bo še govora (gl. § 6; št. 17). Spričo novega pravnega položaja, ko se prepoveduje tortura, postane osumljena oseba predmet preiskave, dokazna moč se presoja po dokaznih normah, najprej po pozitivni, od cesarja Jožefa II. dalje po nega- livni,” izvedba in določitev postopka o dokazih je stvar sodišča, kajti tožitelja sploh ni. Če se po teh izvajanjih za causae maiores povrnemo na sodstvo naših ljudskih sodišč za causae minores in za takšne zasebnopravne spore, kjer ni bilo kaznovanja, moramo predvsem pripomniti, da za poslednje ni bilo predpisov, ki bi količkaj jasno postopek urejevali. Iz tega smemo sklepati, da je ostalo v glavnem vse pri starem, t. j. pri starih običajih, vendar nas to nikakor ne odveže od dolžnosti, da vsaj od tiste dobe dalje, ko pride do predpisov gorskih bukev (1543.), ugotovimo podlago za dokazni postopek, pa tudi vplive, ki prihajajo zanj iz neslovenske zakonodaje. § 6. Posebni predpisi glede dokazovanja na slovenskem ozemlju izven ljudskih sodišč. V naslednjem stopamo na trdna tla dejanske zakonodaje. Črpali bomo zadevne določbe iz ročinov kot regulatorjev pravnega življenja, ne izključivši pravdanja in s tem dokazovanja. Postopali bomo strogo kronologično; tu pa tam se bomo ozirali na »splošne poteze« iz prejšnjega paragrafa. 1. V štajerskem deželnem r o č i n u (Land-handveste) stoji zapisano, da je 1. 1277. kralj Rudolf (Habsburški) odredil sledeče: »Ob ein den andern ichte ansprieht, so soli der Kampf oder die Bewahrung durch Kampff nicht statthaben, sondern sollen taugliche Zeugen fiirgestellt und die Sach nach derselben Sag entschieden vverden. VVas Klag aber umb ligende Giitter seyn, die sollen von den gesetzten Richtern auff Verhorung der Zeugen-Sag nach rechtlicher Ordnung wie Recht geendet vverden.« Ali je bila ta zapoved že za vlade Rudolfa 1. za slovensko ozemlje zakon, ne vemo. Postala pa je zakon s tem, da je prešla v t. zv. Fridericijan-sko konfirmacijo iz 1. 1444. (ki je veljalo po ročinu koroške dežele tudi za to)14. Očividno je Rudolf Habsburški prepovedal dvoboje glede kazenskih zadev. Hotel jih je pač nadomestiti z dokazi po pričah (ali conscii, ali coniuratores, tega ne izvemo, slutimo pa, da so mišljeni drugi!). Odredil je 13 Gl. opombo 3. 11 Gl. S c h e n k , Ubersicht der osterr. Gesetzgebung iiber Civil-prozessrecht bis zum XVI. Jahrh. Str. 21. pravcati procesni postopek s pričami za pravde o nepremičninah. 2. V kranjskem deželnem ročinu so navedene »deželne svoboščine«, ki jih je dal cesar Friderik deželnim stanovom v Ljubljani z zlato bulo iz 1. 1460., ki pa vsebuje tudi delno reprodukcijo prejšnjih svoboščin iz leta 1398., odnosno 1. 1400., a te so se zopet sklicevale »bey etlichen alten Gewohnheiten, die Sy von alter hergebracht hietten«. Omeniti treba, da je kranjski deželni ročin sprejel tudi predpise, ki so bili izdani že prej od goriških grolov za slovensko krajino (Windische Mark) z Metliko in Istro, ker so bile te pokrajine za vladanja Friderika že Kranjski inkorporirane. Glede pravdnega postopka čitaino v kranjskem deželnem ročinu to-le: »Wer bey guetten Gericht vnd mit stiller Gewohr ain aigen herbracht bat, Dreyssig Jar vnd ain Tag, mag er das fiir bringen, so hat er fiirbass Recht dazzue.« Kako naj utemeljuje svojo pravico ob zahtevi (tožbi?), kako naj jo dokaže, tega ne izvemo. Šlo je pač po običajnem pravu: Kdor mu pravico prereka ali odreka, mora dokazati; morebiti z dvobojem? (To vprašanje postavimo z ozirom na že navedeno določbo o prepovedi dvoboja.) Dalje stoji v ročinu: »Wer auch, das einer einen Gvvalt klagt, den soli Er bevvehren selb dritt, thuet er das, so muess ainer den Gewalt bessern selb Andern. Ist aber das der dreyer ainer abgeliet, so ist ainer des Gevvalts ledig.« Tu moramo misliti, da naj ima tožilec dva, ki mu kot pomagača navedbe potrjujeta, če jih pa nima, je propal. Nihče pa ne sme nikogar razlastiti razen »mit Rechten allein«. Za fevde in lastnino (Aigen) sodi namesto deželnega kneza dvorno sodišče (Hof-taiding) po 4 dni na vsakih 6 tednov. Neplemenitih podložnikov (Unterthanen) je bilo seveda več vrst; bili so prebivalci mest, ki še niso postali »Burger«, slobodnjaki (Freisassen), kosezi (Edlinger), kmetovalci na patrimonialni zemlji, v vinskih goricah, celo vsobenjki (In-wohner). Srednjeveške listine jih še ne razlikujejo redno, ampak pravijo takorekoč dosledno »vnd sonst allen andern Fiirstenthuinben vnd Landen Unterthanen vnd Getreuen, in was VViirden Stand oder VVesen die seyn«. Mi bomo vse te imenovali kmete, ki jih je največ po številu in jih tudi listine, dasi mislijo na vse, skoraj vedno sumarično imenujejo »Paurn«. Le-teh se tiče naslednja določba. »Auch vvollen wier, ob ein Paur iclit thuet, damit er den Halss verworcht bat vmb welckerlay sacben das sey, das da« sein Herr nicht entgelt, wer der sey, an seinem eigen oder an seinem Guett, der lticbter soli seines leibs fahren, mit dem Rechten vnd dem Herrn sein Guett gemach lassen. Thuet aber ainer ainen Todtscblag vnd kbombt er davon, der ist dem Obristen Gericbt verfallen Dreissig Marckb vnd dem niederen Gericbt secbszig pfennig vnd buett er sicb vor seinem Feinden, vnd vor dem geschrey, wierdt Er aber be-griffen, so ist Halss wider llalss, oder Er lbst sich wie Er statt an dem Landherrn lindet: vnd soli das sein Hausfrau vnd seine Kbinder nicbt entgelten an dem Guett.« Tu se vidi, da razlikujejo že manj težke in težke krivice, dalje da dokazno sredstvo »pokrika« ob zalotenju še ni ob moč, da pa pride, če ni zalotitve pri samem dejanju, lahko samo do imovinske kazni, t. j. pomirbine (vergeld, vražda ali umir).lr“ O kakšnem dokaznem postopku glede krivde, ni govora. Le formalno se zahteva posebna vrsta »des (Jber-sagens«, kar bi poslovenili »preverjenja«. Pristojnost pri tožbah »vmb aigen vnd Lehen, die von uns seyn«, je pridržana deželnemu knezu ali deželnemu glavarju ali delegirani osebi kot »commissarius«. Kako se tu vrši dokazni postopek, ni povedano. Bržčas odločuje stara navada, pa še volja sodnika. Na persekucije oseb, ki so h o m i 11 e s d a 111 n o s i, se nanaša naslednji predpis Kranjskega deželnega ročina: »Es sollen aucli alle leuth in vnseren Land in Crain zu gmeinen Tagen gehen, drey Stundt in dem Jalir, in allen unseren Landgerichten, vnd sagen bey dem Ayde, den Sy da sclvvvbren muessen, ob ichts schbdliches oder ungerichtes sey in dem Land, vnd ob icht seye, das dem Gericbt zu bes-sern ist.«10 Kdor bi ne prišel, pa bi se ne mogel opravičiti, zapade globi 2 penezev. Ena izmed nadaljnjih določb dovoljuje »vnsern Dienst-herrn«, da sodijo »vmb Giiett vnd geliibde, vnd Schaden« in 111 Gl. Dolenc, PZ., str. 4(>, 4)0. 10 Gl. Dolenc, PZ., str. 185 tiasl. (»Landfrage«). »umb Sachen, die uuff seinem Guett beschehen«. Samo »vmb die Sachen, die an den Todt gehen«, ne smejo soditi. Če pa navedeni upravičenci kol sodniki zavlačujejo pravdo, naj sodi namesto »von des gepaurn Herrn« — sodnik deželnega kneza. »Dienstherrn«, odnosno po marginalni rubriki »Land-leut« (deželani), ki imajo krvno pravico (»Stock vnd Gal-gen«), sodijo »in ilirein Gericht, der dem Land schadlich ist«, sami. I’u pa je predpisano, da jih morajo »vvol verhorren vnd auch richten«. O vsekakor potrebnem dokaznem postopku ni nobenega predpisa. Poseben predpis vel ja za delikt spolnega posilstva (Notli-zug). Tu se mora izvesti dokaz (»mag man der wahr ge-machen«), in to »mit zweyen, es sey VVeib oder Mann«. Torej sme tudi napadena ženska potrditi krivdo. Ali vloga teh oseb, ki se niti ne imenujejo »priče«, je samo ta, da »preverijo« sodišča, ki seveda njih izpovedb po tedajšnjem duhu časa ne ocen j ujejo psihologično. V tem mnenju nas potrjuje zlasti nastopna določba glede razbojnikov: »Werdet aber ein Strassrauber begriffen mit der Handschafft, denn mag man mit zweyen den lials anbehaben, Begreifft man ihn aber oh n die Handschafft, so muess man ihn mit Siben iibersagen vnd demselben Strassrauber sol man den Hals abschlagen.« Tu je postopanje zastran dokazov različno: Če je bil storilec zaloten na samem dejanju s corpora delicti v rokah, je zadostovalo za obsodbo preverjenje dveh oseb, bržčas samo moških, ki sta krivdno dejanje potrdili. Če se je za »zgrabil« pozneje, brez corpora delicti, je bilo treba sedem oseb, ki so s prisego potrdile, da je na glasu razbojnika, torej »pre-sedmovanja« (Ubersiebung).17 Te osebe niso »priče«, ampak zapriseženi preverjevalci. Ista določba o presedmovanju je bila ustanovljena za tatu, ki ni bil zaloten na samem dejanju. Za umorstvo je bilo dovolj, da sta dva »preverjevalca« nastopila s prisego, za ponarejanje (Felscher) takisto dva. Zadnji predpis prvega dela Kranjskega deželnega roči n a pa se glasi, da naj se ravna glede sodstva po pravu, ki velja za Štajersko. Omenjeni ročin se še nadaljuje z dopolnili, ki so prevzeti v skrajšani obliki iz štajerskega deželnega ročina. Najprej se navaja nekoliko določb o ženitvah in dedovanju, potem pa pride do predpisa, ki je za naš problem zelo važen: »Wier setzen auch, ob ain Crainer den andern umb icht anspricht, da sol er nicht umb Khempffen, er soli es bevviiren mit Erbarn gezeugen, nach der Sag soli man richten.« S tem je torej odrejena zabrana samopomoči z orožjem v roki in navodilo, da je treba »preverjenja« s poštenimi pričami, po čijih izpovedbah naj se sodi. Seveda nimamo tu še dokaza za to, da je smel sodnik izpovedbe prič po njihovi notranji verodostojnosti presojati. Nasprotno; atribut prič, da morajo biti »erbar«, kaže na formalno dokazno pravilo, samo da moramo število prič povzeti po prejšnjih določbah. Naslednja določba pravzaprav ponavlja ravnokar navedeno: »Vnd was Clag umb Urbar wirdet, das soli man enden vor dem gesetzten Richter, vnd soli dariiber horen Erbar gezeugen, vnd soli es Richten nach Recht mit Frag vnd mit Folge als Rechtsordnung ist.« Vendar se tu že jasno odraža zahteva po nekakšnem ustnem postopku. Ne vemo sicer točno, kaj je mišljeno pod »Rechtsordnung«. Bržčas je bila to praksa, ki je nastala in se je razvila pod vplivi italijanskega inkvizicijskega procesa. Pri tako obsežnih, pa tudi različnih predpisih Kranjskega deželnega ročina je težko reči, kaj se je v slovenskem pravu okoreninilo in kako je vplivalo na razvoj postopanja pri pravdah slovenskih ljudskih sodišč, ki so se prav gotovo tudi pred gorskimi bukvami vršile. Iz dejstva, da narod še danes govori, ne da bi se zavedal kaj to pomeni: »on me je prešestnajstil ali napetnajstil,« se more retrogradno sklepati, da so nekdaj nastopali prisežni pomagači in da se je torej resnično izvrševala »die Landfrage«. Rečenica, da nekdo, ki hoče nekaj zatrjevati, na svojo izpovedbo »lahko stokrat priseže«, pa kaže, da se je dala prisega prisežnih pomagačev nadomestiti z zaporednimi prisegami tiste osebe, ki dokazuje, same, dasi o tem naši predpisi iz ročinov ničesar ne navajajo. Prav verjetno je, da so — že za časa Otokarja II. — poslovali potovalni sodniki po deželah in izvrševali »die Landfrage«. Za poznejšo dobo bomo itak slišali, da jih 4 je notranje avstrijska vlada nastavljala.18 Eno pa smemo za gotovo trditi, da ustni proces po pričali, o katerem govori deželni kranjski ročin, sojenja po predstavnikih ljudstva pri ljudskih sodiščih z ustnim razpravljanjem brez pismenih vlog — ni oviral, kamo-li ovrl. 3. Kakor smo že navedli, so sprejete v Kranjski deželni ročin iz 1. 1460. tudi določbe, ki jih je izdal Albreht, goriški in tirolski grof, za Slovensko krajino z Metliko že 1. 1365., za Istro pa še posebej tudi istega leta. Saj so te pokrajine prišle šele pozneje v okvir Kranjske vojvodine. Iz dotičnih listin povzamemo za naša razmotrivanja sledeče: Za pravde »umb Erb vnd Aigen, vmb Giitt, vmb Lehen oder umb wel-cherlay sacli das ist«, naj se obračajo deželani na »našega deželnega glavarja«. Deželani pa imajo pravico, da sodijo glede svojih ljudi (Leuthen) sami, razen za »Todt, Deupp, Mordt, Strassraub, Notzogung, Hausspruch«; vse to spada pred kneza (grofa Gorice in Tirolske) ali pa pred tisto deželsko sodišče, kateremu izroči le-ta zadevo. Sledi določba, tičoča se homines damnosi, v sledeči obliki: »Erfbrdt vnser Land-richter einen schodlichen Mensehen auf ihren Guettern oder ob ihr leuth vmb schodliche Sache beklagt \verden, den soli vnser Landricliter fordern an dem diener auf das Guett er ist gesessen, vnd derselb diener soli den schodlichen den Richter antworthen, als ihm Giirttl vmbfangen, oder soli ihm der Richter vrlauben, ohne alles verziehen, damit soli der diner an dem Guett, das auf der Hueben ist, unentgolten beleiben.« Ta primer se tiče postopka brez zaloten j a, nekakšnega pripravljalnega postopka. Nadaljni primer je namreč ta: »Beschiecht ein Totschlag zwischen Bavvrn, ist vnser Landrichter gegenwartig vnd khommen des erschlagenen Freunde, fiir ilin mit K lug vnd beschreyend den, der den Totschlag gethan hat, so soli er ihn aufheben vnd Recht hintz ihm thuen. VViir uber, das er zu richtung khame vnd zu ab-legung, so sollen dem Erborn diener funff Markh Agreber gefallen, des man leiblos worden ist nach Landes Recht vnd Gewohnheit geen den Freunden khomb ab, der den Totschlag thuet, so er nechts mag.« Da gre tu za pokrik10 kot 18 Gl. Dolenc, PZ., str. 131. 1B Gl. Dolenc, PZ., str. 48, 185. podlago obsodbe, je jasno. »Thuet ihr Pawrn iclit Unzucht auff vnseren Marckhten vnd Khirchtagen, begriffen Sy vnser Richter daselb, elie dan Sy Khommend auff ihres Herrn Guett, so mag er Sy wol bessern, Khommen sie aber hintz autf ihres Herrn Guett, vnder dem Sy sind gesessen, so hat derselb diener Redit zu bessern, als Sie beschuldet habendt.« Tu gre za razlikovanja, katera manjša kazniva dejanja sodi knežji sodnik, katera pa patrimonialni gospod sam. Nikjer ni navedeno ničesar o načinu procesiranja, le pokrik je pri ubijstvih neposredni temelj za progon in obsodbo. Vsekakor se je vršil ves postopek ustno. Sodstvo na sejmih in cerkvenih proščenjih je predmet ponovnega normiranja na kraju istega predpisa: »Thuet ein Edi oder ein erbarer auf vnseren Miirckhten vnd Khiirch-tagen ein vnbescheidenheit oder anderstwo, den haben wir selbst zu bessern oder vnser Hauptmann, vnd nicht Land-richter nach gnaden, es ware dan die vnbescheidenhait so gross, das Er des leben verworcht hat, so mag ihn der Richter auffhabeu.« 4. Iz Koroškega deželnega ročina posnamemo kralja Maksimilijana publikacijo iz 1. 1501., ki prinaša glede načina postopanja pri pravdah kar nove misli. Naslovljena je na »Regimentsanstell- vnd verwaltung der N. Oe. Lande als Osterreich, Steyer, Klnirndten, Krain, Ysterreich vnd Karst«. Tu se ustanavlja skupno sodišče (Hofgericht) v Dunajskem Novem mestu, ki naj posluje po pismenem p o s t o p -k u. To sodišče ima seje vsake kvatre. Pred vsem naj se skuša pri vsaki pravni zadevi, da se doseže poravnava. Toda »Kliiger« in »Antworter« naj se ne zaslišujeta ustno, ampak vsaki od obeh naj »drey Schriften vnd nicht mehr gegen einander einlegen«; sodišče ne sme preko tega sprejeli nobenega spisa strank. Če se poravnava poslej ni dala skleniti, pride do sodbe. Pred dovolitvijo eksekucije naj pride do ponovnega poskusa poravnanja. Kako se potrebni dokazi v tem okviru izvedejo, ni poveduuo, še manj pa navedeno, kako naj se ocenjajo. Velja pač vse, kar je bilo dotlej običajno. Apelacija je dovoljena, pa se še vedno tudi v tem stadiju procesa skuša doseči poravnava. Splošen predpis veli. naj se s stroški kar najbolj štedi. Tudi ta za- 4* poved je sevedu imela izvestnega vpliva na vprašanje glede dokazovanja spornih trditev v pismenih vlogah. 5. S posebnim pismom na deželnega glavarja je Maksimiljan 1. v letn 1503. priporočil, naj se dopuščajo nasprotne tožbe od strani toženca zoper tožnika. Če se zabranjuje takšna tožba, pomeni to zlorabo, katera »in keiner Nation solcher Gestalt zu Gefiihrliehkeit der andern Partheyen ge-iibt werdet«. Predpis je strogo procesualen, le o dokaznem postopku ne izvemo ničesar. Sprejet je bil v kranjski in štajerski deželni ročin. 6. V kranjskem deželnem ročinn se nahajajo predpisi iz tkzv. »Augsburgerlibel« iz 1. 1510. v dveh izdajah; ena se tiče vseh avstrijskih dednih dežel skupaj, druga pa samo Kranjske. Iz poslednje naj ugotovimo, da prinaša mnogo pritožb glede pravosodja, od katerih nas zanimajo zlasti te-le: Vlada si prisvaja neupravičeno po svojem »Ka-mergerieht« odločanje v sporih, za katere je deželsko sodišče pristoj.no. Razen tega ista vlada pošilja po deželi svoje komisarje, da odločajo v pravdah. Cesar je obljubil pomoč, ne da bi bilo kaj omenjeno, kako naj tečejo v bodoče pravde; vse naj ostane »pri starem«. 7. »Inspruckerlibel« iz 1. 1518. se tiče tudi pravosodja na tedajšnjem slovenskem ozemlju. V njem je govora o ubojih, ki se zgode nalašč ali pa v silobranu, o zabrani bogokletstev; ne prinaša pa ničesar, kar bi razodevalo, kako so se takšne pravde izvrševale. 8. Z novim vekom pride do večjega razmaha v proce-sualni zakonodaji za slovenske pokrajine. »Des loblichen Fiirstenthums Steyr Bestattung der neyen Reformation des Landrechtens daselbst (gedruckt zu Wien 1533) Ferdinandi.« je po našem mnenju prvi izrazito procesualni zakon za notranje avstrijske dežele. Ne smemo namreč prezreti, da je veljal po kranjskem deželnem roči nu tudi za vso Kranjsko s priklopljenimi pokrajinami, kolikor le-te niso imele svojih predpisov. Postopek se vrši po tej »reformaciji« čisto ustno. Sodišče naj se sestaja vsakih 14 dni, najmanj pa vsake kvatre. Če se stvar ne skonča v enem tednu, naj se nadaljuje v naslednjem do kraja. Sodišče sestavlja deželni glavar ali upravitelj iz deželanov, ki se morajo pokoravati njegovemu povelju. Dokazna pravila se ne predpisujejo. »Ain jeder Landtmann soli seinem Gewissen nach vrteln.« Če sodišče misli, da je Irebn pred glasovanjem posvetovanja ali pojasnil, naj se to zgodi. Na prejudice se sme sklicevati, vendar mora član sodišča v tem primeru sodbo po imenih navesti. Kontumaciran je tožnika (in die Behebnis geen) je dopustno, če ne pride vsaj prihodnji dan na zasedanje in ga sodni organ (Weisbot) trikrat zaman zakliče. Denarne terjatve se izterjavajo z nekakšnim mandatnim postopkom. Na podlagi zadolžnice, podpisane pod zavezo z deželno »Schadenbundklausel«, se obsodi toženec, da plačaj do prihodnjega sodnega zasedanja. Pri drugačnih terjatvah nastopi »der gemaine Landtsprauch«, to se pravi, toženec ima pravico ugovarjati, kar smatra za potrebno, na kar se pravda nadaljuje. Govori morajo biti kratki; procuratores, t. j. pooblaščenci so dopuščeni. Govorniki, tudi procuratores, ne smejo »aus denen Libellen oder geschriebnen Rechten reden«. Dopustni so: odgovor na tožbo, replika in nasprotna duplika, toda vsi ti se ne smejo narekovati zapisnikarju v pero. Sodniki se ne smejo med sabo} pogovarjati, »damit sy Klag. Anhvortt, Rede. Widerrede. vund Rechtsatz, desst aigentlicher horen. merkhen. Vnd onwider vernewung der sachen desst griindlicher darauf Recht sprechen mogen«. Advokati se smejo udejstvovati kol zastopniki strank. Za malotne stvari, to so terjatve do 10 funtov, naj se nihče ne vabi pred sodišče, lake zadeve naj opravi sam deželni glavar ali upravitelj izven sodišča v navzočnosti nekoliko nepristranskih deželanov. O dokaznem postopku ni predpisov. Na Štajerskem je obvel jal pred deželnim poglavarstvom in ograjnim sodiščem ustni sodni postopek, toda pozneje z eno izjemo: Vprav v dokaznem postopku se je uvedla vendarle pismena oblika pravdanja. Pokazalo se je namreč, da stranke procese zavlačujejo. »Demnach so sollen nun hin-fiiran beyde Theil nach solcher Eroffnung der Weisungen, dariiber ihre Verfechtungen und Einreden. wie sie diesel-ben, jeder auf der andern abgefUhrte Weisung und Zeugs-personen. unnotlich vor Gericht thun mogen. forderlich, wo nicht in selben, doch gewiss in folgenden Rechten, jeder mit einer Schrift, doch auf das allerkiirzist stellen und zu Gericht einlegen, als dann soli dariiber was recht ist er- khannt, und also keinem Theil liieriiber einiger unbefuegter Aufzug gestattet werden.« Štajerska je torej k prvotni zasnovi ustnega procesa prilila ba.š za dokazno postopanje mnogo elementov pismenega procesa, seveda v družbi predpisov za sosedne dežele, kar bomo še videli pri naslednjih izvajanjih o redu za ljubljansko ograjno sodišče. 9. Samo dve leti po štajerski »reformaciji«, ki smo jo časovno uvrstili po prvotni izdaji pod št. 8., je sledil »Red za deželsko sodišče vojvodine Kranjske« (»L a n d g e -r i c h t s o r d n u n g des lobi. Hortzogthumbs Crain vnd der angereichten llerrsehafften Windische Mark, Mdttling. Ysterreich vnd Karst«), Izdal je ta zakon kralj Ferdinand 18. februarja 1535. na prošnjo odposlancev Kranjske za vse »fiirfallende Saehen, Irrungen vnd Hiindel«, imenoval ga je pa »Mandat«. Soditi smejo po tem mandatu deželani. ki smejo svoje sodne pravice izvajati sami ali pa po »Pfleger, Landrichier oder Yer\valter« imenovanem namestniku, /a namestnike se zahteva, da naj bodo »erbar, fromm, beschei-den« in da naj postopajo vedno nepristransko. O potrebi pravniške izobrazbe ni govora. Takoj uvodoma se predpisuje, kaj spada v obseg tega sodnega reda in kaj ostane še dalje zemljiškim gospodom kot nekrvna zadeva v sodni pristojnosti. Naravnost zabra-njeno je »unseren Landrichtern«, torej knežjim deželskim sodnikom soditi v stvareh »w a n n si eh unter de n g e m a i n e n Bauersleuthen, a u c h a n d e r n der L a n d 1 e u t h V n t e r t h a n e n , U n z ii c h t e n vnd U n b e s c h e y t e n h e i t e n zutragen, a 1 s o f f t bese h i e c h t, d a s s a i n e r d e n a n d e r n a n s e i n e n Ehren ant a st, oder einer U n t h a t als D i e -b e r e y b e s c h u 1 d i g t, d a r z w i s c h e n s i c h M a u 1 -s t r e i c h und H a r r a u f e n b e g e b e n , und d a s s m a n mit W d h r e n z u d r u c k e n S t r e i c h e n k o m b t, a b e r d o c h n i e m a n t s k e i n L e i b s c h a -d e n z u g e f ii g t , oder so einer b e s c h a d i g t, B I u t r ii s t und L a h m g e s c h I a g e n w i r d e t, w o er a u c h s e i n e r W d h r n u r s c h 1 e c h t 1 i c h e n t -pl ost, z u v e r s t e h e n , d a s s d a d u r c h k e i n Peinliche oder Hal s str a f f verdient w i r d e t«. Za razumevanje obstoja slovenskih ljudskih sodišč pa je važen pristavek: »W o a u c h 11 n sere L a n d 1 e 111 h i h r e Hintersass in a n d e r e n Gerichten, d a n n da s i e in denselben Gerichten v o n i h r e n w e g e n einen Ambtmann, Richter oder S u p -pan verordnen, d a r u m b. ob u n s e r U n t e r -t h a n e 11 einer, von d er Lan d- Le ut h- Bauer n oder Hintersassen in denselben Gerichten b e s c h ti d i g t w u r d e n oder er s o n s t S p r ii c h z u i h in e h a 11 e , d a s i h m e a u f s e i n A n s p r a c h n n d K 1 a g d i e B i 11 i g k e i t g e h a n d e 11 u n d verholffen u n d es n i c h t verursacht w e r d e, d a r u ni b u n s e r e n L a n d m a n mit b e s c li w e r 1 i - c h e n Kosten z u e r s u c h e n.« Slede dejanja, ki so Blut-Malefiz und Landgerichts-Sachen: blasfemija, zločini zoper dostojanstvo cesarja, kralja. kneza itd., prelom prisežnih dolžnosti, ubijstvo, telesna poškodba očeta ali matere, umorstvo, požig, ponareja novcev, sodomija ratione sexus in pa generis, homoseksualno občeva-vanje, posilstvo, kriva prisega ali lažno pričevanje, čarovnija, tatvina, razbojništvo, oskrumba cerkva, odvedba otrok, telesna poškodba, potuha morilcem, razbojnikom in sovražnim državljanom. Važno, za moderno naziranje pa čudno, se določa: »Soleh obcrzehlt vnd ander Land-Gerichtshandel sollen aber nicht gestrafft werden, sie haben sich dann zu (len beschuldigten erstlich wahrlich, glaublich, und wie sich gebiirt erfunden.« Tu je torej v materialnopravnem pogledu priznana analogija kot način ugotavljanja vrste zločina, v formalnopravnem pa se stavlja v isto vrsto dokaz resnice (wahrlich) z dokazom verjetnosti (glaublich erfunden [= be-funden]). Povpraševanja po ljudeh, ki so »Verbreeher mit offen-bahrer beweislicher Tat« (pač nam od prej znani homines dainnosi) mora deželski sodnik še vedno napravljati. Takšnega človeka morajo zajeti deželan, njegov upravnik, sodnik ali župan, če pa to ni uspelo, ga mora dati deželski sodnik zapreti, onemu pa to naznaniti. Kjer ne gre za storilca »bei offenbahrlicher beweislicher That«, da deželski sodnik poizvedovati po upraviteljih, sodnikih ali županih. Če gre za primer, da izve upravnik, sodnik ali župan zločinca, ga naznani deželskemu sodniku in poskrbi za to, da ne pobegne, »wie eines jeden Landmans Gebrauch und her-komm ist«. To bi bil zunanji okvir v pogledu vprašanja, ki spada vanj problem dokaznega postopka. Cre pa tu očividno le za krvne (težke) zadeve (ne pa za civilnopravne spore) svobodnjakov (Frevsassen), kosezov (Edlinger),20 cerkvenih in cehovskih predstojnikov (Zech-Probste), deželnih in go-sposkinih podložnikov. Glede ugotovitve kaznivosti moramo po zgoraj navedeni dikciji (»erstlich wahrlich, glaublich«) misliti na formalno dokazno moč dokazil. Kajti kar ustreza resnici (wahrlich), moralo bi biti a priori verjetno (glaublich), in vendar se izraža zakonodavec tako samo pod predpostavko »und wie sich gebiirt«. Kaj pa je »pristojnopotrebno«, to razvidimo iz naslednje določbe: »Vnd solcher Gestalt also ein Thater oder Verbrecher betretten und angenommen wirdet, so soli der Landrichter mit ihme handeln, wie recht ist. Wo aber derselb auff gmein Tnditia oder Arg-wohn angenommen und die Zucht der Vbelthat verneinen wurde, so soli der Landrichter mil peinlicher Frag nicht gestracks verfahren, sondern in allweeg Menschlich vnd des Rechtens bescheidenheit halten. sich wohl Bedencken und Achtung haben, ob die Wahrheit durch ander leichter und hequemlicher Weeg vnd Mittel, als nehrnlichen zuvor der Sachen an den Orten und Enden allda die I hat begangen vnd beschehen seyn solit, aigenilichen erkundigen, und nicht weniger darselben dem angenommenen fiirhalten, ob er an-zaigen TCund oder wiiste. dass er solcher Vbelthat und Inzichten unschuldig sev.« Zlasti naj se prijeti storilec navaja. da izkaže svoj alibi ali kako drugače, da ni zločinec; saj se le-ta cesto prestraši, pa sam na to ne misli .. . Pri ubijstvu naj se vpraša, mar ni ravnal v silobranu za sebe, očeta, žene, otrok; mar ni ubil tatu na samem dejanju, ko je bil le-ta »zakričan« (bescliryen), mar ni bilo ubijstvo posledica prestrašen ja. Če se prijeti storilec ne more v tem pogledu opravičiti, pride do »strenge Fragen«. Vrstni red se predpisuje, če je več storilcev, po vidiku, kako bi se prej 20 Vprav v tem redu za deželska sodišča se izrečno navajajo Frevsassen poleg Edlinger, kar kaže jasno, da so bili kosezi v 1. 1535. tudi od zakonodajca še upoštevani! in bolje prišlo — do priznanja. Še preden pride do »peinliche Frag«, naj se primer naznani deželami, upravniku, sodniku ali županu, čigar podložnik je storilec, da ta potrdi stavitev >der peinlichen Frag«. Ko se to vrši, treba pritegniti priče (kot opazovalce); le pri potepuhih tega ni treba. O dokazih je izrečno govora samo glede ukradenega blaga. Kdor tako blago zahteva od sodišča s tožbo (be-klagt), ima dolžnost, da on »beweist, dass ihme solchs recht-lich zugehoret«. Za to je treba »bewahrlich anzeigen, dass es mit einem Ehrbaren Titel in sein Gewalt kommen sey«. Zatajitev ali prikrivanje zločincev v pogledu »offenbar beweisslich That« se kaznuje »nach erkanntnus der Land-leuth durch unseren Landhauptmann auf anlangen der Land-richter«, toda »mit Vorbehalt der Appelation fiir unser Nider Oesterreichische Regierung«. Iz vseh teh določb vidimo, da je kot glavni »dokaz« zamišljeno priznanje. Tz njega izvira kaznovanje; ne zahteva se prepričanje o krivdi. Kjer se izsiljenje priznanja ne more takoj z natezalnico doseči, ker so indici ji preslabi, vrše se naj poizvedbe. Ni predpisa, da bi se to moralo izvesti po »pričah«. Zadostuje, da to opravi — kakorkoli — formalno patrimonialni gospod, ali sam ali po svojih organih. Edino le v primeru, kjer gre za nekakšno dokazovanje v svrho prepričanja sodišča, tiči pri ugotovitvi lastninske pravice glede ukradenega blaga; toda pot za to dokazovanje ni predpisana”. 10. Iz leta 1553., z dne 9. aprila, imamo v Kranjskem deželnem ročinu zapisano kralja Ferdinanda »Erleutterung vnd Miilderung liber die ausgangne Pollicey. etlicher sondern Articl halber«. Izdana je bila na pritožbe kranjskih deželnih stanov. S policijsko uredbo, ki je kraljevi odlok ni citiral, je bila odrejena zapoved, kako naj se kaznujejo navadne kletvice, bogokletstva, požrtije in pijančevanje; predvidene 81 II. Hoegel, Goschiclite des iisterr. Strafrechts, I. del, str. 35, je zastopal mnenje, da je veljala za Kranjsko pozneje štajerska Caro-lina (gl. § 6., str. 13) iz 1. 1574. To pa ni pravilno, ker je bil red za deželska sodišča iz 1. 1535. še 1. 164-1. sprejet v Laybasserjevo zbirko kot na Kranjskem veljaven zakon (gl. Dolenc, Ljubljanska rokopisna zbirka pravnih obrazcev in predpisov izza tridesetletne vojne [Kronika, 1. 1935.]). / so bile vsekako ostre globe. Pritožba je trdila, da so globe pretrde. Znižanje kazni v denarju se je dovolilo za podložnike tako, da plačajo le y4 v roke gosposke, toda razen te globe naj jih zadene »eine ziemliche Leibstraff« (šibanje), za deželane (Landleuth) pa naj izreče kazen za iste pregrehe deželni glavar ali upravitelj. V prvem primeru (za »Unter-thanen«) ni nobenega spomina o načinu pravdnega postopanja, v drugem pa se zahteva, da mora biti storilec »Noth-turfftiglich verhbrt, wo vonnothen Weysung und Gegen-weysung vnd sonst alle nothwendige vnd gebiihrliche Hand-lung vnd Inquisition furgenommen vnd nach Gelegenheit des Handelns vnd Verbrechung, es sey nun mit Gefancknuss oder in ander weeg. .. gestrafft werdem«. Pristavljeno pa je še, da se kazen ne izreče, »sonst ebe vnd zuvor sie der Sachen nit bekanntlich oder nit iiberwisen oder iibervvunden werden«. 1 u je torej pri zločincih-deželanih izrečno govora o dokaznem postopku, pri zločincih podložnikih pa ne vemo, ali se dokazi ali protidokazi smejo zahtevati, ali ne. 11. Z naredbo z dne 4. septembra 1563. je cesar Ferdinand na prošnjo deželnih stanov in v sporazumu z njimi deželni sodni red za Kranjsko iz 1. 1535. (št. 9.) izpremenil: »Alle vnd iede wissentliche I odtschlager oder andere malefitzische Personen, wo vnd an welchen Orten vnd Enden Ihr sie mir erfahren vnd beiretten vverdet, nun hinfiiran alsbald gefang-lich einziehen, gegen ihnen mit der verdienten Straff, wie recht ist, verfahren.« Kakšna procedura je odrejena po novi naredbi, ne izvemo; očividno naj se uporabljajo drugi členi omenjenega sodnega reda prejkoslej še dalje. 12. Malo več jasnosti dobimo iz naslednjega zakona, t. j. iz reda za ograjno sodišče (L a n d s c h r a n n e n o r d -nun g des loblichen Hertzogthumbs Crain vnd der ange-raicliten Herrschafften Windischen Marek. Mottling, Yster-reicli und Karsst), ki ga je izdal nadvojvoda Karel dne 15. januarja 1571. 1. v Gradcu. V uvodu je rečeno, da je že cesar Ferdinand izdal red za ograjno sodišče (Schrannen Ordnung) in da se le-ta popravlja in izboljšuje na željo deželnih stanov (Landschafft)*'. Prekoračili bi okvir naše 22 Mišljen je red, ki je obravnavan zgoraj pod št. 8. O književnosti glede Landschrannenordnung gl. Polec, Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do 18. stol. Pos. odt. iz ZZR. VI., str. 14. razprave, ako bi iz tega stožernega zakonodajnega dela navajali celotno vsebino. Samo to hočemo navesti, kar se tiče postopka pri dokazovanju. V prvem členu se navaja, da se da opravičiti neprihod uradno pozvanih oseb k sodišču, če se navedejo za vzrok bolezen, poplava ali druge neprilike, ki jih prizadeta oseba »durch glaubwiirdigen Schein oder in ander weeg genug-samb fiirbringen mag«. Tsto se ponavlja v drugem členu, samo da je »in ander weeg« izpuščeno. Tu pa gre samo za stranke v pravdi, tožnika in toženca. Dolžna denarna terjatev se dokazuje po IX. poglavju z listinami, pa bilo, da so navadne (gemeiniglich), bilo da so opremljene s klauzulo »der gewonlich Schadenpund«23. Toda nasprotni ugovor se dopušča ter naj se zategadelj ukrene, »was billich und zu fiirderlicher Handlung dienstlich«. Kjer pa omenjene klauzule ni, tam naj se vloži tožba »durch ordentliche Citation neben Uberschickung dess Schuldbrieffs Abschrift«. V XIX. poglavju je določeno, da morajo biti prisedniki ograjnega sodišča ves čas pozorni. Ne smejo se med seboj pogovarjati, da bodo čuli tožbo, odgovor na njo, govore, protigovore in pravdne stavke (Rechtsatz), pa ne bo treba ničesar ponavljati. Stranke se smejo posluževati prokuratorjev. XXVI. poglavje zabičuje, da morajo biti govori pred sodiščem kratki in to tudi »auff vollfiihrte und verlesene Weisungen«. Ali je tu mišljena ocena dokazov, ki so bili izvršeni in v katerem pogledu, o tem pozneje. Govoriti se sme od vsake stranke po dvakrat, le izjemoma še tretjič. Naravnost o dokazovanju je govora v XXII. poglavju. Najprej pravi zakonodavec, da se opaža »bey den Partheyen vnd Procuratoren in Leythung der Zeugen eine grosse Vn-ordnung vnd Unfleiss«. Stranka dobi »in Lands oder Hoff-rechten ein Weisung«, pa vloži dokazne člene (Weisartickl) šele na prihodnjem zasedanju, namesto da bi bil dotistihmal nalog glede dokaza že izvršen. Kaj tacega se odslej ne sme več dogajati. Stranki morata »ihre Weisungen und Gegen-weisungen, so ihnen auferlegt wurden, jederzeit wo die 23 Prim. Dolenc, Pravni institut sKlausel des allgcmeinen Land-schadenbuudes« v slovenskih deželah, ZZR. VII. Zeugen im Landt zwischen der Hofftheyding, und ausserhalb dess Land, in achtzehn Wochen, darinnen kein Falsch- oder Betrug, dass einer unnoth der Sachen auslandische Zeugen, allein umb Verliingerung willen der Weisung benehmen wollt, gestatt werden solit, volifii hren und sich vor schaden hiiten ... Doch soli liierinnen ausgenommen seyn, wo die Partheyen eines Weisartickels oder der Frag-Stuck halben strittig wiirden«. Zakonodavec se pritožuje zastran zlorab, da se vprašanja (Frag-Stuck) stavljajo »etwas schiiinpfflich« —: »Darinnen. unangesehen dass dieses iin Civilisch Recht und Gericht ist. die Zeugspersonen nicht allein der gebiirlichen Nothdurfft und Bescheidenheit nacli, sonder gar umb Malefitz in ge-nere befragt werden, so doch einer jeden Parthey bevor-steht, wo ein Zeug-Person mit Malefitz beziichtigt und zu einem Zeugen nicht tauglich oder genugsam wiire, dasselb gegen ihme, wie sich gebiihrt, fiirzubringen, dessgleichen. dass man die sondere Fragstuck iiber die Weisung Artickl dermassen umbeschweiffig gesetzt. Als nemblich, dass der Arm ungelehrt gemein Mann als ein Zeug befragt werden soli. \\'as in derselben Sachen, darumben er Zeugnuss geben soli. die geschribnen Recht und Landgebrauch vermogen. und was in demselben Fali Recht oder Vnrecht sey, ab wel-chem mehr ein Muthvvillen als Nothdurfft gespiihrt wird.« Da se nekaj tacega ne bo več dogajalo, je določil zakonodavec sam »Gemeine Fragstuck«, ki se tičejo generalnih podatkov priče, dalje vprašanj, kdo jo je predlagal, ali ima pričakovati koristi od pričevanja, o tem. »vvelchem Theil er den Sig lieber gonne, die Sachen zu erhalten«, ali jo je kdo navajal, kako naj izpove; ali se je svoječasno o izpovedbi z drugimi pogovarjal, s kom od strank je v rodu ali svaštvu. Če gre za »hochere Personen« ali pa, če stranka, ki predlaga zaslišanje neke priče (Zeugenfiihrer). pa je le-ta podložnik vprav označene stranke, mora biti za časa zaslišanja >von ihrem Herrn ihrer Gliibt und Pflicht erlassen« (werden). Vprašajo naj se pa tudi, ali niso dobili uraden ukaz, kaj naj izpovedo in ali nimajo še posebne koristi od izpovedbe v tem smislu. Na kraju je določeno: »Vnd so alsdann die Examination auf den Weisungsartickl fijrgenommen wird, soli der Zeug auff einen jeden Weisungsartickl, der Er wahr zu seyen bestattigt ist, umb Ursach seines Wissens auch Zeit Mahlstatt und andre Umbstand eigentlich befragt werden.« Nazadnje se izpovedba zapiše in prebere, priča vpraša, ali prizna, da je prav zapisano, priči pa še naloži, da mora izpovedbo čuvati tajno »biss nacli Eroffnung der Zeugen Saag«. Stranke naj razpravljajo o dokaznih členili skromno (bescheydentlich), da ne bodo deželni glavar ali upravitelj s sodiščem vred v primeru, da se je izpovedba drugače glasila, kot «o mislili vpraševalci (Frag Stuck Steller), morali zoper pričo postopati. Istotako skromno naj nastopajo »pro-curatores« (pooblaščenci). V XXXIIT. poglavju gre za pisma (listine), ki so bila vložena, pač v dokazne svrhe. Pisma se iz spisov samolastno vzeti ne smejo. Glavno vprašanje, ki se nam po vsem navedenem samo po sebi javlja, je: kakšne vrste dokazov po pričah moramo smatrati za normirane? Že samo dejstvo, da stranki pred-lagata dokazne člene in da morata sami skrbeti, da se priče pravilno zaslišijo — o zaprisegi ni izrečno govora —, kaže, da gre za formalno potrditev pod dokaz stavljenih činjenic in da naj se sodišče zadovoljuje s tem, kar je izpovedba dejansko vsebovala, ne da bi moglo in smelo presojati, ali je izpovedba pravilno nastala in objektivno resnična. 13. Po vzorcu CCC (1532) je nastala Štajerska Čarobna, ki ima naslov: »Des Lobi. Furstenthumbs Steyer Land- vnd peinliche Gerichtsordnung. Im MDLXXIII ver-bessert, erleutert, verglichen, vnd auffgericht.« Deli se na troje delov, od katerih nas zanima prvi in drugi, ki govorita o postopanju. Tiče se pa »plemenitih« in navadnih zločincev. Iz prvega dela povzamemo glede znakov (gemeine Indicia), ki se na njihovi podlagi sme staviti »peinliche Frag«, sledeče: Splošno znani sovražniki, uporniki in nepo-kojneži. na samem dejanju ali s corpora delicti v roki zaloteni zločinci se zaslišijo, če ta je, kar na natezalnici. Z njimi pa so stavljene v isto vrsto osebe, ki so bile po eni verodostojni priči izrečno kaznivega dejanja ovadene; to zadostuje za polovični dokaz zločina. Kjer pa ni kaznivo dejanje samo potrjeno, ampak so le izvestne okolnosti, ki kažejo na storitev, morajo biti takšne okolnosti in osumljaji dokazani »durch zween gute Zeugen«. Preden pa pride do zašli- šanja na natezalnici, naj ima storilec priliko »in zimblicher Zeit« se opravičiti (Purgation). Če toženec ne prizna, pa hoče tožnik kaznivo dejanje dokazati, naj se mu to dopusti. O zaslišavanju prič govore čl. 57. in 58. samo toliko, da neznanih prič ni treba pripuščati, razen če stranka, ki jih predlaga, izkaže za verjetno (gluubvviirdig fiirbracht), da so poštene in neoporečene (vnverleiimbd). Plačane priče so zavržne; one se sploh ne smejo pripuščati, ampak treba jih je kaznovati. Po čl. 59. morajo priče izpovedati samo to. kar vedo iz lastne vednosti, in morajo vzrok svojega vedenja navesti. Če vedo nekaj od tujih oseb, to ne zadošča. Za dokaz zločinstva je treba dveh ali treh verodostojnih prič, ki vedo iz lastne vrednosti pričevati. Krive priče, ki izpovedo tako, da bi spravile neko osebo v kužen, se kaznujejo prav s to kaznijo. Drugi del Štajerske Caroline ima natančnejše predpise o zasedbi sodišč, ozvanjanju dneva, določenega za sojenje, o početku razpravljanja, o besednikih (Fiirsprecher) in govornikih, o načinu obtožbe, o tem, kako naj se na poslednjem naroku (endlicher Rechtstag) postopa, če obtoženec prej priznano zločinstvo prereka: Tu se prisedniki vprašajo, ali prečitani osumljaji — ne glede na tajenje obtoženca — zadoščajo ali ne. Če je temu iako, se postopek nadaljuje; če ne, gre obtoženec nazaj v zapor, sodišče pa naj se posvetuje »bey Verstiindigen oder auch zuvor bey der Obrigkeit« in ustrezno temu dalje posluje. 14. Iz 1. 1574. imamo za pravdanje zelo važni določbi v naredbi z naslovom »Ainer Ersamen Landschafft des lob-lichen Furstenthumbs Steyer neu verfasste Reformation des Lands- und Hofrechts daselbst im MDLXXIV. Jar auffge-richt«. Preosnova se tiče v § 6. pod št. 9 navedenega redu. Prva določba govori o tem, da mora tožnik, preden pride s tožbo pred sodišče, nasprotnika »obiskati« in mu ponuditi spravo. Druga določba pa pravi, da morajo priče zasliševati komisarji in sicer pod predpisano prisego.24. Dopušča se tudi zasliševanje prič ad perpetuam rei memoriam. ** Gl. Polec, loc. cit., str. 18, in pa praktičen primer v razpravi pisca teh vrstic, omenjeni v op. ”, ko dobi odličnejša priča navzlic temu nalog, du naj odda svojo izpovedbo pismeno. (Pripomnimo, da je ta naredba bila reformirana v letu 1618., v navedenih točkah pa potrjena26.) 15. Časovno prihaja kot naslednji zakon v poštev »Gmai-ner Statt Laybach Neu Reformierte Gerichtsordnung« z dne 22. novembra 1586. Tudi ta red je izšel to pot kot izboljšani zakon, pa bi mislili, da se naslanja na red za deželna ograjna sodišča na Kranjskem iz 1. 1571. (gl. št. 12). V resnici pa je stvar drugačna. Sodni dnevi za tožbe so se vršili v Ljubljani od 14 do 14 dni. Kdor je tožil, je moral nasprotno stranko prej »obiskati« (»guetlieh ersuchen, oder beschicken«) in ji naznaniti, ktij zahteva od nje. Priznava se dokaz po pisanih listinah ter so za takšne pravde določeni krajši roki. Če je ponujen dokaz, naloži sodišče stranki, eni ali drugi, da predloži dokazne člene (VVeisungsartickl) v 3 dneh. Če stanujejo priče v okolišu mesta ali mestnega obgradja, mora tisti, ki dokaz ponuja, v 14 dneh po vložitvi dokaznega predloga svoj dokaz tudi izvesti, in sicer, če se nahajajo priče izven Ljubljane, v 4 tednih, izven dežele pa v 14 tednih. Ne gre, da bi se tisti, ki ima priče v Ljubljani, pozival radi zavlačevanja na priče, ki bivajo na deželi ali izven nje. Primeri so določeni, ko mora stranka pod prisego potrditi, da nima nobene žive direktne priče niti pisanih listin; še le po tem sme zahtevati dokaz po drugih pričah. »Wann nun die Zeu-gen Examiniert seynd, miigen die Partheyen zu den nechsten ordenlichen Rechtstag darnach um die eroffnung der Zeu-genaussag anhalten vnd Abschrifften davon auch biss zu anderen Rechtstag bedacht begehren vnd das alles solle Umen wie von Altersher gebreiichig bevvilligt vnd gegeben \verden. Welcher aber in obbestimmten Termin sein Wei-sung oder Gegenweisung nit vollfiihrte, denselben soli man ... ferner davon nit lassen sonder Ihme dieselb ab: vnd desert erkennen.« Če pa gre za spore o dokaznih členih, pa zbog tega ne pride do izvedbe dokaza, naj prideta stranki vendarle k sodnemu dnevu in navedeta zadržke. V primeru sodbe, ki je oprta »auff einen lauteren Schuldbrieff oder andere gefertigte Verschreibungen«, pru- 26 Prim. Sckenk, Ubersicht der iisterr. Gesetzgebung iiber Civil-prozessreclit, str. 8. viloma ni dopustna apelacija. Nasprotno, kdor jo vloži iz nagajivosti, naj se kaznuje. Iz opisane vsebine ljubljanskega reda za sodišče vidimo, da se je glede osnovne zamisli daleko odstranila od zakona, ki smo ga — za civilne zadeve — spoznali zgoraj pod 8. Ustnost se umika pismenosti pravdanja. Da je moralo to imeti velikega vpliva na način dokaznega postopanja, leži na dlani. 16. Nadvojvoda Karel je izdal 10. aprila 1595. »Ratifi-cation iiber der dreyer Lande Steyer, Kluirndten vnd Crain abgesandten, furgenommenen vnd beschlossenen Vergleich, wie gedacht, ein Land dem andern in Gericlitlicheu Process die Handt zu bieten vnd Execution zu erweisen schuldig ist«. Pismo, ki naproša eksekucijo, se imenuje »Compass-Schreiben«. Dovoljena pa je eksekucija, pa najsi gre za izterjavo dolga, posestva ali dediščine, le če je potekla sodba »mit wissentlicher Ordnung Rechtens vnd nicht sub : oder obreptie oder per contumationem«. Zlasti naj obveljajo tako vtožene terjatve za likvidirane »und als beym Seha-denpundt jedes Lands versiclierte Forderungen«atl. 17. Zgoraj pod 12. označena Štajerska Carolina (1574.) je dovolila privilegiranim deželskim sodiščem, da smejo klicati krvnega sodnika (Bannricliter) deželnega kneza, vendar pristojnost sodišč še ni bila dovoljno precizirana. Organizacija sodišč osobito glede poslovanja krvnega sodnika je veljala še dolgo tako rekoč po starih šegah. V tem pogledu se smemo sklicevati na »Regierungsinstruction« cesarja Leopolda I. za Štajersko z dne 10. marca 1676. (rokopis se nahaja v arhivu višjega deželnega sodišča v Gradcu). Ona veleva, da naj izdaja deželni namestnik »Paan und Aacht«, toda vedno »im Beisein der Regierung«. Okolnost, da so deželska sodišča čedalje večkrat zahtevala deželnoknežjega krvnega sodnika k sebi, da pa so krvni sodniki deželska sodišča grdo odirali, je bil pravi vzrok, da so deželni stanovi Notranje Avstrije zahtevali izdajo instrukcij za krvne sodnike. Izšle so za Štajersko 22. maja 1726., za Kranjsko 16. junija 1767., za Koroško 8. novembra 177427. Ta navodila so vsebovala 80 Pobliže gl. v razpravi, navedeni v op. 23, str. 9, 10. 37 Gl. Dolenc, Postanek in pomen instrukcij zn krvna sodišča na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, ČZN., 1. 1912. tudi predpise o dokaznem postopanju, seveda le za pravde radi causae maiores, torej za težka zločinstva. Vse se tu giblje okoli vprašanja o izvajanju torture. Tu se je zabi-čevalo krvnim sodnikom, da nikakor ne smejo sprejemati daril ali nagrad, »welche ihnen wegen Condemnir- und Absolvirung Seharfer — oder minderer Tortjuirung etwo angetragen werden«. Kakšne razmere so vladale, če je bila takšna zapoved potrebna! Glede dolžnosti, po katerih zakonih naj se krvni sodniki ravnajo, je določala štajerska instrukcija, da se vpoštevaj »unser Landgerichtsordnung, die peinliche Carolina und Ferdinandea, die diesfalls ergan-genen fiirstlichen Resolutiones, und von uns verfasste Prag-inatic und was in Supplementum die gemeinen Rechte an die Hand geben«. Kranjska instrukcija ima isto besedilo, le »Pragmatic« ni več navedena. Koroška instrukcija pa navaja samo še »Codex Theresianus« in »landesfiirstliche Resolutiones«, nič več pa ne občnega prava. Glede samega postopka v glavni stvari pravi kranjska, da je deželskim sodiščem zabranjeno, nekaj drugega ukreniti nego splošno zaslišanje (examen summarium). Vsa exa-mina articidata so jim strogo zabranjena. V njihovo pristojnost spada, da pribavijo corpora delicti, da napravijo z dvema dostojnima pričama in, če treba, z' enim zapriseženim kirurgom »visum repertum«, in pa, kar je glavno, da, kjer storilca še nimajo, tega izsledijo s splošno inkvizicijo. Ako so osumljaji dovolj krepki, smejo storilca zapreti. Vse to pa se mora v sodnem protokolu natančno zabeležiti. Na to mora deželsko sodišče za primer, da utegne imeti kaznivo dejanje krvosodno kazen za posledico, pozvati krvnega sodnika. Konfrontacije in zaprisege so prepovedane. Ko pride krvni sodnik, naj se mu predloži sodni zapisnik. Tu navedenih predpisov še ni bilo v štajerski instrukciji, še bolj izpopolnjeni pa so v Koroški. Pri raztelesenju morata biti po tej dva kirurga udeležena; pri javnih samomorih odpade dolžnost raztelesenja. Tu pa sme deželsko sodišče samo, tudi pod prisego, zasliševati, kaj in kako je s samomorom, da odloči, ali se naj zagrebe mrlič v posvečeni ali neposvečeni zemlji. Dolžnosti krvnega sodnika so, da presoja, ali je bilo dotlejšnje postopanje pravilno izvedeno. (Štajerska instruk- eija določa, da naj krvni sodnik tudi o tem poizveduje, ali ni deželsko sodišče radi prištedenja stroškov morda kar samo obsodilo delikventa le na — denarno globo.) Paziti mora dalje, ali ni krivda že zastarana (praescribiert) in pa na to, ali je pristojnost deželskega sodišča pravilno dana, kajti izvestni, v instrukcijah našteti delikti spadajo pred forum vlade same. Krvni sodnik v takšnih primerih niti torture ne sme ukreniti, preden ne dobi od vlade navodil. V drugih primerih mora, če hoče zastaviti obdolžencu vprašanje po zločinstvu, ki se kaznuje krvno (peinliche Fragen), pritegniti k temu poslovanju dva ali tri prisednike. Le-ti sklenejo nekakšno predodločbo (Beyuriheil), da se sme tortura opraviti. Pri sklepanju sodbe pa je treba 12 prisedli ikov. Pred nje privedenemu obdolžencu se prečita obtožba radi zločinstva »punctatim«, obdolženec na to odstopi in sklene se obsodba, ki se javno izreče pod milim nebom, nad krivcem pa se zlomi palica. Na to se smrtna kazen izvrši. V kranjski in koroški instrukciji pa so pravice krvnega sodnika zelo omejene. On sploh v nobenem primeru ne more torture sam ukreniti; dobiti mora za to v navadnih primerih dovoljenje deželnega glavarstva, v izjemnih primerih, o katerih je bilo malo višje govora, pa mora celo deželno glavarstvo predložiti spise notranjeavstrijski vladi in ta šele imenuje krvnega sodnika, kakor se ji pač zdi, za svojega komisarja, da pravdo izvede do kraja. Končno pa vlada sama odloči tudi, ali naj se sklenjena kazen resnično izvrši. Kolikor ne gre za osebo obdolženca v pogledu pridobitve dokaza po njegovem priznanju, določajo instrukcije, da ima krvni sodnik pravico, vsakogar pred se poklicati radi zaslišanja. Kranjska in koroška pa previdevajo tudi že zaslišanje potom rekvizicije od cerkvenih ali grajščinskih oblastev. Celo pod prisego naj smejo ta oblastva priče zasli-šavati. toda le na podlagi priposlanih določenih vprašanj. Ako bi to trajalo predolgo, naj postavi gosposka pričo pred deželsko sodišče, da jo zasliši. Kakor vidimo, je težišče dokaznega postopka še vedno — v dobi tik pred francosko revolucijo — pridobitev priznanja zaprtega zločinca, zaslišavanje prič pa je v glavnem potrebno za pribavljanje zadostnih osumljajev, ki naj opra- vičijo torturo. Postopanje ni ustno. O kvantiteti osumljajev določa deželni sodni red, o kvaliteti pa mnenje krvnega sodnika (vsaj prvotno, glej zgoraj), ki temelji na zapisnikih brez neposrednega sprejema dokazov po le-tem. § 7. Predpisi o dokaznem postopanju pri ljudskih sodiščih. Eksistenčno pravico sojenja ljudskih sodišč, o kateri smo že zgoraj v § .3. govorili, moramo izvajati iz gorskih bukev (iz 1. 1543.)28 vsporedno s kompe-tenčno določbo iz kranjskega deželnega ročina, da veljajo norme, izdane za Štajersko tudi za Kranjsko (gl. § 6., št. 2.). Ko govorimo v naslednjem o gorskih bukvah kot glavni podlagi za naša raziskavanja glede zakonitih predpisov za dokazno postopanje, oziramo se pred vsem na prevod gorskih bukev Andreja R e c 1 j a , župnika iz Rake (1582.). Ta prevod je namreč daleko najpopolnejši in stoji tudi najbližje nemškemu izvirniku (1543.). Takoj pa moramo opozoriti, da ni ne v izvirniku, ne v omenjenem prevodu nakazano, kje bi se nahajala natančnejša procesna pravila, zlasti v pogledu dokazovanja, ki je bil pač od vsega početka bistveni del spornih razrešavanj. V Redj e vem prevodu spominja pač neka dopolnitev besedila na proces radi causae maiores. To je čl. XXX., kjer je rečeno »Inu kadar en purgar eno gbat« (silo, gevvalt) »ugori stori, ta bode straiffan sa V Mark. Item en flahtnigk stu Mark zliistiga fiata«. Pa tudi tu ne izvemo, kako naj se postopa. V samem izvirniku je dalje rečeno, da naj se z osebo, ki je služila z lastnim dimom, pa se je preselila v vinsko gorico (vsobenjkovatl), postopa, kakor je v deželnem ročinu (štajerskem!) zapovedano. Toda to bi bil pač povsem nemogoč kažipot za postopek; saj v omenjenem ročinu do I. 1543. niti ni nobenega takšnega zločina navedenega. Ako bi se pa hotelo s tem reči, da naj spada pobeg podložnika poslej med causae maiores, potem seveda ni bilo več nobenega nakazila, kako naj se še poprej postopa po gorskih bukvah. Le ena sama določba v gorskih bukvah se da generalno uporabljati za postopek vobče, glede dokazovanja posebe, namreč, da se naj na gorski pravdi ravna, »k o k e r je od staricliicli lem p e r I’ 1 o u«. To mora seveda veljati pred vsem za vse tiste določbe gorskih bukev, ki se na vse zadnje logično stekajo v dokazno postopanje. Tako n. pr. da se morajo pravde zastran zapuščin hitro skončati, ker ne trpe zavlačevanj. Dalje mora tožnik založiti denar (kot takso), sicer ne pride do sodbe. Enako so procesualnega značaja določbe, da mora biti vsak vinogradnik na gorskem zboru ali shodu osebno navzočen ali pa mora tja poslati svojega namestnika, da sliši, kaj se mu bo morda očitalo ali zakaj se bo tožba zoper njega vložila. »Obiskanje« (gl. zgoraj § 6., str. 62 in 63) v samih gorskih bukvah še ni omenjeno. To pa ne izključuje domneve, da je bilo ono predpostavljano kot samo po sebi razumljivo; saj so že leta 1574. (in 1586.) veljali striktni predpisi »obiskovanja«. Na mnogih mestih gorskih bukev se omenja »spoznanje« kot končna odločba, torej sodba; ni pa navedeno, po kakšnem potu pride do nje, zlasti kako se vrši izvajanje dokazov. (Da se je v praksi razlikovalo med izdajo »Erkanntnus« in »Urtl«, bomo navajali nižje doli.) Za postopek v prvi instanci ni rečeno, da je usten, vendar je to samo po sebi razumljivo, ko ni pismen. Za drugo instanco (deželni kletarski mojster ali deželni glavar) se po gorskih bukvah očividno predpostavlja pismen proces. Kajti glede priziva se utemeljuje navodilo, tako da treba vse člane sodišča prav vprašati, kajti kletarski mojster ne vabi prav nobene stranke, da bi se udeležila razprave na drugi stopnji osebno. Naravnost čuditi bi se morali, kako se je moglo na podlagi tako bornih, celo neposebno jasnih določb izvesti na tisoče in tisoče pravd, to pa še tako, da je le prav zelo redko prišlo do pritožbe. Razlagati si smemo to tako, da gorske bukve sploh niso imele namena, ustanavljati predpise za pravdanje, ampak da so take predpise predpostavljale kot znane in veljavne. Iz zapisnikov o pravdah pred nižjimi ljudskimi sodišči pa izhaja jasno, da je bilo sodstvo vseskozi omejeno na natančno določen, ne preobsežen krog pravnih zadev in to pri gorskih zborih ali shodih zgolj vinogradnikov mejašev in sogornikov, da pa je predpogoj za uspešno reševanje pravd ali pritožb bil povsem izpolnjen, namreč da so se vsi ti ljudje med seboj dobro poznali in da je vprav na tej podlagi med njimi vladalo polno zaupanje. 'Pa patri- arhalna povezanost — v največji meri izvirajoča iz ideje skupnosti interesov, kakor nekoč v zadrugah, — je dobila izraza v neki stalnosti, na katero je tuje pravo zelo malo in šele sčasoma vplivalo. Trditi smemo, da se je v prvih časih, t. j. baš o času postanka gorskih bukev, ves postopek pri pravdah izvajal samo ustno in neposredno pred ljudskimi sodniki. Šele pozneje, tako-le sredi 17. stoletja, se je po zastopnikih gorskih gospodov, ki niso več marali hoditi predsedovat l judskim sodnikom, začelo pritakati tuje pravo, tuje, ker ni ustrezalo pravni zavesti ljudskih sodnikov, dasi se je uveljavljalo v isti deželi ali pokrajini pri višjih slojih. Pravoreke so ljudski sodniki krojili sami, avtoriziralo pa jih je zbrano ljudstvo. Če se jim je od strani gorske gosposke odredilo nekaj novega, je bilo to — vsaj sprva, nekako do kraja 30 letne vojske — mogoče le s pritrditvijo v »obči sodbi« (»Gemeinurteil«) celokupnega zbora vinogradnikov. V pravdah se je vedno in vedno skušala doseči sprava ali mirna poravnava. Posredovanje v tem smislu je šlo celo tako daleč, da so sodniki dajali strankama nalog, naj se poravnata, inače bodeta obe kaznovani z globami. Kako zelo spominja to na določbe pod št. 4. v § 6. navedenem zakonu, pa vendar ne more imeti z njimi nobene zveze, ko gre tam za uvedbo čisto pismenega procesa! Za slovenske ljudske sodnike si ne moremo misliti, da bi bili postopali samo formalno. na slepo, samo da stvar na kakšen način spravijo i/. sveta, pa naj je pravda dozorela za pravično dokončno sodbo ali ne. Misliti smemo in moramo, da so sodniki imeli resnično izvestno smer pred očmi, pod katerimi pogoji naj stranka pravdo dobi, nasprotnica izgubi: saj so mnogokrat z naložitvijo poravnave zahtevek v načelu že priznali, le za višino zahtevka, ki se naj prisodi, je še šlo. Smemo reči, da se je nalagala dolžnost mirne poravnave le v pravdah, kjer je imel tožnik v načelu prav. a je ta sklep zahteval antici-pirano dokazno postopanje, ki se je v glavnem vprašanju izvelo ali pa obravnavolo kot sodnikom že dobro poznano. Ena izmed najjač jih sestavin takšnega anticipiranega dokaznega postopanja je morala biti obrazloženje uspehov ali učinkov »obiskanja«. V zapisnikih o naših gorskih pravdah ■se pojavlja ta institucija praktično, kakor smo že izvajali: preko predpisov gorskih bukev, koncem 16. stoletja, torej kmalu za tem, ko je dobila Štajerska svojo v § 6. pod št. 14. navedeno »reformatio«, Ljubljana pa svoj red za ograjno sodišče (ibid., št. 15). Brez dvoma se je ta način začetka pravdanja izkazoval za dobrega, saj sla bili obe stranki že pripravljeni na sporne točke in obveščeni, kaiere dokaze treba prinesti k sodišču, da more le-to nastalo pravdo (v večini primerov) kar na mestu rešiti. Vendar izhaja iz zapisnikov o pravdah pred ljudskimi sodniki, da ni bilo vselej »obiskanja«; pozneje se je dovoljevalo povabilo na pravdo brez »obiskanja«, pač pod vplivi tujega prava. Če pa toženec ni dobil obvestila o tem, da se pripravlja zoper njega tožba, oglasil je lahko »exceptio ordinis«, toda ugovor ni obve Ijal. če je postalo tožencu na drugačen način znano, da pride do pravde. Tu je zmagala prvotna zamisel gorskih bukev, da se morajo itak v s i vinogradniki zbrati na vinogorskem zboru, da se bodo mogli, če pride do pritožbe ali tožbe, zagovarjati. Tu ni bilo treba, da bi se pritožba ali tožba naperjala edino le zoper individualno osebo. Tudi cele soseske, sela so se smele kot takšne tožiti. Sorodna je bila »exceptio temporis wegen allzuspat iiberschikter citation«, ki je pač držala. Ni da bi šele ugotavljali. da so bile vse takšne exceptiones plod več ali manj naobraženih zastopnikov gosposke (gl. zdolaj § 9). ki so jih stavili v zapisnik, ne da bi jih sodniki poznali po smislu tujega prava, pa so vendar v stvari ustrezali praktičnim potrebam. Institucija kontumačne sodbe pri ljudskih sodiščih ni bila splošno priznana. So zaznamovani primeri, da je bil toženec obsojen, če je bil pravilno in pravočasno povabljen, so pa zapisani tudi nasprotni primeri. Zlasti so ljudski sodniki zavračali tožbe, če so bili prepričani, da tožnik nima prav. V nekih primerih je bil toženec trikrat pozvan, da pride — seveda po tujih vzorcih, mi smo to ureditev srečali zgoraj v i? 5, št. 7 za Štajersko! — na pravdo. Kako malo opravičeno pa se je zdelo ljudskim sodnikom kontumacialno sojenje, se sme sklepati iz primera, da so obsodili toženca, ki nalašč ni hotel priti k pravdi, naj dobi 50 batin, polovico od tožnika, polovico od beriča (birro, ital j. beseda); vsaj bi se bil toženec mogel dati zastopati po pooblaščeni osebi, če ni hotel sam priti. Če smemo sploh smatrati za dopustno, da se neprihod strank uveljavlja kot temelj obsodbe, moramo to utesniti na tiste zadeve, pri katerih je šlo za obtožbo gorskega gospoda ali njegovega gornika, ki sta zahtevala kaznovanje, za-se pa tudi še odškodnino! Vse to smo morali navesti, da se pokaže, v kakšnih okoliščinah se je ljudska pravna zavest pojavljala, ko je šlo za ureditev dokaznega postopanja. Pravdanje se je vršilo ustno. Tožba se je morala pred-našati pred sodniki osebno ali pa po pooblaščencu. Izjeme so bile prav redko dopuščene in to samo, če je šlo za znamenitejše osebe. Po tožbi dobi toženec nalog, da odgovarja. Če tožbene zahteve niti pri predhodnem obiskanju, niti na sami pravdi ni pripoznal. sme zahtevati dokazov, navaja pa lahko tudi kar sam svoje protidokaze. Stvar se je tu pa tam zavlekla. da je moral toženec prositi za nov »dan«. Za rok. da prinese dokaze, pa je smel včasih tudi tožnik sam prositi in ga je dobil. Navadno se je določil takšen dan na prihodnje zborovanje ljudskega sodišča. Če je tožnik opustil navesti dokaze, pa so sodniki izrekli, da je dokaz opuščen (»desert«), je tožnik seveda pravdo izgubil. Lahko pa so tudi sodniki izrekli, da ne zadostuje ena priča, ampak da jih je treba več. Dopolnitev dokaza se je naložila včasih v roku, ki je bil v deželi običajen (6 tednov in 3 dni), ne pa za prihodnje zborovanje. Oblika dopolnitve se je predpisala včasih alternativno; n. pr.: »Jurament praestieren oder genugsam Zeugen bestellen.