reportaža
IZRAELSKI FÍLM^^^H
V KOMPAKTNEM PRELETU
Bližnjevzhodna eksotika pač ni vse, kar zmore očesu filmofila ponuditi Izrael. Poleg opaznih avtorskih pečatov tamkajšnjega long-feature cvetobera ponuja dežela tudi nemalo receptov na področju kulturne politike in organizacije:
Navkljub svoji majhnosti uspešno lovi ravnotežje med t.i. filmom nacionalnega pomena ter poputističnimi komedijami, pri čemer obilno asistirajo tudi tuje koprodukcije.
pionirji
Filme so eksotike žejni na izraelskih tleh snemali kajpada že pred Izraelom, prvi dolgometražnik je tam newyorška družba Kelem posnela !. 1912. Prvo filmsko podjetje z imenom Moladet je v Palestini ustanovil sovjetski ¡migrant Nathan Axelrod, ki je I. 1933 tudi pro-duciral prvi igrani film, Potnik Oded. Po razglasitvi samostojne židovske države so I. 1950 nastali Studii Geva in leto kasneje Studii Herzlyia in se sprva ukvarjali s cionistično propagando vseh formatov. Vse do letošnjega filmskega festivala v Jeruzalemu so prvenstvo med igranimi filmi pripisovali iz Anglije uvoženemu Thoroldu Dic-kinsonu, ki je I. 1955 v akcionerju Gi-vah 24 Eyina onad (Grič 24 ne odgovarja) obnavljal nedavno vojno za neodvisnost. Letos pa so odkrili domnevno izgubljeno kopijo filma Hafuga, vojne 50's limonade Amrama Amarja, ki ga je ta posnel kar pet let prej — in tako festivalski katalog oskrbel s tole navedbo: »Don't let the synopsis mislead you... Please bring the accessories needed for a cult movie«, karkoli že to pomeni.
specifičnost »bourekas«
Izrael ni običajna država, vsi njeni prebivalci so imigrantje. Ugodna posledica tako nastalega mikrokozmosa kultur je potem v šestdesetih različnost filmskih govoric izraelskih avtorjev. To obdobje pa je vseeno zaznamovalo še danes osnovno notranje nasprotje ži-dovstva, to je diskriminacijsko razmerje med evropskimi Aškenazi in orien-24 talskimi Sefardi. Gre za odnos, ki seje utrdil že v prvih dneh cionizma in se dnevno reproducirá na slehernem družbenem nivoju.
Filmsko ga zajema povsem specifičen žanr »bourekas«: gre za semi-folklorne komedije o orientalskih Židih, ki so zlasti cvetele v šestdesetih in sedemdesetih letih. Še pred njihovim razcvetom se je etnično razredna delitev med zahodnimi in orientalnimi Židi
1991 BOU!» UÍ "T i n *> P U ÏM * D n H'IDI
NASLOVNICA MESEČNIKA IZRAELSKE KINOTEKE
pokazala v otroških filmih petdesetih let. V Dan quixote and Sa'adia Panza,
Axefrodovem filmu iz I. 1956, je tako povsem jasno, kdo servira koga. Kakorkoli že, bourekas so v desetletju 1967-77 postale absolutno dominanten žanr; če pa gledamo izraelsko filmsko zgodovino kot celoto, nam služijo kot sinonim populistične zabave, večinska protiutež art kinematografiji, ki se v deželi pojavi kot reakcija na francoski novi val. Z uspešnim startom v zgodnjih šestdesetih so bourekas pomagale graditi domačo filmsko industrijo, še najbolj prek kasneje po »Can-nonu« slovečega Menahema Golana in Ephraima Kishona. Slednji je bil I. 1964 režiser in scenarist filma Sailah Shabati, ki je žanru retroaktivno obveljal za arhetip, se po gigantskem odzivu domače publike celih šest mesecev obdržal v newyorškem kinu Littie Carnegie Theater, bil nominiran za Oskarja, prejel nagrado Združenja hollywo-odskih dopisnikov in odprl berlinski festival. Vzpostavil je normo lokalne
