JUBILEJ DR. VIKTORJA KUDELKE
Ujeti v dragocen in spoštljiv okvir znano osebnost je peresu kudelkovslcega tipa lahko in mimogrede, kjerkoli in kadarkoli, ne le ob častitljivih obletnicah. Portretiranje Viktorja Kudelke, ki nedvomno je znana osebnost na Moravskem in Češkem, se kaj lahko razvodeni ob izrazito živem, da ne rečem igralskem liku in ob vrsti njegovih življenjskih vlog: strokovnjak za področje južnoslovanskih literatur, posebej za zgodovino slovenske književnosti, prevajalec naše literature, literarni teoretik, vidno ime češke gledališke publicistike, v zadnjih letih pa je Viktor Kudelka na platnicah knjig uspešnic o pisatelju Karlu Čapku. »Saditi rožice« po Kudelkovo - z žvrgolenjem literarnih citatov in iskrivih domislic - bi kot ustrezen izrazni način želele posnemati vrstice o njem v njegovem jubilejnem letu. Iz-cimil bi se ponaredek, ki bi ga naš jubilant v svoji literamo-teoretični vlogi zavrnil. Raje zato v portretiranju kar po ustaljenih poteh.
Rojenje 25. februarja 1929 v literarni Bezručevi pokrajini (v Frydlantu nad Ostravico), pa tudi življenje ga je podobno kot pesnika Petra Bezruča zaneslo v Brno, v katerem je Viktor Kudelka študiral in se v tem mestu veliko bolj za stalno naselil kot pa njegov pesniški rojak. Na filozofski fakulteti v Brnu je v svojih študijskih letih pridobival znanje o slovanskih literaturah pri slovitem češkem komparativistu Franku Wollmanu, ki je odličnega študenta po diplomi 1953 sprejel kot aspiranta na Slovanski inštitut pri Češkoslovaški akademiji znanosti. Viktor Kudelka je pri svojem univerzitetnem učitelju osvojil doktorski naslov s še kako slavistično temo Jan Kollär in prerod Jugoslovanov, t.j. s problematiko »slovanskega juga«, ki jo je kot literarni zgodovinar intenzivno spremljal v nadaljnjih ustvarjalnih letih v vrsti svojih znanstvenih razprav, objavljenih v čeških in slovenskih strokovnih revijah in zbornikih. Iz Wollmanove literarne slavistike je Viktor Kudelka znal potegniti ustvarjalne niti, ki so v raziskovanju južnoslovanske literarne problematike ostale žive do danes: gre za »kaotično promiskuiteto in simultanost raznovrstnih tendenc, programov in vplivov, nemalokrat kar v delih enega samega avtorja«, kar je po trditvi Franka Wollmana bil edinstven pojav v evropski in morda tudi v svetovni književnosti (cit. iz Kudelkovega prispevka v reviji Slavia: Slovinskd literatura a expresionismus, letnik XLII, 1973, št. 4).
Literarni komparativist Viktor Kudelka se je na.jvečkrat ustavil pri obdobju romantike in modeme v slovenski (hrvaški in srbski) literaturi in njih probleme v evropskem kontekstu predstavil na mednarodnih zborovanjih, na slavističnih kongresih in simpozijih v Ljubljani (simpozij o Cankarju 1976, obdobje romantike 1981). Nekatera izrazita gibanja in smeri (ilirizem, socialni realizem, zenitizem) jc kot sodelavec znanstvene publikacije Slovnik literarnich smiru a skupin (Vlašin a kolektiv, 1976) uvrstil v pojmovni sestav literarne vede. V zgodovinskem drobnogledu in z drugonarodne razgledne točke je v primerjalnem izhodišču ob temeljitem poznavanju izsledkov slovenske (in jugoslovanske) literarne zgodovine odkrival v literaturi prvine, ki z naše strani niso vidne ali pa so gledane drugače. V tipološkem razvrščanju pojavov je Kudelkova literamoteoretična misel dozorela in se izči-stila, kar se razodeva v njegovem zelo odmevnem leksikonu Maly labyrint literatury (1982), ki doživlja na Češkem nove izdaje. Vanj je z ustreznimi znanstvenimi markacijami med avtorskimi gesli uvrščenih šest slovenskih pesnikov in pisateljev (Prešeren, Župančič, Tavčar, Voranc, Kocbek).
S posebno hvaležnostjo zato zapisujemo v medaljonček Viktorja Kudelke njegovo posredniško vlogo slovenista, razgledanega in delavnega. Temeljito je zapolnil vrzel, ki jo je na enem svojih študijskih bivanj v Ljubljani označil Božidarju Borku (Delo, 18. 3. 1967), češ da so »Čehom manjše slovanske kulture v marsičem manj znane kot pa dogodki v vesolju«.