« Dokazi po ogledu so se mogli (z »Erkanntnus«. ne z »Urtl«) odrediti tudi izven sodišča po gorniku ali kakšnem drugem poštenem, uglednem možu. Tudi več jih je bilo včasih odrejenih. Ni da bi bilo vedno potrebno, da stranka navaja priče. Imamo primere, ko so se priče same na zborovanju prijavile (eingesprengte Zeugen), toda zaslišane so bile le, če so bile pozvane po starejšini srenje ali potrjene od sodnikov. Včasih se čita v zapisnikih, da stranka nima več ničesar, kar bi mogla kot novo uveljavljati. Tudi to je bilo posnemanje tujega prava. Kot doka z na sr e d s t v a spoznamo iz praktičnega, po zapisnikih posvedočenega postopanja sledeče: a) Poprejšnje izvensodno pripoznanje nasprotne stranke, potrjeno po pričah, b) Izpovedba stranke pri sodišču, čeprav brez pri- sege. Mnogokrat se je verjelo stranki že na ponudbo prisege. zlasti če nasprotna stranka ni ugovarjala. Odločeval je osebni moment, saj so sodniki svoje ljudi od mladih nog poznali. Quaestio facti je bila potemtakem tudi, ali naj velja prisega stranke več ali manj nego dokaz po priči ali pričah. Včasih se je zahtevalo, da stranki nalože, ker ni prič, »jura-mentum suppletorium«. Sodniki pa so tudi o tem sklepali, katera izmed obeh strank naj dobi prisego, torej kateri gre večja verodostojnost. Spoštovanje pred prisego je bilo zelo veliko. Imamo mnogo primerov zabeleženih, ko se je izkazalo. da stranka ponujene prisege navsezadnje vendar ne stori in rajši plača. Kje se je prisega storila? Ker je precej malo zapriseg v zapisnikih posvedočenih. smemo po le-teh samo na io sklepati, da se je akt zaprisege izvršil praviloma po končanem ljudskem zboru. Čudno je. da so v zapisnikih samo takšne zaprisege dobesedno zapisane, ki so se izvršile v slovenskem jeziku. V prvi dobi novega veka je imela prisega včasih kazen-sko-razčistilen značaj. Tožnik je n. pr. zahteval s tožbo, naj mu toženec dokaže predbacivane tatvine. Toženec: je navedel nekoliko primerov. Sodniki so nato tožnika obsodili, da naj se, še preden se razide sodišče, očisti (purgieren) z osebno prisego (korperlich Aydt) sam. ž njim vred pa naj prisežeta še njegov oče in svak. na kar se bo sklenilo, kaj je prav. Skupna zaprisega več oseb se je nalagala še tekom 18. stoletja. Jasno je, da je šlo tukaj za zadnje spomine na srednjeveško institucijo prisežnih pomagačev ali preverjevalcev (gl. § 6. št. 2). 'Poda — bržčas pod vplivi cerkvenega prava — sodišče je pazilo, da (i pomagači ne bi prisegli »cum aliqua restrictione mentali«. c) Priče so bile najpogostejše sredstvo pri dokazovanju. Ni da hi morale bili vedno zaprisežene. Največkrat se čita. da priča izpoveduje »bei seiner Ehre, Glaube und Treue«. Sin ne more pričati za očeta. Otroci in dečki (do katere starosti. — ni navedeno) ne smejo hiti pripuščeni k pričevanju, d asi so bili edine priče dejanja. Ženske in malolelne osebe se proglašajo kot zavržene priče, toda izjeme se vendar le dopuščajo. Priče, ki imajo na sebi madež (ein Makhel an ime hat), se ne sprejemajo. Iz zapisnikov se razbere, da so se ženske veliko redkeje zasliševale kot priče kakor moški. Vobče je bilo treba dveh prič, da se stvar do- kaže. Ti priči morajo izpovedati o svojih izkustvih (conscius, Erfahrungszeuge). Izjemno se pripusti tudi samo ena priča, toda naloži se kakšen dopolnilni dokaz v danem roku. Prisega se ni vedno zahtevala, zlasti ne pri osebah uglednejšega stanu. Te so smele celo pismeno svedočiti. Večkrat je že ponudba prisege vplivala na sodnike prepričevalno, da do prisege ni prišlo. Postopek pri zapriseganju ni bil enotno urejen. Včasih je morala priča pred položitvijo prisege opraviti spoved, včasih je bilo dovolj, da je potrdila izpovedbo samo »an Aydt siatt«. S produciranimi pričami se ljudski sodniki niso vedno zadovoljili; pravda se je tupatam odgodila, da naj stranki privedeta še novih prič. V nekaterih zapisnikih se imenuje take vrste dokaz »argumentnm a eontrario quod infercst«, v drugih »iuramentum suppletorium«. Mnogokrat je govora o »authentisclie Zeugen«. kar je pomenilo bržčas klasične priče v smislu čl. 59. v § 6., pod št. 13. navedenega zakona, čeprav je bil izdan za Štajersko, č) Listinski dokazi so bili dopuščeni, ali v listi dobi med kmetiškim prebivalstvom niso prihajali mnogokrat v poštev, d) Realni dokaz, ki je bil toliko vreden kot listina, je bil rovaš. Celo samo enostransko produciran je polovice rovaša je zadostovalo za popoln dokaz, čim nasprotnik ni predložil druge, svoje polovice, c) Krajevni ogled je bil neštetokrat odrejen, da se spozna resnica. Kdor ne hi prišel k takšnemu ogledu, zapade globi. Kajpada se ni mogel obavljati pred vsemi sodniki, ampak srenja je določila (z »Erkannlnus«) odposlanstvo, največkrat obstoječe iz gornika in dveh ali treh prisednikov, včasih sosedov, ki naj v prisotnosti strank iz-vrše ogled in izvedejo dokaz. Ni bilo treba, da bi morala priti zadeva poslej vnovič pred sodišče. Stranki sta se lahko poravnali na oglednem naroku ali kjerkoli pozneje. Ti primeri so bili mnogo bolj številni kot oni, pri katerih je prišla zadeva vnovič pred sodnike na ljudskem zboru in do sodbe (»Urtl«). O tem, kako je treba dokaze ocenjevati, ni bilo predpisov, vsaj zabeleženi niso nikjer, niti mimogrede ne. Edino iz dejstva, da je včasih pričevanje ali izpovedba stranke zadostovala za uspeh stranke, ki je dokaz predlagala, sklepamo lahko na zelo dalekosežne pravice sodnikov pri sprejemanju in vrednotenju dokazov. III. Zaključki. § 8. C) c e n a dokaznega p o s t o p a n j a pre d slovenskimi ljudskimi sodišči. Če povzamemo naša izvajanja o dokaznem postopku pred ljudskimi sodišči in ga hočemo oceniti po modernih vidikih, o katerih je bilo govora v § 1., moramo uvaževati sledeče: Ljudska sodišča na slovenskem ozemlju (gl. § 2.) niso bila niti civilna, niti kazenska sodišča, ampak sodišča za vse te zadeve enako. Vprašanje, ali je veljalo germansko načelo, da naj sodijo le člani istega stanu članom izvestnega stanu, zlasti pa, da člani nižjega stanu ali sloja ne smejo soditi v zadevah članov višjega stanu, se mora zanikati. To je bila vprav značilna poteza naših ljudskih sodišč, da predstavniki nekega okoliša, čeprav pripadniki nižjega stanu ali sloja, sodijo tudi v zadevah članov višjega stanu ali sloja, seveda le po vidiku, da izvršujejo kavzalno opredeljeno sodstvo nad vinogorskim okolišem, to pa tudi, če poseduje zemljišče meščan, duhovnik ali plemenit gospod. Zemlja je skupna vez, ona daje oblast sojenja. Že v gori omenjeni dopolnitvi (§ 7., odst. 3.) v prevodu gorskih bukev smo omenili, da se predpisujejo plemenitim gospodom hude kazni, če za-greše nasilje v vinski gorici. V originalu te kazni še ni; bil je pisan za Štajersko, Recljev prevod pa za Kranjsko. Na Dolenjskem, ob Krki, so sprejeli dopolnitev, naravno, ker so bili nazora, da to gre: Tudi višji stanovi spadajo pod oblast gorskih bukev po — zemlji kot vezi. Ali naše ljudstvo je šlo še dalje. Celo svojemu lastnemu gorskemu gospodu so smeli soditi ljudski predstavniki po gorskih bukvah! To je »anomalija«, ki jo v srednje-evropskein pravosodju začetkom novega veka drugod ne poznamo. Zato pa smemo reči, da je prišla od starodavnih časov, da so se oblike vinogorskega sodstva že davno ustalile in da nanje pravosodstvo drugih sodišč v deželi ni moglo vplivati. V istem smislu pa treba odgovoriti, če se vprašamo, kakšno je bilo postopanje v pravdah pred ljudskimi sodniki, pismeno ali ustno? Kakor se pravosodstvo na vinogorskih zborih, ki je vplivalo na pravosodstvo kvaternih. povšjih in nepristranskih sodišč, ni malo ni držalo drugih, tujih vzor- cev glede vprašanja, komu sodijo, tako tildi ni posnemalo drugih sodišč v deželi glede postopanja, seveda ne izključi vsi dokaznega. Tu je obveljalo načelo, ki smo ga že v § 1. povedali, da so običaji dobili oblast in moč, in da je »prius« postalo »dogma«. Sodili so patriarhalno, načelno ustno, le pozneje seje dopustilo, da se je vrinila i z v e s t n a možnost pismene procedure, ko so te sodbe morale posvedočiti v zapisnikih. Glede predpisov o dokazovanju v pravdah to-le: Dolžnost predlagati dokaze je zadela stranke. Vsaj sprva ljudska sodišča niso imela skrbi, da se ta ali ona trditev dokaže. V poznejšem razvoju pa se vidi. da je imelo tudi slovensko ljudsko sodišče pravico, da dokaze, ki se mu zde važni, dopolnjuje. Zdi se, da je to veljalo v prvi vrsti za tkzv. kazniva dejanja, za katera določajo gorske bukve globe ali batine, običajno pravo pa celo zapad zemljišča. Takšnih primerov pa je prilično malo. tako da se ne da reči, kaj je bilo pravilo. Upoštevati pa je, da se je baš v teh primerih rado dovoljevalo kontumačno postopanje, vendar ne izključno, ampak da je sodišče, če je imelo dvom o krivdi, dopuščalo dokaze samo. Kako zelo pa je bilo patriarhalno sodstvo vpričo zbranega prebivalstva vsega okoliša zasidrano v miselnosti starega sodstva po celokupnem ljudstvu, vidimo iz dejstva, da so se oglašale tudi tuje, od strank ne predlagane priče in pa da so sodniki iz srenje smeli vprašati tudi ne-sodnike, naj povedo svoje mnenje, kaj se jim zdi pravo v dotičnem sporu. O samem pravdanju naj povemo še to-le: Pozitivne funkcije materialnega vodstva procesa (v smislu moderne teorije) so se odražale v lem. da je starešina v imenu srenje sam stranke navajal, kaj naj v svojih govorih pojasnijo, zlasti pa še. tla je priporočal, svetoval in dovoljeval poravnave. Diskrecionarne oblasti starešine bomo seveda pri ljudskih sodiščih zaman iskali. Negativna funkcija omenjenega vodstva pa se je kazala v tem. da je sodišče samo odklanjalo vsako k stvari ne spadajočo trditev, zlasti če je bila šikanozna; celo kaznovali so osebe, ki se takšnim odredbam niso pokoravale. Zelo zanimiv, sicer pa v okvir patriarhalnega procesa spadajoč pojav, ki gre daleko preko materialnega vodstva procesa je. da so ljudski sodniki obsojali celo osebe, ki niso v pravdi nastopale kot stranke. To se ujema z idejo, da morajo na vinogorskem /boru itak vsi vinogradniki prisostvovati in biti pripravljeni, da jih zadene dolžnost, zagovarjati se, če jih nekdo obtoži. Ta vseobčna patriarhalnost izključuje seveda maksime posebnega značaja, kdo sme predlagati dokaze, stranke ali extranei, ali je sodišče vezano na to, da predlagane dokaze izvede ali zavrže, ali mora takšne svoje odločbe podpreti z razlogi ali ne. Kako se je vse to vršilo, je sploh težko reči, ker o teh rečeh zapisniki ne povedo verbis expressis ničesar. Obvestitev o predlogih ene stranke drugi stranki pa je itak odpadla, ker so na vinogorskem zboru navzočne itak videle in slišale, kaj se godi v pogledu spora. Važno vprašanje bi bilo, kako so se dokazi ocenjevali. Pri patriarhalnem sodstvu slovenskih sodnikov je pa to vprašanje odveč glede pozitivnih sestavin odgovora, dočim smemo na negativno stran kot nepobitno resnično ugotoviti, da dokaznih pravil niso pripoznavali; le tupatam je zapisnikar v poznejši dobi sodnikom o takšnih pravilih pravil in temu primerno zapisnik prikrojil. Dokazna sredstva kot pričevanje, listine, ogledi, so imela pri slovenskih ljudskih sodiščih isto vlogo kakor pri drugih sodiščih v deželi. Vendar se je pojavljala neka razlika sama. Kjer je obveljalo za višje sloje pismeno postopanje, tam je bila prilika, da hi se vršilo dokazovanje pred sodiščem neposredno, minimalna; pri ljudskih sodiščih pa je obstojala vedno skoraj v vsem obsegu. In vendar se je zaprisega izvršila takorekoč vselej izven postopka na sami pravdi. To pa je znak, da se prisega ni nalagala v svrho omogočanja psihologičnega vrednotenja izpovedbe. Ne moremo trditi, da se je tako postopalo pod nekakšnim dojmom, da gre za prisežne pomagače. Kajti zaslišane osebe so bile ljudskim sodnikom že znane in poznane kot prave, verodostojne priče ali stranke, ki jim se mora a priori zaupati. Iz tega vzroka je pa bilo tudi na dnevnem redu, da so bile vsaj priče že na samo ponudbo prisege brez prisege zaslišane, in vendar jim je bilo v polnem obsegu verjeto. Tudi za lokalne oglede veljajo neke posebnosti. Ni se zahtevalo, da so se neposredno pred sodniki izvedli. Gornik in dve, tri priče so opravili to izven sodnega dneva, pa se je pravda končala največkrat s poravnavo ali pa s sodbo, ki je iztekla po izidu ogleda, ne da bi ga morali sodniki šele odobriti. Dokazno sredstvo z zaslišanjem strank brez prisege, ki ima v sedanjem modernem procesu subsidiarno izvesten pomen, seveda ni bilo znano ljudskim sodiščem ne slovenskega ozemlja, ne drugod. Vprav pri slovenskih sodnikih pa se je prakticiralo podobno: Če ni bilo dovoljnih dokazov po pričah. ogledu ali listinah, so smeli sodniki naložiti stranki, kateri so dali več vere, da naj dopolni dokaze s svojo prisego. Pa tudi zasliševali so ljudski sodniki obe stranki, preden so dali eni izmed njiju prisego. Vse to pa se ni vršilo samo pri civilnih, ampak tudi pri kazenskih zadevah (kolikor se sploh sme o takšnem razlikovanju retrospektivno govoriti). Ni bilo dokazno pravilo, ampak upoštevanje zaprisege, ki je veljala za sakralen akt. ako so ljudski sodniki to, kar je bilo s prisego potrjeno, smatrali vedno za resnično. To je bil pač naraven izhod, ki ga je patriarhalno sodstvo uporabljalo, zlasti pri situaciji »non liquet«. Za višje instance, ki so sodile zelo redkokrat, pa vendar, se patriarhalnost sodstva sama po sebi izključuje; saj je bil proces čisto pismen. Prišlo pa je do njega samo, če so ljudski sodniki to dopustili, t. j. če so imeli vendar le še izvestne dvome o pravilnosti svoje rešitve. Vsekakor smemo domnevati, da se je kletarski mojster, ko je sodil v drugi instanci, držal pravil za postopanje, ki ga je predvideval ta ali oni zakon za sodišča višje vrste, zlasti za ograjna. Omeniti pa moramo, da se ljudski sodniki niso vedno odločbi kletarskega sodišča pokoravali. §9. Razmerje med ljudskimi in ostalimi so tl išči glede postopanja. Dejstvo, da so poslovala sodišča drugo poleg drugega, ki so imela diametralno drugačen postopek v pravdah, zlasti glede dokazovanja, nas vede do razmišljanja, kako je bilo to mogoče? Ali ni bila stvar taka, da so se morala zakonito postavljena načela sodišč za višje kar sama po sebi uveljaviti tudi za ljudska sodišča? Kako, da so se od nas že ugotovljene razlike vendar le trpele? Prvo. kar bi v tem pogledu navedli, je to, da je, kakor smo v § 7. pod št. 9. pokazali, deželni knez 1. 1533. sam pristal na to, da naj se ljudsko sodstvo kakor dotlej tudi poslej vrši kar po starih običajih dalje. To je storil morda iz uvidevnosti, da drugače ne pojde, še raje pa iz drugega vzroka: na pritisk deželnih stanov. Le-ti so sami trpeli ljudsko pravosodstvo, a iz njega dobivali lepe dohodke. To jim je bilo všeč, zato so skrbeli, da je tudi ob preobratu v sodstvu začetkom 16. stoletja ostalo vse pri starem. Da bi jim pa bilo ljudsko sodstvo kot tako resnično všeč, to se, vsaj za naslednje stoletje, ne more reči. Otresli so se predsedovali ja na ljudskih zborih in se dali raje nadomeščati po delegatih, nazadnje po svojih gornikih. Ivan Vajkard baron Valvasor nam je za to klasičen primer: V svoji »Ehre des Herzog-thums Krain« ljudskega sodstva ne omenja niti tam, kjer ga je sam izvrševal kot gorski gospod, pač pa se kruto norčuje iz takšnega sodstva v Istri. Po vsem tem niso imeli ne deželni knez ne deželni stanovi želje, da bi ljudsko sodstvo odstranili ali odpravili. Nasprotno kranjski deželni stanovi so leta 1595.'" sklenili, da predlože notranje avstrijski vladi nove kranjske gorske bukve, da jim le-ta povzroči zakonito potrditev. In vendar je stvar ostala pri osnutku, štajerske gorske bukve pa so veljale kar naprej. Še Anton Franc plem. Breckerfeldt, grajščak iz Starega grada, je hotel 1. 1781. zadevo spraviti v nov tir, da se vsebina gorskih bukev izboljša ali vsaj razmeram primerno prikroji."’ Kako mulo se je vlada zanimala za ljudsko sodstvo, se razvidi iz tega, da ga je mirno dopuščala tudi še po tem, ko se je že centralistično usmerjena zakonodaja cesarja Jožefa II. uveljavila za vso avstrijsko monarhijo. L. 1801. pa so vinogradniki treh okolišev avtonomno izpremenili vsebino gorskih bukev, a uradnik religijskega fonda, ki mu je Stična s Klevevžem pripala, je te izpremembe zapisal v oficialni zapisnik.31 -’0 Gl. Dolenc, PZ., str. 245. |G1. tudi med tiskunjem te ruzpruve izdano razpravo: J. Polec: Zgodovina »Obravnavanih« gorskih bukev itd. v Gl. Muz. Društva 1937., str. 87.] 30 Gl. PZ., str. 246; pobližje Dolenc, Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev, ČZN., 1. 1927. 31 Obširneje gl. Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjskc graščine od koncu 17. do začetka 19. stoletju. ZZR. V., str. 24, nasl. Vprašanje nastane: Ali so gorske gosposke in slovensko vinogradniško ljudstvo sploh še poznali pravno podlago, na kateri je slonela veljavnost gorskih bukev? Dalje: Ali je prvotno slovensko ljudstvo zvedelo, kaj je vsebina drugih »cesarskih« zakonov, ki so veljali v deželi vsaj deloma tudi za nižje sloje, torej za podložnike vinogorskih in patrimo-nialnih gosposk? Prvo vprašanje smemo zanikati. Gorske gosposke so same uporabljale, kakor je dokazano,32 gorske bukve različne vsebine, one so besedilo po svoje prikrojevale, če le mogoče v svoj prid. Mnogo zmede je napravilo dejstvo, da so bile gorske bukve štajerskega porekla, a kranjski osnutek ni postal zakon. Vse to se da le na takšen način razlagati, da jim prava zakonita podlaga za izvajanje ljudskega sodstva ni bila znana. Kar se tiče prostega ljudstva, pa je gotovo, da je smatralo svoje gorske bukve za zapis svoboščin, ki jim jih je dal »cesar«. To izhaja iz neštetih zapisnikov o vinogorskih zborih, pa tudi iz znanih nam prevodov gorskih InikeV. Da bi se pa prosto ljudstvo zavedalo, kaj je bila resnična podlaga za njegovo avtonomno sodstvo, o tem tudi ne more' biti govora. Naj navedemo v tem pogledu vsaj en argument iz naše posebne razprave33 o tem vprašanju! V samostanu Stični so tamkajšnji patri 1. 1791. šolniku Blažu Kumerdeju izročili slovensko besedilo gorskih bukev, da jih prevede na nemški jezik: Da je bil original nemški pisan, niso vedeli ne patri, ne Blaž Kumerdej. Nihče od njih ga ni več poznal. Pri tem položaju pa je še bolj jasno, da tudi prosto ljudstvo ni poznalo pravega izvora svojih »cesarskih svoboščin«. Danes pa vemo o tem pogledu še več! Samostan Stična je imel mnogo vinogradov, torej tudi mnogo posla z ljudskim pravosodstvom, kajpada še pred izdajo gorskih bukev 1. 1543. Od leta 1489. dalje zdržema do razpustitve samostana pod cesarjem Jožefom II. je bil v Stični nastavljen poseben pater, ki so ga imenovali »a m-bal d u s«. Njegova naloga je bila, da je moral nemške 33 Gl. Dolenc, PZ., str. 249—254. 33 Dolenc, Ali se je slovensko ljudstvo zavedalo, kaj je bila pravna podlaga za njegovo avtonomno sodstvo? ČZR. XXXI., snop. 2, str. 83. zakone prevajati na slovenski jezik. Razen tolmačenja zakonov (leges saecularium prophanas) so opravljali »ambaldi« tudi sodne zadeve, ko so kazenske globe izrekali in pravde reševali.84 Ne more biti dvoma o tem, da so se udejstvovali vprav na ljudskih sodiščih. Oni so morali ex professo poznati tuje posvetne zakone. Da so bili pri drugih samostanih in posvetnih gorskih gosposkah podobno nastavljeni možje, ki so tolmačili vsaj nemški tekst gorskih bukev, se ne da prerekati, dasi morda niso bili povsod tako izobraženi kot stiski »ambaldi«. Ne moremo si pa misliti, da bi ambaldi ali uslužbenci gorskih gosposk ne skušali poznanja prava drugih zakonov izven gorskih bukev izkoristiti in kolikor le mogoče uveljavljati. Mnogokrat se odražajo laki poskusi v uporabljanju rimskopravnih izrazov ali germanskopravnih rečenie v zapisnikih o pravdah pred ljudskimi sodišči. Ali preko teh malenkostnih potez se zastopnikom gosposke ni posrečilo iz ljudske pravne zavesti izvirajoče sredstvo pre-okreniti, kamoli zavreti. Zlasti pri načinu pravdanja in dokazovanja je vse ostalo pri starih običajih, pri postopanju, kakor so ga poznali od svojih prednikov. Vplivi tujega prava so bili torej minimalni, v glavnem ostane vse pri ustnem pravdanju z značajem patriurlialnega sodstva nekdanjih »dobrih ljudi«, ki so bili pri Jugoslovanih pravi lip sodstva sploh. Tradicionalno, čeprav v izvirniku gorskih bukev ne napisano načelo je bilo, da se morajo gorske bukve na vsakem vinogorskem zboru ali shodu prečitati. To, kar je bilo 34 Posneto iz »Idiographia sive rerum memorabilium Monasterij Sitticiensis Descriptio. Pat. Paulus Puzet, 1719.« (T. zv. Kronika Stične, narod, muzej v Ljubljani.) Na str. 89 je naveden za 1. 1489. »Joanes Apfaltrer, causurum saecularium auditor seu ut liodie passum dicant Dominus Ambaldus«. Za 1. 1508. je kot drugi omenjen »Sigersmund der Villanger, amvvaldus sitticiensisc. To kaže, du je Ambaldus latinizirani »Anvvalt« (odvetnik). V Kroniki se nahaja »Nicrologiu Dominorum Ambaldorum, qui a Servitiis in celeberrimo monasterio Sittieiensi leges secularium prophanas Slavonico idioinate explanarunt, criminalium-que seu poenas seu cuusas deciderunt atque controversias dijudicarunt.« Navedena so imena teh funkcionarjev iz leta 1489, 1508, 1518, 1530, 1566, 1590, 1639, 1650, 1660, 1666, 1671, 1673, 1677, 1683, 1714, 1715 od Pavla Puzel-a (umrl 20. avgusta 1721.), od druge roke so še pripisana imena za 1. 1726, 1729, 1731, 1756, 1760, 1769 in 1772 (zadnji Maximilian de Pilpach). |Na Ambalde me je opozoril kolega g. Milko Kos, za kar se mu tildi tu zahvaljujem. Pis.|. prečitano, je veljalo, drugo pravo se ni upoštevalo, čeprav je bilo od vladarja ustanovljeno in morebiti od »ambalda« razloženo. Slovenski ljudski sodniki izven gorskih bukev leges prophanas gotovo za svoje pravde niso priznavali. V zakonih, odredbah, mandatih itd., ki smo jih navajali v § 7., so zaznamovani za civilno-sodne spore primeri, kjer se je postopalo glede dokazovanja tudi ustno. Zato naj postavimo tudi še vprašanje, ali se ni morda vtihotapil takšen modus procedendi od tam med slovensko ljudstvo? Poznamo celo tkzv. sumarični proces, ki je bil skoraj povsem usten, ki ga pa nismo obravnavali v § 6., ker se je pojavil izven slovenskega ozemlja, namreč v pravdnem redu za deželska sodišča Nižje Avstrije 1. 1540. »Summary-recht« je dobilo še posebno obliko z uredbo iz 1. 1557., veljalo pa je le za causae extraordinariae, ki so nujno zahtevale posebno pospešenega postopka, ker »judicantur extra sessionem«. V 1. 1634. je bilo na novo urejeno vprašanje verbis expressis, kaj naj spada med take zadeve. Izmed 16 navedenih točk omenimo zadeve vbogih, causae spolii, krido, mezde služinčadi, trgovske in menične spore, tepeže. Pristanek obeh strank je tudi opravičeval sumarični postopek. V njem je bilo seveda mesta tudi za dokazovanje po pričah, ampak zaslišati so se morale hitreje. Inače pa tu ni nobenih predpisanih oblik, niti rednih narokov, niti pravnih sredstev ne.35 Če pregledamo te čisto na kratko navedene značilne poteze sumaričnega postopka Nižje Avstrije, ki pa se je koncem 17. stoletja razširil tudi na Štajersko, porečemo, da slovenski pravdni postopek ljudskih sodišč ni imel s sumaričnim postopkom nobenega stik a. Do evidentnosti izhaja to iz uvaže-vanja, da so slovenski ljudski sodniki že davno pred nižjeavstrijskimi res suma-r i č n o , toda čisto drugače sodili in sicer vedno le na tisti edini način, ki so ga gorske bukve iz 1. 1543. kot pravnim običajem ustrezajoč način posredno uzakonile. Vprašanje dokazovanja je dobršen del pravdanja. Slovensko ljudstvo ga je stoletja in stoletja drugače nego zakoni za višje vrste sodišča, drugače nego ravnokar označeni :l5 Gl. Schenk, Der čisterr. summarische Prozess; str. 17, nasl. sumarični postopek obravnavalo: T z svoje pravne zavesti, kije bila tako krepka, da je ohranila sodstvo na ljudskih sodiščih prav do praga 19. stoletja. Ta zavest o potrebi ljudskega sodišča je med Slovenci še vedno živa. Ko smo 1. 1923. napravili »plebiscit« po občinah sedajšnje Slovenije, ali naj se porota obdrži, je glasovalo za obdržanje 90% vseh občin, ki so dale odgovore.80 Ali ni dopusten sklep, da se bo narod, ki je imel stoletja svoje pravosodstvo po svojih starih običajih, ki se je gibalo precej v smernicah modernega ustnega procesa, zlasti tudi glede dokaznega postopanja, le težko sprijaznil s tem, da nima pri sodstvu, zlasti kazenskem, nobene aktivne vloge več? Takšen pravni položaj bo smatral, vsaj podzavestno, vendar le za tuje, ne pa za domače pravo. Zusammenfassung. Kechtsgeschiclitliche Darstellung des Beweisverfahrens bei den Gerichten des slovenischen Gebietes mit besonderer Beriicksich-tigung der Volksgericlite. Nach Kennzeiclinung des modernen Beweisverfahrens im Zivil-und Strafprozesse werden zahlreiche Fragen angefiihrt, in deren Belangen die Vorschriften beziiglich der Bevveisdurchfiihrung im Mittelalter und in der Neuzeit auseinander liefen. Hervor-gehoben wird, dass die Verfahrensarten auch in gleicher Zeit bei verschiedenen Nationen, ja selbst bei verschiedemen Gruppen der Bevblkerung eines Landes nicht im Einklange standen, obwohl eine gegenseitige Beeinflussung nieht ausgeschlossen, liie und da sogar deutlich bemerkbar war. Die gegenstandlichen Untersuchungen betreffen das Beweis-verfahren in den Prozessen, die sich vor den slovenischen Volks-gerichten abgespielt haben, d. i. vor den Bergtaidingen, Quattein-berrechten, Billichrecliten, Unparteiischen Rechten, sowie Stadt-rechten auf dem flachen Lande. Die parallele Entwicklung der Gerichte, die fiir Mitglieder der hbheren Bevblkerungsschichten 38 Gl. Dolenc, Porota v Jugoslaviji. Nova Evropa, VIL, str. 498, nasl. aufgestellt waren, vvird an Haiid der »Landhandvesten« umrissen und dercn mbgliche Einflussnahme auf das Bevveisverfahren vor den Volksgerichten hervorgehoben. Zur Einfiihrung in diese Untersuchungen wird zuniichst die allgemeine mitteleuropiiische Reclitslage anlangend Aufnalnne, Umfung, Beantragung, Mittel und Bewertung der Beweise fiir die Zeit vor und nacli der Neuzeit bis zur franzosischen Revo-lution dargestellt. Soh in vverden die einschlagigen gesetzlichen Bestimmungen fiir Krain, Steiermark und Karnten in chronolo-gischer Reihenfolge erortert, unter anderen die strafrechtlichen Verordnungen Rudolfs I. (1277), Friedrichs IV. (1470), Albrechts, Grafen zu Gbrz (1365), Maximilians 1. (1501, Einfiihrung des schrift-liehen Prozesses), das Augsburger und Innsbrucker Libell (1510. 1518), steierisehe Reformation (1533, Einfiihrung des raiindlichen Prozesses), die Landesgerichtsordnung fiir Krain (1535, sie bildet die gesetzliche Grundiage fiir das Weiterbestehen der sloveni-schen Volksgerichte), die Landschrannenordnung fiir Krain (1571), die steierisehe Carolina (1573), die Laibacher reformierte Ge-richtsordnung (1586, sie ordnet die »Besuchung« des Gegners vor Einleitung des Prozesses an), schliesslich die drei Bannrichter-ordnungen (1726, 1727, 1774). Ansehliessend an diese Erorterungen wird aus den Proto-kollen iiber die Prozesse vor den slovenischen Volksgerichten ein Auszug der in Anwendung gewesenen Beweisbestimmungen systematisch aufgestellt und konstatiert, dass diese Prozesse durchaus iniindlich, docli in patriarchalischer Art durchgefiihrt wurden. In diesem Sinne sind Aufnahme, Umfang, Mittel der Be-vveisfiihrung sowie Bewertuug der Beweise ganz dem freien Ermessen der Volksgerichte vorbehalten geblieben. Als Erklarung dieser Tatsachen wird angefiihrt, dass die Volksrichter nach uralter siidslavischer Auffassung »dobri ljudi« (gute Leute) sein inussten, die unbedingtes Vertraueu genossen, iibrigens auch die Verhiiltnisse der Parteien aus eigener Kenntniss gut beurteilen konnten. Ab und zu vverden Elemente ins Bevveisverfahren ein-gestreut, die offenbar aus dem romischen oder kirchlichen Rechte entnommen vvurden, doch vvegen ihrer seltenen Anvvendung das gekennzeichnete Gesamtbild durchaus nicht anderen konnten. Diese Elemente sind, wie im Schlusskapitel gesagt vvird, von den Vertretern der Gerichtsherrn, die als Protokolisten bei den Pro-zessen intervenierten und zrnu Teil auch im fremden Rechte bevvandert vvaren, einge-»schmuggelt« vvorden. Soleh’ ein Ver-treter wird in der Ghronik des Sitticher Klosters seit 1489 bis 1772 »Ambaldus« genannt (latinisierter »Anvvalt«). Eine sonstige direkte Beeinflussung der iibrigen in den Landen, wo slovenische Volksgerichte tiitig vvaren, geltenden prozessreclitlichen Gesetze kann nicht angenommen vverden. Das summarische Verfahren, das sich in Niederoesterreich im Jahre 1540 gesetzlich als miind- liches Verfahren einbiirgerte und im 17. Jahrhundert auch in der Steiermark ausbreitete, liat das miindliche Verfahren vor den slovenischen Volksgerichten \veder ausgelost noch gefordert. Letzteres liat doch ganz allgemein tur alle bauerlichen Streitig-keiten geraunie Zeit vor Entstehung des Bergbiichels (1543) ge-golten, wahrend das summarische Verfahren erst damals fiir ganz bestimmte Ausnahmsprozesse aufkam. Zum Schlusse wird eijie Plebiscitbefragung aller Gemeinden der slovenischen Gebiete aus dem J. 1923 erwahnt, die die Wie-dereinfuhrung der Geschvvorengerichte zum Gegenstande hatte. Das Resultat war, dass sieh neun Zehntel der Antworten fiir die VViedereinfiihrung ausgesprochen haben —, ein Beweis fiir die tiefe Anhanglichkeit der slovenischen Bevolkerung an die Be-tatigung ihrer Repraesentanten bei der Rechtssprechung. Problem pravne kavzalnosti. Uvod. Problem vzročnosti v pravu je tako star kakor pravo samo, ker izhaja že iz bistva prava kot norme za človeška dejanja. Vsako dejanje je učinkovanje, je postavljanje nekih vzrokov za neke učinke. Vprašanje, ali je nekdo s svojim dejanjem postal vzrok nekega učinka ali ne, je torej moralo biti že od vsega početka prejudicialne važnosti. In res govorijo mnogi stari avtorji o vzročnosti v pravu. Tako obravnava na primer A n t i p h o n v svojih slavnih tetralogijah že vso današnjo problematiko pravne kavzalnosti v njeni antitetičnosti med teorijo pogoja in teorijo adekvatne kavzalnosti.1 V skladu z mnogimi starimi avtorji razlikuje Kvintilian v vsakem pravnem sporu naslednja vprašanja: a n factum sit, q u i d factum sit, an recte factum sit. Primer: Ugotovljeno je, da je Orest ubil svojo mater; Orest trdi. da je to storil po pravici; vprašanje je, ali je ta zagovor v skladu s pravnim redom ali ne.2 Prav tako predpostavlja rimsko pravo vzročno zvezo med dejanjem storilca in poškodbo.8 Če stari ne obravnavajo kavzalnosti kot posebnega problema, to še zdavnaj ne pomeni, da se razlike med vzročnostjo in krivdo niso zavedali. Pri velikanski večini človeških dejanj je vzročna zveza tako očitna, da sploh ne postane problem. Dejanje storilca je tako samo po sebi jasen vzrok učinka, da noben razsoden človek ne more dvomiti o zvezi med dejanjem in učinkom. Kakor ne dvomimo, da je mizar izdelal mizo ali čevljar čevlje, tako tudi ne, da je morilec svojo žrtev ubil. 1 A n t i p h o n , Discours, grško in francosko, ecl. Gernet, Pariš, 1923 (Collection Bude), glej posebno drugo tetralogijo: za Antiphona prim. Mn s c h k e , Die Willenslehre im griechischen Recht, 1926, str. 72 in nasl. “ Inst. Orat. (ed. Teubner), lil, 11, 2—4. 3 Krek: Obligacijsko pravo, 1937, str. 442. tat okradel itd. Samo v izrednih primerih postane vprašanje zveze med dejanjem in učinkom aktualno in mu morajo pravniki posvečati posebno pažnjo. Tako so praktiki poznega srednjega veka izdelali nauk o i m p u t a t i o f a c t i in imputatio iuris. Prva, ki so jo imenovali tudi im-p u t a t i o p h y s i c a , je bila pogoj za moralno ali pravno odgovornost, to je za vprašanje doloznosti ali kulpoznosti. Vprašanje po krivdi pa predpostavlja že odgovor na vprašanje po vzročni zvezi med dejanjem in učinkom: v obdol-žitvi »ti si kriv« je vedno že povedano »ti si to povzročil«. Zaradi tega ni povsem točna običajna trditev, da je problem vzročnosti v pravu nastal šele v najnovejši dobi. Res je sicer, da so temu problemu posvetili posebno pozornost šele v zadn jih 100 letih, a to skoro izkl jučno v Nemčiji, kjer je literatura o pravni kavzalnosti narasla do tako ogromnih dimenzij, da bi za njeno proučevanje komaj zadoščalo eno človeško življenje. Pri drugih narodih pa problematika pravne kavzalnosti ne presega običajnih mej, ki so v harmonični skladnosti s proučevanjem vseh drugih pravnih problemov. Začetek kavzalne problematike v Nemčiji je povezan z imenom Bur i ja, ki je od leta 1S60. dalje v mnogih delih in z veliko vnemo postavil takozvano ekvivalenčno teorijo o enakosti vseh pogojev, ki vodijo do nekega učinka.4 Buri sam je navedel kot svoje predhodnike Bernerja, Halschner ja in Kosti i na, poleg teh pa je vsekakor treba imenovati še C lase rja, ki je v zvezi z vprašanjem odgovornosti za opustitve izdelal principe, na katerih je Buri zgradil potem svojo teorijo/’ V zvezi z Bu- 4 Pregled najvažnejših kavzalnih teorij dajeta Dolenc in Maki e c o v : Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, 1934, str. 55 in nasl. — Za problematiko vzročne zveze glej še Tasič : Enciklopedija prava, 1935, str. 157 in nasl.; Lapajne: Spori v pogledu vzročne zveze, Zbornik XI, str. 133 in nasl.; Dr. Vladimir Sol-nar, Le rapport de la cause a effet et le droit positif, v Revne de Droit penal et de Criminologie, 1937; v češčini s francoskim rezimejem je istega avtorja knjiga: Nekolik uvali o pričinnem vztahu a adekvat-nosti v trestnim pravu, 1937. n v. Bar: Gesetz und Schuld im Strafrecht, 1907. II, str. 162 in nasl. — Ili p pel: Deutsches Strafrecht, 1930. 11, str. 136, op. 4. rijevo teorijo o enakosti vseh pogojev se običajno omenja tudi Mi Ilova teorija kavzalnosti, češ da jo je Buri prevzel in jo prenesel v pravo. Buri sam je to odločno zanikal in trdil, da je svojo teorijo izdelal neodvisno od M i 11 a. To se nam zdi zelo verjetno, ker izvzemši nekaterih povsem zunanjih analogij ni med njunima teorijama nikake skupnosti. Neosnovan je torej Bindingov očitek, da je Buri iztrgal iz Millove teorije kavzalnosti par stavkov in da je na njih osnoval svojo lastno teorijo. Drugo vprašanje pa je seveda, ali ni navzlic temu ali prav zaradi tega upravičen nadaljni Bindingov očitek, da je namreč Burijeva teorija v opreki z zakonom in z njegovim pravilnim tolmačenjem.0 Vsekakor pa je Burijeva teorija važna predvsem zaradi tega, ker so si jo osvojili kazenski senati nemškega državnega sodišča (Reichsgericht). Ni mogoče preko teorije, ki se uveljavlja v praksi, pa če so njene osnove še tako zgrešene! Nadalje ima Burijeva teorija to prednost, da je historično izhodišče vseh drugih teorij o vzročnosti, ki so nastale prav zaradi njene nezadovoljivosti. Te teorije moremo pravilno razumeti šele, če poznamo njih zgodovinsko in teoretsko izhodišče. Toda če ne bi imeli drugega namena kakor dokazati nevzdržnost in neustreznost Burijeve teorije, bi še ne imeli zadostnega povoda, da se z njo obširneje bavimo. Kritiko Burijeve teorije so opravili pred nami že drugi, in" če bi jo hoteli obnavljati, bi udirali v vrata, ki so že zdavnaj udrta. Zaradi tega ni naš namen, proučiti ex professo vse kavzalne teorije, ki so se v poslednjih pedesetih letih zvrstile in si vzajemno osporavale primat logične osnovanosti in praktične izvedljivosti. Predmet naše razprave so nasprotno obmejni problemi, ki se tičejo vseh kavzalnih teorij v pravu in ležijo na področju, kjer prehaja pravo v filozofijo in obratno. Malokje drugod so stiki med pravom in filozofijo tako živi in očitni kakor v problemu kavzalnosti, saj je kavzalnost eno izmed osnovnih vprašanj filozofije: zgodovina kavzalnosti v filozofiji je v veliki meri zgodovina filozofije same. A prav ta posebnost obmejnega problema 0 Binding: Die Normen und ihrc Ubertretung, 2. izd., 1914. II/l, str. 477. nosi v sebi velike težave in nevarnosti. Skoro vsaka razprava o pravni kavzalnosti sicer opredeljuje svoje stališče do filozofske kavzalnosti, toda namestu jasnih definicij in prepričevalnih dokazov si stojijo skoro povsod nasproti kritično neprečiščene dogmatične trditve. Na eni strani innimo avtorje, ki zastopajo enotnost pojma kavzalnosti na vseh področjih človeškega znanja in udejstvovanja. Ti avtorji pravijo, da ne more eksistirati en pojem kavzalnosti v pravu, drugi pa v filozofiji, marveč da more veljati samo en pojem vzročnosti, ki ima povsod eno in isto vsebino. Vzročnost, pravijo, izraža vesoljni zakon dogajanja, njena veljavnost ne more biti omejena na eno ali drugo področje. Zaporednost dogodkov je povsod ena in ista in zaradi tega mora tudi v pravu veljati splošni zakon vzročnosti. Vzročnost ni torej specifično pravni pojem, marveč pripada področju filozofije. Pravo ga mora prevzeti od filozofije in se mora omejevati na to, da proučuje možnosti njegove uporabe v posameznih področjih prava.7 Po drugi strani menijo nekateri, da v vprašanju kavzalnosti ne more pravo ničesar pričakovati od filozofije. Naloge filozofije so povsem različne od nalog prava in vprašanja, ki zanimajo filozofa, za pravo sploh ne pridejo v poštev.8 Avtorji, ki pripadajo tej struji, zastopajo teorijo čisto pra.vne kavzalnosti, neodvisne od pomena, ki ga ima ta pojem na drugih področjih. Predmet specifično pravne kavzalnosti, pravijo, je zveza med človeškim dejanjem in nekim dogodkom, ki je nastal kot učinek dejanja, in pro- 7 Gustav Muli er: Dus Causalitatsproblem im Strafrccht, Ge-richtssaal, 1. 1895, str. 257 in nasl. Pripomba: Pri vseh citatih, ki se nanašajo na literaturo pravne kavzalnosti, navajam samo naziranja, ki so tipična z idejno-sistematskega vidika. Zaradi tega citiram za vsako mnenje samo enega avtorja, ne pa vseh, ki zastopajo isto naziranje. Poslednje bi bilo potrebno samo, če bi se bavil z zgodovino pravno-vzročnih teorij, kar pa ni moj namen. Poleg tega bi že itak veliko število pripomb še bolj narastlo. Citiranje enega avtorja mesto vseh seveda še zdaleka ne pomeni vrednostne sodbe o teh avtorjih! Izbor mi je bil v neki meri narekovan tudi po dejstvu, da mi vsa ogromna literatura o pravni kavzalnosti ni bila dostopna. “Traeger: Der Kuusalbegriff iin Struf- und Zivilrecht, 1920, str. 2. učevanje te posebne zve/e ne more biti predmet niti filozofije niti naravoslovja.” K pripadnikom prve struje moramo prišteti Burija in vse, ki zastopajo teorijo vzroka kot celote vseh pogojev, ki so za neki učinek potrebni. Ta pojem vzroka kot celote vseh pogojev se po navadi označuje kot »filozofski« pojem kavzalnosti, ker ustreza Mi Ilovi definiciji. A tudi zastopniki druge struje izhajajo iz filozofskega pojma kavzalnosti in priznavajo, da bi učinka ne bilo, če bi manjkal le en sam pogoj. Iz tega pa, pravijo, še ne smemo sklepati, da so vsi pogoji med sabo enakovredni. Če motrimo pogoje in abstracto in se vprašamo, ali so na splošno pripravni, da privedejo do nekega učinka, se pokaže, da imajo nekateri pogoji v normalnem poteku stvari redno neke določene posledice, drugi pa samo v nekaterih izjemnih primerih. Strel v srce ima redno za posledico smrt, neznatna praska pa le pri izjemnem steku različnih okolnosti. To stališče zavzema adekvatna teorija kavzalnosti, ki jo moremo smatrati kot diametralno nasprotje Burijeve ekvivalenčne teorije. Tz tega sledi, da je izhodišče obeh antitetičnih vzročnih teorij takozvani filozofski pojem vzroka in pričakovati bi bil o, da se analizi tega pojma posveti primerna pozornost. Mesto tega pa je v raziskavanjih o pravni vzročnosti filozofski del analize zelo pomanjkljiv: Malo Schopen-h a u e r j a . malo M i 1 1 a , včasih nekaj S i g w a r t a ali W u n d t a . lo je vse, do česar se povzpno raziskovalci pravne vzročnosti. In vendar je pravilo sholastike, da se opredelitev mora vršiti per genus proximum et differentiain specifi-cam, tako staro kakor Aristotelova logika. Če hočemo vedeti, kaj je bistvo pravne vzročnosti, moramo vendar raziskati, v čem se razlikuje od drugih vrst vzročnosti in kaj je bistvo kavztilnosti sploh. Trditev, da pravo nima ničesar pričakovati od filozofske analize, torej ne more držati. V nejasni opredelitvi izhodišča vidimo poglavitni razlog, da je ves ogromni napor nemške doktrine v teku skoraj 100 let rodil tako borne rezultate. Nekateri odlični pravniki delajo za to odgovorno nagnjenje do metafizičnih abstrakcij 0 Radbruch: Die Lehre von der adaequaten Verursachung, 1902, ■str. 5. in do skrajnosti gnane analize, ki od nekdaj odlikuje nemško znanost.10 Toda metafizične abstrakci je se ne istovetijo s filozofijo in po našem mnenju je prav pomanjkanje poglobljene filozofske analize vodilo do današnjega nezadovoljivega stanja. Bacon je dejal, da vodi malo filozofije do ateizma, mnogo filozofije pa do Boga. V pravu pa vodi malo filozofije do konfuznosti, mnogo filozofije pa do jasnosti. Prvi del. Preden preidemo k analizi pojma kavzalnosti in njegovega razvoja v filozofiji in znanosti, moramo podati kratek pregled najvažnejših vzročnih teorij v pravu. Začeli bomo s teorijo Burija, ki je še danes v veljavi pri kazenskih senatih Nemškega državnega sodišča. Ta teorija je izhodišče vseh drugih kavzalnih teorij v pravu in bo tudi logično izhodišče za našo analizo. Teorija Kadar iščemo v navadnem življenju po Burila- vzroku nekega dogodka, se ne ravnamo po enotnih vidikih, marveč izberemo med mnogimi pogoji nekega učinka tistega, ki nas v trenutku najbolj zanima ali ki mu po našem mnenju gre v danem primeru naj večja važnost. Če se planinec ponesreči pri iskanju planik, bo zdravnik dejal, da je bil vzrok smrti poškodba hrbtenice, turist bo govoril morda o slabem sta-nju steze kot vzroku, čevljar bo iskal vzroka v neprimerni obutvi, občinstvo v iskanju planik itd.11 Ni torej povsem točno, če označujemo samo eno ali drugo okolnost kot vzrok, marveč bi smeli govoriti le o pogojih, ki so vsi potrebni, da nastopi neki učinek. Samo skupnost vseh pogojev tvori pravi vzrok dogodka. 10 A n t o 1 i s e i : II rapporto rli causalita nel diritto penale, 1934, str. 22/23. Antolisei citira enako mnenje G a n <1 - a (Du delit de com-mission par omission, 1900, str. 37); po Bernerjn (Lehrbuch des deut-schcn Strafrechts, 1898, str. 1-6) so razprave o pravni kavzalnosti polne »von unfruchtbaren und vervvirrcndcn Abstraktionen« in samo izraz »ungesunder Griibelei«, »sholastischer Gelehrsamkeit« itd. 11 Primer Guex-a v knjigi: La relntion de cause a effet dans les obligations cxtra-contractuellcs, 1904, str. 33 (cit. po Antolisei, o. c., str. 37). ! To je izhodišče Buri jeve teorije kavzalnosti. Če hočemo, pravi on, ugotoviti vzrok nekega dogodka, moramo po vrsti upoštevati vse sile, ki so kakorkoli delovale za nastanek učinka. Šele skupnost teh sil je vzrok v pravem pomenu besede. Če bi le ena teh sil manjkala, če bi le en pogoj izostal, bi učinka in concreto ne bilo ali bi vsaj ne bil tak, kakršen je. Vsak pogoj je torej vzročen in za neki učinek upošteven. Nikakega razloga ni. da bi pripisali enemu pogoju več važnosti kakor drugemu, kajii za učinek so vsi, tudi navidezno najneznatnejši, enako pomembni. Vsak pogoj je conditio sine qua non, brez njega bi učinka v konkretni obliki, v kateri je nastopil, ne bilo.12 Če preidemo na vprašanje odgovornosti, bi se iz teze, da je vsak pogoj za neki učinek vzročen, dalo sklepati, da se tudi odgovornost razteza fako daleč kakor vzročnost. A se hoče pravkar vkrcati na parnik za Ameriko, ko mu B prizadene lahko rano, toda z namenom, da bi ga usmrtil. A mora ostati v biki zaradi zdravljenja in čakati na prihodnji 12 To tezo je Buri vedno znova pojavljal. Iz mnogih mest naj citiram tu samo '>Zur Causalitiitsfrage«, v »Gericlitssaal<, XXIX, 1877, str. 269 in nasl., in pa »Abhandlungen aus dem Strafrecht, Beilageheft zum Gerichtssaalc, XXIX, 1878. Mnogi avtorji kritizirajo neskladnost med protislovnima trditvama, ki sta v gornji tezi: po eni strani je vzrok celota vseh pogojev, po drugi pa naj bi bil že vsak pogoj zase vzrok. Burijevo tezo so označili kot »logičen saltomortale«. — Birkmeyer n. pr. dokazuje proti Btiriju: »če so vsi pogoji m+n + o enaki učinku p, ni nobeden od pogojev m, n ali o sam zase enak p (učinku). (Uber Ur-sachenbegriff und Causalzusammenhang im Straffrecht, Gerichtssaal, XXXVII, 1885, str. 268—269.) Očitek se nam ne zdi upravičen. V bistvu hoče Buri samo reči, da je že vsak pogoj zase vzročen in da učinkuje, kar je za kazensko pravo dovolj. Kritika se obeša bolj na stilistično formulacijo Burijeve teze: 1. Ursache ist die Gesamtheit der Be-dingungen eines Erfolges; 2. Ursache ist jede einzelne Bedingung eines hrfolges. Toda nihče ne more zanikati, da je že vsak pogoj sam zase vzročen, ker deluje na učinek, in da tvori del celotnega učinkovanja. A samo to je važno za vprašanje odgovornosti. Po našem mnenju gre pri Buriju bolj za netočno formulacijo kakor za logično napako. Zločinec n. pr. ne postavi nikoli sam vseh pogojev učinka, ker eksistirajo večinoma že neodvisno od njega in jih on le v svoje svrhe uporabi. To je Buri prav tako dobro vedel in zaradi tega ne smemo enačbe med vsakim pogojem in celotnim učinkom razumeti tako dobesedno, da bi vedla ad absurdum. parnik. Preden pa se ukrca, ga ubije opeka, ki pade s strehe. Nihče ne dvomi, da bi A, če bi ne bil ranjen, pravočasno odpotoval in da bi ga opeka ne ubila. Po drugi strani je A sedaj mrtev in B je svoj namen dosegel, čeprav po povsem drugačni poti, kakor si jo je predstavljal, ko je animo necandi ranil A-ja. Če je vsak pogoj vzročen za učinek in če vsakdo, ki postavlja kakršenkoli pogoj, zanj tudi odgovarja, bi morali B-ja obsoditi zaradi izvršenega umora. — Drugi primer: A rani B-ja animo necandi. B je že na poti ozdravljenja, ko mu zdravnik predpiše uživanje rdečega vina, da si prej opomore. B-ju je vino tako všeč, da postane pijanec in umre za delirium tremens. — Tudi tu bi se lahko postavil enak silogizem kakor v prvem primeru. Na oba primera, ki jih je navedel Geyer proti Bu-riju, navezuje le-ta svojo tezo o obsegu odgovornosti. Če se kavzalna zveza razteza tako daleč kakor povezanost dejstev sploh, ni s tem še rečeno, da se mora tudi odgovornost raztezati preko vsega kavzalnega poteka. Treba je strogo ločiti med vzročnostjo in odgovornostjo. Vprašanje, ali obstoji kavzalni n e k s u s , ni v ničemer odvisno od obstoja ali pomanjkanja neke k a z n j i v e volje. Če naj se neki učinek šteje h krivdi, mora poleg kavzalne zveze med dogodki biti tudi namen povezan z učinkom v enotni volji. Če je učinek nastopil po drugih okolnostih, ki niso bile predmet kaznjivega hotenja, jih je treba iz učinka izločiti, ker niso bile hotene. Zaradi tega moremo v gornjih primerih šteti storilcu v breme samo poskus umora, ne pa izvršen umor.1" Teorija o vzročnosti vsakega pogoja vodi v mnogih primerih do zaključkov, ki niso v skladu s pravnim čustvovanjem in se dado težko opravičiti pred zdravim razumom. Naj navedemo le nekaj primerov iz prakse Nemškega državnega sodišča, ki si je v kazenskih senatih osvojilo Burijevo teorijo o conditio sine qua non, medtem ko stojijo civilni senati na stališču adekvatne teorije kavzalnosti: RG 54, 349: Obtoženec je v prepiru vrgel kamen proti svojemu bratu in zadel po nesreči v glavo dijaka G, ki je 13 Buri: Zur Causalitiitsfrage, Gerichtssaal, XXIX, 1877, str. 270 in nasl. slučajno šel mimo. Navzlic neznatni krvaveči rani je G, ki je bolehal za hemofilijo, že naslednji dan umrl. Obtoženca so obsodili zaradi malomarne usmrtitve, ker bi brez njegovega dejanja ne bilo poškodbe in bi brez te dijak G ne bil umrl. Dejanje obtoženca je bilo torej pogoj učinka, ki bi brez njega ne nastopil. Sodišče sicer priznava, da na splošno tak učinek ni redno povezan s človeškim dejanjem. To nas uči izkustvo. Toda to ni važno, kajti po stalni judikaturi RG-a je izključno merodajna konkretna zunanja kavzalnost posameznega primera. Splošna predvidljivost učinka, kot zadnjega člena v izkustveno znanem poteku dogodkov, pa ni znamenje kavzalnosti, marveč pride v poštev le pri presoji krivde. Obtoženec je svojega brata napadel na kraju, kjer so mimo hodili ljudje, in bi bil moral s tem računati, da bo kamen lahko koga zadel. Tudi to bi bil moral predvidevati, da bi od kamna zadeti utegnil umreti. Če pa je obtoženec ob primerni pažnji in preudarku bil v stanu, da to spozna, je brez vsakega pomena dejstvo, da bi učinek brez posebne telesne konstitucije poškodovanca ne bil nastopil. (Enako 6, 146; 19, 51; 35, 131; 2, 335; 3, 384; (9, 179.) RG 61, 318: V nekem skladišču je bilo podstrešno stanovanje, ki pa gradbeno-policijsko ni bilo odobreno in bi se tudi nikoli ne moglo odobriti, ker se stanovalci v primeru požara ne bi mogli iz njega rešiti. Družina M je na lasten riziko šla stanovat v podstrešje in je poginila pri požaru, o katerem se ni moglo ugotoviti, kako je nastal. Naj e m o -d a 1 c a so obsodili zaradi malomarne usmrtitve, ker je s tem, da je stanovanje dal v najem, postavil pogoj, ki je postal vzrok smrti družine M. RG pravi v motivih sodbe, da vzrok ne preneha biti vzrok, ker so poleg njega še drugi vzroki prispevali k učinku. Vzročnosti najemodalca ne spravi s sveta okolnost, da je družina M sama odgovorna za svoja dejanja, da je gospa M ostala v stanovanju na lasten riziko navzlic spoznani nevarnosti, celo niti to ne, da je bil ogenj mogoče zločinsko podtaknjen po tretji osebi! Vzrok, ki ga je postavil najemodalec, obstoji v tem, da je za prebivalce podstrešja ustvaril nevaren položaj, ki je izključeval rešitev v primeru požara. Požar sam bi brez sodelovanja najemodalca ne bil povzročil smrti družine M. Tudi če je bil ogenj zločinsko podtaknjen in če bi bil požigalec imel namen družino M usmrtiti, bi to ne pretrgalo kavzalne verige, ki jo je sprožil najemodalec. Kajti tudi v tem primeru bi vzrok, ki ga je postavil, deloval do kraja, to je do protipravnega učinka. Po stalni judicaturi RG-a ima ta široki pojem kavzalnosti svoj korektiv v kriteriju p r e d v i d 1 j i v o s t i učinka. Ta korektiv naj bi izgladil prevelike trdote. Toda po sodbi RG-a bi bil moral najemodalec pri primerni pazljivosti predvidevati tudi možnost, da bo tretja oseba ogenj podtaknila ali ga povzročila iz malomarnosti! RG 6, 249: Obtoženec je imel popadljivega psa, ki ga je vsako noč spustil z verige. Pes je ugriznil hlapca S-a, ki je 9 dni nato umrl. Dokazano je, da je ugriznjeni v dnevih po poškodbi zelo naporno delal, da se je zaradi njegove malomarnosti rana vnela, inficirala in končno povzročila smrt. Joda ker bi brez ugriza smrt ne nastopila, je podan kavzalni neksus med obema in je obtoženec kriv malomarne usmrtitve. RG 1, 373: Obtoženka je pustila na oknu stanovanja odprto steklenico za rum ali vino, v kateri je imela raztopljen arzenik. Njen pijači udani mož je v njeni odsotnosti prišel domov, pograbil steklenico, jo izpraznil in čez nekaj ur umrl. Sodišče je ženo obsodilo zaradi malomarne usmrtitve. S tem, da je obtoženka pustila v stanovanju odprto steklenico s strupom, je postavila pogoj, ki je vedel do zastrupitve moža in je torej njeno dejanje vzročno za njegovo smrt. Brez vsakega pomena je, če je tudi sodelovanje drugih pripomoglo k učinku, kakor v tem primeru dejanje moža-pijanca, ki ni brez vsake krivde na svoji smrti. (To ugotavlja RG sam!) Toda pri dolžni pazljivosti bi se žena morala te možnosti zavedati in jo predvidevati. Tudi izredni potek kavzalnosti in celo naključje nista v stanu odstraniti kavzalnosti in odgovornosti zanjo, kolikor je bilo mogoče dogodek pričakovati ali kolikor bi bilo pri potrebni pazljivosti z njim računati. V skladu s temi principi smatra RG, da je kavzalna zveza podana tudi v naslednjih primerih: med udarcem na oko in oslepitvijo pri skrofulozni konstituciji poškodovanca (RG 5, 29), med udarci in povzročeno duševno boleznijo pri dedni obremenjenosti (RG 27, 93), med telesno poškodbo, ki je bila po sebi lahka, in smrtjo poškodovanca, ki se ni hotel podvreči operaciji (HG 4, 243), med udarcem in oslepitvijo, navzlic možnosti ozdravitve z operacijo (RG 27, 80). — Nadaljni primeri: Požigalec iz nemarnosti odgovarja tudi za smrti žrtve, ki so jo najprej iz požara rešili, a se je nato sama vrnila v goreče poslopje po par škornjev (RG 5, 202). — Obiskovalec gledališča je pustil v žepu suknje, ki jo je oddal v garderobi, nabit revolver. Garderober vzame revolver iz žepa, se z njim igra in usmrti iz malomarnosti neko osebo. Obiskovalca gledališča so obsodili zaradi malomarne usmrtitve (RG 34, 91). — Neozdravljivo umobolna oseba z nagnjenjem k samomoru se je v bolnici končala zaradi nepazljivosti strežnic. Ker bi bile strežnice pri primerni skrbnosti in previdnosti morale predvidevati to možnost in ker so z neizpolnjevanjem svojih službenih dolžnosti postavile pogoj, ki je vedel do samomora zaupane jim osebe, so krive malomarne usmrtitve. Sovzročnost samomorilke ne izključuje kavzalnosti, ki so jo sprožile strežnice (RG 7, 332). — Neomožena hčerka je rodila v stanovanju staršev in otroka takoj po porodu usmrtila iz bojazni, da bi jo oče zavrgel. Mati se je med porodom za eno uro odstranila od hčerke in šla v hlev. Obsodili so tudi mater zaradi malomarne usmrtitve otroka, ker bi bila njena dolžnost ostati med porodom pri hčerki in ji pomagati. Ta bi v prisotnosti drugih oseb zločina ne bila izvršila. Mati bi bila morala računati z možnostjo, da bo hčerka v razburjenosti pri porodu segla po kakem obupnem sredstvu, da se iznebi otroka. Dolozno dejanje hčerke ni v stanu prekiniti kavzalne zveze, postavljene po malomarnosti matere. Mati je postavila pogoj, ki je bil pogoj pogoja, postavljenega po hčerki. RG odločno zavrača naziranje, da bi se predpogoji nekega pogoja, ki je bil postavljen svobodno in zavestno (sc. dejanje hčerke) morali izločiti iz kroga vzrokov, upoštevanih po kazenskem sodniku in da bi oni, ki je postavil tak pogoj, moral odgovarjati samo, če je podan dejanski stan udeležbe (RG 64, 316). — Nadalje: Odgovornosti za neki povzročeni učinek ne izključuje okolnost, da bi učinek nastopil tudi tedaj, če bi se bilo dejanje opustilo. Tako je podana n. pr. odgovornost za poškodbo goreče stavbe, čeprav bi bila ta tudi neodvisno od poškodbe itak uničena po požaru (RG 22, 325). Če so vsi pogoji nekega učinka enako potrebni za učinek in torej enako vredni, tudi kazenskili likov sostorilstva, nasnove in pomoči ne moremo drugače razlikovati kakor po subjektivni volji in namenu udeležencev. Dosledno zastopa RG subjektivno teorijo, proti objektivni teoriji, ki vidi razliko med storilstvom in drugimi liki udeležbe v različnosti njihovih dejanj. Sostorilec se po RG-u udeleži kaz-njivega dejanja kot lastnega dejanja animo auctoris, pomočnik pa kot dejanja nekoga drugega. Za vprašanje, ali je kdo storilec ali pomočnik, ni odločilna večja ali manjša mera zunanje dejavnosti, marveč namen udeležencev, v katerem ima kaznjivo dejanje svoj izvor (IIG 2, 160). Zadostujeta prisotnost na kraju dejanja in psihična pomoč, da smatra RG podan dejanski stan sostorilstva, da, sostorilec je celo tisti, ki je skupno z izvršilcem pripravil neko tatvino, a sploh ni bil na kraju zločina n a v z o č.14 Pri telesni poškodbi, prizadejani po dogovoru raznih udeležencev, je vseeno, kdo je poškodovanca zlostavil, ker je stal slučajno v prvi vrsti, ali kdo je razbil šipe, ker je slučajno našel kamen. Ker so ta dejanja ustrezala namenu vseh udeležencev, so vsi sostorilci. Oni, ki slučajno niso prišli do tega, da bi prizadejali telesno poškodbo ali poškodovali predmete, so s svojo prisotnostjo na kraju dejanja psihično vplivali na neposredne storilce in s tem pokazali, da se hočejo na tu način udeležiti skupno zasnovanega dejanja. Za sostorilstvo, za katero zahteva zakon dejansko skupno udeležbo pri izvršitvi, ni po RG-u potrebno, da bi sostorilec pri izvršitvi osebno sodeloval, marveč zadostuje katerikoli način in katerakoli stopnja dejavnosti z namenom, da se kaznjivo dejanje pripravi, pospeši ali sploh izvrši (RG 26, 345). Krog dejavnosti, ki se zahtevajo za kvalifikacijo sostorilstva, je torej zelo širok, ker zadostuje celo psihični učinek gole navzočnosti na kraju dejanja, včasih pa niti ta ni potrebna. Neko mero dejavnosti pred izvršitvijo, neki minimum objektivnih svojstev pa zahteva seveda tudi RG navzlic subjektivni teoriji, ki jo zastopa.16 To stališče RG-a ustreza povsem teoriji Burij a o enakovrednosti vseh pogojev, ki vedejo do učinka. Če je vsak pogoj vzročen, je tudi vsakdo povzročitelj, ki je postavil le en pogoj. Vsi pogoji pa so enako pomembni, ker bi učinka v konkretni obliki ne bilo, če bi le eden manjkal. Zaradi tega tudi likov udeležbe ne moremo ločiti po zunanjem znaku dejavnosti, marveč samo po subjektivnem nastro ju zločinca.10 Posledica te prakse je, da se pojem sostorilstva neprimerno razširi na škodo likov pomoči, nasnove in posrednega storilstva.17 Kritika, katero je izzvala neustreznost in nezadovolji-vost ekvivalenčne teorije, je vedla do oblikovanja drugih kavzalnih teorij. Dober del napora najodličnejših nemških kriminalistov je šel za tem, da zgradi tako kavzalno teorijo, ki bi ustrezala teoretskim zahtevam in praktičnim potrebam. Spričo te posebne pozornosti posvečene pravni kavzalnosti se nam nehote vsiljuje vprašanje, kakšno je bilo stanje prakse v časih, ki niso poznali sistematike pravne kavzalnosti. To vprašanje se nam zdi tem bolj važno, ker se še danes pri mnogih kulturnih narodih problemi pravne kavzalnosti rešujejo samo v praksi od primera do primera brez posebno izdelanih teorij. Nihče ni doslej trdil, da bi judi-katura teh narodov ne ustrezala zakonu ali pa da bi bila v opreki s čutom pravičnosti. Že to dejstvo nas mora navdati z neko skepso napram praktičnim rezultatom, ki jih je dosegla nemška doktrina. Zaradi tega se nam zdi potrebno, prekiniti prikaz nadaljnjega razvoja kavzalnih teorij s kratkim zgodovinskim ekskurzom o naziranju, ki so ga imeli v vprašanju vzročnosti srednjeveški praktiki in teoretiki občega prava. 