223
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J a r o s 1 a v.
6.
Pri šahu perzijanskem.
Sah je liže vedel, da pridemo. Samo to je še belilo glave mnogim Perzijancem, da bi vestno in točno se izpolnile vse predpisane posameznosti. Pred mestom smo, ali va-nj še ne smemo. Šlo je pismo za pismom, izjava za izjavo, tajni pisarji in zaupljivi berzoseli so bili vedno na potu med Teheranom in našim stanom, samo da bi se nič ne opustilo, nič prenaglilo, nič pregrešilo. In čemu? Sloveč zvezdogled ispahanski je bil uže poprej določil, kateri dan, katero uro in minuto morajo poslaniki v Teheran stopiti, da bode vse srečno se izšlo. To je v posebnem pisanji objavil tudi dvora šahovemu. Na vsak način je bilo toraj treba natanko se držati določbe. Iz Teherana nam je več ur daleč naproti prišlo 600 konjikov šahove životne straže s plemiči dvorskimi na čelu, da nas slovesno spremijo v mesto.    Opravili  smo  premnogo  dvorljivosti  drug dru-
224
gemu, in mi načelniki poslanstva smo vedno gledali na to, da nismo storili ne več ne manj kakor Perzijanci. Tako, na primer, smo oboji ob enem se zemlje dotaknili, kedar smo se pozdravili. Zunaj mesta so nas pričakovali životni čuvaji kraljevi, in tu smo se dalj časa zabavali z različnimi rečmi zgolj zato, da smo se mudili in nismo poprej stopili v mesto, kakor je bilo določeno. Naposled smo vendar prilezli v predmestja. Naš spremljevalec Aga Mir je imel natančno uro, po kateri je meril našo hojo in ježo, da se je v vsem točno vjemala z zvezdogledovimi določbami. ;^Se deset minut imaš", omenil je pologlasno, „tedaj le počasi !^^ Kmalu na to je zaklical: „Sedaj pa hitreje!" In zopet čez nekaj hipov: „Počasi, počasi!^^ Naposled je zavpil: „Sedaj pa le!" in ta hip je stopil moj konj skozi mestna vrata. „Hvalo Bogu!^' zavriskal je Aga Mir, in obraz se mu je veselja posvetil. „Kakor nalašč, ravno pravi hip! Kako mi to dobro de!"
Jezdili smo po ulicah in cestah teheranskih tako dolgo, da smo prijezdili do poslopja prvega ministra Hadši Ibrahima. Ta slavni mož je bil takratnega šaha na prestol posadil. Kmalu je prišel Ibrahim, da nas sprejme in pozdravi. V razgovoru je pokazoval zdravo pamet, odkrisosrčnost in dovolj duševne sile. Ko smo se po dolgem obravnavanju pomenili zastran naslovov, nagovorov in drugih dvorljivosti, ki so navadni ob zaslišanji, prišla je ura, ob kateri smo smeli stopiti pred veličastvo perzijanskega kraljestva. Sijajno opravljeni smo jezdili h kralju, po ulicah pa se je kar trlo ljudi, ki 80 v nas zijali, in celi oddelki vojakov peš in jež v azijskem nagizdju so izdrževali red. Na preddvoru šahove palače stali so in nas pričakovali dragoceno opravljeni konjiki. Od tu smo prišli na vrt pred sprejemno dvorano, in tu še le smo se prepričali o sijajnosti perzijanskega dvora. Tu so stali vsi princi, plemiči in dvorjani, pa viši državni služabniki vsak pri svojih, vsak po svojem zvanju od častnika pri vratih pa tje do pre-stoljenaslednika Abbas Mirze. Vsak je imel zlat ročaj pri meču, in kašemirski šal okrog života ovit. Nad vse pa je sijal kralj sam. Bledemu lepemu obrazu se je vrlo podala dolga črna brada, po obleki pa je bilo našitih toliko dragih kamnov, da je kar vid jemalo, dokler je kralj na solncu stal.
Vzdigneta se obrednika ter se slovesno bližata prestolu.   Po dvakratnem   priklonu  spregovori  sprejemnik prošenj:   „Stotnik Malcolm, poslanik namestnega kralja indijskega,  prišel je k tvoji visokosti."    Na to je kralj mene   pogledal  ter glasno  reivel:   „Dobro  došel!"    Ko smo se tako pozdravili, stopali smo potem po stopnicah v dvorano,   in  postavili se vsak na svoje zaznamovano mesto.. Odprli so pismo namestnega kralja, ki so ga do sedaj nosili v malih zlatih neškah, in prečitali ga.   Potem me je začel šah izpraševati, kako je kralju angleškemu, kako namestniku indijskemu, kako sem bil spre-jeman po  Perziji,  ali sem  zadovoljen,   in drugo  tako. Zaslišanje je trajalo 20 minut, ko je bilo pri kraju, šli smo od kralja.   Pozneje sem bil še več potov pri njem, mnogo me je izpraševal,   kako  vrejena je pač država angleška,  kako se ima njen vladar itd.   Dvoje mu kar nič ni bilo po volji:  prvič, da ima kralj angleški samo eno  ženo,  drugič,  da  ga  zakoni  omejujejo v oblasti. ;,Tat[a mogočnost sicer dolgo traje",   omenil  je   smehljaje ,   „ali nima pravega  užitka in  moči,  kakor moja. Grledi,  tu stoje Soliman,  kan Kadir in drugi velikaši moje kraljevine, in jaz morem vsem glave posekati, ako bi hotel."   In obrnivši  se k  dostojanstvenikom omenil je: „No, povedite, ali je res ali ni?"