25
v utrjevanju duhovnega mostu med Slovenci in Čehi je pri izvajanju svojega projekta prehitel naše založniške zamisli, npr. v sestavljanju leksikona slovenskih pisateljev: najprej je Kudelkovo delo izšlo kot visokošolska skripta (Slovnih slovinskych spisovatelü, 1967) in kasneje kot prispevek v leksikonu jugoslovanskih piscev (Slovnik spisovatelü Jugoslävie, 1979), v katerem je objavljen v spremni besedi njegov zgodovinski pogled na slovensko književnost. Za potrebe bmske filozofske fakultete, kjer je Viktor Kudelka našo snov tudi predaval, je izdal dvodelna skripta o zgodovini slovenske literature (Dcjiny slovinske Irte-ratury I, II - 1974, 1977). S predavanji o različnih vprašanjih slovenske književnosti je Viktor Kudelka navzoč tudi v drugih ustanovah in združenjih (Češkoslovaški radio. Gledališki inštitut idr.).
Dragocena oblika posredništva, v kateri se Kudelkova ustvarjalna žilica giblje živo in polno, je prevajanje slovenskih literarnih klasikov, ki so izhajali v priljubljenih čeških edicijah: pesmi Franceta Prešerna pod naslovom Moj up je šel po vodi (prevajal skupaj z Jose-fom Hyrsalom, Müj sen šel po hladine 1978), Cankarjeve Podobe iz sanj (Vidiny 1976), Pesmi Edvarda Kocbeka Kruti krogi (Krute kruhy 1972). Med prevedenimi avtorji v Ku-delkovi interpretaciji sta tudi Bratko Kreft (Balada o poručikovi a Marjutce, 1965) in Andrej Hieng z zgodnjimi novelami Fragment o nepokojnih mrtvakih (Fragment o ne-klidnych nebožticich, 1966). Prevedena, a neobjavljena dramska dela Dominika Smoleta in Primoža Kozaka ter Stalinovi zdravniki Miloša Mikelna so obležali v Kudelkovi mizni-ci. Zgrajen je torej iz slovenske snovi most, ki ga mora zagledati še tako velika (naša) »samozadostnost«. O objavah v češki publicistiki - Viktor Kudelka je neutrudljiv pošiljalec svojih člankov v številna, najrazličnejša češka glasila - o tem se bo potrebno še kdaj ustaviti, na drugem mestu.
Mostu med slovensko in češko literaturo bi ne gradil trdno, če bi Viktor Kudelka ne bil čvrsto prirasel s svojo ustvarjalnostjo na čeških tleh: kot raziskovalec češke literarne zgodovine (zaposlen na Inštitutu za češko in svetovno književnost pri Češkoslovaški akademiji znanosti), kot bran in cenjen pisec o češkem gledališkem življenju in nikakor ne na zadnjem mestu kot dramatik, čigar dela želi spoznati češko gledališko občinstvo, želimo pa jih videti uprizorjena tudi pri nas. Velja za dobrega strokovnjaka gledaliških zvrsti, npr. operete (glej njegov teoretični prispevek o tem žanru v Slovniku literarni teorie, 1978 in študije Perly pani O., 1978). Posveča se raziskavam češkega dramskega ustvarjanja (prim, gesla v leksikonu Cestispisovatele 20. stoleti, 1985, podpisana s kratico vk; eno izmed njih obravnava tudi pri nas znanega avtorja scenarijev televizijskih nadaljevank Jaroslava Die-tla). Kudelkovi članki o dramatiki (Čapkovi, Krleževi) so izhajali tudi v naših glasilih, v Sodobnosti in Slavistični reviji.
Leta stikajočih se obletnic Karla Čapka - smrti in rojstva - uvrščajo ime Viktorja Kudelke med vodilne čapkoslovce. V knjižni publikaciji Boji za Karla Čapka (Boje o Karla Čapka, 1987) je obdelanega veliko gradiva iz češke literarne kritike, iz katere se kažejo nasprotujoča si mnenja o tem velikem češkem umetniku in mislecu. Viktor Kudelka je prispeval članke v zbornik Kniha g Čapkovi (1988), kmalu pa bo na svetlem tudi Kudelkovo delo Etudy o Karlu Čapkovi. Žlahtna Čapkova tradicija je pod njegovo roko gnetljiva v dobrem in nepoškodovanem.
O delu Viktorja Kudelke je eden od jubilejnih člankov na Češkem zapisal, daje »kot ledenik, videti ga je le tretjina«. Saj še mi nismo omenili, da je med sodelavci Jezika in slovstva, pač pa ocenjujemo in merimo njegovo delo kar nekam simbolno v začetku oktobra, v znamenju tehtnic (sam je rojen v februarskih »ribicah«) in smo skledico obtežili preveč. Tisto drugo, ki je visoko odskočila, bi radi zaustavili s šopkom vrtnic, medaljončkom in lepimi željami, ki naj bodo uresničljive. Dodali bi odkritosrčna voščila in vabila v pisemcu, naj nas Viktor Kudelka obišče, naj se pripelje k prijateljem v Ljubljano.
Albina Lipovec Filozofska fakulteta v Ljubljani
26