16 M e z g e r : Subjektivismus und Objektivismus in der strafrecht-lichen Rechtsprechung des Reichsgerichtes, v »Die Reichsgerichtspraxis im deutschen Rechtsleben, Festgabe V.«, str. 14. 10 Birkmeyer, Die Lelire von der Teilnahme und die Rechtsprechung des Deutschen Reichsgerichts, 1890, je v prvem oddelku knjige (str. 15—75) zbral iz vseh mnogoštevilnih in po raznih revijah raztresenih izrekov Burija one, ki se nanašajo na nauk o udeležbi. 17 H i p p e 1 : 1. c., str. 460. Srednjeveški Srednjeveški praktiki niso bili tako srečni, praktiki. da bi imeli neko izrazito, izdelano kavzalno teorijo, marveč so se morali zanašati edinole na svojo zdravo pamet. Ti praktiki so menili, da vzročne zveze med dejanjem in učinkom ni, če je poslednjega treba pripisati izključno ali pretežno drugim okol-nostim, ne pa dejanju storilca. Vzročne zveze zanje ni bilo, če je n. pr. na nogi poškodovani umrl za boleznijo ex alia superveniente infirmitate.18 Isto velja zanje, če sicer obstoji povezanost med pogojem, ki ga je postavil storilec, in učinkom, a je ta pogoj v primeri z drugimi le n e z n a t e n. Ti pravniki torej niso smatrali vseh pogojev za enake, marveč so jih po izkustvu življenja vrednotili in med sabo primerjali. Zaradi tega so bili mnenja, da kavzalne povezanosti ni. če je ranjenec umrl zaradi neprevidnosti ali nevšečnosti zdravnika, zarad i lastne nemarnosti ali pa zaradi mrzlice: quando vulnus non est mor-tale et alicjuis propter suam culpam, puta quis non permisit se curari vel concubuit cum uxore, non de occiso vulne-ratus tenetur, sed solum de vulnerato .. . dicunt doctores, quod praesumitur sua culpa decedisse, si noluit medicis obe-dire, cum ei promitterent salutem, si pateretur se curari.10 Če napad ni bil ordinatus ad periculum mortis in se dokaže defectus infirmi, je večje važnosti krivda ranjenca (culpa infirmi praeponderat).20 Če naj bo brazgotina posledica rane, mora ta biti »causa immediata et necessaria cica-tricis«, ne pa izvirati ex negligentia vel imperitia medici. Beseda »ex« označuje bližnji vzrok, in zaradi tega se o brazgotini, ki nastane ex »mala cura imperiti medici«, ne more trditi, da je učinek rane »attenta causa proxima«.21 Kavzalna veriga se pretrga, če vanjo poseže dejanje tretjega. Čeprav je bila prva rana smrtna, a je ranjenca ubil drugi, še preden je umrl na posledicah prve rane, se prvi ne kaznuje »de occiso, quia non est secuta mors ex pri mo vulnere«. Dokler ranjenec ne umre 18 Za nusledn je primerjaj Georg D o h m : Das Strafrecht Italiens im ausgehenden Mittelalter, 1931, str. 180 in nasl. 10 B a 1 d u s : D IX 2 od 1 Aquil. 30, 4. — D a h m : 1. c., 181. 00 B a 1 d u s : Cons. II, 328 n. 1. — D a h m : 1. c. 21 B a r t o 1 u s : Tractatus de cicatricibus. — D a li m : 1. c., str. 182. na učinkih prve rane, je jasno, tla lahko umre »alio casu«.s“ Praktiki natančno razlikujejo primere, v katerih je dejanje tretjega samo zase povzročilo smrt, in primere, v katerih je smrt nastala iz součinkovanja dveh telesnih poškodb, ki sta bili vsaka zase smrtni. V prvem primeru se samo drugi storilec kaznuje zaradi umora, prvi pa zaradi telesne poškodbe, v drugem primeru pa se oba storilca kaznujeta zaradi umora. Princip, po katerem so se praktiki ravnali v odločanju posameznih primerov, je razlikoval med causa in occasio. Da se učinek pripiše vzroku, mora ta biti »causa proxima et immediata«. Če pa vzrok ni neposreden, marveč bolj neka »occasio« za učinek, se ta ne pripiše »illi principio remoto, sed causis propinquioribus«. Causa proxima pa ni časovno vedno zadnji pogoj učinka, marveč je treba razlikovati med bolj in manj učinkovitimi pogoji: Učinkovitejši pogoj je absorbiral manj učinkovitega. Pogoje je treba torej glede na učinek vrednotiti in v to svrho med sabo primerjati. Obče kazensko V skladu s temi principi sta tudi teorija in Pravo- praksa občega kazenskega prava. Če rana ni bila smrtna, marveč je ranjeni umrl >ex alia causa supervenienti«, posebno »ex negligentia vel ipsius vel medici«, se storilec ne more kaznovati zaradi umora, marveč samo zaradi poškodbe.*3 Smrtno ranjen je po Carpzovu oni, ki »regulas artis medicae non potest evadere nisi eum magna diflicultate«. Če rana ni letalna, ne odgovarja ranitelj »de occiso, sed de vulnere«. Smrt je morala slediti »ex causa immediata, hoc est ex ipso vulnere, non per accidens«. L e y s e r razlikuje točno med kazenskopravno relevantnim vzrokom in med »siin-plex occasio«, ki ustreza pojmu pogoja, torej v smislu Burij a pogoju sine cpia non. Če bi hoteli pojem causae raztegniti tako daleč kakor pojem occasio, bi razširili crimen v neskončnost in bi na primer delali odgovornega “ Buld us : D IX 2 ud I Aquil. II, 3. — D u h m : str. 183. 2a K naslednjemu glej Schaffstein: Die ullgeineinen Lehren vom Verbrechen in ilirer Entvvicklung durch die Wissenscliuft des ge-lueinen Strufrechts, 1930, str. 48 in nusl. T prireditelja pojedine, pri kateri je nastal prepir in je bil nekdo ubit, in prav tako vinotržca, čigar vino je povzročilo prepir itd. Prav tako mora po Bohmerju rana biti causa proxima smrti; če je le causa remota, ne odgovarja storilec za umor, ker se ne more smatrati »causam mortis praebuisse, nisi fuerit proxima«.2‘ Pri tem je vseeno, ali storilec zadavi nekoga z rokami ali pa ga vrže v vodo, da tam utone, ali ga z mečem prebode ali pa mu nastavi meč, da se nanj nabode. Morilec je tudi oni, ki z lažnim pričevanjem v kapitalnem procesu povzroči smrtno obsodbo in njeno izvršitev; učinek je isti, kakor da ga je sam z orožjem ubil. Enako se lahko izvrši veneficium indirektno s tem, da storilec zastrupi vodnjak in povzroči smrt potem uživanja vode. Posrednost ali neposrednost torej ne odloča o »bližini« vzroka, okolnost, da storilec sam ne položi roke na žrtev, ni odločilna. Proti naziranju, da bi se moralo mater kaznovati mileje, če sama »immediate prolem non interemit« (če jo je n. pi\ izpostavila ali odpravila), je Bohmer mnenja, da je to vseeno, toda po storilcu postavljeni vzrok mora biti causa proxima učinka, ne pa causa remota. Pufendorl in Ko od teoretikov in praktikov kazenskega Barbeyrac. prava preidemo na področje pravne filozo- fije, se bomo prepričali, da je tudi tu zdrava pamet boljši vodnik kakor »siva« teorija. Za primer si izberemo Pufendorl'a, ki predstavlja sintezo dolge razvojne dobe, in njegovega učenega prevajalca in komentatorja Barbey raca. Pufendorf pojmuje vzrok kot hoteni agens, kateremu pripišemo ali moramo pripisati neki učinek. Naj nekoga obdelavamo s pestjo ali s palico po glavi, naj naščujemo nanj pse, ali naj najamemo zanj morilce, v vseh primerih smo vzrok zla, ki ga trpi. Rimski pesnik pripoveduje, kako obtožuje prevarana ženska nezvestega ljubimca kot vzrok svoje smrti (ille necis causam praebuit, ipsa manum).11 Toda, pravi Pufendorf, če daš drugemu samo priložnost, da nekaj stori, te ni mogoče vedno smatrati za vzrok njegovega dejanja. V Elementa jurispru- 21 Boldt: Johann Samuel Friedrich von Bohmer und die gemein-rechtliche Strafrechtswissenschaft, 1936, str. 276—288 ter str. 421 in nasl 26 Le droit de la nature et des gens, 1712, T, str. 70. dentiae universalis navaja Pufendorf naslednji primer: če pustim v sobi, ki je vsem dostopna, nabito pištolo ali drugo nevarno orožje na mizi, nisein gotov, da ne bo prišel v sobo kak otrok ali kaka druga oseba, ki ne pozna nevarnosti orožja in se lahko z njim ubije ali rani. Ker je to lahko mogoče in moram s tem računati, sem gotovo odgovoren za nezgodo. Toda smešna in nepravična je bila sodba, po kateri je Gnaeus Pison obsodil na smrt vojaka, ker so zaradi krive sumnje o njegovi smrti obsodili na smrt drugega vojaka, češ da ga je ubil: Fe duci jubeo quia causa damnationis com-militoni fuisti.80 Da tudi starim niso manjkale izumetničene konstrukcije, dokazuje Pufendorf na naslednjih dveh primerih iz Kvintiliana : Igralec je na flavto zaigral frigijsko melodijo osebi, ki je žrtvovala. Ta je zblaznela in se končala. Svirača so obtožili, da je povzročil njeno smrt. — Nekaj mladih ljudi, navajenih na skupne gostije, se nekega dne odloči, da pri rede pojedino na morskem bregu. Enemu od njih, ki je izostal, postavijo prazen grob. na katerega napišejo njegovo ime. Oče mladega moža, ki se je pravkar vrnil s potovanja, pride mimo, in ko zagleda sinovo ime na grobu, se iz obupa obesi. Mlade ljudi obtožijo, da so vzrok njegove smrti. V teh stvareh, pravi B a r b e y r a c , je vse odvisno od tega, ali smo mogli sumiti, da bo nastal kak škodljiv učinek ali ne. Če tega nismo mogli pričakovati, gre za golo nesrečo, za katero smo bili le nedolžni povod. Oče in mati nista odgovorna za to, da sta spravila na svet zlobnega otroka, izvzemši, če sta zanemarila njegovo vzgojo, in mnenje starega avtorja, da Neronov umor matere ni bil zločin, ker je rodila tak nestvor, kakor je bil on, je nevzdržno. Sploh se je treba v stvareh imputacije ravnati po zdravi pameti. Pufendorf citira primer, ki ga navaja Cicero. v zaslombo naziranju, da dokazov ne smemo iskati predaleč in da je preobsežen regres nedopusten: če bi Publij Scipion ne bil dal svoje hčerke za ženo Tiberiju Graku, in če bi tako ne bil postal stari oče dveh Grakov, bi njihovih velikih uporov ne bilo. Zdi se torej, da je treba vse te nesreče pripisati Scipionu.27 Naziranje, da je treba pogoj istovetiti z vzrokom in da je povzročitelj vsakdo, ki postavi le en pogoj za učinek, je torej zelo staro. Najdemo ga že, kakor smo uvodoma omenili, pri Antiphonu in drugih pisateljih. V filozofskem delu naše razprave bomo navedli še nekaj sličnih primerov. Toda pri starih se enačba med pogojem in vzrokom ni nikoli povzpela do vsestransko izdelane in v praksi dosledno izvedene teorije. Pravniki so še zaupali zdravi pameti in od primera do primera odločali s pomočjo pojmov causa pro-xima in causa remota, ali je bilo neko dejanje vzročno ali ne. Izenačenje pogoja z vzrokom je izzvalo ostre kritike. Preden pa preidemo k nasprotnikom teorije pogojnosti, se moramo še pomuditi pri dveh njenih odličnih zastopnikih. Liszt in Po Lisztu obstoji kavzalna povezanost Fran*t< med nekim telesnim gibanjem in učinkom tedaj, če bi učinka brez tega telesnega gibanja ne bilo, če torej telesnega gibanja ne moremo odmisliti. ne da bi moral odpasti tudi učinek (conditio sine qua non).18 Kavzalni potek je treba upoštevati in concreto, ne pa in abstracto, torej vprašati se moramo, ali je B umrl ta dan in na ta način zaradi dejanja A-ja, ne pa ali bi brez tega dejanja in abstracto sploh ne umrl. Za kazensko pravo sta povzročitev in povod, vzrok in pogoj istovetna, ali točneje, zadostuje povod, povzročitev, za katero je potrebno še veliko drugih faktorjev in ki bi volja sama zase zanjo nikoli ne zadostovala, pa se ne zahteva. Vsi pogoji učinka so enako vredni in tudi sovzrok je za pravo vzrok. Ranitev je torej vzrok smrti, tudi če bi ta ne nastopila brez telesne šibkosti ranjenca, ali pa če se je poškodbi, ki sama zase ni bila smrtna, pridružila sepsa. Ni torej potrebno, da bi dejanje bilo nujen, samo zase zadosten vzrok smrti. Prav tako je 27 1. c., str. 68. Važen moment za diferencijacijo vzrokov v causa proxima in causa remota oziroma v causa in occasio je bil tudi krimi-nalno-politični vidik omejitve uporabe najtežjih, zlasti kvalificiranih kazni. 28 Lehrbuch dcs Deutschen Strafrechts, 21. in 22. izdaja, 1919, str. 120 in nasl. V najnovejši 25. izdaji, ki jo je priredil E b e r h a r d Schmidt, je Lisztova teorija vzročnosti nekoliko modificirana, kar za smotre naše razprave ne prihaja v poštev. dejanje vzročno tudi tedaj, če bi brez sodelovanja drugih človeških dejanj učinka ne bilo: nemarnost zdravnika ali pa poškodovanca samega torej ne izključuje kavzalnosti. Kavzalna povezanost pa je izključena, če je učinek povzročila nova samostojna kavzalna vrsta. Če n. pr. A smrtno rani krmarja B-ja, ta pa utone, še preden je nastopila smrt zaradi poškodbe, ker je nepričakovan sunek vetra prevrnil čoln, manjka kavzalna zveza med dejanjem A-ja in učinkom, ter se more A obsoditi samo zaradi poskušene usmrtitve. Če pa je navidezno nova kavzalna vrsta bila izzvana po dejanju ali če je storilec z njo računal in je vedla do učinka samo v sodelovanju z dejanjem, potem je podana . kavzalna povezanost med dejanjem in učinkom. Tako n. pr. če ranjeni čolnar zaradi poškodbe ni mogel uravnati jadra in se je zaradi tega čoln prevrnil. Isto velja, če je novo kavzalno vrsto sprožilo dejanje drugega človeka: Divji lovec A je smrtno ranil lovca in ga pustil ležati v gozdu; tu ga najde drugi divji lovec B, ki ga zabode z nožem v srce in na mah usmrti. Ker bi dejanje B-ja, tako kakor je bilo in concreto izvršeno, ne bilo brez dejanja A-ja, sta A posredno, B pa neposredno povzročila smrt lovca in sta oba kriva izvršenega umora. Liszt sam pripominja,20 da ne uporablja pojma vzroka v onem strogem pomenu, v katerem je vzrok tisto stanje, ki mu drugo stanje sledi z brezpogojno nujnostjo in strogo splošnostjo. V tem smislu, v katerem je vzrok celota pogojev nekega učinka, dejanje samo sploh ne more biti nikoli vzrok, ker je učinek vedno pogojen po celi vrsti zunanjih okolnosti, ki jih ne moremo odmisliti, ne da bi se potek dogodkov izpremenil. Beseda vzrok pomeni torej v pravu samo enega izmed vseh pogojev, ki so v celoti potrebni za neki učinek. Navzlic temu, da zastopa Liszt čisto pogojno teorijo, moramo vendarle zaznamovati napredek glede znanstvene utemeljitve te teorije. Pri Lisztu prihaja povsem jasno do izraza, da vzrok istoveti s pogojem zaradi posebnih smotrov prava in da je ta pojem pravne vzročnosti v op reki s filozofskim pojmom vzroka, ki pomeni celoto vseh pogojev potrebnih za nek učinek. Povsem zavestno je zapuščeno območje filozofije in priznamo, da prihaja za pravo v poštev drug, samostojen pojem vzroka, ki mora biti izraz nekega pravnega vrednoten ja. Vprašanje je seveda, ali to istovetenje pogoja z vzrokom ustreza posebnim smotrom prava. Na to vprašanje bodo nasprotniki pogojne teorije odgovorili negativno, toda tako pri njenih pristaših kakor pri njenih nasprotnikih bo odslej prevladovalo mnenje, da je treba vprašanje rešiti na osnovi posebnih smotrov, ki jih zasleduje pravo, in da gre za vprašanje pravnega vrednotenja. Frank80 povzame praktični rezultat izenačitve vzroka s pogojem v naslednjem stavku: če je neko človeško dejanje še tako malo prispevalo k nekemu učinku, ga je treba smatrati za njegov vzrok. Enačba med pogojem in vzrokom nikakor ni mišljena kvantitativno, kakor da bi vsak pogoj enako prispeval k učinku. Enačba pomeni le, da je bil za konkretni učinek vsak pogoj potreben. Če se vprašamo po vzroku, bomo označili sedaj ta sedaj oni pogoj kot vzrok, kakršno je pač naše zanimanje. Pravnika pa zanima predvsem krivdno postavljeni pogoj. Če je pa tega izsledil, ne more izključiti odgovornosti, tudi če so drugi pogoji več prispevali k učinku. Da se izogne nevšečnostim, ki bi izvirale iz dosledne izvedbe enačbe med pogojem in vzrokom, se Frank zateče k takozvani prepovedi regresa. Ta prepoved obstoji v tem, da pogoji, ki ležijo onkraj neke točke, niso upo-števni kot vzroki. Vzroki niso pogoji pogoja, ki je bil svobodno in zavestno usmerjen na učinek. Tako se posiljevalec ne more obsoditi zaradi posilstva s smrtnim izidom, če si ženska iz obupa nad sramoto vzame življenje; neprevidnega lovca, ki gre v gostilno z nabito puško, ni mogoče obsoditi zaradi malomarne usmrtitve, če tretja oseba dolozno s puško nekoga usmrti (drugače, če uporabi puško umobolna oseba ali pa nekdo, ki ravna z njo nemarno). Nadaljna omejitev ekvivalenčne teorije je potrebna v primerih, v katerih zakon sam kaznuje neko dejanje strožje zaradi težjih “ Das Strafgesetzbuch fiir das Deutsche Reich, 15. izdaja, 1924, str. 12 in nasl. posledic. V teh primerih zahteva Frank adekvatni potek kavzalnosti. Tako imamo n. pr. opraviti s telesno poškodbo s smrtnim izidom, čeprav je smrtni izid pospešila že obstoječa bolezen. Prav tako, če ranjenec na mestu umre, ne pa, če ga tam ubije strela ali če se ponesreči na poti k zdravniku ali če umre za sepso, ki je izbruhnila v bolnici.31 Da teorija Franka ne zadovoljuje, je jasno, kajti prepoved regresa ne pomeni drugega kakor priznanje, da vede dosledna izvedba teorije v absurdnost. Kavzalnost je ali ni, ni pa mogoče, da bi za neke primere ugotavljali kavzalnost po eni, za druge primere pa po drugi teoriji. Če je pogoj enak vzroku, potem je logični sklep, ki ga navaja Cice-ron o Scipionu kot vzroku Grakovih ustaj, povsem pravilen in med povzročitelje zločina moramo šteti tudi starše, brez katerih bi zločinca ne bilo. Po drugi strani pa je na-ziranje Franka, kar se tiče izhodišča pravnega vrednotenja, pravilno. Pravo mora uravnavati vsako presojo po smotrih, ki jih zasleduje pravni red in z ozirom na te smotre se moramo vprašati, ali je enačenje pogoja z vzrokom opravičeno in potrebno. To enačbo so z različnimi razlogi pobijali mnogi avtorji. V naslednjem hočemo navesti le nekatere teorije, ki se nam zdijo v tem pogledu najbolj značilne. Binding. B i n d i n g si ne obeta mnogo od filozofske analize kavzalnosti in skuša s pravnimi pojmi ustanoviti tak pojem kavzalnosti, ki naj bi ustrezal smotrom prava.32 Zaio kritizira M i 1 1 o v o opredelitev kavzalnosti, po kateri je vzrok nekega pojava celota njegovih pogojev, in trdi. da je Mili kratkomalo vrgel čez krov fun-damentalno razliko med vzrokom in pogojem in da zaradi tega ni mogel prav spoznati bistva kavzalnosti, namreč učinkovanja samega. Glede enakovrednosti pogojev pa pravi Binding, da jo Mili pojmuje čisto logično, namreč da so vsi pogoji kot pogoji logično enaki, kar se končno razreši v tavtologiji, da je pogoj pač pogoj. Praktična vred- 31 Za tretjo omejitev pri tkzv. svojeročnih deliktih glej Frank: I. c., str. 17. 35 Die Normen und ilire Ubertretung, 2. izd., 1914, II/1, str. 470 in nasl. nost nauka o enakosti vseh pogojev za presojo človeških dejanj pa je bila malenkostna. Praksi je bilo kaj malo po-magano s tem, da so vsakega, ki je postavil en pogoj k učinku, smatrali za sopovzročitel ja tega učinka. Za praktične potrebe je postala ta teorija uporabljiva šele, ko se je vsak sovzrok smatral za poln vzrok, vsak pogoj kot poln vzrok učinka. Ta sprememba logične enakosti vseh pogojev v kavzalno enakost pa je bila težka metodološka napaka in je vodila do brezmiselne razširitve področja človeškega po-vzročevanja ter do konsekventnega, a neuporabnega zaključka : ves svet je vsega kriv. Ozdravitev teorije pravne kavzalnosti si obeta Binding samo od tega, če se pravo iznebi jarma filozofije, se poglobi v procese nastajanja na pravnem področju in če jih bo skušalo samostojno tolmačiti. Za pravo pa pridejo v poštev samo vzroki, ki jih postavlja človek kot pravni subjekt. Človek pa povzroči neko spremembo, če sproži neko gibanje v smeri smotra in če se mu posreči stopnjevati silo tega gibanja tako, da premaga ovire, ki jih nikoli ne manjka. Učinkujočo voljo in vse druge okolnosti, ki učinek pospešujejo, lahko imenujemo pozitivne okolnosti ali pogoje, okolnosti pa, ki delujejo v nasprotno smer in jih je treba premagati, pa zadržujoče ali negativne. Povzročevanje pa obstoji v tem, da povzroči človeška volja preves pozitivnih pogojev nad negativnimi pogoji.''3 Vsaka sprememba v zunanjem svetu je rezultat borbe nasprotujočih si sil, pozitivnih in negativnih elementov. Bistvo povzročitve je gibanje, ki ga sproži človeška volja. To gibanje more delovati v dveh smereh: ali ojači pozitivne pogoje, ki stremijo za učinkom, ali pa oslabi negativne, ki ga zadržujejo. Poplavo lahko povzročimo s tem, da zatvorniee oslabimo, dokler jih voda ne predre. Smrt lahko povzročimo s poškodbo ohranjujoče telesne integritete ali pa na primer s tem, da preprečimo dovajanje kisika v pljuča, l oda ta različna vloga človeškega napora pri učinku je v bistvu vendarle samo navidezna. Ker je učinek odvisen od premoči pozitivnih sil nad negativnimi, je odstranitev ali oslabitev zadržujočih sil nemogoča brez istočasnega ojačenja pozitivnih pogojev. Če je raz- merje nasprotnih sil kakor 3 : 3, se ne bo nič zgodilo. Učinek pa bo pravtako nastopil, če se pozitivni pogoji povečajo na 4 kakor če se negativni pogoji zmanjšajo na 2. Povzročiti neko spremembo pomeni torej v bistvu spremeniti ravnovesje med zadržujočimi in pospešujočimi pogoji v korist poslednjih. Vzrok je premoč pozitivnih pogojev nad negativnimi. Vzroki pa so sestavljeni iz tako velikega števila pogojev, da jih človek pri še tako skrbnem opazovanju ne more nikoli spoznati v celoti in jih tudi nikoli v celoti ustvariti. Nobeden teh pogojev ne sme manjkati, vsi so potrebni, toda človek povzroči nekaj, če vede njegovo učinkovanje do premoči pozitivnih pogojev nad negativnimi. Od razmerja sil med obema masama pogojev je odvisno, ali je za to potreben majhen ali velik napor. Najlažje je učinkovanje v primeru ravnovesja, težje, če so v premoči zadržujoči pogoji.34 Če razumemo ta pojem učinkovanja, kot proizvajali j e učinka potem vzroka, nam postane tudi jasna razlika med vzrokom in pogojem. Kar je pogoj, ni nikoli vzrok. Upoštevati poleg tega za pravo edino veljavnega vzroka druge pogoje kot sovzroke, postaviti poleg povzročitelja kot sopovzročitelje njegove prednike ali njegovo žrtev, ali vrvarja, ki je naredil vrv, s katero je svojo žrtev zadavil, ali sprevodnika, ki je zločinca privedel na kraj požiga, ali kletarja, pri katerem se je napil korajže, je groteskna kuri oznost in abotnost.36 Bar je o Bindingovi ieoriji dejal, da je le prispodoba, ki ničesar ne razloži, in da Binding sam ni preizkusil svoje teorije v kazuistiki težkih primerov. Domnevnega stanja ravnovesja med nasprotujočimi si elementi da sploh ni, kajti kamen pade ali pa ne pade, ravnovesje med padanjem in ne-padanjem pa da je nemogoče. Dokler kamen ne pada, so v premoči negativni, zadržujoči pogoji, potem pa pozitivni, pospešujoči.3" Prav tako pripisuje B i r k m e y e r Bindingovi 34 Die Normen itd., 3. izd., 1916, T. zv., str. 114 in nasl. 35 Die Normen itd., TT/1, str. 494—495. 30 Zur Lehre von der Culpa und dem Kausalzusammenhange im Straf- und Zivilrecht, Griinhuts Zeitschrift, IV, str. 44; Gesetz u. Schuld, II, str. 170. teori ji le vrednost prispodobe, ki naj ponazoril je sodniku, kako naj si v nekem konkretnem primeru ustvari po svobodnem preudarku sodbo glede povzročitve, ne da bi od njega pričakovali rešitve nemogoče naloge, določiti točno trenutek, ko so pozitivni in negativni momenti bili v ravnovesju.37 Podoba vsega dogajanja kot borbe nasprotujočih si elementov je mističnega izvora, znana iz najstarejših časov, pojem ravnovesja sil pa je prevzet iz mehanike. Če sta obe komponenti enaki, se popolnoma uničujeta in telo se ne premakne, kakor da bi nanj ne delovala nobena sila. Toda v mehaniki imamo opravka z matematičnimi enačbami, na osnovi katerih lahko sile povsem točno izračunamo in predvidevamo učinek, ki bo iz delovanja posameznih sil nastal. Kako naj se ta sistem matematičnih pojmov uporabi pri človeških delovanjih, n. pr. pri presoji psihe zločinca pred zločinom, je tajna, ki je Bindi n g ni rešil. Res da govorimo o duševnih konfliktih in o zmagi dobrega nagiba nad slabim in obratno, toda (a svet psihične aktivnosti in človeške dejavnosti se odteguje matematični analizi. Le v prispodobi lahko rečemo, da so bili pred neko odločitvijo nasprotni motivi v ravnovesju in da so si bile nasprotu joče sile v razmer ju 3 : -3. Vprašanje pa je, kakšne so enote, ki sestavljajo ti dve števili. V psihičnem svetu so vsa števila samo simbolna. Račun na osnovi matematičnih enot odpove tu popolnoma. S tem ni rečeno, da se človeška dejanja odtegujejo sploh vsakemu računu in preračunljivosti; nasprotno, tako računanje je za človeško dejanje v socialnem sestavu bistveno, toda elementi tega računa nimajo v političnem območju nič skupnega z matematično analizo, uporabno za fizični svet. Če izločimo iz Bindingove teori je vso mistiko in uporabimo elemente njegove teori je v svetu človeškega dogajanja, je vzrok istoveten z zadnjim pogojem ali s causa proxima. causa immediata, o kateri smo že govorili v zvezi z nazira-njem srednjeveških praktikov občega kazenskega prava. Če si predstavljamo sile pred dejanjem v ravnovesju, je sila, ki je to ravnovesje porušila, zadnji pogoj, ki ga zaradi tega 37 liber Ursachenbegriff und Causalzusammenhang im Strafrecht, Gerichtssaal, XXXVII, 1885, str. 274. imenujemo vzrok. Bindingova teorija bi se torej v bistvu reducirala na staro maksimo, da in jure non causa remota, sed proxima spectatur. I oda proti teoriji zadnjega pogoja kot vzroka obstojajo tehtni pomisleki. Naj navedemo mesto drugih Pufendorfa: non autem illae duntaxat actiones nobis sunt imputabiles, quae immediate a nobis proficiscuntur, sed et quae ab aliis suscipiuntur, ut nos quoque ad easdem concurramus ... Inde trita illa: Quod quis per alium facit, ejus ipse autor censetur: Nostra facimus, quibus autoritatem nostram impartimur: Quod jussu nostro cum aliis circa res nos spectantes ab altero gestum est, nos ipsos obligat. Item; Quaelibet actio ab altero executioni data, quam citra nos omnino non suscepisset, nec suscipere potuisset, quoad effectus morales pro nostra censetur.38 Toda kadar so naši predniki razpravljali o tem, katero dejanje je treba smatrati za zadnji pogoj, ki je vzrok učinka, niso nikoli dvomili, da mora to biti človeško dejanje. Če se mož in žena sprehajata ob bregu jezera in udari mož v prepiru ženo, ki se v obupu vrže v jezero in tam utone, lahko nastane vprašanje, katero dejanje je zadnji za pravo upoštevni pogoj, ki je povzročil učinek. Nikomur ni padlo na um dokazovati s subtilnimi argumenti, da drugi dogodki ali pogoji učinka, ki sledijo človeški dejavnosti in so torej zadnji pogoji učinka, niso za pravo upoštevni kot vzroki. Če nekdo zapre svojo žrtev v zverinjak, kjer jo divje zverine raztrgajo, vendar ne more nihče dvomiti o tem, da je njegovo dejanje kavzalno za učinek, čeprav so žrtev raztrgale zverine in ne on. Potreba dokaza, da pridejo za pravo v poštev samo človeška dejanja kot vzroki, je ostala pridržana našemu času, ki ima izdelane teorije o kavzalnosti. Izvedel jo je O r t m a n n , ki je v svoji teoriji izšel iz Bindingovega pojmovanja vzročnosti kot zadnjega pogoja, ki uniči obstoječe ravnovesje sil. Če naštejemo vse pogoje, pravi Ortmann, ki vedejo do učinka, vidimo, da človeško dejanje ni skoraj nikoli zadnji pogoj. Če A ustreli B-ja, sledi pritisku na petelina eksplozija užigalne kapice, vnetje smodnika, izstrelek as Elementoruin Jurisprudentiae Universalis libri duo, Oxford, Cla-reudon Press, 1931, 11, § 8, str. 251. krogle, rana in končno fiziološki procesi, ki vedejo k smrti. Če bi torej smatrali dobesedno zadnji pogoj kot vzrok, bi storilec nikoli ne bil zadnji vzrok kaznjivega dejanja, ker sledi vedno njegovemu dejanju večje ali manjše število naravnih dogodkov, sproženih po pogoju, ki ga je on povzročil. Večje ali manjše število vmesnih členov med človeškim dejanjem in učinkom imamo tudi tam, kjer se storilec sam ne poslužuje namenoma sproženih naravnih faktorjev, da doseže svoj učinek, kakor v primeru z zverinjakom. Ker vodi torej dobesedno vzeta teorija zadnjega pogoja ad absurdum, se je Ortmannu zdelo potrebno zateči k fikciji, da so naravni dogodki, ki sledijo človeškemu dejanju, le navidezno časovno za dejanjem, v resnici pa da obstojajo že prej kot učinkujoče sile, katerih se dejanje posluži. Na tej osnovi prihaja Ortmann do zaključka, da so taki pogoji v resnici pred dejanjem in da je treba človeško dejanje smatrati kot zadnji vzrok. Enako kakor naravne pogoje je treba obravnavati dejanja neodgovornih oseb, tako če n. pr. umo-bolni A ubije B-ja vsled nasnove C-ja. Dejanje C-j a je vzrok, čeprav mu je človeško dejanje A-ja sledilo. Ortmannovo naziranje o kavzalnosti smo navedli predvsem kot primer, ki naj pokaže, do kakšnih fikcij in substil-nosti dialektične argumentacije se je morala teorija Bin-dinga povzpeti, da je postala uporabljiva v praksi. Toda v Bindingovi teoriji moramo poudariti še en moment, ki se nam zdi važen z ozirom na splošni razvoj vseh nemških kavzalnih teorij. Že v Lisztovi teoriji pravne kavzalnosti smo videli, kako se vsi pogoji nekega učinka smatrajo za enake z ozirom na pravni red. Naj pomeni enakost vseh pogojev na drugih področjih karkoli, v pravu je izraz pravnega vrednotenja, posledica sodbe, da za pravni red ni med posameznimi pogoji nobene razlike in da moremo smatrati vsak pogoj kot vzrok. Enakost posameznih pogojev, kakor jo je poudarjal Buri ali kakor je izvedena v Millovi Logiki, dobiva s tem drug pomen. Če je teorija o enakosti vseh pogojev res 38 Zur Lehre von der reinen Unterlassung, Gericlitssaal, XXX, 1880, str. 173 in nasl.; Uber die Begekung der Verbrechen dnrcli Untcrlas-sung, ibid. XXVI, 1874, str. 439 in nasl.; liber die Fiktionen der Ursiich- lichkeit in der Lehre von der Teilnahine, ibid. XXVIII, 1876, str. 81 in nasl. prevzeta iz filozofije, kakor se to mnogokrat trdi, dobi v trenutku, ko se podredi smotrom pravne sistematike, prav vsled tega drug smisel. Nimamo torej več opravka z enotnim pojmom kavzalnosti na vseh področjih, tudi če bi bila teorija o enakosti pogojev vsebinsko istovetna v filozofiji in v pravu. Ta tendenca k samostojnemu določanju vsebine pravne kavzalnosti se nam zdi še mnogo bolj jasna in poudarjena v Bindingovi teoriji. Binding uvaja v pravo zopet razlikovanje med pogojeni in vzrokom in privede v zavestni antitezi proti Burij 11 in Millu do časti pojem učinkovanja, to je proizvajanja vzroka. Brez dvoma si v navadnem življenju predstavljamo vzročnost predvsem kot učinkovanje, kot proizvajanje učinka potem naše dejavnosti. Neglede na Bindin-gove izpade proti Millu in filozofiji sploh, na katere se bomo še povrnili, naj za sedaj le omenimo, da leži v tem pojmu učinkovanja globlja resnica, in da se je Binding prav z njim dotaknil bistva problema, ki ga pa ni mogel izpeljati zaradi pomanjkanja filozofske poglobitve. Za sedaj naj poudarimo le, da je teorija kavzalnosti z uvedbo pojma učinkovanja in z razlikovanjem med pogojem in vzrokom storila nov korak v smeri k samostojni pravni kavzalnosti in se oddaljila od prvotnega izhodišča, v katerem se je zdelo, da so vsi pogoji nekega učinka enaki prav zaradi tega, ker jih ne smemo vrednotiti. Birkmeyer. Ta razvojna smer je še bolj poudarjena v teoriji Birkmeyerja. Če iščejo Binding in njemu sorodni misleci vzrok v zadnjem pogoju in s tem bolj ali manj zavestno obnavljajo staro teorijo o causa proxima, vidi Birkmeyer vzrok v onem pogoju, ki je bolj kakor drugi pripomogel k učinku. Izhodišče je torej tudi tu teorija pogoja, kajti vzrok moramo vedno iskati med mnogoštevilnimi pogoji nekega učinka. Kar ni pogoj, tudi ne more biti vzrok, to izrecno poudarja Birkmeyer. Toda vsi pogoji nekega učinka niso enaki. Eni prispevajo k učinku več, drugi manj.40 Predstavljajmo si, da je učinek kaznivega dejanja, ki ga izvrši več oseb skupaj, enak 12 in da so pogoji tega učinka 7+3+2. Najučinkovitejši pogoj, torej vzrok v smislu kazenskega prava je 7. Če se je več oseb udeležilo kaznivega dejanja, na pr. v tej relaciji: (3+4)+3+2—12, so s (3+4) označeni skupaj povzročili učinek 12; oni so skupaj izvršili zločin 12 in so torej sostorilci. Če nadomestimo abstraktne številke s človeškimi dejanji, bi bil gornji primer takle: A in B odneseta C-ju blagajno ali pianino. Nobeden od njiju bi si ne mogel sam stvari »prisvojiti«, tatvina se je morala izvršiti skupno. Ali pa: D in E si tako razdelita vloge zastrupitve F-a, da da vsak od njih F-u tako dozo strupa, ki bi sama zase ne mogla povzročiti smrti, medtem ko nastopi vsled so-učinkovanja obeh smrt.41 Ta pravni vzrok se povsem razlikuje od filozofskega vzroka, po katerem je vzrok celota vseh antecedensov, ki nujno povzročijo učinek.42 Toda filozofski pojem kavzalnosti je za kazensko pravo povsem neuporaben, ker je identičen z vesoljstvom. Iz člena v člen vodi veriga, ki veže dogodke, nazaj do začetka sveta in čez tega v neskončnost. Pravo pa si mora samostojno in neodvisno od filozofije kovati pojme, ki ustrezajo praktičnim potrebam življenja. Zaradi tega ne pride za pravo v poštev celota vseh antecedensov, marveč samo posamezni pogoji učinka, in sicer tisti, ki so najbolj učinkoviti. Ta pojem vzroka so sicer označili kot vulgarnega, ker ga uporabljamo v vsakdanjem življenju. Toda zakoniki govorijo jezik, ki ga uporabljajo vsi, poslužujejo se govorice vsakdanjega življenja. Jezik vsakdanjega življenja pa razlikuje med vzrokom in pogojem in označuje z vsako teh besed različne stvari. Kdo more zanikati, da v vsakdanjem življenju ne razlikujemo posameznih pogojev po učinkovitosti? To razlikovanje bo včasih sicer težko, toda sodnik, ki se da voditi po zdravem razumu, bo že zadel pravo pot. Če izvzamemo številčno ponazoritev učinkovitosti posameznih pogojev, za katero veljajo v splošnem isti prigovori kakor za Bindingovo teorijo ravnovesja, in ki imajo pri Birkmeyerju povsem značaj prispodobe, moramo ugotoviti, da se njegova teorija giblje povsem v nadaljevanju smeri, ki jo predstavljajo imena Buri, Liszt, Binding. Vendar pa se 41 Die Lehre von der Teilnuhnie itd., 1. c., str. 162—163. 42 Uber Ursachenbegriff und Causalzusaminenhang itd., str. 261 in nasl. je mnogo bolj izrazito približal področju čisto človeške kavzalnosti, ki naj velja v pravu neodvisno od tega, kar pomeni kavzalnost drugod. Povsem nedvomno se tu poudarjata važnost takozvanega vulgarnega pojma kavzalnosti in zveza med izrazoslovjem zakonikov in vsakdanjim življenjem. Razlikovanje med pogojem in učinkom se ne vrši več na osnovi prispodobe matematičnih enačb, ki v tem področju ne morejo ničesar pomeniti, kakor pri Bindingu, marveč v zavestni naslombi na praktično življenje. Tn da more biti izbira naj učinkovitejšega pogo ja kot vzroka samo rezultat konkretnega vrednotenja na osnovi smotrov, ki jih zasleduje pravo, je tu povsem jasno izraženo. Od starega izhodišča je ostala samo zaideva, da je treba vzrok izbrati med pogoji, ki so privedli do učinka. In če izvzamemo besedo pogoj, ki se je udomačila v pravu po Buriju in ki bi jo lahko povsem nadomestili s staro in preizkušeno occasio ali causa remota, nas vodi Birkmeverjeva analiza v bistvu nazaj v staro in splošno razširjeno razlikovanje med causa proxima in causa remota. Drugi pristaši Toda v čem je pravzaprav bistvo kriterija, teorije učinko- G katerem lahko razlikujemo pogoj od vitosti. 1 , v v J v. , .f , , • vzroka, v ceni se izraza učinkovitost, ki spreminja pogoje v vzrok? Razlika med pogojeni in vzrokom ni zgolj kvantitativna, odgovarja K o h -1 er, marveč kvalitativna. Vzrok je sila, ki odloča o kvaliteti učinka. Dogajanje ni rezultat demokratično enake množice elementov, marveč učinek tvorne sile, ki deluje na neko obstoječe okolje.43 Človek lahko postane vzrok s tem, da učinek direktno povzroči in odloča torej o kvaliteti učinka, ali pa v pravu s tem, da krivdno uporabi resnični vzrok. V pravu velja princip, da je dominus causae — causa 4:1 Studien uus dem Strafrecht, I, 1890, str. 83 in nasl. Med pristaše teorije učinkovitosti štejemo lahko še naslednje: Huther: Der Kau-salzusammenhang als Voraussetzung des Strafrechts, 1893; Causalzusam-menhang, v Gerichtssaal, Lil, 1896, str. 241 in nasl.; R. Horn: Der Kausalitatsbegriff in der Philosophie und im Strafrecht, 1893; A. Horn : Kausalitiits- und Wirkensbegriff, dessen empirische und kriminalistische Bedeutung, v Gerichtssaal, LIV, 1898, str. 321 in nasl.; Erorterung eini-ger strafrechtlichen Grundbegriffe vom Standpunkte der Wundt’schen Psychologie aus, v Gerichtssaal, LIH. 1897, str. 56 in nasl. cansae. Prvo je naravno ali fizično storilstvo, drugo pa racio-nalno storilstvo. Teorija Koblerja je brez večje pomembnosti. Mnogi so kritizirali, da operira Kobler s pojmom kvalitativnih sil. kar je s stališča modernega naravoslovja povsem nevzdržno.44 Za smotre naše razprave pa je ta teorija važna, ker dokazuje, kako zaman skušajo po uvedbi pojma učinkovitosti v pravo ta pojem natančneje opredeliti in na njegovi osnovi najti eksaktni kriteri j za razlikovanje pogoja od vzroka. Posebno pa se mora izjaloviti vsak poskus, najti kako oporo za tako razlikovanje v naravoslovju, kar bomo še v naslednjem pokazali. Teori ja pravne vzročnosti je tako srečno prispela od enakosti vseli pogojev preko njih pravne enakosti do priznanja razlike med posameznimi pogoji. Teori ja, ki poskuša opredelili to razliko na osnovi učinkovitosti, vede do pojma vzroka kot najučinkovitejšega pogoja. Ko pa skuša bolj natančno opredeliti pojem učinkovitosti in določiti njegovo bistvo, ne pride niti teoretično niti praktično do kakih novih zaključkov in se takorekoč vrti v krogu. Potrebno je bilo odpreti novo pol kot izhod iz tega položaja in ustvariti s tem možnost za razlikovanje kavzalne problematike po novih vidikih. To pot je ubrala teorija adekvatne kavzalnosti.45 Teorija adekvat- Idejni predhodnik teorije adekvatne kavzalne kavzalnosti. nosti je Bar, ki je leta 1871. postavil tezo. da je izbira vzroka med pogoji nekega pojava predvsem odvisna od smotra, ki ga zasledujemo.4" Pravu gre predvsem za določitev človeške odgovornosti in zaradi tega je treba pravno kavzalnost razlikovati od naravne. Ne- 11 Triiger: Dor Kuusalbegriff itd., I. c., str. 95 in nasl. 45 V našem prikazu sc oziramo predvsem na idejno naslednje in ne toliko na historično-časovno zaporednost. Delovanje Buri ja se je pričelo okrog !8(>0., B i r k m e y c r j e v o delo liber Ur-sachenbegriff itd. je iz 1. 1885, prva izdaja Bindingovih Die Norme n pa iz I. 1872. Temeljno delo, iz katerega se je razvila teorija ade-kvatne kavzalnosti v današnji obliki, je J. v. Kriese-a »Uber den Begriff der objektiven Mdgliclikeit und einige Anvvendungen desselbenc, ki je izšlo I. 1888 v Vierteljahrssclirift fiir vvissenschaftliche Pliilosophie. 4(1 Die Lehre vom Causalzusammenbnnge im Rechte, besonders im Strni'rechte, 1871: glej tudi Gesetz und Schuld, 1. c., str. 178 in nasl. kih kavzalnih zvez. ki brez dvoma eksistirajo v naravi, pravo ne upošteva in jih torej zanj kratkomalo ni. Človeka pa moremo smatrati za vzrok nekega pojava toliko, kolikor je izpremenil redni potek dogodkov. Mislimo si redni potek dogodkov brez nekega človeškega delovanja, in primerjajmo ga s konkretnim kavzalnim potekom dogodkov potem, ko je nekdo s svojim delovanjem vanj posegel. Iz primerjave re-zult ira pogoj, ki ga je treba označiti kot vzrok. Če označujemo nekaj kot vzrok, izhajamo iz predstave, da bi brez onega »nečesa« ne bilo spremembe v poteku dogodkov. Če pravimo, da je A ubil B-ja, predpostavljamo, da bi B brez A-jevega dejanja še živel. Sicer ne vemo tega z absolutno sigurnostjo, kajti neki nam neznani vzrok bi bil lahko končal življenje B-ja prav v onem trenutku, v katerem je našel smri po dejanju A-ja. Toda tega ne upoštevamo in naziranje, da bi B še vedno živel, ustreza naši predstavi o rednem poteku dogodkov. Izvzemši majhnega števila primerov, pravi Bar, raziskuje pravo predvsem patološke poteke kavzalnosti: pravnika zanima vzrok neke škode ali poškodbe, ki bi sicer pri rednem poteku dogajanja ne nastala. Na osnovi teh premis prihaja Bar do zaključka, da odgovarjamo samo za redne, normalne posledice svojih dejanj, ne pa za učinke, ki jih moramo smatrati za izredne. Pravni red ne more smatrati za povzročitelja škode nekoga, ki je ravnal v skladu z vsakdanjim izkustvom o rednem poteku dogodkov. V oporo svoji tezi se je Bar skliceval na pojem in norme rimskega prava o diligens pater familias. V nasprotju s kazenskimi senati Nemškega državnega sodišča, ki so si osvojili teorijo Burij a o enakosti vseh pogojev, so civilni senati pod odločilnim vplivom teorije, katero je utemeljil Bar. Civilni senati RG-a smatrajo neko dejanje za vzročno samo, če učinek ustreza rednemu poteku dogodkov. To diskrepanco v praksi naj višjega nemškega sodišča so zelo ostro grajali. Govorili so o indolenci pravnega življenja in o brezbrižnosti javnega mnenja, ki tako stanje trpi. Navajali so naslednji primer, ki naj jarko ponazoruje ta edinstveni položaj: Divji lovec težko rani lovskega čuvaja, ki ga prenesejo v bolnico, kjer ga ubije strela. Kazenski senati RG-a bi obsodili divjega lovca, ki je umor nameraval, zaradi izvršenega umora, civilni senati pa bi odbili tožbo 8* naslednikov za odškodnino, ker pa/nikova smrt po sireli ne ustreza normalnemu poteku dogodkov.47 Praktiki pa se ubogljivo preusmerjajo po tem, ali sedijo v kazenskem ali v civilnem senatu. Veliki vpliv, ki ga je imela Barova teorija na civilno ju-dikaturo, se da objektivno razložiti po dejstvu, da ustreza n jegova teza principom, ki jih je oblikovalo že rimsko pravo. V tej smeri je — sicer na teoretsko nekoliko različnih osnovah — delovala tudi teorija o adekvatni kavzalnosti. Jedro Barove teorije je v bistvu pravilno kljub nekaterim zgrešenim trditvam. Mnogi so oporekali Bar u , da je po njegovi teoriji vzrok vedno nenormalen pojav, toda po našem mnenju je spor izzvan bolj po dvoumnosti nemškega izraza »Regel des Lebens«, v katerem pomeni »Hegel« lahko pravno normo ali pa normalni potek dogodkov. I oda B a r ne upošteva dovolj dejstva, da v normalnem poteku dogodkov ne deluje pravna kavzalnost nič manj kakor v patološkem. Normalni potek dogodkov in normalni razvoj pravnih poslov, v katerih učinkujejo pravni vzroki povsem normalno, sta v ogromni premoči, saj bi se socialni organizem sicer povsem ustavil. Patološki pojavi so le izjema, klinični primeri v sicer rednem pravnem ustroju. Res pa je, da se prav ob teh primerih najbolj zavedamo razlike med normalnim in nenormalnim potekom dogodkov. Toda vsi ti ugovori prav nič ne spremene osnove Barove trditve, da more človek po pravnem redu odgovarjati samo za tak potek vzročnosti, ki ustreza normalnemu, rednemu razvoju dogodkov. Kries. Idejno osnovo teorije adekvatne kavzal- nosti je dal Kries v razpravi o pojmu objektivne možnosti. V svoji analizi izhaja Kries iz pojma vzroka kot celote vseh pogojev, ki so za neki učinek potrebni. Če hi le en pogoj manjkal, bi tudi učinka ne bilo. V tem smislu je vsak pogoj vzrok in vsi pogoji so in concreto enaki. Toda ti in concreto enaki pogoji so lahko med sabo zelo neenaki, če jih motrimo z nekega splošnega, abstraktnega vidika. Če ne upoštevamo konkretnih pogojev posa- 47 Ernst Heinrich Rosenfeld: Mittaterscliaft und Beiliilfe bei subjektiv gefiirbter Ausfiihrungshandlung, v Festgabe fiir Richard Frank, 1930, Fl, str. 167. meznega primera, ki vodijo nujno do učinka, marveč le splošno določene, to je in abstracto formulirane pogoje, lahko ugotovimo, da morejo .slediti iz istih pogojev različni učinki. Možnost različnih učinkov je različna in variira od 0 do 1. Ničla pomeni, da učinek sploh ni mogoč, pri številki I pa je učinek nujen. Po verjetnosti, s katero sledijo posameznim pogojem učinki, lahko določimo tudi stopnjo objektivne možnosti. Po tem pravilu se tudi ravnamo v praksi, ker izbiramo iz vseh neštetih pogojev, ki vodijo in concreto nujno do učinka, vedno samo nekatere in se vprašamo, ali imajo ti pogoji običajno za posledico določen učinek ali ne. Druge pogoje pa puščamo iz enega ali drugega razloga v nemar. Ce hočemo presoditi, ali je neko dejanje adekvatni vzrok nekega učinka, n. pr. dejanje morilca, se moramo vprašati, ali je mogel storilec na osnovi pravilnih predstav in točnega znanja pričakovati učinek svojega dejanja, ki je tudi v resnici nastopil. Če to ugotovimo, potem je njegovo dejanje v adekvatni kavzalni zvezi z učinkom. Za presojo adekvatno s ti je torej važna g e n e r a 1 i z a c i j a z ozirom na m o ž n o s t spoznava n j a. Povsem individualni, ontološki pogoji kavzalnih potekov se vedno odtegujejo našemu spoznanju. Pako znanje ni mogoče. Če bi od storilca zahtevali predvidevanje individualnega kavzalnega poteka v vseh podrobnostih, bi zaradi njih neznanja morali vedno zanikati kavzalno povezanost med dejanjem in učinkom. Toda edino, kar se zahteva, je neka večja ali manjša obče veljavna verjetnost, neko pričakovanje, da bodo nekaterim in abstracto splošno določenim pogojem redno sledili neki učinki. Dejanje A je torej povzročilo učinek B. in A je adekvatni vzrok B-ja, B pa adekvatni učinek A-ja, kadar na splošno iz A-ja sledi B. S tem je seveda rešeno strmo vprašanje vzročne zveze med dejanjem in učinkom, ni pa še nobene odločitve glede krivde. Obe vprašanji je treba tudi po Kriesu strogo ločiti,48 kar od Burija dalje vedno odločneje poudarjajo. Če bolniški strežnik pozabi na zdravnikovo prepoved in da bol- ,s Cesto ponavljani očitek, da je K r i e s zamenjal in zamešal vzročnost in odgovornost, je neosnovan, kar izhaja povsem nedvomno iz njegove mestoma sicer res težko razumljive razprave. niku še enkrat zdravilo, ki mu ga ne bi smel dati, ravna nemarno. Toda če povzroči to dejanje pri pacijentu smrt, ker je medtem nekdo primešal zdravilu strupa, ni strežnik odgovoren za to smrt. Njegovo dejanje, to je dajanje strupa, povzroči sicer v konkretnem primeru smrt pacijenta na adekvaten način. Toda generalna škodljivost dejanja izvira edinole iz nepričakovane in nepredvidene konfiguracije dogodka samega. Za pravni red je torej neko dejanje vzročno, če je generalno pripravno, da laliko vodi do pričakovanega učinka. Nastane torej vprašanje, kdo naj presodi to generalno sposobnost vzroka in po katerih vidikih. Na to vprašanje odgovarjajo različni avtorji različno. Kries sam je mnenja, da je treba pri vseh in torej tudi pri storilcu predpostavljati vse izkustveno znanje naravnih zakonov. Resnično znanje naravnih zakonov, ki ga ima storilec, ni torej merodajno za presojo generalne sposobnosti nekega vzroka, ali bo privedel do učinka. Če bi upoštevali to konkretno znanje posameznika, ne bi imeli več opravka z objektivno možnostjo, marveč s subjektivno verjetnostjo. Pač pa je glede dejanskih okolnosti posameznega primera treba upoštevati resnično znanje storilca. Toda to Kriesovo naziranje o določitvi adekvatnosti po dejanskem znanju storilca vodi očitno do nevzdržnih posledic v pravu. Zaradi tega je Tli o n trdil, da je treba dejanje presoditi ne po faktičnem znanju storilca v trenutku dejanja, marveč po znanju sodnika, ki je član nekega človeškega občestva in ki more najbolje presoditi, kakšno je znanje povprečnega člana njegovega občestva. Poda proti tej formulaciji kriterija za presojo adekvatne kavzalnosti so navajali tehtne pomisleke. Predstavljajmo si primer, da ve za neka sredstva, ki lahko vodijo do zločinskega učinka, samo storilec. Ker bi bila ta sredstva povprečnosti neznana, bi morali adekvatno kavzalnost med dejanjem in učinkom zanikati, kar je očitno nesmiselno. Kot korektiv je Riimeli n40 predlagal, naj se za presojo adekvatne povezanosti upošteva vse, kar se je kakor- 40 Die Vervveiuhmg dcr Kausalbegriffe im Straf- mul Zivilrecht, v Arcliiv fiir die zivilistische Pruxis, /,v. 90, str. 19. koli dalo spoznali ob času dejanja. Kot znano naj se predpostavlja vse, kar je storilec v resnici vedel ali moral vedeti, poleg tega pa še vse, kar je bilo sicer znano ali za kar se je potem zvedelo, n. pr. okolnosti, ki so sicer obstojale že za časa dejanja, a so se šele pozneje odkrile. Kot znano je treba končno predpostavljati tudi še vse izkustveno znanje človeštva. Izvzeto je samo to, kar je človeškemu spoznanju nedostopno. Kakor je pravilno poudarjal Radbruch,50 vodi Rii-melinova formulacija po ovinkih nazaj v staro pogojno teorijo. vsaj za veliko večino primerov. Kajti praktično so po Riimelinu upoštevni vsi pogoji nekega učinka. Ker se nič ne dogaja brez vzroka, so v vsakem trenutku že določeni pogoji za vse, kar se bo na svetu zgodilo. Kot sintezo subjektivne in objektivne formulacije kriterija za presojo adekvatnosti je Traeger predlagal teorijo, ki jo je imenoval teorijo generalno pospešujočega pogoja. To teorijo so v bistvu sprejeli vsi moderni zastopniki adekvatne kavzalnosti. Po njej je neko dejanje ali neki dogodek adekvaten pogoj učinka tedaj, če je generalno pospešujoč pogoj tega učinka, se pravi, če na splošno občutno poveča objektivno možnost za realizacijo konkretnega učinka. Osnovo za sodbo o objektivni možnosti tvori vse izkustveno znanje, predpostavljati pa je treba tudi vse pogoje, ki so obstojali v času dejanja ali dogodka in ki bi jih bil spoznal zelo uvideven človek, ter poleg tega še vse okolnosti, ki so bile storilcu dejansko znane. Druge okolnosti pa je treba abstrahirati.61 Kritikaadekvat- Dejali smo že. da nadaljuje adekvatna teo-ne teorije. rjja razvojno linijo, ki se vedno bolj jasno izraža že v pogojni teoriji, namreč da se kvalifikacija vzroka izvrši po smotrih pravnega reda in je torej posledica pravnega vrednotenja. Ta moment pravnega vrednotenja smo ugotovili pri pripadnikih pogojne teorije navzlic njihovim nasprotnim zatrdilom. Pri pristaših teorije adekvatne kavzalnosti je ta razvojni proces končan in nedvoumno je priznano, da je adekvatna kavzalnost izraz 50 Die Lehre von der adaquaten Verursachung, 1902, str. -tl in nasl. 61 Traeger: o. c., str. 159. pravne vrednostne sodbe. Tako pravi Traeger v citiranem delu,62 da zapuščamo področje čisto kavzalne presoje, če proglasimo samo tiste pogoje za kavzalne antecedense, ki so spremenili neki kavzalni potek z ozirom na pravno oceno. Toda to je nujno, kajti vsako fiksiranje nekega dogodka po znanosti je »ein VVillkiirakt unseres Denkens«, s pomočjo katerega i z I o č a m o iz ne o m e j e n e kavzalne povezanosti relativno samostojne komplekse. Neglede na to ponesrečeno formulacijo o »samovoljnosti dulin, ki izloča iz naravnega dogajanja relativno samostojne komplekse«/’" je poudarjanje pravnega vrednotenja vsekakor pravilno. Vendar pa moramo pri vseh vrednostnih sodbah točno navesti koordinate, na katere se nanašajo, sicer ne prestopijo praga gole subjektivnosti in ostanejo bolj ali manj samovoljne. Zaradi tega je šlo tudi prizadevanje teoretikov adekvatne kavzalnosti, predvsem Kriesa, za tem, da bi dali svoji tezi čim eksaktnejšo podlago in čim večjo objektivnost. Vprašanje pa je, koliko se jim je to posrečilo. Mnogi kritiki so poudarjali, da o kaki objektivnosti sodbe, ki tvori osnovo adekvatne določitve kavzalnosti, ne more biti govora. Vprašanje, ali je neki učinek delo nekega človeka ali ne, bo vsak presodil drugače/’4 Pri vprašanju, ali je neka povzročitev adekvatna, ali ima kavzalni element »splošno tendenco dovesti do nekega učinka«, bo prav tako nemogoče doseči soglasen odgovor kakor pri vprašanju, ali je neko dejanje moralno ali ne. Pri vsakdanjih primerih sicer ne bo razlike, a prav v slučajih, v katerih se očitujejo težkoče kavzalnega problema, ni mogoče doseči enotne, od vseh priznane odločitve. Vzemimo primer, da kupi A bika in ga vodi na ne dovolj močni vrvi. Bik se iztrga in rani pasanta F-a. — M. E. Meyer se vprašuje z Merklom: Ali 62 o. c., str. 42; enako priznava Liepmann: Einleitung in das Strafrecht, 1900, str. 72, da je »jede kausale Untersuchung durch teleolo-gisclie Gedanken bestimmt«; glej tudi II o ni g; Kausalitiit und objektive Zurechnung, v Festgabe fiir Frank, I, str. 174 in nasl. 63 Beseda »samovoljnost« vzbuja vtis, da bi postopanje duha moglo biti povsem različno od tega, kar je. 54 V tej ekstremni formulaciji Max Ernst M a y e r ; Dcr Causal-zusammenhang zvvischen Handlung und Erfolg. Fine rechtsphilosopliische Untersuchung, 1'899, str. 134 in nasl. more izkustvo priznati odnosu med pogoji, ki se izraža v tem dejanskem stanu, splošen pomen, ali pa mora v njem ugotoviti le singularno zvezo med dejanjem in učinkom? Če je bila vrv v tako slabem stanju, da se je morala nedvomno pri najmanjšem sunku pretrgati, bo pač vsakdo imenoval to povzročitev adekvatno. Če pa je bila vrv tako močna, da je popustila le zaradi neslutene bikove moči, bo izkustvo priznalo razmerju med pogoji samo individualen pomen. Med tema dvema skrajnostima pa leži neskončno možnosti, ki jih izkustvo različnih oseb različno presoja. X smatra, da je vrv dovolj močna. Y je mnenja, da je prešibka. Z pa misli, da je bilo očitno, kako izredno močan je bik, in da bi bilo zaradi tega izbrati izredno močno vrv. Ali smatramo v tem primeru adekvatno kavzalnost za podano, bo odvisno od odgovora na vprašanje: kako močna in debela bi morala biti vrv. da bi držala tako (konkretno) močnega bika. Debelina vrvi in moč bika sta torej merodajna za to. ali se more poškodba F-a označiti kot dejanje A-ja! S tem se seveda odpro samovolji vrata na stežaj.55 Do istega zaključka prihaja na osnovi podrobne analize adekvatnih kavzalnih teori j R a d b r u c h , ki pravi, da so pravila, ki jih posamezni avtorji postavljajo za generaliziranje pogojev, povsem nezadostna in nevzdržna. O objektivni možnosti bi mogli govoriti samo. če bi človeštvu bili povsem znani naravni zakoni, ki obvladajo posamezni primer. Če takega znanja ni. moremo govoriti le o subjektivnih verjetnostnih sodbah. Samo v izjemnih primerih moremo določiti stopnjo možnosti s številkami. A te imajo vedno le relativno veljavo z ozirom na določeno stopnjo generalizacije posameznega primera. Skratka, meja med navadnim in splošno pospešujočim pogojem se ne da nikoli ostro določiti. V večini primerov so torej splošna pravila popolnoma nezadostna, odločevala bo preudarnost sodnika na osnovi življenjskega izkustva. Iz vsega tega sklepa Radbruch, da je pojem adekvatne kavzalnosti v kazenskem pravu neuporabe n.B0 55 Primer je prevzet iz Merkelovega učbenika. M. E. Mayer polemizira tu proti Kriesu in Merke!u. 60 Die Lehre von der ada“ I. c. IV, str. 357, 122. 