V Glencowie, Južna Afrika, v misijonu p. Bratina F. S. C. in br. Pozniča, grade novo veliko cerkev — Spodaj: Pokrajina v Vietnamu.
Na poti do misijonskega poklica
Piše Karel Wolbang CM, Philadelphia, U.S.A.
Vi. Spoznani poklic je treba gojiti, razvijati in utrjevati
Najtežje je pogosto spoznati povsem jasno, ali Bog dušo v misijonski Poklic kliče. Ko pa je spoznanje dano, je treba poklic gojiti, razvijati in Vztrajno utrjevati. Med misijonskimi kandidati najdemo cesto goreče, viteške duše, pa tudi tihe, preproste, na dom in starše navezane. Te in podobne razlike v značaju in naravnih lastnostih nas ne smejo motiti. Da ie le živa vera povezana z dejavno ljubeznijo do Boga, pa bo hrepenenje Po osvajanju človeških duš za božje kraljestvo vnelo pripravnike s potrebnim navdušenjem in voljo žrtvovati življenje Bogu za misijone.
^omo poznano je mogoče ljubiti.
Modroslovje uči, da ničesar nočemo, kar prej ne poznamo. Dokler kftke stvari ne poznamo, po njej ne hrepenimo in nam zanjo nič ni. Ki-tojci mleka ne pogrešajo, ker ga nimajo in ne vedo, kako je dobro. Zato j® zgled in čtivo v božjih načrtih vedno močno previdnostno sredstvo za Privlačenje duš. Kot ljubezen Jezusova, ki je za nas na svet prišel in na irižu umrl, nagne mnoge plemenite duše, da se vsemu odpovedo in gredo ?a njim, tako izredno vplivajo na mladostni idealizem liki gorečih misijonskih vzorov.
Redno sredstvo za spoznavanje misijonov je pisanje in poročanje mi-s'jonarjev samih, ki so na terenu že delovali. Zato strokovnjaki misijonske akcije Cerkve trdijo, da večji del misijonskih poklicev Bog vzbudi v dušah 'Pladine, ki bere kako lepo Misijonsko knjigo ali revijo. Posebej, ako to Pela vztrajno. Natančen popis misijonskih naporov in junaških žrtev, ki Jjn misijonski pionirji doživljajo; mnoga misijonska pota; sreča, ki sprem-Ja apostolsko delovanje, zelo vplivajo na mladostnikovo duševnost. Samo ^ sebe se v duši pojavlja hrepenenje, da bi te božje ljubljence posnemali, ^arsikateri mladenič ali dekle, ki velikodušno prebira kako misijonsko v'jo, se nujno navduši za sveto posnemanje heroičnih dejanj.
re-
zgleda in izkušnje.
Naš misijonar Frank Rebol M.M. je po posvečenju izjavil, da je svoj mi-® Jonski poklic dobil pri branju “Maryknoll-a”, ki s svojimi poročili iz 'sijonskega delovanja istoimenskih misijonarjev zelo vpliva na ameriško Katoliško mladino.
Statistično je tudi dokazano, da so mnogi veterani druge svetovne '‘Jne, ki so se borili po raznih frontah na Daljnem Vzhodu, po povratku
v domovino vstopili v najrazličnejše družbe in zlasti mnogi sklenili darovati svoje življenje Bogu za razširjanje njegovega kraljestva v misijonih doma in po ostalem misijonskem svetu. Mnogi so sami izjavili, da so vzljubili misijone in se zanje navdušili, ko so opazovali misijonarje pri njihovem pionirskem delu v okolju, kjer so prihajali v vojaški službi z njimi v stik.
Apostolski internuncij za Kitajsko msgr. Anton Kiberi - trenutno delujoč na Formozi, kjer so nacionalistični Kitajci svobodni - je ob 10 letnici izhajanja “Mission Bulletin” — prejšnji “China Missionary Bulletin” — v Hong kongu zapisal v januarski številki 1958: “Na Kitajskem sem posebej opazil velike prednosti, ki so narastle iz združevanja misijonskih izkustev misijonarjev s terena samih. Želim izraziti nadaljnje upanje, da bo “Mission Bulletin” mogel postati skupno shajališče vseh misijonarjev Daljnega Vzhoda.”
Globok vpliv misijonskega čtiva na duševnost.
