Poštama plačana v gotavini
ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DE2ELO
Brezplačno!
I
DRUŽINSKI TEDNIK
Lelo VIII.
Ljubljana, 29. maja 1936
Stav. 21 a.
J^haja vsak Četrtek. — Uredništvo In uprava v Ljubljani, Tyrševa cesta Štev. 20/1. Poštni predal štev. MS. Račun Poštne hranilnioe v Ljubljani št. 15.30S. — Rokopisov ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo.
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. — V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 60 frankov, v Ameriki 2llt dolarja. — Naročnino Je treba plačati vnaprej. — Za odgovore Je priložiti znamko.
Ponatis začetnih 8 nadaljevanj veiezanimivega ijubavnega romana
)>
Kcniesa Klava«
i
Ta roman izhaja v »Družinskem tedniku" in se je priljubil vsakomur, kdor je prebral prva poglavja. Pričujoči ponatis dobite zastonj v vsaki trafiki ali pa neposredno od uprave »Družinskega tednika", Ljubljana, Tyrševa 29/I.
Nadaljevanje tega ponatisa berite v štev. 21 ..Družinskega tednika" z dne 28. maja 1936.
Kcnfesa Klmeet
Roman
Srečanje v grozdu
Nekega jesenskega popoldne je stikal mlad, eleganten gospod s puško čez ramo za divjačino. Sreča mu ni bila mila; pravkar je bil spet zgrešil zajca
—	in skoraj ob istem času je počil v bližnji goščavi drugi strel.
Zdajci je stopil predenj visok, širo-kopleč mož v višnjevem jopiču z ustreljenim zajcem v rokah. 2e je hotel Prijeti elegantnega mladeniča, ker je lovil v tujem lovišču, v lovišču tovarnarja Derblaya.
Toda »divji lovec« se je predstavil za grofa Beaulieuja in se je vljudno, čeprav zapeto opravičil zastran zmote; bilo mu je odkritosrčno žal, da je po naključju zašel v tovarnarjevo lovišče, tem bolj, ker je bila njegova družina z njim zaradi mejaških prepirov navzkriž.
Toda zagoreli lovec v višnjevem jopiču je grofu povedal, da tovarnar ni takšen zmaj, za kakršnega ga ima. Narobe: prav vesel bi bil, če bi se lahko z grofovsko družino pobotaL Prijazno je ponudil grofu pravkar ustreljenega zajca in mu navrgel še štiri jerebice. Za grofove ugovore se še zmenil ni, temveč je vrgel divjačino pred grofovega psa in izginil v goščavo.
Mlademu možu Je bilo ime Oktavij In je bil sin pokojnega lahkoživega grofa Beaulieuja; toda podoben mu ni bil prav nič. Bil Je pravi sin svoje matere: mehak in vedre narave. Okta-vijeva sestra Klara je bila pa izrezan oče, ohola in ponosna na staro plemstvo. Mladost sta preživela v Parizu s svojo materjo in njenim nečakom Ga-stonom Blignyjem, ki se je zaljubil v lepo plavolaso sestrično. Kljub prvotnemu materinemu odporu — zakaj Gaston je bil vihrav in lahkomiseln
— sta se mlada človeka vzljubila in se zaročila; mati je naposled odnehala, saj se ji Je laskalo, da bo postala njena hči spet ponosna Blignyjevka, kakor Je bila pred poroko tudi ona sama.
Gaston je bil po končanih študijah odšel na poslaništvo v Bukarešto in je kmalu postal ataše. Njegova pisma so Pa postajala vse redkejša in redkejša. Mlada kontesa je doraščala in se medtem otepala nadležnih snubcev. Ker se Ji je zdelo v Parizu brez Gastona Pusto in dolgočasno, Je pregovorila niater, da so se vsi trije, mati, ona in brat Oktavij — novo pečeni pravnik
— preselili na deželo, na beaulieujskl grad.
Po francoskem izvirniku
gfecrgescc Chnela
priredil A. R.
2
Kontesa Klara
Ob istem času, ko je mladi grof, otovorjen z divjačino, stopal proti gradu, sta sedeli v velikem grajskem salonu grofica Beaulieujeva in kontesa Klara in uživali prelestni jesenski popoldan.
Gospe Beaulieujevi je bilo šele dobrih štirideset let, pa je bila že skoraj popolnoma belolasa; to jo je delalo še posebno dostojanstveno. Ker je bila drobne postave in rahlega zdravja, si je pokrila kolena z volnenim šalom, čeprav še ni bilo hladno.
Kontesa Klara je bolj ležala kakor sedela v velikem naslanjaču. Roke so ji brezvoljno visele čez naslonilo in njene oči so mrtvo strmele skozi okno. Že dobro uro je tako sedela nepremično in tiho in pustila, da se je solnce upiralo vanjo in zlatilo njene lepe plave lase.
Grofica je že nekaj minut nemirno opazovala svojo hčer. Otožen usmev ji je igral na ustnicah. Da bi zbudila hčerino pozornost, je nalašč od časa do časa zakašljala ali pa pomembno zahrkala. Toda deklica ni slišala ničesar, ali pa ni marala slišati. Tedaj je mati nejevoljno odložila svoje ročno delo in očitaje poklicala:
»Klara!«
Kontesa je za trenutek zaprla oči, kakor da bi hotela reči zbogom svojim sanjam. Ne da bi bila obrnila glavo je vprašala:
»želite, mati?«
»O čem razmišljaš?«
Klara ni takoj odgovorila. Brazda se ji je zarezala v čelo. Toda obvladala se je in mimo je odgovorila:
»O ničemer, mati. Topli zrak me je bil uspaval... Zakaj ste me klicali?«
»Da boš govorila z menoj,« je odgovorila grofica z rahlim očitkom. »Da ne boš sedela tako nemo in vase zaverovano.«
Mlada kontesa je obrnila k materi svoj lepi otožni obraz. In kakor da bi bila hotela na glas povzeti misel, ki ji je prej na tihem sledila, je rekla:
»Kako dolgo že ni pisma iz Bukarešte?«
Grofica je zmajala z glavo, kakor češ: Saj sem vedela, da ti to ne dd miru. In s prisiljenim mirom je odgovorila:
»Kakšna dva meseca bo že.c
»Da, dva meseca...« je pritrdila Klara z bolestnim vzdihom.
Zdaj je bilo konec grofičine potrpežljivosti. Vstala Je, stopila k oknu in prijela hčer za roko.
»Nikar vendar, otrok moj! Zakaj misliš neprestano na te stvari in samo sebe trpinčiš?«
»O čem naj pa mislim 6e ne o svojem zaročencu?« je grenko vzkliknila kontesa. »In kako ne bi sama sebe trpinčila, kakor pravite, če pa ne vem, kaj je vzrok temu nerazumljivemu molku?«
»Priznam, da ga res ni moči po-
jasniti,« je resno rekla grofica. »Lani se je še opravičeval, ko ga ni bilo domov, zdaj pa še pretvez več ne išče. In niti pisati se mu ne zdi vredno, že če bi bila zgolj malomarnost, bi bilo dovolj. Ljudje so čedalje bolj pokvarjeni: niti vljudnosti ne poznajo več.«
Grofica je zmajala s svojo prezgodaj osivelo glavo.
»A če je bolan?« se je kontesa plaho postavila za svojega izvoljenca. »če nam nikakor ni mogel pisati ne sporočiti, kaj mu je?«
»To ni prida verjetno,« jo je neusmiljeno zavrnila mati. »če bi bilo tako, bi bili že dobili kakšen glas s poslaništva. Le meni verjemi, da se mu prav dobro godi, da je zdrav in vesel in da je vso zimo preplesal z bukareškimi frajlicami.«
Klari je živčno trznil obraz in vsa kri ji je izginila iz njega. Nekaj časa sploh ni našla besed. Potem je pa menila s prisiljenim nasmehom:
»Obljubil mi je, da bo za zimo gotovo v Parizu. O, kako sem se veselila, da bom šla z njim na plese in veselice, da se bom ponašala s svojim Gastonom in se veselila njegovih triumfov — morda bi bil potem tudi on moje opazil. Sicer pa moram z grenkobo priznati, mati, da ni bil nikoli ljubosumen, in vendar bi bil morda imel vzrok; zakaj kjerkoli sva se pokazala, povsod so se mi gospodje klanjali in mi dvorili — da, še celo tu, v samotarskem Beaulieuju mi ne manjka častilcev. Saj poznate našega soseda, tovarnarja...«
»Derblaya?«
»Da, gospoda Derblaya imam v mislih, mati. V nedeljo, med mašo
—	vi niste opazili, ker ste bili zatopljeni v molitev — v nedeljo torej sem prebirala molitvenik, ko me je iznenada nekaj vznemirilo, sama ne vem kaj. Neka moč, mogočnejša od moje volje, je priklepala mojo pozornost. Zoper svojo voljo sem se ozrla in tedaj sem v senci nekega stebra zagledala gospoda Derblaya.«
»Molil je.«
»Ne, mati, mene je gledal. Srečala sva se z očmi in v njegovih sem brala nemo občudovanje. Hlastno sem se obrnila in se do konca maše nisem več ozrla. Ko sem odhajala iz cerkve, sem morala mimo njega. Ves čas sem čutila njegov vroči pogled in tedaj se je globoko priklonil in me nemo pozdravil. Mislim, da so ga to nedeljo prvič letos videli v cerkvi.«
Grofica je vstala in se vrnila k svojemu naslanjaču.
»Mislim, da bi bilo bolje, če ne bi tako zaljubljeno obračal oči in nam rajši povrnil škodo, ki jo trpimo zaradi njega. To njegovo nemo občudovanje se mi zdi kar smešno; mislim, da moraš biti res hudo obupana, če se že ukvarjaš z vzdihi tega plavžarja — saj ne zna dru-. gega kakor kovati in razbijati, da nam bo lepega dne še sluh vzelo.«
»O, mati, gospod Derblay je zelo spodoben in res nimam vzroka, da bi se zoper njega pritoževala. Omenila sem ga samo zato, ker mi je pač takrat prišel na um. Naposled je žensko srce kakor veter, danes tako, Jutri spet drugače — tako vsaj ljudje pravijo... Grofa ni tu, da bi branil svojo posest, in jaz, ki zdaj še potrpežljivo čakam njegove vrnitve, bi se utegnila tega čakanja naveličati. Gaston tega ne bi smel pozabiti... a vendar pozablja, se mi zdi... Jaz pa čakam osamljena, zvesta In potrpežljiva...«
»Vidiš, to baš ni prav!« ji je živahno skočila grofica v besedo. »Da sem jaz na tvojem mestu...«
»Ne, mati,« Jo Je resno in odločno zavrnila kontesa. »Ni res, da ne bi bilo prav, a tudi zasluge si zaradi tega ne morem lastiti, ker pač ljubim grofa Blignyja.«
»Ljubiš!« je kriknila grofica z neprikrito nejevoljo. »Le kako mo-
reš biti tako prenapeta! Zakaj naj bi se moralo iz otroškega prijateljstva roditi globoko srčno nagnjenje in iz sorodstva poroka! Gaston in ti sta skup zrasla in si mislila, da se mora to skupno življenje nadaljevati do smrti in da brez njega ne moreš biti srečna... O, otrok moj, saj sama ne veš, kako si abotna!«
»Mati!« je kriknila Klara.
Toda grofica je šla že predaleč in priložnost, da pove, kar ji je na srcu, se ji je zdela preveč ugodna, da bi jo izpustila iz rok.
»Prevelike iluzije si ustvarjaš o grofu. Gaston je vse prej ko idealen zakonski mož: lahkomiseln je in nečimrn. Sama veš tudi, da ne prenese ugovora; taki možje tudi za zakon niso pravi. Zato že zdaj vidim, kakšna razočaranja te čakajo, če se boš z njim poročila. Ali naj popolnoma odkrito govorim s teboj? Samo povej! Rečem ti, da me ta zveza zelo skrbi.«
Klara se je visoko vzravnala in temna rdečica ji je zalila obraz. Nekaj časa sta se mati in hči nemo gledali. Zdelo se je, da bo prva beseda, spregovorjena med njima, veleusodna.
Prva je pretrgala molk kontesa. Ni se več mogla premagati in razburjeno je vzkliknila:
»Še nikoli niste tako govorili z menoj, mati! Tako mi je, kakor da bi me hoteli pripraviti na nekaj hudega. Ali vam je mar znan skrivni vzrok Gastonovega molka, pa mi ga nočete zaupati? Ali ste kaj izvedeli, česar jaz niti ne slutim?...«
Grofica se je zdrznila. Na tako neposreden napad ni bila pripravljena. šele zdaj se je zavedela, kako globoko vkoreninjena je Klarina ljubezen, čutila je, da je šla predaleč, in zato se je takoj obrnila v umik:
»Ne, otrok moj, ničesar ne vem; ničesar mi ni nihče povedal. Zdi se mi celo, da mi ljudje premalo povedo. Tako dolg molk mojega nečaka mi je nerazumljiv in mi daje misliti... Kaže, da žene Gaston svojo diplomacijo nekoliko predaleč!«
Klara se je na pol potolažila. Dejala si'je, da se je mati razburila zgolj iz trenutne nejevolje; in skoraj ji je morala prav dati. Posilila se je na smeh:
»Le še malo potrpi, mati! Grof me ni pozabil, tega se ne bojim. Boš videla, lepega dne se bo docela nepričakovano pripeljal iz Bukarešte, samo da naju preseneti.«
»želim ti, hčerka moja, da bi se ti želja izpolnila. Nu, kakor veš, pride danes moj nečak Prefont s svojo ženo iz Pariza; morda bosta ta dva kaj več vedela o njem.«
»Oktavij je že nazaj, mati, pravkar je prišel z gospodom Bachell-nom,« je vzkliknila Klara in hlastno vstala, vesela, ker je našla pretvezo, da konča mučni razgovor.
Deklica je odšla iz salona. Bilo ji je dva in dvajset let; njena resna lepota se je bila prav to poletje bohotno razcvetela. Bila je prej visoke ko srednje postave, vitka in plavolasa. Ko se je zdaj naslanjala na železno ograjo na balkonu in se lahno sklanjala naprej, se je zdela ko vtelešena slika mladostne lepote In moči.
Njena mati Je dolgo gledala za njo in ljubezen in ponos sta se zrcalila v njenih očeh. Potem je pa nemo zmajala z glavo in bolesten vzdih se ji je izvil iz ust.
Koraki obeh prišlecev so zaškripali na pesku pod balkonom in njuna glasova sta se čeprav nerazločno slišala še v salon.
Notar Bachelin je bil majhen, okrogel možiček kakšnih šestdesetih let. Lase Je imel bele ko sneg, rdeči obraz je bil skrbno obrit, škrobljene manšete so bile pa bele ko sneg: tipična slika malomeščan-
skega notarja. Povedati moramo, da se je pri Bachelinovih notarski poklic nekako podedoval: notar je bil njegov ded, notar njegov oče. In vsi Bachelini, kakor daleč jim je segel spomin, so bili notarski zaupniki beaulieujskih graščakov.
