Ivan Razpotnik Skrivnost zelene jame (Čudovili doživl]a)i dveh dečkov) Zakladnica v Esferi »To je svet senc in duhov —« tako je ravnokar rekel mož v čr-nem žametnem plašču — »tudi jaz sem od njih!« Tedaj je položila Cvetana mirno svojo malo roko na obiskovalčevo ramo. »Povejte mi, don Fernando, ali ni nobene rešitve, nobenega odre-šenja za nesrečne prebivalce tega mesta?« »Mogoče bi se našla rešitev, mo-ja mala Cvetana! Toda mi v naši večni noči in temi smo nehali upati — tudi je to velika skrivnost, o ka-teri mi meščani malo vemo. Samo najstarejšemu meščanu je znana ta tajnost, toda on molči!« »Škoda —,« je vzkliknila Cvetana z globokim vzdihom. Tomo in Branko v uri bi najrajši tudi za-vzdihnila. »Čas mojega obiska se bliža kon-cu,« je menil don Fernando s svoio izumetničeno, starokopitno govo-rico. Njegove temne oči so begale po prijazni sobici in so se ustavile nenadoma — Cvetana se je pri tera hudo prestrašila — na pozlačeni omarni uri. »Tale ura,« je rekel Esteranec, »se prav malo prilega tej sobi, Cvetana. Tudi te opozarja, več kakor je potrebno, na tek časa, ki ti bo še teže minul! Dal jo bom odnesti. Dobila boš drugo, lepšo, manjšo z umetnim ptičkom.« »Ne, ni potrebno, don Fernan-do,« se je branila Cvetana, medtem ko je postajala v obraz izmenoma bleda in rdeča. »Ravno na to uro sem se tako navadila — draga mi je in —« Njen gost jo je ostro pogledal iz svojih temnih oči in prenehala je. Ali so bile njegove besede slučaj ali namen? Tega ni mogla uganiti. »Tudi nova ura, ki jo boš dobila, ti bo ugajala, ljubi moj otrok. In razveseljevala te bo in to je glav-no.« Cvetana si ni upala nič več od-govoriti na te besede, da ne bi spra-vila Toma in Branka v še večio ne-varnost. Don Fernando je odprl ena ne-vidnih vrat in dva mestna hlapca sta stopila v sobo. Dal jima ie ukaz, zagrabila sta uro in jo odnesla. Toma in Branka .je tako preme-tavalo, da sta skoraj ulomila vrata. Prijela sta se drug drugega in sta poskušala, kolikor je šlo, gledati skozi zamreženo lesovje. »Zapomni si pot, dečko, za božjo voljo, za-pomni si pot!« je šepetal Tomo Branku v ušesa. Moža sta krenila po stopnišču navzgor. Dečka sta na tihem štela stopnice. Nato sta opazila cudno, modro svetlobo, ki je svetila v hod-niku, po katerem sta ju nesla moža. Končno so prišle zopet stopnice, toda to pot so vodile navzdol. Kliu-či in ključavnice so zarožljale. Sko-zi rezljana vrata urine omare je pri-hajal tak blesk, da je Tomu in Branku skoraj jemalo vid. Moža sta postavila uro na tla. Dečka sta slišala votli glas dona Femanda, ki je, tako se je zdelo, zopet dajal neke ukaze, nato so spet zarožljali zapahi, vrata so se zaprla in nastala je zopet tišina. S pridržanim dihom sta dečka ča-kala in bila mirna še precej časa. Poskušala sta spoznati, kam so ju prinesli. Ali ni bilo mogoče, da ie ostal v tem prostoru eden služab-nikov, ki bi ju lahko pograbil v trenutku, ko bi stopila iz ure? Toda končno nista yeč vzdržala. »Naj se zgodi kar koli, jaz moram videfi, kje se nahajava!« je šepetal Branko. Tomo mu je pritrdil: »Se-veda — če so esterski meščani zve-deli za najino skrivališče in so skle-nili, da naju uničijo, potem nama bore malo pomaga, da se boriva proti temu. Če pa je zadeva z uro samo slučaj, no, potem morava gle-dati, kako si bova pomagala na-prej!