Generalni predstojnik misijonarjev sv. Frančiška Šaleškega Tissot, odlično pojasnjuje vpliv misijonskega čtiva na mladostnikovo dušo: “Dvomim, da je vreden imena kristjan, kdor prebira misijonsko revijo, ki popisuje borbe s satanom, strahotnost poganstva, hrepenenje po veri, težave spreobrnjenj in napore misijonarjev, ne da bi ponovil besede Clovisa ob branju Pasiona: “Čemu nisem bil jaz tam?”
Vemo, da je predvsem božji klic, ki obuja apostole k življenju. Predmet molitve je, ta klic uresničiti in uspešno pospešiti. Toda predno ta klic za' dene vlakna človeškega srca, je potrebno vzgajati plamen, o katerem je govoril sv. Pavel, ko je dejal: “Vnema nas ljubezen Kristusova” (2 Kor. 5, 14). Zgled vzbudi velikodušno tekmo... Julij Cezar je ob premišljevanju kipa Aleksandra Velikega vzdihnil: “Oh, v moji starosti je on osvojil svet in jaz nisem še storil ničesar!” Šel je v boj in zmagal.
“Zakaj bi jaz ne zmogel tega, kar so zmogli drugi?” se je vprašal sv-Avguštin in se spreobrnil. Koliko mladih mož in žena je bilo v duši ganjenih, ko so čuli poročila o misijonskih podvigih. In po ponižni molitvi so sklenili: “Tudi jaz bom postal apostol.”
“Potrebe duš! Kje so popisane v bolj živih barvah kot v pismih, ki jih naletimo v misijonskih listih? Na duše, ki so za apostolat izbrane, ima to branje učinek, ki je magičen ali raje božji. Je kot oni nebeški glasovi, ki so sv. Ivani D’Are razodeli njeno poslanstvo!” (O. Manna — N-Maestrini P.I.M.E., Forward with Christ, str. 72-74).
Blaženi Teofan Venard in drugi.
Nekaj dni pred svojo smrtjo je pisal 31 letni blaženi Teofan Venai^ iz ječe v Tonkingu na Kitajskem lastnemu bratu: “Tvoj brat bo obglavljei1 in bo prelil kri za najbolj vzvišeno zadevo — za Boga. Mučenec bom! I^’,,
Je bilo hrepenenje od mojih otroških let. Ko sem kot devetletni deček na hribih Bel-Air peljal svojo kozico na pašo, sem z velikim zanimanjem prebiral življenje in smrt blaženega Charlesa Cornaya in si dejal: “Tudi jaz želim v Tonking. Hočem biti mučenec! O čudovitost božje Previdnosti, ki •ne je vodila skozi labirint tega življenja v Tonking in mučeništvo!”
Tudi razvoj misijonskega poklica blaženega Perboyre-ja je imel opra-v'ti z branjem misijonskih člankov.
In o blaženem Chanelu beremo, da se mu je po mašniškem posvečenju °b nastavitvi za kaplana v Amherieux v Franciji ter za župnika v Crozot, ^'sel na misijone vedno znova povračala v dušo. Sam piše: “Nekega dne Sem bral številko revije Družbe za razširjanje vere in bil sem globoko hfesunjen. Zdelo se mi je, da vidim one uboge otočane, malikovalce, Ijudo-*rce, ki jih je vrag držal v svoji oblasti. Iztegovali so proti meni svoje r°ke in slišati sem mogel njih krike: “Kdo bo razgnal našo temo?”
Duh žrtve misijonski poklic najbolj krepi. * l * * * V
Pripravljenost mladine na žrtve je bila med človeštvom vedno znana, ^di se, kot da oni, ki imajo ljubezen, rastejo v gorečnosti in zanimanju za ^•sijone, kolikor več čujejo o odpovedi, nevarnostih, boleznih in čimbolj ž'Vo sliko misijonskega mučeništva vidijo naslikano. Seveda, na drugi strani smatrajo slične težave za nezmogljive mnogi, ki niso nikdar prodrli v globino in doumeli veličine Jezusovih besed: “Če hoče kdo hoditi Za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi Za menoj” (Lk. 9, 23).