komedije, ki je predpisovala groteskno igro in parodiziranje filmskih značajev. Dovolil si je tudi kritiko vlade, ko je ošvrknil dotedanji sveti kravi: cionistično gibanje in institucijo kibuca. S tem, da je smešil tudi Aškenaze, je Sallah Shabati uvedel njihov odgovor na bourekas, imenovan »gefilte-fish« filmi. Žanr sta vzpostavila Kuni Lemel (1968), za današnje gledanje pregleda-liški, prestatičen film Israela Bekerja ter dve leti mlajši znova (!) Golanov film Lupo. Nadaljevanje prvega je z naslovom Kuni Lehmel in Tel Aviv I-1976 posnel Yoel Ziiberg, nadaljevanje drugega pa istega leta Boaz Davidson z naslovom Lupo in New York. Šele obe zvrsti komedije sestavljata vsebino današnjega pojma bourekas; termina naj bi se spomnil Davidson, največji donosnež takoj za Golanom-Njegov opus je tipičen za razvoj žanra: od značilnih naslovov Charlie vekhetzi (Charlie in pol, 1974), Snuker (Biljard, 1975) ali Mishpakhat Tzan'ani (Družina Tzan'ani, 1976) je žanr ob koncu
desetletja doživel mutacijo v mehko-porno smeri. Tedaj (1977) je Davidson posnel največji domači box-office hit, ki ostaja nepresežen: v državi s 3.5 milijona ljudi so za spolno sproščeno inačico Ameriških grafitov Lemon Popside (Limonov sladoled, prvenec v trilogiji) prodali 1.3 milijona vstopnic! Prav tako zanimiv je osamljen fenomen Urija Zoharja, morda celo najvažnejšega izraelskega režiserja. Ta je s filmom Luknja v luni (Ho\e in the Moon) I-1965 poskusil konkurirati bourekas z vpeljavo absurda parodičnih in horror ekstravaganc, pet let kasneje pa posnel legendarno zbirko pythonovskih skečev Lui. Po komedijah različnih kvalitet je Zohar I. 1976 javno zavrnil najvišjo državno nagrado in se leto kasneje nerazložljivo odrekel posvetnemu življenju ter posta! ultra-ortodoksni vernik v Jeruzalemu!
AVTORSKI FILM
Rastoči popularnosti komedije se v šestdesetih letih na sicer mnogo manj hinožični osnovi pridružijo vplivi evropskih gibanj: že preteklega italijanskega neorealizma, francoskega novega vala ter novega nemškega fil-nna. Prepustila se jim je zlasti mlajša generacija cineastov: Yitzak Yeshurun in pa Yehuda Ne'eman, avtor Obleke iz '•.1970, ter Jacques Worry Katmor z genskim primerom leto prej. Ti avtorji s nermetičnim, introspektivnim filmskim Jezikom predstavljajo najostrejšo reakcijo na populizem bourekas, čeprav bi Jirri lahko včasih pripisali nekritično Prisvajanje novega vala; Obleka in ženski primer sta tako že mali hommage Godardovemu A bout de souf-Poznavajoč originale nas lahko ci-tatnost tematskih poudarkov, imitiranje dialogov ali raba narativnih in kinema-tičnih kodov kvečjemu zabava, ne pa tudr umetniško zadovolji. Izogibaje se vdoru lokalnega v svoje filme, so ti avtorji namenoma poudarjali univerzal-nc?st, junakom pozabljali dajati imena a[i pa jih opremili z izrazito nežidov-skimi imeni, francoskim ali angleškim stangom ter neskončnimi dialogi o »tujini«, torej Evropi. Povsem obratno kot Rossellini s svojim dokumentarizmom *[vljenja uiice so režiserji svoje junake zaprli v nekakšen socialni in hostorični Vakuum. Treba je bilo naprej, kontrast ^ed bourekas in artisti je izgubil svojo *ačetno produktivnost...
Kje smo danes
Jutranje židovske konflikte so tudi na p|atnu zasenčile zunanje okoliščine
številnih vojn z arabskimi sosedi, do !. 1978 predvsem v nam dobro znani heroični maniri črno-bele karakterizacije likov. Takrat se optika spremeni s filmom Khirhet Khizah Rama Levija, ki ga je predvajala tudi jordanska TV in so ga obtožili PLO-jevske propagande.
Po vojni z Libanonom !. 1982 pa so za recepcijo levičarskih stališč filmskih avtorjev, t.i. »palestinskega vala«, nastopili boljši časi: Hamsin Daniela Wachsmana je 1.1982 prejel lokalnega oskarja, ki ga podeljujeta ministrstvo za gospodarstvo in industrijo ter ministrstvo za izobraževanje in kulturo. Tudi pri nas smo gledali film Urija Ba-rabasha, ki je to nagrado prejel dve leti kasneje — Za rešetkami (Beyond the Walls), kandidiral je tudi za oskarja pri MPAA, medtem ko je na festivalu v Benetkah dobil prvo nagrado kritike. Eden najboljših je v teh okvirih tudi vizualno zelo močan film Avanti Popoio Rafija Buhaeeja, ki obdeluje pobeg dveh egiptovskih vojakov s prizorišča šestdnevne vojne.