Notar Bachelin je bil ravno namenjen na grad, ko je srečal mladega grofa in se mu pridružil. Nosil je pod roko veliko in natrcano aktovko.
»Dober večer!« ju Je prijazno pozdravila Klara pred vhodom v salon. »Danes si imel pa posebno veliko srečo,« se je obrnila k svojemu bratu in mu prevzela lovsko torbo.
»Ne bom se ponašal s tujim perjem,« je odvrnil Oktavij. »Te divjačine nisem jaz ustrelil.«
»Kdo pa?«
»Tega sam ne vem. Bogme da ne!« je vzkliknil grof, videč, da se je njegova sestra začudila. »Zašel sem bil v malmaisonskih gozdovih, tedaj me je pa ustavil neki lovec in me dokaj neprijazno vprašal, kdo sem in kaj počnem v gozdu. Toda komaj sem mu povedal svoje ime, ko je ne samo vsa njegova nasajenost izginila, nego me je celo ljubeznivo prosil, naj vzamem njegovo divjačino — kar vsilil mi jo je.«
»To je res čudno, hudo čudno,« je menila kontesa. »Da sl te ni ta neznanec hotel samo privoščiti?«
»Ne, tega pa ne bi rekel; ravno narobe, zdelo se mi je, kakor da mu je mnogo do tega, da bi se mi prikupil... In potem je tako naglo odšel, da ml ni bilo moči zavrniti njegovo ponudbo.«
»Ali bi mi dovolili majhno vprašanje, gospod grof?« se je tedaj oglasil notar; ves čas je bil pozorno sledil razgovoru med bratom in sestro.
»O, prosim, kar izvolite, gospod notar!«
»Kakšen je bil ta lovec?«
»Visok in krepak mož, s temnimi rjavimi lasmi in v lovskem jopiču.«
»Aha, je že on!« je vneto pokimal notar. »Gospod grof, lahko vam postrežem s pojasnilom: ta lovec je gospod Derblay.«
»Kaj? Derblay?« je vzkliknil grof. »V takemle zamazanem jopiču kakor kakšen kmet in sploh z zunanjostjo prej kakšnega divjega lovca kakor... kakor — to naj bo Derblay? Nemogoče!«
»Ne smete pozabiti, gospod grof,« je odvrnil z drobnim nasmeškom notar, »da smo tu prav za prav vsi bolj ali manj kmetje. Ne, zanesite se, gospod Derblay je bil. če ga ne bi bil spoznal po vašem popisu, bi mi že njegova ljubezniva ponudba razpršila sleherni dvom. O n je bil, nihče drugi!«
»O, potem moram pa priznati, da sem bil jaz vse prej ko vljuden z njim. Govoril sem o njem in dejal, da je siten sosed — ko pa nisem vedel, da z njim govorim! In še druge takšne neprijetne reči sem prav po nepotrebnem omenjal. Moral bom k njemu, da se mu opravičim...«
»To vam ne bo treba gospod grof; če bi bili tako ljubeznivi in bi me najavili gospe materi, vam bom v njeni navzočnosti lahko omenil nekatere reči, ki bodo prav gotovo spremenile vašo sodbo o gospodu Derblayu.«
»Tem bolje,« je odgovoril Oktavij in odložil svojo lovsko opremo. »Nihče si tega bolj ne želi kakor Jaz.« Malo se je zamislil, potem je
ga povzel: »Ta tovarnar bi utegnil iti, sodeč po njegovi zunanjosti, prav prijeten tovariš.«
S	temi besedami je stopil v salon. Spoštljivo je poljubil svoji materi roko in dejal:
»Gospod notar je prišel, mati. Z vami bi rad govoril.«
»Zakaj pa ne vstopi?« je živahno vzkliknila grofica, »že najmanj deset minut vas poslušam, kako se
na hodniku pogovarjate. Dober dan, gospod Baehelin!«
Notar se je tako globoko priklonil, kakor mu je le dala njegova čokata in rejena postava.
»Ali mi prinašate dobre novice?« Je vprašala grofica.
Dotlej smehljajoči se notarjev obraz se je izpremenil, kakor bi odrezal; postal je resen in zaskrbljen. Ne da bi bil naravnost odgovoril, je menil:
»Da, novice vam prinašam, milostljiva gospa...« In kakor da bi bil hotel obrniti pogovor drugam, je naglo povzel:
»Davi sem bil v Malmaisonu pri gospodu Derblayu. Vse težkoče in nevšečnosti zastran meje med obojo posestjo so odstranjene. Moj ugledni prijatelj pristane na vse pogoje, ki jih izvolite zahtevati, in je rekel, da se bo z veseljem uklonil vašim željam.«
»O, če je tako,« je menila grofica nekam v zadregi, »če je tako, mu pa sploh ne bomo dajali pogojev. Od tistega trenutka, ko ni več prepira, tudi ni več zmagovalcev ne premagancev. Zadevo prepustim kar vam in že vnaprej vse sprejmem, kar boste odredili.«
»Imenitno, milostljiva gospa! Kar srečen sem, da bo poslej vladala sloga med tovarno in graščino. Gre le še za to, da se premirje podpiše. V ta namen misli priti gospod Derblay s svojo sestro v Beaulieu, da se vam pokloni, milostljiva gospa — če vobče to dovolite...«
»Menda! Kar pride naj! Prav rada bi že spoznala tega Ciklopa, ki zavija vso dolino v saje in dim... Toda zdi se mi, da ni samo ta mirovna pogodba tako natrpala vaše torbe,« je menila nato In pokazala na notarjevo aktovko. »Najbrže mi prinašate nove akte o naši londonski pravdi?«
»Da, milostljiva, zadeli ste,« je pritrdil Baehelin z vidnim vznemirjenjem. »če je takšna vaša želja, pa govoriva o poslovnih zadevah...«
To rekši je grofico pomembno pogledal in pokazal z očmi na sina in hčer.
Graščakinja ga je razumela. Neka nedopovedljiva skrb ji je kakor mora legla na srce. Le kaj ji ima njen zaupnik tako važnega povedati, da hoče na samem govoriti z njo?
Toda grofica je bila odločna ženska in ni bila vajena dolgega obotavljanja. Obrnila se je k svojemu sinu:
»Daj no, Oktavi j, poglej, ali je že napreženo. Jean mora takoj na postajo, saj veš, da pričakujemo goste o petih.«
Kontesa Klara je radovedno pogledala mater, njen brat je pa od osuplosti obstal. Materina namera je bila preveč jasna, da je ne bi bila otroka razumela: hotela je biti na samem z notarjem.
Nemo sta se deklica in mladi mož priklonila in odšla, vsak pri drugih vratih.
Gospodična Klara je krenila počasi na vrt. Neki glas ji je rekel, da je notar prinesel tudi vesti od Gastona. Vse mogoče misli so se ji podile po glavi in srce ji je mahoma začelo divje razbijati. Nestrpno je jela hoditi med drevjem sem in tja.
V	salonu sta ostala grofica in notar sama. Gospod Baehelin si ni več prizadeval, da bi se kazal vedrega in nebrižnega: njegov obraz je postal resen In zaskrbljen.
Grofica je prva Izpregovorila:
»Nu, ljubi gospod Baehelin, kaj mi boste povedali?«
Notar je žalostno zmajal z glavo.
»Ničesar dobrega, milostljiva gospa, in zato me tudi vidite tako resnega. Pravda, ki jo je bil začel vaš pokojni mož, grof Beaulieu, proti svojim sorodnikom na Angleškem, se mi vidi na slabih nogah... in...«
»Nočete mi povedati vse resnice,« mu je skočila grofica v besedo. »Da imate le še žarek nade, ne bi bili tako pobiti, kakor ste. Govorite, tako močna sem še, da bom prenesla to resnico. Angleška sodišča so torej to stvar razsodila? Naša pravda je izgubljena, kaj ne?«
Pokojni grof Beaulieu je imel podedovati precejšnje premoženje po nekem sorodniku, umrlem na Angleškem. Toda londonski sorodniki so našli med določbami oporoke in paragrafi nekakšno navzkrižje in niso marali oporoke priznati. Tako se je razvila več let trajajoča tožba; njenega konca grof Beaulieu ni več učakal.
»Izgubljena?« je zategnil notar, toda že glas ga je izdal.
Grofica se je ugriznila v Jezik in
v	očeh sta se ji zalesketali dve solzi.
Gospod Baehelin Je začel razburjeno hoditi po sobi. Zdelo se je, da je popolnoma pozabil, kje je, kajti srdito je mahal z rokami in dajal duška svoji jezi:
»Pravda je bila že koj spočetka izgubljena! Advokati so sami osli! In zraven požrešni na denar, da je kaj! Napišejo vam pismo: plačaj! Vi jim odgovorite, oni preberejo vaš odgovor — spet: plačaj!... O, zakaj me ni pokojni grof vprašal za svet! A kaj, ko je bil takrat v Parizu, njegov odvetnik Ha je pa samo izkoriščal!... Pariški
odvetniki so tudi sami osli; nič
drugega ne znajo in nič drugega jim ni v mislih kakor lastna korist!«
Notar je prenehal hoditi sem in tja. Ustavil se je pred grofico in sočutno dejal;
»Hud udarec je to za Beaulieu!«
»Da, strašen,« je zamrmrala grofica. »Strašen zato, ker sta moja otroka zdaj tako rekoč berača, še dobro, da imam jaz nekaj lastnega imetja! Toda treba bo najmanj deset let skrajnega varčevanja, če hočem naše razdrapane denarne razmere količkaj spraviti v red.«
Gospod Baehelin je nemo poslušal grofičino tožbo. Vedel je, da je pravda definitivno propadla; malo prej je bil dobil razsodbo, in proti njej ni bilo več priziva. Pokojni grof Beaulieu se je bil zadeve lotil dosti preveč lahkomiselno in tako je pravda imela že v zasnovi kal propada.
»Nesreča nikoli ne pride sama,« je rekla grofica in vprašujoče pogledala notarja. »Vtis imam, da mi imate še nekaj hudega povedati — ali se motim? Povejte mi rajši kar koj vse,« se je vdano nasmehnila, toda smeh se ji je polomil. »Hujšega, kakor sem ta trenutek doživela, se mi pač ne more nič več pripetiti.«
»Veselilo bi me, milostljiva gospa, če bo to res. Potem mi vsaj ne bo tako mučno povedati vam, kar še imam na srcu... Toda na žalost predobro poznam vaš značaj in vem, da vas bo od obeh nesreč izguba denarja manj hudo zadela...«
Grofica je prebledela in vztrepetala. Slutila je, kaj ji bo notar povedal.
»Nekaj ste izvedeli o grofu Bli-gnyju!« je vzkliknila s tresočim se glasom.
»Dali ste mi nalog, milostliva, da poizvem, kako živi in kaj počne vaš gospod nečak,« je rekel notar z nekim prezirljivim naglasom, tem čudnejšim, ker je bilo znano, da je pri njem plemstvo v velikih časteh. »Ravnal sem se po zapovedi in moja najnovejša poizvedba pravi: grof Bligny je že šest tednov v Parizu.«
»2e šest tednov!« je poparjeno zajecljala grofica. »A kako da mi
v Beaulieu ju tega ne vemo?«
»Ker se je vaš gospod nečak najbrže dobro premislil, da bi vam to sporočil...«
»In nič ga ni bilo k nam! In še zdaj ga ni, čeprav ve, kakšna nesreča nas je zadela! Kaj ne da ve, gospod Baehelin?«
»On je bil eden izmed prvih, ki je to izvedel, milostljiva.«
Grofico so te besede vidno potrle. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho v salonu.
»Da, zadeli ste, Baehelin,« je potem z muko izpregovorila graščakinja. »Ta novica me je zadela okrutneje kakor Jobova vest o izgubi pravde. Grof Gaston bi nas rad zatajil. Ni ga bilo k nam in ga ne bo; slutila sem to. Pri nas se mu je hotelo samo denarja. Denar je izginil in gospoda zaročenca ne bo več na spregled... Da, da, denar je geslo današnje pokvarjene dobe. Lepota, čednost in razum današnjemu svetu nič več ne pomenijo...«
Baehelin je mirno poslušal ogorčeni izliv užaljenega materinskega srca. Na tihem se mu je pa zoper njegovo voljo kar dobro zdelo. Ne zavedajoč se nespodobnosti takšnega početja, si je za hrbtom pomel roke.
»Milostljiva,« je dejal, »mislim, da delate krivico sedanji dobi. Res je, realizem in materializem sta zdaj na sploh v modi, toda zato ne gre kar vseh obsoditi, še živč nesebični moški, ki so jim lepota, čednost in um najvišje vrline pri ženski. Ne trdim sicer, da poznam mnogo takih ljudi, a enega le poznam — in to je dovolj.«
.»Kaj pomenijo te besede?« je začudeno vprašala graščakinja.
»Samo tole,« je počasi odgovoril notar. »Poznam nekega zelo častivrednega moža, štejem ga med svoje prijatelje, in ta mož je videl mlado grofično in se pri priči zaljubil vanjo. Ker je vedel, da je zaročena z mladim grofom, se ni drznil razkriti svojih čustev; danes ko ve, da je spet prosta, bo pa izpregovoril, če bo gospa grofica dovolila.«
Grofica je strmo pogledala gospoda Bachelina.
»Ta mož je Renč Derblay, kaj ne?«
»Da, milostljiva gospa, uganili ste,« je drzno pritrdil notar.