Nikdar ne pozabimo, da je molitev bistvena za vsak poklic in naj-Važnejše sredstvo za rast v ljubezni. Goreče moramo moliti, ako želimo
l‘,)Sa bolj spoznati in slediti njegovi volji ter postati svetniki. In če nas
Misijonsko čtivo o junaških možeh in ženah, ki gradijo Cerkev, kjer še zasidrana in zakoreninjena, vodi k obilnejši in boljši molitvi, tedaj Mrdaljujmo na vse načine s tem branjem. Tako duhovno branje je namreč Za molitev to, kar je molitev za svetost. Prav lahko se nam zgodi, da nam 0 Bog po branju pokazal naš poklic, kot ga je sv. Ignaciju Lojolskemu.
Poleg stanovitne molitve, dobre spovedi in pogostnega sv. obhajila, sistematično branje Sv. Pisma in “Hoje za Kristusom” za razvijanje
Misijonskega poklica zelo važno. Otroška ljubezen do Matere božje in
Vaevni rožni venec bosta zlasti utrjevala v mladostniku ljubezen do svete ‘•stosti, ki je neprestano izpostavljena mnogim nevarnostim. Dober du-ovni voditelj bo pomagal odstranjevati ovire, ki belijo neizkušenim nila-'m glavo. Sodelovanje z misijonskimi krožki in organizirano delo v mi-‘'Jonski akciji zaledja je najboljša teoretična in praktična daljna priprava Za bodoči misijonski poklic.
(Se nadaljuje.)
KRUTA DEJSTVA
Cerkev že vsa stoletja svojega obstoja stoji pred veliko misijonsko nalogo. A nikdar je ni občutila tako boleče kot danes. Razvoj sveta je dobil tak tempo, da mu je komaj miselno slediti. Revolucionarna doba, v kateri živimo, kopiči krize posameznikov, narodov in človeštva.
Iz tega kaosa mora vzkliti nekaj novega. Sicer grozi razsulo. In Cerkev se zaveda, da je ona edini angel miru, ki more rešiti svet.
V tJej resnici naenkrat postane malenkostno in nekatoliško vsako mišljenje, ki omalovažuje ali podcenjuje potrebnost misijonskega dela.
Kruta dejstva govore sama od sebe. Ni treba nobenih sentimentalnih vzdihov in napihnjenih pridig. Sedanja resnica je tako močna, da mora pretresti mislečega človeka.
“Čemu v misijone, pogane imamo v Parizu, Rimu, Jugoslaviji.”
Kdor je malo zasledoval miselni tok misijonske znanosti, njemu je jasno, kaj je cilj misijonskega apostolata.
Nekaj drugega je biti “misijonar” v Franciji, nekaj drugega biti misijonar v Indiji. Ne zaradi romantičnih primesi, ampak zaradi preprostega dejstva, da v Franciji Cerkev je, v Indiji je pa ni. In če rečemo še bolj krepko: v Franciji mora duhovnik spreobračati duše, v Indiji mora za-koreninjati Cerkev.
So pa zemlje, kamor niti ne more stopiti noga katoliškega duhovnika-Afganistan, Arabija, Nepal, Tibet, Sovjetska zveza. Za Cerkev je to Še vedno zaprt svet.
Druge misijonske zemlje so v adventnem pričakovanju. Sprijazniti se moramo z dejstvom, da milijarda in pol ljudi na svefu ne ve, da obstoj' katoliška Cerkev.
Če ne teoretično, vsaj praktično še vedno stojimo v romantiki miši' jonstva. Če bi govorili v odstotkih in bi hoteli “misijonsko” Francijo vzpo-rediti stanju misijonskih dežel, bi Pariz ne smel imeti več kot po eneg" duhovnika za vseh svojih 20 okrajev. In vsaka francoska provinca bi smel" imeti le po štiri duhovnike. Dejansko je pa 51.000 duhovnikov za 42 mili' jonov ljudi. Francija ima v katoliških šolah zaposlenih več redovnih oseb kot vse misijonske dežele skupaj.
Holandija ima petkrat več duhovnikov kot pa cela Afrika svojih domačih duhovnikov. Res je prav Holandija dala ogromno misijonarjev. Danes ima, vštevši redovnice in laične delavce, okrog 8000 misijonarjev. Za malo Holandijo je to ogromna številka: osem tisoč!
A pristavimo temu dejstvu izjavo izobraženega Afrikanca, ki pozn" položaj svoje zemlje: “Samo sto misijonarjev več bi bilo treba in bi Uganda, Urundi bili katoliški.”