100 Monadologija, 81. Leibniz: Hauptschriften zur Grundlegung der Philosophie, ed. Buchenau in Cassirer, Philosophische Bibliothek, Meiner-Leipzig, Bd. 108, citirano kot ed. B. & C. Considerazioni sni Prin-cipio Vitale, str. 82 v Leibniz, Opere varie, ed. De Ruggiero, Bari, 1912, cit. kot ed. R. 161 Aufklarung einiger Sclnvierigkeiten, die 11. 13ayle in dem neuen »System der Vereinignng von Seele nnd Korper« gefunden hat (B. & C. 276 in nasl.); Erwiderung auf die Betraclitungen iiber das System der prastabilierten Harmonie in der zweiten Anflage des Bayleschen »Dicti-onnaire historique et critiqne,« Artikel Rosarius (B. & C., str. 382 in nasl.). in telesa. Prvič imamo sistem vzajemnega učinkovanja. Toda Descartes je pravilno spoznal, da ne more duša dovažati telesu nobene sile, kajti sila, ki je v materiji, ostane vedno ista. Descartes je sicer mislil, da more duša spremeniti vsaj smer telesnega gibanja, toda to naziranje je zmotno, kajti iz telesa ne more nič prehajati v dušo in obratno: monade nimajo oken, skozi katera bi lahko kaj prišlo vanje ali iz njih. Drugič, pravi Leibniz, imamo sistem stalnega čuvarja skladnosti nad predstavami v duši in nad gibanjem telesa. Po tem sistemu — ki sta ga zamislila Geulincx in Male-branche, — nastopi v vsakem trenutku najvišji in poslednji vzrok kot nekak deus ex machina. Kakor da bi bil vezan po pogodbi, mora Bog nastopiti v vsakem trenutku in prilagoditi tok misli vtiskom telesa in obratno. Ta sistem okazio-nalnih vzrokov ne more torej razložiti skladnosti med dušo in telesom drugače kakor potem stalnega čudeža. Vse se dogaja tako. pravi Leibniz, ki uporablja Geulincxov primer, kakor da bi nekomu naložili, naj dve slabi uri, ki se sami po sebi ne moreta ujemati, stalno drugo po drugi uravnava. Tretji pa je sistem prestabilirane harmonije ali naravne skladnosti dveh substanc, kakor bi obstojala med dvema povsem natančnima urama. Ta teza je edino primerna za stvarnika vseh substanc, ur ali avtomatov. Stvarnik je obe uri od vsega početlca tako točno nastavil in navil, da se za vse večne čase skladata in ujemata.162 Vse je torej na svetu tako urejeno, da ne napravi duša nikoli sklepov, s katerimi bi se gibanje telesa ne skladalo. Vse dogajanje v telesih se vrši tako, kakor da bi bil resničen slabi nauk Epi kura in Hobbesa, po katerem je duša snov, človek pa samo telo ali avtomat. Duše ali vitalni principi ne izpremenijo ničesar v naravnem razvoju teles in tudi Bogu ne nudijo nobene prilike, da bi kaj izpre-menil. Duša sledi svoji lastni zakonitosti, a prav tako telo, oba pa se ujemata kakor dve povsem natančno uravnani uri. Sistem prestabilirane harmonije izloči tako vsak čudež iz naravnih fenomenov. V telesnem svetu je vse treba razložiti mehanično, iz gibanja: C o r p u s n o n m o - 162 Monadologija, 80; Principio Vitale, str. 76; Erwiderung, str. 388. veri nisi impulsu a corpore contiguo et in o t o.103 Prednosti Leibnizovega sistema so očitne. Čeprav je Leibniz prepričan, da imajo principi mehanike višji izvor, kot ga nudijo zgolj principi matematike, in da so osnove mehanike spiritualne, vendar velja v redu stvarnosti stroga naravna zakonitost. Vse stvari je Bog ustvaril pondere, men-sura, numero, in iz teh se mora dogajanje neposredno razlagati. Drugo vprašanje je, ali ne zahtevajo principi, na katerih sloni naravna razlaga pojavov, sami višjega principa razlage. O teh spiritualističnih predpostavkah Leibnizovega sistema bomo v nadaljnjem še razpravljali, prej pa moramo pokazati, kakšno je njegovo pojmovanje naravne zakonitosti in povezanosti vzroka z učinkom. »Dass alles,« pravi Leibniz, »durch ein festgestelltes Ver-hangnis herfiirgebracht werde, ist ebenso gewiss, als dass drey mal drey neune ist. Denn das Verhangnis besteht darin. dass alles an einander hlinget wie eine Kette, und ebenso unfehlbar geschehen wird, ehe es geschehen, als unfehlbar es geschehen ist, wenn es geschehen.« Stari pesniki, kakor Homer in drugi, so to nujno povezanost dogajanja imenovali zlato verigo, ki visi po volji Jupitra z nebes, in se ne pretrga, pa naj obesimo nanjo, kar hočemo. Ta veriga je zaporednost vzrokov in učinkov, po kateri ima vsak vzrok določen učinek. Če bi nekdo imel zadosten vpogled v notranji sestav stvari, in pri tem dovolj spomina in razuma, da bi zapazil in upošteval vse o k o 1 n o s t i, bi bil prorok in bi v sedanjosti kakor v zrcalu videl vso bodočnost. V pravkar navedenem spisu, kjer razpravlja o usodi,1"4 in na mnogih drugih mestih izraža Leibniz svojo priljub- 103 Erwiderung, str. 388; Principii della natura e della grazia, fondati sulla Ragione (ed. R.), str. 233; Principio Vitale, str. 77. Glede problema učinkovanja na daljavo, ki ga predpostavlja Nevvtonov zakon težnosti in ki se je zdel Leibnizu nerazumljiv, primerjaj citirana dela M e y e r -s o n a in pa E n r i q u e s : Signification de 1’histoire de la Pensee scientifique, 1934 (Actualites scientifiques et industrielles, zvezek 161), str. 24 in nasl. 184 Von dem Verhangnisse (B. in C.), str. 129 in nasl.; Voltaire: Dictionnaire philosopliique, vox Chnine ou Generation des Evenements, ljeno misel, da je sedanjost noseča z bodočnostjo in da se vsa bodočnost da razbrati iz preteklosti. Kakor je vsaka žival in vsaka rastlina vnaprej oblikovana v semenu, tako je tudi vsa bodočnost vsebovana in vnaprej oblikovana v sedanjosti. Točno predvidevanje bodočnosti je nemogoče samo zaradi omejenosti našega razuma, ki ne more spoznati in upoštevati vseh okolnosti, ki tvorijo vzrok in vodijo do učinkov. Vesoljstvo je sestavljeno iz neskončnega števila predmetov, ki vsi skupaj učinkujejo, in nič ni tako majhno ali oddaljeno, da bi po svoji meri ne doprinašalo k učinku. Malenkosti, ki jih naš razum zaradi svoje omejenosti ne more upoštevati, povzročajo včasih velike spremembe, ljudje pa, ki ne razmišljajo o neskončnem številu malenkosti spadajočih k vsakemu učinku, menijo, da se morejo stvari goditi po naključju. V neskončni verigi, ki vodi iz preteklosti skozi sedanjost v bodočnost, se razvoj vrši brez skokov in vrzeli. Za ves razvoj velja lex continui, po kateri prehajamo iz enega stanja polagoma v drugega. Nikoli se ne rodi povsem novo bitje. Tako živali kakor rastline živijo v kaleh že pred koncepcijo. A kar nikoli ne začne popolnoma živeti, tudi nikoli ne preneha živeti: rojstvo in smrt sta le transformacije enega in istega bitja, ki se sedaj veča, sedaj manjša. Stroji narave so neuničljivi tudi v najmanjših delih, manjši stroj je vsebovan v večjem in tako dalje v neskončnosti."15 Toda doslej smo govorili kot naturalisti. Če se vprašam, pravi Leibniz, po tvornem vzroku, ki je privedel do tega spisa, bom našel neskončno število figur in sedanjih in preteklih gibanj, ki so nujno vodili do tega učinka. Prav tako se mi godi, če se vprašam po smotrnem vzroku, po katerem se ravna moja duša. Tudi tu bom našel neskončno število predhodnih stanj. Naj grem še tako daleč nazaj, dokler pravi: »Le present accouchc, dit-on, de 1’avenir. Les evenements sont enchaines les uns aux autres par une fatalite invincible; c’est le destin, qui, dans Homere, est superieure a Jupiter meme« (v Oevres completes de Voltaire, 1878, zv. 18, str. 125). Ta misel o sedanjosti, ki je noseča z bodočnostjo, se mnogokrat ponavlja pri Bergsonu in mnogih drugih filozofih. los Principio Vitale (ed. R.), str. 80; Monadologija, 64, 73. ostanem v enem ali drugem redu, ne pridem do kraja. Samo če se povzpnem nad red tvornih in smotrnih vzrokov, najdem razlog, ki oba ta reda razloži, razlog, ki ne potrebuje drugega razloga, marveč razloži sam sebe, in ta razlog je Bog. Princip smotrnosti lahko obrazloži vse pojave v duši, princip gibanja ali tvornih vzrokov vse pojave v telesih. Imamo takorekoč dve kraljestvi, eno smotrnih, drugo pa tvornih vzrokov, in vsakemu zadostuje njegov princip, ki vse razloži. V obeh kraljestvih se reda vzajemno ujemata, zbog principa prestabilirane harmonije. Toda če vsakemu redu zadostuje njegov princip, sta oba potrebna, če hočemo razložiti splošni izvor. Oba principa izhajata iz enega in istega vira, v katerem je združena sila, ki povzroča, da so vzroki tvorni, z modrostjo, ki upravlja smotre. Ravno princip, po katerem se vsako gibanje vrši po čisto mehanskih pravilih, nas vodi k prvemu motorju, k stvarniku vse materije, k Bogu.180 Princip zadostnega razloga (principe de la raison suf-fisante), ki nas po Leibnizu vodi k Bogu, je eden izmed dveh velikih principov, na katerih sloni vse naše razumsko spoznavanje: po stavku o izključenem tretjem je napačno vse, kar vsebuje protislovje, po stavku o zadostnem razlogu pa mora vse, kar je, imeti zadosten razlog, da je tako in ne drugačno, čeprav nam ti razlogi v večini primerov niso znani. Kakor eksistirata dva velika principa spoznavanja, tako eksistira dvoje vrst resnic: razumske in dejanske (verites de raisonnement et celles de fait). Prve so nujne in njih nasprotje je nemogoče, druge pa so možne (contingentes) in njih nasprotje je mogoče. Razlog nujnih resnic najdemo analitično tako, da jih razčlenimo v preprostejše resnice in pridemo na ta način končno do prvih resnic, aksiomov ali postulatov, ki jih ni mogoče in tudi ni treba več dokazovati. To so identični stavki, katerih nasprotje je protislovno. Tudi za dejanske resnice pa mora eksistirati zadostni razlog, ki ga Leibniz najde v vzajemni povezanosti vsega ustvarjenega. Ta najvišji vzrok ali razlog vsega dogajanja lahko razčlenimo v posamezne vzroke ali razloge, toda ta pot nas 10,1 Monadologija, 36, 37, 38, 39, 78, 79; Principii della natura o della grazia (ed. R.), str. 236: Principio Vitale (ed. R.), str. 178. vodi v neskončnost, zaradi neskončne raznolikosti vseh ustvarjenih predmetov in njihove neskončne deljivosti.187 Pravilno so poudarjali, da je v Leibnizovi koncepciji o dejanskih resnicah zametek, ki bi lahko vodil do premostitve racionalnega pojmovanja vzročnosti.188 Miselna nujnost, ki izključuje nasprotje, velja samo za razumske resnice, v dejanskem dogajanju pa nam mora vzročno povezanost izpričati izkustvo. Toda Leibniz ni ubral te poti, ki jo je sam naznačil. Kakor Spinoza istoveti tudi on vzrok z razlogom. Zaradi tega se morajo končno vse včrites de fait reducirati na verites de raison, in pravi vzrok se mora izraziti samo v logičnem razlogu: causae non a reali influxu, sed a reddenda ratione sumuntur.180 Po Platonu se ni še noben mislec povzpel v tako drzne metafizične višave kakor Leibniz. Bog je kakor izumitelj in arhitekt, ki je ustvaril stroje in dela narave, je kakor oče in kralj substanc, obdarjenih z razumom in z dušo, oblikovano po njegovi podobi. Samo Stvarnik je zmogel tako čudovito umetnino, v kateri izraža vsak del celo vesoljstvo. Kakor slišimo v bučanju morja zvok vsakega posameznega vala, samo da nerazločno in temno, tako se tudi v naši duši odraža vesoljstvo, a nerazločno in temno. Vse je urejeno na svetu po najlepši harmoniji in simetriji in vsaka duša bi jo lahko povsem jasno spoznala, če bi mogla naenkrat razprostreti vse gube, ki se s časom razvijejo. Kakor se v duši zrcali vesoljstvo, tako je duh podoba Boga ali stvarnika narave, zmožen spoznavati sistem vesoljstva in ga v arhitektonskih poskusih vsaj v nečem posnemati. Vsak duh je v svojem področju kakor majhen bog. Povsod, v vsakem času, v vsakem kraju, se vse v bistvu dogaja po istih zakonih, ki veljajo za naš svet, in zato lahko rečemo, da je povsod vse prav tako kakor pri nas, izvzemši razlik v stopnjah popolnosti, in da se torej najbolj skrite in najbolj oddaljene stvari dado razložiti po analogiji s tem. kar vidimo pri nas. Ker so duhovi ustvarjeni po božji 167 Monadologija, 31, 32, 33, 34, 35, 36. los E 1 s e W c n t s c li e r : Geschichte des Kausalproblems, o. c., str. 63 in nasl. 109 Specimen inventorum de admirandis naturae generalis arcanis, Gerh. VII, 312 (C a s s i r e r : Das Erkenntnisproblem, o. c., II, str. 164). podobi, tvorijo z Bogom eno občestvo, božjo državo, to je najpopolnejšo državo, ki je mogoča pod najbolj popolnim vseli monarhov.170 Toda ta veličastna koncepcija božje mehanike (mathe-sis quaedam divina sive mechanismus metaphisicus) prizna v svojem območju popolno veljavnost zemeljske mehanike, to je nujnost dogajanja po mehanskih, matematično izračunljivih vzrokih. Možnosti, ki so ležale v tej koncepciji, Leibniz ni poglobil. Storili bodo to naslednji misleci, ki bodo v drugi zvezi in iz drugih osnov nadaljevali kritiko Male-branche-a glede bistva učinkovanja med vzročnimi pojavi. Locke. Z L o c k e - o m se pričenja vrsta mislecev, ki vodi preko H u m e - a in B en t h a m a do Milla in do današnjega empirizma ter pozitivizma. Kriterij jasnih in razločnih idej, ki ga je postavil Descartes, se tudi pri njih uporablja v smislu njegove filozofije za zmožnost spoznavanja kot tako. Vprašujejo se, ali je naš razum sploh sposoben rešiti nekatere probleme in do kam segajo njegove sposobnosti. Odgovor, ki ga dajejo ti misleci na ta vprašanja, je dokaj različen od rešitve, ki si jo je zamislil Descartes, navzlic temu pa moramo tudi v teh smereh ugotoviti globljo metodološko skladnost s tem, kar predstavlja pravi duh kartezijanizma. Prizadevam si, pravi Locke, da bi se kolikor mogoče rešil prevar, ki se jim sami tako radi udajamo, ko jemljemo besede za stvari. Ne smemo si domišljati, da smo nekaj že spoznali, če ropotamo z zvoki brez jasnega pomena. Imena ne spreminjajo stvarne narave in ime samo nam stvari ne dela bolj razumljive.171 Kako najti resnico in kako se izogniti prevaram je bilo sicer že od najstarejših časov glavno vprašanje filozofije, toda po Descartesu so metode, s katerimi se filozofija loteva rešitve tega vprašanja, drugačne. V nadaljevanju te problematike, ki jo je Descartes načel v Pravilih za vodstvo 17(1 iPrincipio Vitale (ed. II.), str. 82—83; Monadologija, 65, 84, 85, 86, 87; Principii della natura e della Grazia (ed. R.), str. 238. Za družboslovne nauke vseh v tem članku obravnavanih mislecev primerjaj Spektorski: Zgodovina socialne filozofije, I, II, Ljubljana, 1932/33. 171 Essay Concerning Human Understanding, ed. Mary Whiton Cal-kins, citiram po slovenskem prevodu Fr. A. Jerovšeka: O človeškem razumu, Ljubljana, 1924, U, XIII, 18. duha, se Locke vprašuje, odkod izvirajo ideje, ki jih najdemo v našem duhu, in prenese s tem kritiko od predmetov, ki so objekt našega razuma, na zmožnosti in meje razuma samega. Duša, pravi Locke, je ob rojstvu brez vsakih znakov in predstav kakor nepopisan list papirja. Prirojenih idej, ki bi jih spoznavali potem naravne luči razuma, ni. Vse znanje in spoznanje izvira edinole iz izkustva. To izkustvo pa more biti dvojno, zunanje ali notranje. Iz zunanjega izkustva, ki ga posredujejo naša čutila, dobivamo predstave, ki jih imamo, 11. pr. o rumenini, belini, vročini, mrazu, mehkobi, trdini, grenkobi, sladkobi in sploh o vseh kakovostih, ki jih imenujemo čutne. Čutno zaznavanje je sploh vrelec večine naših predstav in je povsem odvisno od naših čutov. Drugi vir, iz katerega črpa razum svoje predstave, je duhovno zaznavanje (reflexion). To zaznavanje se nanaša na delovanje duha samega glede predstav, ki jih je dobil. Take vrste predstave so mišljenje, dvom, sklepanje itd. Ker se tega delovanja našega duha zavedamo in ga v sebi opazujemo, prihajajo iz delovanja našega duha v razum prav tako razločne predstave kakor od teles, ki delujejo na naša čutila. Ta izvor predstav imenuje Locke notranji čut (internal sensation), ker teče vzporedno s čutnim zaznavanjem (sensation). Zavoljo jasnosti razlike med enim in drugim pa pridrži besedo »sensation« samo za čutno zaznavanje, zaznavanje postopkov duha pa imenuje »reflexion«.172 Predstave nastopajo v našem duhu po učinkovanju predmetov. Po predstavah, ki jih predmeti v nas proizvajajo, pravimo, da je plamen vroč in svetel, sneg bel in mrzel, mana sladka in bela. Navadno menimo, da so te kakovosti v telesih in v naših predstavah enake, in da je med obema popolna sličnost, kakor med predmetom in njegovo podobo v zrcalu. Vendar pa se prepričamo, če malo pomislimo, da temu ne more biti tako, vsaj ne glede vseh kakovosti teles. Isti ogenj, ki vzbuja v neki razdalji v nas prijeten občutek toplote, bo v večji bližini povzročil dokaj različen občutek bolečine. Zaradi tega, pravi Locke, moramo razlikovati med prvotnimi in drugotnimi kakovostmi. Prvotne kakovosti so od teles popolnoma neločljive. Telesa jih ohranijo v vseh položajih in v vseli spremembah in pretvorbah. Te prvotne kakovosti so v telesih samih, tvorijo jih gostota, razsežnost, oblika, gibanje, mirovanje in število. Predstave, ki jih imamo o prvotnih kakovostih, nalikujejo predmetom samim, in so vestni posnetki izvirnika. Drugotne kakovosti pa niso v predmetih, marveč so le učinek, povzročen v nas po prvotnih kakovostih. Barva, okus, zvok itd. so take drugotne kakovosti, katerim ne ustreza nič podobnega v predmetih samih. V telesih so samo sile, ki morejo te predstave v nas izzvati, in kar je v naši predstavi prijetno, toplo ali modro, je v resnici samo velikost, oblika in gibanje nečutnih delov teles samih.173 Analiza in kritika posameznih vrst kakovosti vodi Locke-a do kritike pojma substance, ki jo smatramo za pod-stat posameznih kakovosti. Locke je prvi, ki je na tem osnovnem pojmu dogmatične metafizike preizkusil, kako daleč segajo jasne in razvidne predstave. Jasne predstave o pod-stati vobče ni, pravi Locke. Ko govorimo o kaki posebni vrsti telesnih podstati, kakor o konju, kamnu itd., je predstava te podstati le skupek ali spletek posameznih preprostih predstav o čutnih kakovostih, ki jih najdemo običajno združene v stvari, imenovani kamen ali konj. Ker pa ne moremo razumeti, kako bi mogle biti te kakovosti same po sebi ali druga v drugi, domnevamo, da so v nečem in da jih nosi neki skupni predmet. Tega nosilca posameznih kakovosti označujemo z imenom podstat, dasi je gotovo, da o njem nimamo jasne in razločne predstave. Prav zaradi tega sta besedi substanca in akcidenca v modroslovju malo porabni, pravi Locke. Tisti, ki so se prvi zatekli k pojmu akcidenc kot dejanskih bitij, ki potrebujejo nekaj, v čemer bi tičala, so si morali izmisliti besedo podstat, ki te akcidence nosi. Če bi se bil ubogi indijski modrijan, ki je menil, da se mora tudi zemlja na nekaj naslanjati, le domislil besede podstat, mu ne bi bilo treba biti v zadregi in iskati slona, ki nosi zemljo, in želve, ki nosi slona. Beseda podstat bi bila sama vse to učinkovito opravila. Radovedneži pa bi se bili prav tako zadovoljili z odgovorom indijskega modreca, da nosi zemljo podstat. kakor se naši evropski misleci zadovolju- jejo z njo, čeprav ne vedo. kaj je* to. kar nosi akcidence. Prav tako nimamo po Locke-u jasne in razločne predstave o duhu kot nosilcu posameznih duševnih aktov. Prav tako malo vemo, kaj je to. kar v nas misli, kakor to, kaj je pod-stat telesnih stvari. Vsak dan moremo n. pr. opazovati pojave kohezije, in prav tako tudi pojave mišljenja. Toda če se vprašamo, kako se eno in drugo prav za prav vrši, ne moremo bolje razumeti pojavov kohezije kakor pojavov našega zaznavanja. To. kar deluje, notranje bistvo, nam ostane povsem nerazumljivo in telesna razsežna substanca je prav tako nezapopadljiva kakor misleča, breztelesna substanca.174 V svoji kritiki pojma substance ne gre sicer Locke tako daleč, da bi substanco zanikal, in pravi le. da nimamo o njej jasne in razločne predstave. O substanci vemo samo nejasno in zmedeno, kako deluje. Kaj pa je to. kar deluje, nam ostane popolnoma prikrito. V tej nepojmljivosti substance z lahkoto prepoznamo bistvene poteze Malebranche-ove kritike o pojmu učinkovanja. Locke in Malebranche sta sodobnika. Pri njima, in prav tako pri Leibnizu, Hume-u in Kantu vidimo, kako vodi problematika idej tudi pri različni usmerjenosti. pri različnih izhodiščih in pri različnih končnih rezultatih, nujno do nekih točk. v katerih se vse te razlike do neke mere izravnajo. Taka konvergentna točka je ravno vprašanje substance in pa problem vzročnosti, ki je z njim v najožji zvezi. V bistvu se vsi ti misleci strinjajo v tem. da zavračajo okultna svojstva in iskanje notranjih bitnosti ter se zavzemajo za mehansko razlago naravnih pojavov. Iz vsakdanje skušnje vemo, pravi Locke, da odda telo. ki trči ob drugo telo. s svojim sunkom gibanje naprej. Prav tako nam izkušnja kaže, kako vzbujamo potem naših misli gibanje v telesu. Če pa se vprašamo, kako se vse to godi, ne najdemo odgovora. Kajti podeljevanje gibanja s sunkom, pri čemer se v enem telesu izgubi prav toliko gibanja, kolikor ga prvo odda drugemu, si ne moremo predstavljati drugače kakor tako. da preide gibanje iz enega telesa na drugo. To pa je ravno tako nejasno kakor dejstvo, da sile našega duha gibljejo ali ustavljajo telo s pomočjo misli. Tudi pojem podstati nam teh pojavov ne more razložiti. Kako more podstat, ki je ne poznamo, spraviti potem misli telo v gibanje, je prav tako nerazumljivo, kakor način, kako more podstat podeliti telesu gibanje s sunkom. Bistvo razsežnosti je torej prav tako nejasno kakor bistvo misli. Zaradi tega je očitno, da so preproste predstave, ki jih dobivamo iz čutov in iz delovanja duha, skrajne meje. čez katere ne moremo napredovati niti za trohico, pa naj se trudimo, kolikor hočemo. Notranje bistvo teh predstav nam ostane za vedno prikrito. Niti telesna niti duševna substanca nam ne moreta nič razložiti, ker nič ne vemo o tem. kako delujeta.176 V zvezi s kritiko pojma substance je tudi povsem različno pojmovanje bistva in izvora kavzalnosti. Racionalistično pojmovanje vzroka ga je popolnoma istovetilo z razlogom: miselni postopek logičnega sklepa ni samo paradigma vzročne povezanosti, marveč je že vzročnost sama. V nasprotju s tem pojmovanjem pa imata po Locke-u pojma vzroka in ličinka korenine v čutnem in duhovnem zaznavanju. Na zaznavah o izpremembah stvari, ki jih naša čutila nenehoma dobivajo, moremo opazovati, da se eno stanje začenja vedno po delovanju drugega stanja. Iz teh opazovanj izvirajo tudi naše predstave o vzrokih in učinkih. To, kar proizvaja preprosto ali sestavljeno predstavo, označujemo z občim imenom vzrok, to pa, kar se proizvaja, z imenom učinek. Ker n. pr. stalno ugotavljamo, da se zaradi toplote izpremeni trd vosek v tekočega, in da izpremeni ogenj les v pepel, označujemo v prvem primeru toploto, v drugem pa ogenj kot vzrok.176 V naslednjem bomo videli, kako se empiristično pojmovanje vzročnosti, ki ga je omogočila Lockeova kritika o pojmu substance, pri Hume-u poglobi. Preden zaključimo svoj prikaz o Lockeu, naj poudarimo, da je tudi za Berke I e y - a redna zaporednost naravnih pojavov izvor naših predstav o vzročni povezanosti. In to navzlic temu, da je Berkelvjevo pojmovanje kavzalnosti povsem racionalistično. Vzrok je v zadnji instanci Berkeleyu Duh, to je aktivna netelesna substanca. Te smeri v Berkeleyevi filozo- 175 o. c„ II, XXIII, 28, 29. 170 o. c., II, XXVI. iiji ne moremo tu dalje zasledovati, ker bi nam v našem vprašanju ne prinesla ničesar, česar nismo že pokazali v zvezi z Leibnizom. Bog, kot stvarnik vsega, je tudi poslednji vzrok redovitosti, ki jo lahko opazujemo v naravnem dogajanju. Bog se poslužuje vedno istih sredstev, da doseže iste učinke. Zato, pravi Berkeley, imajo ideje, ki nam prihajajo iz čutov, stalnost, red in koherenco. Te ideje niso izzvane po naključju, kakor se mnogokrat zgodi pri idejah, ki izvirajo iz človekove volje, marveč se javljajo v rednih serijah. To nam omogoča predvidevanje, s pomočjo katerega lahko urejamo naša dejanja. Brez tega bi sploh ne vedeli. kako naj ravnamo. Na ta način vemo, da jed hrani, da spanje krepi, ogenj greje, da je sejanje v času setve sredstvo za žetev v času žetve itd. Da so ta sredstva primerna za te smotre, vemo iz opazovanja stalnih zakonov narave. To naše znanje torej ne izvira iz odkritja kake nujne povezanosti med našimi idejami, marveč iz opazovanja. Brez teh stalnih zakonitosti v naravi bi živeli v večni negotovosti in zmedi in človek bi se v življenju ne znal bolje vesti kakor novorojen otrok. Seveda sloni ta stalnost naravnega dogajanja, ki se nam javlja v rednih serijah, na dobroti in blagohotnosti, ki jo Bog izkazuje ljudem. Marljivo opazovanje naravnih pojavov nam torej lahko odkrije splošne zakone narave, iz katerih lahko sklepamo na druge pojave, toda vsi sklepi te vrste slonijo na predpostavki, da deluje Avtor narave vedno enakomerno in konstantno.177 To Berkeleyevo misel o rednih serijah, v katerih se nam javlja naravno dogajanje, se nam je zdelo važno poudariti na prehodu od Lockea k Humeu. Videli bomo, kako važno vlogo igra ta misel, ki je naznačena že pri Locke-u, v na-daljnem razvoju empirističnega pojmovanja vzročnosti, a prav tako v problematiki, ki jo je iz Llumejevega izhodišča razvil Kant. Hume- Leibnizovo razlikovanje med dejanskimi in razumskimi resnicami se v Humeovi terminologiji izraža v vprašanju moralne in demonstrativne gotovosti naših spoznav. Vse, kar je predmet razmišljanja 177 Trattato dei principii della conoscenca umana, prevedel Giovanni Papini, 1925, 26, 30, 31, 107. ali raziskavanja, se da deliti v dve vrsti, v odnose med predstavami in v dejstva. V prvo kategorijo spadajo znanosti: geometrija, algebra in aritmetika. Spoznave le vrste so intuitivno ali demonstrativno gotove, odkrijemo jih potem golega razmišljanja, njih nasprotje bi bilo protislovno in njih resničnost ni odvisna od resničnega bivanja: tudi če bi v naravi ne bilo nikakega trikota, bi Euklidovi teoremi ostali prav tako evidentni in gotovi. Pri drugem predmetu človeškega razuma, ki ga tvorijo dejstva, pa ni gotovost zajamčena na enak način kakor pri prvi kategoriji. Glede dejstev dosežemo lahko samo moralno gotovost, nikoli pa ne demonstrativne. Za dejstva ne velja, da je njih nasprotje izključeno, ker si z isto razločnostjo lahko predstavljamo nasprotne pojave, ki bi bili v skladu z resničnostjo. Če trdimo, da sonce jutri ne bo izšlo, ni to manj razumljivo in bolj protislovno kakor trditev da bo jutri izšlo. Če bi bil stavek, da sonce jutri ne bo izšlo, demonstrativno napačen in bi vseboval protislovje, bi si ga v duhu nikoli ne mogli povsem razločno predstavljati.178 Vsi miselni akti. ki se nanašajo na dejstva, so osnovani na razmerju med vzrokom in učinkom. Če najde nekdo na pustem otoku uro ali stroj, bo sklepal, da so na otoku bili nekoč ljudje, torej na drugo dejstvo, ki ni sedaj čutom pričujoče in na katerega se spomin ne razteza. Pri vseh miselnih postopkih, ki se nanašajo na dejstva, predpostavljamo torej, da je med enim dejstvom, ki je pričujoče, in drugim dejstvom neka povezanost, ki naš sklep opravičuje. Če bi te povezanosti ne bilo, bi naše sklepanje bilo neosnovano. To zvezo med dejstvi pa predstavlja odnos med vzrokom in učinkom. Če hočemo torej povsem razjasniti naravo moralne razvidnosti, ki nam jamči za dejstva, moramo raziskati, kako nastane spoznavanje vzročnosti. Kakor Locke in Berkeley, pravi tudi Hume, da ne pridemo k spoznanju odnosa med vzrokom in učinkom a priori, marveč edinole na osnovi 178 An Enquiry Concerning Human Understanding, cd. J. Mc. C orna ac k & Mary Whiton Calkins, 1913; citiram po nemškem prevodu R. Richterja: Eine Untersuclning liber den mensclilichen Verstand, izdaja Meiner, str. 35 in nas*l. izkustva. Izvor pojma vzročnosti je edinole izkustvo, da so neki predmeti stalno v neki zvezi. Če pokažemo še tako pametnemu človeku predmet, ki mu je popolnoma nepoznan, ne bo mogel niti pri na jnatačnejšem raziskavanju njegovih čutnih svojstev razbrati njegovih vzrokov in učinkov. Tudi če je bil n. pr. razum Adama takoj v začetku popolen, ni mogel iz tekočnosti in prozornosti vode sklepati, da bi ga voda zadušila, in prav tako ne iz svetlobe ali toplote ognja, da bi v njem zgorel. Kakovosti predmetov same ne odkrivajo niti vzrokov niti učinkov. Ali bi mogel kdo a priori dokazati, da sta mleko in kruh primerna hrana za človeka, za leva in tigra pa ne? Racionalistično pojmovanje vzročnosti, kakor smo ga v najčistejši obliki spoznali pri Spinozi, napreduje od vzroka k učinku. Spoznanje vzroka vsebuje že spoznanje učinka, kakor vsebuje spoznanje logičnega razloga implicite že spoznanje vseh njegovih zaključkov. Effectus cognitio a cogni-tione causae dependet et eandem involvit, je dejal Spinoza. Ravno nasprotno trdi Hume glede vzročnosti, ki se nanaša na dejstva in ki se strogo loči od analitičnega spoznavanja. Pokažite nam, pravi Hume, katerikoli predmet: kako naj napovemo iz njega samega učinke, ne da bi se posvetovali z izkustvom? Pri še tako natančnem raziskovanju ne moremo v vzroku samem odkriti učinka, saj je učinek povsem različen od vzroka. Če trči ena biljardna krogla ob drugo, je gibanje druge krogle različen dogodek, ki nikakor ni vsebovan v gibanju prve krogle. V prvem dogodku ni nika-kega opozorila na drugi dogodek. Če vidim, kako se ena krogla premika proti drugi, si lahko brez vsakega protislovja predstavljam, da bosta po trku obe krogli obstali, ali da se bo prva v premi črti odbila itd. Noben apriorni miselni akt ni sposoben, prikazati nam nujnost premikanja druge biljardne krogle v smeri, v kateri se res premika, in zakaj naj bi bilo edino to gibanje izmed vseh drugih možnosti miselno edino mogoče. Učinka torej ne moremo odkriti v vzroku analitično in prav tako ni analitična niti zveza med vzrokom in učinkom. Brez pomoči opazovanja in izkustva bi zaman skušali določiti potek nekega dogajanja ali izvajati učinek iz vzroka. Zaradi tega nam ostanejo zadnji vzroki vsega dogajanja pri- kriti. Naj višji principi, do katerih se lahko naravoslovje povzpe, so najbrže elastičnost, težnost, kohezija delov in podelitev gibanja s sunkom. Toda zaman bi iskali principe teh principov, vzroke teh splošnih vzrokov. Tudi najbolj popolno naravoslovje more le nekoliko premakniti mejo naše nevednosti, kakor služi morda tudi najbolj popolno duhoslovje samo temu, da odkrivamo nova področja naše nevednosti. Na vprašanje, kaj je bistvo vseh naših miselnih aktov glede dejstev, odgovarja torej Hume, da se vsi ti miselni procesi nanašajo na razmerje med vzrokom in učinkom. Na nadaljnje vprašanje, kaj je osnova vseh teh miselnih aktov in sklepov, pa pravi: izkustvo. Če pa hočemo vedeti, kaj je osnova vseh izkustvenih sklepov, je to novo vprašanje, ki zahteva nove utemeljitve. Te utemeljitve ne smemo po Humeu iskati v miselnem aktu, marveč v navadi. Kruh, ki sem ga jedel, me je hranil. Ali iz tega že izhaja, da me mora drug kruh v drugem času prav tako nahraniti? To se miselno ne zdi nujno. Čeprav so drevesa vedno cvetela spomladi, si prav lahko predstavljam, da bi cvetela v decembru in v januarju, v maju in v juniju pa da bodo izgubila listje. Ker pa nam je izkustvo enakomernega poteka naravnega dogajanja v preteklosti pokazalo, da so neki vzroki vedno povezani z nekimi učinki, pričakujemo, da bo tudi v bodočnosti tako. To naše pričakovanje sloni na veri, da bo bodočnost nalikovala preteklosti, na psihičnem aktu, ki je prav tako nujen kakor čustvo ljubezni ali sovraštva. Ne gre torej za miselni ali razumski proces, za intuitivno ali demonstrativno gotovost, marveč za vero, ki izvira iz navade. Navada je velika vodnica človeškega življenja, brez nje bi ostali za vedno v popolni nevednosti in bi ne mogli prekoračiti mej tega, kar je našim čutom in našemu spominu neposredno dano. Brez navade bi nikoli ne mogli sredstev prilagoditi smotrom in vsaka dejavnost bi na mah prenehala.170 V zgornjem smo videli, kako radikalno se razlikuje Hu-meovo empiristično pojmovanje vzročnosti od racionalističnega. Ostane pa še ena bistvena točka, v kateri se ta razlika oči 111 j e glede bistva vzročne povezanosti same. Ne gre za izvor pojma kavzalnosti, in tudi ne za njegovo funkcijo, po kateri naj bi nam omogočal brez pomoči izkustva napredovati od vzroka k učinku. Tudi ne gre za utemeljitev vzročnosti v aracionalnem principu vere. To pot se nanaša razlika prav na samo zvezo med vzrokom in učinkom, na to, kar po navadnem pojmovanju tvori bistvo vzročne zveze in jo loči od navadnega nasledovanja. To je pojem nujnosti, po katerem vzrok nujno proizvaja učinek. Že pri Galileju in pri Malebranchu smo opozorili na nejasnosti, ki jih vsebuje pojem nujnega proizvajanja. Te težave so tudi že Tockea napotile h kritiki pojma substance in racionalističnega pojmovanja vzročnosti. To kritiko izvede Hume do skrajnih meja in v mnogem oziru končnoveljavno, kolikor se more na tem področju sploh govoriti o končni veljavnosti nekih spoznav. V metafiziki, pravi Hume, ni temnejših in bolj nejasnih pojmov kakor so moč, sila, energija ali nujna zveza.180 Če se ozremo po zunanjih predmetih in opazujemo učinkovitost vzrokov, ne moremo sploh nikoli odkriti kake sile ali nujno zvezo. Nikjer ne vidimo svojstva, ki bi vezalo učinek na vzrok in bi prvega naredilo za nujno posledico drugega. Kar moremo ugotoviti, je samo to, da dejansko en pojav drugemu sledi. Trku ene biljardne krogle ob drugo sledi gibanje druge biljardne krogle, to je vse, kar vidijo naši zunanji čuti. Naš didi nima nobene druge predstave o na-sledovanju pojavov in v nobeni vzročni povezanosti ni nečesa, kar bi moglo v nas vzbuditi predstavo sile ali nujne zveze. Ko se pojavi neki predmet prvič, nikakor ne moremo domnevati, kakšen učinek bo iz njega izšel. Če pa bi mogel naš duh odkriti silo ali energijo vzroka, bi mogli tudi brez vsakega izkustva odkriti učinek in ga samo s pomočjo razuma povsem točno predvidevati in napovedati. Toda ta ideal racionalizma je nedosegljiv. Mi vidimo samo. kako se dogodki vrste v stalnih spremembah in kako se v nepretrganem zaporedju nizajo drug k drugemu. Toda sila ali moč. ki ves ta stroj poganja, nam je povsem prikrita in se nam v čutnih svojstvih teles nikoli ne odkrije. Kar vemo, je samo to, da spremlja plamen v resnici vedno toplota. Kaj pa tvori zvezo med njima, si ne moremo niti misliti. Toda moglo bi se trditi, da nam je predstava sile, ki nam je ne očitujejo zunanji čuti, znana iz notranjega izkustva. Ali ne premika povelje volje udov našega telesa? Učinkovitost volje poznamo vendar iz naše zavesti in iz nje bi mogla torej izvirati predstava sile ali energije in gotovost, da smo mi in vsa pametna bitja z njo obdarjeni. Vendar pa, če raziskujemo to trditev, vidimo, da moremo tudi v tem področju ugotoviti edinole zaporednost pojavov, nikoli pa sile, ki bi pojave na kakšen nujen način spajala. Dejstvo je, da sledijo gibi telesa povelju volje. Vsak trenutek nam izkustvo to izpričuje. Toda sredstev, potem katerih volja to doseza, sile ali energije, potem katere povzroči volja tako čudovite učinke, smo si tako malo v svesti, da se odtegujejo našemu raziskavanju. V naši volji ne najdemo ničesar, kar bi nalikovalo ustvarjajoči sili stvarnika, ko je priklical v bivanje mnogobrojne pojave narave. Daleč smo od tega, da bi si te energije volje bili neposredno v svesti. nasprotno, potrebno nam je tako zanesljivo izkustvo, kakor ga imamo, da se prepričamo o izrednih učinkih najpreprostejšega akta volje. Kaj je sila ali energija, ki nujno veže pojave in jih drugega iz drugega proizvaja, nam torej ni znano niti iz zunanjega niti iz notranjega izkustva. Pojem sile, energije ali nujne povezanosti vzroka z učinkom ima svoj izvor edinole v kopičenju enakih izkustev. Če nam je izkustvo v mnogih primerih izpričalo, da so neki pojavi vedno nastopali v spremstvu drugih pojavov, imenujemo ene vzrok in druge učinek ter menimo, da je med njimi neka nujna zveza. Toda večje število enakih primerov ne dokazuje nič več kakor en sam primer. Ko je človek prvič opazil podelitev gibanja potem udarca, n. pr. pri trku dveh krogel, ni mogel govoriti o kaki povezanosti pojavov, marveč samo o zaporednosti. Šele kopičenje enakih izkustev ga je pripravilo do tega, da je začel govoriti o zvezi med pojavi. Na pojavih samih se s tem ni prav nič izpremenilo, in samo v naši predstavi občutimo pojave kot povezane in napovedujemo en pojav iz drugega. Po tem čustvu, na osnovi kate- rega prehajamo od enega pojava k njegovemu običajnemu spremljevalcu, od vzroka k učinku, ki ga po navadi pričakujemo, je zasnovana predstava nujne povezanosti ali sile oziroma energije. Za to predstavo torej ni prav nič drugega kakor subjektivni občutek povezanosti in opravičilo napovedi, da bo učinek sledil vzroku.181 Kant. Kant sam priznava, da ga je David Hume zbudil iz dogmatičnega spanja in dal njegovemu raziskovanju na polju spekulativne filozofije povsem novo smer.182 S Humeovo kritiko racionalističnega pojmovanja vzročnosti se Kant povsem strinja: Hume je neovržno dokazal, da je apriorna dedukcija vzročnosti nemogoča. Racionalistična teza predpostavlja, da sledi iz pojma vzroka nujno učinek. Po Humeu in po Kantu pa je nemogoče razumeti, kako naj sledi iz tega, da nekaj je. nujno nekaj drugega.183 A priori nimamo nobenega pojma o tem, kako se more nekaj spremeniti in kako je sploh mogoče, da določenemu stanju v nekem trenutku sledi prav nasprotno stanje v naslednjem trenutku. V ta namen je neogibno potrebno izkustvo, ki nam pokaže, kako se prehod izvrši.184 V prvi izdaji Kritike čistega razuma, v poglavju, ki govori o sintezi imaginativne reprodukcije, pravi Kant, da se predstave, ki so se po empiričnem zakonu mnogokrat spremljale in druga drugi sledile, končno združijo in da nastane tako med njimi povezanost, po kateri prehajamo tudi v odsotnosti predmeta po stalnem pravilu od ene predstave k drugi. Ta empirični zakon pa predpostavlja. da so pojavi sami podvrženi takemu pravilu rednega nasledovanja. Brez tega bi se naša empirična imagi-nativna sposobnost sploh ne mogla udejstvovati in bi kakor mrtva in nam samim neznana zmožnost ostala skrita v naši notranjosti. Če bi cinober bil zdaj rdeč, zdaj črn, zdaj lahak, 181 o. c., str. 89 in nasl. 182 Prolegomena zu einer jeden kiinftigen Metapliysik, die als Wis-senschnft wird auftreten konnen, IV, sir. 8 (citiram po izdaji Cassirer, 1913). 193 1. c., str. 5. 1,4 Kritik dcr reinen Vernunft, 2. izd., III, str. 186; Prolegomena, IV, 7. zdaj težak, če bi se človek spremenil zdaj v to, /daj v drugo žival, če bi se zemlja, ko je dan najdaljši, pokrila zdaj s sadovi, drugič pa z ledom in snegom, bi moja empirična imaginativna sposobnost sploh ne imela prilike, da bi ji pri predstavi rdeče barve prišel na misel težak cinober. Če bi z neko besedo označevali zdaj ta zdaj drugi predmet, ali pa če bi isti predmet imenovali zdaj tako, zdaj drugače, ne da bi pri tem veljalo neko pravilo, kateremu so pojavi sami podrejeni, bi bila empirična reproduktivna sinteza sploh nemogoča.185 Na tem mestu se ne moremo spuščati v analizo razlik med prvo in drugo izdajo Kantove Kritike. Kar poudarja Kant v popolni skladnosti s Humeom, je realna redovitost zaporednosti, na katero naveže naš duh svojo dejavnost. Ta misel je že stara. V čudovitih verzih jo je izrazil Lu-k r e c i j : Nam, si de niliilo fierent, ex omnibus rebus Omne genus nasci posset: nihil semine egeret. Nec fructus iidem arboribus constare solerent, Sed mutarentur; ferre omnes omnia possent.180 Humeova kritika racionalističnega pojmovanja vzročnosti je povsem upravičena. Še v predkritični dobi je Kant pisal, da mora filozofija v odnosih vzroka in učinka, substance in dejanja razčleniti te komplicirane pojave in jih reducirati na preprostejše. Ko pa smo prišli do osnovnih odnosov, »hat das Gesclnifte der Philosophie ein Ende«. Z razumom samim ne moremo nikoli spoznati, kako more nekaj sploh biti vzrok ali imeti neko silo. Edini posel našega razuma pa je, da primerja stvari po pravilih identičnosti in protislovja. Osnovne pojme vzrokov moremo torej dobiti edinole iz izkustva. Vem, da misel in hotenje gibljeta moje telo, toda iz stavka identičnosti ne bom tega nikoli mogel izvesti. Da giblje volja mojo roko, ni bolj razumljivo, kakor če bi nekdo trdil, da more moja volja ustaviti tudi mesec v njegovem kroženju. Zaradi tega je vse, kar si izmislimo 185 Kritik der reinen Vernunft, 1. izdaja, str. 99—101 (III, str. 613). i8o rerum natura, I, 160—167. glede notranje povezanosti med vzrokom in učinkom, le pesnitev, »schopferisch oder cliimiirisch«.187 Besede: vzrok, učinek, sila, dejanje ne razložijo ničesar (»ich lasse micli auch durch die Worter Ursaclie und Wirkung, Kraft und Handlung nicht abspeisen«).188 Strogo moramo torej ločiti logični razlog od dejanskega vzroka. Tako bi logična nujnost, ki je svojstvena razlogu, bila povsem neuporabljva za razmerje med vzrokom in učinkom in Hume bi imel prav s svojo kritiko, da je nujnost v vzročnem odnosu samo izmišljena in zgolj navidezna. Toda Kant je daleč od tega, da bi smatral nujnost le »als angedichtet und vor blossen Schein«,180 ki nam jo je pričarala dolga navada. Če bi obveljalo Humeovo stališče, bi se vzročnost v ničemer ne razlikovala od gole zaporednosti in zveza med nasledu j očimi si pojavi bi bila zgolj subjektivna tvorba našega duha. Subjektivni red združevanja pa ne dokazuje ničesar za objektivni red zaporednosti. Dejstvo pa, da obstoji znanstveno izkustvo, dokazuje, da mora biti red zaporednosti objektivno utemeljen, ne pa osnovan zgolj na subjektivnosti duha. Toda te objektivnosti ne moremo, po Kantu, izvajati iz predmetov samih. Kaj so predmeti sami po sebi, tega sploh ne vemo. Vse, kar je, je vedno le za spoznavajoči subjekt. Predmeti sami po sebi bi imeli nujno svojo lastno zakonitost tudi izven subjekta, ki jih spoznava. To pa nam nič ne pomaga, ker eksistirajo predmeti po sebi za nas samo kot pojavi, torej kot naše predstave o predmetih. Kot predstave pa so vsi pojavi podvrženi zakonom našega duha. Problem se zdi torej nerešljiv. Po eni strani moramo ugotoviti, da eksistira objektivni red zaporednosti, po drugi pa ga ne moremo posneti iz predmetov samih, kajti teh po sebi sploh ne moremo spoznati. Kako torej opravičiti objektivnost, ki res obstoja, in kako se izogniti skeptičnim zaključkom Humea? Izhod iz te dileme najde Kant v pojmu transcendentalnosti. Transcendentalno, pravi Kant, imenujemo ono spoznavanje, ki se ne bavi toliko s predmeti, ka- 187 Traume eines Geistersehers, II, str. 187—188. 188 Einfiihrung des Begriffs der negativen Griissen in die Welt-vveisheit, II, str. 24-1. iso Prolegomena, IV, str. 62; 5. kor sploh z načinom, kako predmete spoznavamo, kolikor je to a priori mogoče.100 Izhodišče ne tvorijo več predmeti, marveč naše spoznavanje predmetov. Poudarek leži torej na analizi zmožnosti spoznavanja. Kant sam označuje svoj novi način gledan ja kot revolucijo v načinu mišljenja in kot koperniški preokret v problemu spoznavanja. Problem spoznavanja bi se po Kantu in po njegovem nauku ne smel več postaviti tako, da bi se vprašali, kako se predmeti zunanjega sveta zrcalijo v našem duhu in kako naj bo naše spoznavanje čim bolj točna in zvesta podoba predmetov v nas. Namestil iz predmetov, moramo izhajati iz našega duha in se vprašati, kako se spoznave konstituirajo v objektivni znanosti (matematika, naravoslovje itd.).101 Sredstva, s katerimi konstituira naš razum objektivno izkustvo, so kategorije. Kategorije, pravi Kant, so pojmi, ki predpisujejo pojavom, torej naravi kot celoti vseh pojavov (natura materialiter spectata) zakone a priori.102 Ena izmed teh kategorij je vzročnost, po kateri se vse spremembe vršijo po zakonu spoja med vzrokom in učinkom.103 Izkustvo je sploh mogoče samo na osnovi nujne zveze zaznavanj, in vzročnost, ki se nanaša na časovni red zaporednosti, pravi, da pri vsakem dogajanju predpostavljamo predhodno stanje, kateremu sedanje stanje po nekem pravilu sledi. Če ne bi predpostavljali pravila, po katerem se nasle-dovanje vrši. ne bi mogli govoriti o objektivnem redu zaporednosti, marveč samo o subjektivnem nasledovanju v naši aprehenziji. Naša subjektivna aprehenzija postaja torej objektivna samo na osnovi pravila, po katerem so pojavi determinirani v svoji zaporednosti, to je tako, kakor se dogajajo. In samo pod tem pogojem je izkustvo sploh mogoče.104 Kriterij, po katerem ločimo torej zgolj subjektivno nasledovanje v naši aprehenziji, je vedno pravilo, ali z drugimi besedami zakon, ki nas primora k priznanju nekega reda zaporednosti, ki je nujen. Vzročnost je zaradi 190 Kritik der reinen Vernunft, 2. izdaja, HI, str. 49. 191 Kritik der reinen Vernunft, III, str. 15 in nasl. Prolegomena, IV, str. 31 in nasl. 199 Kritik der reinen Vernunft, III, str. 133. 193 Kritik der reinen Vernunft, ITT, str. 175. 194 1. c., str. 178 in nasl. tega pred vsakim izkustvom, ker izkustvo šele omogoča. Vzročnost moramo nujno predpostavljati, še preden more nastati eno ali drugo konkretno izkustvo naravnega dogajanja. Kantova kritika skuša vnovič uvesti v opredelitev vzročnosti pojem nujnosti, ki ga je Humeova kritika izločila. Nujnost se izraža v zakonitosti, ki postane tako osnova vzročnosti. Racionalistična koncepcija vzročnosti je tej priznavala nujnost samo, ker jo je istovetila z logičnim sklepom. Kant razlikuje zadostni razlog kot princip logičnega spoznavanja od principa vzročnosti kot principa dogajanja v času. V tem oziru odobrava povsem Humeovo kritiko. Prav tako se priključuje Humeu v tem, da odločno odklanja v vzročni zvezi vsako notranje proizvajanje učinka po vzroku. Kaj je to, kar proizvaja, kakšne so notranje sile v svojem bistvu, je vprašanje, ki presega človeške zmožnosti. Poda od Humea se Kant razlikuje v ravnini, v kateri išče rešitev problema vzročnosti. Nujnost je pri Humeu utemeljena zgolj psihološko, Kant pa išče logične osnove, ki jih moramo pri tvorjenju svojih pojmov predpostavljati. Gre torej za dva načina raziskavanja. ki drug drugega ne izključujeta. Logična osnova vzročnosti v tej novi ravnini so kategorije duha, ki pojavom daje svojo zakonitost. Za vsako izkustvo je potreben razum, pravi Kant. in prvo delo razuma ni. dobivati o predmetih jasne predstave, marveč te predstave sploh omogočati. V pogledu vzročnosti se to vrši tako, da razum prenaša časovni red na pojave in zaradi tega velja princip vzročnosti v zaporednosti pojavov p r e d vsemi predmeti izkustva, ker je s a m o n a njegovi osnovi izkustvo sploh šele mogoče.106 Razne šole. ki so izšle iz Kantovega nauka, so skušale izpopolniti apriorne osnove spoznavanja, s kakšno srečo, je drugo vprašanje, ki ga ne moremo v postavljenem okviru obravnavati. Kriticizem je posebno zavračal vsako pojmovanje spoznavanja kot podobo spoznanega. Toda zdi se nam, da je vsa ta kritika v mnogem zgrajena na nesporazumih. kajti do neke mere bo ostal pojem ustreznosti misli predmetu vedno kriterij resnice, in več kot lake ustreznosti tudi nobena teorija podobe nima v mislih. Po različnih predmetih spoznavanja bo ustreznost misli predmetu pač različna. Predstava, ki jo imam o nekem človeku, se tembolj približuje resnici, čimbolj podobna mu bo, in v teh primerih gre res za sličnost podobe izvirniku. A prav tako nam podaja matematična teorija verno sliko dogajanja, čeprav moremo tu govoriti o kaki sličnosti samo v prenesenem pomenu, to je kot ustreznosti nečemu, kar eksistira neodvisno od nas. Neglede na protislovnost predmeta po sebi, ki jo je neokantizem skušal eliminirati, ostane v Kantizmu nerešeno vprašanje izvora kategorij in celotne strukture duha. Smatrati te za poslednjo danost in se zadovoljiti z odgovorom, da je v logičnem oziru neka utemeljitev poslednja in da zadošča sama sebi, je samoprevara, ki zamenjuje besede z argumenti. Nehote se človek domisli Miinch-hausena, ki za lastni šop potegne sebe in svojega konja iz močvirja. Navzlic Kantu ostane torej vprašanje, odkod kategorije duha. ki konstituirajo izkustvo in ki so logična osnova vsake znanosti. Vprašanje obdrži svojo upravičenost, tudi če bi se nam posrečilo odkriti te kategorije, kar pa se do danes ni zgodilo. Niti Kantova tabela kategorij niti katerakoli druga razpredelnica kategorij doslej ni obveljala pred kritiko. A tudi če bi se rešitev problema kategorij posrečila, bi se še vedno vprašali, odkod njihova skladnost z realnostjo. In ali moramo v tem vprašanju kakor Kant in drugi izhajati iz nekega osnovnega nezaupanja v možnost take skladnosti med subjektom in objektom? Ali ni neskladnost med obema mnogo bolj neverjetna kakor skladnost in ali ni ta rešitev, ki jo predlagajo nekatere novejše struje filozofije, v skladu z duhom Leibnizove filozofije, ki bo v tem oziru bolje ustrezala zahtevam znanosti kakor kanti-zem? In to navzlic temu, da se Kantova filozofija upravičeno označuje kot spoznavna teorija eksaktnega naravoslovja v obliki, ki mu jo je dal Newton? In če izhajamo iz hipoteze skladnosti med subjektom in objektom, bo ostala osnova te skladnosti vedno v objektivnem redu, ki se nekako »odraža« (da ne uporabimo besede »zrcali«) v subjektu. Navzlic mnogim pozitivnim stranem Kantove kritike glede na vzročnost se vendarle z njo zapletemo v nerešljive probleme, če sprejmemo njeno apriorno izhodišče. Ta ne- rešljivost se pokaže prav v vprašanju vzročnosti. Če se vse dogaja po vzrokih in učinkih, se tudi vse dogaja nujno, vse je torej determinirano. V tem redu dogajanja bi torej ne bilo prostora za svobodno voljo. Kant jo skuša rešiti na ta način, da jo iz sveta pojavov relegira v svet numenov in da razlikuje med empiričnim značajem, v katerem vlada zakon nujnosti, in inteligiblim značajem, ki je kraljestvo svobode. Tako pravi Kant v Kritiki čistega razuma, da je treba izvajati empirični značaj vsakega človeka iz pojavov, katerih učinek je, in da so zaradi tega vsa človeška dejanja določena po redn narave. Popolno spoznanje tega reda bi pokazalo, da ni niti enega človeškega dejanja, katerega bi ne mogli z gotovostjo napovedati iz njegovih pogojev in ga spoznati za nujno. Za ta empirični značaj torej ni svobode.191’ »Der Wille mag auch frei sein, so kann dieses doch nur die intelligible Ursache unseres Wollens angehen. Denn was die Phiinomene der Ausserungen desselben, d. i. die Hand-lungen betrifft, so miissen wir nach einer unverletzlichen Grundmaxime, oline welcher wir keine Vernunft im empi-rischen Gebrauche ausiiben konnen, sie niemals anders als alle iibrigen Erscheinungen der Natur, namlich nach un-wandelbaren Gesetzen derselben erkliiren.«197 Če bi mogli popolnoma poznati človekov empirični značaj, in vse okol-nosti, ki nanj učinkujejo, bi lahko človekovo bodoče ravnanje napovedovali z isto točnostjo kakor sončni ali mesečni mrk. Ne glede na to nujnost v redu pojavov pa bi mogli z ozirom na inteligibni značaj človeka, ki pripada redu stvari po sebi, trditi, da je človek svoboden.198 Da pa ta rešitev svobode ni nobena rešitev, je preveč jasno. Zato se tu ne bomo še dalje ukvarjali s to nemogočo združitvijo svobode in nujnosti. Če ne priznamo razlikovanja med pojavi in predmeti na sebi in apriornega izvora kategorij, se moramo zopet povrniti k Humeovemu izhodišču. Če imajo predmeti na sebi svojo lastno zakonitost, kakor to priznava Kant sam.109 jo morajo vendar tudi imeti pojavi, in iz nje mora izvirati in po njej biti ustvarjena 100 I. c., str. 384. 187 1. c., str. 537. 109 Kritik der praktischen Vernunft. V, str. 108. Prim. ibid., str. 110, 180 Kritik der reinen Vernunft, III, str. 133. tudi podoba, ki si jo naš duh o njej tvori. To pot, ki pomeni v opreki s Kantom povratek k Humeu, je ubral J. St. Mili, pri katerem se moramo nekoliko delj pomuditi, zaradi vpliva, ki ga je imel njegov nauk posebno na razne teorije o pravni vzročnosti. J St. Mili. V članku o angleškem pesniku in spiritua- lističnem filozofu Coleridgeju, objavljenem leta 1840., posname Mili antitezo, ki je razdvajala duhove njegovega časa in jih ločila v dva nasprotujoča si tabora. Coleridge, na katerega so globoko vplivali Kant, Schelling in nekatera dela Fichteja in Hegela, je po splošnem priznanju predstavljal idealistično smer. Tradicija idealizma ni prav za prav v Angliji nikoli prenehala, a po Coleridgeju se je okrepila z močnim pritokom nemške idealistične filozofije in z njim se je pričelo gibanje, ki je vodilo do angleškega neoidealizma (Stirling, Green, Caird, Bradley, Bosan-quet itd.). Glavni zastopnik empirizma pa je bil Bentham, nadaljevalec slavne, z Baconom započete tradicije, ki se ponaša z najbolj blestečimi imeni angleške filozofske zgodovine (Hobbes, Locke. Hume).200 Med obema taboroma, pravi Mili. vlada bellum inter-necinum, v katerem si stranki očitata prismojenost in moralno izkvarjenost. Senzualizem je psovka, s katero idealisti obkladajo empiriste, ti pa govorijo z zaničevanjem o misticizmu idealistov. Nauku prvih očitajo drugi, da ponižuje človeka v žival, nauku drugih pa očitajo prvi, da ruši v človeku duhovno ravnovesje in da ga dela zrelega za blaznico. Mnogi idealisti so globoko prepričani, da hočejo nasprotniki uničiti vse verske in nravne vezi, drugi pa prav tako globoko verujejo, da si nasprotniki izmišljujejo vedno nove dokaze le za to. da podpirajo stare predsodke in opravljajo na ta način najbolj prefrigane zvodniške posle v ko- 3"u London and Westminster Review, marc 1840, v John Stuart Mi '11 's Gesammelte Worke, prevod v redakciji Theodor ja G amper za, X. zv., str. 187 in nasl. Vsa Millova dela citiram po tej izdaji. Splošen pregled o sodobni filozofiji v Angliji podaja dobro delo Rudolfa Metza: Die philosophischen Strbmungen der Gegenvvart in Grofibritanien, 1935, 2 zvezka, posebno I, str. 217 in nasl. Za Milla prim. še Else W e n t s c h e r : Geschichte des Kausalproblems itd., o. c., str. 280 in nasl. ter Siinger: John Stuart Mili, 1901. rist starim aristokracijam in hierarhijam. Transcendenta-listi očitajo Lockeu in njegovim pristašem, da vodi nauk o empiričnem izvoru spoznavanja v skrajnih konsekvencah do ateizma. Empiristi pa trdijo s svoje strani, da idealisti ne presojajo resnice po izkustvu, marveč po svoji domišljiji in da more vsak fantast izdajati najbolj samopašne sanje za najbolj vzvišeno filozofijo in tveziti svetu, da so to spoznanja čistega razuma. la antiteza v filozofskih nazorih se je, pravi Mili, v politiki odražala v nasprotju med konservativci in liberalci. Glavni predstavnik Toryjev je Coleridge, duhovni vodja naprednih pa Bentham. Mili se postavlja odločno na stran Lockea in Benthama. Vse. kar moremo spoznati, izvira edinole iz izkustva in na izkustvo lahko reduciramo vse ideje, čustva ali sposobnosti, ki jih najdemo v človeškem duhu. Spoznavanje notranje narave stvari in prikritih vzrokov pojavov pa presega človeške sposobnosti.201 Glavno Millovo delo, Sistem deduktivne in induktivne logike, je klasično delo in magna carta empiristične logike. Od prve izdaje leta 184-3. do avtorjeve smrti leta 1873. je Logika doživela osem, bistveno izpopolnjenih in razširjenih izdaj. Profesor Killick je sestavil leta 1870. resume, ki je pod naslovom The students TTandbook of Mr. J.-St. MilPs Logic dosegel ob koncu stoletja že trinajst izdaj. Ogromni zunanji uspeh knjige razlagajo s posebnostmi intelektualne situacije v Angliji, ki je imela apriorizem in intuicionizem za steber političnega konservativizma in za glavno oviro socialnega napredka.201 Toda zunanji uspeh je nemogoč brez notranjih vrlin, in te priznavajo Millu tudi nasprotniki. S čudovito jasnostjo osvetljuje Mili tudi najtežje probleme in jih obravnava na podlagi direktnega poznavanja empiričnega materiala. Z vsake strani njegovega dela veje osvežujoči dih življenja in priča o filozofu, ki si je kakor malokateri drugi filozof prizadeval biti v neprestanem stiku z dejstvi empirije. To široko upoštevanje izkustva je ustrezalo zaliievam dobe. ki je bila priča vedno veličastnejšega 501 Coleridge, 1. c., X, str. 220 in nasl. 202 L a 1 a n d e : Les Theorires de rinduction et de l’Experimenta-tion, 1929, str. 172 in nasl. razvoja eksaktnih znanosti. Če moramo zaton Hegelove filozofije pripisati dejstvu, da znanost ni znala nič začeti z dedukcijami, ki so bile v opreki z dejstvi in s konkretnimi metodami znanstvenega raziskavanja, je uspeh Millove Logike dokaz, da je raziskavanje spoznavnih osnov empiričnih znanosti, izvedeno po metodi, ki se je v teh znanostih praktično uporabljala, ustrezala potrebi po filozofski sintezi, zgrajeni na dejstvih empirije. Millova teorija Smer svojega raziskovanja o vzročnosti vzročnosti. opredeljuje Mili povsem v skladu z razvo- jem znanosti in filozofije od Galileja dalje. Ugotovili smo, kako misleci najrazličnejše usmerjenosti odklanjajo vsako raziskovanje »notranjega bistva«, »skritih svojstev« itd., ki bi mogle učinek »proizvajati«. Enako pravi tudi Mili, da ne išče tvornih vzrokov in da se ne bavi s poslednjimi ali ontološkimi vzroki, in tudi ne z notranjo bitnostjo, ki bi imela zmožnosti resničnega proizvajanja učinka.208 Vzročnost, o kateri razpravlja Mili, ni tajinstvena vez med notranjimi svojstvi predmetov, marveč le dejstvo zaporednosti pojavov. Gre torej za preprosto resnico, da ugotavljamo med nekimi naravnimi pojavi nespremenljiv red zaporedja. Vsako iskanje, ki se ne omejuje na fizične vzroke, pa presega človeške zmožnosti. Če se torej omejimo na izkustvo, moramo ugotoviti nespremenljiv red nasledovanja, ki vlada med pojavi v nekem določenem trenutku in pojavi v naslednjem trenutku. Vesoljstvo, pravi Mili, je takorekoč sestavljeno iz ločenih vlaken. Ta vlakna predstavljajo posamezne serije enakomernosti ali zakonitosti, v katerih se nam kaže vse izkustveno dogajanje.804 Vesoljni red je sestavljen iz ločenih povezanosti, ki so v posameznih vrstah nespremenljive. Na 203 System tler deduktiven und induktiven Logik, III. knjiga, V. poglavje, § i in nasl. (cd. Gomperz, III, str. 10 in nasl.). 