»O, vem, kakšna čustva goji plavžar do moje hčere,« je povzela grofica. »Saj jih pred nikomer ne taji.«
»Zato, milostljiva, ker ljubi mlado grofično, ker jo ljubi iskreno kakor le kdo!« je vneto vzkliknil notar. »Toda vi gospoda Derblaya ne poznate in zato ga pač ne morete prav preceniti.«
»Vem le to, da je daleč na okoli zelo priljubljen in r časteh pri ljudeh.., A vi, dragi moj Baehelin,
vi morate biti, če se ne motim, njegov dober prijatelj, ko vas Je sama hvala o njem?«
»Naj vam povem samo to, milostljiva, da poznam gospoda Reneja in njegovo sestro Suzano že
od rojstva. Njegov oče me je štel
med svoje prijatelje, in na to sem si nekoliko domišljal... To naj vam bo v pojasnilo, milostljiva, zakaj sem se vam drznil govoriti o njegovih čustvih. Upam, da mi ne boste zamerili. V mojih očeh ima gospod Rene le eno napako: svoje ime. Piše ga z eno samo besedo, brez opuščaja* — čeprav vem, da je drugače njegova rodbina zelo stara in ugledna. Bogve ali se niso njegovi predniki pisali z dvema besedama, pa so za velike revolucije opustili tako pisanje?«
»Naj le obdrži ime, kakor ga ima,« je rekla žalostno grofica. »Temu imenu dela čast, in v dobi, v kakršni živimo, to zadošča. Samo grofa Gastona poglejte: pustil je Klaro, ko je izvedel, da je brez denarja. Zdaj ga pa primerjajte z gospodom Derblayem, s tistim, ki ljubi obubožano dekle — pa mi povejte, kateri od obeh, plemič ali navadni meščan, je v resnici plemenit!«
»Gospod Derblay bi bil srečen, če bi vas mogel slišati.«
»Ne omenjajte mu tega,« je resno odkimala graščakinja. »Kontesa Klara ne bi od nikogar sprejela velikodušnosti. Kolikor jo poznam, se mi zdi najverjetnejše, da bo ostala neporočena. Daj Bog, da je ne bi ta dvojni udarec preveč prizadel!«
Notar je malo pomolčal, nato je pa dejal z glasom, ki se mu je tresel od prikritega vznemirjenja:
»Naj se zgodi karkoli, milostljiva gospa, spomnite se, da bo gospod Derblay najsrečnejši človek na svetu, če mu vsaj upanja ne vzamete. čakal bo, zakaj on ne spada med tiste, ki čutijo danes tako, jutri pa drugače... In zdaj, če mi dovolite, naj vam dam dober svet: ne govorite o tem gospodični hčeri! Morda se bo mladi grof še premislil. In naposled bo kontesi za trpljenje še zmerom ostalo dovolj časa.«
»Prav imate. Toda svojemu sinu moram vendarle povedati, kakšna nesreča ga je zadela.«
To rekši je vstala in stopila proti verandi. Tam je pomignila mlademu možu, ki je potrpežljivo čakal, kdaj bo konec razgovora.
»Nu,« je veselo vzkliknil, »ali je seje že konec, ali me pa kličete, da se je tudi jaz udeležim?«
»Da,« je tiho odgovorila grofica. »Nekaj važnega ti moram zaupati, le bojim se, da ti bo šlo preveč do srca.«
Mladi grofič se je zresnil.
»O čem govorite, mati?«
»Gospod Baehelin, sin moj, Je dobil od našega londonskega zastopnika pismo.«
»Zastran pravde?«
»Da.«
Oktavij je pristopil bliže k materi in jo nežno prijel za roko:
»Izgubili smo, kaj ne?«
Grofico je presunilo, videč kako hladnokrvno je njen sin sprejel nesrečno novico. Vprašujoče je pogledala Bachelina, kakor da bi terjala od njega pojasnilo. Ker je pa notar molčal, se je spet obrnila k svojemu sinu.
»Tak si že vedel?« je vprašala in globoko zasopla. Kar oddahnila se je, videč, da se je Oktavij tako hitro vdal v usodo.
»Vedel ravno nisem,« je odgovoril mladi mož, »le slutil sem. Toda reči nisem maral ničesar, ker vam nisem hotel vere jemati. Zdaj vam lahko povem: že dolgo sem bi prepričan, da je pravda izgubljena, in zato me tudi ni preveč pretreslo. Hudo mi je bilo le zaradi moje sestre, ker je bila v nevarnosti njena dota. Mislim pa, da se da ta stvar zelo enostavno urediti. Dajte Klari še tisti delež iz svojega imetja, ki ste ga meni namenili — zastran mene bodite pa brez skrbi, se bom že kako prebil v življenju.«
Pri teh velikodušnih sinovih besedah je grofica zardela od ponosa. Obrnila »e je k notarju in vzkliknila:
»Kako sem mogla tožiti in obupavati, ko imam pa takega sina!« To rekši ga je sklenila v roke. »Vrl dečko si, sin moj!«
»Ne hvalite me,« je ganjeno odvrnil Oktavij. »Rad imam svojo sestro in vse bi dal, da bi bila srečna. A ko že govorimo o teh žalostnih rečeh — ali ne mislite, da je molk mojega bratranca nekako v zvezi z izgubljeno pravdo?«
»Ne, ne, motiš se, otrok!« je hlastno vzkliknila grofica. »A če bi se Gaston res...«
»O, to naj vas ne skrbi, mati,« ji je skočil Oktavij v besedo, »če bi se Gaston obotavljal izpolniti svojo besedo, danes ko mu moja sestra ne more več postreči z milijonom v vsaki roki, bi rekel, da grofi Beaulieuji niso tiste vrste ljudje, ki bi ga prijemali za besedo. Denimo, da se Gaston res ne bi hotel poročiti z mojo sestro: mislim, da ne bomo mi tisti, ki bi zato škodo trpeli.«
»To si dobro rekel, sin moj!« je vzkliknila grofica.
»Imenitno, gospod grof!« je na-vzdušeno pritrdil še notar. »In če
Notar meri na pisavo d’Erblay: d' in de (kakor v nemščini »von«) je v francoščini znak plemstva.
mlada kontesa ni več dovolj bogata za takele lovce na doto, bo sama še zmerom zadoščala za tiste, ki ljubijo s srcem.«
Grofica je notarja strogo ošinila z očmi in mu brez besede zapovedala molk. Toda gospod Baehelin ni mogel skriti zadovoljstva, videč, da se je tako srečno končala kriza, ki se je je bil tolikanj bal; spoštljivo se je poslovil od graščakinje in njenega sina in naglo, kakor so mu stare noge dale, krenil nazaj proti Malmaisonu.
3
Nesreča v rudniku
Gospod Baehelin se ni motil: res je bil gospod Derblay tisti, ki ga je bil mladi grof Beaulieu srečal v tolikanj nekazni obleki v malmai-sonskih gozdovih. Zaman ga je grofič klical nazaj, tovarnar ga ni maral slišati. Neobčutljiv za veje, ki so ga opletale, in trnje, ki se mu je zadiralo v kožo in obleko, je planil skozi gozd, ne vedoč, kam hiti. Tako praznično je bilo v njegovi duši; saj ga je bilo to prečudno naključje približalo njej, ki jo je oboževal v svojih sanjah.
Hitel je skozi gozd nizdol proti dolini, čedalje hitreje so ga nesle noge, kakor so se mu čedalje mrz-ličneje podile misli po glavi.
»Če bo grofič izvedel, s kom je govoril — in izvedel bo prej ali slej — pač ne bo mogel imeti v slabem spominu moža, ki je bil dotlej po njegovih besedah graščakovim tako neprijeten sosed. Kdo ve... morda bo to srečanje obrodilo prijaznejše razmerje med obema sosedoma? A to bi pomenilo, da bi smel priti v bližino nje, katere sladki obraz se mu kaže v vsakih sanjah, smel bi z njo govoriti!...«
Toda pri tej misli se mu je skoraj zameglilo pred očmi; zdelo se mu je, kakor da bi mu v njeni navzočnosti besede zastale v grlu, in tedaj bi zbežal v najbolj skrit kot, da bi jo od ondod v miru opazoval, ves srečen že zaradi njene navzočnosti same.
»Srečen? Ali bi bila to sreča? Le kam bi ga mogla pripeljati ta brezupna ljubezen? Da bi se morda v družbi nekaterih privilegiranih znaneev lahko udeležil ženito-vanjske pojedine na čast njej, ki hrepeni po njej vse njegovo bitje?« Kajti da se bo mladi grof prej ali slej vrnil, ni dvomil niti trenutek. A če že njega ne bi bilo več, bo pa prišel kateri drugi snubec, žlahten kavalir, ki mu ne bi bilo treba drugega kakor samo svoje ime povedati, pa bi ga že sprejeli z razširjenimi rokami, medtem ko bi njemu, neplemiču, mrzlo in prezirljivo pokazali vrata.
Vse v njem je ohromelo ob tej misli in žalost in malodušje mu je leglo v dušo. Nič več ni hitel ko preganjana divjad; počasi in trudno je stopal po poti proti Malmaisonu in zraven mehansko trgal listje z vejic in ga drobil s prsti. Zatopljen v grenke misli je naposled obstal in se naslonil na hrast ob poti.
Priklical si je v spomin, kaj je dotlej storil in dosegel v življenju, in se vprašal, ali si je pač zaslužil srečo, ki po njej koprni.
Po končanih študijah na tehniki je postal s tri in dvajsetimi leti inženjer. Poln načrtov in velikih nad se je pripravljal, kako bi izpopolnil svoje znanje, ko ga je kakor blisk z jasnega zadela brzojavka z doma: mati mu je umrla! Tako je njegova desetletna sestra Suzana ostala sirota, zakaj njegovega očeta, vedno zaposlenega in-dustrijca, so kupčije neprestano klicale na pot in ga ni bilo skoraj nikoli doma.
Toda nesreča pride redko sama. Ni še minilo pol leta po materini smrti, ko je očeta zadela kap. Mladi Rene in njegova ljubljena sestra sta zdaj ostala res popolnoma sama na širnem svetu.
A če bi bilo samo to! Ko je začel pregledovati očetovo zapuščino, ga je čakalo nič koliko mučnih presenečenj. Njegov oče, sicer bister mož in dober človek, je imel samo eno napako, a ta je odtehtala mnogo vrlin: lotil se je bil več stvari, kakor so mu jih sredstva dopuščala. In tako se je dostikrat zgodilo, da je sicer pri enem podjetju zaslužil, toda ves dobiček je komaj zadoščal, da je zamašil luknjo drugod. Neizogibne katastrofe ga je rešila smrt.
Rene se je mislil kot inženjer posvetiti bolj znanstvenemu raziskovanju kakor praksi. Toda stanje, v katerem je našel očetova podjetja, mu je vse načrte postavilo na glavo. Sicer bi bil lahko vse skupaj likvidiral in se potem šele lotil svojih načrtov. Toda to bi pomenilo polom; kajti zapuščine je bilo komaj, komaj toliko, da bi za silo zadoščalo za kritje obveznosti — a kaj bi bilo potem s Suzano?
Niti trenutek ni takrat Renč premišljal: odpovedal se je svojim lepim načrtom in si naprtil na rame težko breme, ki je bil njegov oče omahnil pod njim: postal je industrijec.
Težka naloga! česa vsega ni bilo v zapuščini! Topilnica, kamnolomi, plavž! Toda Rene se je pogumno
lotil težke naloge. Delal Je neutrudljivo, skoraj noč in dan, več ko šest let. Kar je bilo v zapuščini gotovine, jo je naložil v zboljšanje in moderniziranje naprav; in ko je tako spravil podjetja počasi na noge, jih je večjidel poprodal in si> je obdržal samo tista, ki so se mu zdela najbolj donosna.
Po sedmih letih trdega garanja je bilo očetovo ime popolnoma oprano: vsi dolgovi so bili poplačani in Rene je bil lastnik cvetoče topilnice v Nivernaisu in plavža v Malmaisonu. Danes je bil popoln gospodar na svojem in se je zavedal, da lahko svoja podjetja še mnogo bolj razširi. Vsi, ki so ga poznali, so ga spoštovali; če bi bil le hotel kandidirati, bi bil izvoljen že vnaprej. Saj res! Morda bi ne bilo tako napak, če bi malo razmišljal o tem. človek nikdar ne ve, s čim ustreže ženski nečimrnosti.
Tako je polagoma spet oživelo upanje v Renejevem srcu. Iztrgal se je iz svojih misli in krenil naprej.
Kmalu je prišel na prostrano jaso. Na desni je ležala dolina s polji in travniki, na levi so se vzpenjale skalnate plasti; v njih so bili vhodi k rovom. Majhna rudniška železnica se je zložno dvigala k jaškom in je odvajala izkopano rudo naravnost v plavž.
Pogled v to realnost je Reneja popolnoma zdramil. Sklenil je malo pogledati, kako gre delo v rudniku, in je zavil na levo.
Toda čim bliže je prihajal, tem bolj se mu je zdelo, da sliši neko vpitje in klice na pomoč. Pospešil je korak in ko se mu je odprl razgled, je res zagledal gručo razburjenih ljudi pred vhodom v rov.
Spustil se je v tek. čez dve ali tri minute je bil že na kraju nesreče:
Prvi mah je izpregledal, kaj se je zgodilo. Zaradi premočenih tal se je bila zemlja utrgala, vagončki so se prevrnili in ob znožju pobočja je pesek in leseno količje zasulo voznika vlaka, dečka kakih šestnajstih let. Več dninarjev in delavk je stalo na kraju nesreče in vpilo in jadikovalo, sredi med njimi je pa na ves glas jokala neka ženska in vila roke.
Rene je odrinil ljudi.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal s strahom. Ko je jokajoča žena zagledala tovarnarja, je udarila v še hujši jok.
»O, gospod inženjer,« je ihtela, »mojega sina je zasulo! že več ko tri četrt ure je pokopan v pesku...«
»Kaj ste storili, da ga rešite?« je resno vprašal Derblay in se obrnil k rudarjem.
»Odkopali smo pesek, kolikor smo le mogli,« je odgovoril eden izmed njih in pokazal na velik odkop, »toda tramovja se ne upamo dotakniti, zakaj ena sama neprevidna kretnja, pa se vse podre in nesrečnemu fantu potem ne bi bilo več rešitve; zmrvilo bi ga v kašo.«
»še pred desetimi minutami nas je klical,« je jadikovala nesrečna mati, »a zdaj ga ne slišimo nič več! O, gotovo se je zadušil! Ubogi, ljubi moj Jacques, tako boš torej moral umreti brez pomoči!« In nesrečnica se je med krčevitim ihtenjem vrgla na tla, puleč si lase od obupa in nemoči.
Derblay je dal enemu izmed rudarjev svojo puško, legel na zemljo in položil uho na tram, ki je molel iz peska.
Toda v peščenem grobu, kjer je ležal zasuti delavec, je vladala smrtna tišina.
»Jacques!« je zavpil tovarnar v tram. »Jacques, ali me slišiš?«
Komaj slišno ječanje je odgovorilo Derblayu.
»Ali me slišiš? Jacques!«
»Da!...« je prišel pridušen glas iz globine.
»Ali se lahko premakneš?« je vprašal Derblay dalje.
Nekaj časa je bilo vse tiho. Potem je prišel komaj slišen odgovor: »Ne... Mislim... da imam... zlomljeno... nogo...«
»Ne boj se, dečko, takoj te bomo rešili!« je vzkliknil Rene in se vzravnal.
»Naprej! Vzemite tiste drogove in vzdignite mi tale tram!« je zapovedal nato in pokazal na lesen kol, stisnjen med razbitinami; zdelo se je, da bo kakor nalašč služil za vzvod.
»Izključeno, gospod,« je odgovoril delovodja in žalostno zmajal z glavo. »Tako bi se vse podrlo! Samo ena možnost je: trije ali štirje krepki možje bi morali drug za drugim v jamo, da nesrečneža raz-bremene. Medtem bi pa z drogovi vse skup podprli, toda nevarno bo, hudo nevarno in zelo verjetno je, da bomo spodaj ostali.«
»Vseeno, tvegati moramo,« je rekel odločno Derblay in preletel z očmi delavce. Videč, da stoje vsi nepremično in v nemi zadregi, je nabral čelo in rdečica ogorčenja mu je šinila v obraz.
