Ljubezen do otrok. Med lastnosti kerščanskega učitelja mora se tudi prištevati ljubezen do otrok. UČitelj je lahko brez nje učen, spreten, da, še celo izversten; vendar tak učitelj ne zasluži po vsetn pridevka ,,dober učitelj", ako gledamo na poduk, vzlasti pa na izrejo. Vsakdo spozna in čisla umno in učeno podučevanje, in po pravici se takošno tudi sme tirjati, a zgolj urno in učeno podučevanje ne zadostuje, je nerodovitno in včasih še celo nevarno. Ako pa učitelj nima ravno izvanrednih učenosti, vendar vsestransko zadostuje, zraven te pa ima nesamopridno ljubezen t. j. kerščansko ljubezen do otrok, tako je gotovo, da bodo učenci dobro napredovali. Veliki apostelj Pavel vsako postavo vodi k ljubezni do bljižnega in sv. Avguštin to v kratkeru izrazuje, ker pravi: nAma, et fac fpjod vis", t. j.: ,,Ljubi in stori, kar hočeš". Kaj pa ta misel drugega pomenja nego to: Dajte šolam učiteljev, kateri ljubijo, a ne le sami sebe, svojo korist, svoj napredek, marveč sebi izročene otroke, ampak pravo korist, stanovitno in notranjo srečo otrok; postavite take učitelje za gojitelje, potem ste pravo uganili in prihodnjost domovine je zagotovljena. Da razumemo, koliko kreposti in umnosti učiteljem prava Ijubezon navdibne, poglejino, kaj vse stori ljubezen do otrok pri staršik? Kaj podeli očetu moč, da se ne naveliCa delati? Kaj ga napeljuje, da strada, da prestaja toliko britkosti in sitnosti? Mar ga ne zderžuje misel: Delam za svoje otroke! Kaj pa še mati? Kaj ji pri pervi odgoji podeljuje tisto prečudno spretnosf^ s katero vse razume, vse ugane in vsemu zadostuje. Kaj podeli slabemu telesu tisto iieizvedljivo moč, da postane terdo kakor jeklo, in se ne zgrudi pod težo truda. All je mar to kaj drugega nego edina misel: Delam za svoje dete. Tudi od najboljšega učitelja se ne more tirjati taka vzvišena ljubezen; vendar naj ga ta misel nekoliko navdušuje, ker tudi pri njegovem poslu ima veliko težav, marsikatero grenko more požreti in poslednjič nehvaležnost poskusiti. Učitelji le po tem hrepene, da zaslove in si pridobe tega, kar le njihovi osebi koristi; za to, kar pa otrokom v resnici hasne, pa malo skerbe; so najemniki, pa ne ljudje požertovalne ljubezni, kateri ne razumejo prav nič tega, kar je Zveličar povedal od dobrega pastirja, kateri ljubi svojo čedo. Dober uCitelj ne zanemarja slabe ali manj obdarovane učence, katerih je v šoli vedno veliko število, in se ne peča le z nekterimi bolj obdarovanimi, večkrat sam sebi reče: Vsem sem kaj dolžan. Zato se tudi rad ukvarja s slabimi in se ravna po njihovi zmožnosti, jih posebno spodbuja, in ker vse enako Ijubi, bi slabeje, ako bi mogoče bilo, še bolj Ijubil. Ali ne prizadene bolni otrok materi naj več skerbi? Ako pa ljubeči učitelj tolikanj skerbi za izobraženje uraa pri mladini, koliko več bo skerbel za žlahnjenje serca, koliko bolj bo skerbel, da otroke podučuje v tem, kar je naj bolj potrebno. — A žali Bog, koliko mora dan danes učitelj v tej reči storiti, ker je podoben človeku, kateri stoji ob bregu vode, pa gleda, kako dereči vertinec sedaj tega, sedaj unega pogoltne, a on pa ne sme ali ne more pomagati. Učeni Sailer je rekel svoje dni: Treh reči ne morem razuraeti, in med to trojico je naštel zmoto sveta, kateri hoče nraven ali moraličen biti brez pravega kerščanstva. Kaj bi še le rekel dan danes! — Kdor se dan danes poteguje za kerščansko izrejo otrok, je podoben samotnemu tiču na strehi, njegov glas je glas upijočega v puščavi; ljudje vse raji slišijo, kakor od kerščanske izreje ptrok. To pa ne velja tolikanj od našib sedanjih učiteljev; njih velika večina se trudi za kerščaasko izrejo otrok; tega sem tudi nekoliko prepričan; naznanil sem le občno svetovno mnenje; zakaj pa se naši učitelji ne potegujejo javno za to, kar so prepričani, da iraajo sto in sto vzrokov, katerib ne bom našteval; poglavitni pak je ta, da ta stvar ni moderna, ni dan danes navadna; so še celo nekateri, kateri terde, da oliko uma že zboljšuje nravno življenje. Bog jim odpusti to zmoto, ako že res to verujejo in je ne ponavljajo drug za drugim; vsakdanja skušnja pa vendar le uči, da ljudem ne primanjkuje učenosti, ruarveč vse kaj drugega k njibovi sreči. Iu od tega pride, da ljudje po šolah postanejo sicer bolj bribtni, a redkokje se po šolah — boljša nravno življenje, — In to bo ostalo toliko časa, dokler se po šolah ne bo poglavitno povdarjala vera, kerščansko-katoliška vera. — Potem bodo pa naše šole tudi vse drugačne, kedar bo ta tirjatev časa, kar pa sedaj ni. Dokler bodo učitelji, stari in skušeni učitelji po naših šolah, ni se treba še bati, da bi le-ti ne skerbeli tudi za nravno odgojo inladine; ne govorim o tej reči dalje, ker kakor dan danes reči na svetu stoje, bati se imamo hudih, hudih časov; nadloga pa uči moliti, kakor to vidhno vzlasti na Francoskem, katerim je občna nesreča oči odperla.