Čas za Afriko je odmerjen. Po sodbi izvedencev, bo zlata doba le še deset, dvajset let. Če zamudimo to, smo zamudili za stoletja.
Evropa ima 210.000 duhovnikov, vsa Azija (kolikor spada pod Propagando) pa 10.000, to pomeni 5 procentov.
In še obsežnejši pogled. Na celem svetju je 350.000 duhovnikov. Od teh jih je v cerkvenih deželah (to pomeni: kjer je Cerkev utrjena) 322.000.
Na vse misijonske dežele pa odpade 12.000 tujih misijonarjev in 16.000 domačih duhovnikov, skupno: 28.000, kar pomeni 8,6 %.
Potemtakem je med krščansko tretjino prebivalstva na svetu dvanajstkrat več duhovnikov in redovnikov kot pa med dvema tretjinama ljudi raz-Sežnih misijonskih zemlja, kjer je katoličanov le 2 %.
Trde so številke, a neodpustno bi bilo, če bi jih pregrinjali s sentimentalnimi frazami in si metali pesek v oči.
V apostolski konstituciji “Deus scientiarum Dominus” so zapisane tele besede: “Katoliška vera se ne boji preganjalcev, ker jo venčajo s slavo mučeništva. Ne boji se herezij, ker bolj jasno osvetle njene resnice. Boji Se pa enega: nepoznanja resnice.”
Nepoznanje težke resnice o položaju v svetu in nepoznanje smisla mi-®Bonskega dela še vedno lahko hromi katoličane, da bodo zamudili svoj cas.
Zakaj gre misijonar v Indijo?
Ne zato, da bo pastiroval med 4.500 katoličani v prefekturi Gorakpur, ^mpak da bo približal Cerkev trinajstim milijonom poganov v tej provinci.
gre zato, ker tudi ti katoličani niso dobro oskrbljeni, ampak zato, ker P°gani ne vedo, da Cerkev sploh obstoji. Ne gre tja kot v Francijo ali ^anado, kjer Cerkev izgublja svoj teren, ampak gre v Indijo, kjer Cerkev Se nikoli ni imela svojega terena.
Dejstvo, da je v Severni Indiji nad sto milijonov duš, med njimi pa ^anj kot tisoč duhovnikov in pol procenta katoličanov, pove zadosti.
Tam Cerkve ne poznajo. A Cerkev mora tja priti. Če bi opustila to ^‘sel, bi prenehala biti Kristusova ustanova.
Vseh teh zemelj pa se je komaj dotaknila.
Zato je razumljivo, da Pij XII. v okrožnici “Evangelii praecones” 0semkrat ponovi klic: vzgojite delavce!
. ^ In zapadni krščanski svet, posebno izumirajoča Evropa si lahko postavi e se en velik spomenik: da izvrši svojo misijonsko dolžnost!
. Kljub vsemu modernemu poganstvu je pribito dejstvo: svet je raz-e'jen na katoliški in poganski svet.
k V cerkvenih pokrajinah je v ozemlju 13 kvadratnih kilometrov ena fVoliška cerkev. V misijonskih deželah pa v ozemlju 2000 kvadratnih KUometrov.
0 To kričeče nasprotje ustvarja dvoje različnih vprašanj. In ta dejstva ^ičajejo, še več: nalagajo misijonsko delo Cerkvi in vsakemu katoli-U‘	Branko Bohinc
MISIJONARJI MIRU
PRED STO LETI SE JE RODIL CHARLES DE FOUCAULD, USTANOVITELJ JEZUSOVIH BRATOV IN SESTER
S tem, ko se Francija toliko prizadeva, da si zadrži Alžir, skuša ohraniti Saharo: puščo brezmejnih daljav, peščenih in molčečih, ki skriva v sebi bogatijo, o kateri se prvotnim raziskovalcem še sanjalo ni. Če Francija ne bo uspela pomiriti Alžira, če bi jo zatela usodna nesreča, da ga celo izgubi, bo s to nemirno deželo v severni Afriki vred zapravila tudi največjo gospodarsko priložnost v vsej svoji tisočletni zgodovini. Vse tisto pravljično bogastvo v Sahari namreč budi nemajhno poželenje pri vseh velesilah; prav zato je prizadevanje Pariza v Alžiru še toliko težje...