»če bi ležal tu spodaj kateri Izmed vas: kaj neki bi si mislil o svojih tovariših, če bi ga pustili, kjer je, in ne bi niti z mezincem ganili, da ga rešijo? Nihče med vami nima poguma? Tudi prav; bom pa jaz tvegal.«
Brez pomišljanja se je sklonil in se spustil v malo prej odkopano jamo.
Med ljudmi je završalo. Val občudovanja in hvaležnosti je zletel P8 množici, in kakor da bi bil tovarnarjev zgled vlil ljudem novega Poguma, so se še trije ali štirje možje spustili za plavžarjem v izkop, vsi drugi so se pa z združenimi močmi uprli v lesene kole, da se ne bi podrli.
Spet je postalo vse tiho. Slišalo se je le še ihtenje obupane matere in težko sopenje reševalcev. Nekaj minut je preteklo, dolgih ko stoletje. Potem so se zaslišali vzkliki zmagoslavja.
Vsi blatni in umazani, z opraskanimi rokami so se prikazali na dan drug za drugim štirje delavci jn poslednji za njimi gospod Der-may z nezavestnim dečkom v naročju.
Trenutek nato so koli, ki so jih bili delavci izpustili, s strahovitim Pokom treščili v globino.
Gledalci so nemo in spoštljivo stali okoli rešiteljev in rešenca, od veselja skoraj zblaznela mati pa ni vedela, ali bi najprej objela svojega sina ali za zahvalila tovarnarju.
»Zdaj pa nesite dečka domov,« te rekel Rene, »in pošljite po zdravnika!«
To rekši si je popravil obleko, vzel puško in nadaljeval pot v Malmaison.
♦
Novici o strašni nesreči je kmalu sledil glas o srečni rešitvi in ko se je Rene bližal gradu, je že zagledal svojo sestro, kako mu je v spremstvu notarja Bachelina prihajala naproti.
Ko je Suzana uzrla svojega brata, je pospešila korak. Deklici je bilo sedemnajst let in na njenem svežem, vedrem obrazu je bila prečudno ljubko zapisana zaupljivost in odkritost. Rjave oči so se ji še bolj smejale kakor njene ustnice. Dekličin obraz ni kazal tiste pravilne lepote, ki s svojo hladnostjo človeka skoraj odbija; zato je pa njena naivna ljubkost pri priči vsakogar osvojila, tako neodoljiva je bila njena milina.
»V svoji nepotrpežljivosti se je deklica spustila v tek in je vsa zasopla hotela planiti svojemu bratu okoli vratu, toda Rene jo je pohlevno odrinil: »Ne dotikaj se me, saj vidiš, kako sem umazan — drugače si boš vso obleko pokvarila !«
»Kaj mi to mar!« se je veselo zasmejala Suzana. »O, daj, da te objamem! Rešil si človeka! Dobri moj Rene, povsod kjer je treba storiti kaj lepega in plemenitega, povsod si ti zraven.«
Deklica je z obema rokama prijela brata za glavo in ga nežno poljubila.
Medtem se je bil tudi gospod Bachelin sopihaje približal.
»Dober dan, dragi prijatelj,« je pozdravil. »Spet novo dobro delo na vaš rovaš.«
»Ne govorimo več o tem, prosim vas,« ga je smeje se ustavil Rene, »res ni vredno besed. Najresnejše pri stvari je to, da se mi zdi, da se je fant potolkel. Prav bi bilo, Suzana, če bi stopila z Brigito in z domačo lekarno k njegovi materi. Ge bo kaj stalo, boš kajpada ti plačala.«
»Rade volje, dragi brat,« je odgovorila deklica in že je odbrzela.
»Tudi midva bi stopila v hišo, ljubi gospod Bachelin,« je menil Derblay. »Saj sem kakor vlomilec! Vsaj preobleči in umiti bi se moral.«
Renč in notar sta krenila cez prostrano, s starimi lipami zasajeno dvorišče, v čigar srediscu je sredi med cvetličnimi gredami veselo igral vodomet.
Malmaisonski gradič je zgrajen na privozu iz rjavega peščenca. Mračno in na oko žalostno je to poslopje in njegove skrilnate strehe se otožno rišejo na nebu. Rene je imel svoje stanovanje samo v enem krilu gradu. V pritličju je bil njegov veliki delovni kabinet z visokimi, do stropa segajočimi knjižnimi policami. Sredi sobe je stala velika pisalna miza, vsa pokrita s knjigami in papirji.
Rene je peljal gospoda Bachelina v svoj kabinet. Vedel je, da je bil notar danes v Beaulieuju; nestrpen kakor vsi zaljubljenci, je hotol čimprej izvedeti vse važne in nevažne novice, ki jih je utegnil njegov stari prijatelj slišati pri grajski gospodi.
Toda danes se ni gospodu Ba-chelinu prav nič mudilo. Mirno je sedel v naslanjaču in je le zdaj pa zdaj raztreseno pogledal tovarnarja, ki se je bil kakor velikanski vprašaj ustopil predenj. Rene ni mogel več skriti svoje nestrpnosti.
»Ali ste beaulieujski graščakinji omenili moje spravne predloge?« je vprašal na videz mirno.
»Menda!«
»In so se ji zdeli sprejemljivi?«
»Popolnoma.«
Rene je poškilil proti notarju, ie-ta je pa vztrajal v svoji redkobesednosti. Šele čez nekaj časa se le odločil za zaupljivejši ton:
»Ali ste rekli, da ji je tudi moj lov na razpolago?«
»čemu neki?« je mimo odvrnil
notar in skoraj porogljivo ošinil plavžarja z očmi.
»čemu? Kako le morete vprašati!« je začudeno vzkliknil Rene.
»Ne razumete?« se je naredil nevednega stari notar. »Zato ker ste danes sami o tem govorili mlademu grofiču, in sicer na hudo romantičen način.«
Rene je zardel in je v zadregi pobesil glavo.
»Aha, gospod Beaulieu vam je govoril o najinem srečanju? A vendar... saj ni mogel vedeti, s kom ima opravka!«
»Jaz sam se mu povedal; ali bi mu bil moral nemara še to povedati, da ste mu napolnili njegovo lovsko torbo iz same ljubezni do njegove sestre?«
»O, dragi prijatelj!...«
»Glej, glej, ali hočete mar tajiti?« ga je podražil Bachelin. »Nemara pa nič več ne ljubite mlade kontese?«
»O, ko bi si le mogel	izruvati	to
ljubezen iz srca, saj mi	je	samo	v
gorje,« je otožno odgovoril Rene. »Kako morem jaz, mož ki je leta in leta živel sam zase, samo v svojem delu — kako naj mislim na to mlado dekle, tako lepo in tolikanj ponosno? Ko sem jo prvič videl, je bila resna in zamišljena; najbrže jo je skrbelo nerazumljivo vedenje njenega zaročenca. In zoper svojo voljo, sam ne vedoč kdaj, sem se vanjo zaljubil. Prezrl sem globoki prepad, ki me loči od nje, pozabil sem razliko najinega družabnega položaja. Nisem se zmenil za glas svoje pameti, ne za nasvet svojih izkustev; videl in slišal sem samo čar ljubezni, ki je ne-odoljivo uklenil mojo dušo. O, prijatelj, samega sebe me je sram, in vendar nimam moči, da bi se uprl tej blazni strasti, ki me opaja, ki me navdaja z neizrekljivo naslado — ki mi daje vse, vse, le upanja ne. Kajti tu se neha moja slepota: upanja ni v mojem srcu.«
»Upanja ni?... že mogoče...« je počasi odvrnil notar. »Toda ljubezen vas zato prav gotovo ni minila, kaj ne? Torej sem imel prav, ico sem govoril z grofico.«
»Govorili ste? Z grofico?...« je zajecljal Rene. »O čem ste govorili?«
»O čem drugem, kakor o tem, kar ste mi pravkar tolikanj strastno in prepričevalno razlagali.«
Derblay je z grozo odstopil za korak. V njegovih očeh se je utrnil blisk. Moral se je ugrizniti v ustnice, da je vdušil razburjenje, ki si je hotelo dati duška. In s stisnjenimi zobmi je vzkliknil:
»Ali sem vas mar pooblastil, da govorite z grofico o teh stvareh?«
»Ne, tisto pač ne; pooblastili me niste,« je mimo odgovoril notar. »Toda, tako mi vseh svetnikov, priložnost se mi je zdela preveč ugodna, da je ne bi izrabil. Glejte, ali ni najboljše, da se zadeva čim prej razčisti? Vi bi se bili morda še tedne ali celo mesece obotavljali in se čedalje bolj zapletali v to ljubezensko pustolovščino. Ali ni bilo zatorej boljše, takoj vse povedati, tudi če bi tvegal oholo zavrnitev? Nu, zato sem torej zinil. Ali se vam ne zdi, da sem prav storil?«
Rene ni odgovoril, saj je komaj slišal, kaj mu notar pripoveduje.
V	viharju svojih čustev je skoraj izgubil zavest o tem, kaj se okoli njega dogaja. V ušesih mu je brnelo in megla se mu je delala pred očmi, in kakor razodetje usode se mu je zdel lastni glas, ki mu je koval v sencih: »O, Klara! če bi bilo vendarle mogoče —«
Notarjev glas ga je zdramil iz omotice.
»Hej, prijatelj!« je zavpil gospod Bachelin. »Zakaj me tako srepo gledate, kakor da bi vas bil kdo hipnotiziral?«
Renč si je potegnil z roko po čelu, kakor bi bil hotel pregnati bolesten privid. Nato je vročično dejal:
»Oprostite... Misel, da ste brez moje vednosti tako globoko posegli v mojo usodo, me je docela zbegala, če bi bil to pričakoval, bi vas bil prav gotovo prosil, da ničesar ne rečete. Od tistega dne, ko sem bil tak slabič, da sem vam priznal svojo ljubezen do mlade kontese, se neprestano kesam svoje slabosti. Toda zdi se, da je zaljubljencu srce pretesno, da bi moglo sprejeti vse blaženstvo; zato mu prekipi, nehote mu uide priznanje iz ust in izda več, kakor bi smel. Komaj sem priznal svojo skrivnost, se je že izgubila iluzija in pred menoj je vstala resnica v vsej svoji neizprosni goloti. Grofična Beaulieujska mi ne bo nikoli izkazala časti, da bi me le pogledala. Bogata je in odličnega rodu in zaročena z mladim in lepim grofom; ali nisem norec, ko jo ljubim? Prav je zato, da bom kaznovan, in pripravljen sem kazen sprejeti. Povejte mi vse in ne prizanašajte mi.«
»Prav. Najprej vam bom povedal, da mlada kontesa ni več bogata, da morda nikoli ne bo žena mladega grofiča in da ni še nikoli imel pošten snubec večjega upanja v uslišanje kakor ta trenutek baš vi.«
Reneju je pri teh notarjevih be-
sedah vsa kri Izginila z obraza. Nerazumljiv glas se mu je utrgal iz prs in mladi mož je tresoč se od razburjenja omahnil v naslanjač.
»Pazite, prijatelj, ne zbujajte mi jalovih nad, razočaranje bi bilo preveč strašno!«
»O, lahko vam dam upanje; toda obenem bom kršil družinsko tajnost. Zanesem se pa, da je ne boste nikomur izdali.«
Renč je vihamo zgrabil notarja za roke in mu vročično pogledal v oči. Bachelin je nadaljeval:
»Mlada kontesa je zaradi izgubljene angleške pravde prišla ob vse! Tega pa danes še ne sluti, prav tako ne, kakor se ji niti ne sanja, da je grof Gaston že šest tednov v Parizu in da jo je pustil na cedilu. Tisti dan, ko bo izvedela o njegovi izneveri, bo zanjo strašen... in takrat...«
»Ob vse!... Sramotno na cedilu!« je vzkliknil Renč. »Ne, tega ne razumem! Kako je mogel kdo zaradi denarja pustiti njo! Njo, ki bi morala biti za vsakogar najdražji zaklad!...«
»Vidite, prav to vaše nesebično stališče sem tudi jaz poudaril.«
»Oh, prosim vas,« je ognjevito vzkliknil Renč, »prosim vas, povejte grofici, kako mislim o tem... in povejte tudi mladi kontesi, prosim vas, rotim vas!«
Toda iznenada mu je upadel pogum:
Velik kriminalni roman
prinaša »Družinski tednik« za ljubitelje napetih detektivskih povesti. Imenuje se
..Skrivnostni Fantomas“.
Roman sta napisala mojstra kriminalnih romanov, Francoza Marcel Allain in Pierre Souvestre. Za njegovo kakovost govori pač najbolje to, da je
preveden skoraj v vse jezike sveta
Ni čudo: že koj prva poglavja so tako napeta, da bralci tega romana kar ne morejo pričakati četrtka z novim nadaljevanjem, z novimi boji, z novimi zasedami, z novimi hudodelstvi; z novimi uspehi in neuspehi policijskega nadzornika Juva v boju s skrivnostnim Fantomasom.
Kdo le Fantomas?
Na to vprašanje, dragi bralec, je težko odgovoriti. Poznamo ga samo po njegovih delih; in ta dela izdajajo genialnega moža, genialnega žal v slabem. Več Vam ne mislimo izdati; povemo le to: »Skrivnostni Fantomas« je roman
za prijatelje kriminalnih romanov
Kdor ga je začel brati, ne more pričakati novega nadaljevanja.
Berite ga tudi Vi! Izhajati je začel v štev. 9 »Družinskega tednika« s dne 5. marca 1936.
Nekaj izvodov »Družinskega tednika« od štev. 9 dalje imamo Se na zalogi. Pišite še danes ponje na upravo »Družinskega tednika«, Ljubljana, Tyrševa 29/1. (denar je treba poslati vnaprej), ali jih pa naročite v trafiki, kjer stalno kupujete.
ZNT- KDOR NAROČI »DRUŽINSKI TEDNIK« OD ŠTEV. 9 DALJE, NE BO DOBIL SAMO ZAČETKA KRIMINALNEGA ROMANA »SKRIVNOSTNI FANTOMAS«, TEMVEČ TUDI VSA DOSEDANJA NADALJEVANJA LJUBEZENSKEGA ROMANA »KONTESA KLARA« IN RESNIČNE DOŽIVLJAJE IZ DNEVNIKA DETEKTIVA DORNER-JA »10 UR GROZE«. NE ODLAŠAJTE TOREJ!