„Res je, ti moreš, samo da hočeš!"   odgovorili so vsi od kraja.
Celo vrli minister Ibrahim je bil pozneje žrtva sa-mosilstva in trme kraljeve, da-si ga je le on posadil na prestol. In tega ministra se je kralj še vendar nekama bal! Kedar je kralj po otročje razsajal in razne bedarije uganjal, tedaj so ga ljubljenci njegovi strašili z imenom ministrovim, češ, da „Ibrahim gre, Ibrahim gre!^^ da so ga spametovali in ugnali. No, in tudi ta vrli možak je padel kot žrtva samosilja in trme kraljeve. Vse to je Ibrahim tudi sam slutil, ter je poslaniku pri slovesu naravnost omenil. Dve leti pozneje je Ibrahim umrl okrutne smrti. Po barbarskem običaju perzi-janskem je zadela nemila sodba tudi sinove in brate njegove; ene so pomorili, ene oslepili, vsi pa so prišli ob premoženje. Zaco pa je kralj pozneje ob važnih zadevah na vso moč pogrešal svojega modrega ministra, in je več potov potožil: „Kje je Ibrahim, kje? On edini je znal kralju svetovati."
Take okrutnosti so bile nekaj vsakdanjega na Per-zijanskem. Malcolm se je seznanil slučajno z nekim deželnim načelnikom po imenu Rica Kuli kan. Ta stari plemič je bil oslepljen v onem času, ko ste se rodovini Cend in Kadšir prepirali za prestolj perzijanski. Povedal nam je zgodbo svoje nesreče, pa ne zato, da bi ga pomilovali, ampak zato, da bi nas zabaval, kajti v deželi, v kateri se take in enake okrutnosti pogostem nahajajo , smatrajo se kot navadna dogodba, in se ne zde tako grozne, kakor drugi, ker jih niso vajeni.
;,Jaz sem bil iskren privrženec Kad-:irovemu domu", pričel je pripovedovati stari mož,  ki je nosil sedaj svileno obvezo preko praznih oči. ;;Ko sem pozneje prišel v roke podli rodovini Cendovi, čudil sem se,   da me ni zadela huja kazen.    Poslali so  nekega hlapčona s skrhanim nožem, da mi oči iztakne.   Jaz sem mu ponudil 20 tomanov,   da bi mi z mojim žepnim nožičem o(^\ iz-taknil, pa ni hotel.    Pital me je s hudobcem, očital mi je, da sem mu bil brata ubil, in obžaloval je le to, da nima dovoljenja umoriti me. Jaz sem se vlegel na hrbet, češ, da sem pokoren. On je brzo zavihal rokava, vzdignil nož in mi hotel poklekniti na prsi.  Jaz pa sem nenadoma nogo vzdignil, ter ga tako silno sunil v trebuh, da se je kar prevrnil.   No,  da si ga ti videl, to bi se bil smejal.    Jaz šinem po konci, on tudi, ali ker je bil močneji od mene, pomedel me je na tla, in oči iztaknil. Rani ste se kmalo zacelili, in ko je rodovlna Kadširova zopet na površje splavala,  bil  sem bogato nadarjen za prestale muke.    Ničesar mi  ne  manjka,   živim  v tako lepem miru,   da   malokdo tako pri nas,   če tudi dobro vidi.    Kedar se primeri,   da izgine denar iz blagajnice, pravi kralj: „E, ubogi Rica Kali kan! Pustite ga!" No, poslanik moj, ali nisem pri vsej slepoti bolje zavarovan proti nesreči,  kako? da imam najbolje oči?   Na to se je glasno zasmejal.
Mnoge pokrajine perzijanske so prekrasne, in bogate prirodnin, tudi zemlja je bila svoje dni dobro obdelana. Ali ljudstvo vendar huje in huje leze v siromaštvo, da-si je bogato nadarjeno in primeroma visoko naobraženo. Perzija je izsesana od prevelikih davkov. Po cele vasi se izselijo in umaknejo v oddaljene kraje, kamor roka tlačiteljev ne more seči, ostale pa, ki se upirajo lakomnim davkarjem, grozno kaznujejo. Pobero jim imetje, pokončajo poslopja, in polje se zaraste z grmičjem in, mladim lesom, ali pa kar pusto in zanemarjeno leži.