204 o. c., III, V, 2 (III, str. 15). M c y c r s o n je zelo poglobil' proble- matiko »vlaknaste strukture1« vesoljstva. Sam izraz vlaknastega ustroja narave pa uporablja po našem mnenju kot prvi Mili, ne pa Lord Balfour v delu L’idee de Dieu ct 1’esprit humain, franc, prevod, 1916, str. 192, kakor bi se moglo sklepati iz Meyersonovega prikaza. Prim. M c y e r - son : Du cheminement de la Pensee, 1931. §§ 85 in 93. Lord B alf on r neka dejstva sledijo druga dejstva in bodo, kakor menimo, tudi vedno sledila. Nespremenljivi antecedens imenujemo vzrok, nespremenljivi konsekvens pa učinek. Toda zelo redko imamo opravka z enim samim ante-eedensom. Navadno se mora združiti večje število antece-densov, da nastopi konsekvens. V takih primerih imamo navado, da izberemo en antecedens in ga pred drugimi odlikujemo z imenom vzroka, ostale antecedense pa imenujemo pogoje. Če je n. pr. nekdo umrl zaradi neke jedi, pravimo, da je bilo uživanje jedi vzrok njegove smrti. Uživanje jedi bomo označili kot vzrok, čeprav ne eksistira zveza samo med njim in smrtjo, marveč tudi med drugimi okolnostmi, ki so uživanje jedi spremljale, n. pr. telesna konstitucija, posebno zdravstveno ali atmosferično stanje itd. Pravi vzrok tvori jo torej vsi pogoji nekega pojava ali celota vseh antecedensov, brez katerih bi učinka ne bilo. Če se postavimo na strogo znanstveno stališče, nimamo seveda nobene pravice odlikovati en sam antecedens z imenom vzroka. Toda navadno se ne izražamo s točnostjo, ki jo zahteva znanost, in navadno teh netočnosti niti ne opazimo. V navedenem primeru so vsi drugi pogoji — z izjemo uživanja jedi — bolj ali manj trajna stanja in samo uživanje jedi je d o g o d e k , to je hipna sprememba ali vrsta hipnih sprememb. Vsi drugi pogoji bi kot stanja lahko trajali daljšo ali krajšo dobo, če ne bi nastopil dogodek, ki je izpolnil število pogojev, potrebnih za učinek. Ob nastopu dogodka (uživanje jedi) pa se učinek takoj pokaže. Zaradi tega se nam dozdeva, da je zveza med enim antecedensom (uživanjem zastrupljene hrane) in učinkom neposrednejša in ožja kakor med njim in drugimi antecedensi ali pogoji. Toda navzlic temu odlikovanju enega pogoja, ki ga imenujemo vzrok, ker privede stvar h koncu in takoj povzroči učinek, ni med njim in učinkom nobene ožje ali tesnejše zveze kakor med učinkom in katerimkoli drugim pogojem. Če ne bi bilo vseh pogojev, bi tudi učinka ne bilo. Zaradi tega je vsaka navedba vzroka nepopolna, dokler ne razumemo pod njim vseh pogojev govori o »vlaknih«, Levy-Brnhl o »plan de clivage«, Mach o »grupah občutkov« itd. Prim. tudi: Identite et realitc, 1932, str. 414' in n asi. nekega učinka. Nekdo zavžije merkur, gre na sprehod in se prehladi. Navadno bomo sicer dejali, da je bila vzrok prehlajenja sprememba temperature. I oda tudi uživanje merkurja je moglo biti nujen pogoj prehlada in zaradi tega bi bilo bolj primerno in točno, če bi kot vzrok obolenja označili spremembo temperature v zvezi z uživanjem merkurja. Toda celo tam, kjer stremimo po točnosti, ne naštevamo vedno vseh pogojev, ki v celoti tvorijo vzrok nekega učinka. Po navadi izpuščamo pogoje, ki so sami po sebi umevni ali ki jih v nekem oziru lahko brez škode prezremo. Če navedemo kot vzrok neke smrtne nesreče dejstvo, da je nekomu spodrsnilo na lestvi, preidemo kot samo po sebi umevno okolnost njegove teže, čeprav je tudi ta neobhoden pogoj učinka. Če pravimo, da spremeni pristanek krone neki zakonski načrt v zakon, pomeni to, da dopolni pristanek krone vse druge potrebne pogoje. Zaradi tega pa pristanka krone še nihče ne smatra za glavni pogoj. Če v nekem zako-nodavnem zborovanju izid glasovanja odloči predsednik, bomo sicer včasih dejali, da je on povzročil vse, kar pripisujejo temu zakonu kot učinek, čeprav ni njegov glas prav nič več tehtal kakor glas katerega koli drugega člana na zborovanju, ki je glasoval za predlog. Ta način izražanja pa je v zvezi s posebnim smotrom, ki ga zasledujemo. Če hočemo poudariti osebno odgovornost, ki jo ima predsednik za izid glasovanja, postane delež vseh drugih brez pomena in prav zaradi tega pripisuje m o vso o d g o v o r n o s t nje m u.205 V navedenih primerih smo počastili z imenom vzroka zadnji pogoj. Imamo pa tudi primere, kjer dajemo ime vzroka pogoju, ki ni zadnji. Pomanjkanje vsakega znanstvenega kriterija pri razlikovanju med pogojem in vzrokom ne dokazuje nobena stvar bolje kakor muhasti način, s katerim izbiramo med pogoji tistega, ki ga blagovolimo odlikovati z imenom vzrok. Nuvadno damo ta vzdevek pogoju, ki se površnemu opazovanju zdi najbolj očiten ali pa v nekih okoliščinah za učinek najbolj potreben. Zaradi tega označujemo kot vzrok včasih celo negativen pogoj. Tako 20.'. Podčrtal jaz. pravimo n. pr., da je vojsko presenetil napad sovražnika, ker ni straža stala na mestu. Toda odsotnost straže ni ustvarila sovražnika in tudi ni vzrok, da so vojaki spali. Kako je mogla odsotnost straže torej povzročiti napad? Vendar pa je treba upoštevati, da hočemo s tem načinom izražanja samo poudariti, da bi sovražnik ne mogel vojske presenetiti, če bi bila straža na svojem mestu, ne pa, da je nič, se pravi, odsotnost straže, nekaj povzročila, kajti iz nič ne nastane nič. Vsi učinki so po vzročnem zakonu povezani v vrsto pozitivnih pogojev, pri čemer je seveda vedno tudi potrebna odsotnost nekih drugih pogojev. Z drugimi besedami lahko trdimo, da nastane neko dejstvo ali neki pojav nujno, ko nastane neka kombinacija pozitivnih dejstev, pod pogojem, da ne eksistirajo druga pozitivna dejstva, ki ji nasprotujejo.208 Z ozirom na spremenljive potrebe prakse ga skoraj ni pogoja, pozitivnega ali negativnega, ki bi ga prej ali slej ne označili z imenom vzroka. Če umre nekdo zaradi strupa, mora imeti tudi telo: telesni organi so conditio sine qua non učinka. Ker pa vsi to vemo, ne pride nikomur na um, da bi ta pogoj označil za vzrok. Vendar pa si lahko mislimo primere, v katerih bi morali to storiti. Če bi Faust in Mefisto-feles skupaj zavžila strup, bi dejali, da je Faust umrl, ker je bil človeško bitje, Mephisto pa da je ostal pri življenju, ker je bil duh. Iz istih razlogov ne označuje nihče mišic ali telesnih kit kot vzrokov skoka, čeprav so nujni pogoji skoka. Prav tako ne označuje nihče časa kot vzroka za nastanek neke knjige, čeprav je jasno, da bi je ne mogli napisati, če ne bi razpolagali z njim. V nekaterih primerih pa polagamo prav na take pogoje ali okolnosti važnost. Če pravimo, da je nekdo utonil, ker ni znal plavati, že predpostavljamo, da je padel v vodo. Ta okolnost je tudi edini po- 200 V literaturi pravne kavzalnosti se je mnogo pisalo o vprašanju, kako more gola opustitev nekaj povzročiti. Mnogo nepotrebnega pisanja bi bilo prihranjenega, če bi bili pisci imeli na umu Millovo pravilo, ki pa je v bistvu zelo staro, saj je že Aristotel pisal o tem vpra- šanju: »Praeterea eadem est contrariorum causa: quod enim praesens est causa huius effectus, lioc absens dicimus interdum causnm esse con- trarii effectus: ut absentiam gubernatoris dicimus esse causam submer- sionis navis, cuius praesentia erat causa salutis (Phys. ed. cit. II, L 5). zitivni pogoj, vse drugo pa, da ni znal plavati, da 11111 ni nihče priskočil na pomoč itd. so le negativni pogoji. Če nekdo spodrsne na poledici in pade, označujemo kot vzrok spolzka tla ali pomanjkanje potrebne pažnje. Malokdo bi dejal, da je padel, ker je hodil, in vendar je to nujen pozitivni pogoj. Prav ta primer nam tudi kaže, da ne moremo razlikovati pogoja od vzroka po neki »dejstvujoči sili«, ki bi se kazala v vzroku. Hoja je edini dejstvujoči pogoj in vendar bi bilo povsem neprimerno opozoriti nanjo in ne na druge negativne pogoje. Verjetno je ponesrečenec hodil tako kot običajno in vsa razlika je le v drugih negativnih pogojih. Če vprašamo, zakaj so Kserksove čete premagale Leonida, bomo bržčas navedli kot vzrok njihovo ogromno premoč. Tudi v tem primeru je dejstvu j oča sila dejstvo, da so se Kserksove čete borile, česar pa ne bo nihče označeval kot vzrok. Kakor dejstvujoča sila je nepripraven kriterij za razlikovanje med vzrokom in pogojem razlika med trpnim in delujočim, ki jo v vsakdanjem življenju kaj radi uporabljamo, ko govorimo o tem, kar učinkuje, in o tem, na kar se učinek izvaja. Čeprav sta trpno in delujoče pogoja učinka, pridržujemo vzdevek vzroka po navadi delujočemu elementu in ne trpnemu. Toda tudi to razlikovanje je povsem verbalno in izvira iz slučajnosti jezikovne rabe. Čeprav imenujemo prusko kislino agens, ki zastrupljenega usmrti, je vendar v verigi pogojev celota trpnih svojstev prav tako delujoča kakor strup sam. Trpno je vedno tudi delujoče. Če pade kamen na zemljo, je po zakonu težnosti prav tako agens kakor zemlja, ker ne privlačuje samo zemlja kamna, marveč tudi kamen zemljo. V vsakdanjem življenju dajemo torej vzdevek vzroka zdaj temu zdaj drugemu pogoju. Ne da bi se držali nekega enotnega kriterija, se oziramo predvsem na praktične potrebe. V filozofskem pomenu pa ne more biti vzrok kaj drugega kakor celota vseh pozitivnih pogojev, katerim učinek neobhodno sledi. Pri tem predpostavljamo samo en negativen pogoj, namreč odsotnost vzrokov, ki delujejo v nasprotno smer in ki bi mogli uničiti učinke drugih vzrokov. Kakor Malebranche in Hume, zavrača tudi Mili nazira-nje, po katerem bi bilo delovanje volje pravzor kavzalnega odnosa in edini vir, iz katerega črpamo našo predstavo o vzročnosti. Volja je prav tako fizičen vzrok kakor vsak drugi in zveza med voljo in dejanjem nam ni nič bolj neposredno razumljiva kakor delovanje iskre na smodnik. Volja je antecedens, gibanje udov pa. ki ustreza aktu volje, konsekvens. Povezanost med voljo in gibom pa je prav tako stvar izkustva kakor vsaka druga vzročna povezanost. Hromeč se zaveda onemoglosti svojega uda šele potem, ko je dejanje hotel izvršiti in spoznal, da ud ne uboga. Njegova vednost o vzročni zvezi med voljo in dejanjem izvira iz izkustva, prav tako kakor znanje zdravega človeka o pokornosti udov. Povezanost med vzrokom in učinkom je torej v pogledu volje na isti stopnji kakor vzročna povezanost vseh drugih naravnih pojavov in ni ne bolj ne manj razumljiva kakor ta. Ker je vse v naravi povezano po vzrokih in učinkih, je stanje svetovja v vsakem trenutku učinek njegovega stanja v prejšnjem trenutku. Zaradi tega bi mogel nekdo, ki bi poznal vse delujoče sile sedanjosti, napovedati tudi vso bodočo zgodovino svetovja. Toda vse ni povezano z vsem, pravi Mili, izražajoč isto misel kakor Lukrecij v zgoraj navedenih stihih o naravi stvari. Vlaknasti ustroj vesoljstva zahteva, da izločimo izmed antecedensov nekega pojava tiste, katerim konsekvens nespremenljivo sledi. Med padcem valute na borzi in dvigom barometra n. pr. ni take nespremenljive zveze. Da izsledimo te enakomernosti, nasvetuje Mili štiri pripomočke, ki jih imenuje štiri metode za eksperimentalno izsledo-vanje. V resnici našteva Mili v osmem poglavju tretje knjige, kjer obravnava ta predmet, ne samo štiri, marveč pet kanonov. Pravila vzročnega raziskovanja, ki jih nasvetuje Mili. so pravila soglasja, razlike, kombiniranega soglasja in razlike, preostankov in vzporednih sprememb. Ta pravila ne služijo samo iskanju pravih vzrokov, marveč tudi dokazovanju, to je prepričevanju drugih, da je najdeni vzrok resnično nespremenljivi antecedens, kateremu konsekvens vedno sledi.807 Dokaz vzroč- Odkod prepričanje, da se v naravi dogaja nega zakona. yge pQ za]conu vzročnosti? V teku te raz- prave smo spoznali različne odgovore, ki so jih dali filozofi na to vprašanje. Po racionalističnem pojmovanju je univerzalna veljavnost vzročnega zakona sama po sebi razvidna kot nujna miselna resnica. Toda, pravi Mili, nadaljujoč ideje, ki jih je razvijal Hume, prav lahko si mislimo z nekoliko fantazije, da se nekje v vsemirju vse dogaja slučajno in da si pojavi sledijo brez vsakega stalnega zakona. Predstavljajmo si konec sedanjega svetovnega reda in kaos brez redovitega zaporedja, v katerem bi preteklost ne nudila nikakega jamstva za bodočnost. Človeško bitje, ki bi po nekem čudežu preživelo prehod iz reda v kaos, bi kaj kmalu nehalo verjeti v kakršnokoli enakomernost. Vera v enakomernost dogajanja torej nikakor ni prirojena. Tudi ni res, da bi bili ljudje v vseh časih verjeli v enakomerno in zakonito zaporedje dogajanja. Grški filozofi, celo Aristotel, so priznavali slučaj in spontanost. Slučaj in spontanost pa pomenita, da bodočnost ni enaka preteklosti. In še danes smatra dobra polovica filozofov, da akti volje niso podvrženi strogi zakonitosti. Prepričanje o univerzalni veljavnosti kavzalnega zakona se torej ne vsiljuje našemu duhu že od vsega početka kot nekaj nujnega in neodoljivega. Nasprotno se je človeštvo le polagoma povzpelo do tega spoznanja. Postopno generaliziranje mnogih zakonitosti manjšega obsega, mnogi primeri delnih vzročnih zakonitosti in enakomernosti so šele vodili do predstave o splošni zakonitosti v filozofskem pomenu besede. Naše znanje posebnih enakomernosti, iz katerih sklepamo mi univerzalno enakomernost, izvira seveda iz ohlapne in negotove indukcije, ki jo je Bacon upravičeno kritiziral kot »inductio per enumerationem simpli-cem, ubi non reperitur instantia contradictoria«. Ta indukcija obstoji v tem, da smatramo neko resnico za splošno-veljavno že zaradi tega, ker je resnična v vseh primerih, ki so nam znani. Nagnjenje k tej indukci ji je povsem naravno in je le izraz navade ali pričakovanja, da se bo izkustvo 207 Za podrobno analizo teh metod kavzalnega izsledovanja glej B i -limovič: Uvod v ekonomsko vedo, 1933, str. 169 in nasl. preteklosti ponovilo tudi v bodočnosti. Naš duh se povsem naravno nagiba k temu, da vsa svoja izkustva posplošuje, če le kažejo v eno smer in se nam brez posebnega iskanja ne očituje noben nasproten primer. Šele zelo kasno je človeštvo prišlo do tega, da je treba nasprotne primere iskati in v to svrlio delati poskuse in naravo izpraševati, kakor pravi Bacon. Zanesljivost indukcije ni torej odvisna od tega, da nam vsi znani primeri neko trditev potrjujejo in da nam ni znan noben nasproten primer, ali z drugimi besedami, upravičenost indukcije ni odvisna od števila enakih primerov. Prebivalcem centralne Afrike se je lahko nekoč zdelo, da v naravi ni očitnejše enakomernosti, kakor da so vsi ljudje črni. In vendar je bila njihova indukcija po preprostem naštevanju napačna, čeprav so bile izkustvene premise sklepa povsem pravilne. Iz generalizacije posameznih zakonitosti, ki smo jih spoznali potem indukcije po preprostem naštevanju, smo postopoma prišli do zakona splošne enakomernosti ali vzročnosti. Zakon splošne vzročnosti sam torej nima boljšega in trdnejšega temelja kakor indukcijo per enumerationem sim-plicem. Zdi se torej, da je ta indukcija edino mogoči način indukcije, kajti popolna — strogo znanstvena indukcija — izvaja sama svojo veljavnost iz nepopolne indukcije. V tem pa ni nikakega protislovja, kajti indukcija potem preprostega naštevanja ni postopek, ki bi bil logično napačen, marveč je samo nepopolna. Če bi bila res neveljavna, bi na njej ne mogli graditi veljavne jšega in popolnejšega postopanja, kakor bi se ne mogli zanesti na daljnogled, če bi ne zaupali očem. Generalizacije iz indukcije po preprostem naštevanju so v mnogih primerih dovolj zanesljive, da nas vodijo v praksi. Ali bi mogel kdo trditi, da ne zaslužijo zaupanja oni splošni stavki, ki jih je človeštvo dognalo v začetku svojega izkustva, n. pr. da jed hrani, da ogenj gori in da voda gasi? Te zadnje generalizacije pa ne predpostavljajo — kakor strogo znanstvena indukcija — veljavnosti univerzalnega kavzalnega zakona, marveč samo enakomernost v posebnem razredu naravnih pojavov. V takem omejenem obsegu je bila enakomernost izpričana po izkustvu. Iz tega pa nikakor ne sledi, da bi že te delne enakomer- nosti bile anticipacije univerzalne enakomernosti in da predstavlja že najbolj primitiven izkustven sklep vzročni zakon v njegovi popolni formulaciji, kakor trdijo aprioristi. Samo ker smo izgubili iz vida postopen prehod k vedno splošnejšim generalizacijam do končnega univerzalnega vzročnega zakona, je moglo nastati prepričanje, da je kavzalni zakon dan a priori in da ne izvira iz izkustva. Veljavnost univerzalnega kavzalnega zakona sloni končno na indukciji po preprostem naštevanju, ta pa na redu, ki vlada v vesoljstvu. Pri vsakem induktivnem sklepu predpostavljamo, kakor rečeno, da vladajo v naravi slični primeri in da se v istih okolnostih ponavlja vedno isto. Čeprav je kavzalni princip ena zadnjih indukcij, do katerih se je človeštvo povzpelo, je vendar logično porok veljavnosti vseh delnih indukcij. Vsako indukcijo spremenimo lahko v silogizem na ta način, da ji pridamo splošni gornji stavek. Če na ta način spremenimo potek nekega induktivnega postopka v vrsto silogizmov, pridemo prej ali slej do silogizma, ki bo zadnji v vrsti in katerega gornji stavek je aksiom o enakomernem poteku vsega dogajanja. Pri indukciji: kar velja za Petra, velja za Pavla, kar pa velja za Petra in Pavla itd., to velja za vse ljudi, predpostavljamo, da bi bilo vsako drugo sklepanje nezdružljivo z enakomernostjo, ki jo opazujemo v vsem poteku narave. Ta princip bi bil kršen, če bi bil Pavel smrten, Peter pa nesmrten. Če se je neko pravilo, pravi Mili, vedno pokazalo kot pravilno in v nobenem primeru kot napačno, zagrešimo vendar težko napako, če ga smatramo za naravni zakon, ne da bi ga preizkusili po eni izmed štirih induktivnih metod. Navzlic temu pa smemo smatrati to pravilo za empiričen zakon, veljaven v nekih prostornih in časovnih mejah. Preko teh meja pa ne smemo brez nadaljnjega razširiti veljavnosti empiričnih zakonov. Če pa je predmet neke generalizacije tako obsežen, da se mora v vsakem kraju in ob vsakem času pokazati njegova pravilnost ali napačnost, in če se ta generalizacija pokaže vedno kot pravilna, imamo sicer še vedno opravka z empiričnim zakonom, toda s takim zakonom, katerega obseg se krije s celotnim človeškim izkustvom. T aka najbolj splošna in najbolj obsežna resnica je zakon vzročnosti. On stoji glede splošnosti in glede gotovosti na čelu vseh izkustvenih enakomernosti. Čeprav smo prišli do njega po indukciji iz posameznih delnih vzročnosti, je vendar bolj gotov in in bolj zanesljiv kakor katerakoli delna zakonitost, iz katere smo ga abstrahirali. Vsako posamezno vzročno zaporedje je le primer univerzalnega vzročnega zaporedja. Vse, kar se dogaja, se dogaja po zakonu, in univerzalna zakonitost izraža vzročnost, ki obsega vse človeško izkustvo in je osnova vsake indukcije. Kriza kav- Navzlic neštevilnim kritikam, katerim so zalnosti. bili Millovi nauki od najrazličnejših strani izpostavljeni, je treba ugotoviti, da predstavlja Millova teorija kavzalnosti sintezo razvoja, ki se je v filozofiji vršil od Bacona, v znanosti pa od Galileja dalje. Ta nazor o kavzalnosti je odložil vse antropomorfne primesi in vsako analogijo s človeškim ustvarjanjem. Kant in Mili, da omenimo tu samo dve filozofske smeri, ki sta antitetični odklanjata oba skrivnostne sile, ki bi učinek proizvajale potem bitnosti. Eden in drugi zavračata analitično pojmovanje kavzalnosti, obema je kavzalnost le stroga zakonitost v zaporedju pojavov. Idejo te stroge zakonitosti so izrazili že stari, kakor smo videli iz nekaterih tekstov, in so v tej zvezi poudarjali teoretično možnost predvidevanja vsega bodočega dogajanja. Od teh časov naprej ni misel o možnosti napovedovanja več izginila iz znanosti in filozofije. In kako naj bi tudi izginila, ko ustreza ta možnost osnovnim biološkim funkcijam vseh živih organizmov, ki so dosegli neko stopnjo razvoja? Videli smo, da služi stopnjevanju življenjskih možnosti sploh vse spoznavanje od najbolj preprostega zaznavanja dalje. Pot, ki jo je človeški duh hodil, je vedno bolj jasno kazala osnove, na katerih sloni možnost predvidevanja. Po mnogih neuspelih poskusih, ki niso mogli vesti nikamor, kakor n. pr. v magiji, se je polagoma izoblikovala podoba sveta, v kateri se vse dogaja po meri, teži in številu. Iz sveta čutnega zaznavanja, iz heterogenosti zvokov in barv se je človeški duh povzpel do kozmosa, v katerem ni več heterogenosti čutnih likov, marveč samo razlika v kvantiteti. Mehanistična podoba sveta, kakor imenujejo mnogi ta nazor, sloni na principih Evklidove geometrije in osrednjih sil, ki delujejo med materialnimi točkami. Aksiomi Evklidove geometrije so se zdeli tako jasni in po sebi razvidni, da jih je n. pr. Kant proglasil za apriorne like našega razuma.208 Stroga zakonitost, ki je vladala v tem svetu, ni bila več hipoteza, marveč jo je izkustvo potrdilo: zakon vzročnosti kot zakonito zaporedje pojavov se je izražal v matematičnih enačbah. Klasična mehanika je razlagala vse pojave s privlačnimi in odbojnimi silami, ki delujejo med materialnimi točkami. Te si je predstavljala kot zelo majhna, toga, ne dalje deljiva telesca. Gibanje materialnih točk ustreza zakonu, ki ga je ugotovil N e w t o n : Vsako telo vztraja v stanju mirovanja ali enakomernega premočrtnega gibanja, če ne deluje nanj nobena sila, ki bi izpremenila to stanje. Izprememba gibanja je vedno sorazmerna učinkujoči gibalni sili. Vse izpre-membe gibanja pa lahko izračunamo s pomočjo diferencialni li enačb. Položaj vsakega telesa ali sistema materialnih točk je odvisen od mehanski h sil, ki so delovale nanj v neposredno predidočem trenutku, in sil, ki delujejo v sedanjosti. Te določajo njegovo stanje v bodočnosti. Če torej poznamo lego in impulz materialne točke v nekem času in vse sile, ki nanjo delujejo, moremo s pomočjo Newtonovih diferencialnih enačb napovedati njen položaj ne samo v naslednjem trenutku, marveč ga lahko izračunamo za poljuben trenutek v preteklosti in bodočnosti. Učinkovitost tega nazora se je posebno pokazala v ma-krofiziki: na osnovi Newtonovega gravitacijskega zakona je n. pr. Leverrier leta 1846. pri pisalni mizi izračunal, na katerem mestu se mora nahajati nov, še neodkrit planei, ki je motil pota skrajnega, tedaj znanega planeta Urana. Malo pozneje je nemški astronom Galle tudi v resnici odkril ta planet (Neptun) komaj eno stopnjo od mesta, ki mu ga je računsko določil Leverrier.20" Na isti način so astronomi odkrili leta 1930. planet Pluton.210 208 R. v. Mi se s: liber dns natunvissenschaftliche Weltbild der Gegenwart, v Natimvissenschaften, 1930, str. 886 in nasl. so" Čermelj : Kozmogrufija, 1934, str. 103. 210 Z i mm er : Umsturz im Weltbild der Physik, 1934, str. 28. Blestečo formulaci jo tega svetovnega nazora na osnovi Newtonove mehanike najdemo pri Laplace-u. Pri tem moramo znova opozoriti, da gre za staro misel, ki so jo izrazili že stoiki in ki jo med drugimi tudi Leibniz na podoben način izraža. Toda razlika med starim in novim determinizmom je v možnosti izkustvene verifikacije, ki se tudi za Laplaceovo hipotezo ni zdela teoretično nemogoča ali celo v protislovju s principi znanosti. V predavanju, ki ga je imel Laplace leta 1795. na Ecole Normale, ko ga je nacionalni konvent imenoval za profesorja matematike, izhaja iz predpostavke, da so vsi naravni pojavi le matematične rezultante majhnega števila nespremenljivih naravnih zakonov. Pot najmanjšega molekula je prav tako določena po železnih zakonih, ki se odražajo v Newtonovih diferencialnih enačbah. kakor pot naj večjega planeta. Za zdravo filozofijo je to, kar imenujemo naključje ali smoter, le izraz nevednosti o pravih vzrokih. Nobena stvar ne more nastati brez vzroka. Samostojni začetki so le iluzije. Zatorej je sedanje stanje vesoljstva le učinek njegovega prejšnjega stanja in vzrok naslednjega stanja. Um, ki bi v nekem trenutku poznal vse sile. ki delujejo v naravi, in vzajemni položaj bitij, ki jo sestavljajo, bi mogel, če bi bil dovolj obsežen, podvreči te podatke matematični analizi, izraziti v eni sami formuli gibanje naj večjih teles vesoljstva in najlažjih atomov. Takemu umu bi ne bilo nič negotovo, bodočnost in preteklost bi mu bili očiti. Človeški razum nudi v preciznosti, katero je umel dati astronomiji, medlo sliko tega vsevednega uma. Odkritja v mehaniki in geometriji, združena z dognanjem o splošni gravitaciji, so človeški razum usposobila, da lahko izrazi v istih analitičnih enačbah pretekla in bodoča stanja svetovnega sistema... Vsi ti nazori približujejo človeški razum brez prestanka onemu veleumu, od katerega pa bo vendar ostal za večne čase neskončno oddaljen.211 O kaki možnosti popolnoma eksaktne verifikacije te hipoteze ni bilo seveda nikoli govora in Laplace sam jo iz- 211 Essai philosophique sur les probabilites, nova izdaja, Pariš, 1920, str. 6 in nasl. Prva izdaja je od 1. 1814. — Za analogije Laplaceovega »Duha« v Boško vice vem sistemu glej L. Č. v recenziji predavanja Riharda Zupančiča: Determinizem in fizikalna slika sveta, in tam navedeno literaturo, Proteus, IV, str. 83. ključuje zaradi omejenih možnosti človeškega razuma, kakor sta jo pred njim izključevala že Leibniz in Kant. Vendar pa se Laplaceova teza razlikuje od pesniške formulacije univerzalne zakonitosti, ki jo najdemo n. pr. pri Omarju Khayyamu, po iem, da govorijo vsa delna izkustva v prilog njegovi tezi. Princip kavzalnosti je, kakor smo videli pri Millu, navzlic izkustvenemu izvoru vendar porok vsake indukcije in vseh delnih enakomernosti, ki jih dnevno ugotavljamo. Znanost je torej hodila po poti, ki jo je človeški razum ubral že od vsega početka, poglobila je in spravila v sistem izkustva vsakdanjosti in jim poiskala višje osnove. Zaradi tega je tudi Laplace pričakoval prav od raziskovanja mikroskopskih pojavov še boljšo potrditev svoje teze kakor od makrofizike. Bil je globoko prepričan, da bo trajno napredovanje našega znanja vedno bolje kazalo, da je pojem verjetnosti le izraz našega neznanja in naše nevednosti o resničnih kavzalnih odnosih, ki vladajo vsem stvarem. Če naj verjamemo nekaterim novejšim fizikom, pa bi bila raziskovanja mikrofizičnih pojavov pokazala, da zakon vzročnosti ne velja in da je teza univerzalnega determinizma le puhla hipoteza. Namesto vzročnosti pa da je treba priznati tudi v fiziki, kakor pri človeški volji, svobodno izbiro. Tako pravi n. pr. astronom in fizik Jean s, da postaja vesoljstvo vedno bolj podobno veliki misli kakor velikemu stroju. Duh ni nekaj tujega, kar se vsiljuje materiji, in v vesoljstvu se očituje usmerjajoča in vladajoča sila, sorodna našemu individualnemu duhu.212 Eddington trdi, da fiziki ne zavzemajo več prvega mesta med zagovorniki determinizma. Fizika ne pozna več niti enega determinističnega zakona in determinizem je povsem izginil iz teoretske fizike. Glede duhovnega indeterminizma pa izvaja Eddington iz novih fizikalnih teorij naslednje zaključke: 1. Nova fizika odpira vrata indeterminiranosti duhovnih pojavov, kajti, če je fizični svet indeterminiran, morajo biti tudi duhovne odločitve ravnotako indeterminirane. 2. Široko indeterminiranost atomskih pojavov je treba prenesti na človeško ravnanje. 3. Če je atom indeterminiran, mora biti 212 The new background of Science, nem. prevod pod naslovom: Die neuen Grundlagen der Naturerkenntnis, 1934. najmanj enako indeterminiran človeški duh, kajti težko bi bilo priznati teorijo, po kateri bi bil duh bolj mehanističen od atoma.218 Po Milanu V i d m a r j u naravnih zakonov sploh ni. Čas, vzročnost, naravni zakoni, tri dimenzije in prostor so samo varljive prikazni. Ves svet je slep, povsod je vladar hazard, naključje, povsod je kaos, nered, divji ples. Vsi naravni zakoni so samo verjetnosti, samo statistična dejstva. Resničnega naravnega zakona, takšnega, ki bi se mu snov pokorila točno in brez ugovora, ni niti enega. Profesor Vidmar ne veruje v vzročnost, svet mu je indeterminiran. V sodobnem živem boju med deterministi in indeter-ministi je odločno na strani poslednjih.214 V skladu s takimi in podobnimi nazori naletimo v sodobni literaturi vedno češče na izjave, da vlada v naravoslovnih krogih odkrita pripravljenost, navezati zopet stike z »višjimi« vrednotami, ki so se zdeli povsem pretrgani, da pomeni preobrat v osnovah teoretske fizike pronicanje teleologije v fiziko,215 da se nam danes zdi svet manj vezan na stroge zakone kakor za časa Laplace-a in da se v fiziki kaže potreba finalnega razmotrivanja.216 Nekateri govorijo o tem, da se morajo molekuli »nekako med sabo sporazumevati«,217 drugi o »poosebljenju elektrona«, o »svobodnem izbiranju« atoma med raznimi možnostmi pri prehodu iz enega stacionarnega stanja v drugega.218 To svobodno izbiranje naj bi bilo seveda akavzalno, toda podrejeno celoti, in kot najglobljo spoznavo kvantne mehanike proglašajo nekateri 213 Sne le probleme du determinisme, 1034, v zbirki Actualites scienti-fiques et industrielles, Hermann & Cie., Pariš. 214 Moj pogled na svet, 1935, passim, posebno str. X, 35, 38, 127, 128, 129, 135. 215 B. B a v i n k : Die Natunvissenschaften in Dritten Reich, Unsere Welt 25. I. 1935, str. 225, cit. po Frančku : Das Ende der mecliani-stischen Physik, 1935, str. 27; Franck: Spiritualistische Auffassung in der modernen Physik, Erkenntnis V, str. 67 in nasl.; prim. tudi: Ba-vi n k : Die Naturwissenschaft auf dem Wege znr Religion. 210 W. T r o 11 : Organisation und Gestalt im Bereich der Bliite, 1928, 11; H. W e y 1 : Philosopliie der Mathematik, 1926; cit. po Franck; Das Kausalgesetz und seine Grenzen, 1932, str. 130, 303. 217 cit. po Dr. Š. Markovič: Kriza kavzalnosti, 1935, str. 149. 218 N. Bolir: Atomtheorie und Naturbeschreibung, 1913, str. 71. princip, da je celota več kakor preprosta vsota posameznih delov. Ta primat celote nad posameznimi deli se baje kaže n. pr. v tem, da se delci plinov ne smejo vesti »kakor hočejo«, marveč da se mora vsak izmed njih ravnati po gibanju drugih.210 V liziki bi imeli torej ravno tak položaj kakor ga glede razmerja delov do celote v psihologiji zavzema n. pr. likovna teorija (Gestalttheorie). Po W e r t h e i m e r j u , ki zastopa primat celote, niso pojavi vsote posameznih elementov, marveč so take celote, da elementi ne eksistirajo pred njimi. Celota je enota, različna od elementov, ki jo tvorijo. V psihologiji se ta teorija odraža v odklanjanju tako zvanega psihološkega atomizma in asociacionizma.220 Enako se iz »celotnega«, »smotrnega« in »dinamičnega« gledanja v fiziki izvajajo neki svetovnonazorski zaključki in konkretne zahteve po določeni organizaciji družbe in države v smislu totalitarnega principa. Devetnajsto stoletje karakterizirajo nekateri kot »stoletje pozitivističnega kretinizma«, katerega naj v dvajsetem stoletju nadomesti svoboda kot univerzalni princip materije in duha. V nasprotju s »francoskim« meha-nističnim racionalizmom in z »angleškim« pozitivističnim empirizmom naj nova kvantna mehanika zopet omogoča vero v svobodno voljo in izvede na vseh področjih organsko, totalitarno, bolj duhovno in manj materialno pojmovanje sveta in življenja.221 Kaj je resnice na vseh teh trditvah in na zaključkih, ki se iz novih fizikalnih teorij izvajajo za teorijo vzročnosti? Koliko nas sili nova teoretska fizika k reviziji naziranj, ki so se zdela po vsem zgodovinskem razvoju človeške miselnosti dokončna? Odgovor na to vprašanje nam bo dal pregled kvantne teorije, kolikor se nanaša na problem vzročnosti. 210 N. B o h r : 1. c., 13; J e n s e n : Kausalitiit, Biologie und Psycho-'logie, Erkenntnis, IV/3, str. 191. M a r c h : Dic Grundlagen der Quan-tenmechanik, 1931, str. 250, cit. po Popper: Logik der Forscliung, 1935, 241. Petermann : Die Wertheimer-Kofka-Kohlersche Gestaltthe- orie und das Gestaltproblem, Leipzig, 1929, passim. 221 R. Ruycr : Revue de Synthese, VI, 1933, str. 167 in nasl.; P h. Franck: Das Ende der mechanistischen Physik, 1935, str. 5, 27. Kvantna S stališča spoznavne teorije, ki obravnava mehanika. odnos med spoznavajočim subjektom in spoznavaniin objektom, ustreza klasična fizika nazoru filozofskega realizma. Ona predpostavlja popolno nezavisnost spoznanih fizikalnih relacij od spoznavajočega subjekta, ali, kakor pravi Planck, »die vollstan-dige Loslosung des phvsikalischen Weltbildes von der Indi-vidualitat des bildenden Geistes«.222 Naloga fizike je. raziskovati realni zunanji svet, ki ga ni istovetiti s čutnim, nam neposredno danim svetom. Klasična fizika predpostavlja, da akt spoznavanja v ničemer ne vpliva na točnost spoznave same. Eventualne napake, ki nastajajo zaradi nepopolnosti naših čutov ali merilnih instrumentov, ki so le podaljšani čutni organi, ne prihajajo v poštev, ker jih lahko brez škode zanemarjamo ali pa računsko eliminiramo. Po naziranju klasične fizike je poljubno stopnjevanje v preciznosti opazovanja in merjenja principialno mogoče. Kvantna mehanika opušča izhodišče klasične fizike, da je popolno spoznanje nekega izoliranega sistema principialno mogoče, in trdi ravno nasprotno, da je namreč principialno nemogoče, spoznati in določiti z isto natančnostjo lego i n brzino neke materialne točke. S čim večjo natančnostjo se nam posreči določiti brzino, tem manj določena je lega in obratno. To vzajemno omejevanje pri točni določitvi materialne točke, ki ga Bohr označuje kot »komplementarnost med možnostjo merjenja lege in impulza«, se izraža v eksaktnih odnosih, v takozvanih Heisenbergovih relacijah nedoločnosti. Produkt obeh. nedoločnosti lege in brzine. je vedno enak dejstvu j očem u kvantu, to je Planckovi konstanti h. Še tako popolne merilne priprave nam torej nič ne pomagajo in večje preciznosti, kakor je izražena v Planckovi konstanti ll, ni mogoče doseči. Instrumenti so sami sestavljeni iz fotonov in elektronov, ki učinkujejo na fotone in elektrone, katere hočemo meriti. Zaradi tega ne pridobimo ničesar, če nadomestimo človeškega opazovalca s fotografsko ploščo.22” Če hočemo izmeriti 222 Neue Bahnen der physikalischen Erkenntnis, v Wege zur physi-kalischen Erkenntnis, 1934, str. 30 in nasl. 223 Heisenberg: Kausalgesetz und Quantenmechanik, Erkenntnis, II, str. 179 in nasl. lego neke materialne točke, jo moramo osvetliti. Svetlobni žarek, ki zadene elektron, mu da sunek, ki je tem večji, čim krajši je svetlobni val. S kratkostjo svetlobnega vala raste sicer krajevna določenost materialne točke, a se sorazmerno v smislu nedoločnostnih relacij manjša določnost brzine. Nedoločnost izvira torej iz vzajemnega učinkovanja med opazovanim pojavom in opazovalcem, ki se ne da nikoli povsem točno ugotoviti. Če pa ne eksistira materialna točka klasične mehanike s točno izmerljivo lego in brzino, tudi ne eksistira določena pot elektrona.224 Bistveno razliko med klasično in novo fiziko lahko re-zumiramo v naslednjem: 1. a) Po klasični fiziki lahko kdorkoli in kadarkoli ugotovi, da neki opazovani sistem soglaša z nekimi diferencialnimi enačbami. Naj eksperiment ponovimo še tolikokrat, rezultat bo vedno isti. b) Po kvantni mehaniki je že prvi opazovalec s samim opazovanjem sistem izpremenil, drugi opazovalec ga vidi že izpremen j enega in ga seveda z opazo vanjem znova izpre-meni. Sistem nima torej objektivne realnosti v tem pomenu, da bi videl vsak opazovalec eno in isto.226 2. Po klasični teoriji se pojavi odigravajo v prostoru in času. Materialno točko klasične mehanike si moremo nazorno predstavljati kot individuum, ki ima neko lego in impulz. Po kvantni mehaniki pa nadomeščajo točno lokalizirane fizične individuje s točno določenim gibanjem individuji, pri 224 Planck: Das Wcltbild der neuen Physik, v Wege zur physi- kalischen Erkenntnis, 1934, str. 196, 245 in nasl. 22:' Heisenberg: Diskussion iiber Kausalitat und Quantenmecha-nik, Erkenntnis, II, str. 186—187. — Bohr: Atomtheorie und Natur-beschreibung, 1931, str. 77 »... Die in der Physik vorliegende Situation hat uns eindringlich an die alte Wahrheit erinnert, dali wir sowohl Zu-schauer als Teilnehmer in dem groflen Schauspiel des Daseins sind.« Nekateri gredo celo tako daleč, da s fizikalnega (ne filozofskega) stališča zanikujejo objektivno realnost predmetov izven akta zaznavanja, kakor n. pr. Franck : Diskusion liber Kausalitat und Quanten-mechanik, Erkenntnis, II, 2/3, str. 186—'187: »Die Dinge, die aus den Wahrnehmungen konstituiert vverden, entsprechen keiner aullerhalb der Wahrnehmungen existierenden objektiven Wirklichkeit. Die Rolle der Wahrnehmungen ist in der heutigen Physik cine viel grofiere als friiher.« katerih odpade možnost točnega opisa v prostoru in času.220 Nedoločenost je tako združena prav z bistvom elektrona, da bi neka j, kar bi imelo točno lego i n brzino, ne predstavljalo več elektrona.227 Pri vsakem poizkusu prostorno-časovnega opisovanja i udi vidu j a sta energija in impulz nedoločena in strogo kavzalen opis je potemtakem nemogoč.228 Če pa pridržimo kavzalni okvir energije in impulza, je opis v prostoru in času nemogoč.229 3. V zvezi s tem je tudi diametralno nasprotno pojmovanje determiniranosti pojavov: a) po klasični teoriji vodijo identični začetni pogoji neke ga sistema tudi k identičnim posledicam; b) po kvantni mehaniki je pri vsakem atomskem eksperimentu rezultat na splošno nedoločen, ker je ravnanje vsake posamezne partikule indeterminirano. Samo pri velikem številu poskusov lahko statistično določimo približno število določenih rezultatov. Vzročnost se tako umakne statistični verjetnosti. Isti pogoji ne vodijo pri individualnem pojavu več k istemu rezultatu, pač pa ostane statistika vedno ista: če napravimo milijon poizkusov in ugotovimo statistiko rezultatov, bomo pri drugem milijonu ugotovili isti rezultat.230 Nova fizika ne napoveduje več, da bo neki individualni dogodek nastopil z vso gotovostjo po zakonih stroge nujnosti, marveč se omejuje na verjetnost v seriji individualnih dogajanj. Vse fizikalne trditve imajo torej značaj statističnih izrekov in samo zaradi tega, ker se nanašajo na veliko število elementarnih pojavov, vzbujajo videz determiniranosti.231 22,1 D e Broglie: Determinisme et Causalite dans la physique contemporaine, v Rcvue de Metaphysique et de Morale, 1929, str. 442. 227 E d d i n g t o n : 1. c., 21. 228 B o h r : Atomtheorie und Naturbeschreibung, str. 63. 220 R. v. Mises: Uber das naturwissenschaftliche Weltbild der Gegenwart, 1. c., str. 888 in nasl. 230 S c h r ii d i n g e r : liber Indeterminismus in der Pliysik, str. 6. — Heisenberg: Kausalgesetz und Quantenmechanik, Erkcnntnis, II, str. 177. 231 R. v. Mises: 1. c., 890; glej tudi Mises: Uber kausale und statistische Gesetzmiissigkeit in der Physik, Naturwissenschaften, 1930, str. 143—159; isti: Uber Heisenbergs Ungenauigkeitsbezeichnungen und ihre crkenntnistheoretische Bedeutung, Naturvvissenschaften, 1934, 332. V tej zvezi naj še na kratko omenimo, da ima v kvantni mehaniki verjetnost drugačen pomen kakor n. pr. v kinetični teoriji plinov. Pri tej se uporabljajo statistične metode, ker pač nismo v stanu zasledovati s potrebno natančnostjo posameznih elementarnih pojavov. Odpovedujemo se sicer spoznavanju elementarnih molekularnih procesov, vendar pa predpostavljamo, da so vsi ti procesi individualno povsem kavzalno determinirani. Verjetnost je torej tu samo nadomestilo za našo nevednost. Po kvantni teoriji pa kavzalne determiniranosti sploh ni. Verjetnost preneha biti tu izraz našega neznanja, marveč opisuje dogajanje tako, kakršno je. povsem adekvatno, in pove vse, kar se o dogodku sploh da povedati.232 Jezik teoretske fizike ]z gornjega prikaza, ki se naslanja na razili jezik filozofije. lične izjave in trditve priznanih tvorcev novih fizikalnih teorij, bi torej sledilo, da vzročnosti vobče ni, da eksistira samo verjetnost in da vzbuja le veliko število individualno indeterminiranih pojavov videz stroge zakonitosti. Že v zvezi z Boltzmannovo razlago 23a Selil ick: Quantentlieorie und Erkennbarkeit der Natur, v Erkenntnis, VI, 319 (Zbornik: Das Kausalproblem, Zweiter Internatio-naler Kongress fiir Einlicit der Wissensehaft, Kopenhagen, 1936). Glede statistične razlage naravnih zakonov pripominjamo še naslednje: £ m i -le Bor el je že leta 1914. pri proučevanju zakonitosti naključja izrazil domnevo, da po verjetnostni statistični razlagi fizikalnih pojavov nujnost celotnega pojava ni nezdružljiva s »svobodo« delnih pojavov. Po drugi strani pa je trdil, da tudi absolutni determinizem delnih pojavov nima za nujno posledico možnosti predvidevanja celotnega fenomena. V nastopnem predavanju, ki ga je imel Schrodinger na Ziiriški univerzi 1. 1922., ki je bilo objavljeno v Naturwissenschaften šele 1. 1929., pravi Schrodinger, da je kot prvi eksperimentalni fizik F ra n z Einer 1. 1919. v knjigi Vorlesungen iiber die phvsikalischen Grundlagen der Naturwissenschaften s popolno filozofsko jasnostjo kritiziral suverenost, s katero negujejo vsi prepričanje o absolutni determiniranosti molekularnega dogajanja. Exner prihaja k zaključku, da je ta determiniranost sicer mogoča, a nikakor ne nujna, in če natančneje pogledamo, nikakor ne zelo verjetna. — Leta 1925. je Reichenbach v poročilu, predloženem Bavarski akademiji znanosti (Die Kausalstruktur der Welt und der Unterschied von Vergangenheit und Zukunft, 1925, str. 138) zagovarjal teorijo, v kateri so odvisnosti med pojavi izražene izključno z verjetnostjo, tako da postane kavzalna hipoteza nepotrebna. Mislil si je svet, v katerem se vse dogaja tako kakor pri igri s kockami. Samo velika verjetnost posamez- entropije so razpravljali o možnosti čudežev in trdili, da jih naravni zakoni nikakor ne izključujejo. Nasprotno, da mora v neskončnosti nastopiti n. pr. primer, da bo voda v kotlu nad ognjem zmrznila, namestu da bi zavrela; da nikakor ni izključeno, da bi se vsi molekuli v mizi, na kateri pišem, brez vsakega vzroka pognali istočasno navzgor in da bi miza poskočila. Nekateri ljubitelji paradoksnih primerov so s samodopadajenjem navajali razne možnosti, ki bi se morale kedaj v neskončnosti zgoditi, n. pr. da bi se črke abecede same zložile v Goethejevo pesem ali celo v Fausta, da bi opice, ki na slepo tipkajo po pisalnih strojih, spisale vso knjižnico pariške Nacionalne biblioteke itd. No, s takimi primeri se nam tu ni treba baviti. Matematična neskončnost pomeni v človeškem jeziku »nikoli« in na tem, kar se ne bo nikoli zgodilo, ni mogoče graditi teorije. Že ta primer neskončnosti nam kaže, kako je prav lahko mogoče, da govori nova teoretska fizika jezik, ki navadnim smrtnikom ni razumljiv ali ki se vsaj bistveno razlikuje od običajne govorice. Če je temu tako, morajo iz tega nastati usodepolne zmede, ako znanstveniki ne opredele v naprej, katerega jezika se bodo posluževali. Zmeda pa bo še večja, če se razlik v uporabi jezika sploh ne zavedajo. Preizkusimo to domnevo na nekaterih zaključkih nove teoretske fizike. Pri tem poudarjamo z vso odločnostjo, da se naša kritika nanaša samo na one zaključke, ki jih fiziki ali pa znanstveniki izvajajo glede problema spoznavanja ali glede drugih filozofskih problemov, nikakor pa se ne nanašajo na kvantno teorijo samo ali na druge osnove in fizikalne predpostavke novih teorij. Tako poseganje v tuje področje bi mogli fiziki po pravici odklanjati, ker nam manjka kompetence. govoriti iz lastnega izkustva v laboratorijih ali pa iz samostojnega fizikalnega raziskovanja. Toda filozofski zaključki, ki se izvajajo iz novih fizikalnih teorij, so predmet filozofske kritike, ki mora biti dovoljena vsem. nih vrst, pravi Reichenbach, nas je zavedla, da vidimo v njih absolutno zakonitost. K tej hipotezi je Reichenbach izrecno pripomnil, da bi bila empirično potrjena, če bi kvantna teorija opustila kavzalno razlago pojavov in se zadovoljila z verjetnostnim tolmačenjem. Dve leti kasneje je ta potrditev tudi v resnici prišla s Heisenbergovimi nedoločnostnimi relacijami. Kvantna teorija dokazuje na primer povezanost med subjektom spoznavanja in spoznanim objektom. Zdi se torej, da potrjuje osnovno tezo filozofskega idealizma o odvisnosti objekta od spoznavajočega subjekta. Kaj je s to pomočjo, ki jo fizika proži filozofiji? Predvsem moramo ugotoviti, da predpostavlja vsaka fizika objektivno realnost sveta in njegovo neodvisnost od spoznavajočega subjekta. Tudi kvantna mehanika ne tvori v tem pogledu nobene izjeme. Če nastane iz novih teorij nasprotni videz, mora to biti posledica nesporazuma. In res, če se vprašamo, kaj pomeni v fiziki in v,kvantni mehaniki beseda »subjekt«, vidimo, da se uporablja povsem v smislu merilnega instrumenta ali pa fotografske plošče. Zaradi tega se tudi nič ne izpremeni, če nadomestimo človeškega opazovalca s fotografsko ploščo ali s kakršnimkoli drugim merilnim instrumentom. Motn je pri zasledovanju poteka atomskih pojavov nastanejo prav tako, če jih opazuje človek ali pa fotografska plošča. Če govori torej teoretska fizika o vzajemnem učinkovanju med subjektom in objektom, pomeni to — prenešeno v jezik filozofije — učinkovanje med dvema objektoma, ne pa med subjektom in objektom. Če se more vloga človeka pri opazovanju brez škode nadomestiti s fotografsko ploščo, je človek pač objekt kakor plošča sama. Za filozofa pa ni spoznavajoči subjekt nikoli zgolj fizična ali fizikalna oseba in spoznavanje je vedno nekaj več kakor zgolj mehanska ali k%antna reakcija fotonov, iz katerih so sestavljeni zaznavni organ in predmeti zunanjega sveta. Če si predstavljamo, kako izhajajo iz predmetov zunanjega sveta svetlobni vali, ki jih naša čutila sprejemajo nalik anteni radijske postaje, in kako na to reagirajo elektroni naših čutov, to je naše antene, postane vendar povsem jasno, da gre za akcije in reakci je med objekti, in da v tem opisu n e najdemo prav tega. kar tvori bistvo spoznavanja. Da bi pa nekdo s spoznavanjem samim učinkoval na spoznani predmet, se doslej v fiziki — kolikor nam je znano — ni trdilo. Če skušajo nekateri fiziki, n. pr. Planck, iz pojava komplementarnosti črpati argumente v korist svobodne volje, se moramo pri presoji teh argumentov zopet vprašati, kakšen smisel imajo na področju filozofije in kakšnega v območju kvantne teorije. Planck trdi, da je najboljši dokaz za neodvisnost lastne volje od kavzalnega zakona poskus, določiti s pomočjo stopnjevanega samospoznanja svojo dejavnost vnaprej po kavzalnem zakonu. Če bi mogel človek iz sedanje fizikalne konstelacije preračunati svoja bodoča dejanja, bi to znanje učinkovalo na njegovo sedanje stanje, n. pr. na njegove možganske molekule, kar bi izpremenilo njegovo bodoče ravnanje. Uporaba kavzalnega zakona na lastno voljo in iz tega izvirajoče spoznanje deluje torej kot motiv volje in modificira zaradi tega iskani rezultat.283 Toda, ali nas ne bi morala modrost antične tragedije učiti večjega spoštovanja napram neodol jivosti vzročnega zakona? Ali je znanje usode, ki je visela nad njenimi junaki, izpremenila njihovo ravnanje? In če se iz teh vzvišenih sfer, v katerih bi mogli s filozofskega stališča navajati argumente za in proti do onemoglosti, ponižamo v vsakdanjo realnost in se vprašamo, koliko more spoznanje vzročnosti modificirati iskani rezultat, moramo odgovoriti, da prav nič. Čisto natančno vem, da bom jutri lačen, če ne bom jedel, a zaradi tega vendar ne bom nič manj lačen in moje aktualno znanje o vzročnem poteku nikakor ne modificira iskanega rezultata. Povsem protislovno je, priznati splošno veljavnost vzročnega zakona in izvzeti iz te vzročnosti lastni jaz. kakor to delajo P 1 a 11 c k in drugi. Za odločitev spora o svobodni volji nimajo torej analogije iz novih fizikalnih teorij nobene veljave, in dejstvo komplementarnosti je povsem neuporabno za presojo psihičnih pojavov. Zaradi bistvene različnosti jezika, katerega govorita nova fizika po eni in filozofija po drugi strani, morejo iz površnih analogij nastati samo nesporazumi jen ja. Nova fizika izraža zakonitosti atomskih pojavov v pojmih, ki jih nikakor ne moremo prenesti v svet nazornosti, to je v oni svet, v katerem se gibljemo in živimo. Relacij nove fizike si sploh ne moremo nazorno predstavljati. V Schrodin-g e r j e v i valovni mehaniki nima val ničesar opraviti z nazorno predstavo te besede, marveč je le izraz za matematično formulo. Val nove mehanike, pravi de Broglie, ni več fizična realnost, ni vibracija, ki bi se resnično odigravala v prostoru, marveč le simbolična predstava o položaju in gibanju nekega korpuskula.234 Čas, v katerem se odigravajo pojavi, je v novi fiziki četrta dimenzija. Ne samo, da si tega nikakor ne moremo nazorno predstavljati, ampak čas, o katerem govori fizika, ni čas, s katerim računamo v vsakdanjem življenju, v katerem se rodimo in umiramo in ki je doslej tvoril predmet globokega razmišljanja filozofov. Nematematikom je jezik nove teoretske fizike povsem nerazumljiv in zaradi tega morajo izrazi iz nazornega sveta, ki se uporabljajo še vedno v novih fizikalnih teorijah, povzročiti v nematematikih le krive predstave, ki so tembolj nevarne, ker vzbujajo iluzijo razumljivosti tam, kjer more edino matematika odpreti vrata spoznanju. Za filozofijo bo pa bržčas vedno veljalo, kar je dejal Goethe zase: »Ohne unmittelbares Anschauen begreife ich gar nichts«.281’ Varovati se moramo torej prenagljenih zaključkov iz novih fizikalnih teorij. Največji tvorci novih teorij si tudi sami nalagajo veliko vzdržnost v izjavah, ki bi se utegnile napačno tolmačiti. Tako pravi de 13 r o g 1 i e , da je treba deterministično tezo le nekoliko omejiti in da ni govora o tem. da bi bila povsem napačna. Če bi bila čisto napačna, bi v fizikalnih pojavih ne bilo nobenega reda in vsaka znanost o teh pojavih bi bila nemogoča. Toda fizika eksistira, ona je dejstvo in pokazala je svojo vrednost z uspehi in z uporabo. Pač pa, pravi de Broglie, kaže sedanje stanje našega znanja, da je treba opustiti strogi determinizem, ki naj bi segal v notranjost atomskih pojavov samih, in da se moramo zadovoljiti z navideznim determinizmom makroskopskih pojavov, ki je združljiv z neko indeterminacijo pojavov v mikroskopskem svetu. Vsekakor se zdi. da je — sodeč po sedanjem stanju znanosti — ideal Kartezija, po katerem moramo fizični svet izraziti z liki in gibanjem, doživel polom, kajti Heisenbergove nedoločnostne relacije, po katerih ne moremo istočasno spoznati povsem točno lege in brzine, pomeni jo v bistvu, da se moramo odreči spoznanju po »likih in gibanju«,286 -M 1. c., str. 430—440. 235 Chamberlain : Goethe, str. 177, 407. De Broglie ne odklanja torej determinizma tako kategorično kakor nekateri drugi znanstveniki. Na devetem mednarodnem filozofskem kongresu v Parizu je de Broglie, govoreč o indeterminizmu v kvantni fiziki, zastopal mnenje, da bi se za tolmačenje intraatomskih pojavov moral pojem vzročnosti razširiti. Če sledi nekemu pojavu A vedno eden izmed pojavov Bt, B2, B:1..., in če se Bi, B2, B;> ne pojavijo nikoli, preden se ne pojavi A, je ta gotovo njihov vzrok, brez katerega ne bi bilo enega izmed pojavov Bj, B2, B, (Sublata causa tollitur effectus). Navzlic kavzalni zvezi med A in enim izmed pojavov B1? B«, B:, pa ne moremo več govoriti o strogem determinizmu, ker ne moremo točno predvidevati, kateri izmed pojavov B!, B2, B.,... bo nastopil, ko se pojavi A. Prav to stan je ustreza položaju v kvantni fizik i.237 Rešitev, ki jo tu nakazuje de Broglie, je tudi v zvezi z različnim izrazoslovjem, ki se ga, kakor smo opetovano poudarjali, poslužujeta filozofija in fizika. V fiziki smemo govoriti o strogi determiniranosti pojavov samo, če ustrezajo nekim diferencialnim enačbam. Rešitev teh diferencialnih enačb je popolnoma določena, če so znane njih vrednosti in vrednosti nekaterih odvodov v nekem začetnem trenutku.238 Za fizika pač nima smisla, govoriti o determiniranosti pojavov. če se ne da ugotoviti v matematičnih enačbah. Ali pomeni to, da je dogajanje v mikrokozmu indeterminirano, akavzalno, če preidemo iz jezika fizikov v jezik vsakdanjega življenja in v jezik filozofije? Mnenja smo, da bi bil tak zaključek neupravičen. Če opazovanje moti opazovani pojav, ali izhaja iz tega, da bi se pojav tudi brez opazovanja odigral akavzalno, indeterminirano ? Tak zaključek je neopravičljiv. Kot fiziki moramo molčati, ker ne moremo govoriti o tem, kar se odteguje opazovanju in se ne da točno zraziti v številih. Toda meje matematične eksaktnosti še davno niso meje človeškega znanja in poleg 236 D e Broglie: Matiere et Lumiere, 1937, str. 263 in nasl., 273 in nasl. 237 Rcflexions sur rindčterininisme en physiqne quantique, v Tra-vanx du IXe Congres International de Philosophie, Pariš, 1937, VII, str. 7. 238 Determinisme et causalite dans la physique eontemporaine, 1. e., str. 433. matematične gotovosti imamo še celo vrsto drugorodnih gotovosti, ki niso nič manj prepričevalne. Ali nam ne izpričuje vse naše izkustvo, da se vse dogaja po vzrokih in učinkih, da je vse podvrženo zakonom? Ali je verjetno, da se veljavnost te univerzalne zakonitosti ustavi na pragu atomov? Tak zaključek se nam zdi vsaj neverjeten. Zaradi tega se nam zdi bolj skladno stališče onih znanstvenikov, ki se skrbno varujejo prenašati zaključke Heisenbergovih nedoločnosti!ih relacij na človeške pojave in v makrokozmos. Nekateri teh znanstvenikov so mnenja, da je kavzalni opis mikrokozma neizvedljiv iz istih razlogov, iz katerih je pojem teže neuporabljiv v zvezi s pojmom veselja. Ker ni vzročnost pripravna za adekvatno izražanje atomskih pojavov, pa ne smemo iz tega izvajati še nobenih zaključkov za človeške pojave in za makrokozmos, v katerem se je vendar deterministična teza obnesla. Tako na-ziran je zastopa S c h 1 i c k.230 Še dalje gre Einstein, ki smatra indeterminizem za povsem ilogičen pojem, in istega naziranja je Lord R utherfor d.240 Z a k 1 j u č e k. Navzlic vsem razlikam v pojmovanju vzročnosti in njenih funkcij nam razvoj znanosti in filozofije povsem jasno kaže, da se je pojem vzročnosti sprostil vsake človeške primesi in vsake analogije s človeškim ustvarjanjem. V klasični fiziki je vzročnost istovetna z zakonitostjo, ki se da adekvatno izraziti v matematičnih enačbah, nova teoretska lizika pa se giblje v svetu pojmov, ki je onkraj nazornih zmožnosti našega razuma. Matematizaciji vzročnosti, ki se izraža v zakonitih funkcionalnih odvisnostih, ustreza pojem vzročnosti v filozofiji, ki je opustila iskanje notranjih bit-nosti, proizvajajočih sil in spajajočih sposobnosti ter se omejila na formulacijo principa splošne zakonitosti in raziskovanje njegovega izvora, njegove funkcije in njegove opravičenosti v sistemu človeškega znanja in spoznavanja. 230 Quantentheorie und Erkennbarkeit der Natur, 1. c., str. 223. 