»Ne, nikar ne govorite tega mladi kontesi! Preveč, ponosna je in ohola, in misel, da bi morala biti hvaležna svojemu bodočemu možu, bi me bolj oddaljila od nje, kakor približala; da, morda bi prav zato odbila mojo snubitev. Povejte njeni materi, da bi mi bila roka njene hčere na j večje bogastvo; povejte ji, da si ničesar bolj ne želim kakor tega, da grofična ne bi izvedela, kako je z njenim bogastvom — zato da bo lahko svobodno in brez zunanjih vplivov sprejela ali zavrnila mojo snubitev. In če bi ji zapisal vse svoje imetje, bi mi bila njena roka še zmerom milosten dar.«
»Stojte, stojte!« mu je skočil notar v besedo. »Nikar tako naglo! O, ta neugnani ogenj mladosti in strasti! Povem vam, da boste dosti pametneje vozili, če boste šli počasi in preudarno. Ta trenutek gre zgolj za vaš prvi obisk na gradu. Zadovoljite se za zdaj z njim! Bodite resni, mirni in preudarni in vedite se skromno, kakor se vašemu položaju spodobi. In nikar ne pozabite vzeti svoje sestre s seboj, ker vam bo za strelovod; kajti med tem ko se bodo z njo ukvarjali, boste utegnili zbrati svoje misli.«
»In kdaj naj bi šel na ta obisk?« je z vidnim nemirom vprašal Renč.
»Ali vas je nemara že zdaj strah? Pojdite jutri; mislim, da vam bo nočni počitek dobro del;
če drgega ne, vam bo vsaj samozavest vrnil.«
Notar je vstal, vzel svojo torbo in je že zavil k vratom, ko se je zdajci ustavil.
»Ali se še zmerom srdite, ker sem brez vašega dovoljenja govoril z graščakinjo?« je menil nekam porogljivo. »Sicer me pa v svojem razburjenju niti vprašali niste, kaj mi je odgovorila!«
»Res je!« je vzkliknil Rene in njegova pravkaršnja razigranost se je iznenada izprevrgla v tesnoben strah. »Tak povejte vendar, kaj je odgovorila? Zakaj me dajete na natezalnico?«
»Odgovorila je, kar človek na takšno vprašanje pač odgovori, to se pravi: da ima njena hči popolnoma prosto voljo, da je ne bo nikoli silila, ne tako ne drugače... Navadne vsakdanjosti pač... Ne, verjemite mi, besedo ima zdaj hči in ne mati. Pogum tedaj in mnogo sreče!«
In notar je mlademu graščaku prijateljsko stisnil roko in se poslovil.
Ko je Renč ostal sam, se je globoko zamislil. Moral si je priznati, da položaj ni več tako brezupen, kakor se mu je še mak) prej zdel. Mlada kontesa, tako je modroval, bo morala vsaj nekaj mesecev ostati na gradu, da ljudje nekoliko pozabijo njeno »sramoto«. Tako bo torej imel dovolj priložnosti videti svojo izvoljenko in govoriti z njo, izkazovati ji pozornost in... kdo ve... morda sl bo le pridobil njeno naklonjenost... vsaj naklonjenost! Pri tem bi mu tudi Suzana lahko pomagala; s svojo ljubeznivostjo bi si morda osvojila kontesino srce in bi nemara postala celo njena prijateljica. In potem... potem bi se mogoče v srcu ponosne grajske grofične počasi vendarle naselila tudi podoba njenega brata...
Te lepe sanje so po malem začele dobivati v Renčjevem razmišljanju podobo resničnosti, in mladi inženjer je v duhu že videl obe deklici, eno visoke in ponosne postave, drugo drobno in nežno, kako se z roko v roki sprehajata v senčnatem drevoredu malmaison-skega parka. Kar duhal je že sladko vonjavo njene bližine; hotel jo je objeti... ko Je zdajci začutil na čelu rožnata usta in ga je nežen poljub obudil v resničnost.
»O čem razmišljaš, Renč?« je šepnil mehki Suzanin glas. In ker se ji je namesto odgovora le medlo nasmehnil, je povzela:
»Nočeš se mi zaupati? Tedaj moram res jaz prva z besedo na dan? Nu, prav: stavim kaj, da misliš na mlado in lepo plavolasko!«
Renč je planil pokoncu in je prijel sestro za roko.
»Suzana!« je vzkliknil očitaje.
Toda spričo njenega hudomušnega usmeva se ni mogel srditi nanjo. Nemo je obstal, izprašujoč se sam pri sebi, kako neki je mogla njegova sestra, ko je vendar še otrok, uganiti njegove misli.
»Saj me kar zmedeno gledaš,« Je vzkliknila Suzana in se mu ljubeče nasmehnila. »Tak si res mislil, da je tvoja skrivnost tako dobro spravljena? Glej, dragi brat, zadnji mesec dni si ves spremenjen, popolnoma drugačen si kakor si bil prej, in res ni treba Bog ve kakšne ostroumnosti, da te človek spregleda. O, Renč, dobro vidim, da tvoje srce ni več samo moje. Toda zato nisem prav nič ljubosumna; preveč te imam rada. Nemir me daje in v skrbeh sem, a ne iz strahu, da bi izgubila tvojo ljubezen, temveč zato ker vidim, da trpiš. O, Renč moj, ko sem tl pa toliko dolžna! Ti si skrbel zame in me z ljubeznijo odgojil, ko sera ostala sama na svetu, brez očeta in matere. In zato se mi še danes zdi, kakor da bi ti bila več ko samo sestra, kakor da bi ti bila hči, otrok tvoje nege in ljubezni. O, Renč, kako od srca ti želim, da bi ljubil in užival ljubezen! Nihče ne bo tega bolj vesel kakor jaz; kajti ni je sreče na svetu, ki bi mogla po zaslugi nagraditi tako popolno bitje, kakor sl ti.«
Dve solzi sta se utrnili plavžarju iz oči in mu spolzeli po licih. Tople besede njegove sestre so presekale napetost njegovih razdraženih živcev. Stal je nepremično ko kip, naslanjaje se na visoki kamin in ljubeče gledaje svoji sestri v nedolžne otroške oči.
»Zdaj mi pa jokaj!« je poredno vzkliknila Suzana. »Kaj je mar ljubezen tako žalostna reč?«
»Ne govori mi takih abotnosti!« jo je skoraj neprijazno zavrnil brat in se obrnil stran, da skrije zadrego.
»Abotnosti? Nikar no! Katera ženska ki te količkaj pozna, se ne bi borila za tvojo ljubezen?«
Odločno se je ustopila pred
»Nič se ne boj, Renč! Ce bo treba, pojdem jaz sama k njej, ki jo ljubiš, in ji bom rekla: .Draga gospodična, ni prav, da mojega brata ne marate, zakaj na vsem svetu ga ni moža, ki bi bil tako dober in pameten in ljubezni vreden kakor on. .Jaz vam lahko to rečem, saj ga že zelo dolgo poznam in zelo natanko.* In govorila ji bom tako
zgovorno, da bo sama prišla k tebi
in se ti bo lepo priklonila, rekoč: .Gospod! Tale mala osebica tu, vaša sestra, je tako srčkano prijazna, da si ne morem kaj, da ne bi priznala vrlin njenega brata. Ali bi mi hoteli ustreči in postati moj mož?* In ti — ti se boš tedaj vljudno priklonil in boš resno dejal: ,Nu, da, če je že tako, gospodična, vam bom pa ustregel...* Vidiš, se že smeješ! Si se že potolažil !«
Suzana je dobrikaje se prijela brata za roko in ga potegnila s seboj. Renč se ji ni upiral; njena otroška razposajenost ga je ukrotila.
»Pojdiva!« je vzkliknila. »V pričakovanju tvoje skorajšnje poroke bi se malo sprehodila po vrtu.«
4
Gaston
Sest tednov pred popisanimi dogodki se je groflč Bligny iznenada vrnil v Pariz. Mladi francoski atašč se Je bil med bukareško gospodo izpridil. Veseljačil Je in kvartopiril. Sreča v igri mu je bila naklonjena — in mladi plemič je živel ob »prisluženem« denarju razkošno in samopašno. Zaradi nekega škandala — dvoboja z nekim romunskim bojarjem, vzrok Je bila pa ljubezenska afera — se ga je moral poslanik vsaj za nekaj časa odkrižati, da zaveže ljudem jezike: zato ga je poslal v Pariz na dopust.
Sam samcat, znatno olajšan v moš-njiku, je Gaston spet začel misliti na svojo ljubko zaročenko, ki ga tiho in vdano čaka na beaulieujskem gradu. Z njo ga čaka sto tisoč frankov rente: za razvajenega grofiča je bilo to še mnogo več vredno, ko je bil pa že vse očetovo premoženje pognal.
•
V	Parizu je nekega večera zašel is dolgega časa v klub. Ta njegov obisk je postal usoden zanj: zakaj tu je izvedel, da so Beaulieujski izgubili v poslednji instanci zapuščinsko pravdo na Angleškem, pravdo, ki se je vlekla več let in jim je bila edina nada v rešitev: zdaj so torej tako rekoč berači.
Oholo in brez besed je grof poslušal to zanj toli strahotno razkritje — in se z grenko mislijo spomnil svoje zaročenke.-----------
To pripovedovanje je pa poslušal tudi neki Moulinet, premožen industri-jec, ki se je bil iz nič dokopal do svojih milijonov. Moulinet je imel hčer Atenaido. In usoda je hotela, da se Je bila milijonarjeva hči pred nekaj leti izšolala v istem zavodu — v Sacrč-Coeuru — kakor grofična Klara. Ali je čudno, da se je Atenaida, hči navadnega dobičkarja, čutila zapostavljeno v družbi plemiških hčera, baronic in kontes? In ali Je čudno, da se je njenemu očetu, staremu Moulinetu, nocoj ko je poslušal razkritje o polomu ponosnih Beaulieujskih, zabliskala neka misel — misel na osveto za prestano ponižanje?
5
Gostje na Beaulieuju
Medtem je na gradu Beaulieuju vladalo mučno razpoloženje zaradi slabih novic, ki jih je bil pravkar prinesel notar Bachelin o zapravdani pravdi in Gastonovi vrnitvi v Pariz.
Zdajci je pa vstopil Oktavij v materino sobo in ji sporočil, da se Je pravkar pripeljal v goste njegov bratranec baron Pržfftnt s svojo ženo Zofijo.
Baronesa Zofija, kontesa Klara in Atenaida Moulinetova so bile nekoč vse tri tovarišice v pariškem vzgaja-lišču. Plemkinji sta kakopak zviška gledali na navadno plebejko.
Toda stvari so se zasukale. Gaston Bligny je bil medtem zakvartal v Parizu 200.000 frankov — in industrijec Moulinet je grofiču ponudil denar, da si z njim opere svojo plemiško čast. Gaston je segel v globoki industrljčev mošnjič — in je naposled s svojim grofovstvom vred obtičal v bogatinovi malhi.
To žalostno novico je prinesel grofici Beaulieujski njen gost, baron Pršfont.
6
Prvi obisk
Drugi dan po prihodu barona Prefonta in njegove žene se je najavil na beaulieujskem gradu Renč Derblay. Z njim je bila tudi njegova sestra. Njun obisk je prišel ravno o pravem času; zakaj mlada baronica je bila preveč vajena veselega pariškega življenja, da se ne bi »na kmetih« že koj drugi dan na smrt dolgočasila.
Sedeč pod širokim šotorom v parku, so grajski stanovalci v sladkem brezdelju uživali čar lepega jesenskega dne. V grmovju so veselo žvrgoleli ptički: topli solnčni žarki so jih premotili in jim pričarali poletje. Na terasi sta se dajala dva kosa za drobtine, ki jih je bil nadrobil Oktavij. Grofica je sedela ogrnjena v šal in raztreseno poslušala baronico in Klaro, ki sta se pogovarjali, naslonjeni na balu-strado. Baron je počasi puhal gost dim smotke v sinje nebo, Oktavij je pa skrivaj risal elegantno iz ozadja odražajoča se obrisa obeh mladih dam: mladi mož se je namreč tu pa tam ukvarjal tudi z upodabljajočo umetnostjo. Prijet-
na topla pokojnost Je ležala na
prirodi in na ljudeh.
Na pesku v drevoredu so zaškripali koraki in zbudili našo družbo lz zasanjanosti. Prihajal je lakaj.
Grofica je vprašujoče pogledala, Klara in baronica sta se ozrli, grofič je pa hlastno spravil risarsko zapisnico v žep. Le baron, flegmatik po naravi, se še zmenil ni.
••s Gospod Derblay in njegova sestra vprašata, ali gospa grofica danes sprejema,« je najavil lakaj.
Pri teh besedah se je Klari zmračilo čela. Obisk tega moža ji je bil hudo nevšečen; sama ni vedela zakaj, jo je plavžar od prvega srečanja odbijal. Kakor da bi jo obhajala slutnja, da bo tujec igral še pomembno vlogo v njenem življenju.
Zdajci jo je pa instinktivno obšla pekoča grenkoba: po čudni miselni zvezi se je spomnila Gastona. Ne da bi si sama marala priznati, je bila misel na možnost njegove iznevere že začela kliti na dnu njenega srca. Vprašala se je, kako se je gospod Derblay po vsem tem, ko ji je dal vedeti (čeprav zelo obzirno In taktno), kaj čuti do nje — kako se je mogel zdaj pre-drzniti in priti k njim. Sicer je bil res že gospod Bachelin napovedal te obisk, vrhu tega naj bi šlo zgolj za poslovne stvari... toda ali ni utegnila biti ta poslovna zadeva zgolj pretveza?
Take in podobne misli so zletele tisto sekundo po njeni oholi glavici.
»Dajte, sprejmite ga, teta!« }e vzkliknila mala baronica. »Tako rada bi spoznala tega vašega plav-žarja. Vsaj raztresel nas bo nekoliko, in njegova sestra nam bo kaj povedala o življenju na vasi. O, prav zabavno bo!«
»Saj ga mislim sprejeti, ljubo dete,« se je nasmehnila graščakinja. Obrnila se je k čakajočemu lakaju in mu naročila, naj gosta pripelje.
čez dve ali tri minute se je prikazal Rene v družbi svoje sestre. Skozi veje je posijal nanj solnčni žarek in ožaril njegov moško lepi zagoreli obraz. Njegov nastop je izdajal odločnost in resnost a hkratu mirnost; dolg jesenski plašč ga je delal še večjega in zastavr.ej-šega, kakor je bil v resnici. Suzana je imela preprosto teir modro obleko, ki se ji je bolj podala kakor kateri drugi še tako dragocen kroj. Nekam nemirna je bila in tega niti skriti ni mogla; venomer je pogledovala brata, kakor da bi mu hotela vliti poguma v preizkušnji, ki je slutila, da ga čaka.
Grofica je vstala in stopila gostoma naproti.
Rene se je globoko priklonil in nekaj zajecljal v pozdrav. Graščakinja se jc spričo njegove zadrege prizanesljivo nasmehnila; da ga reši iz nevšečnosti, je prijela Suzano za roko in ji rekla s toplo prijaznostjo:
»Drago dete, recite svojemu bratu. da nam je zelo dobro došel.«
Rene se je vzravnal. Grofičina ljubeznivost mu je vrnila samozavest. In hvaležno je odgovoril:
»Ne vem, madame, kako naj se vam zahvalim za prijazni sprejem, ki ste ga blagovolili izkazati moji sestri. Skoraj otrok je še, odgojena brez skrbne materinske nege, in zato ji je tem dražji vsak topli nasvet, ki ga ji človek jarivošči. A toplejših ne bo našla nikjer kakor pri vas — če bi ji izkazali to čast.«
Grofica si je deklico pozorneje oglodala. Njena nežna in nepokvarjena milina jo je tisti mah osvojila. Prijela jo je za glavo in jo poljubila na lase.