Vseeeno gre za smer izraelske kinematografije, ki po mnenju nekaterih navkljub objektivnejšemu upodabljanju znotraj reprezentacijske zgodovine konflikta še vedno ostajajo znotraj generalnega okvira in ideoloških predsodkov cionizma. Namesto da bi zavzeli nedvoumno ideološko stališče, filmi ostajajo pri izraelski zmedenosti ob spoznanju Drugega, ki je tudi Palestinec, ki je tudi žrtev. Protislovja in nedorečenosti zato načenjajo dinamiko »novodemokratičnih« izdelkov, pa še vrata do podpore javnosti jim odpirajo. Poleg filmov palestinskega vala, kamor sodi tudi letošnji hit Erana Rikli-sa Cup Final, se po besedah direktorja kinoteke g. Garbouza, ki sodeluje v 5-članski scenaristični komisiji, začenja pravi val shuru-izma. Kinoteka, ki se poskuša tudi kot pro-ducent, je namreč letos 50.000 $ vložila v tekoči projekt Tel Aviv Stories, ki naj bi spominajal na omnibus Scorse-seja, Coppole ter Allena. Gre za oponašanje lanskega filma Savija Gaviso-na Shuru, urbano komične zmesi Pedra Almodovarja, Woodyja Allena in Akija Kaurismakija, ki si poleg zelo gledljivega prepisovanja od vzornikov jemlje čas za norčevanje iz židovske obsesije s psihoanalizo. Cinemateque po nekaterih prostorskih težavah na začetku delovanja danes domuje v 4 milijone vredni palači, ki najbolje ponazarja uspešnost sistema donator-stva, mecenstva in fondacij v glavnem ameriških Židov, kar je v Izraelu zna-
čilnost vseh kulturnih segmentov. Ponazarja tudi izrazito pozitiven odnos mestnih oblasti do vloge in širjenja filmske kulture! Izdajajo istoimenski filmski mesečnik, ki je po propadu če-trtletnika Film (Kolnoa) edina filmska revija v državi.
organizacija
Mlada država je k filmu pristopila kar-seda plansko, vendar so se razmere stalno spreminjale na bolje: ko se je po uvedbi televizije I. 1968 legendarno ogromen obisk kinodvoran rapidno zmanjšal, so distributerji odgovorili z izostrenimi merili uvoza filmov in povečali število držav dobaviteljic. Samo za primerjavo: film je v šestdesetih letih veljal za uspešnico pri 600.000 do milijon gledalcev. Danes zadošča 100.000 vstopnic.
V začetku sedemdesetih let je vlada krila kar tretjino kreditov tujim partnerjem v koprodukcijah, uvoz filmske tehnike pa je bil oproščen carin. L. 1973 se je to spremenilo. Filmski center je pričel s sistemom finančnega nagrajevanja visoko kvalitetnih filmskih projektov ne glede na komercialni potencial. Namesto oprostitve davkov je po merilih kakovosti uvede! tri stopnje davčnih olajšav: vedeti moramo, da je Izrael ena redkih držav, ki pozna t.i. »entertainment tax«! Tretja novost je bila takrat uvedba denarnega sklada, namenjenega scenaristom, ki za svoje projekte niso našli podpore. V I. 1973 sega tudi ustanovitev telavivskega filmskega inštituta in kinoteke (ta še v Jeruzalemu in Haift). Nadomestila za plačilo davka, ki so ga šele 1.1979 znižali s 140% (!) na 30%, je zagotovila vlada, ki pa zneska kljub visoki inflaciji ni poviševala. Po valu pritožb je poskusila z naslednjo potezo: vsako kino vstopnico za tuji film je obdavčila z 1% in zneske prelivala v domačo produkcijo. Kriterije za to določa komisija, sestavljena iz združenja producentov, združenja režiserjev, vlade in distributerjev! Leta 1989 sta ministrstvi za izobrazbo in kulturo ter za industrijo in trgovino ustanovili sklad za promocijo kakovostnega izraelskega filma, ki prek direktnih investicij v produkcijo nadaljuje dejavnost telesa, ki je s tem imenom že obstajalo pred desetletjem.
TOMAŽ KRŽIČNIK