203 Sir Herbert Samuel : Analyse de 1’indeterminisme, v Tra-vaux du IXe Congres International de Philosophie, Pariš, 1937, VII, str. 26—27. Tema razvoju ustreza tudi zakon vzročnosti, kakor ga formulira Mili. Povsem jasno je, zakaj je po Millu vzrok celota vseli pogojev, ki vedejo nespremenljivo do učinka. V svetu naravoslovja imamo v bistvu vedno opraviti z matematičnimi enotami, na katere reduciramo vse dogajanje. Idealu vsega naravoslovja bo vedno ustrezala kartezijska zahteva, izraziti vse dogajanje v figurah in gibanjih, ali kakor je dejal Leibniz, po meri, teži in številu: vse kvalitativne razlike se morajo v zadnji instanci reducirati na kvantitativne razlike. V tem na homogenih enotah osnovanem svetu, v katerem ni kvalitativnih razlik, nalikuje ena enota drugi, vsaka je, da preidemo na jezik Millove Logike, pogoj; in kakor dajo šele vse enote skupaj nek rezultat. tako vede samo celota vseh pogojev do učinka. Toda kakšna zveza more biti med matematiziranim svetom naravoslovja ali pa med filozofsko podobo, ki skuša formulirati njegove logične postulate, in med svetom prava, v katerem je vse navezano na vrednote in v katerem je vsak pojem izraz povsem konkretnih vrednostnih sodb, ki veljajo v nekem občestvu? Res čudna je morala biti misel tistih, ki so hoteli uporabljati matematično enakost vseh pogojev za konkretne socialne odnose! Poizkus se je moral ponesrečiti, kajti v pravu se ta enakost ne da izvesti. Že izhodna točka prava, človeško dejanje, vnaša v ves sistem vrednostne vidike, in če govorimo potem o enakosti vseh pogojev, ki vodijo do učinka, moramo to enakost vedno nanašati na ta osnovni vrednostni vidik in navidezna enakost se pokaže kot farsa. V pravu kratkomalo manjkajo koordinate, z ozirom na katere bi mogli sploh izvesti enako upoštevanje vseh pogojev nekega učinka. Nič čudnega torej, da so se vse kavzalne teorije, ki so izhajale iz enakosti vseh pogojev, zapletle v nerazrešljiva protislovja in da ni bilo težko izkazati njih teoretsko in praktično neustreznost. Po krivem trdijo, da sloni Burijeva pogojna teorija na Millovem pojmovanju vzročnosti. Nasprotno. prav Mili je povsem jasno pokazal vidike, po katerih se v navadnem življenju ravnamo, ko odlikujemo en pogoj z vzdevkom vzroka. Dejal je. da je ta način izražanja v zvezi s posebnimi smotri, ki jih zasledujemo v socialnem življenju in da z ozirom na spremenljive potrebe prakse skoraj ni pogoja, ki bi ga prej ali slej ne označili z imenom vzroka. Seveda je kriterij, po katerem vršimo izbiro med pogoji, neznanstven. Ker se moramo ozirati predvsem na praktične potrebe, tudi ne more biti govora o nekem enotnem kriteriju, po katerem razlikujemo med pogojem in vzrokom. Če preidemo iz vsakdanjega življenja v svet znanosti, postane vzročnost le primer zakonitosti. Po principu enakomernosti se vse, kar se dogaja, dogaja po zakonu. Splošna zakonitost je idejni porok vseh delnih zakonitosti in vzročnost postane osnova indukcije. Na brezizjemnosti vzročnega zakona sloni možnost, najti pravila induktivnega sklepanja. Zakonitost naravnega dogajanja je poslednji razlog, ki jamči za veljavnost osnovnih pravil induktivne logike. Ne za praktično porabo, temveč kot teoretsko osnovo indukcije je torej Mili formuliral svojo teorijo o filozofski vzročnosti kot celoti vseh pogojev. Zaradi tega imamo prav pri izvoru vseh pravno-kavzalnih teorij, ki skušajo enakost pogojev izvesti pri vrednotenju človeških dejanj, opraviti z globokim nesporazumom. Sedaj tudi lahko odgovorimo na vprašanje, ali velja v vseh področjih eden in isti zakon vzročnosti ali pa imamo v pravu opraviti s posebno pravno vzročnostjo. Trditev, da ne more biti vzročnost ena v pravu, druga pa v ostalih področjih spoznavanja in dejavnosti, se zdi logično neoporečna. Navzlic temu pa smo se lahko prepričali, kako se je iz prvotne predstave človeške vzročnosti postopoma razvilo pojmovanje univerzalne zakonitosti v filozofiji in kako se v znanosti izraža ta zakonitost v eksaktnih enačbah. Na teh dveh potih, po katerih sta hodili znanost in filozofija, je človeška vzročnost odložila vse antropomorfne predstave o smotrih in sredstvih, ki jih zavestno postavljamo za ostvar-janje smotrov. Toda logična prečiščenost znanstvene in filozofske vzročnosti jo stori v veliki meri neporabno za presojo človeških odnosov. Socialno življenje se ne da do kraja matematizirati in prav tako ne pridemo v vsakdanji praksi nikamor s sintezami, ki objemajo vesoljstvo. Zaradi tega si težko mislimo očitek, ki bi bil bolj neupravičen, kakor Bindingova trditev, da je Mili vrgel čez krov to, kar tvori bistvo vzroka in ga razlikuje od pogoja, namreč pojem učinkovanja. Mili se, kakor smo pokazali, v tem oziru sklada s spiritualistom Malebranche-om, z aprio-ristom Kantom in skeptikom Hume-om. Očitek torej ne drži. In vendar je Binding, in z njim vsi drugi pravniki, ki so se oprijeli pojma učinkovanja, izrazil misel, ki je v bistvu pravilna. Vsi ti misleci so instinktivno čutili, da pravo brez tega pojma ne more izhajati. Napačna je bila sama dozdevna znanstvena utemeljitev, ki so jo temu pojmu skušali dati z argumenti iz naravoslovja in filozofije. To zopet dokazuje, kako usodne postanejo nejasne opredelitve in ne dovolj skrbne ločitve posameznih duhovnih področij. Iz filozofije in naravoslovja ne bo prišla pojmu učinkovanja nobena pomoč, kajti na teh dveh področjih je ta pojem že zdavnaj mrtev. A pravo govori jezik vsakdanjega življenja, pravo je vezano na človeka, je izraz vsega njegovega dejanja in nehanja na zemlji. In kar se tiče teh odnosov, se pravo ne bo moglo nikoli sprostiti predstav, ki jih je človek podedoval še iz najstarejših časov. V vsakdanjem življenju bomo vedno smatrali, da je vzrok to, kar »proizvaja«, kakor proizvaja mizar mizo in čevljar čevlje. Ta človeški pojem vzroka je seveda temen in protisloven, kakor je življenje samo polno nasprotij in protislovij. Njegov bistveni znak je eficijentnost. Causa est quae efficit, ta stara ma-xima bo vedno ostala veljavna za pravo. Moderne teorije niso v bistvvi ničesar dodale rešitvam, ki so jih našli že stari in ki so jih z veščo spretnostjo uporabljali srednjeveški praktiki in teoretiki občega prava. Ti pojmi za pravo zadostujejo in so tudi v pravni teoriji povsem jasni, če jih ne zatemne slabo razumljeni in neprebavljeni filozofski ocvirki o »vzročnosti kot apriorni spoznavni kategoriji« in slični teoremi, ki jih srečavamo v literaturi o pravni vzročnosti. Z nekaj filozofskimi drobci si praksa ne bo opomogla, teoriji pa malo filozofije prav iako škoduje, kakor ji mnogo filozofije lahko koristi.241 241 Negativni zaključek naše razprave se nanaša predvsem na metodo in na izhodišče raziskavan ja, Vse dosedanje teorije o pravni kavzalnosti so zahtevale zase tako rekoč absolutno veljavnost, ustanoviti so Resuine. Boris Furlan, maitre de conferences a la Faculte de droit de 1’LJniversite de Ljubljana. Le probleme de la causalite j u r i d i q u e. Le probleme de la causalite dans le droit est aussi ancien que le droit Iui-meme. Le droit regle les actions humaines, et toute action est une cause destinee a produire des effets determines. II est done tout ti fait naturel que ce probleme ait ete traite deja par les anciens, par exemple dans les Tetralogies d Antiphon. Les praticiens du haut moyen age ont forge la distinction entre iimputatio faeti on physica et 1’imputatio juriš. La premiere etait la condition prealable de lil seconde et impliquait 1 existence d un rapport de causalite entre une personne et un fait. Pour etablir ce rapport, la theorie et la pratique distinguaient entre la cause, qui devait etre immediate et necessaire, et la simple occasion. Cette distinction a ete consideree comme suffisante jusqu’ a la moitie du XIXe siecle, cest a dire jusejue au moment ou — surtout en Allemagne — a commence le debat sur la causalite juridique. Depuis lors le probleme de la causalite dans le droit devient l objet dune etude theorique et systematique particuliere prin-cipalement en Allemagne, tandis que, dans les autres pays, on en laisse le solution a la pratique judiciaire, au fur et a mesure que les cas se presentent. hotele principe za vse kraje in za vse čase. Hotele so posnemati v pravu to, kar sta na svojem področju izvršili znanost in filozofija. Toda pravo vsebuje mnogo elementov, ki so pozitivni in ki se ne dado do konca racionalizirati. Teorija pravne kavzalnosti bi morala izhajati iz teh pozitivnih elementov in raziskovati s pomočjo skrbne analize jezika, šeg in običajev, ter končno pozitivnega pravnega reda, kakšen določen pomen ima človeška kavzalnost v neki določeni družbi. Izhodišče bi bilo torej ravno nasprotno od današnjega, kjer stojijo na čelu raz-iskavanja trditve v kategorialnem značaju kavzalnosti, o logični kategoriji vzroka in podobno. Po tej novi metodi bi seveda dobljeni rezultat veljal le za neko določeno družbo, in samo na osnovi komparativne metode, ki bi primerjala sisteme različnih družb, bi bilo mogoče zgraditi splošno teorijo pravne kavzalnosti. Vprašanje pa je, ali bi se iskanje v tej smeri izplačalo in nudilo več kakor utešitev zgolj znanstvene vedoželjnosti, in zelo dvomljivo je, ali bi se praktični rezultati mnogo razlikovali od spoznav, ki so jih našli že stari in ki so jih z veščo spretnostjo uporabljali že naši predniki. Le debat sur la causalite commence avec la theorie de von Buri, dapres laquelle la cause est formee par la totalite des conditions necessaires pour produire un effet. Si une seule des ces condi-tions venait a manquer, il n’y aurait pas deffet ou il differerait par quelque cote de 1’effet qui s’est reellement produit. Chaque condition est done causale et, puisq’elles sont toutes necessaires a l’effet, il n’y a pas de raison d’attribuer a telle condition plus d’importance qu’a telle autre. Toutes les conditions sont done equivalentes, chacune est conditio sine qua non de l’effet. Cette theorie, qui 11’admet pas de difference entre cause et condition, elargit demesurement le concept de cause. D ordinaire 011 soutient que cette conception de la cause s’identifie avec le concept philosophique de cause et plus precisement avec la defi-nition de Stuart Mili, mais il n’y a la qu’une analogie tout a fait exterieure et trompeuse. Bien que cette large conception de la cause trouve, dapres la jurisprudence des chambres penales du Reichsgericht allemand tpii ont adopte la theorie de von Buri, son correctif dans le critere de prevoyance de 1’effet, elle conduit a des resultats qui ne sont pas toujours en accord avec l’equite et le bon sens. On introduit raeme, dans la responsabilite, un deve-loppement tout a fait extraordinaire de la chaine causale et meme le hasard. Les conclusions peu satisfaisantes des theories baties sur l’equation entre cause et condition, soutenues d’ailleurs par beau-coup d’auteurs, ont deckle d’autres auteurs a reintroduire la distinction entre cause et condition. Binding voit le trait distinctif de la notion de cause dans 1’efficacite, definie par ce qui produit 1’effet, et il reproche a Stuart Mili d avoir jete par dessus bord, dans sa definition de cause, justement cette notion d efficacite qui est caracteristique de la cause et la distingue de la condition. Chaque changement est, dapres Binding, le resultat d’une lutte des forces contraires. Si ces forces sont en equilibre, aucun changement na licu. Si rhomme deplace cet equilibre, soit en augnien-tant les forces positives, soit en diminuant les forces negatives, il produit par son aetion un changement. Causer signifie done determiner un changement d’equilibre des forces contraires et la cause est ce qui fait prevaloir les conditions positives sur les negatives. On a dit que la theorie de Binding n’est qu’ une metaphore et que le pretendu equilibre des forces contraires n’existe jamais, et qu’en tout cas il est inipossible de fixer avec precision et la condition qui fait pencher la balance et le moment ou ce depla-cement a licu. En derniere analyse cette theorie assimile la cause a la derniere condition anterieure ii 1’effet, ce qui entraine de graves difficultees, l’action humaine netant presque jamais la derniere condition d’un effet La distinction entre cause et condition est maintenue aussi par Birkmeyer. Bien que la cause doive etre recherchee parini les conditions qui eonduisent a un effet, de sorte que ce qui n est pas condition ne puisse pas etre cause, celle-ci ne sidentifie pas avec la condition. Les conditions ne sequivalent pas, mais l une contribue davantage a un effet, l’autre moins. La cause est done la condition qui a donne le plus efficace concours pour la reali-sation de 1'effet. La definition de Birkmeyer se rattache aux distinctions de la langue courante, qui devrait etre aussi celle des Codes. Mais ce critere d’efficacite nest pas reconnu suffisant par les theoriciens de la causalite adequate, pour distinguer le cause de la condition. Fondee par Bar, la theorie de la causalite adequate rapelle les regles etablies par les Romains a propos de la »diligentia* dun bon pere de famille. D’apres Bar 1’action humaine ne peut etre consideree comme cause que quand 1’effet s’ensuit reguliere-ment et normalement. Les effets qui sortent du cours ordinaire ne peuvent etre attribues a une action comme cause, si, a l’egard de l’experience moyenne humaine, ils sont inattendus et impre-visibles. Cette theorie, acceptee par les chambres civiles du Reichs-gericht, a ete approfondie par Kries. Cet auteur admet aussi que la cause est la totalite des conditions qui eonduisent a un effet. Mais comme nous ne connaissons jamais la totalite des conditions d un processus causal concret, mais seulement certains aspects, plus ou moins generaux et abstraits, la question la plus importante a 1’egard de la causalite est de savoir si certaines conditions generalement determinees eonduisent dans la generalite des cas a un effet lui aussi generalement determine. Le criterium de la causalite juridique serait, en somme, la capacite generale de provoquer un effet determine. Mais ici surgit tout naturellement une question concernant les bases de ce jugement c[iii affirmera 011 niera 1’existence dun rapport causal. La reponse donnee par les theoriciens de la causalite adequate n est pas unanime. Quelques auteurs sont d aviš qu'il fant prendre en consideration ce qu’un homme normal moyen peut connaitre dime situation de fait au moment de 1 action. Mais il est evideut que ce critere ne suffit pas, dans les cas par exemple ou 1’auteur est le seul a connaitre certains moyens capables de produire un effet. Ceux-ci etant incounus a la generalite des hommes, 011 devrait a la rigueur nier que l action de l auteur soit la cause adequate de 1’effet, ce qui serait absurde. Pour cette raison d’autres ont declare que, pour postuler une causalite adequate, on doit te 11 ir compte de tout ce que lauteur d’une action connait ou devrait connaitre d’une situation de fait, de tout ce qui existait deja au moment du fait, lors meme que ceci 11'a ete decouvert que par la suite, et enfin de tout ce qu’on doit supposer connu par Thumanite tout entiere On a reproche a cette formule — et non a tort — de revenir pratiquement a la theorie de l’equivalence des conditions, parce que tous les antecedents d’un effet peuvent etre cause adequate. On a done propose de ne tenir compte que des circonstances reelle-ment connues par l’auteur d’une action et de celles qu’un homme tres avise et prndent aurait pu connaitre. Avec quelques legeres modifications cette formule est aujourdhui generalement accep-tee par les partisans de la theorie de la causalite adequate. Les critiques dirigees contre la theorie de la causalite ade-quate ont specialement vise sa pretendue objectivite. Le critere, dapres lequel une action est consideree comme cause adequate dun effet, ne saurait etre le meme toujours et partout. Depouille de sa forme soi-disant mathematique que lui a donnee von Kries qui la rattache au calcul des probabilitees, cette theorie reduit en derniere analyse le criterium de la causalite a celui de la prevoyance. Mais la prevoyance est un trait caracteristique de toute action humaine rationnelle, et qui dit prevoyance, dit responsabilite. La theorie de la causalite adequate est done en derniere analyse une theorie de la responsabilite, basee sur des jugements de valeur, qui sont forcement plus ou moins sub-jectifs. Mais de cette fa^on nous ne sommes plus dans le domaine de la causalite. Une action est ou n est pas cause dun effet, mais elle ne peut pas tetre ou ne pas letre suivant le jugement de valeur que nous choisissons. La responsabilite, au contraire, peut varier et varie en realite, dapres le point de depart, cest a dire en pratique dapres le systeme de droit que nous choisissons comme base du jugement. Mais le mot cause signifie toujours quelque cliose d objectif, quelque cliose qui doit etre reconnu par tous, independamment du point de vue qu’on choisit. La theorie de l’equivalence des conditions pretendait un moins a cette objectivite et c est ce qui faisait son principal merite malgre ses nom-breux defauts, tandis que la theorie de la causalite adequate cesse d etre une theorie de la causalite pour devenir une theorie de la responsabilite. Aucune des theories mentionnees ne peut done etre tenue pour satisfaisante au point de vue theorique et pratique. A quoi tient cet insucces d’un effort considerable, atteste par de si nom-breux ouvrages? Ne doit il pas etre recherehe dans un defaut commis au point de depart meme de toutes les analyses sur la causalite juridiquc? Cest ce que 1’auteur s’ cfforce de montrer par une analyse sociologique et liistorique du concept de cause. Le concept de cause, comme l’ont montre divers sociologues frangais, a son origine dans les pratiques de technique primitive, a partir desquelles s’est developpee la science. Celle-ci ne fait que formuler clairement les principes qui se sont affermis dans la vie quotidienne. Entre science et technique il n’y a done qu’une difference de degre et nou pas de genre. Mais levolution de la science, partie des ces modestes origines, a ete longue et laborieuse. Durant nne longue periode, le coucept de cause a ete concu sur le modele de la fabrication humaine et des proeedes de production technique. L’homme est cause de ce qu’il produit, et de la derive la notion d’efficacite, de la production de I effet par la cause et le role que joue le eoncept de lin dans le rapport de cause a effet. Dans la philosophie de Platon et d’Aristote, qui repoussent toute interpretation mecanistique des phenomenes, le raport de causalite est encore formule par analogie a la causalite humaine. L’opifex mundi procede a la fagon d’un bon artisan, choisissant les moyens les plus propres pour realiser ses fins. Une nouveJle interpretation de la nature ne devient possible que dans les temps modernes, ou la notion de cause perd son ca-raetere antropomorphique et s’affranchit de toute analogie avec la production humaine. Au cours de 1’evolution de la science apres Galilee et de la philosophie apres Bacon et Descartes la cause cesse d’etre ce qui produit l’effet necessairement par ses qualites plus ou moins occultes et le rapport de causalite est formule dans des lois qui expriment la succession des phenomenes dans des equations exactes. Dans ce monde homogene de la science il n’y a plus de difference de qualite, mais seulement de quantite et tout s’ex-prime pondere, mensura, namero, comme le dit Leibniz. Dans ce monde homogene il ne peut y avoir de difference entre les divers antecedents, et seulement la totalite des antecedents peut constituer la cause a laquelle l’effet succede invariablement. Le concept de cause aboutit done au coucept de loi et c’est en accord avec toute 1’evolution de la science moderne que Stuart Mili etablit sa definition de la cause et que le principe de causalite devient la base de toute induction. La possibilite du raisonnement inductif repose sur 1’uniformite invariable de succession expri-mee dans des lois. Mais qnel rapport peut il y avoir entre ce moiule homogene mathematise regi par des equations et le monde du droit, ou tout est regi par des jugements des valeurs valables dans des societes determinees? L’egalite entre les antecedents doit etre, dans le droit, rapportee necessairement a 1’action humaine, base et point de depart de tout evaluation juridique, et alors cette egalite ne devient qu’une formule fantaisiste, puisqu’on introduit au point de depart meme un jugement de valeur. II ne fant done point s’einerveiller si toutes les theories de causalite juridique ad-mettant 1’egalite des conditions ont fait faillite. On a affirme que la theorie de l’equivalence des conditions de von Buri s’iden-tifie avec la notion philosophique de cause etablie par Mili. Cest tout a fait a tort, puiscjue Mili, tout en montrant le caractere non scientifique de l’usage du mot cause dans le langage cou-rant, reconnait que dans eet usage nous devons nous conformer aux exigences variables de la vie praticjue et qualifier comme cause ou l’un ou 1’autre des antecedents qui eonduisent a 1’effet. Cest justement pour cette raison que la Science ne peut pas s’arreter a ce sens ordinnaire du mot cause et qu’elle formule le rapport de causalite dans des lois et que le principe de causalite exprimant 1’uniformite invariable de succession devient le fon-dement du raisonnement inductif. Mais cette nouvelle couception de la cause dans la Science et dans la philosophie la rend im-propre aux buts speciaux du droit, qui reste attache a la causalite specifiquement humaine. Le droit parle la langue courante de la vie quotidienne. Dans celle-ci la cause signifiera toujours ce qui produit l’effet par analogie aux procedes de la production humaine, qui reste, malgre tout, subordonnee a la finalite de tous les jours. Le trait distinctif de la notion de cause dans la vie pratique sera done toujours 1’efficacite, et pour cette raison il y a une part de verite dans les critiques de Binding et de Birk-meyer qui edifient leurs theories sur le critere de 1’efficience, bien que, a cet egard il ne faille attendre pour le droit aucun appui ni de la science ni de la philosophie, dans lesquelles la notion d’effi-cience et de fin est depuis longtemps morte. La distinction nette entre les differents sens du mot cause, basee sur l’analyse historique et sociologique, permet de resoudre la question relative aux raisons de l’insucces de toutes les theories juridiques de la causalite proposees jusqu’ a present. Ces theories pretendent en quelque facon a Fabsolu, chaque theorie etablissant des principes qui seraient valables en tout temps et en tout lieu. On veut, en somme, faire pour le droit ce qu’ont fait, dans leurs domaines respectifs, la science et la philosophie. Mais chaque essai de ce genre ne peut qu’echouer, parce qu’il ne prend pas en consideration les e 1 e m e n t s positifs qui constituent la causalite humaine. Ces elements positifs, comme par exemple les moeurs, les usages, 1’ordre juridique etc. ne sont pas tout a fait rationells. Pour une partie au moins ils impliquent 1’arbitraire consacre par une longue evolution historique. Or une theorie de la causalite juridique devrait partir des ces elements positifs et fixer par une analyse soigneuse du langage, des moeurs et usages, et enfin du droit positif, lequel se rapporte toujours a ceux-ci expressement ou tacitement, le sens determine que le mot de causalite humaine a dans une societe determinee. Le point de depart devrait done etre justement a 1’inverse de la marche suivie aujourd’ hui par la plupart, ou, a la base des recherches sur la causalite juridique on trouve des affirmations sur la »forme categoriale de la causalite« et le »caractere logiquc« du mot de cause. Une recherche, conduite suivant ces points de vue, ne pour- rait conduire qu’ a des resultats valables pour une societe deter-minee et ce 11’est qu’ a l’aide de la methode comparative appliquee aux divers systemes obteiius qu’on pourrait etablir une theorie generale de la causalite juridique. Mais il est douteux que les resultats obtenus puissent compenser les efforts considerables que represente un tel travail et conduire a des resultats plus pratiques que ceux auxquels les anciens sont deja arrives, sans que les re-cherches sur la causalite juridique y aient ajoute rien de tout a fait nouveau. Ničen upravni akt. i. Namen razprave je, da ugotovi, kaj razumejo vobče pod upravnim aktom in ali ustreza to pojmovanje našemu pravu, ter da pokaže problematiko ničnega upravnega akta. Kaj je upravni akt? Krbek pravi:1 »Dočim pomeni upravni akt v tehničnem in ožjem smislu besede tak akt upravnega oblastva. ki ureja samo nek konkreten primer, pomeni uredba nasprotno tak akt upravnega oblastva, ki vsebu je neko abstraktno in splo šno pravilo za nedoločeno število primerov.« Po smislu enako definira upravni akt Kostič:2 »Upravni akt je tak pravni akt upravnega oblastva. s katerim avtoritativno ureja konkreten primer.« Ali ustreza ta opredelitev upravnega akta našemu pravu, ali pa je prevzeta iz tuje literature oz. prava brez ozira na naše pravo? Naš zakon o občem upravnem postopku (zup.) določa v 1. odst. § 106.: »Odločba je vsaka rešitev ali odredba, ki jo izda ob-lastvo v postopanju.« K tej določbi pripominja Krbek:3 »Pojem odločbe se je rodil v upravnem postopku in je procesno-tehnična označba. Pomeni avtoritativen akt oblastva. ki se izda v upravnem postopku za udeležence postopka. S tem je takoj odrejen odnos napram najširšemu pojmu akta upravnega oblastva in nekoliko ožjemu pojmu upravnega akta. Odločba obsega 1 Upravno pravo, I. knjiga, 1929, str. 106. 2 Administrativno pravo kraljevine Jugoslavije, II. knjiga, 1936,. str. 49. 3 Zakon o opštem upravnem postopku, 1931, str. 127. samo del teli dveh pojmov. Vsaka odločba je upravni akt in s tem akt upravnega oblastva, vsak upravni akt pa ni odločba.« Pojem upravnega akta je torej širši od pojma odločbe po zup. Čl. 15. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih (zdsus.) določa v 1. ost. čl. 15.: »Upravna sodišča sodijo o administrativnih sporih. Administrativni spor je samo med poedincem ali pravno osebo na eni in upravnim oblastvom na drugi strani; obstoji pa tam, kjer je z aktom upravnega oblastva oškodovana kaka pravica ali kak neposreden, oseben interes tožilca, osnovan na zakonu.« Kako je razumeti »upravni akt«1 v tem členu? Ali je upravni akt v smislu tega čl. širši od določbe v smislu zup.? In če je: ali ustreza pojem upravnega akta v tem čl. Krbe-kovi in Kostičevi definiciji, ali pa je morda ožji — ker širši ne more biti. Kostič5 pravi: »Brezdvomno ima izraz upravni akt iz zdsus. širši pomen nego odločba iz zup. Obsega n. pr. ukaze, ki se ne izdajajo po odredbah zup. obsega tudi upravne akte upravnih organov, ki jih ne veže zup. (§§ 1. in 2. tega zakona). Obsega pa tudi vse odločbe iz § 106. zup. Izraz se uporablja danes najčešče tudi v naši in tuji literaturi.« Iz tega sledi, da je pojem upravnega akta v čl. 15. zdus. širši od pojma odločbe v § 106. zup., in sledi menda, da je pojem istoveten z občim pojmom upravnega akta, dasi razumejo. kakor smo videli, pod upravnim aktom vsak akt upravnega oblastva, ki ureja konkreten primer, zdsus. pa govori samo o upravnih aktih, s katerimi se oškodujejo pravice in interesi. Ali je torej pravilna ta enačba? To bo razvidno, če bežno pogledamo, kaj razumejo pod upravnim aktom drugod. Hauriou0 definira upravni akt tako: »Cest toute decla-ration de volontč en vue de prodnire un effet de droit, emise 4 Sicer uporablja zakon označbo »akt upravnega oblastva«, vendar je jasno iz smisla zakona in nadaljnih čl. 22, 24, 26, 34, 36, 43, da gre za konkreten akt, torej za upravni akt, in ne za najširši pojem: akt upravnega oblastva. 5 O. c., str. 52. par une autorite administrative (comprise dans la hierarchie ou dans la tutelle administrative) dans une forme executoire, c’est-a-dire dans une forme qui entraine l’execution d’office.« O. Mayerju7 je upravni akt: »ein der Vervvaltung zu-gehoriger obrigkeitlicher Ausspruch, der dem Untertanen im Einzelfall bestimmt, was fiir ihn Rechtens sein soli.« Herrnritt8 označuje upravne akte kot oblastvene akte, »welche nach dem Willen der handelnden Behorde konkrete Rechtsverhiiltnisse einzelner Personen in bindender Weise regeln«. Navedli smo samo te tri definicije upravnega akta: kajti prvič je nemogoče navesti vse definicije upravnega akta, ki so jih dali pisatelji do danes, in bi poleg tega poplava definicij z vsemi odtenki stvar bolj zatemnila kot razjasnila. Te tri definicije pa dajejo vendarle osnovno predstavo o francoskem in nemško-avstrijskem pojmovanju upravnega akta. Ni treba dolgo iskati, da se vidi razlika v pojmovanju: dočim je po francoskem pojmovanju upravni akt vsak izvršljivi izrek upravnega oblastva, po nemškem pojmovanju tak izrek še ni upravni akt: tak izrek je upravni akt samo tedaj, če ureja izrek pravice in dolžnosti poedinca. Francoska definicija upravnega akta je torej abstraktnejša in širša kot nemška. Odkod ta razlika? Prvi razlog bo pač v tem. da nemška upravna sodišča vobče lahko presojajo upravne akte samo, kolikor posegajo akti v pravice poedinca, francoska pa tudi, kolikor posegajo akti v interese: francoska presoja je torej, kakor bomo videli. mnogo širša. Razumljivo pa je, da se pečajo Nemci v prvi vrsti s tistimi upravnimi akti. ki so podvrženi upravno-sodni presoji. Če pravimo, da se pečajo Nemci v prvi vrsti s tistimi upravnimi akti, ki so podvrženi upravnosodni presoji. sledi iz tega. da poznajo tudi take upravne akte, ki upravnosodni presoji niso podvrženi, ali z drugimi besedami: da poznajo Nemci dve vrsti upravnih aktov: take, ki so pod- 0 Precis de droit administratif et de droit public, 9. izd., 1919, str. 461. 7 Deutsches Vervvaltungsrecht, 2. izd. 1. zv., 1914, str. 95. 8 Grundlehren des Verwaltungsrechts, 1921, str. 269. vrženi presoji upravnih sodišč, in take, ki presoji niso podvrženi. Vendar upravnosodna presoja ni edini niti ne pravi razlog' za delitev nemških upravnih aktov v dve vrsti: globlji razlog je v nemškem pojmovanju upravne funkcije. To nam bo takoj jasno, če pogledamo 1. odst. el. 24. upravnopravne-ga reda za Wiirttemberško (Verwaltungsrechtsordnung fiir Wiirttemberg),D ki se glasi: »Verwaltungsakte, die von einem Einzelnen ein be-stimmtes Tun, Dulden oder Unterlassen fordern (belastende Yerwaltungsakte), sind nur auf Grund einer Ermachtigung durch Rechtsvorschrift zuliissig.« Torej: samo tisti upravni akti, ki zahtevajo od poedinca, da nekaj stori, dopusti ali opusti, torej akti, ki nalagajo bremena, morajo imeti svojo osnovo v zakonu, ne pa tudi tisti, ki dajejo ugodnosti. Ker pa bi se poedinec po navadi ne pritožil proti preveliki ugodnosti, tudi če bi se lahko, pač pa proti prevelikemu bremenu, je zveza med temi akti in upravnosodno konirolo vidna: upravno sodišče naj presodi, ali se ni poedincu naložilo težje breme, kot mu ga nalaga zakon: ali se ni kršila poedinčeva pravica. Kako pa je z akti, ki ne nalagajo bremen, ki dajejo ugodnosti: na osnovi česa se izdajajo, če ne na osnovi zakona? O. Mayer10 pravi: »Zakon daje sodstvu neobhodno podlago za njegovo delovanje: vsaka sodba samo na podlagi zakona, nulla poena sine lege. Upravno delovanje se ne da narediti lako odvisno. Zato so naredili ustavno-skladni zakon za potrebno podlago samo pri določenih posebno važnih predmetih vsega državnega delovanja. Za vse druge je izvršna oblast svobodna: deluje iz lastne moči, ne na osnovi zakona.« 8 Ta »tipravnopravni red« je »poskus, da se ugotovijo splošna pravna načela in pravna pravila, ki se uporabljajo v vviirttemberški upravi, ... in prilagodijo današnjim zahtevam uprave« ter uzakonijo. To je torej šele zakonski načrt. Načrt je bil pretresen v treh branjih komisije in bil objavljen prvič 1. 1931. po drugem branju z obširno utemeljitvijo in 1. 1936. po tretjem branju. Načrt je zanimiv zato, ker je to menda prvi poskus uzakonitve splošnih naukov upravnega prava in sicer zlasti, kakor so se izoblikovali na podlagi prakse upravnih obla-stev in upravnih sodišč. 10 O. c. str. 71. To nemško pojmovanje upravne funkcije pa izvira zopet iz pojmovanja zakonodaje: v Nemčiji ni bila zakonodaja nikdar smatrana za najvišjo državno funkcijo. Zakonodaja kot izraz narodne volje je imela nalogo, da je dajala svoj pristanek za poseganje uprave v pravice poedincev. Za vse drugo delovanje je bila uprava svobodna. To naziranje vlada v Nemčiji še danes.11 Drugačno je pojmovanje zakonodaje v Franciji. Po Berthelemyju12 prevrat ni samo prenesel suverenosti od kralja na narod, ampak je sploh uničil suverenost v njenem prejšnjem pomenu. Sedaj je samo še ena vrsta suverenosti, namreč suverenost zakona. Tn na gorenjo Mayerjevo trditev v francoskem prevodu njegove knjige, da lahko deluje uprava brez zakonske osnove »iz lastne moči«, je odgovoril Berthelemy: »Ta obrazec je lahko resničen onstran Rena. V Franciji ga ne bo nihče podpisal.« Po Berthelemvju ima uprava nalogo, da izvršuje zakonodajni program. Odnos uprave do zakonodajnega programa pa označuje Berthe-lemy tako-le: »Igralec, ki mu ni dodelil program nobene uloge, se ne sme prikazati na odru.« To se pravi: uprava sme in mora samo to. za kar jo pooblašča zakon. Vendar pa so vse to lahko več ali manj zanimiva teoretična razglabljanja, odločilno pa je: kaj pravi pozitivno nemško in francosko pravo. Ali so osnovana ta izvajanja v teh pravih? Glede nemškega prava smo že rekli, da se lahko toži proti upravnemu aktu vobče samo. če je akt kršil pravice. K temu je treba dodati, da se drži tudi praksa nemških upravnih sodišč načela, da mora imeti uprava zakonsko podlago za svoje delovanje samo. ko nalaga dolžnosti, to se pravi: ko posega v svobodo in lastnino. Drugače je to danes v Franciji. Do nekako 1. 1903. je bil dopusten »recours pour exces de pouvoir« pred državnim svetom iz razlogov: nepristojnosti (incompetence), formalne napake (vice de forme), kršitve zakona in pridobljenih 11 Koellreuter, Deutsches Verwaltungsrecht, 1936, str. 11. 12 De l'exercise de la Souverainete par l’autorite administrative, Revue de droit public, 1904, str. 209—227, citirano po: Andersen, Un-giiltige Yerwaltungsakte, 1927, str. 303/4. pravic (violation de la loi et des droits acquis), zlorabe svobodnega preudarka (detournement de pouvoir). Kdor je uveljavljal nepristojnost, formalno napako ali zlorabo svobodnega preudarka, je moral dokazati, da mu je upravni akt kršil neposreden, oseben interes. Kdor pa je tožil vsled kršitve zakona, je moral dokazati, da so mu bile kršene z upravnim aktom na zakonu osnovane pridobljene pravice. To se pravi z drugimi besedami: oblastvo se je moralo vedno držati zakonitih določb glede pristojnosti, postopanja in svobodnega preudarka, kajti tukaj se ni nikdar vedelo, ali ne bo kdo osebno in neposredno interesiran na aktu, ki bi ga lahko spodbijal vsled nezakonitosti. Drugače pa je bilo glede vsebine akta: proti vsebini akta je lahko tožil samo tisti, ki so mu bile z aktom kršene pravice. To se pravi: uprava je morala imeti tukaj zakonsko pooblastilo samo, kolikor je posegala v pravice, kajti tožil je lahko samo tisti, ki mu je bila kršena pravica. Če uprava ni posegala v pravice, bi bila lahko izdajala akte iz »lastne moči« brez zakonske podlage. Po letu 1903. pa ne zahteva več državni svet, da dokaže tisti, ki toži proti nezakoniti vsebini akta, da mu je bila z aktom kršena pravica: zadostu je kršitev neposrednega, osebnega interesa. Ker se pa nikdar ne ve, ali ne bo kdo osebno in neposredno interesiran na vsebini akta, se pravi to, da mora imeti uprava za vsako delovanje pooblastitev v zakonu. To je tako imenovana zakonitost uprave, ki jo precizira Hauriou13 tako-le: Uredbe so podrejene zakonom. Vsak upravni akt. ki ne ustreza zakonom in uredbam, je ničen. Uprava zagreši zlorabo oblasti, če izda o kaki stvari upravni akt, preden je bila stvar abstraktno urejena (z zakoni in uredbami). Za vsako napako pri izvrševanju upravnega akta odgovarja uslužbenec osebno, če je napaka osebna, če pa je napaka posledica službe, odgovarja uprava. Iz tega torej vidimo: francoskemu pozitivnemu pravu ustreza enotna definicija upravnega akta: upravni akt je akt upravnega oblastva, s katerim avtoritativno ureja konkreten primer. Nemškemu pravu pa ustreza širša in ožja definicija: širša se sklada s francosko, ožja pa je: upravni akt je avtoritativen izrek upravnega oblastva, s katerim določa poedincu v konkretnem primeru, kaj je njegova pravica. Katera definicija ustreza našemu pravu? Tudi naše pravo pozna razliko med upravnimi akti, ki dajejo pravice, in takimi, ki nalagajo dolžnosti. Tako določa § 133. zup.: »Oblastvo, ki je izdalo pravnomočno odločbo, jo sme s pristankom oseb, ki so pridobile s to odločbo pravico, ob splošnih zakonitih pogojih razveljaviti ali spremeniti.« Upravni akt torej, ki daje pravice, je bistveno različen od akta, ki nalaga dolžnosti: samo akt, ki daje pravice, lahko postane materialno pravnomočen in se lahko spremeni ali razveljavi samo s pristankom oseb. ki so z aktom pridobile pravice. Ker pa določa čl. 15. zdsus., kakor smo videli, da lahko toži proti upravnemu aktu vsak, komur je kršena z aktom pravica ali neposreden, oseben interes, osnovan na zakonu, je možna tožba proii vsakemu konkretnemu avtoritativnemu izreku upravnega oblastva, če dokaže tožitelj, da mu je kršil akt neposreden, oseben interes. Iz tega sledi, da ustreza našemu pravu enotna francoska definicija upravnega akta. Obenem je s tem rešeno za naše pravo vprašanje zakonske uprave. Kajti če govori čl. 15. zdsus. o »pravici ali kakem neposrednem, osebnem interesu tožilca, osnovanem na zakonu«, sledi iz tega, da mora imeti uprava za vse delovanje pooblastitev v zakonu. Če pa bi bil možen še kak dvom, določa čl. 81. ustave: »Upravna oblast sme izdajati uredbe, potrebne za uporabljanje zakonov«, kar pomeni, da ne more upravna oblast ničesar urejati z uredbami »iz lastne moči«. Vse to pa velja z neko omejitvijo: v vseh državah, tudi tistih, kjer je v ustavi izrečno določeno, da se vrši uprava samo na osnovi zakonov, ima poglavar države določene upravne funkcije (napoved vojne, sklepanje miru itd.), ki jih vrši neposredno na osnovi ustave ne še-le na osnovi zakonov in ima ponekod uprava pravico, da izdaja v izjemnih primerih zasilne uredbe. Kaj je ničen upravni akt? Da lahko govorimo o ničnem upravnem aktu, je moral izdati akt javen organ ali nekdo, ki ima vsaj videz javnega organa: vseeno pa je, ali je organ, ki je akt izdal, upravni, sodni ali zakonodajni organ. Kajti če zakonodajni in sodni organi ne morejo izdajati upravnih aktov, bi bil akt, izdan od teh organov, sicer izdan od stvarno nepristojnega organa: bilo pa bi treba ravno odločiti, ali je akt ničen ali ne. (Pri aktih, ki jih izda zakonodavec, se to vprašanje vobče ne more pojaviti.) Če pa je izdal »upravni akt« nekdo, ki nima niti videza javnega organa, potem tudi njegov »akt« nima niti videza pravnosti in ne more biti ničen: kajti ničen akt mora imeti videz pravnosti. Zato niso bili nični akti, ki jih je izdajal Koepenick, in niso nični akti, s katerimi naloži roparska tolpa vasem »davke«. Vendar niso prehodi od aktov te vrste k ničnim ali celo pravilnim upravnim aktom vedno jasno začrtani: razlog pa je zlasti tudi v tem, ker ni vedno jasno že ob izdaji akta, ali je akt praven ali ne. Če nalože v državljanski vojni uporniki mestu kontribucijo, bo to v primeru uporniške zmage pravilen akt, v primeru poraza pa ga bo šteti v vrste Koepenickovih aktov. Iz tega pa sledi, da sme državljan vedno do neke meje preskušati pravne akte glede pravilnosti in da jim sme v določenih primerih odreči pokorščino. Če mora torej izdati upravni akt javni organ, da je akt lahko ničen, se je treba vprašati, kaj je značilno za ničen akt. Ničen akt nima pravnih učinkov, ki so se nameravali doseči z vsebino akta. Pravnih učinkov pa nima vsled tega, ker se niso upoštevale pri izdaji akta pravne norme, ki bi se bile morale upoštevati, ali z drugimi besedami: ker ima akt pravne napake. A tudi spodbojen akt se ni izdal skladno z normami, ima torej napake in nima pravnih učinkov: po čem se loči potem ničen akt od spodbojnega? Pri spodbojnem aktu mora uveljavljati napako stranka, in sicer v določenem času, potem se akt razveljavi za nazaj. Če pa stranka napake ne uveljavlja v predpisanem roku, ali sicer napako uveljavlja, pa s pravnim lekom ne uspe, postane akt veljaven, kakor ne bi imel napake, in ima vse pravne učinke. Drugače je pri ničnem aktu: tak akt nikdar ne postane veljaven. Vseeno je, ali je stranka uveljavljala napako ali ne, ali je s pravnim lekom uspela ali ne. Tudi če stranka ni uveljavljala napake, ali pa jo je sicer uveljavljala, pa s pravnim lekom ni uspela: akt navzlic temu ni postal veljaven, stranka napako vedno lahko uveljavlja, in tudi če je ne uveljavlja, mora oblastvo, ki je akt izdalo, ali njemu nadrejeno oblastvo proglasiti akt za neveljaven, čim napako opazi. Vendar: kako je z ničnim in spodbojnim upravnim aktom, dokler se ne razveljavita? Ali veljata do razveljavitve, ali ne veljata? Glede spodbojnega akta vlada soglasje, da je akt veljaven, dokler se ne razveljavi. Glede ničnega akta pa so vobče mnenja, da akt nima nobene pravne veljave, da je vsled tega razveljavljenje samo deklaratorno, da na akt niso vezana niti oblastva niti privatnik, kateremu je akt namenjen, da se privatnik izvršbi lahko upre s silo ter da upravna sodišča akta sploh ne bi mogla razveljaviti, ker akta sploh — ni! Tako je rečeno v obrazložitvah k wurttemberškemu upravnopravnemu redu (str. 264): »Ničnost v smislu tega načrta pomeni torej, da nima upravni akt, ki se je sicer izdal, pravnih učinkov, da ni postal obvezen, da imamo torej samo videz upravnega akta in da se ni treba ozirati nanj niti tistemu, katerega se tiče, niti tretjim osebam, niti upravnim oblastvom, niti sodiščem. Če upravni akt nalaga dolžnosti, se ne more izvršiti. Kazen za nepokorščino (čl. 2. odst. 1. zak. z dne 12. avgusta 1879.) v svrho izvršitve takega akta ni dopustna, kajti kjer ni odredbe, ki se ji je treba pokoravati, ne more biti nepokorščine. Kolikor pa se da napačen upravni akt odstraniti samo z razveljavljenjem bodisi po službeni dolžnosti (preklic) ali na predlog (pritožba), je akt do razveljavitve, ki se mora izvršiti zopet z upravnim aktom, veljaven, in če nalaga dolžnosti, izvršen, ter ga morajo upoštevati zavezanec, tretje osebe, upravna oblastva in sodišča; tudi je upor proti izvršitvi akta po § 113. k. z. kazniv.« Če se izrečno poudar ja pri spodbojnem aktu, da je upor proti izvršitvi akta kazniv, pa se pri ničnem aktu upor ne omenja, bo pač sledilo iz tega, da je upor proti izvršitvi ničnega akta dovoljen. Če mogoče še ostrejše formulira stvar Waline. On pravi :14 »Če je akt ničen, nima nilcake izvršilne moči, torej: a) ni nihče zavezan, da se mu pokorava; b) ni potrebno, da bi sodišča proglasila akt za ničen; in državni svet bi celo zavrnil recours pour exces de pou-voir kot nepotreben in odveč; c) če uprava navzlic temu lahko izvrši akt, zagreši s tem dejanski akt (voie de fait)10 in odgovarja za škodo pred rednimi sodišči; zdi se celo, da bi imel zavezanec pravico, da se s silo upre izvršitvi akta. V tem oziru pa ne more biti zavezanec nikdar preveč previden, kajti nični akti so zelo redki.« Glede pravice do upora proti izvršitvi akta se izraža Waline, kakor vidimo, jako oprezno. Kako je torej s tem vsestranskim neupoštevanjem ničnega akta in s pravico upora proti njegovi izvršitvi: ali so to samo teoretični zaključki iz pojmovanja ničnega akta. ali pa so zaključki iz pozitivnega prava, v našem primeru iz prakse upravnih sodišč: kajti upravna zakonodaja se do najnovejšega časa ni spuščala v uzakonitev napak, ki delajo upravne akte nične, in posledic ničnih aktov. Starejša praksa francoskega državnega sveta je stala brez dvoma na stališču, da je ničen upravni akt praven — nič. Naj sledi samo en primer iz 1. 1890.10 V smislu §§ 22. in 24. zak. z dne 9. junija 1853. odloča minister o pokojnini uradnikov svojega ministrstva. Z ozirom na to določbo je odločil državni svet: 14 Manuel elementaire de droit administratif, 1936, str. 442/3. 15 Waline (o. c., str. 56) tako opredeljuje dejanski akt (voie de fait): »dejanski akt imamo, če je posegla uprava v lastnino brez upravičenosti in brez upoštevanja zakonitih oblik; akt je upraven samo še na videz in nikakor ne zasluži zaščite pravil upravnega prava.«: 1(1 Primer je vzet iz Andersena o. c., str. 99. »Ker ni odločba z dne 22. februarja 1889., ki jo tožitelj spodbija, češ da mu odreka pravico do pokojnine, podpisana od ministra za poljedelstvo, ki je pristojen za odločanje, ampak namesto ministra in z njegovo pooblastitvijo od kabinetnega šefa, in ker ne morejo ministri razen v zakonu predvidenih primerili prenašati pravic do odločanja, ki so jim dane, sledi iz tega, da odločba... ne tvori take odločbe, da bi se mogla predložiti sodstvu za upravne spore: pod temi pogoji se mora zavrniti pritožba kot nedopustna.« Podobni primeri se najdejo tudi v praksi nemških upravnih sodišč. Ali so take sodbe po našem pravu mogoče? Čl. 34. zdsus. določa: »S sodbo se tožba ali zavrne ali uvažuje. V tem drugem primeru se upravni akt s sodbo upravnega sodišča razveljavi (poništi).« Kaj bi pomenilo v smislu te določbe, če bi pri nas upravno sodišče tožbo zavrnilo, češ da je nedopustna iz kakršnegakoli ozira? Pomenilo bi, da smatra upravno sodišče, da je spodbijam akt — pravilen! In zdi se, da je tudi francoski državni svet opustil svojo dvomljivo prakso. Tako pravi Bonnard:17 »Ampak državni svet je končno uvidel, da bi odločba o nedopustnosti tožbe lahko povzročila dvome, kajti razlagati bi se dala tako, da se z njo spodbijam akt potrjuje. Zato dopušča sedaj državni svet pritožbe proti ničnim aktom, da jih lahko razveljavi in s tem odstrani vsak dvom.« Kakor pa smo videli, je AValine drugačnega mnenja in Walinova knjiga je novejša. Vendar je vse to bolj postransko: kajti upravni akt se načeloma nanaša najprej na poedinca, daje poedincu dolžnosti in pravice in pride za sodišča in upravna oblastva šele v drugi vrsti v poštev. Zato je najvažnejše vprašanje: ali lahko poedinec, kateremu je ničen upravni akt prvenstveno namenjen, smatra akt za ničen in se mu — če nalaga akt dolžnosti — ne pokorava? Tn drugo vprašanje: ali mislimo isto, če pravimo, da se sodiščem in upravnim oblast-vom ni treba ozirati na nični akt, kakor če pravimo, da se poedincu ni treba ozirati na nični akt? Danes velja vobče pravilo, da so oblastva ene vrste vezana na akte oblastev druge vrste, če akti niso nični. To se pravi: upravna oblastva so vezana na akte sodišč in sodišča na akte upravnih oblastev, če niso akti nični. To velja v splošnem, so pa izjeme, ki so po posameznih pravih večje ali manjše. Če se pojavi torej pri sodišču vprašanje veljavnosti upravnega akta ali pri upravnem oblastvu vprašanje veljavnosti sodnega akta, sme in mora upravno oblastvo oziroma sodišče akt preskusiti, ali ni ničen, kajti ničnih aktov oblastva ne smejo upoštevati. In če odloči sodišče ozir. upravno oblastvo, da je akt ničen, ga ne upošteva, ne more pa ga razveljaviti. Drugačen je ta odnos med upravnimi oblastvi in upravnimi sodišči, kajti naloga upravnih sodišč je vprav, da sodijo o veljavnosti upravnih aktov, in če smatrajo akt za napačen, da ga razveljavijo, neglede na to, ali je ničen ali samo spodbojen. S tem, da preskušajo in odločajo sodišča in upravna oblastva o ničnosti aktov in jih ne upoštevajo, če jih smatrajo za nične, ter da upravna sodišča upravne akte poleg tega še razveljavljajo, izvršujejo ta oblastva samo svojo kompetenco, t. j. svoje pravice in dolžnosti: če ne bi delala tako, bi kršila pravo. Ali pa vrši poedinec ravno tako samo svoje pravice in dolžnosti, če preskuša upravne akte glede ničnosti in jih ne upošteva, če jih smatra za nične? Rekli smo že, da sme poedinec vedno do neke meje preskušati pravne akte, in če jih ne preskuša, dela to v svojo škodo: kdor se je pokoraval Koepenickovim odredbam, se je pokoraval v svojo škodo. Ta preskušnja se nanaša na vprašanje, ali je akt sploh izdalo oblastvo. V tem primeru res vrši poedinec svojo pravico. Vprašanje pa je: ali vrši poedinec še vedno svojo pravico, če preskuša akt glede veljavnosti tudi še potem, ko je jasno ali vsaj verjetno, da je izdalo akt oblastvo? Tukaj se menda zamenjavata dve stvari: preskušnja in odločanje. Preskušnje ni mogoče prepovedati nikomur: vsakdo lahko po mili volji ocenjuje, ali je upravni akt, ki mu je bil pravkar dostavljen, pravilen ali ne. Vprašanje pa je, ali sme o pravilnosti akta tudi odločati, to se pravi: ali sme akt prezreti, če ga smatra za nepravilnega. Samo tedaj namreč, če sme akt prezreti, če ga smatra za ničnega, in če nima to neupoštevanje akta zanj nobenih kvarnih pravnih posledic, vrši poedinec ravno tako svojo pravico, ko ocenjuje akt, kakor jo vrše sodišča in upravna oblastva. Tu pa vlada soglasje, da odloča poedinec o upravnem aktu — na svojo odgovornost. Omenili smo že mnenje Wali-na, ki pravi, da se sicer zdi, da bi se smel zavezanec upreti izvršitvi ničnega akta s silo, da pa ne more biti zavezanec v tem oziru nikdar preveč previden, ker so nični akti jako redki. In v obrazložitvi k wiirttemberškemu upravnoprav-nemu redu (str. 267) se sprašujejo avtorji, katera rešitev vprašanja ničnosti aktov je boljša: ali da se smatra akt že ob izdaji za ničnega, tako, da ga ni treba nikomur upoštevati, ali pa, da je akt veljaven, dokler pristojno oblastvo ne ugotovi ničnosti. Glede druge rešitve pravijo: »V prilog tej rešitvi se da navesti, da poedinec, zlasti če ne pozna prava, težko spozna tako napako in ničnost akta in je torej v interesu pravne varnosti, da se zahteva od poedinca, da uveljavlja dozdevno ničnost pred pristojnim oblastvom, namesto da samo ne upošteva akta na lastno odgovornost, zlasti ker je možno, da oblastvo, četudi mogoče pomotoma, ne smatra takoj za ničen nek akt, ki ga smatra za ničnega poedinec.« Če se torej poedinec ne pokorava aktu, ker ga smatra za ničnega, dela to na lastno odgovornost. Če pristojno oblastvo odloči, da je akt pravilen, zadenejo tistega, ki je pomotoma smatral akt za ničnega in se mu ni pokoraval, kvarne pravne posledice. Pravica poedinca, da odloča o ničnosti akta, ni torej absolutna, kakor je absolutna pravica upravnih oblastev in sodišč: če ta oblastva smatrajo, da je akt ničen, ga ne upoštevajo, in sodnika ali upravnega organa (kolikor niso upravna oblastva absolutno vezana ena na akte drugih), ne zadenejo nikake pravne posledice, če bi pozneje pristojno upravno sodišče izreklo, da je akt pravilen. Drugačen je položaj poedinca: njegova pravica, da odloča o ničnosti akta, je pravica samo v primeru, če se sklada njegova odločitev z odločitvijo pristojnega upravnega sodišča, to se pravi: on je ravnal zakonito samo, če odloči upravno sodišče, da je akt, ki ga je smatral za ničnega, res ničen. Če pa sodišče ne smatra akta za ničnega, se spremeni ta poedin-čeva »pravica« v »krivico«, zaio je ta »pravica« in na njej osnovana »pravica« upora proti aktu tako problematična in bolj nadloga kot dobrota. In če se poedincu ta pravica dopušča, je to samo znak, da poedinec vidi njeno dvoreznost iu se je ne poslužuje, kajti sicer bi se moral zrahljati ves pravni red. Do te dvomljive rešitve pa vodi dejstvo, da je »ničen upravni ukt« contradictio in adjecto, kar je posebno vidno v francoski označbi: acte inexistant. Akt naj bi bil in tudi nuj bi ne bil. Kako je z ničnim aktom v našem pravu? Rekli smo že, da upravna sodišča pri nas ne bi mogla zavrniti tožbe proti upravnemu aktu kot nedopustne, češ da nični akt sploh ne obstoja, ker bi s tem akt potrdila. Ampak kakšno pravico ima napram ničnemu aktu pri nas poedinec, ki se ga akt tiče? Zup. določa v 1. odst. § 135.: »Izvrševaje pravico nadzora proglasi nadzorno oblastvo za nično odločbo, zoper katero ni pravnega leka. ..« K tej določbi pravi Krbek:1* »Pri ničnih odločbah nasprotno obstoji samo navidezna odločba. Če bi vzeli strogo teoretično, ne bi moralo oblastvo posebej razveljaviti take nične odločbe, ampak bi jo lahko enostavno ignorirala ne samo sodišča in upravna oblastva. ampak tudi vsak privatnik. Vendar se ne da to načelo praktično enako izvesti na področju javnega in privatnega prava. Tudi pri ničnih odločbah je potrebno, da jih proglasi za nične oblastvo samo, dokler pa tega ne stori, morajo stranke praviloma in v mejah potrebe upoštevati take odločbe. To je tudi stališče odst. 1., ki izrečno odreja, da oblastva proglašajo odločbe za nične. Na drugi strani ima ta proglasitev strogo deklaratoren ne pa konstitutiven značaj in deluje za nazaj, kakor da ne bi bila nična odločba izdana (Quod ab initio vitiosum est, non potest tractu temporis convalescere). Za to govori jasno izraz »proglasi za nično« (oglasiče ništa-vom), kakor tudi okolnost, da ni vezana proglasitev na nikak časoven rok.« Strinjam se z naziranjem, da je pri nas odločba veljavna, dokler je ne proglasi oblastvo za nično in da jo morajo dotlej stranke upoštevati: to pa ne samo »praviloma in v mejah potrebe«, ampak absolutno. Iz tega pa sledi, da proglasitev ne more biti deklarativen, ampak je lahko samo konstitutiven akt. Nekoliko drugače se je zasukala v začetku stvar v Avstriji. Tudi avstrijski obči upravni postopek z. dne 21. julija 1925. pozna nične akte. V soglasju z dotedanjim pravom pa so hoteli poudariti, da je ničen akt veljaven, dokler se ne razveljavi. Zato določa 4. odst. § 68. zakona o občem upravnem postopku, da se akti »lahko proglase za nične«, kar pomeni, da stranka nima pravice, da se akt proglasi za ničnega: ali je akt ničen ali ne, o tem odloča oblastvo in ne stranka, stranka se mora aktu pokoravati, dokler se ne proglasi akt za ničnega. Iz tega pa je začela sklepati teorija in praksa, da § 68. nima v mislih ničnih ampak preklicne akte, ki se razveljavljajo ex nune.10 S tem bi pa bili nični akti favorizirani napram spodbbjnim, kar bi bilo pač težko umljivo. Zato se je rešila pozneje stvar tako, kot je rečena pri nas z izjemo, da je tam jasno, da stranka nima pravice, da se proglasi akt za ničnega, pri nas pa to ni jasno. In ta rešitev je najbolj smotrena in pri tem nič manj logična kot kaka druga. III. Kdaj je upravni akt ničen? Katere napake povzročajo ničnost upravnega akta? Merki20 pravi: »Važno je dognanje Kelsenove pravne vede, da je treba smatrati vse pravne napake, če jih pozitivno pravo ne loči po važnosti, za enako važne, in če niso ustanovljene različne pravne posledice, so vse napake razlogi ničnosti. To na videz problematično velikansko poenostavljenje še vedno veljavne vede o napakah sledi čisto enostavno iz tega, da je imanentni smisel vseh določil pozitivnega prava glede oblike in vsebine državnega akta ta, da so ta določila pogoji tega državnega akta.« Temu Kelsenovemu zaključku se je očitalo, da je »le preveč enostaven«, da se ne ozira na »zahteve življenja«. Tako pravi Andersen:21 »Tako enostavna pa rešitev vendarle 10 Herrnritt, Das Verw!iltungsverfaliren, str. 118/19. 20 Allgemeines VerwultiMigsrecht, 1927, str. 195. 21 O. c., str. 61. ni. Kjer naj pravna veda, kakor je to primer tukaj in sploh pri vprašanju neveljavnosti, ustvarja pravo, nikakor ni mogoče potisniti v ozadje na ta način vseh ozirov na zahteve življenja na ljubo takim čisto formalnim vidikom.« Ta očitek je vsekakor nekoliko čuden: kajti če se poudarja na vseh koncih, da mora biti država pravna, kar pomeni, da mora uprava strogo izvrševati zakone, ni razvidno, zakaj se ne bi morala uprava ravno v tem primeru d ržati zakona. J n poleg tega ni naloga niti uprave niti pravne vede, da ustvarja pravo, ampak je to naloga zakonodavca: zlasti ni naloga upravne vede, da bi ustvarjala pravo proti zakonu. Zato pravi Jeze,1*2 ki mu ni mogoče očitati, da se ne bi oziral na »zahteve življenja« in da bi jih potiskal v ozadje »na ljubo čisto formalnim vidikom«: »Poglejmo, kaj zahteva splošni interes. Zakon organizira v javnem interesu v svrho določenega socialnega reda splošne oblasti in določa pogoje, kako naj se izvršujejo te od zakona dane oblasti. Socialno koristno je, da se upoštevajo zakonska pravila, ki so bila izdana, da se doseže nek socialni smoter, in da se spoštujejo zakonske omejitve: kajti sicer se nameravana socialna svrlia ne doseže. Zdi se, da bi morala biti naravna in logična sankcija nepravilnosti pravna neučinkovitost izvršenega akta.« Teorija torej, ki trdi, da bi morala imeti vsaka napaka za posledico ničnost akta, je sicer logična, pa pri tem prav nič »formalistična« ampak zelo »materialistična«: ta teorija namreč pomeni, da bi se moral zasebni interes vedno brezpogojno podrediti javnemu interesu. Nasprotna teorija je manj logična, upošteva pa interese poedincev, vrednoti interese in skuša do neke meje izgladiti nasprotstva med javnimi in zasebnimi interesi. Zato ji niso vsa pravila in vse napake enako važne, ampak so ji ene bolj in druge manj važne. To pa je možno vsled tega, ker ima tisti, ki zakon izvršuje tudi pravico, da ga razlaga. J n ker nima, kakor bomo videli, vsaka napaka za posledico ničnosti akta, nasprotno, ničnih aktov je razmeroma malo, sledi iz tega, da je obveljala teorija upoštevanja »zahtev življenja«, to se pravi: teorija upoštevanja tudi privatnih interesov. Iz česar seveda zopet ne sledi, da ne bi večkrat zahtevali tudi privatni interesi. da je napačen akt ničen: kajti javni interes in interes poedinca se mnogokrat krijeta. Če je ničnih upravnih aktov razmeroma malo in so torej napačni upravni akti praviloma spodbojni, pa so nasprotno napačni pravni posli privatnikov praviloma nični,23 se je treba vprašati, odkod ta razlika. Mayer pravi:24 »Tukaj se zopet pokaže načelna razlika med pravno vrednostjo oblastvene izjave volje in pravno vrednostjo pravnih poslov poedincev. Slednji so brez učinka. če ne dokažejo svoje zakonitosti. Oblastvo pa, kadar odloča v mejah svoje splošne pristojnosti, posvedoči obenem s tem, da so izpolnjeni posebni pogoji za veljavnost akta.« Tej trditvi ugovarja Andersen.21' češ. da ni pravilno, da se pripisuje izjavi volje javnega oblastva večja pravna vrednost kot pa izjavi volje poedincev, ker imata obe izjavi samo tisto vrednost, t. j. pravno učinkovitost, ki jo jima daje zakon, in da ne vsebuje poleg tega upravni akt nobene po-svedočbe o svoji pravilnosti: in če bi jo vseboval, bi bila brezpomembna. Po Andersenovem mnen ju so upravni akt i v dvomu zato samo spodbojni in ne nični, ker jih izdajajo organi, ki imajo potrebno izobrazbo za svojo službo, ker je predpisan poseben postopek za izdajanje aktov, ker so organi disciplinski in kazenski odgovorni za pravilno izvrševanje svoje službe itd. Vse to govori za domnevo, da so upravni akti v dvomu — pravilni. S tem pa ni Andersen niti ovrgel Maver j a niti dokazal tega. kar je nameraval, namreč: da so upravni akti v dvomu spodbojni, ne pa nični. Kajti Mayer ne trdi, da so upravni akti v dvomu spodbojni ne pa nični, on trdi. da so upravni akti v dvomu pravilni: torej niti ne spodbojni niti ne nični. Do istega zaključka pa prihaja tudi Andersen: in do drugačnega je težko priti. Kajti domneva lahko govori samo za pravilnost ali nepraviInost, ne pa za spodbojnost ali za ničnost. Če bi bil Andersen dosledno izvedel svojo trditev, bi bil moral sklepati tako: upravne akte izdajajo organi, ki imajo potrebno izobrazbo za svojo službo, ki so za pravilno izvrše- 23 Kormann, Systemdcr rechtsgeschaftlichen Staatsakte, 1910, str. 216/17. M O. c., str. 98. 