»čelo tega otroka razodeva pokoj in nedolžnost,« je rekla in se obrnila k Reneju. »Zaradi nje naj vam bodo odpuščeni vsi vaši grehi, ljubi sosed. In zdaj naj vas seznanim z našimi ljudmi!«
Pokazala je na Oktavija, id je bil prav takrat pristopil bliže:
»Grofič Beaulieu, moj sin.«
»Predstavljanje je odveč, mati!« je vzkliknil mladi mož in neprisiljeno ponudil gostu roko. »Gospod Derblay in jaz se že poznava. Smrt božja, urne noge imate, dragi sosed; še vaši zajci, ki jih zmerom tako čudovito zgrešim, ne teko tako naglo kakor vi, kadar ne marate slišati.«
»Oprostite, gospod grof,« je smeje se odgovoril Rene, »da se vam včeraj nisem predstavil. Toda kazalo je, da vas ne navdajajo baš prijazna čustva do mene, in tako sem se rajši skril za inkognito.«
»Kaj hočete, ko sem vas pa poznal samo iz naše mejaške razprtije! Nu, ta stvar je zdaj urejena in upam, da bova še dobra prijatelja. Zdaj pa bodite tako prijazni in me predstavite svoji sestri.«
Suzanina ljubkost je že začela delovati. Spoštljivo se je Oktavij približal deklici, medtem je pa do-mačica predstavila Reneja baronici in svoji hčeri;
»Gospod Derblay, tovarnar iz Malmaisona...«
Pokazala je na mladi dami:
»Baronica Prefontova, moja nečakinja, in moja hči, kontesa Klara.«
Vroča rdečica Je zalila Renč ju obraz. Ni se upal pogledati njej t
oči, ki Jo Je na tihem oboževal; zato se je globoko priklonil, da bi skril zadrego.
»Poglej ga no, saj je pravi gospod!« je šepnila baronica svoji sestrični na uho. »Jaz sem si pa plavžarja predstavljala golorokega, z velikim usnjatim predpasnikom in 7. železnimi opilki v laseh... čudno! Tak ne vihti sam kladiva? Poglej ga vendar, Klara... Neverjetno... A vendar je videti kar prijeten... In kako čudovite oči ima!«
Toda Klara ni nič slišala. Slepa Jeza jo je bila obšla do Reneja in ošabno ga je premerila z očmi. Najrajši bi bila z žaljivimi besedami odpravila predrznega vsiljivca. Zdel se ji je prostaški s svojo za-stavnostjo in širokoplečostjo; nobena stvar na njem ji ni bila všeč, še njegova preprosta črna obleka ne, čeprav ga je delala resnega in dostojanstvenega.
Kakor privid je šinila takrat mimo nje očarljiva slika mladega grofiča. Gledala je v duhu elegantno in vitko Gastonovo postavo, njegov podolgovati obraz s sinjimi očmi, kostanjevimi lasmi in prirezanimi brki...
Nasprotja med njim in Renejem si pač ni mogla hujšega predstavljati. Eden je vtelešal v svoji krepki postavi solidno čvrstost meščanstva, drugi je bil pa pravi tip finega, nekoliko pomehkuženega ari-stokratstva.
Renč ni našel besed, tako ga je zmedel dekličin mrzli pogled. Njegove noge so bile ko prikovane k tlom; zaman se je skušal iztrgati sovražni sugestiji, ki je uklepala njegove čute. Hotel Je pristopiti h grofiču, ki se je pomenkoval s Suzano; instinkt mu je pravil, da
mu je Oktavij še najbolj naklonjen v tej družbi. Pa se ni mogel ganiti. Mehansko je pogledal po sebi in zdajci se je sam sebi zazdel neokreten, prostaški in ne-eleganten.
Z nemo grenkobo se je primerjal z mladima gospodoma, ki sta stala pred njim, z njunim neprisiljenim nastopom, s preprosto elegantnostjo njunih oblek: in tedaj se mu je njegov plašč in sploh vsa njegova obleka zazdela silno nemoderna, kar smešna.
Deset let življenja bi bil dal tisti trenutek, če bi mogel biti tako oblečen in imeti tako neprisiljen nastop kakor Oktavij in baron. Dejal si je, da ne bo Klara pač nikoli pozabila, v kakšni zunanjosti je prvič stopil pred njo. In hkratu je moral misliti na brezdanji prepad, ki zeva med konteso Beau-lieujsko, naj bo zdaj še tako siromašna, in malmaisonskim tovarnarjem. Od obupa in sramu bi se bil najrajši vdrl v zemljo. Kako je mogel biti tak bedak, da je tako visoko dvignil oči — k njej, ki si je pač nikoli ne bo mogel priboriti!
Iz njegovih grenkih misli ga je zdramil Oktavijev glas.
»Dragi gospod Derblay,« mu je rekel grofič, »med nami je nekdo, ki se lahko pomeri z vami v tehniških stvareh: to je moj bratranec baron Prefont, učenjak, ki...«
»Recite rajši učenec, dragi moj Oktavij,« ga je prekinil baron. »Preobširno je polje znanosti, da bi se mogel ponašati s tolikanj častnim pridevkom.«
Rene je z vzdihom odtrgal oči od mlade grofične, ki se je bila medtem pridružila baronici, in se je obrnil k baronu:
»Ime Prefont mi ni tuje. Ali ni
.gospod baron napisal zelo pomembno delo o cementiran ju? Sam sem se mnogo ukvarjal s tem važnim metalurškim problemom in sem zato s tem večjim zanimanjem bral razprave, ki ste jih predložili znanostni akademiji.«
»Oho, ljubi baron!« se je zasmejal Oktavij. »Na to pač niste bili pripravljeni, da bo vaše ime znano še pri nas hribovcih!... Vse kaže, da boste postali še slaven mož!...«
Toda baron se je zdaj kaj malo zmenil za Oktavijevo šaljivo zbadljivost. Ves srečen, da je našel poslušalca, ki ga bo razumel, je takoj začel razpravljati o nekem novem načinu izdelovanja jekla. Njegova siceršnja zapetost ga je minila, kakor bi odrezal, živahno je mahal z rokami, da bi dal svojim izvajanjem več poudarka, nato je pa prijel gosta za roko, kakor da bi se bal, da se mu ne bi izmuznil.
Toda Reneju ni to niti na um prišlo. Narobe; bil je ves srečen, da je v tej družbi, kjer se kar ni mogel vživeti, našel v baronu zaveznika. Zato ga je še sam zapletal v učeno razpravo. Tako baron sam ni vedel, kdaj je svojega novega znanca navdušeno klical »dragega prijatelja«: v drugačnih razmerah ne bi bil Derblay tega doživel niti po mesecih in mesecih še tako dobrega znanstva z mladim plemičem,
»Pravite torej, da imate lasten rudnik za pridobivanje železne rude?« je vprašal baron. »O, kako zanimivo mora to biti! Koj jutri zjutraj se oglasim pri vas v Mal-maisonu, da mi boste razkazali svoj obrat. Ali imate dosti delavcev?«
»Okoli dva tisoč.«
»čudovito! In koliko plavžev?«
»Deset. Vsi so v obratu noč in dan.«
»Po tem takem morate pa delati konkurenco državnim podjetjem!«
»Seveda; le da mi izdelujemo v malem, kar narede državne železarne v velikem.«
»Dragi gospod inženir, ali mi verjamete, da sem vesel, ker sem vas spoznal?« je navdušeno vzkliknil baron. »Namenil sem se čez nekaj dni z ženo v Švico — pa ne pojdem; to potovanje me zdaj nič več ne mika... Ostal bom rajši tu, pa bova skupaj poskuse delala. Ali imate tudi laboratorij? Da? Kaj ste mar tudi kemik? Kdo bi si bil mislil! Verjemite mi, dragi gospod, tako simpatičnega človeka že dolgo nisem srečal.«
Prijel ga je še čvrsteje pod roko in ga potegnil s seboj na teraso.
»Glej, glej, kaj pa je mojemu možu?« je vprašala baronica, ki se je bila skupaj s Klaro vrnila v družbo.
»Kaj mu je?« je veselo vzkliknil Oktavij. »Pravkar je skupaj z gospodom Derblayem zajahal svojega konjiča.«
»Nu, ta dva utegneta še daleč priti, če ne bomo mojega moža prijeli za uzdo.«
»Zakaj, če smem vprašati?« je vzkliknil Oktavij. »Ali vam ni prav, draga sestrična, da se tako dobro razumeta? Nu, tole bi vam povedal: vaš mož, potomec starega viteškega rodu, združuje v sebi deset stoletij Junaštva in vojaške veličine; gospod Derblay, tovarnarjev sin, zastopa eno samo stoletje, toda stoletje, ki si je znalo podjarmiti paro, plin in elektriko. Priznati vam moram, da občudu-
jem vzajemne simpatije teh dveh mož, saj so nastale iz medsebojnega spoštovanja do obojega, kar tvori veličino vsake dežele: slave preteklosti in napredka sedanjosti.«
»Ljubi Oktavij,« je baronica zmajala z glavo, »vidi se vam, da ste odvetnik, ko znate tako dobro govoriti. Toda dovolite mi, da vam kar odkrito povem: za grofovskega sina se mi zdite nekoliko prevelik demokrat!«
»Kaj hočete, ljuba sestrična!« se je zasmejal grofič. »Demokracija prodira in pošteno in pametno je, da ji pustimo svoje, saj nam je tudi ona pustila naše. Zakaj bi možem, ki so morda prav tako časti vredni kakor vaši davni predniki — zakaj bi takim možem odrekali pravico, da se povzpno nad povprečje? V srednjem veku je veljalo geslo: čast junaku! Danes rečemo:	Prostor	najsposobnejše-
mu!«
»Imenitno ste povedali, gospod grof! Naj mi gospa baronica ne zameri, če se tudi jaz uprem njenim nazorom,« je vzkliknil gospod Bachelin, ki se je bil takrat prikazal na drugem koncu terase, ves zaripel kakor po navadi, gologlav in z aktovko pod roko.
»O, gospod notar, ravno prav ste prišli,« je veselo vzkliknila baronica. »Kajpada, vam .pridobitnikom* je revolucija samo koristila, nam ubogim plemičem je pa vse vzela. A odkod prav za prav tako iznenada?«
»Iz Varenna. V park sem prišel pri stranskih vratih. Toda oprostite...« S temi besedami se je priklonil pred grofično, ki se je ravno bližala s Suzano. »Moj ponižen pri-
klon, kontesa... Pozdravljeni, gospodična Suzana. Hudo vroče je danes in hiteti sem moral. Hotel sem priti obenem z gospodom Der-blayem, pa me je zelo važen opravek zadržal. Podpis neke pogodbe namreč, ki mi je šel zelo do živega. Gre za prodajo varennskega gradu.«
»Kaj, Estre Ilovi so torej vendarle iztaknili kupca?« je vzkliknil Oktavij.
»Da,« je vzdihnil notar, »in sicer kupca, ki je hudo veliko odrinil. Dal je skoraj tretjino več, kakor bi se drugače dobilo za posestvo v najugodnejših okoliščinah. Neki bogat tovarnar iz Pariza je in pravi, da ima čast poznati mlado konteso; soseščina Beaulieuja utegne biti tudi eden izmed vzrokov, da se je tako poganjal za nakup tega gradu.«
»Ali bi lahko vedela ime tega gospoda?« je malomarno vprašala kontesa.
»Moulinet se piše,« je odgovoril notar.
Gospodu Bachelinu se še sanjalo ni, kakšen učinek bo napravilo ime kupca varennskega gradu. Grajska gospodična je sunkovito vstala, baronica je pa tlesknila z rokami in vzkliknila:
»Saj to je oče Atenaide!«
»Res je, z gospodom Moulinetom je bilo neko dekle, ki jo je klical Atenaido,« je pritrdil notar. »Posestvo je kupil za svojo hčer, da ga ji bo dal za doto, ko se poroči. To se pravi, da bo mlada žena imela samo od tega 30.000 zlatnikov rente na leto.«
»Ne, ta je pa le malo prehuda! Zdaj sta postala celo vaša soseda!« se je smejala baronica. »In gospod Moulinet se bo šel graščaka! Si-
romak! Saj bo bolj podoben vrt-'
narju!«
»Pravijo, da je zelo bogat,« je menil vprašujoče Bachelin.
»Neizmerno bogat,« je pritrdila baronica. »Kar smešno bogat. Alt vidite, Oktavij, kam pripeljejo vaše teorije? Tu imamo zdaj vašo aristokracijo razuma in sposobnosti! Gospod Moulinet je eden izmed njenih najlepših zgledov. Estrelli so Franciji dali deset vojskovodij, dva admirala, enega maršala in pol tucata državnikov — in ti Estrelli se morajo umakniti s svojega gradu, da se bo vanj naselil tovarnar za čokolado, ki ni svoji domovini storil še trohice usluge, čigar ime se blesti zgolj na lepakih, ki jih berete po ulicah. To je vaša demokracija, prijatelj!«
»Potolažite se, baronica,« je dejal z nasmehom Oktavij. »Meni je prav tako žal, da morajo Estrelli prodajati svoj starodavni grad — a kako naj jim pomagam? Ali naj mar gospodu Moulinetu vzamemo denar, da osrečimo z njim naše prijatelje? To bi bilo menda le preveč samosilniško.«
»Ah, pustite me vendar že s svojim modrovanjem; neznosni postajate!« je vzkliknila baronica menda res že užaljena in krenila baronu naproti, ki se je bližal z Renejem.
Klara je slabovoljna in zamišljena ostala sama. Dražilo jo je in vznemirjalo hkratu, da sta vdtla v njeno strogo odrezanost od sveta malmaisonski plavžar in Atenaida Moulinetova. Od tiste minute, ko je smel gospod Derblay na tolikanj lahek način v grad, od tiste minute, ko se je smel med grofi in baroni šteti enakega med enakimi
—	od tiste minute se ji je starodavni in častitljivi grad zdel prostaški kakor katerakoli meščanska hiša v mestu ali na deželi; zato je ko že ni mogla drugače, vsaj z mrzlo nepristopnostjo protestirala zoper ravnanje grajskih ljudi.
Deklico je zraven grizla še nedoločna slutnja o neki nesreči, ki jo čaka. Dolgotrajni Gastonov molk jo je mnogo bolj vznemirjal, kakor je sama sebi priznala; k temu je prišlo še nekam čudno vedenje, ki sta ga kazala njena mati in brat. Zakaj sta oba postala zadnje čase tako nenavadno nežna in obzirna z njo? In kaj pomenijo one skrivnostne in nerazumljive besede, ki jih je že nekajkrat slučajno prestregla pri obeh?