« »Prav tvojega mnenja sem!« S temi besedami je poskusil Bran-ko odpreti vrata omare, ki sta jih na srečo od znotraj zaprla. Posre-čilo se mu je — vrata so se odprla. Previdno, na vse strani oprezujoč, sta stopila ven. Tomo je stopil prvi. Vzklik pre-senečenja mu je obtičal v grlu. O-koli njega je vse blesketalo v zlatu in se svetilo v večbarvnem sijaju. Nobenega dvoma ni bilo. bila sta zaprta v zakladnici potopljenega-mesta. Brez besed sta strmela dečka v nakopičeno lepoto in krasoto. Tu so ležale zlate in srebrne palice, bi-seri in pisani dragulji so polnili ve-like bakrene sklede. Orožje z umet-niško okrašenimi zlatimi ročaii je ležalo poleg dragocenega namizne-ga orodja iz srebra. Kovano zlato različnih oblik je bilo zmetano, ta-ko se je zdelo, brez pažnje na kup v kotu. »Človeče, sedaj me, prosim te, lopni po glavi, da bom vedel, da ne sanjam!« je dejal Tomo. Branko je vzel prgišče biserov iz sklede in jih spustil naza.i kakor grah: »Če bi vedela tole moja ne-čakinja Verica! Majhne deklice so vendar kar divje na steklene bisere in podobno robo. Tole tu pa menda ne bo iz stekla...« S temi beseda-mi je segel v drugo skledo, v kateri so bili bleščečerdeči rubini, temno-modri safirji in lesketajoči se sma-ragdi. »Verica bi me seveda takoj prosila: prinesi mi kaj s seboi, ali se ti ne zdi?« »Ne dotikaj se jih, Branko! Sa.i ne veva, kaj tiči za vsemi temi za-kladi. Kdo ve, ali je slučaj, da je dal don Fernando prinesti zlato iz-rezljano uro semkaj, morda je tam v vratih skrivno okence in naju me-ščani že opazujejo!« »Prav imaš, kakor vedno,« ie vzdihnil Branko in spustil dragulje v skledo nazaj, »čeravno sem prav za prav prepričan, da ie zadeva z uro le slučaj!« »Slučaj, ki naiu la-hko stane življenje! Meni se zdi, da je don Fernando ta krepka že-lezna vrata zaklenil od zunanie strani. In če ravno nočeva zajutr-kovati biserov in zlatnikov in si privoščiti za kosilo drage kamne, potem vseeno ne vem, moj dobri stari Branko, kako se bova prehra-nila v tem zaprtem prostoru!« »Mogoče naju bo rešila Cvetana,« je rekel Branko, toda Tomo ga je karajoče pogledal: »Dečko, dečko, od kdaj se zanašaš na druge? In še celo na deklico? Ne, jaz sem za to, da se sama potegneva iz te zagate!« »Toda kako, na kakšen način?« Branko je bil ves obupan, tako se je zdelo. »Še ne vem —,« je zagodrnjal Tomo, toda naenkrat je pričel po tihem žvižgati, kakor je delal ved-no, kadar mu je kaj pametnega padlo na um. »Poglej tja!« je rekel in pokazal na polico na steni, na kateri je ležala velika, skrbno na rdeči žamet položena in v svinjsko usnje vezana knjiga, ki je bila speta s srebrnimi, starokopitnimi spon-kami. »Kaj misliš — kaj naj počne-va s to knjigo?« je vprašal Branko začudeno in Tomo ga je poučil: »Knjiga, ki jo prebivalci Estere »Mar tudi to, kako bova prišla iz hranijo v svoji zakladnici, vsebuje te zlate kletke?« je vprašal Branko brez dvoma mnogo njihovih skriv- v dvomih. Toda Tomo mu ni prav nosti. Skoraj gotovo je kronika po- nič odgovoril. Odprl je knjigo, od topljenega mesta in midva bova iz katere vsebine je bila odvisna nju- nje gotovo izvedela zanimive stra- na nadaljnja usoda. ni!« (Dalje prihodnjič.)