25 O. c., str. 62. vanje službe odgovorni in se morajo držali posebnega postopka pri izdajanju aktov. Vse to pa govori za to, da bodo delali organi pri izdaji aktov majhne, ne pa velikih napak in da bodo torej akti samo spodbojni ne pa nični. Ta zaključek pa ne bi bil več tako vabljiv. Iz tega, če so upravni akti v dvomu pravilni, pač ne sledi, da bi bili samo spodbojni, če so nepravilni. Da pa je moral narediti Andersen tudi ta zaključek, je nujno. Kajti tudi po njegovem mnenju se ni treba ozirati poedincu na ničen akt. Če pa se posebej poudarja, da je akt praviloma samo spodbojen, je to nauk poedincu, naj se po nemarnem ne podaja v nevarnost. Pa tudi Andersenova trditev, da so upravni akti v dvomu zato pravilni, ker obstoje potrebna jamstva za pravilnost aktov, ni povsem točna. Tudi v primitivnih državah, kjer ni takih jamstev, se je domnevalo in se še vedno domneva, da je akt organa pravilen. Kajti kdor je postavljen, da vrši neko službo, o tem se mora domnevati, da jo zna vršiti. Sicer bi bilo konec vsake državne avtoritete in pravne varnosti. Sicer je res, da daje izobrazba in odgovornost organa, urejen postopek, inštančna in nadzorna kontrola do neke meje jamstvo za pravilnost akta: ampak pri tem se ne sme pozabiti. da so ta jamstva zopet urejena v pravnih normah, ki se lahko prekršijo. Tako je sicer res, da je domneva vedno za pravilnost akta: čim pa je akt napačen, pa se ne da iz istega vidika zopet nadalje domnevati, da je akt samo spodbojen, ne pa ničen. Razlog, da so upravni akti v dvomu samo spodbojni in ne nični, pravni posli privatnikov pa v dvomih nični, moramo iskati drugje. Rekli smo, da bi moral biti praviloma ničen vsak akt, ki ima kako napako, da pa bi pomenilo to popolno podreditev zasebnih interesov javnemu, kakor ga je začrtal zako-nodavec. Čim pa se upoštevajo tudi zasebni interesi, se mora umakniti to trdo pravilo gibkejšemu. Ne vsaka, ampak samo določene napake naj povzročajo ničnost akta: ker pa gre v javnem pravu, v našem primeru v upravnem pravu, vobče za širok krog interesentov in ti interesenti večkrat sploh ne sodelujejo pri izdaji akta in vsled tega ne morejo braniti svojih interesov, kakor jih lahko brani pri privat- nem pravnem opravilu zasebnik, naj bo akt ničen samo, če ima posebno težke napake. Samo v tem primeril naj oblastvo razveljavi akt uradoma, sicer pa naj se prepusti interesentom, da uveljavljajo napake in spodbijajo akt. Katere so te težke napake, ki delajo akt ničen? Navedli bomo nekaj pisateljev, ki so se bavili s tein vprašanjem, in nekaj primerov iz pozitivnega prava. Glede avtorjev je omeniti, da smatrajo vsi akt za ničen samo, če je napaka bistvena, in da smatra poleg tega večina, da mora biti napaka vidna. Če daje že »bistvenost« možnost subjektivne ocene, pa je še bolj dvomljiva »vidnost«: kajti to se pravi, da vidijo na prvi pogled napako oblastva, sodišča in privatniki, samo oblastvo, ki je akt izdalo, napake ni videlo. Nadalje je pripomniti, da grade nekateri avtorji svoj sistem napak na judikaturi upravnih sodišč, drugi deloma na judi-katuri, deloma apriorno. Waline2,! smatra, da je akt ničen: če ga izda uradnik, ki nima oblastvene pravice, če razsodi o stvari, ki spada v pristojnost sodišč, upravno oblastvo, če se umeša upravno oblastvo v vodstvo privatnega podjetja, ki ni podrejeno upravni kontroli. Po Andersenu27 je akt ničen: če ga izda stvarno — in v določenih primerih krajevno — nepristojen organ, če ima obliČne napake (pismenost, utemeljitev, priobčitev). če ima absolutne vsebinske napake (nedoločena ali nemogoča vsebina akta, poseganje v svobodo ali lastnino brez zakonske pooblastitve), če organ nima javnopravne opravilne sposobnosti (akt izdal privatnik, upokojen uradnik). V Jellineku28 je akt ničen: če ima oblične napake, če se zagreše napake pri postopku (če pri dvostranskem aktu ne sodeluje poedinec, če izda akt privatnik itd.), če organ prekorači svojo oblast (akt ima nemogočo vsebino, organ je brezpogojno stvarno nepristojen), če se izsili akt s težkimi grožnjami. Po Fleinerju2’ je akt ničen: če ni oblastvo stvarno ali krajevno pristojno, če se ne izda akt v predpisani obliki, ali *« O. c., str. 44.2/3. 27 O. c., str. 101 ss, 130 ss, 373 ss, 44)6 ss. Vcrvvaltungsrecht, 3. izd. 1931, str. 268 ss. Instutionen des Deutschen Verwaltungsrechts, 8. izd. 1928, str. 203/4. se ne upoštevajo bistveni predpisi postopka, če se ne izpolnijo vsi predpogoji, ki jih smatra zakon za neobhodno potrebne, če odreja akt nekaj, kar je dejanski ali pravno nemogoče, ali kar nasprotuje zakonski prepovedi. Herrnritt30 smatra akt za ničen: če ga izda nepristojen organ (stvarno in krajevno nepristojen, nepravilno sestavljen, nevračunljiv in prizadet organ), če je bilo postopanje tako pomanjkljivo, da je izključeno vsako jamstvo, da ustreza akt zakonitim zahtevam, če bi imel akt za posledico dejanski ali pravno nemogoče stanje. Upravnopravni red za Wurttemberško (Verwaltungsrechts-ordnung fiir Wiirttemberg). Art. 34. Niclitig sind Yerwaltungsakte, die nieht in der durelv llechtsvorschrift bestimmten Form erlassen sind, sofern der Formmangel nicht als umvesentlieh anzusehen ist. Art. 35. Nichtig sind Vervvaltungsakte, die von einer sachlicli unzustandigen Behorde erlassen sind. Art. 36. Nichtig sind Yerwaltungsakte, die ein Grundstiick oder ein offentliches Gewiisser betreffen, wenn das Grundstiick oder das Gewiisser aufierhalb des Amtsbezirks der Verwal-tungsbehorde sicb befindet. Dasselbe gilt fiir Vervvaltungs-akte die fiir den Eigentiimer oder Besitzer eines Grund-stiicks oder fiir den an einem Grundstiick oder an einein offentlichem Gewiisser Berechtigten bestimmt sind und sich auf das Grundstiick oder Gewasser beziehen. Im iibrigen sind Yerwaltungsakte nicht deslialb nichtig, weil die Behorde ortlich unzustandig war. Art. 37. Ist ein begiinstigender Verwaltungsakt nur beim Vor-liegen einer bestimmter Eigenschaft einer Person oder Sache zulassig und Hat der nachtragliche Wegfall einer solchen Eigenschaft nach Rechtsvorschrift den Weg£all der Begiinstigung zur Folge, so ist ein ohne Vorliegen dieser Eigenschaft erlassener Yerwaltungsakt nichtig. Avstrijski zakon o občem upravnem postopku z dne 21. julija 1925 (Allgemeines Vervvaltungsverfahrensgesetz). § 68. (4) Aullerdem konnen Besclieide von Amis wegen in Ausiibung des Aufsichtsrechts von der sachlich in Betracht kommenden Oberbehorde als niclitig erklart werden, vvenn der Bescheid a) von einer unzustandigen Behbrde oder von einer nicht richtig zusammengesetzten Kollegialbehbrde erlassen wurde; b) einen strafgesetzwidrigen Erfolg herbeifiiliren \viirde; c) tatsachlich undurchfiihrbar ist oder d) an einem durch gesetzliche Vorschrift ausdriicklicli mit Niehtigkeit bedrohten Fehler leidet. Naš zakon o občem upravnem postopku z dne 9. novembra 1930. § 135. (1) Izvršujoč pravico nadzora proglasi nadzorno oblast-vo za nično odločbo, zoper katero ni pravnega leka: 1. če jo je izdalo oblastvo, ki za dotični predmet ni stvarno pristojno, ali jo je izdal organ, ki v nobenem primeru ni mogel biti upravičen, izdajati tak akt; 2. če utegne povzročiti s svojo izvršbo zločin ali prestopek; 3. če vsebuje pogrešek, ki povzroča ničnost po kakšni izrečni zakoniti določbi. (2) Posamezna ministrstva sinejo ob pričujočih pogojih proglasiti za nične tudi lastne pravnomočne odločbe. (3) Odločba, izdana po tem paragrafu, kakor tudi po §§ 133. in 134., velja glede pravnih lekov kot nov predmet. Kakor vidimo, si posamezni avtorji niso edini glede vprašanja, katere napake povzročajo ničnost akta, tudi posamezna prava, kolikor je snov danes že urejena z zako- nom, se ne skladajo. Vendar lahko rečemo, da so napake, ki lahko povzročajo ničnost, nekako sledeče: napaka pri organu, napaka v pristojnosti, napaka v postopku, napaka v obliki in napaka v vsebini akta. V tem okviru napak grade potem posamezni avtorji in posamezna prava svoj sistem ničnosti: eni prevzemajo v svoj sistem več, drugi manj napak. Sedaj bi se bilo treba vprašati: zakaj povzročajo vse te ali vsaj nekatere izmed (eh napak ničnost? Vendar je važnejše in odločilno drugo vprašanje, namreč: ali te napake ali vsaj nekatere med njimi v vsakem primeru povzročajo ničnost? Kajti če se izkaže, da le napake ne povzročajo ničnosti v vsakem primeru, potem sploh ni mogoče odgovoriti na prvo vprašanje. Če hočem namreč vedeti, zakaj povzroča napaka ničnost, mora povzročali napaka ničnost vedno. Andersen11 pravi, da sme organ, če je nastavitev ali volitev organa samo spodbojna, nc pa nična, veljavno izdajati upravne akte. dokler pristojno oblastvo o nastavitvi ali volitvi ne odloči. Ampak kako je s temi akti, če pristojno oblastvo nastavitev ali volitev naknadno razveljavi? Sedaj je jasno, da dotični ni bil organ: torej bi morali biti akti. ki jih je izdal, ne samo neveljavni, ampak nični. Andersen pravi:32 »Realni razlogi pa govore odločno proti temu. Negotovost na strani državljanov in nerazrešljiva zmeda javnih funkcij bi bila neizbežna posledica, če bi imela razveljavitev nastavitve ali volitve moč za nazaj. In ozir na pravilno vršitev teh funkcij nikakor ne odtehta tega. Največ napak, ki povzročajo razveljavitev uradniške nastavitve, ne upliva v bistvu neugodno na upravne akte, ker nudijo prekršeni predpisi samo abstraktna jamstva (starost, državljanstvo itd.) za pravilnost konkretne odločbe.« Vsi praktični razlogi, ki jih navaja Anderseu, držijo. Ne drži pa torej splošna trditev, da je akt vedno ničen, če ga izda nekdo, ki ni organ. 31 O. c., str. 384 ss. 311 O. c., str. 386. Vendar pojdimo dalje. Sedaj smo namreč imeli primer, da je bila volitev ali nastavitev organa samo spodbojna. Kako pa je z akii, ki jih izda organ, čigar nastavitev ali volitev je bila nična? Andersen je mnenja, da je nastavitev ali volitev samo v izrednih primerih nična, nato pa pravi:33 »Tukaj je treba pomisliti, da ni nujno, da bi morala pomeniti ničnost nastavitve ali volitve, da je napaka, ki povzroča ničnost, posebno luida v tem smislu, da je povzročila ali lahko povzroči posledek, ki se formalno in materialno jako razlikuje od pravilnega. Če se ni upošteval n. pr. predpis pismenosti pri nastavitvi uradnika, ni s tem že verjetno, da nima uradnik zakonitih in drugih potrebnih pogojev za vršitev svoje službe. In vendar je nastavitev nična. Odločilno je v tem oziru, če je neveljavnost očividna . ..« Vendar ni Andersen v nasprotju z Jezom zato, da bi se smatrali ti akti za veljavne. Ti akti so tudi po njegovem mnenju neveljavni: vendar ne nični ampak samo spodbojni. Torej: nastavitev je bila nična, nikomur je ni bilo treba upoštevati, niti oblastvom niti privatnikom. Akti pa, ki jih izda tak organ, so samo spodbojni: stranka mora akt spodbijati v določenem roku, in če ga ne spodbija, bo postal akt formalno in materialno pravnomočen. Tn če se trdi, da ni nujno, da bi bila napaka, ki povzroča ničnost, v vseli ozirih posebno huda. se je treba vprašati: zakaj pa potem povzroča taka napaka ničnost? S tem pridemo do tako imenovanega uradnika de faeto. Po Bonnardu34 so uradniki de faeto »osebe, ki jim funkcija ni bila podeljena, ali jim je bila podeljena nepravilno«. Kot primer uradnika de faeto navaja Bonnard: 1. osebo, ki je bila imenovana ali izvoljena za javnega organa, pa je bilo imenovanje ali volitev pozneje razveljavljena; 2. če je prenesel organ pristojnost za neko funkcijo na osebo, na katero je ne bi smel prenesti, je ta oseba organ de faeto: tu so znan primer montrougeske poroke: župan je prenesel pravico poročanja na občinskega svetnika, na katerega je ne bi bil smel prenesti. Seinsko sodišče je nato tri poroke razveljavilo, kasacijsko sodišče pa je razsodilo, da so po- 33 O. c., str. 409. 3* Precis de droit administratif, 1935, str. 217/18, roke veljavne; 3. če pride stranka v uradne prostore in najde v njih osebo, ki pravi, da je organ, je ta oseba organ de facto, razen če je za stranko očividno, da oseba ni organ. Francoska civilna in upravna sodišča so vedno odločila, da so akti uradnikov de facto veljavni? Kako to? Saj v prvem primeru oseba ni bila organ, v drugem primeru je bil organ stvarno nepristojen, v tretjem primeru pa imamo uzurpacijo funkcije. Proti temu primeru so oblične napake, napake v postopku in tudi hude vsebinske napake, ki povzročajo ničnost, vendarle razmeroma lahke. Bonnard pravi: »Ta rešitev ima svojo utemeljitev in opravičijo v zaupanju. ki ga morajo imeti zasebniki v pravilnost nastavitve uradnikov. Kajti če bi bilo drugače, bi vedlo to do težkih neprilik. Uprava ne bi bila mogoča, če bi lahko vsak zasebnik pred vsakim upravnim delovanjem preiskal pravilnost namestitve uradnika.« Da izključi vsak dvom glede veljavnosti aktov uradnika de facto, določa § 1319. nemškega državljanskega zakonika: »Als Standesbeamter im Sinne des S 1317 gilt auch derje-nige, welcher. oline Standesbeamter zu sein, das Amt eines Standesbeamten offentlich ausiibt. es sei dann, dafi die Ver-lobten den Mangel der amtlichen Befugnis bei der Ehe-schlieRung kennen.« Jellinek,36 ki mu ruši § 1319. lepo zgrajeni sistem ničnosti, pravi: »Predpis 1319. d. z. je brezpogojna izjema, ki je v zvezi deloma z gotovimi slavnimi primeri, deloma z neznatnim delovanjem uradnika pri poroki — pasivna asistenca.« Najbrže pa so bili merodajni »slavni primeri«, ne pa pasivna asistenca: kajti zakonodavec menda ni hotel omalovaževati poročanja, ampak se je hotel po možnosti izogniti ničnim porokom. Čl. 39. wurttemherškega upravnopravnega reda določa: »Die Beseitigung der auf Grund eines nichtigen Ver-waltungsakts ausgefiihrten Anlagen, Bauten und sonstigen auf die Dauer bestimmten Vorrichtungen kann mir ange-ordnet werden, wenn der geschaffene Zustand einer Rechts-vorschrift widerspricht, auch die Beseitigung durih erheb- liclie offentliche oder Einzelinteressen gefordert wird und ohne unverhaltnismafiige Schadigung des Betroffenen mo-glich ist. Dasselbe gilt fiir die Untersagung der Fortfiihrung be-gonnener Anlagen, Bauten und Vorrichtungen.« Ničen akt torej nima vedno za posledico, da bi se moralo odpraviti stanje, ki je nastalo z njegovo izvršitvijo: če gre za trajne naprave — torej za važne posledice ničnega akta — se te naprave odstranijo, oz. ne nadaljujejo samo, če nasprotujejo oz. bi nasprotovale pravnim predpisom in če to zahtevajo važni javni ali privatni interesi in če ne bi imela prizadeta oseba prevelike škode. V vseh drugih primerih naprave ostanejo oz. se nadaljujejo, kar pomeni v svojem bistvu, da je v teh primerih nični akt — pravilen. Naj zadostujejo ti primeri. Kaj nam kažejo? Če vidimo, da javni organ, čigar nastavitev je bila nična, ali ki sploh ni bil nastavljen kot javni organ, ali ki je stvarno nepristojen, lahko izdaja veljavne upravne akte, potem je jasno, da nični akt ni rodil posledic, ki bi jih moral, namreč: da morajo biti nični tudi vsi akti, ki se izdajo na osnovi ničnega akta. To pa se pravi, da je pojem ničnosti zgubil glavni del svoje vsebine. Kako in zakaj to? Rekli smo, da se nanašajo v obče upravni akti na širok krog interesentov in da so vsled tega skrčeni nični upravni akti na najmanjšo možno mero, da se zaščitijo interesi po-edincev. Ali ti interesi ne zahtevajo samo, da se skrči število ničnih upravnih aktov, ampak zahtevajo večkrat tudi, da poleg tega nični akt ne rodi posledic, ki bi jih moral in ki bi bile lahko nedogledne. Če se proglasi, mogoče po letih, nastavitev okrajnega načelnika za nično, je zanj to lahko hud udarec: kakšne posledice pa bi imelo, če bi se proglasili za nične vsi akti, ki jih je za časa svojega službovanja izdal? Če se proglasi za ničnega akt, s katerim je prenesel župan pravico poročanja na občinskega odbornika, je to lahko dokaj brezpomembna stvar: kako pa bi bilo, če bi se proglasile za nične poroke, ki jih je odbornik opravil? In če se proglasi dva dni po podelitvi koncesija za nično, je to lahko za koncesionarja majhen udarec: kako pa je, če se proglasi za nično potem, ko je investiral koncesionar vse svoje imetje v naprave? Iz tega vidimo: akt se lahko proglasi in se po navadi proglasi za ničnega z vsemi posledicami samo, če se dajo kolikor toliko oceniti posledice ničnosti in če posledice ne bi bile pretežke: posledice pa se dajo oceniti samo v primerili, ko gre za ozek krog znanih interesentov ali samo za poedinca. Ali je torej nek upravni akt ničen v vsem obsegu — in samo to je pristna ničnost — ni odvisno samo od napake, ki jo ima akt, ampak tudi od posledic, ki bi jih imela ničnost akta. To pa onemogoča vsako kolikor toliko logično rešitev vprašanja, kdaj je upravni akt ničen. Kajti iz napake akta se ne da nikdar sklepati na posledice, ki lahko nastanejo, če se proglasi akt za ničnega. Resume. Dans ce traite 1’auteur essaie a resoudrc ces deux cpiestions: 1° quelle est la definition de 1'actc administratif qui correspond au droit positif yougoslave? 2" est-il possible d’etablir quelles sont les irregularites qui font ua acte administratif inexistant? En confrontant quelques definitions de 1'acte administratif avec le droit positif yougoslave 1’auteur constate que la definition qui correspond au droit positif yougoslave est eelle d'apres la-quelle l’acte administratif est tout acte juridique unilateral d’un administrateur, susceptible de produire des effets de droit. Ensuite 1’auteur definit 1’acte inexistant et le delimite de 1’acte nul de nullite absolue et souligne que l’affirmation que le par-ticulier n’est pas tenu a obeir a 1’acte inexistant est equivoque, car si le particulier n’obeit pas, il le fait a ses propres risques. Puis l’auteur cite les irregularites qui d’apres les auteurs qui se sont occupes du probleme de 1’acte inexistant et d’apres quelques droits positifs, font l’acte inexistant. Ensuite 1’auteur se pose la question si ces irregularites font un aote en tout cas inexistant. D’apres les arrets de« tribunaux administratifs ayant trait surtout aux actes emis par des fonction-naires de fait, il montre que ces actes sont consideres comme valables bien que les agents qui les ont emis ou n’aient ete pas du tout investis de la fonction ou ne 1’aient ete que irregulierment. On appuie cette solution en disant que les particuliers doivent avoir une certaine confiance dans les regulariites de 1’investiture des fonctions et puis qu’une autre solution aurait des consequen-ces trop graves, car les relations entre les individus perdraient leur stabilite. Mais l’auteur constate qu’un acte 11'as.t inexistant au sens pro-pre du mot que si les actes einis a la base de 1’acte inexistant sont aussi inexistants; si l’on attenue ou supprime les consequences lo-giques de 1’acte, 1’acte 11’est plus 1111 acte inexistant. Et ce qui ost decisif c’est que si 1’on prend en consideration au lieu de la logique une theorie nuancee 1. n. pr. Bulilus lic Ubaldls (1327—1409): »Mens statuti intendit gravius punire propter c o n s u e t u d i n e m d e 1 i n q u e n d i«. Gl. Dahm: Das Strafrecht Italiens im ausgehenden Mitteialter. Berlin, 1931. Str. 298. " »Deja dans l’ancienne France, on avait senti le besoin dc prendre mesures exceptionelles contre certaines categories de m a 1-faiteurs d’habitude.« R. Ga r ra ud: Traite theoriijue el pratique du droit penal frangais. Tome troisieme. Pariš, 1916. Str. 257. “ Gl. zlasti: Got h o ld Boh ne: Die Freiheitsstrafe in den ital ie-nischen Stadtrechten des 12.—16. Jahrhunderts (§ 13: Das gewcrbsnnis-sige Verbrecher — und Gaunervvesen). Leipzig, 1922. Str. 169 in nasl. — Georg Dahm: Op. cit. Str. 298 in 300. 10 »Schiidlichc Leute na mite man eigentlich und insbesondere dieje-nigen, welche nicht bloss d ure h eine bestimmte Tat schad lich gevvorden, sondern g e f a h r 1 i c h , schadenbringend waren ilirer A rt nach d ure h einen verbrecherischen L e b e n s w a n d e 1, d u r c h gehtiufte fortlaufende B e -g e h u n g v o n U b e 11 a t e n , die g e w e r b s m ii s s i g e n , b e -r u f s m a s s i g e n Ge w o h n h e i t s v e r b r e c h e r.« Z a 11 i n g e r : Das Verfahren gegen die landsschadlichen Leute in Siiddeutschland. Podr. gl.: Dr. Rudolf Rit ter: Die Behandlung schadlicher Leute in der Caroliua. Breslau, 1930. — Ernst Mayer: Ober die schtidliche Leute. Goltd. Arch. 64. — Primerjaj tudi: Dr. Metod Dolenc: Pravna zgodovina za Slovensko ozemlje, Ljubljana, 1935. Str. 185, 186. 11 Iz obširne literature o tem vprašanju naj navedemo: R. v. Hip-pel: Zur Vagabundenfrage. — Ro te ring: Das Landstreichertum im friiheren Mitteialter. — P'r a u e n s t ii d t : Gaunertum des Mittelalters. tlius Albertinus podal naslednjo karakteristiko tega asocialnega in parazitarnega življa: »Die Bettler and Landstorzer, Mussiggiinger, Stationierer. Landstreicher vvollen lieber in Miissiggang allenthalben heriimstorzen mul betteln, demi arbeiten and ilir Brot mit Ehren gewi nnen.«u’ Viri starega germanskega prava pogostokrat omenjajo kot posebno nadležne škodljivce — »Landstorzer. Bettler und Bettlerinnen, Zigeuner, Gaukler and dergleichen Ge-sindel, \vas nur Namen hat«.,:' V Franciji je bil že 1. 1350. izdan prvi ukaz zoper »mendiants, oiseux et jouant aux des«.14 Tudi Angleži so se že v starih časih morali boriti zoper asocialne elemenie (»idl and discorderly persons. rogues and vagabonds, incorrigible rogues«). Od konca 16. stoletja se najprej v Angliji in Holandiji, nato v Nemčiji in drugih državah ustanavljajo posebni zavodi (Zuchthauser, Spinn-hauser) za poklicne delomržne zločince. Isii smoter so zasledovale vsaj deloma tudi različne oblike transportacije in relegacije v kolonialnih državah. S lem je takratna država priznala specifičen značaj ie vrste zločinstvenosti. Omenimo končno, da se je »posebnost storilca« vpošte-vala tudi v določbah starega prava o okolnostih, ki vplivajo na odmero kazni pri poedinih dejanjih. Constitutio Crimi-nalis Carolina je med olajševalne okolnosti pri talvini štela tudi »c o m m o d a m o c c a s i o n e m , quae ad furandum invitavit«.15 Avstrijski red za deželska sodišča (Landgerichts- X. f. d ie gesamte StrRW. 18. — K. Fe n ne: Die franzosische Gesetz-gebung gegen Bettel und Vaguhonduge l»is auf Napoleon. Leipzig, 1906. — Trose like: Der Kampf gegen Bettel und Landstreicherei im nachchristlichen Altertum und in der Geschichte Frankreichs. Potsdam, 1922. — M a t h i e u : Le vagabondage et la mendieite sous 1'ancien regime. 1874. — Dolenc: a) Prisilim vzgoja k delu po našem kazenskem pravu. SI. Pr. 1923. b) »Usoda« ljubljanske prisilne delavnice. Kronika. 1937. 13 Gl. F. L. li. A v 6 La I lema n I : Das deutsche Gaunertum. Neu hgg. von Max Bauer. 1. T. 1914. Str. 43. Ta sicer že precej zastarela knjiga (prva izdaja i/. I. 1858) vsebuje važno gradivo o zgodovini poklicne zločinstvenosti (»das echte Gaunertum, dal! alle Arten von Ver-breclien gewerbsmiiflig betrieb«). (lbid. Str. 68). 13 Gl. Ave Lallcmant, op. cit. Str. 68. 11 R. G a r r u u d : Traite... T. V. Str. 27. 15 Gl. Rudolf Engau: Elementa iuris crirninalis germanico- carolini. Editio tertia. Jeanae, 1738. S CXYIII. Str. 72. ordnung) Ferdinanda III. iz I. 1656. je kot razlog za omilitev kazni navajal med drugim »die gar grossen Ursachen und Anleitungen, welche einem zu unmassigen Zorn oder Voll-bringung der Tat gegeben werden«.,(! Novejši kriminalisti govorijo v teli primerih o izzivalnem vplivu okolja (»Milieu-provokation«). V teh in podobnih primerih vidimo lahko prvi zametek ideje o »slučajnem«, »priložnostnem«, »akutnem« zločincu. Značilno je, da je španski pravnik 17. stoletja Silve r i o Bernardi naravnost imenoval takega zločinca »occa-sionarius«.17 V okviru te razprave se ne moremo podrobneje baviti z vprašanjem o kriminalni tipologiji s pravno-zgodovinskega stališča. Navedli smo le nekaj zgledov, ki jih smatramo za posebno karakteristične. V tej zvezi je za nas važna v prvi vrsti ugotovitev, da se prvi osnutki sicer povsem rudimen-tarnega in čisto-empiričnega razlikovanja med akutno in kronično kriminaliteto nahajajo že v starem pravu in v stari doktrini različnih narodov.18 S 3. Tipologija zločincev v moderni kriminologiji. (I. Lombroso in Ferri. II. Liszt. III. Aschaffenburg. IV. Sauer. V. Psihoanalitiki. VI. Druge tipološke delitve.) Sistematično proučevanje vprašanja o tipih zločincev kot znanstvenega kriminološkega problema se je pričelo šele v drugi polovici 19. stoletja. V tem pogledu je kriminologija sledila zgledu medicine, ki je proglasila načelo: non mor-bum, sed aegrotum curamus. Znano Lisztovo geslo: »nicht die Tat, sondern der Pater ist zu bestrafen« je pomenilo raz- 10 Hugo Mo ege 1: Die Einteilung der Verbrecher in Klassen. Leipzig, 1908. 17 »Le delincjuant occasionel n’apparait qu'au XVII siecle, chez le jurisconsulte espagnol Silverio Bernardi avec son propre nom (o c e a -sionarius)«. Q u i n t i 1 i a n o S a 1 d a ii a : La biotypologie criini-nelle. Str. 159. 18 Posameznih vprašanj o tipih zločincev se je dotaknila že starejša literatura. Gl. n. pr. delo anonimnega pisca: Abriss des Jauner- und Bettelvvesens in Schwaben. Stuttgart, 1793. — F. A. Wenmohs: Uber Ganner und das zweckmassigste Mittel zur Vertilgung dieses tlbels. Giistrow, 1823. Primerjaj pregled starejše literature v cit. knjigi Ave Lallemanta, I. Str. 210 in nasl. širjenje tega načela m u t a t i s m u t a n tl i s na področje kriminalne vede. Izmed številnih tipoloških klasifikacij zločincev navajamo v nadaljnjem le najbolj karakteristične. I. Lombroso in Ferri. 1 ipološka razvrstitev zločincev italijanskega kriminalista Enrica Ferrija (1858—1929) je izrazito antropološka klasifikacija. Pri njenem oblikovanju je Ferri izhajal iz nauka svojega idejnega predhodnika Cesare Lombrosa (1835—1909) o rojenem zločincu. 'Poda klasifikacija kot taka pripada Peniju. Lombroso jo je z neznatnimi spremembami sprejel šele pozneje.10 Ferri razlikuje pet osnovnih tipov zločincev (la quintu-plice classificazione): 1. Rojeni (nagonski) zločinec ali zločinec po prirojeni nagnjenosti (delinquente nato o istintivo o per tendenza congenita). 2. Umobolni zločinec (delinquente pazzo). 3. Zločinec iz navade (delinquente abituale). Slučajni zločinec (de-linquente occasionale). 5. Zločinec iz strasti (delinquente pas-sionale). Ad 1. V svojem pojmovanju tipa rojenega zločinca sledi Ferri v glavnem svojemu predhodniku Lombrosu, prvemu utemeljitelju antropološke šole v kriminologiji. Vendar priznava, da Lombroso pretirava diagnostični pomen kranioloških in antropometričnih stigmatov rojenega zločinca.50 Ferri smatra nauk o rojenem zločincu kot pravo razodetje kriminalne antropologije (»una vera e propria rivelazione deli’ antropologia criminale«).51 Ta skupina se označuje z naslednjimi potezami. Stopnja inteligence je pri 19 »La verita e che Lombroso non pensa dapprima ad una classificazione untropologicu dei delinquenti ed nccolso da me questo criterio fondamentale delPantropologia criminale.« — Enrico Ferri: Prin-cipii di diritto criminale. Torino, 1928. Str. 263, 264. — Isti: Sociologia criminale T. I.—II. Quinta edizione. Torino, 1930. — Primerjaj tudi: Cesare Lombroso: L’uomo delinquente. 5. edizione. Torino, 1897. Str. 88. Tu razlikuje Lombroso: »delinquente nato; pazzo morale; delin-quente d’impeto o per passione; pazzo (alcoolista, isterico, mattoide); delinquente d’occasione, delinquente d’abitudine.< •jo Ferri : Sociologia criminale. Str. 88. 21 Ferri: Principii di diritto criminale. Str. 266. posameznih rojenih zločincih zelo različna. Najznačilnejše svojstvo rojenega zločinca je pomanjkanje čili nerazvitost moralnega, oziroma socialnega čuta. Ta vrojena abnormalnost ustreza v somatičnem pogledu manjši telesni občutljivosti napram bolečinam. Zločinska nagnjenja se pojavljajo pri rojenih zločincih že v zgodnji mladosti. Z njihovo psihofizično konstitucijo je nerazdružljivo zvezana tudi tendenca ponavljanja zločinov. Zločinska nagnjenja rojenih zločincev so skoro izključno posledica njih psiho-fizične abnormalnosti (»e 1'efetto cpiasi esclusivo delle loro condizioni di abnormalita fisio-psihica«). Podobno Lombrosu uvfšča tudi Ferri rojene zločince med nepoboljšljive, ki razodevajo najvišjo stopnjo nevarnosti (»il grado piu alto di pericolo-sita«. Str. 267.) A d 2. U m o b o 1 n i zločinec se ne označuje samo z mentalno (intelektualno) debilnostjo, temveč tudi z atrofijo moralnega čuta. Sicer pa večina duševno-bolnih oseb ne kaže zločinskih nagnjenj. Kriminalni umobolni tvorijo torej med umobolnimi osebami neko skupino zase. V to skupino spadajo ne samo osebe z kliničnimi oblikami duševnih bolezni, temveč tudi psihoneuropatični subjekti. V naši dobi so psihoneuropatije celo bolj pogosti vzrok kriminalnosti kot prave duševne bolezni.2’ A d 3. Zločinec iz navade. V tej skupini razlikuje Ferri štiri podvrste: a) zločinci s prirojeno nagnjenostjo do krvavih in nasilnih deliktov; b) zločinci, ki izvršujejo pretežno kazniva dejanja zoper imovino zaradi prirojene mržnje do vztrajnega metodičnega dela (»per una congenita ripugnanza al lavoro metodico«): c) slučajni zločinci. ki postanejo habitualni zaradi pridobljene navade (»per abitudine acquisita«); č) poklicni zločinci (»i delin-cpienti per mestiere o professionali«), pri katerih se izvršitev zločinov pretvarja v pravo obrt (»una vera industria crimi-nosa«). A d 4. Slučajni zločine c. Tudi slučajni zločinec je po Ferriju abnormalen človek, kot vsak drug kriminalni tip (»come ogni altro tipo criminale«). Tudi zanj je značilna zločinska dispozicija, namreč nezadostna organična in psi- liična odpornost nap ram zločinu. Vendar pri zločincih te skupine ima odločilen pomen vpliv okolja kot n. pr. nepravično izzivanje od strani žrtve, slabe rodbinske razmere, skušnjava in pod. Slučajni zločinci kažejo v prvi vrsti nerazsodnost, neprevidnost in šibkost volje. Njih zločinsko delovanje se vsaj praviloma omejuje na manj važne delikte (žalitve, neposlušnost naredbam oblasti, preproste tatvine, telesne poškodbe in pod.). Slučajni zločinci so v primeri v, drugimi manj nevarni in kažejo večjo sposobnost socialnega poboljšan ja. Slučajni zločinci tvorijo po Ferriju približno polovico skupnega števila zločincev in 4IS vseh storilcev policijskih deliktov (prekrškov). V tem smislu je slučajni zločinec »una figura media o piu communa tli delinquente«. A d 5. Zločinec iz strasti. Obstojata dve podvrsti zločincev te skupine: a) akutni emotivni zločinci, ki store kaznivo dejanje pod vplivom trenOtne močne emocije (»il delincfuente per emozione«) in b) kronični zločinci iz strasti (»stalo cronico di una passione insistente«). Emotivni zločinci in zločinci iz strasti spadajo v skupino manj nevarnih delinkventov. Posebno varianto tega emocionalno-strastnega tipa tvorijo po Ferriju socialno-politični zločinci, ki pridejo v navzkrižje z normami kazenskega prava v borbi za svoj socialno-politični ideal, torej ne iz zavržnih nagibov. V nadaljnjem je Ferri pod vplivom Sigheleja jel razločevati med pravimi in nepravimi političnimi zločinci (»delinquenza settaria«).5,1 Svojo klasifikacijo je Ferri skušal praktično uveljaviti v italijanskem načrtu kz. iz 1. 1921. (Progetto preliminare di Codice penale italiano), ki pa ni prodrl. Tudi novi italijanski kz. iz I. (930. pravosodnega ministra Rocco je deloma upošteval Ferrijevo tipologijo. Ferrijeva klasifikacija velja v prvi vrsti za dolozne zločince. Sledeč Angioliniju,24 jo je Ferri pozneje izpopolnil še s posebno antropološko delitvijo kulpoznih zločincev (»una classificazione antropologica dci delinquenti colposi«), 23 S i g h e 1 c : Lu dclinqueii/.a settaria. Milano, 1890. 21 A n g i o l i n i : I delitti colposi. Torino, 1901. Storilce kaznivih dejanj iz malomarnosti deli Ferri v te-le tipološke skupine: 1. Kulpozni zločinci, ki razodevajo s svojimi delikti pomanjkanje moralne občutljivosti. 2. Zločinci, katerih malomarna dejanja izvirajo iz nezadostne poklicne pripravljenosti. 3. Zločinci, hi zagrešijo kulpozna dejanja zaradi prirojene pomanjkljive zmožnosti v pogledu opazovanja in asociacije idej. 4. Osebe, katerih nepazljivost je povzročena po okol-nostih. ki niso odvisne od njihove volje. To so primeri, ki stoje, po našem mnenju, že nekako na meji med malomarnostjo in nekaznivim naključjem. Navedene skupine kulpoznih zločincev kažejo različno stopnjo nevarnosti za pravni red. ki je naj večja pri prvi in najmanjša pri zadnji skupini malomarnežev. Razvrstitvi zločincev v tipe Ferri ni pripisoval absolutnega pomena, zavedajoč se tega, da v življenju prevladujejo mešani tipi, ki združujejo posamična svojstva različnih kategorij zločincev.” Z ozirom na stopnjo nevarnosti obstoji torej cela »gamma criminosa«, ki ima najrazličnejše odtenke. II. Liszt. Vprašanje tipologije zločincev zavzema važno mesto tudi v nauku vodje sociološke šole Franza v o n Liszta (1853—■19I9).21’ Njegovi zaključki o tem predmetu so bili sprejeti kot vodilna načela v kriminalno-političen program Mednarodne zveze kriminalistov.” Zaradi tega so postali tudi posebno popularni. SB »Nella realta quotidiana, i tipi completi e puri sono assai meno fregie, 17. Jg. — E y v i n d t C) 1 r i k (Ko-penhagen): (J bet' die Eiuteilung der Verbrecher. Z. f. di(j gesamte StiRW. I4. Bel. H a v c; 1 o c k El lis: The Criminal. 1889. — Od ostalih klasifikacij naj omenimo nakratko le one, ki se v tem ali drugem pogledu razlikujejo od prej navedenih. R. Garofalo, ki spada poleg Lombrosa in Ferrija med utemeljitelje antropološke šole v kriminologiji, izhaja iz pojma o naravnem zločinu (delitto naturale) kot o kršitvi osnovnih altruističnih čustev (»pieta e probita«).4" Osnutki tega pojma so prav za prav že v rimski pravni doktrini, ki je razlikovala mala in se in mala proti i b i t a , dejanja, quae n atu r a turpia sunt, in dejanja, ki se smatrajo za nedopustna le »c i v i 1 i t e r et quasi more civitatis«. V neposredni zvezi s pojmom naravnega zločina je tudi Garafalova tipologija »naravnih« zločincev, ki jih deli pisatelj v štiri skupine: 1. morilce; 2. nasilneže; 3. nečastne in 4. cinike. Švicarski kriminalist Ernst Hafter navezuje vprašanje o klasifikaciji zločincev na problem specialne prevencije in individualizacije kazenske represije. Absolutna prilagoditev kazenske represije posebnostim vsakega konkretnega primera je praktično neizvedljiva. Mogoča je le razvrstitev zločincev po določenih psiholoških kriterijih v zvezi s posebnimi smotri specialne prevencije, ki so različni v pogledu poedinih tipoloških skupin. Po misli Hafterja mora delitvi zločincev ustrezati delitev kazenskih smotrov: 1. Zločinci Metelmann: Zum Problem der Einteilung der Verbrecher nacli psychologischen Gesichtspunkten. Monutschr. f. Kriminalpsychologie, 22. Jg. — Max II a ge m a n n: Čl. »Gelegenlicitsverbrecher«, »Ge-wohnheitsverbrecher« in »Berufsverbrecher« v Handworterbuch der Kriminologie. — Dr. E r i c h W ul f f c n : Kriminalpsychologie. Berlin, 1926. — Radbruch: op. cit. — K u r e 11 a : Naturgeschichte des Verbrechens. Stuttgart, 1893. — Podrobni pregled tipoloških naukov v novejši kriminološki literaturi podaja španski kriminalist Saldana, ki vpošteva zlasti špansko, portugalsko in južno-ameriško književnost. Q u i n t i 1 i a n o Salda ii a : La biotypologie criminelle. — D r. D u -šan Subotič: Deoba zločinacu s obzirom na antisocijalnn voljn. Arhiv za pravne i društvene nauke. 1922. — J. M u x w e 11 : Le Crime et la Societe. Pariš, 1920. »Naravni zločin« opredeljuje Garofalo kot »la violazione dei sentimenti altruistici fondamentali della pieta e della probita secondo la misura mcdia in cui si trovano nclPumanita civile.« — R. Garofalo: Criminologia, 2U ediz. Torino, 1891 (zadnja francoska izdaja istega dela je iz 1. 1905). Gl. tudi: Ferri : Principii ... Str. 382, 383. iz lahkomiselnosti in priložnosti. Kazenski smoter: svarilo in individualno zastrašenje. 2. Zločinci iz delomržnosti in šibkosti volje. Kazenski smoter: poboljšanje v smislu prilagoditve obsojenca zahtevam pravnega reda. 3. Zločinci iz navade in poklica. Kazenski smoter: očuvanje družbe s tem, da se zločinec napravi za neškodljivega (trajna izolacija)/’0 Gruliler,‘ razlikuje zločince po nagnjenju, zločince iz slabosti, zločince iz strasti in zločince iz časti in prepričanja (»aus Elire und Uberzeugung«). Zafita5’ deli zločince v skupine odvisno od tega, kako reagira ta ali oni kriminalni subjekt na zločinske težnje, z drugimi besedami po stopnji njegove odpornosti napram tem težnjam. Benedikt'™ je skušal ustvariti na osnovi etičnega kriterija neko splošno klasifikacijo ljudi, v katero je uvrstil tudi zločince. Ta sicer duhovita, toda hkratu očividno površna razvrstitev izgleda tako-le: A. Ilomo nobilis. B. Ilomo typicus (== povprečni človek). C. I. »Home canaille«: a) brutalis; h) perfidus. II. Ilomo vitiosus. III. Ilomo criminalis: a) homo criminalis (z normalnimi nagnjenji); h) homo criminalis neurasthenicus; c) homo criminalis ex morbo et intoxicatione; d) homo criminalis degeneratus. Etiološki moment (prevladujoči vpliv zunanjih faktorjev na eni strani in pretežni vpliv notranjih vzrokov na r’“ E rnst II a f t e r : Lehrbuch des schvveizerischen Strafrechts. AIlg. T. Berlin, 1926. Str. 250. 51 Hans W. G r u h 1 e : Čl. Charakterologie v HWB der Krimino- logic, T. Str. 203. Gl. tudi: Grulile: Die psychologische Einteilung der Verbrecher. — Isti: Wesen und Systematik des biologischen Ty- pus. Mitt. d. krlm.-biol. Gesellschaft. Bd. I. ” Dr. II. J. Z a f i t a : Biologie und Kriminalistik. Z. f. die gesamte StrRW., VII. Bd. Str. 499. r’3 Dr. M. Benedikt: Biologie und Kriminalistik. Z. f. die ge- samte StrRW. VIT. Str. 494. drugi) služi kol izhodišče tipoloških shem francoskega kriminalista R. Garrauda54 in ruskega kriminalista Poznyševa.65 Naštevanje manj važnih variant bi bilo odveč. Karakteristično je, da se ravno v zadnjem času sliši jo pritožbe zoper preveliko število kriminoloških klasifikacij (»nombre exces-sif de classifications criminologiques«).r,° Razen občih tipoloških razvrstitev so tudi take, ki vpo-števajo le določeno skupino zločincev in ugotavljajo različne podvrste v lem ožjem obsegu. Sem spadajo tipološke delitve v okviru nevarnih zločincev, psihopatičnih delinkventov, poklicnih zločincev, zločincev iz prepričanja itd.50” M lt. G ar ra ud: 1’recis de droit criminel. Pariš, 1926. Str. 13. 05 S. V. Poznyšev: a) Kriminalnaja psihologija. Prestupnyjc tipy. Leningrad, 1926. Str. 30 in nasl. (ruski); b) Die kriminalpsycholo-gische Untersuclumg uud ihre Aufgabe. Mitt. d. kriminat-biologischen Gesellscliaft, 111. Bd. 68 S a 1 d a ii a : La Criininologie nouvelle. Str. 279. r,(ia Gl.: O občenevarnih zločincih: W. Mittermaier: a) Dic Behandlung unvcrbesscrlichcr Verbrecher. Vergl. Darstellung des dcutschen und ausliind. Strafrechts. A. T. III. Bd. b) Die Behandlung der unsozialen Elemente in VL. Mitt. d. JK.V. XIII. Bd. — E. Foltin: Die chronisch crhiiht Gefiihrlichen. Wien, 1927. — Clement: Dic Behandlung des Riickfalls und der gewerbs- und gevvohnheitsmas-sigen Verbrecher. Bliitter f. Gefungniskunde, 1909. — O psihotični Ii in psihopatičnih zločincih: Birnbaum: Dic psychopa-thologischen Verbrechen. Leipzig, 1926. W a g n c r v. Jauregg: Ober Behandlung gemeing<'fiihi'licher Geisteskranker. Osterr. Z. f. Straf-recht, 1912. — M. C o r ni 1 : Les anormaux et le droit pčnal. Revuc de droit penal et de criininologie, 1935. — O. P i car d : Delinquants unor-maux et recidivistes. Bruxelles, 1930. — W i I I m a n n s : Die sog. ver-ininderte Zurechnungsftihigkeit, 1927. — It. Micliel: Dic psychopa-tischen Gcwohnheitsverbrecher. Mitt. d. kriminal-biologischen Gescll-schaft, II. Graz, 1929. — V e r \v a e c k : Les bases rationetles d une classification de delinquants. Bruxelles, 1911. — Aschaffenburg: Die Sichcrung der Gesellscliaft gegen gemeingefalirliche Geisteskranke 1912. — O poklicnih zločincih: R. 11 e i n d l : Der Berufsver-brecher 1927. — Rendc: II delinquente di professione. Roma, 1923. Palitzsch: Die Bekampfung des internationalen Verbrechertums. Hamburg, 1926. — Snitz: Das internationale Verbrechertum und seine Bekampfung. Kiiln, 1927. — M. llagcman n : Internationale und 1’eisende Verbrecher, 11W li, der Kriminologie. Bd. T. — O zločincih iz prepričanja: Nagle r: Der tlberzeugungsverbrecher. GS. XCI V. — It a d b r u c Ii : Das Uberzeiigungsverbrechen. — Erik W o I I' : Verbrechen aus Uberzeiigung, 1927. — M. Dolenc: Zločinec iz prepričanja. Zl). zn. r. VI. G. Lombroso: Gli anarcliici, 1894. Dragoceno gradivo za poglobitev nauka o tipologiji zločincev vsebujejo končno monografične študije, ki temeljijo na opazovanju kriminalnih subjektov v velikih množinah (massenhafte Einzelbeobachtung)57 ali pa na podrobnem proučevanju poedinih zločincev. Ta metoda je posebno razširjena v S. Ameriki (the study of individual delinquent).ns S? 4. Kritična ocena tipoloških klasifikacij. I. Usoda nauku o rojenem zločincu. II. Ocena dosedanjih klasifikacij s stališča dinamične koncepcije: Tarde, Mezger, Lenz, Saldana, Griinhut. 1. Prepričali smo se, da izhajajo moderni kriminologi pri diferencialnem proučevanju zločinčeve osebnosti iz pojma tipa. l ij) je sintetično edinstvo, ki reprezentira najznačilnejše poteze določene vrste pojavov/’1' C. Lom b ros o et R. L a s c h i : Crime politique et les revolutions. Pariš, 1892. — 11. G a r r a u tl : L’anarchie et la repression, 1895. — G. Angiolella: Delitti e delinquenti politici, 1903. 57 V tem pogledu so važne te-le zbirke monografij: a) Kriminali-stisclie Abhandlungen, kerausgegeben von Dr. Franz E x n e r. Leipzig; b) Abhandlungen aus dem Gesamtgebiete der Kriminalpsycho-logie (lleidelberger Abhandlungen), herausgegeben von Lilienthal, Nissl, Schotl uiid W i 11 m a n n s. Heidelberg; c) Kriminolo-gische Abhandlungen, herausgegeben von Prof. Dr. VV. G 1 e i s p a c h. Wien-Berlin. 58 CII. k temu: F. II. VV i u e s : Punishment and Reformation. New-York, 1929. — Wil liani Healy The individual delinquent. Boston, iMass, 1914. — V nemški literaturi gl. zbirko: Verbrechertypen, herausgegeben von H a n s W. G r u h 1 e and Albert W e t z e 1. O metodološki plati tega vprašanja gl.: Passovv : Die Notwendigkeit krimi-nologischer Einzelbeobachtung. Arhiv f. Kriminalantropologie. Jg. 15. — Metodo individualnega raziskovanja zločincev v nemški literaturi zagovarja zlasti Grulile: »...Die erste und die Hauptaufgabc der For-schung wird... stets die Einzelnntersuehung, die Erfassung der Person-tiehkeit und das Snchen nach der Erkenntnis bleiben, vvarum ge-r a d e d i e s e Individualitiit u n t e r d i e s e n U m w e 11 u m -s t ii n d'e n d i e s e n Lebensvveg n ah m.« — Hans W. G r u h 1 e : Wesen und Systematik des biologischen Typus. »Mitt. d. kriminalbiolo-gischen Gesellschaft«. Bd. II. Gruz, 1929. Str. 21. 58 »Type est 1’unite synthetique qui represente le plus et le mieux une variete.« Saldana, op. cit. Str. 136. — »Typisch ist ulles, was bei der Beobachtung eiuer Reihe von individuellen Erscheinungen der-selben Alt von Lebensauflerungen als wiederkchrend beobachtet vvird.« Adolf L e n z : Grundriss der Kriminalbiologie. Wien, 1927. Str. 10. Vsaka tipološka delitev je le v toliko utemeljena, kolikor se opira na točno opazovanje življenjskih pojavov ter olajša orientacijo v neskončni individualni mnogoličnosti teli pojavov. Vsaka tipologija je neizogibno shematična in ima že zaradi tega vedno le relativen pomen. To velja še posebej v našem primeru, ker imamo opraviti z zelo kompliciranim pojavom kot je zločinstvenost. Tudi avtorji, ki predlagajo tipološke delitve zločincev, izrečno priznavajo ta organični nedostatek sleherne tipološke klasifikacije."0 So tudi pisatelji, ki ne prikrivajo svojega skepticizma v pogledu tipoloških delitev v področju k ri minologi j e v obče.111 Ta skepticizem je utemeljen predvsem z ozirom na poskuse kriminalistov-antropologov z Lombrosom in Ferrijem na čelu, zgraditi tipologijo na podlagi nauka o rojenem zločincu. Pravi zločinec je po tem pojmovanju »ima va-rieta antropologica« (Ferri),'12 poseben antropološki tip (Ga-rofalo),"" »ne pour le crime comme Mozart pour la musique«, »Typus ist cin den Charakter einer Gattung oder Allgemeinhcit in charakteristisclier Weisc wiedergegebcnes Beispicl oder Musterbild.« C’. G. Jung: Psychologiscbe Typen. /iiricli, 1921. Sli'. 686. — Primerjaj tndi: Saucr, op. cit. (§ 2. Ausbau dcr sozial-typologischer Methode). Seelig: Das Typenproblem in dcr Kriminalbiologie. Journ. f. Psychol. und Neurol. 42. 515. (1(' »Alte Vcrsucbc einer Einteilung dcr Verbrecher stosscn auf cine Fiille von Schvvierigkeiten ... Befriedigcn kalin keine Einteilung.« A s c h a 1't'e n b u r g : cil. el. Kriminalanthropologie und Kriminulbio-logie. Str. 856. — »Siclier ist es unmoglicli, cine ullseitig befriedigende Einteilung zu finden, da die Fiille der miigHchcn Gesiclitspunkte viel zn gross ist.« — G r u h 1 e : cit. el. Charakterologie. Str. 203. 111 »Von der spiefiig-pharisuerlniften Einbildung, man kiinne das m y ste riu m h o m i n i s in eharukterologisehe Formcln bringen, sind wir ferne.« Erik Wolff: Vom Wesen des Taters. Tiibingen, 1932. Str. 26. Toda avtor ni povsem dosleden, ker delno sam priznava pomen tipologije: »Diese Art Tiiterlehre bat ilire bcreehtigte Stiitte... bei der Strafzumessung und Strafvollzug.« Ibid. Str. 27. us Ferri: Sociologia crinvinalc. 1,3 »Un type anthropologiciue, comme cel u i du Negre ou Chinois, de l’Anglo-Saxon ou de Latin.« Ga ra l a I o, op. cit. »Ein vvissenschaft-licli faltbarer Sondertyp des „homo supiens“«, po formuli Liszta, ki sam odločno zavrača to koncepcijo. Liszt: Lchrbuch, 1932. Str. 15. Primerjaj: A. M a k 1 e c o v : Biološki pravne u modernoj kriminologiji. Arhiv za pravne i društvene nauke. 1932. Št. 1—2. kakor pravi francoski kritik antropološke šole Gabriel Ta rde.04 Ta Lombrosov nauk je naletel na oster odpor ne samo od strani večine pravnikov,65 temveč tudi od strani avtoritetnili zastopnikov naravoslovnih veti. kakor Virchovv,00 v. Baer."7 Niicke,"8 Zernov,60 Aschaffenburg,70 Gaupp,71 Ma-nouvrier71a in dr. Celo najbližji Lombrosov somišljenik Ferri mu je očital, da pretirava pomen zunanjih (kranioloških in antropometričnih) znakov za diagnostično ugotovitev rojenega zločinca.7' Lombrosu se ni posrečilo dokazati, da obstoji v resnici morfološka svojevrstnost, oziroma točno določena grupacija znakov degeneracije (stigmata degenerationis) koi specifično obeležje t. zv. rojenega zločinca.73 111 G. Ta rde: La 'Philosophie penale. Pariš, 1803. Str. 224. 05 Kriininalist-klasik Hoegcl označuje Lombrosovo teorijo o rojenem zločincu kot »eine verworrene, unwissenschaftliche Episode in der Geschiehte der Psychiatrie«. llugo H o e g e 1 : Die Einteilung der Verbrecher in Klassen. Leipzig, 1908. Str. 11. S svoje strani kriminalist-sociolog Liszt piše: »Es gibt keinen homo delinquens, d. h. der Verbrecher bildet keinen einheitlichen anthropologischen Typus... Es gibt ancli keine Morderschiidel... keine Verbrechergeliirne.« — Liszt: Kriminalpolitische Aufgaben. Str. 308, 309. no Ferri navaja ostre besede Virchovva, ki je imenoval Lombrosovo teorijo »una caricattura di scienza«. Ferri: Sociologia criminale. Str. 99. 117 v. Baer: Der Verbrecher in anthropologischcr Bezichung. Leipzig, 1893. Niicke: Zur Methodologic einer wissenschaftlicher Antliropo-logie. Zentralblatt f. Nervenheilkunde und Psychiatrie. 1893, ®* Zernov: Kritičeskij očerk antropologiceskih osnovanij krimi-nalnoj teoriji Lombroso. 1896. (ruski). 711 Aschaffenburg pravi o Lombrosu: »Er liut inehr geuial schauend als sorgfiiltig priifend vieles behauptet, was leicht zu vviderlegen vvar.« Aschaffenburg: cit. čl. v 11WB der Kriminologie. Str. 834. 71 Gaupp: Uber heufigen Stand der Lelire vom »geborenen Ver-brccher«. Monatsschr. f. Kriminalpsycliologie. 1. Jg. 1905. 7I“ Manouvrier: La genese normale du crime. (Bn 1 letin de la Societe d’anthropologie de Pariš.) 1893. 72 F e r r i : Sociologia criminale. Str. 88. 73 G a u p p : cit. razprava. W. A. Bo n ge r: An Introduction to Criininologv. London, 1936. Str. 74. — Izmed novejših del, posvečenih kritiki nauka o rojenem zločincu, naj navedemo: Genclli: Cesare Lombroso. 1 funerali di uti uomo e di trna dottrina. — L i n d e s m i t h and Levin: The Lombrosian inyth in Criminology. The American Francoski sociolog Gabriel Ta rde (1843—-1904) je Lombrosovo-Ferrijevi teoriji o rojenem zločincu postavil nasproti svoj nauk o socialnem in poklicnem lipo zločinca. Mnoge karakteristične poteze kroničnih zločincev so po Tardeu šele rezultat njih zločinskega udejstvovanja: »Chacpie profession se fait a la longue son type professionnel«, »le type criminel est un type professionnel.«71 Subjekti, ki jih označujemo z imenom »zločinci«, v resnici ne predstavljajo posebnega antropološkega tipa, ki bi se morfološko razlikoval od drugih soljudi.75 Journal of Sociology. Vol. 42. 1937. — Kot adept Lombrosove teorije nastopa v novejši dobi: F le seli: Geliirn und Veranlagung dcs Ver-brechcrs. 1929. Gl. tudi: v. R o li d c n : Lombrosos Bedeutung fiir die moderne Kriminologic. Arliiv f. Psyhiatrie. 1930. Nekateri pisatelji so celo mnenja, da stojimo sedaj pred ponovnim oživi jeti jem Lombrosovih idej (»vor einer Wiederbelebung lombrosischer Idcen«) in se sklicujejo na novejši razvoj biologije dednosti, na izsledke t. zv. študija dvojčkov (Zvvillingsforschung) itd. Gl. k temu: E x n e r : Kriminalsoziologie, čl. v IfWB der Kriminologic, 11. Str. 15. —- Dr. Božo Škerlj : O tako zvanih rojenih zločincih. Življenje in svet, 1933, kuj. 14, št. 1. 74 Na vprašanje o tem, zakaj ima kronični in večkrat kaznovani zločinec »une physionomic speciale, plus aisčc ii saisir qu’u formuler«, odgovarja Tarde tako-le: »A notre avis, c’est un lien tout social, le ra]> po rt intime q u ’ o n o b s e r v e cntre ge n s a d o n n c s a u m e m e metier o u a d e s metiers de m e m e sorte; et cette hypothese suffit a rendre compte des particularites anatomiques memes, mais surtout physiologiques et psychologiques, qui distingucnt les delinquants.« (Str. 2511, 252). »Le criminel est l’oeuvre de so n p r o p r e c r i m e antant q u e son c r i m e est son oeuvre; inevitnblement le criminel est 1’oeuvre en partie de la justice criminclle« (typo penitentiaire)« (str. 264, 265). G. Tarde: La Philosophie penale. 3'»c edition. Pariš, 1892. Primerjaj tudi: G. Tarde: La Criminalite comparee. Pariš, 1924. Str. 55. V istem smislu tudi Heindl: »Die Strafzeit erfiillt die Aufgabe, die Lombroso der Natur aufbiirden wollte, sie schafft den uomo delinquente als Typ genau, wie das Kloster-lcben den Mbnchtyp schafft.« Heindl: Der Berufsverbrccher. Str. 167. 75 Tako pravi psihijater Birnbaum: »Der Verbrecher im allgemeinen kana nicht als naturwissenschaftliches Phanomen von einheitlichen und spezifisclicn Charaktcr herausgehoben und dem Nicht-Rechtsbrechenden gegeniiber gestellt werden.« D r. K a r 1 Birnbaum: Kriminalpsv-chopathologie. Berlin, 1921. Str. 150. V istem smislu tudi K r e t s c h -mer: »...Der Verbrecher oder der „Entartete“ ist kein biologischer Typus, weder in kdrperlicher noch in psychischer Hinsicht.« K r e t s c h -mer: Kiirperbau und Charakter. Str. 44. Po Lombrosu tvorijo rojeni zločinci le okrog 40 odstotkov vseli zločincev. Po Ferriju pu so vsi zločinci v večji ali manjši meri abnormalni.7(! Obseg dejanj, zagroženih s kaznijo, se izpreininja v teku zgodovine. Že zaradi tega je več kot dvomljivo, da obstoji neki univerzalni, za vse čase in kraje enak antropološki »lip« zločinca.77 Na drugi strani je število oseb. ki pridejo v navzkrižje s kazenskim zakonom, izredno veliko. Na podlagi podatkov nemške statistike iz 1. 1910. je Finkeln-burg ugotovil, da je med takratnim prebivalstvom Nemči je l)il vsaj enkrat kaznovan vsak 12. moški, vsaka 52. ženska in vsak 113. maloletnik.77'1 A koliko kaznivih dejanj ni bilo vobče razkritih in v kolikih primerih iz tega ali drugega vzroka (smrt, zastaranje, pomilostitev itd.) ni prišlo do kaznovanja. To je še en razlog, da ne moremo smatrati zločincev kot antropološko skupino zase. Lombroso in Ferri sta sicer skušala ovreči ta ugovor. Zločince, ki ne ustrezajo njihovi antropološki shemi, sta prištevala med »neprave« zločince, psevdo-zločince ali pa med t. zv. »kriminaloide«. In nasprotno formalno neoporečene osebe, ki imajo domnevane stigmate »rojenega« zločinca, sta uvrščala med »potencialne« ali bodoče zločince. Iz tega nastaja očividno nasprotje med pozitivno-pravnim in antropološkim pojmovanjem zločinca, z drugimi besedami, neka podmena objekta raziskovanja. Zločinci za kriminaliste-antropologe niso osebe, ki so prekršile norme kazenskega zakona, temveč vobče subjekti z asocialnimi in antisocialnimi nagnjenji. Na drugi strani storilci kaznivih dejanj, ki ne spadajo med »naravne« zločine, so z antropološkega stališča psevdo-zločinci! Omenimo končno eno karakteristično tezo Ferrija, iz katere je zlasti razvidna notranja nedoslednost teorije o 70 VL’antropologia criminale ha dimostrato... che 1’uomo dclin- <]uento e sempre un anormale.« »...Ogni delinc|iiente e sempre piu o meno un anormale.« Ferri: Principii..., sir. 259, 262. To velja po Ferriju celo za t. zv. »slučajne zločince«! Ibid. Str. 291. 77 >Was ehemals als Verbrechen gesclimtiht wurde (Taten eines Sokrates, eines Galilei), nennt eine spatere Zeit Grosstaten der Kultur.« W u 1 ff e n : Kriminalpsychologie. Str. 185. 77» Finkelnburg: Die Bestraften in Deutschland. 1912. rojenem zločincu. Ferri priznava namreč, da rojeni zločinec (sic.!) lahko v teku celega svojega življenja ne zagreši nobenega zločina, če so pogoji okolja zanj ugodni.78 To priznanje izpodkopava temelj celotne koncepcije o »deli 11-quente nato«. Saj danes nihče ne zanikava pomena t. zv. endogenih vzrokov zločinstvenosti. Podedovane »krimino-gene« dispozicije in psihofizične anomalije, ki imajo zelo različen značaj, brez dvoma povečujejo impulzivnost subjekta ali pa zmanjšujejo njegovo odpornost zoper življen jske skušnjave in sugestivne vplive slabega okolja.7” Iz tega pa še nikakor ne sledi, da obstoje v resnici »rojeni« zločinci v smislu Lombrosa in Ferrija.80 Prišli smo torej do zaključka, da se kriminalno-aniro-pološka tipologija, ki izhaja iz hipoteze o rojenem zločincu (Lombroso), odnosno označuje slehernega, tudi akcidental-nega zločinca kot abnormalnega (Ferri), ni obnesla. Krimi-nalisti-antropologi gledajo na zločinca ne kot na subjekt, temveč kot na objekt, ki je podrejen zgolj biološki in sociološki determinaciji. z drugimi besedami, vidijo v zločincu čisto-naturalistično kategorijo. V tem smislu ima prav Gen-tile, ko trdi: »II delinquente del Lombroso non e il delin-cpiente, ma e i 1 c o r p o del d e 1 i n q u e n t e.«si 7N Po Ferrijevih besedah, je /a rojenega zločinca karakteristična »lina personale predisposizione fisio-psihica al delitto, c li e p u 6 non arrivare a d a 11 i c r i m i n o s i, se c o n t e n t u t o da c i r -e o n s t a n z e f a v o r e v o 1 i n c 11 ’ a m b i e n t e.« F e r r i : Soeiologia criminale. I. [929. Str. 187. 70 Ta te/a je skoro splošno priznana. R. v. Ilippel jo oblikuje takole: »Es gibt... keinen delinquente nato, aber gibt es korperlieli nnd geistig mindervvertige nnd degenerierte Menschen — mul unter ihnen vielfach erblich belastete — die leichter als andere auf die Balin des Verbrechens kommen und evtl. besonderer strafrechtlichen Behandlung bediirfen.« R. v. Ilippel: Deutsehes Strafreclit. I. Bd. Berlin, 1925. Str. 538. 80 Dr. Božo Škerlj, cit. delo, pravi, da je »kriminalnim biologom že danes jasno, da moremo in celo moramo govoriti o rojenem »zločincu". Seveda ne v starem čisto lombrosovskem smislu..., marveč o zločincu kot človeku, ki prihaja z nekimi asocialnimi in antisocialnimi vrojenimi, dednimi zmožnostmi na svet.« Str. 9. Mislimo, da obstoj takih vrojenih zmožnosti še ne opravičuje znanstveno dvomljive hipoteze „rojonega zločinca". S čisto terminološkega stališča predstavlja izraz „rojeni zločinec" c o n t r a d i c t i o in a d i e c t o. II. Drugi nedostatek kriininalno-antropološke tipologije liči v tem, da je statična, to se pravi, da ne upošteva v zadostni meri dinamike oblikovanja zločinčevega značaja in nastanka zločina. Ta nedostatek opažamo tudi pri večini drugih naturalistično usmerjenih tipoloških delitev. Tej statični koncepciji stavijo nekateri moderni kriminologi nasproti t. zv. d i n a m i č n o k o n c e p c i j o. Dinamično pojmovanje zločina in zločinca je nastalo zlasti pod vplivom novejše karakterologije. Njeno vodilno idejo je oblikoval že l arde: »Peut etre on nait vicieux. mais a coup sur o 11 d e v i e n t c r i m i n e l.