Tej ponosni in odkriti naturi je bil sleherni dvom neznosen. Po njenem značaju je ni strpelo, da ne bi sleherni zapreki pogledala odkrito v obraz, toda to pot se ni upala; ljubezen ji je jemala pogum. Bala se je, da bo izvedela o Gastonovi izneveri; čeprav je bila na pol že pripravljena na izdajo moža, ki ga je ljubila iz vsega srca, ni marala izpraševati in je rajši vztrajala v bolestnem molku.
Vse to moramo imeti pred očmi, če hočemo biti pravični do nje in razumeti, zakaj je teko ošabno in tako neprijazno sprejela Reneja, zakaj je s tolikanj neprikritim prezirom odbila njegove plahe pribli-ževalne poskuse in zakaj mu je privoščila le prav toliko pozornosti, kolikor je bilo potrebno, da mu pokaže, kako ji je njegova navzočnost odveč.
Suzana se je zaman trudila, da bi s prijaznimi besedami nekoliko otajala mlado konteso; videč, da rodi njeno prizadevanje baš nasprotni učinek, je vsa obupana zbežala k staremu notarju pod njegovo očetovsko okrilje.
še Oktavijeva neprikrita ljubeznivost ni mogla deklici vrniti prejšnje vedrosti in dobre volje. Vsi njeni upi so se bili stopili v nič. čutila je, da je sreča njenega brata v resni nevarnosti; njen zgodaj dozoreli zdravi razum ji je nazorno predočil veliki prepad, ki je zijal med njenim bratom in to ponosno aristokratko. čutila je, da mora priti nekaj nenavadnega, če naj se zbližata dve tolikanj nasprotni si naturi. Vzlic temu ni obupala.
Graščakinjo je bil tovarnar prvi mah osvojil; tako zelo se ji je prikupil, da ga je celo na južino povabila. Takrat je pa prestregla mrzel pogled svoje hčere, in to ji je šele dalo misliti, ali ni morda šla predaleč. Toda Rene je vabilo, vljudno odklonil, češ da ima še nujne opravke.
V	resnici je bilo pa mlademu možu le do tega, da čim prej izgine odtod; zakaj ti dve uri, ki jih je prestal na terasi, ko je poslušal barona, ne da bi ga bil kaj razumel, sta bili zanj kruta preizkušnja. To srečanje, ki je tako nepotrpežljivo koprnel po njem, ki si je od njega obetal neznano bla-ženstvo — to srečanje mu je postalo eno izmed najgrenkejših razočaranj. Tisti trenutek je polil obupa obračunal z vsemi svojimi upi.
Klara ga pri odhodu ni vzela bolj na znanje, kakor pri prihodu; ostala je mrzla in nedostopna in je na Renejev pozdrav odgovorila le s komaj vidnim priklonom glave — nič več in nič manj kakor bi privoščila najzadnjemu hlapcu.
Renejev umik bi bil le preveč podoben begu, da mu nista njegova nova zaveznika tolikanj ljubez-
a
JDorner je potegnil po podobi: ali je mogoče, da so te hipnotične oči samo naslikane? In glej, tačiitil je pod prsti drobno, komaj zaznavno earezo...
10 ur groze
je naslov celi vrsti nenavadno napetih doživljajev iz dnevnika detektiva Dornerja.
10 ur groze
berete brez sape: tako zanimivih in prečudnih dogodkov si ne more izmisliti pisatelj; ustvarja jih le resnično, pristno življenje.
Brez sape boste spremljali boj znamenitega detektiva Dornerja s hipnotizerjem in morilcem Salo,
poglavarjem razbojniške mafije.
Brez sape boste spremljali Dornerja na njegovi vožnji s skrivnostno ladjo »Santo Margherito« in s strahom in grozo boste čakali, da roka pravice obračuna z morilci.
10 ur groze
je nenavadno živa povest resničnih doživljajev velikega detektiva Dornerja v boju z zločinskim podzemljem. Berite jo tudi Vi!
10 ur groze
je začelo izhajati v št. 16. »Družinskega tednika« ž dne 23. aprila 1936.
»Družinski tednik« dobite v vsaki boljši trafiki. Izhaja vsak četrtek. Posamezna številka stane 2 din, četrtletna naročnina pa 20 din. Naročila sprejema uprava »Družinskega tednika«, Ljubljana, Tyr-ševa cesta 28/1.
VAŠE BLAGOROD JE !
Čeprav Vara moramo govoriti na daljavo, čeprav Vas ne	vidimo
in čep rav tisočev od Vas ne poznamo, Vam	vseeno	lahko nekaj	pripo-
ročimo : naše male oglase.
Če kaj kupujete ali prodajate, če	iščete	znanja ali	hočete
kaj	povedati, kar naj izvedo čim širše	plasti	in od česar	hočete
imeti korist — se poslužujtemalih oglasov v „Družinskem tedniku"! Na vsako vprašanje Vam rade volje in popolnoma zastonj odgovori naša uprava. Cene naših malih oglasov so zmerne in času primerne!
hivo stala ob strani. Baron je pri tej priložnosti dokazal, kako utegne človeka par besed docela spremeniti: drugače zapeti aristokrat ie spremil tovarnarja do konca Parka in mu je stresel roko tako prisrčno in prijazno, kakor da bi mu bil že star prijatelj.
Tudi grofič se je pridružil odhajajočima; spremil je Suzano in 3e v prijaznostih, ki jih je kazal bratu, izdajal živahno zanimanje, ki ga je čutil za sestro.
Poslednji je bil Bachelin.
Pri vhodu v park je že čakal notarjev voz. Renč in Suzana sta vstopila in Oktavij se je še poslednjič Poslovil od deklice. Konj je že potegnil, ko sta Suzana in mladi grofič vzkliknila oba v en glas; »Do svidenja!«
»Nikoli!« je tiho zamrmral Rene; ha srečo se je beseda izgubila v drdranju voza.
Notar se je obrnil k mlademu možu in ga široko pogledal.
»Nikoli?« je zategnil. »Nikoli, pravite? Ali ste mar ob pamet, človek božji? Zakaj neki naj bi vas več ne bilo na grad?«
Rene je razkril svojemu prijatelju srce. Ni mu tajil svojega grenkega razočaranja; čemu naj bi se krčevito oklepal svojih namenov, je vzkliknil, ko ne more drugega učakati kakor sramoten poraz? čemu naj bi toliko trpel in se izpostavljal nezasluženemu poniževanju? Ali ni mnogo bolje, da se rajši takoj odpove vsem upom in praznim nadam in izruje to ljubezen s korenino vred iz srca, dokler se še ni utegnila razbohotiti?
»Le počasi, le počasi, prijatelj,« mu je porogljivo'skočil notar v besedo. »česa ste se pa prav za prav danes nadejali? Vaše veliko razočaranje mi daje misliti, da ste pač gojili prevelike upe. Mar ste sanjali, da vam bo mlada kontesa kar pri priči, ko vas bo zagledala, padla okoli vratu, kakor pariška pouličnica neizkušenemu študentu?
»Ne, dragi moj; v družbi, kamor Bte danes prvič stopili, kažejo ljudje svoja čustva v izredno finih odtenkih. Tu ne boste opažali vidnih simpatij, pa tudi ne odkritih antipatij; vse čustveno življenje se tu odigrava pod žezlom etikete.
»Moja sodba je, da ste doživeli veliko zmago. I grofiča i barona ste si znali pridobiti zase in graščakinja vam je tako naklonjena, da vas gre že prvi dan vabit na južino kakor dolgoletnega prijatelja — in vzlic temu tožite? Le kako morete biti tako krivični!
»Res je, priznam, gospodična Klara je bila nekoliko hladna z Vami. Kakor da bi to res kaj pomenilo! Ali naj bi se vam, kakor sem že rekel, obesila okoli vratu? Ah, ta mladina, hotela bi v enem dnevu zavojevati svet! Še v včerajšnjih sanjah si niste predstavljali večje sreče, kakor da bi jo smeli le videti in ostati nekaj minut v njeni bližini; danes ste bili dve uri v njeni družbi, pa ste obupani in obtožujete zemljo in nebo!
»Nič več ne pojdete na grad. pravite? Nesmisel, vam rečem! Prvič, že zato ne smete izostati, ker bi prišli na glas slabo vzgojenega človeka. In drugič: ali boste res imeli toliko moči in samopremagovanja, da se ne bi več potezali za naklonjenost tega čudovitega dekleta? O, ljubi moj Rene, kako srečni ste s svojo mladostjo in s svojo ljubeznijo! Jokajte, trpite — ljubezen je in ostane kljub temu najslajše na svetu. Ni je lepše, ni je dražje stvari od nje, verjemite to starcu, ki je kot notar štirideset let gledal za kulise življenja in se danes samo tega kesa, da ni...«
Gospod Bachelin je dobil barvo v lica; očitno je hotel pripovedovati o izgubljenih ljubezenskih sanjah iz svoje lastne mladosti, toda o pravem času se je še spomnil, da tudi Suzana posluša. Ošinil Je zatorej kljuse z bičem in mirneje povzel:
»Ubogajte mene, starega prijatelja, ki vam dobro želi, in pridite čim večkrat na grad na obisk! Gospodično Klaro čakajo prihodnje
dni hude preizkušnje in nič čudnega ne bi bilo, če bi bodoči dogodki njeno vedenje nasproti vam precej spremenili.
»Nič ne odgovarjate? Nič več ne Tečete ,Nikoli!1? Upam, da boste že jutri drugače govorili... Toda v Malmaisonu smo že. Jaz se peljem dalje, ker imam še važne opravke. Torej dober tek in poskušajte gledati življenje nekoliko bolj v rožnati luči.«
Gospod Bachelin je stisnil Re-heju roko in se galantno priklonil Pred Suzano, nato je pa naglo pognal po glavni cesti in zavil za prvim vogalom.
Rene je z vzdihom odprl velika dvoriščna vrata in s pobešeno glavo stopil v hišo, ki jo je bil pred dvema urama zapustil tako poln upanja. Suzana je spoštovala njegov bolestni molk; brez besed je šla z njim.
7
Osveta je sladka
Varennski grad je bil ena izmed najlepših srednjeveških aristokratskih stavb na Francoskem. Sezidal ga je Enguerrand d’Estrel-les v 13. stoletju in je v rokah njegovih potomcev srečno preživel sedem stoletij, dokler ga ni podedoval sedanji lastnik, mlad gardni poročnik. Preden so bila štiri leta okoli, je bilo na graščini hipotek, da se iz njih videla ni; dragocene umetnine, ki so jih nabrali Estrelli v dolgih stoletjih, so ravno pripravljali, da jih pošljejo v Pariz na dražbo, ko se je nepričakovano pojavil kupec v osebi gospoda Moulineta.
Bogati tovarnar je že dolgo prežal na to, da bi ujel kakšnega obubožanega grofa za svojo hčer. Najprej se je zagledal v graščino grofov Blignyjev v Touraini, toda prišel je prepozno, zakaj kupil jo je bil že neki imovit tovarnar porcelana. Ko torej z rodbinskim posestvom nič ni bilo, se je začel slavohlepni oče s tem večjo vnemo razgledovati drugod. In tako so mu obvisele oči na varennski graščini.
Bližina beaulieujskega gradu ni malo pripomogla k njegovemu sklepu. Vedel je, kakšne maščevalne naklepe kuje njegova hči pri izberi svojega bodočega moža; v račun so mu šli že zato, ker se je tudi sam želel ponašati z aristokratsko svaščino.
Res da bi se bil Gaston moral poročiti s svojo sestrično. Toda stari tovarnar si s tem ni kaj belil glavč; videl je v njuni zaroki zgolj nedolžno neresnost iz otroških let. Gaston in Klara sta skup rasla; ali je potem čudno, če sta videla drug v drugem bodočega moža ali ženo? Ne, tovarnar si ni mogel misliti, da bi hiia tu ljubezen po sredi; že zato ne, ker se v otroških letih pač ne more to čustvo razviti, pozneje se pa tako rekoč nista več videla.
Ne, ne, mladi grof in kontesa nista drug za drugega. Če bi se vzela, bi bila oba obsojena v skromno življenje, ničesar bi si ne mogla privoščiti, ko razen zidov ničesar ne premoreta. Če se vsak na svojo stran poročita, utegne biti pa za oba dobro, je modroval gospod Moulinet sam pri sebi. Ko bo grofič pod streho, tudi mladi kontesi ne bo manjkalo dobrih partij — in če ne pojde drugače, ji bo lahko še on, Moulinet, poiskal petičnega ženina — saj bo takrat tako rekoč v sorodstvu z njo!
Gospod Moulinet je imel kajpada tudi osebno zadoščenje, ko si je ogledoval sobane kupljenega gradu. Kupil si je knjige o zgodovini Estrellov in je po slikah iskal sobe, kjer je njega dni prenočil cesar Karel V. po bitki pri Nancy-ju. Seveda je pri priči sklenil, da bo sam tudi tam spal.
Njegovi hčeri Atenaidi je bilo pa mnogo manj do takihle zgodovinskih zadovoljstev. Njej je bil grad zgolj varna trdnjava, ki bo iz nje lahko vsak trenutek napadla svojo sovražnico. Največja vrlina, ki jo je imel Varenne po njeni sodbi, je bila ta, da ni od tod niti tri kilometre do Beaulieuja. Z gradu je obvladala položaj in si bo lahko v popolnem miru in na varnem izbrala uro, ko bo hotela v živo zadeti njo, ki jo sovraži kakor nikogar na svetu.
•
Dva dni sta že stanovala Ate-naida in njen oče v varennskem gradu, prav toliko, da sta si za silo ogledala grajske sobane in obhodila krasni park ter se že začenjala dolgočasiti sredi te mirne lepote — ko sta dobila brzojavko od Gastona: mladi grof je sporočil, da pride na obisk.
Ta nepričakovani prihod je deklico vrgel s tira; ne ona ne oče se ga še nista nadejala, razen tega se je pa Atenaida bala, da ne bi grofič spregledal njenih maščevalnih naklepov in jih prekrižal, že zato, da ne bi po nepotrebnem žalil svoje že itak hudo prizadete sestrične. Tedaj je v deklici na hitro dozorel hudoben načrt: maščevati se mora še prej, dokler Gaston ne.bo mogel poseči vmes. Zaročenec je napovedal svoj prihod ob treh popoldne; torej ne kaže niti minute izgubiti.