A kadar govorimo o Sahari, vstane pred nami nehote svojska prikazen: človek se zastrmi v belo sotano, sotano, ki na prsih nosi všito rdeče srce okronano z ozkim križem, od pasu ji pada debel molek in... res, čez vse drugo — tisti čudoviti, nadzemski pogled veselja, čistosti, miru iz oči asketa, ki v duhu stoji pred nami — Charles de Foucauld. Če mislim nanj, je v meni vedno nekaj, kar raste iz nasprotja skrivnostnega značaja tega modernega misijonarja miru. Brat Karel Jezusov prav gotovo ni šel v puščavo iskat črno zlato, ki ga danes tako vneto iz razpaljenih saharskih peščin iztiskajo petrolejske družbe. Prav v teh septemberskih dneh teče sto let, kar je ugledal luč sveta. Bilo je 15. XI. 1858. Svojska življenjska pot tega novodobnega puščavnika, ki je najprej prišel ob vero, nadaljeval potem kot zanešenjaški divje strastni vojak, pa se je slednjič sprevrgel v najzanoS-nejšega in najbolj človeškega vseh modernih glasnikov božje veličine in ljubezni Jezusove.
Charles de Foucauld, spreobrnjen v brata Karla Jezusovega, se je ^ saharsko puščavo zatekel, da bi živel v revščini, v delu in tišini ■— resnično nazareško življenje. Postal je vsem vse — brat vsem! Po neumljivi skrivnosti božjih načrtov je tudi saharska puščava postala torišče molitve in najnesebičnejše krščanske ljubezni. Več: moral ji je s svojo visoko žlahtnostjo posvetiti celo navidezni popolni neuspeh svetniškega življenja, preden se je spremenila v izbrani vrt tehnike, sposobnosti in vseobčega zanimanja.
V Franciji v teh mesecih že oznanjajo velike slovesnosti, ki jim bo priča ves omikani svet v Parizu, Nancyju, v Strasbourgu — vse za stoletn' rojstni jubilej saharskega samotarja... Govorili in pisali bodo o izrednein raziskovalcu de Foucauldu, ki je ob koncu prejšnjega veka prvi v zgodovin* nadrobno raziskal nedostopni Marok, južni Alžir in Tunizijo; slavili bodo prav gotovo tudi junaške podvige bivšega oficirja, ko je v prvih meseci*1 prve velike vojne na lastno pest začel z obrambo El Hoggarja. Ne enkra* je bil svet v zadnjih letih priča, kako spise očeta de Foucaulda prenekatei'* zvitorepi francoski politik izrablja v opravičilo še do včeraj kaj nemoderno
Pariške kolonialne politike. Masonski rovarji in socialistični učitelji, ki so tjale do letošnjega junija kaj klavrno vodili in odločali v francoski politiki, so pač znali obračati de Foucauldova dognanja in spoznanja. A če bi danes kdo hotel vedeti, kaj meni sloviti samotar o vlogi Francije v Alžiru, ga velja opomniti samo na znamenito svarilo, ki ga je za življenja zaklical Parizu brat Karel: “Po osemdesetih letih, kar je Alžir naš, kar priznajmo, da smo jako malo storili za rešenje muslimanskih duš; da, še več lahko ftbrno zatrdimo, da nismo zanje resnično ničesar storili! Takisto se nismo Potrudili prav nič, da bi Alžircem kako urejeno življenje poskrbeli, da bi j>h vsaj malo civilizirali. Vsa naša skrb in zadevanje sta edinole v tem, da smo si s silo zagotovili njih podložnost. To je vse, kar smo storili... Ce Francija ne bo bolj pošteno upravljala svojih domačinskih podanikov v Alžiru, bo prav gotovo kolonijo prej ali slej izgubila!...” Naš čas krvavo Potrjuje de Foucauldov opomin. V zadnjih mesecih se zdi, da ga zvesti Prancozi vsaj v najusodnejši uri niso preslišali. Toda — ali ni že prepozno?... A politika je bila za brata Karla kaj postranska skrb. Mnogo ''redneje, če danes Francozi in svet iščejo pri de Foucauldu nasvete in Navodila za tiste dobrine, ki ne minejo. Sam nam je zapisal, tudi našemu 1-odu: “Brž ko sem začel verovati v Boga, sem docela umel, da edinole zanj lahko živim in da mi je v življenju samo eno opraviti: živeti za Boga!...”