«83 V te j naši razpravi se bomo omejili le na najvažnejše variante tega nauka, ki je zavzel kritično stališče napram naturalističnim klasifikacijam zločincev in deloma napram tipološki metodi vobče. Najbolj temeljito obravnava to vprašanje Edmund Mezger,88 ki se naslanja pred vsem na karakterološki nauk 11. Iloffmanna.84 Naturalstična kriminologija je stremela v prvi vrsli za posplošitvijo določenih kriminalnih pojavov. Iz tega so nastale številne tipološke sheme zločincev. Toda vsak zločin je individualen pojav, nekaj enkratnega, v tej obliki se ne ponavljajočega, kar se ne da generalizirati.88 Zločinsko dejanje je individualen doživljaj (Erlebnis), ki nastaja iz povsem konkretne situacije in povzroča povsem konkretne učinke. Z metodičnega stališča je zločin nekaj zgodovinskega (»etwas im methodischen Sinn Historisches«). Tudi storilec je individualna, enkratna, nikdar se ne ponavljajoča osebnost. Pristaši naravoslovne smeri v kriminologiji so bili 81 ('. o ii t i I c : Le origini della lilosofia contemporanea in Italiu. Vol. II. Str. 160. 82 G. T a r d e : La philosophie penalc. Str. 256. 83 E. Mezger: a) Kriminalpolitik auf kriminologischer Grund- lage. Stuttgart, 1054. Str. 175 in nasl.; h) Kriniiaologische and dynn-mische Verbreclicnsauffassung. Monntsschr. f. Kriminalpsychologie. XIX. Str, 585 in nasl.: c) Porsiinlichkeit und strafrechtliche Znrechnung. Miinchen, 1926. 81 II. Hoffmanu: a) Das Problem des Charakteraufbaus, 1926.: b) Charakter mul Umwelt, 1928. 85 Mezger : Kriminalpolitik, str. 175. V istem smislu tudi D r o s t : Das Ermessen des Strafrichters. Berlin, 1950. Str. 189: ->Die letzten We- sensziige aller Menschen sinil einmalig, niclit vertretbar, darum niclit generalisierbar, durch keine Typologie zn erfassen. Fiir diese letzte Eigenart vermag dic Typologie ein Indiz zn bilden, nicht mehr.« prepričani, da se zločinski pojavi dajo dokončno naturali-stično-kavzalno razložili s pomočjo tipološke metode. Njihova osnovna metodološka napaka je bila v tem, da so se zadovoljevali z negibljivimi statičnimi tipološkimi shemami. V nasprotju s tem motri dinamična metoda vsak kriminalni pojav kot nek proces, »als lebendige Bevvegung«. Individuum ni ab ovo neizpreinenlj i va in konstantna veličina. Človeški značaj ni nekaj statičnega. Njegov razvoj je dramatičen in poteka kot »ein bewegt.es Drama voli Handlung, Geschehen und Entwicklung« (Hoffmanu). V teku tega razvoja se dogajajo na eni strani t. zv. s tr u k t n r n e spremembe pod vplivom notranjih (endogenih) vzrokov (življenjske faze, kakor pubertetna doba, senilnost in pod.), na drugi strani imajo za ta razvoj pomen tudi zunanji vzroki, namreč spre m embe v življenjski situ a c i j i kot n. jir. nesrečni zakon, rodbinske razprtije, udarci usode, brezposelnost, vojna in pod. Nadaljnja ugotovitev dinamične teorije 'se glasi, da ni mogoče absolutno ločiti vpliva endogenih in eksogenih vzrokov zločina.8" Osebne dispozicije in vplivi okolja vsebujejo sicer potencialne možnosti, vendar se pretvarjajo v aktualno učinkujoče vzroke šele kot rezultat kompliciranega medsebojnega vplivanja.87 Dinamiko v nastanku zločina naglaša tudi vodilni zastopnik kriminalno-biološke šole Adolf Lenz.88 Kriminolog mora upoštevati ne samo statiko, temveč tudi dinamiko kri-minogenih dispozicij.80 Človek je relativno-konstanten si- 811 »Endogene und exogene Verbrechensfaktoren lassen sicli let/,ten Endes nicht vollkommen voneinander trennen.« M e z g c r , op. cit., str. 184. — »Es ist meistens sehr schvvierig festzustellen, ob ein Charak-terzug ausschliefllich auf erblicher Veranlagung berulit oder auf Um-gebungseinfliisse, namentlich Vorbild und Erziehung, zuriickzufuhren ist.« Pri tem »auch cin ererbter Charakterzug d u reli Erziehung Tast ganz unterdriickt oder wenigstcns erheblich abgeschwticlit werden kann.« Th. Ziehon, op. cit., str. 37. 1,7 »Es entscheidet fiir das Kriminalwerden eben niclit dic latente Potentialitiit, sondern die manifeste Aktualitiit.« Mezgcr, op. cit., str. 179. " Lenz: Kriminalbiologie, 1927. "" Pojem kriminogenc dispozicije opredeljuje Lenz kot »dic Bereit-schaft zur kriminellen Entauflerungen der Personlichkeit; sic ist cine potentielle Teilursuche des Verbrechens.« Adolf Lenz: Krimino-gene Disposition und Struktur. IIWB. der Kriminologie, II. Str. 69. steni. Njegova nagnjenja niso absolutno stalna in neizpre-menljiva. Strukturne spremembe se dogajajo v okviru življenja enega in istega človeka. Vrh tega se je treba ozirati na situacijske spremembe, ki jih povzroča n. pr. nenavadno snidenje dogodkov, strah, skušnjava itd. Omembe vredno je nadalje razlikovanje trajnega zločinčevega okolja (Per-sonIichkeiLsumwelt) od situacije ob času storitve dejanja (Umwelllage zur Zeit der Tat). Videli smo, da se za dinamično razlago zločina in zločinca zavzemajo tudi psihoanalitiki. Pri tem pa skrajno pretiravajo pomen seksualnega momenta v nastanku zločina. Izhajajoč iz dinamičnega stališča, kritizira tradicionalne lipološke delitve tudi španski kriminalist Saldana.0" Temu nazoru se pridružuje z gotovimi pridržki Max Griinhut, ki vidi v njem le korektiv k nauku o konstitucionalnih tipih zločincev (Konstitutionstypen).01 Kljub kritičnemu stališču v pogledu tradicionalne lipološke metode zastopniki dinamične koncepcije vendar ne zavračajo a limine pomena tipologije zločincev. V tem smislu je karakteristično, da 11. pr. Mezger, Lenz, Saldana sami predlagajo različne variante take tipologije. V svoji kritiki pa povsem upravičeno nastopajo zoper pretiravanje spoznavnega pomena statičnih tipoloških delitev od strani naturalistično-usmerjenih kriminologov. Uvrstitev storilca v to ali ono tipološko skupino še ne razkriva do konca vseh posebnosti dotičnega delinkventa in individualne svojevrstnosti konkretnega zločina. Zagovorniki dinamičnega nazora opozarjajo nadalje na strukturne spremembe v značaju enega in istega zločinca tekom življenja in na situacijsko raznolikost poedinih primerov zločinske odločitve. ”° Saldana ponavlja deloma idejo Tardea: »Voici... l’erreur dc Lombroso: il explkjue le crime comme aete par le type qui est 1’effet du crime lui-meme.« (Str. 262.) — »O11 ne doit classer en types fixes les structures qui changent«. (Str. 279.) — »Ce ne sont pas iles eatego-ries, inais des grades.« Saldana: La criminologie nouvelle. Pariš, 1929. U1 »...Es sclieint sicli hier, zwar nicht eine Wundlung, wohl aber eine Erganzung durcli eine dynamische Verbrechensanffassung.« Max Griinhut: čl. Kriminalpolitik v IIdW. der Rechtswissenschaft, 1928. III. Bd. Str. 799. Dinamična koncepcija pojasnjuje proces nastanka in oblikovanja zločinski h t i p o v. l ega momenta res ne smemo omalovaževati. Raci i ponazoritve naj navedemo samo par zgledov. Poklicni zločinec ne postane kar naenkrat profesional zločina »le elievronne du crime«. kakor mu pravijo Francozi. Med njegovim prvim zločinom, ki ga je zagrešil kot neizkušeni novinec, in med poznejšim pretvarjanjem zločina v poklic je vedno neka vmesna doba, v kateri se dogaja postopni proces demorali-zacije in deklasacije. V začeiku svoje zločinske kariere je bil nemara samo priložnostni zločinec, šele pozneje je postal kot povratnik kroničen, dokler si končno ni izbral »le metier du crime«. Še en primer! Dedno obremenjen sin alkoholičnih staršev se v začetku udaja pi jači, na to zanemarja delo ter se postopoma pretvarja v delomržneža. razgrajača in potepuha. Z drugimi besedami ena in ista oseba utegne v različnih fazah svojega ž i v 1 j e -n j a p r i p a dati različni m »t i p o m«. To so najvažnejši zaključki, ki izvirajo iz dinamične razlage nastanka zločina in oblikovanja zločinčeve osebnosti. loda poleg zločinskih tipov v procesu n a s t aj a n ja so tudi že p o p o 1 n o m a opredeljene figure zločincev, ki se dajo brez posebnih težav uvrstiti v določeno klasifikacijsko skupino. In zakonodajen mora, kolikor gre za odrasle osebe, računati tudi s tem nepobitnim dejstvom. Pristaši dinamičnega nazora naglašajo, da je vsak zločinec enkratna, nikdar ne ponavljajoča se osebnost. To je resnica! Toda v okviru kazenske zakonodaje, kazenskega pravosodstva in izvrševanja sankcij kazenskega prava absolutna individualizacija ni izvedljiva.0' Sodišče mora imeti pred očmi poleg dejanja v glavnem svojstva psiho-fizične osebnosti in značaja storilca, ki so bistvena za specifične smotre kazenskega prava. To so okol-nosti, ki vplivajo na oceno zločinčeve krivde, odnosno svojstva značaja, ki pričajo o storilčevi nevarnosti za pravni red. ”2 Gl. A. Maklecov : a) Osebnost zločinca v modernem kazenskem pravu. Zb. zn. r. VII.; b) Osebnost zločinca in njegova kazenska odgovornost. Pedagoški zbornik. Ljubljanu, 1937. Po drugi strani pa so to svojstva, na katera se da vplivati s sredstvi kazenske represije v najširšem smislu besede. Individualizacija v kazenskem pravu ima svoje meje in ne more iii tako daleč kot n. pr. v pedagogiki ali v medicinski terapiji. Razkritje iracionalnih globin osebnosti (mysterium ho-minis) je dostopno genialnim poznavalcem človekove duše kot sta Shakespeare in Dostojevski, presega pa praktične možnosti kazenskega pravosodstva in ne spada med njegove naloge. Tudi sredstva kaznovanja in očuvanja v kazenskem pravu so nujno omejena, čeprav imamo ravno v zadnjem času večjo možnost izbire, kajti poleg kazni so uvedena še sredstva očuvanja, prisilnega zdravljenja in poboljševalne vzgoje. § 5. Zakl jučki. Ne abstraktni teoretski razlogi, temveč življenjske potrebe so dale prvo pobudo za razlikovanje tipov zločincev. Že v začetku naše razprave (gl. § 2) smo opozorili na prve poskuse take diferenciacije v starem pravu in doktrini, namreč na delitev zločincev v dve skupini: li o mo d e I i n -(| u e n s o c c a s i o n a r i u s in h o m o d e 1 i n q u e n s c o n s u e t u d i n a r i u s. Ta delitev, dasi v bistveno izpre-menjeni obliki, je ohranila svoj pomen še dandanes. Če bi hoteli predočiti najbolj splošno sistematično shemo delitve zločincev v tipološke skupine po izsledkih moderne kriminologije, bi izglodala ta shema tako-le: Zločinci: eksogeniki — endogeniki1,:' akutni — kronični poboljšljivi — težko poboljšljivi, odnosno nepoboljšljivi. Kriterij za razlikovanje med eksogeniki in endogeniki ima etiološki značaj. Eksogenike imenujemo v kriminologiji zločince, ki pridejo v navzkrižje s kazenskim zakonom pretežno pod vplivom zunanjih vzrokov. Endogeniki pa so zločinci. katerih kaznjiva dejanja so v tesni, nerazdružl j iv i ":l Tu izraz je uvedel v kriminologijo E d mu ud Mezge r: Kri-minalpolitik. Str. 103. zvezi z njihovimi ukoreninjenimi vrojenimi protidružabnimi nagnjenj i.n3a Razlikovanje med akutno in kronično kriminalnostjo v smislu Liszta ustreza v glavnem, čeprav ne absolutno, prvonavedeni delitvi. Pri tem se zlasti poudarja, da tvori zločin pri akutnih zločincih le osamljeno epizodo v njih življenju, »uri accident isole et regrette«, kakor pravi Gar-raud, dočim se kronični zločinci označujejo s stalnim ponavljanjem zločinov. Stari rek pravi: Humanimi est peccare, diabolicum perseverare. Za akutno kriminaliteto velja prvi del, za kronično pa drugi del tega reka. Eksogeniki, zlasti akutni, so praviloma sposobni, prilagoditi se zahtevani pravnega reda, med tem ko so endogeniki težko poboljšljivi, ali vobče nepoboljšljivi, odnosno neozdravljivi. Gori navedena shema: a) zločinci eksogeniki — endogeniki; b) akutni — kronični; c) poboljšljivi — nepoboljšljivi je vsekakor presplošna. Zato je potrebna še na-daljna konkretizacija in podrobnejša razčlenitev v okviru te delitve. Ad a): Eksogeniki (Umwelttypen) tvorijo številčno glavni del zločincev. To so osebe, ki jih označuje kazensko pravo kot vračunljive, t. j. kot sposobne pojmovati naravo in pomen svojega dejanja in po tem pojmovanju ravnati. To so normalni ljudje, in sicer tisti izmed njih, ki zagrešijo kazniva dejanja pretežno pod vplivom zunanjih vzrokov. Ni da bi na tem mestu podrobno razpravljali o pomenu okolja kot vzroka kriminalitete. To vprašanje hočemo obravnavati v posebni razpravi o kriminalni etiologiji. Situacija, ki je karakteristična za storitev kaznivih dejanj po eksogenikih, se v novejši kriminologiji označuje kot provokacija od strani okolja (»Milieuprovokation«) v najširšem pomenu besede. Ta »provokacija« od strani okolja utegne imeti najrazličnejše oblike, o katerih podrobneje govorimo pozneje (pod b). Tudi reakcija na vplive okolja je pri posameznikih zelo »Untor endogen« entstandenen Eigensehuften verstehen wir solche, dic bereits in der befruchteten Eizelle als Di s p o s i t io n e n vorlianden, miter cxogcn entstandenen solelie, dic aus spateren, gevvissermassen von „auflen“ hcr erfolgcnden Einvvirkungen, niso aus Umgebungseinfliissen („Milieueinflussen“) im weitesten Sinn hervorge-gangen sind.« Prof. Dr. Tli. Z i e h e 11 : l)ie Grundlagen der Clia-rnkterologie. f.angcnsalza, I‘>;i<). Str. IS. različna. Odkod izvira ta različnost reakcije? Zakaj segajo n. pr. samo nekateri ljudje v času pomanjkanja, stiske, brezposelnosti po protizakonitih sredstvih pridobivanja, dočim drugi, ki so v istem ali še slabšem položaju, iščejo legalnega izhoda? Zakaj odgovarja eden na izzivanje z nasiljem, drugi pa skuša dobiti zadoščenje na zakonit način? Zakaj etien vrača lastniku najdeno stvar, drugi pa jo pridrži zase? Tu ima brez dvoma pomen celotna duhovna in moralna osebnost poedincev, stopnja njih individualne moralne odpornosti nap ram stiski, skušnjavi, neupravičenemu izzivanju itd."4 Zmotno bi bilo, če ne bi upoštevali tega osebnega l'ak-torja vobče in še posebej pri zločincih eksogenikih. Vsaka borba zoper zločine bi bila zaman, če bi človek izgubil čut osebne odgovornosti za svoja dejanja. Nedostatki socialnega ustroja in neugodni vplivi okolja ne morejo razbremeniti normalnega človeka osebne odgovornosti za storjeno, če ne gre za primere skrajne sile in pod. Drugače pridemo do ne-vzdržljive teze, ki jo branijo nekateri prevneti prištaši teorije socialnega okolja, češ: »tout le monde est coupable ex-cepte le criminel«."5 M Nagler pravilno naglasa: »Das Miliču ist tlcr grolte Fallensteller and der Erprober der Mensehen«. Nagler: Anlage, Umwelt und Per-sdnliclikeit dcs Verbrecliers. Gerichtssaal. 1933. — Gl. tudi A. Elster : So/.iale Umwelt, čl. v HWB. der Kriminologie, II. Str. 636. — Lenz govori v tej zvezi o »Hemmungskomplexen«, ki se zoperstavljajo »den krimi-nogenen Antriebskomplcxen«. »Die Hemmung kanu aus cigcnem religi-iisen, sittlichen Empfinden (autonomc Hemmung) oder sic kann aus cineni fremden Autoritiitsgebiet, aus Geboten oder Verboten, die iiuficr-lich hingenommen werden (heteronome Hemmung), entspringen.« — A. Lenz: Grundrifi der Kriminalbiologie. Str. 130, 131. 05 Primerjaj trditev Rabinovvicza: »La societe ... comprendera un jour que les delincjuants n’agissent quc sous Pinfluence de causes indivi-duelles morbides et sous la pression d’un milieu social defavorablc, et qu’il est dans ces conditions illogique de parler d’une responsabilite morale«... L e o n Rabinovvicz: La lutte moderne contre le crimc. Bruxelles, 1930. Str. 245. Zoper to skrajno enostransko stališče: F. W. Forster: Schuld und Siiline. Miinchen, 1920. — Pomen »osebnega faktorja« zgovorno brani VVahlberg: »Unter dem Druck der ungiinstigcn Verhaltnisse behaupten sich widerstandskriiftige Charaktere, mdgcn auch unziihige dem biisen Wetter, sclivvercr Versuchung und harter Ent-behrung unterliegen... Die Mitwirksamkeit der persdnlichen 1' aktors, der in der Einzeilpersdnlichkcit konstanten Willenskrnft, E 11 d o g e n i k i (Innenwelttypen). V etiologiji zločin-stvenosti endogenikov prevladuje vpliv notranjih bioloških vzrokov. Kazniva dejanja endogenikov so v naj ožji zvezi z njih vrojenimi dispozicijami. Vprašanje o pomenu dednosti v etiologiji zločina spada med najvažnejše in najkočljivejše probleme kriminalne etiologije."“ O njem bomo razpravljali v posebni študiji, posvečeni kriminalno-etiološki problematiki. Skupina endogenikov obsega pred vsem psihotične (duševno bolne) in psihopatične delinkvente (»les anormaux a tendences criminelles«). S stališča kriminalne psihopatologije ustreza normalni psihi plastična, socialno prilagodljiva duševna konstitucija. In narobe povzročajo duševne anomalije socialno manjvrednost in neprilagodljivost. Toda strogega paralelizma med temi pojavi ni."7 S pravnega stališča spadajo psihotični delinkventi med nevračunlj ive, psihopatični pa med manj vračunljive osebe.1’8 Nekateri kriminalisti (n. pr. Asehalfenburg) ne vključujejo v tipološko klasifikacijo duševno-bolnili delinkventov. Zoper liegt hier deutlich zu Tage.« Wahlbcrg: Die Moralstatistik und die strafrechtliehe Zurcchnung. Gesammelte kleinere Schriftcn. Bd. II. Wicn, IH77. Str. 289. 911 Iz obširne novejše literature naj navedemo temeljito delo: Friedrich Stumpfl: Grbanlage und Verbrechen. Charakterolo-gische und psyeliiatrische Sippenuntcrsuchungen. Berlin, 1935. Istotam tudi podrobna bibliografija vprašanja (str. 293—301). Primerj. tudi: W. lleuly : New ligbt on delinquency and its treatment. Nevv Itaven, 1936. — H. Kranz: Lebcnsscliicksale krimineller Zwillinge. Berlin, 1936. m Po Birnbuumu se zločinci endogeniki razlikujejo od eksogenikov >durcli cine bczeiclinende, endogen priiformierte unso/.ialle Temlenz«. B i r n b a n m,: Kriminal-Psyhopathologie. Str. 144. Po Lenzu je za endo-gonike značilna »die hiihere Wirkungskraft der Anlage im Vergleich zu den iiuUercn Reizen«. L. e n z : Grundrifi der Kriminalbiologie. Str. 107. “s Podr. gl. A. M a k 1 e c o v : a) Pogoji nevračunljivosti v načrtu zu edinstveni kz. Sl. Pr. 1928; b) Zmanjšana vračunljivost v načrtu za edinstveni kz. Zb. zn. r. VI. — Socialna nevarnost psihotičnih oseb izvira i/, različnih vzrokov. Psihijater Giiring razlikuje v tem pogledu: »Ge-meingefahrlichkcit infolge a) von Sinnestauschungen; b) von Wahn-ideen; c) von Dammeruingszustande und pllotzlich auftretenden Erre-gungszustiinden; č) von Schwachsinn.< Go ring: Die Gcmeingefiihr-lichkeit in psychiatrisclter, juristischer und soziologisclier Beziehung. Berlin, 1915. Str. 8 in nasl. to izključitev govori dejstvo, tla obsega moderno kazensko pravo tudi določbe o nevračunljivih in manj vračunljivih osebah. Očuvalne odredbe, ki jih izreka kazensko sodišče, so predvidene celo zoper popolnoma nevračunljive duševno-bolne osebe, /ato je pravilnejše stališče kriminologov, ki uvrščajo v svojo tipološko shemo tudi psihotične in psihopat ične delinkvente. Med endogenike je treba šteti nadalje dedno obremenjene alkoholike in narkomane ter številne pripadnike t. zv. »male kriminalitete« (»kleine Kriminalitat«), ki se rekrutirajo večjidel iz biološko-manjvrednih elementov (potepuhi, delomržneži, poklicne prostitutke itd.). Ad b): Za pravilno pojmovanje smisla in pomena delitve zločincev v akutne in k r o nične so potrebne naslednje ugotovitve. Napačno bi bilo, ako bi slehrnega zločinca »novinca«, (o se pravi vsakega prvič obsojenega in torej doslej nekaznovanega storilca, že zaradi tega smatrali za akutnega zločinca. 10 bi pomenih) uvajati v fenomenološko tipologijo zločincev čislo-formalni juridični kriterij. Med prvič obsojenimi so namreč tudi osebe, ki imajo za seboj že dolgo zločinsko kariero, samo da jih roka pravice ni mogla pravočasno prijeti in sicer ravno /bog njihove posebne prebrisanosti. Na drugi strani ponovna storitev kaznivih dejanj ne znači vedno, da imamo opraviti s kroničnim zločincem. Če ni med delikti ene in iste osebe nobene notranje psihične kontinuitete, zlasti še, če je med storitvijo prejšnjega in novega kaznivega dejanja potekla daljša doba, je tak storilce lahko še vedno akuten zločinec.”0 Nekdo je bil, recimo, enkrat kaznovan radi udeležbe v pretepu, pa je po preteku več let zagrešil v stiski tatvino življenjskih potrebščin. Ni utemeljenega razloga, da bi šteli takega storilca med kronične zločince, če upoštevamo dinamični moment pri izoblikovanju zločinčevega značaja, pridemo do naduljne konstatacije, da utegne akutni zločinec postopoma n. pr. pod vplivom slabe družbe in socialne deklasacije, postati kro- jII y a done 6. — Merke! : V. D. A. T., V. Bd. Str. 399. — v. Lilienthal: Beitrage zur Lehre von den Kollektivdelikten. 1879. — M. Hagemann : Gewohnheitsverbrecher, čl. v HWB dcr Krimino-logie. 1. Str. 621. — P i t z e r: Das Kollektivdelikt 19()9. — G. Allegro: DelTabitualita criminosa. Milano, 1918. 100 Motivi nemškega nkz. upravičeno naglašajo, da »die einfache Strafschiirfung wegen gewerbs- und gevvohnheitsmiifiiger Begehung ist cine Vorstufe der Sonderbehandlung der Berufsverbrecher.« Gl. prilogo k nemškemu nkz. iz 1. 1927 p. n.: »Beliandlung der Gewerbsmafligkeit«. Str. 72. strani in izvršitev kaznivih dejanj »quasi a r t e m« na drugi (gl. § 2). Označba enega dela kroničnih zločincev kol zločincev iz navade povzroča upravičene pomisleke. Videli smo (gl. § 2). da se je pojem zločinske navade izoblikoval že v starem pravu predvsem v zvezi s tatvino. Posebno podrobno sta se bavili s tein pojmom avstrijska doktrina in judikatura, za katere je ia pojem postal tako rekoč tradicionalen, ker je že Ferdinandea (čl. 59) govorila o zločinu, ki »so melir ans einer bosen Gewohnheit als Vorsatz herfliesset«.1"4 V nemški literaturi opredeljuje Binding zločinsko navado kol postopoma izoblikovano nezavestno nagnjenje (»un-bevvufhe Neigung«) k ponovitvi zločinov iste vrste. Zoper tako pojmovanje je nastopila cela vrsta odličnih kriminalistov: Wahlberg, F. v. Liszt, W. Mittermaier, llage-mann, Lenz, l leindl, Poznyšev in dr. Že več kot pred 60 leti je VVahlberg zavračal nazor, po katerem tat iz navade krade vse. kar mu pač pride pod roko, brez vsakega osebnega nagiba kot suženj neodolj ivega tatinskega nagona (»ein Sklavc des tyrannischen Diebesdranges«). Ta nazor je do pičice podoben zastarelemu nauku o I:. zv. kleptomaniji v smislu Fsquirola, samo da monomanijo nadomešča tu »avtomalizi rana navada«.105 Tudi Lenz smatra izraz »zločinec iz navade« za neprimeren, ker upošteva v najboljšem primeru le pridobljeno nagnjenje do zločina in pušča v nemar primere podedovanega nagnjenja.100 Drugi kritiki (W. Mittermaier,1"7 I lagemann"lN) upravičeno naglašajo, da obsega skupina Izv. »zločincev iz navadi' 104 Niijnovcjši komentar avstr. k/.. Altmanna-Jakolm pravi, da je za pojem /torinsko navadi! odločilen pojem navade vobeo: Man spridil von Gevvohnheit, vvenn /n einem taestimmten l un ein llang vorhanden isl, dem man ancli o h n o eine liesonil ure Ur saili e and o li n e sicli d a r I) i e t e n d e G c 1 e g e n li e i t sieh ergibt«. V istem smislu tudi avstrijska judikatura (Kil A 11 m a n n - J a k o h : Kommenlar /um dsterreiehisclien Strafrecht, I. Bil. VVien, I‘)2K. Str. 452. VVahlberg: Das Gevvolinlioitsverbreclien, insbesondere der Gevvohnhcitsdiebstahl. Sir. 138. Lenz: Grundrili der Kriniinalbioliogie. Str. 108. 1,17 Mittermaier: l)ie BehamHung der unsozialen Klemente. "’8 II a ge m a n n: el. Berulsverbrecher v I1WB der Kriminologic. duševno neuravnovešene osebe s .šibko voljo, ki nimajo dovolj energije niti za vztrajno pošteno delo. niti za storitev" drznili in težkili zločinov. To so asocialni elementi, ki so bolj nadležni kot nevarni, ki predstavljajo, po znanem angleškem izreku, »a nuisance more tlian a danger«. Pojem zločinca iz navade kritizira tudi eden najboljših poznavalcev kronične kriminalitete Heindl.10* Tzv. zločince iz navade bi bilo torej pravilneje označiti kot posebno skupino kroničnih zločincev, nagnjenih k socialnemu paraziti/mu, s pas i v n o duševno strukturo, brez iniciative in energije, ki gredo v svojem zločinskem udejstvovanju po liniji najmanjšega odpora. To so rutinerji, ki ponavljajo zmeraj iste zločine. Skratka to so pasivni l< r o n i č n i zločinci p a razi t a r nega ti p a. Vendar izraz »zločinci iz navade« se pogostokrat uporabl ja kot sinonim kroničnih zločincev vobče. Drugo vrsto kroničnih zločincev tvori jo izv. poklicni zločinci. V razliko od pasivnih asocialnih subjektov to so energične in aktivne antisocialne osebnosti. Zločinsko delovanje je zanje najvažnejše, pogostokrat pa celo edino sredstvo za preživljanje in stalni vir dohodkov. To je najnevarnejša skupina parazitarnih zločincev, ki si izbirajo zločinski poklic prav tako. kakor drugi ljudje — redni socialni poklic. Profesionali zločina živijo in uživajo na račun družbe. V kazni vidijo sicer nevšečni, ampak skoro neizogibni riziko svoje profesije. Njih dejanja izvirajo iz pohlepa po uživanju, v prvi vrsti iz koristoljubja. Vendar to niso storilci zgol j imovinskih deliktov, kot tatvina, prevara, izsiljevanje, oderuštvo in pod., temveč tudi ponarejevalci denarja, pa tudi zvodniki, trgovci z belim robljeni, z otnam-ljivimi sredstvi, v nekaterih krajih tudi razbojniki (n. pr. hajduki v južnih krajih naše države) i. dr. Časovni pre- 100 ,Wjrcj os wirklicli viole Verbreclier geben, (lic aus „Gcwolinheit‘‘ delinquicrcn, etwa so, wie mancho Monschen (lic leidige Gcwoliuheit liaben an den Niigeln zu kauen — eine Handlung, die sio „aus Gevvolm-lieit“, d. h. „gedankenlos, automatisch" aiisfUhren utid dic sio sofort abbrechcn, wenn sie ihrer bewufit wcrdcn. Solclic Leu te, dic gewisser-maflen aus Zerštreutheit einbreehen, falsclie Talor fabrizicron odor Madchen notziichten, gibt es unseres Erachtens iiberhaupt nicht.« R. II e i n d 1 : Der Bcrufsverbrechcr. Sir. 163. sledki med poedinimi zločini poklicnih zločincev so praviloma kratki. Tipični zločinci profesionalnih zlikovcev niso rezultat notranjega duševnega boja, niti afektivnega stanja ali ugodne priložnosti, temveč so načrtni, hladno preudarjeni in skrbno pripravljeni. Gospodarska kriza in drugi zunanji vzroki nimajo vpliva na poklicno kriminaliteto. Po duhoviti karakteristiki Heindla, poklicni zločinec »in seiner Aktivitiit vom Brotpreis und Thermometer nicht im geringsten be-einflnsst«.110 Ta eksogeni etiološki moment tu vobče ne prihaja v poštev. Značilni potezi poklicnih zločincev sta nadalje izoblikovana in naravnost rafinirana tehnika izvršitve zločinov in specializacija v tej ali drugi zločinski stroki (n. pr. hotelski tatovi, vlomilci, tihotapci, ponarejevalci starinskih predmetov, trgovci z belim robljem itd.). Prav tako je za to vrsto zločinov karakteristična notranja organiziranost in zunanja hierarhija: nekaterim pripada vloga kolovodij, drugim bolj podrejena vloga pomočnikov, razpečevalcev, pri-krivateljev in pod. Izmed poklicnih zločincev se rekrutira tudi interlokalna in mednarodna »elita« tzv. potujočih zločincev. Mednarodni zločinec iz poklica se zna s posebno spretnostjo prilagoditi različnim razmeram, ki so zvezane s spremembo mesta njegovega zločinskega delovanja; kaže nenavadno hladnokrvnost in drznost, se z lahkoto orientira v najrazličnejših okol-nostih, tehnično zelo podkovan, ima pogostoma fin in odločen nastop in obvlada več jezikov. Meddržavni značaj te vrste poklicne zločinstvenosli je povzročil ustanovitev mednarodnih institucij za pobijanje tega nevarnega pojava socialnega parazitizma. Acl c. Kriterij poboljšljivosti ali nepoboljšljivosti ima kriminalno-politični značaj. Možnost poboljšan ja ni odvisna samo od svojstev dotičnega delinkventa, temveč tudi od vsakokratnega stanja sredstev kazenske represije. Država ne razpolaga z neomejenimi sredstvi poboljševalnega vplivanja na obsojenca, tudi če gre le za tzv. socialno poboljšanje (Erziehung zur Legalitiit). Vsi poskusi v tej smeri ostanejo 110 R. Heindl: Dor Berufsverbrechcr. brezuspešni, če obsojena oseba sama nima plastične sposobnosti, da se prilagodi zahtevam pravnega reda. Dolžnost države pa je, da skuša tudi v težjih primerih z vsemi razpoložljivimi sredstvi doseči smoter socialnega poboljšan ja.111 To že zaradi tega, ker prognoza o nepoboljšlj ivosti ali po-boljšlj ivosti ni skoro nikdar povsem sigurna. V pogledu kroničnih zločincev pasivnega in zlasti aktivnega tipa (poklicni zločinci) mora država računati tudi s potrebo trajnega očuvanja. Zato priporoča moderna kriminalna politika v takih primerih pridržanje nevarnih kroničnih zločincev po prestani kazni na relativno ali celo absolutno nedoločeno dobo v posebnih zavodih (la mesure d eli-mination sociale, Sicherungsverwahrung) z eventualno uporabo pogojnega odpusta, če je moči smatrati, da obsojenec ni več nevaren za pravni red. So tudi primeri, kjer kriterij poboljšljivosti ali nepoboljšljivosti v ožjem pomenu besede ne prihaja v poštev in se nadomešča s kriterijem ozdravi j ivosti ali neozdravlji-vosti. Ta kriterij velja glede oseb, proti katerim se moderno kazensko pravo poslužuje sredstev prisilnega zdravljenja (nevarni duševnobolni, kronični alkoholiki, narkomani in pod.). Če ocenjujemo ozdravljenje take osebe s socialne strani, mislimo pri tem na to. da je zopet postala sposobna, prilagojevati svoje vedenje zahtevam pravnega reda. Na koncu je treba še enkrat poudariti, da imajo tipološke delitve le relativen pomen, ker življenjskih pojavov zločinstvenosti ni moči stisniti v nobeno statično tipološko shemo. S tem pa pravilno zasnovana kriminalna tipologija ne izgubi svoje teoretične in praktične važnosti. 111 V tem smislu pravi Rudbruch: alult cs eine thooretischc Wahrheit seiii mag, dati es Unverbesserliclie gibt, dali es aber eine p ii d a g o g i -s c h e M a x i m e i s t, n i e m a n d e m f ii r unverbesserlic h /. u h alt o n c. G. It a d I) r ii e Ii : Mitt. d. JKV. N. I1’. 5. Bd. 1931. Gl. tudi: Zimmermann: Dic Besserungsfiiliigkeit der Verbrecher. Z. f. die gcsamte StrltW. 1. Bd. Str. 410 in nasl. Res um e. Lil (ypologie criininnllc. 1’ar Alexandrc Maklclsov, profes.setir ii rUniversile dr Ljubljana (YougosIavic). La seriation (les delinquants par ensembles 1y|)ii|iirs osi lun ilos problemes foiidainentaux de la criminologie moderne. Lauteur pa it . VI. :,a Untergang des Abendlandes, Cliristentum und Sozialismus, 2. Aufl. 1921. 33 Die blosse Organisation der Natur... Die Organisation die wir uns selbst zu ge beti imstandc sind' (Zeitschr. f. Nationaldk. 1937, Vlil. I, 56. 34 Contemporary sociologieal Theories, 1928, 4-92. formulo na nasprotje med organsko in pogodbeno teorijo o družbi.88 V tem pogledu je bil predhodnik Tonniesa Alfred Fouillee. V knjigi »La Science sociale contemporaine«, ki je izšla 1. 1880., t. j. 7 let pred Tonniesovim delom, zoperstavlja Fouillee dva socialna tipa: organizem in pogodbo. Če motrimo — pravi Fouillee — skupno življenje ljudi statično, najdemo vedno v njem določeno kombinacijo organskih in pogodbenih sestavin. Če pa motrimo dinamično, ugotovimo na začetnih stopnjah prevladovanje organskih sestavin, v višjem stadiju pa prevladanje pogodbe. 5. Tonniesova knjiga je imela velik uspeh."' T. sam je uporabil na njo ponosno izjavo Hobbesa o njegovi knjigi Leviathan: Firmius inde stetit, spero, stabitque per omne Aevum, defensus viribus ipse suis. Oppenheimer jo je označil kot »genialen podvig«. Carl Brinkmann1'7 je bil vzhičen nad njeno »popolnostjo duha in globine«, Edgar Salin™ je dokazoval Amerikancem, da je »genialno delo« Tonniesa »ustvarilo osnovne pojme nemške sociologije«. Hans Freyer,n" Vierkandt40 in lleinr. Schmidt41 gredo še dalje in skušajo dokazati, da temelji vsa sociologija vobče na pojmih Gemeinschaft in Gesellschaft. Po Stamm-lerju Gesellschaft temelji na poj mu socialnega življenja, a Gemeinschaft na njegovi ideji.4' Enega od ideologov angleškega gildijskega socializma Colea je T. smatral za plagiatorja njegovih idej.43 Francoz Gaston Richard je bil pod 35 Arhiv fiir Sozialwiss. LVIII. 359. 30 Leenmus, Tonnies ct lu sociologie contemporaine en Allemagne, 1934. R. Aron, La sociol. allem. contemp., 24. 37 Versuch einer Gesellschaftswissenschaft, 1019, 50. 38 Encyclopedia of the social sciences, Seligman and Johnson, F, Nevv York, 1930, 260. Cf. Adolf Monzel, Grundriss der Soziologie, 1938, s. 66: mit Ferdin. Tiinnies heginnt eine nene Epoche in der deutschen Soziologie. Soziologie als Wirklichkeitswissenschaft, 1930. 40 Cesellschaftslehre, 1928, 208 sq. Die Soziologie ist die Untersuchung der Gemeinschafts- und Gesellscliaftsbildung (Philosophisches Wortei'buch, neunte Auflage, 615). 18 Lehrbuch der Rechtsphilosophie, zweite Auflage, 1923, S. 218. *3 Gem. n. Ges. Vlil, 201. vplivom 1 onniesa.44 Schmalenbach je v glavnem usvojil I onniesovo shemo samo, da je nadomestil juridičen pojem Gesellscliaft z romantičnim pojmom Bund. Zanimiv je odnos lonniesove doktrine tlo nacionalnega socializma. V njegovem teoretskem pojmovanju Gemein-sc haft so l>rez dvoma motivi, Ivi so kongenialni rasizmu, Blut und Boden sta tudi pri lonniesu. Gemeinscliaft se označuje kot krvna vez.4" Voljo do skupnosti imajo le naseljeni narodi.4" In »naseljena zemlja objema narod kot mati deteta«.47 Praktično I. ni prikrival svoje antipatije do razkrajenja organske strukture Nemčije po demokraciji — bodisi individualistični, bodisi socialistični in je pozival na zopetno upo-stavitev organske skupnosti.48 Prav v svoji knjigi je videl stimulans k gibanju v tej smeri. Nanj so se sklicevali ideologi tretjega carstva.4" Ko pa se je septembra 1934 pripravljalni odbor praškega Vlil. filozofskega kongresa obrnil na I. s prošnjo, da sporoči svoj filozofski program, je bil njegov odgovor prav tako pesimističen kot pismo kongresu Husserla, ki je bil izgubil vero v kolektivno sodelovanje filozofov.*" T. je z obžalovanjem ugotavljal uspehe »fanatizma nestrpnosti« in obsojal »besne napade na liberalizem«, ki so se vršili v imenu »cesarističnega samodrštva«, v čigar trajnost ni verjel.51 (). Literarno delovanje T. se ni omejilo na eno samo knjigo: Gemeinscliaft und Gesellscliaft. Vendar so ga po pravici imenovali homo unius libri. Vse, kar je spisal po izidu le knjige, spada k Ikz. sociološki literaturi ali pred- 44 Revne internationalc de sociologie, mirnem exceptionnel con-sacvč u M. Gaston Richard,'1935, 79 sq.: la distinction de la Societe et de la Communaule. *5 Vcrbindung' des Blntes. II). 214. 47 II). 4K II). 251. Na primer Tli. Liti, Individuum und Gcmcinscliaft, dritte A11 f-/a ge, 1926, S. 225. r’" Actes du huitieme eimgres international de philosopliie, Prague, 1936, XL1 V. 51 Ib. L—Ll. stavlja vestne profesorske kompendije kot n. pr. monografija o Hobbesu ali pa obsežna knjiga: Kritik der bffentlichen Meinung, ki jo brez dvoma Leopold v. Wiese precenjuje.02 Originalnost avtorja te knjige je nemara le v tem, da je razlagal družabno mnenje kot »racionalizirano obliko religije« (77) ter zatrjeval, da »blodi družabno mnenje po potih, ki mu jih kaže religija« (202). Ni povsem jasna Tonniesova trditev, da se družabno mnenje razlikuje od religije po znanstvenem obeležju (207). V zvezi s tem je pisal: »Bodočnost družabnega mnenja je odvisna od bodočnosti vede« (573). V soglasju s Tonniesovo shemo je družabno mnenje pojav, ki ni tipičen za Gemeinschaft. ampak za Gesellschaft. V o k viru Gesellschaft pa je razlikoval dvoje vrst družab nega mnenja. Eno je imenoval prosto »offentliche Meinung«. Drugo pa je označeval kot »die offentliche Meinung« (31 sq.). ki je tako rekoč poskus ustvariti Gemeinschaft v mejah Gesellschaft. Prvo je intelektualen pojav, drugo je pojav volje (132). Tonnies je razlikoval troje vrst družabnega mnenja: »trdno, tekoče in plinasto« (257). Glede uporabe ie delitve na družabno mnenje kot faktorja državnega življenja (321 sq.), se je T. deloma vrnil k pamfletom, ki jih je napisal za časa vojne. Trdil je. da »družabno mnenje v Franciji je in je bilo šovinizem« (525): »francoski duh kaže vzporednost plinastemu družabnemu mnenju« (555). Ničesar bistvenega niso dodali Tonniesovim idejam njegove razprave v Handvvorterbuch der Soziologie. Tu se pojavlja nova beseda Samtschaft.03 'I'. razlikuje troje vrst lastnine: univerzalno-občestveno, individualno in socialno (106). Podobno Durkheimu. ki je navdušujoč se za to, kar imenujejo Francozi ehosisme. trdil, da raziskuje sociologija neke 02 Allgemeine Soziologie, I, 1924, s. 117: das Hauptvverk iiber dffcnt-liche Meinung. r’3 leh unterscheide als sociale Wesenheiten oder Gestulten: I. Ver-hultnisse. 2. Samtsohaften. 3. Korperschaften oder Verbiinde. 189: leh unterscheide natiirliche, seelisclie und soziale Samtschaften. Cf. 617. II. L. Stoltenberg, Geschichte der deutschen Gruppwissenschaft (Soziologie), 1, 1937, Albrecht von Eyb (1420—1475), Spiegel der Sitten: Zu diesen grossen Gleichschaften, die Tonnies Samtschaften genannt bat, gehdren neben den Mannern dic Frauen, weiter die Reichen und die Armen etc. »socialne stvari«,51 je skušal tudi T. dokazati, da so predmet sociologije »stvari«.55 V nekaterih Tdnniesovih razpravah kaže privrženost k shematičnim analogijam nekoliko čudni značaj. Tako n. pr. zoperstavlja srednji vek kot žensko epoho novi dobi kot moški epohi.58 L. 19-31. je T. objavil svoj obsežni »Uvod v sociologijo«. Kot v vseh njegovih delih je tudi v tej knjigi način prikazovanja težak. Že v predgovoru naglasa avtor, da ga ne zanima dinamika socialnega življenja, marveč samo »red pojmov. njih statika« (V1IT). Sociologijo opredeljuje kot vedo o socialnih činjenicah (3), točneje bitnostih, VVesenheiten (5). Deli se v generalno in specialno, ki se zopet deli v čisto, uporabno in empirično (5—6). Čista sociologija proučuje »statiko socialnih bitnosti«; uporabna — njih dinamiko (316). Njena naloga je v tem. da ugotovi »bolj znanstveno kot filozofija zgodovine« »periode kulture« (319). Empirična sociologija ali sociografija (izraz, ki ga je uvedel Steinmetz), to je »raziskovanje socialnih činjenic kot takih« (321), ki nadaljuje delo starih »statistikov«. Tonniesova knjiga je uvod v čisto sociologijo, ki jo pojmuje kot nauk o socialnih bitnostih (Wesenheiten) ali oblikah (Gestalten). Svoji posebni ljubezni do antitez se je T. oddolžil v poglavju pod naslovom: Begriffspaare (261). Na str. 262 je navedena cela tabela takih pojmovnih parov v »gospodarskem, t. j. vobče socialnem življenju« in v »duhovno-moralnem življenju«. Obsežen oddelek knjige je posvečen socialnim normam, ki se delijo v »red, pravo in moralo«. Pri tem se pokaže avtorjevo nagnjenje do shematičnih analogij: omenjene norme se prispodabljajo rastlinam, živalim in ljudem (203). Različno od Kelsena, ki razkriva pri vseh sociologih odkriti ali prikriti normativizem57 v dconfološkem smislu te besede. M Regles de Ih mčthode sociologique, prcface de ln 2« edition: les faits sociaux... sont des chose au merne titrc que les choscs mate-rielles. Cf. R. Lacombe, La methode sociologique de Durkheim, 1926, 2, 89. 65 184. Die Soziologie hat nls besondcre VVissenschaft ihre beson-deren Gegcnstiinde: es sind die »Dinge«, die aus dem sozialen Leben, und nur aus dem sozialen Leben hervorgehen. 50 Richtlinien fiir das Studium des Fortschritts und dcr sozialen Entvvicklung, 208 (Jahrbuch fiir Soziologie, I. Band, 1925). pojmuje T. norme indikativno, kol činjenice socialne fenomenologije (240). V nauku o takozvanili faktorjih socialnega življenja se I’. odreka monizmu enega samega faktorja in priznava pluralizem treh faktorjev: »gospodarstvo, politika, duh« (269). V pogledu faktorja »gospodarstvo« pa oddaja priznanje onemu delu resnice, ki ga vsebuje doktrina ekonomskega materializma. Faktor »duh« reducira na »pojmovni par«: »religija in znanstveni način mišljenja«. Pri tem se izkaže, da je religija »vseskozi fantastična« in »naturalistična«. Posebno pozornost zaslužuje faktor »politika«. Tu zapušča T. tradicionalno depolitizacijo sociologije. Nadaljujoč delo Stammler ja, ki je posvetil posebno študijo58 oblikujočemu vplivu pravne ureditve na socialno materijo, vnaša T. v sociološko teorijo politični faktor; »sodobna država kot revolucionarna moč. kakor tudi svetovna trgovina in velika industrijska tehnika, sc čim dalje bolj čutijo v zadnjih stoletjih« (290). Tonnies uvaja torej v sociološko problematiko ono sociologijo politike ali politično sociologijo, ki je osrednje težišče del drugega nemškega sociologa, namreč Michclsa. 7. Drugače kakor Tonnies, ta provincialni znanstvenik-pedant, je 21 let mlajši Michels pripadal onim polznanstve-nikom, polpublicistom širšega mednarodnega društva, ki so se pojavili v Nemčiji na meji med XIX. in XX. stoletjem. Mnogo važnosti so polagali na to, da pišejo lahko in lepo. če ne kot Nietzsche, tedaj vsaj kot Sombart. Radi so krasili svoje spise s citati v tujih jezikih, posebno pa v francoščini. Robert Michels je izhajal iz kfjlnske patricijske družine. Bil je sin berlinskega veletrgovca (lastnika tvrdke Sei-denwarenhaus Michels). Vstopil je v pruski konjeniški polk. Toda moral je opustiti vojaško kari jero vsled svojih preveč radikalnih nazorov. Tedaj se je vdal znanosti ter je postal privatni docent na univerzi v Marburgu. Tu je navezal stike z učenci novokantovcev Hermana Cohena in Paula Natorpa. Toda bil je preveč levičar celo za to liberalno univerzo. Zato je bil primoran prenesti svoje delovan je izven mej Nemči je. 57 Der soziologische u. der juristische Staatsbegriff, 1922, s. 47, 58, 66. 58 Wirtschaft und Recht nach materialistischer Geschichtsauffassung, 1896. Nekaj časa je bil univerzitetni profesor v Bazlu in v Turinu. Pred vojno je pripravljal neko mednarodno delo, in sicer izd ajo sociološkega slovarja, pri katerem so sodelovali učenjaki različnih narodnosti. Toda dogodki 1914. 1. so onemogočili to namero. Med vojno je Michels optlral za Italijo, ki je postala njegova druga domovina. Ko je oblast prešla v Mussolinijeve roke, je postal profesor na fašistični univerzi v Perugiji. Nasprotno s Tonniesom, ki je sovražil Slovane, je Michels skupaj s svojo ženo in sotrudnico Gizelo, hčerko Lindnerja, profesorja zgodovine na univerzi v Lipskem. gojil prijateljske odnošaje do slovanskih, posebno ruskih50 in poljskih”0 učenjakov. V svoji knjigi o moderni Italiji piše: »v vprašanju o velikem jugoslovansko-italijanskem nasprot-stvu na Jadranu ni še povedana zadnja beseda in sploh ne more hiti povedana brez Rusije.«"1 8. Michels je pisal zelo mnogo. Vendar nima vse, kar je napisal, trajnega in strogo znanstvenega pomena. Tako njegovi članki, kakor tudi njegove knjige se odlikujejo po novih še ne obdelanih tematih, vendar pa predstavljajo bol j zanimivo causeriejo kakor resna in metodična znanstvena raziskovanja. Takšna je n. pr. polna zanimivih anekdot knjiga »Soziologie als Gesellschaftswissenschaft« (1926). Tu podaja o najbistvenejšem vprašanju, namreč o tein. kaj je sociologija kot veda in s čim se bavi. le meglene formulacije: »Soziologie ist Erfassung und Bindung von Heterogenien« (82). »Sie ist dic Erforschung der kausalen Vielherkiinftig-keit immanent uneinheitlicher Kompliziertheiten« (136). V knjigi »Sittlichkeit in Ziffern? Kritik der Moralstatistik« (1928) izraža glede statistike rojstev nezakonskih oirok misel, da » je težko ugotoviti nravnost s pomočjo številk« (9) in da »se v področju spolne statistike neskončna osnovna množina pojavov popolnoma odteguje grobemu statističnemu instrumentu«.02 V knjigi »Der Patriotismus. Prolegomena zu einer soziologischen Analyse« (1929) stremi Michels za tem, da "" IVtar Struvo: Robert Michels (Arhiv za pravne nauke, maj, 1936, 512). 00 Prof. Stefan Dzievvulski, Ruch prawniczy, ekonoiniczny i socjo-logiczny, 1937, I, 24-1. nl Ttalien von heute, 1030, S. 374 112 S. 217. Cf. A. Muklecov, Nravstvenost v cifrah (Riti. 1930, N. 2862). razločno od Tonniesa, ki je bil tudi v znanosti nacionalist, razmotriva nacionalne probleme fenomenološko v duhu Pa-retovega nauka o »preostankih« (residus) in »derivacijah«. Zasmehuje Wundtovo knjigo »Erlebtes und Erkanntes«, ki je izšla po svetovni vojni (1920) in v kateri obtožuje Wundt angleško in francosko filozofijo utilitarističnega egoizma, nemško filozofijo pa poveličuje kot etični idealizem.03 Michels analizira dalje »mitologijo domovine«,"4 »sociologijo inozemca«05 in posebno sociologijo narodne pesmi.60 Po njegovem mnenju ni leposlovje, temveč glasba bistveni činitelj nacionalizma. Precej zanimiva je informativna Michelsova knjiga »Italien von heute« (1930). posebno pa tisti njen del, v katerem se slika prehod od provincialne »italietta«57 k imperialistični »italianita«. Mussolini se karakterizira koi »pravi človek elite« in »harizmatični vodja«08 v Max Weber-jevem smislu. Važen in trajen, dasi daleč ne klasičen, kakor trdi P. B. Struve, je Michelsov doprinesek k politični sociologiji. Proti pričakovanju ni v tem oziru tipična njegova »Politična sociologija«, ki vsebuje več gospodarske kakor politične sociologije. Toda tudi v tem spisu razpravlja o »vplivu političnih učinkov na gospodarsko življenje«00 in o političnih »elitah«.7" Posebno poglavje71 reproducira Max Weberjev nauk o harizmatični legitimnosti.72 Bolj tipični in pomembni sta Mi-chelsovi dve knjigi, in sicer: o strankah v sodobni demokraciji in o izpremembah vladajočih razredov po svetovni vojni. 9. Politična doktrina, ki je postala popularna po francoski revoluciji, je vnesla egalitarizem ali »omniarhijo« v pojem oblasti. Njeni junaki so postali Aristotel jev »xt-'p*os o thjiiug« in Lutherjev »Herr Omnes«. Ta doktrina je nn- 03 S. 44. 04 Der Mythus des Wolier (Ursprung). Dor Mythus des Wohin (MissioiO. 1,11 S. 106 sq. "• S. 1811 sq. 117 S. 61 slitica, 1927, 33, s<[. 70 55 sq. 71 91 sq. La direzione carismatica della cosa puhlica. 72 Max Weber, Wirt*chaft und Gesellschaft, III, 1925, 140 sq. čelno zanikala vsako politično diferenciacijo. Nosilce oblasti je proglasila za komisarje78 enega in nedeljivega suverenega naroda kot societatis aequalis. V nasprotju s politično doktrino je sociološki nauk priznal dejstvo socialne diferenciacije. V zvezi s tem je pripisoval različnim društvenim skupinam vladajoči položaj. Začetek so napravili Francozi, ki so v tem oziru nadaljevali ideokratično tendenco Saint-Simona in Comtea ter so razpravljali o »vodilni šoli« (ecole diri-gante) in o »republiki profesorjev«.74 Sociologom marksistične struje se je posrečilo izpodriniti nauk o ideoloških elitah in na njegovo mesto postaviti teorijo o vladajočem gospodarskem razredu. Pri tem se odločno zanikuje obstoj posebnega vladajočega političnega razreda. Kar pa se tiče državoslov-cev, so se le-ti bavili s tem, da so proučevali in primerjavah abstraktne politične oblike ali pa pravne norme. V obeli primerih so zanemarjali fenomenologijo konkretnega državnega življenja. Proti takemu enostranskemu proučavanju je nastopil M. O. Ostrogorskij. V svoji knjigi »La democratie et Porganisation des partis politiques« (1903) je ta avtor pustil na strani politične »oblike« in koncentriral svojo pozornost na političnih »močeh«.70 Pri tem je šel dalje kakor Bagehot, ki je ločil »realne« strani angleškega ustavnega ustroja od njegovih »impozantnih« strani ter je obrnil pozornost na parlamentarizem in na dejansko moč ministrskega sveta. Nasprotno je Ostrogorskij poiskal izven parlamenta in vlade one realne, ne gospodarske, ampak politične sile, ki dejansko vladajo v parlamentarni Angliji. Našel jih je v političnih strankah ž njihovimi komiteji ali »caucus-i«. Vpliv Ostrogorskega se je pokazal v tem, da od tega časa pričenjajo proučevati politične stranke na bolj realističen način kakor jih je proučaval Rohmer, ki jih je vezal s starostmi človeškega življenja, ali pa Stammler, ki jih je vezal z genetično in sistematično metodo v filozofiji.70 Izhajajo številna 78 Rousseau, Contrat Social, L. tl F, eh. F, XV. Cf. E. Spektorski, Evo-lution de l’idčc de 1’autorite, 140. 71 Tzoulet, La cite moderne. Paul de Rousiers, L’e!ite dans la s<>- ciete moderne, 1914. Comte de Fels, Essai de polititjue cxperimentule, 1921. Duprat, Les elites ct le prestige, 1935. Cf. R. B. Movvat, la crise des elites (L’Esprit international, N 30, 1 avril, 1934). 75 Recenzija E. Spektorskega v Arhivu za pravne nauke, 1921, nov. raziskavanja o sociologiji strank in vladajočega političnega razreda.. Posebno močno so v tem oziru obogatili sociologijo Italijan Vilfredo Pareto in Rus Pitirim Sorokin. Pareto, ta po mnenju enega izmed njegovih kritikov77 naj večji sociolog po Spencerju, nadaljuje delo, pričeto po Gaetano Mosca.78 Protistavlja »parlamentarni legendi« nauk o tem, da na svetu vladajo politične in socialne manjšine ali, kakor se on izraža, elite: »tout peuple est gouverne par une elite«.7” Socialna struktura vsake države, pravi Pareto, sestoji iz »nižjega sloja ali razreda, ki ne pripada eliti«, in iz višjega sloja ali »elite«, ki se zopet deli v nevladajočo in vladajočo elito.80 Prvo tvorijo duhovni, gospodarski in drugi socialni vodje, drugo — politični'vodje. Elite obstoje v vsakem društvu. Toda ni večnih elit. Vsled tega predstavlja zgodovina pokopališče najrazličnejših aristokracij. Vrši se nepretrgani proces »cirkulacije elit«.81 Kadar zapušča oder ena elita, stopa na njeno mesto takoj druga. Degeneracija vladajočega razreda se pričenja tedaj, kadar izgublja zaupanje do sebe samega, postaja sentimentalen napram nižjemu sloju ter se namesto moči poslužuje »kombinacij«. Tedaj se odspodaj dviga novi vladajoči razred. Ustvarjajo ga osebe, prežete z voljo do oblasti. V njihov tabor že zgodaj bežijo dezerterji iz starega vladajočega razreda. Takšni so na pr. socialisti iz stare aristokracije ali iz plutokracije. Cirkulacijski proces se vrši tudi v sodobnih demokracijah.82 Njihove elite degenerirajo ter čim dalje več izgubljajo moč napram katilinizmu, ki pripravlja prihod odspodaj nove politične garniture, zelo malo izbirčne v sredstvih za dosego oblasti. Zanimivo je. da je bil nekaj časa Mussolini priden Paretov dijak. Mussolinijev so-trudnik Volpe je boljše razumel Paretov pomen, ko ga je 70 Lehrbucli der Rechtsphilosophie, zvveitc Auflage, 19215, 220. Cf. I']. Spektorski, Osemdesetletnica Rudolfa Stnmmlerjn, Zb. zn. razprav XIII, 19:56-7. 220. 77 Otto Wcinberger, Vilfredo Pareto (Zeitschr. f. d. gesamte Staats-vvissenschaft, LXXXV, 1928, s. r>4-:5). 78 G. 11. Bousquet, Vilfredo Pareto, sa vie et ses ocuvres, 1928, 206. 7“ Traite de sociologie generale, 1917-19, § 246. 80 §§ 2032, 2034. 81 §2026. 82 § 1152. imenoval preroka fašizma, kakor listi, ki ga smatrajo za »meščanskega Karla Marxa«."3 Pozneje kakor Pareto se je pričel Pitirim Sorokin v svoji knjigi »Social inobility« (1927) baviti s socialno »stratifikacijo«. Deli jo v vodoravno in navpično (133). Vodoravna premaknitev socialnih slojev sestoji v tem, da prehajajo posamezniki ali cele skupine iz enega sloja v drugi, toda vsi sloji ostajajo na svojih mestih. To se vrši na pr. takrat, ko se menja religija, poklic in sl. Veliko bolj pomembna je navpična premaknitev, kadar se celi sloji ali deklasirajo ali pa dvigajo navzgor. Sorokin misli, da se moderne demokracije karakterizirajo z brzim tempom prav take stratifikaci je (138). 10. Michels se je pridružil tej sociološki stru ji. Počenši od 1. 1908. je pričel proučavati oligarhične tendence v sodobnem društvu. L. 1909. je spisa! o tem problemu monografijo, ki jo je posvetil Maxu Weberju. L. 1925. je izšla ta knjiga v drugi izdaji. Njen naslov se glasi: »Zur Sociologie des Parteivvesens in der modernen Demokratie. Untersu-chungen iiber die oligarchischen Tendenzen des Cruppen-wesens«. l a spis je zanimiv ne samo radi tega. ker proglaša splošen »železni zakon oligarhije«, ampak tudi radi tega. ker proučava fenomenologijo vodstva do Hitlerja (Fiihrertum). Michels opozarja na oligarhične tendence v okviru moderne demokracije, med drugim v Weimarski Nemčiji, kakor tudi v organizaciji in življenju socialističnih strank.84 predvsem v nemški social-demokratični stranki. To je tem bolj zanimivo. ker je pisec kakor pravi v predgovoru, »svoja najboljša leta oddal demokraciji« (IX). Vkljub temu se »ni obotavljal, da jo položi na obdukcijsko mizo«. Michels je dal trditvi ameriškega sociologa Giddingsa, da vedno in povsod vlada manjšina, še bolj izrazito obliko »železnega zakona oligarhije« (479 sq.). Ta zakon velja ne samo za demokracijo, ki »je prepojena z aristokratičnimi substancami« (16). temveč tudi za socialiste. Kakor omenja Lagardelle, tudi v njihovih organizacijah je zrasla »delavska vlada, ki ni nič manj kruta kakor meščanska birokra- 83 Bousquet, 23. E. v. Beckerath, Wesen und Werden des fascistischen Staates, 1927, s. 84 sq. 84 Cf. E. Jaroslaws'ki, Aus der Geschitfhte der kommunistischen Partei I, 1929, s. 69 sq. (Mackajski). ci.j a; osredn ja oblast, ki predpisu je delavcem, kaj smejo in česa ne sinejo storiti, jemlje delavskim sindikatom in sindi-ciranim delavcem vsako neodvisnost in vsako iniciativo, vzbuja včasih v svojih žrtvali celo obžalovanje za kapitalističnimi oblikami avtoritete« (52). Bizantinizem obstoja tudi v delavski stranki »sans Dieu ni maitre« (148). Michels opozarja na to, da so nemški socialisti uvedli v svojih vrstah vojaško disciplino. Ravnanje njihovih vodij je bilo včasih takšno, kakor bi hoteli reči: »stranka sem jaz« (282). V celi vrsti primerov so bile Bebelove izjave tako slične izjavam \Vilhelma II.. da so ga celo imenovali »Kaiser Bebel« (283). Vodeča socialistična elita je zavzela tak položaj in dobila lak pomen, da so se tudi neodvisno od ideoloških simpatij jeli premetavati v proletarsko stranko dezerterji iz meščanstva in plemstva. Politična karijera se je že lahko napravljala s pomočjo socialistov. Obenem je Michels naglasil eno zanimivo dejstvo, in sicer konservatizem političnih vodij (46:5 sq.), posebno v VVeimarski Nemčiji, l isti, ki so dobili ironičen naziv »socialističnih bonz«, so izgubili revolucionarni patos, nehali z zahtevami po socializaciji gospodarstva ter so se omejili na zaščito politične demokracije. Takšni so res postali socialisti iz II. internacionale. Med tem časom pa so v spodnjih delih socialne hierarhije pripravljali državni prevrat na eni strani komunisti, na drugi pa Hitler. »Znamenita«, kakor se je izrazil C arl Schmitt je imela Michelsova knjiga velik uspeh. Prestavljena je bila v italijanščino. francoščino, angleščino in japonščino. Pareto, Moše«, Schmoller, Delbriick, Bryce, Masaryk, Sidney Webb so objavili pohvalne ocene. Ideologi sodobne demokracije se tudi zanimajo za problem avtoritete"5 in selekcije pri demokratičnem ustroju društva. Zato so bili njihovi ugovori proti Michelsovi knjigi relativno mili. Posebno ker je Michels priznal demokracijo za »manjše zlo« (512) in smatra, da je združljiva z »idealom aristokracije moralno boljših in teh- Hl> Harold I. Laski, Autority in the modern State, 1917, 279. Joseph Barthelemy, De la crise de la democratie oontemporaine, 1928, 22: le regime democratide I hierarchie a l’an-archie«, rantinomie de la culture et de la civilisation de Spengler. Des antitheses analogues se rencontrent chez les romantiques. Tonnies reconnait lui-ineme 1’influence c|u'avait exercee sur lui la formule de Maine: »de status au contrat«. La conception de Tonnies rappelle encore davantage la theorie de 1’ofganisme et du contrat du livre d’Alfred Louillee »La science sociale contem-poraine«. 5. Le livre de Tonnies a exerce ime grande influence sur les sociologucs allemand et etrangers. Bien que son »Gemeinschaft« ait des liens de parente avec la doctrine du racisme allemand, neanmoins, dans son epitre au Vlil1' congres philosophique de Prague (1934), Tonnies defend le liberalisine contre la dictature. 6. Les autres oeuvres de Tonnies sont inoins originales. Dans sa »Critique de Lopinion pnblique«, Tonnies distingue l’»offentliche Meinung« nominaliste et »die offentliche Meinung« realiste. II appelait l opinion publique »une forme rationalisee de la religiou« et la rapprochait de la science. Son »lntroduction a la sociologie« est un traite de sociologie soi clisant pure et formelle. II est cligne dattention que Tonnies assigne une plače importante a 1'agent politique parmi les agents sociaux. Comme Micliels, il s'est inte-resse a la sociologie politique. 7. Michels etait mi-savant, mi-publiciste, ayant de vastes re-lations internationales. Avant la guerre, ses opinions avaient ete trop radicales pour cjuil eut pu faire une carriere acadeniique en Allemagne. 11 finit par sinstaller en Suisse, puis en Itulie. Apres la guerre, il devint professeur de l'universite fachiste de Peruggi. II entretint des relations d’amitie avec les intellectuels slaves. 8. Michels a beaucoup ecrit. II a essaye de definir 1’objet de la sociologie, il a doute de la statistique morale, il a etudie la my-thologie du patriotisme, il a fait l’expose de la transition de sa nouvelle patrie de 1'»itnlietta« provinciale ii l’»italianita« imperialiste. Ses ouvrages sur la sociologie politique presentent plus d‘interet. 9. II y adhere aux invcstigations de M. Ostrogorsky, de ViI-fredo Pareto et de Pitirime Sorokine sur les elites politiques et les modifications de la stratification sociale. 10. Michels a proclame »la loi de fer de 1'oligarchie« et a de-inontre que cette loi est valable pour les socialistes nussi. II con-eevait Ja circulation des elites non comme une simcession de classes dirigeantes, mais comme leur amalgame. Priimek in ime stranke (ve!, črke!): ....•te......................................... i Signatura: K. V C\Ti St Cj Z š. Naročilnica Narodne in univerzitetne knjižnice Avtor: . Naslov: ./1 Zbirka in zvezek: Podpis: .......................... r....... Poklic: ...... Stanovanje: .UL,... MA....% til LP 8316 55 Dne Datum r- v r ■le.