Moulinet je ravno hodil z Ga-stonovo brzojavko v roki po ve-
randi pred gradom, ko je stopila predenj njegova hči v zapeljivi toaleti za obiske in mu rekla z nedolžnim nasmeškom:
»Ali veš, papa, da morava še danes v Beaulieu?«
»In zakaj še danes?« je osuplo vzkliknil Moulinet. »Popoldne pride grof; ali se ne bi spodobilo, da ga počakava? Tudi bi doživela v njegovi zaščiti boljši sprejem: on sam naj bi naju predstavil svojim ljudem.«
•	»Prav to je tisto, kar bi rada preprečila,« je mirno odgovorila Atenaida. »Med menoj in Klaro ni treba posredovalca; mislim, da bi bila kontesa lahko po pravici užaljena, če ne bi o moji zaroki najprej izvedela iz mojih ust. In razen tega, papa... med nama... grofov položaj ni čisto tak, kakor bi imel biti... Mislim, da nama bo še hvaležen, če mu nekoliko ugladiva težave prvega srečanja s sorodniki. Ko bo zadeva razčiščena, ne bo pač nihče več govoril o starih isto-rijah, in vse pojde lepo izpod rok. Menda 'se vendar ne bojiš, da bi doživel slab sprejem?«
»Slab sprejem!« je zavpil Moulinet in se zravnalt roki je pa odločno porinil v hlačna žepa. »Moža mojih razmer, mnogokratnega milijonarja, nikjer slabo ne sprejmo. Tudi če danes ne bi imeli republike, tudi če bi še zmerom sedel kralj v Tuilerijah, bi bil gospod Moulinet tam doma kakor v svoji palači v Parizu. Slab sprejem naj bi doživel pri ljudeh, ki premorejo morda komaj 60.000 frankov rente na leto! Na, ta sprejem bi res rad videl! Le počakaj, takoj bom dal nalog, da zaprežejo gala-kočijo in da se lakeji oblečejo v slavnostno livrejo.«
»Ne, papa!« je odločno odkimala Atenaida. »Narobe, peljala se bova v najpreprostejšem vozu, kar jih premoreva. Samo nikake baharije z našim premoženjem! čim bogatejša sva, tem skromneje morava nastopati. Najinemu luksusu bi se posmehovali, najina preprostost jim bo pa imponirala.«
»Misliš?« je zategnil Moulinet.
»Jaz pa le pravim, da bi kratke lakajske hlače in svilnate nogavice napravile velik vtis. Nu, zanesem se na tvoj boljši okus, že zato, ker poznaš šege in navade velike gospode... Kar pripravi se, takoj bom dal zapreči.«
četrt ure nato sta se peljala Atenaida in njen oče v lahkem vozičku po prašni cesti v Beaulieu.
•
Kakor je bilo pričakovati, je Rene Derblay pozabil svoje v obupu skovane trdne sklepe in je spet prišel na grad na obisk. Mnogo je temu pripomogel baron; zakaj drugi dan po Renejevem obisku na beaulieujskem gradu se je strastni oboževalec tehniških ved že na vse zgodaj prikazal v plavžu in si je kaj kmalu tako zamazal obleko, da mu je moral Rene drugo posoditi. Kajpada ga je tudi pridržal pri kosilu. Ali se je po vsem tem Rene mogel še dalje delati užaljenega ih bojkotirati tako ljubeznive sosede?
Tako je Rene brez očitkov vesti stopil na teraso, kjer je bil dva dni prej prestal dve tolikanj mučni uri. Grajska gospodična je bila z njim prav tako mrzla in nebrižna kakor pri prvem srečanju; toda to pot se mladi mož ni plaho ne v zadregi umaknil sam vase! Ne, to pot je ošabno in prezirljivo vedenje mlade kontese jelo dražiti njegov ponos, čim bolj se je grofična delala, da ga ne vidi, tem bolj ga je obhajala neupogljiva volja, da jo prisili, da ga bo morala videti.
Graščakinja je bila ena tistih srečnih natur, ki jih je narava obdarila s krotkim značajem: takšne volje, kakor je bila prejšnji dan, jo bo prav gotovo videlo tudi prihodnje jutro. Rene ji je - bil od prvega trenutka simpatičen, in dobri vtis, ki ga je dobila o njem, je ostal neizpremenjen. Zato ga je vselej sprejela z isto prijazno naklonjenostjo kakor prvič; to je mlademu možu očitno dobro delo, saj je lahko mnogo bolj neprisiljeno nastopal, kakor bi sicer.
Baronica si še ni bila na čistem, kakšen človek je prav za prav mal-maisonski gospod; zato se je zapletla z njim v razgovor in ga zraven neopazno proučevala. Ugotovila je, da je Renč ljubezniv kavalir, čeprav si ne prizadeva, in zanimiv mož, čeprav se ne kaže takega. Spoznala je, da se njegove umske vrline ujemajo s telesnimi: od tistega trenutka je gospod Der-blay vidno zrasel v njenih očeh.
Tisti dan, ko sta se Moulinet in njegova hči odpravljala na grad
Beaulieu, Je mladi svet igral na
grajskem dvorišču kroket. Rene in Bachelin sta sodila, baron, Oktavij, Suzana in baronica so pa igrali. Skozi odprta okna salona sta graščakinja in kontesa opazovali igralce in poslušali udarce in vesele vzklike zmagovalcev.
Ravno sta sodnika odločila neki sporen udarec v baronovo in Suzanino korist, ko se je zdajci ustavil neki voz pred grajskimi vrati in tisti mah obrnil nase pozornost vseh.
Kakor bi trenil se je Igralska družba raztepla vsak k svoji garderobi, nato so pa vsi odhiteli v salon. Medtem je bil že lakaj prinesel graščakinji posetnico.
Osuplo majaje z glavo je grofica brala na glas:
»Gospod in gospodična Moulinet.«
Dolga tišina je sprejela te besede, kakor da bi bili vsi slutili, kako usoden dogodek se bliža.
Baronica se je prva opomogla. Tlesknila je z rokami in vzkliknila:
»Ta je pa vendarle nekoliko prehuda!«
Dragi čitatelj!
Naš brezplačni ponatis je pri koncu. Izdali smo ga za Vas; hočemo Vam dokazati, da je roman, ki ga priporočamo in ki pravkar izhaja v »Družinskem tedniku«, dober in zanimiv. Mislimo, da se nam je ta dokaz posrečil.
Prihodnja nadaljevanja »Kontese Klare« so še lepša, še zanimivejša. Ker Vas bo gotovo mikalo vedeti, kako se bo razpletla ljubezenska zgodba, Vam priporočamo, da se naročite na »Družinski tednik« ali ga pa vsak četrtek kupite v svoji stalni trafiki.
»Družinski tednik« naročite pri upravi »Družinskega tednika« v Ljubljani, Tyrševa cesta 29/1. Četrtletno stane 20 Din, polletno 40 Din in vseletno 80 Din. Posamezna številka po 2 Din. Na željo Vam uprava pošlje 1 številko zastonj in neobvezno na ogled.
»Družinski tednik« prinaša razen velezanimivih romanov še mnogo drugega zabavnega, koristnega in poučnega branja. Vsakdo, kdor se nanj naroči, mu ostane zvest. Pristopite v krog njegovih čitateljev tudi Vi!
Sedite torej in pišite še danes po eno številko na ogled! Lahko pa dobite že danes nadaljevanje tega ponatisa v vsaki boljši trafiki A 2 Din. Zahtevajte izrečno štev. 21 z dne 28. maja 1936.
Uprava »Družinskega tednika« Ljubljana, Tyrševa 29/1.
MULI OGLASI
Male oglase socialnega značaja računamo po 25 par ta besedo, trgovske in podobne pa po 60 par ta besedo. Preklici In trgovsko-obrt-niSki oglasi, ki nimajo prodajnega anataja, stanejo po 1 Din ta besedo. — Za vsak mali oglas Je treba le posebel plačati davek v tnesku 1’60 Din. Kdor želi odgovor, dostavo po polti ali le ima oglas iifro, mora doplačati le S Din. — Mali oglasi se plalajo vedno vnaprej, In sicer po poitni nakaznici, po po-Itni položnici na ček. ra£un »Družinski tednik« uprava, Ljubljana 16.393, ali pa v mamkah obenem z naročilom.
Dcpis ovanjc
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za Iifro al» dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
ŽELIM SPOZNANJA Z DEKLETOM, vdovo
ali ločenko do 35 let. Ponudbe na upravo »Druž. tednika« pod Iifro T. C. 64.
DEKLE, SIMPATIČNO, PONOSNO In dobrega srca želim spoznati. Obisk kina, kavarne »n nedeljski izleti. Eventualno tudi resna kombinacija. Dopise (anonimnost strogo zajamčena) na upravo »Dr. ted.« pod šifro »Inteligent in inteligentka«.
TRI MLADE LJUBLJANČANKE žele znanja
s tremi gospodi; prednost imajo akademiki. Ponudbe s sliko pod šifro: »Marjetice«.
DVIGNITE PISMA: »Lepši dnevi«, »Ljubezen in prijateljstvo«, »Pomlad 24«, »Srečen zakon«, »Mane in France«, »Tekstilna delavka«, »Svobodna profesija«.
INTELIGENTEN GOSPOD, plemenitega značaja, išče saradi pomanjkanja znaastva ravno tako inteligentno tn prikupno gospodično za skupne izlete. Dopise na upravo t^ga lista pod Šifro »Plemenit značaj«.
KROJAŠKI POMOČNIK želi znanja s boljšim dekletom a dežele. Slika zaželjena. Ponudbe ua upravo pod »Notranjec«.
FANT 8 PREMOŽENJEM tšče znanja s dekletom do 24 let v »vrbo ženitve. Ponudbe na upravo pod šifro »Pomlad 24«.
Službe
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov S Din. Najmanj 10 besod.
DEKLE	IZ	BOLJŠE DRUŽINE sprejmemo
v pisarno in trgovino. Pogoj simpatičen na stop in	absolutno zaupanje m	poštenost	ter
eventualno	znanje nemščiue.	Ponudbe	na
upravo	pod	»Takoj«.
Jnfcrmaci/c
Vsaka beseda 1 Din. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
POTNIKA Z AVTOM, ki potuje po Sloveniji in se ustavlja tudi po vaseh, prosim za obvestilo, če lahko vzaine s seboj sopotnika in koliko računa kilometer. Dopise prosim na upravo pod »Reklamna akcija«.
Kozmetika
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro al» dajanje naslovov S Din. Najmanj 10 besed. BARVANJE LAS ni več potrebno prt strd kovnjakih. ker si Jib s Oro-barvo za lase, ki Jo dobite v črni, rlavt, temnorjavt. svetla rjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barva In Je postopek selo enostaven tn stalnost barve zajamčena. 1 garnitura > navodilom stane Din 80*—. Po pošti razpošilja parfume rila Nobilior. Zagreb. Pica 84.___________________
IZPADANJE LAS IN PRHLJAJ prepreči samo znano sredstvo Voda Iz kopriv. Lasje posta nejo spet bujni, vrne se |im lesk in posta
nejo popolnoma zdravi, če Jo redno dvakrat na teden uporabljate. ] steklenica s navodl lom stane Din SO*—. — Po pošti raspoillja parfumerija Nobilior. Zagreb. Illca 84
ESENCA IZ KOPRIV Je že davno preizkušeno oajboijše In najzanesljivejše sredstvo proti prhljajem In Izpadanju las. 81abt In zanemar jeni lasje dobe v oajkrajšem času mladostno bujnost In lesk. 8teklenlca t navodilom Din 30*—. — Naroča se pri: Nobilior parfumeriji. Zagreb. Illca 84	____________________________
LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih ie v kratkem času, če se masira s čudežnim eliksirjem »Bau de Labore«. 1 steklenica a natančnim navodilom stane Din 40*—. Po pošti razpošilja parfume rija Nobilior. Zagreb. Ilira 84.
Predam
Vsaka beseaa 26 ab 60 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
INTIMNI ŽENSKI KOLEDAR za leta 1936 do 1942, velikost noteza, 180 strani, izd. A srbohrv.. Izd. B slov., mora imeti vsaka do zorela šena, da se pouči, kako ze lahko brez fizične ali moralne škode na versko in medicinsko neoporečen način trajno izogiba nezaželjenemu spočetju. V zaprtem pismu po povzetju Din 40*—. Naroča se pri Ženko M, Ramuščak, Zagreb, Maruličev trg 6.
MAKULATURNI papir kupite poceni. Obrnite se na upravo »Družinskega tednika«._____________
Take zadovoljni kakor so drugi boste tudi VI, če naročite prvovrstno uro budilko • sliko prečudeine Marije s Brezij. Izdelava v naravnih barvah le tako okusna In lična, da bt Že zato ne smela taka ura manjkati v prav oobenl hiši 6e posebna privlačnost Je Marija, ki gleda Izza Gord na nas. ki pričakujemo njene tolažbe. (Jre so okusno iz delane, so trpežne In zelo poceni. Prvovrstna Din 107*—, Din 98 - In Din 87*—. Naročite po dopisnici s navedbo natančnega naslova. Pošljem tako) po povzetju. 8e priporoča Zdravka Rant. urar. Jesenioe-Fufine.
Stanovanje
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed LEPO DVOSOBNO STANOVANJE e pritiklinami iščem. Ponudbe z označbo lege in na jemuine poslati na upravo lista pod: »Mirna, točna stranka«.
Kupim
Vsaka beseda 25 ali 60 par. Davek 1*50 Oin Za Šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
ŠPORTNO KOLO, dobro ohranjeno želim ku piti. Ponudbe prosim na upravo »Družinskega tednika« z označbo cene in detajlnega popisa pod »Takoj plačam«.
Ženitve
Vsaka beseda 50 par. Davek 1*50 Din. Za šifre ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
SIMPATIČNO GOSPODIČNO, dobro gospa dinjo, staro 20 do 21 let, vajeno vodstva večjega gospodinjstva In ki jo živela na kmetih ter Ima po možnosti tudi doto. iščem za svojega sina na veliko posestvo. Dopise na upravo pod »Delavne roke, plemenit značaj«. Diskrecija častna zadeva.
lCuc{a oč
trdo kožo in zarasle nohte Vam brez bolečin odstranimo ter noge strokovnjaško zmasiramo v naši pedikuri Obiščite nas, prepričajte se! Nega nog 10 Din!
Ljubljana, Selenburgova 7
Vsega v izobilju
za malo denarja v veliki Izbiri frenchcoatov, hu-berfusov, pumparic, perila itd. pri
PRESKERJU, Ljubljana
Sv. Petra testi 14
K
POZOR GOSPODINJE I
Najceneje ate postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki RUOOLF VELEPIC
trgovina s kurivom LJUBLJANA VIL
Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 2708
Prvi poskus
stalni odjem
Odkao- 3) Din3 3222 -44800 (WbeMrM««A'
4844-24
Odbr a ? - 30 D!»5$ 58 41-64805	0dbr30*3J'“6a
0d-bn30-33 PinS9.-6622-44709	0d.be3*i*38	»'79?
4645-12
1b21z6UM
4645-12
Izdaia za konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuža« novinar. Odgovarja Hugo Kan. novinar. Silaka tiskarna Merkur d, d. v Ljubljani; aa tiskarno odgovarja O. Mihalek. vsi v Ljubljani