Kdo naj je še zgovornejši glasnik in prerok naši dobi? Kdo naj še silneje navdihne našo toli preizkušeno vsakdanjost, če ne prav de Fou-cauld? Vse bolj kot v svojih neštevilnih spisih nam je brat Karel Jezusov zapustil prebogato oporoko v svojih duhovnih družinah, ki so zrasle šele P0 njegovi mučeniški smrti. Prav v obeh modernih redovnih družbah njegovih k°ino našli najpristnejši odjek in razlago vekovitega misijonskega oznanila ^iru in ljubezni očeta de Foucaulda.
^ratje in Sestre Jezusovi.
Ko so za konec 1916. fanatični muslimanski, od Nemcev in masonov Plačani saharski felahi na smrt pobili samotarja iz Tamanrasste, redovna združba, ki jo je bil zasnoval in ji napisal celo vrsto pravil, še ni štela Nobenega člana... A danes, za stoletnico njegovega rojstva, skoro tisoč re-^°vnikov in redovnic vneto sledi po poti saharskega Ubožca. Jezusovi brat-Je in sestre, kot se imenujejo, so bili ustanovljeni okrog 1933. A redovna fužina se je v obeh vejah v polno začela razvijati šele po 1945. Leto prej štela komaj 20 članov. Danes pa šteje red že 250 redovnikov in 700
redovnic!
Začuda nagli razvoj, razsejanost daleč po vsem misijonskem in krščan-skem svetu, nemajhna novost v dosedaj vsepovsod veljavnih oblikah Redovnega življenja, visoko spoštovanje vsega človečanskega, vse to, kar aJe tak svojski značaj mlademu misijonskemu svetu, je presenetilo in ve-selo vznemirilo katoliški, pa nič manj tudi islamski svet. Ko se je znani
francoski škof na drobno seznanil z družbo Jezusovih bratov in sestra, je ves prevzet zaklical: “Če Jezusove sestre ne bodo končale v žalostnem polomu, nam je to najzgovornejši dokaz, da jih resnično navdihuje in vodi Sveti Duh..|. Ta misijonska družba pomeni binkošti dvajsetega stoletja!’’
Kje delujejo?
Prav v srčiki najbednejših množic: Učenci in učenke očeta de Fou-caulda so danes s svojim nesebičnim apostolatom po tovarnah in v rudnikih, po ladjah in v pristaniščih, med cigani in med nomadskimi rodovi pod raztrganimi šotori, vsi in vse med najbolj pozabljenimi, med naj-zapuščenejšimi, med vsemi, ki krivico trpe. Pa se sprašujemo nehote, če se niso morda s tem izneverili cilju svojega ustanovitelja? Spočetka so poskušali prav do črke po njegovi poti, pa taisti puščavski samoti, kjer je njemu teklo samotarsko življenje... A življenje samo in milost božja sta zmogla več kot ta gola materialna zvestoba učitelju: prav zato so danes, kot je povedal njih vrhovni redovni predstojnik, v srčiki proletarskih množic. Res preseneti, če pomislimo, kako oče de Foucauld, ki je do korenine hotel pretrgati s sodobno družbo in se ji docela umakniti v razmišljanje molčeče samote, pošilja sedaj svoje duhovne sinove in hčere globoko med človeško množico, pa kako so se ti njegovi duhovni otroci do dna spojili in vživeli v materialno in duhovno stisko naših dni. Čudovita in neumljiva so pota božje previdnosti!
Uboštvo in molitev.
Jezusovi bratje in sestre žive v popolnem uboštvu, v molitvi, v odpovedi vsemu: žive se z delom lastnih rok.
Njih uboštvo je resnično uboštvo: ne siromaščina brata prosjaka, ki je za jutri preskrbljen; je marveč uboštvo neizmerne človeške množice, Ki jim je edino živilo boren zaslužek, pa so prav zato v nenehni nestalnosti za jutri, nestalnost, ki jo v naš čas vsem milijonom siromašnih nosijo brezposelnost, telesne nezgode in bolezni.
Ta način redovnega življenja je presenetil; nekateri so se celo pohujševali nad njim; drugi spet so se hudovali, češ da so ti bratci in sestrice le prekruto pretrgali z vsemi do sedaj znanimi oblikami redovnega življenja. Pa je vrhovni predstojnik vsem, ki so se nad to novostjo zgledovali, zastavil tole vprašanje: “Kako je vendar mogoče, da zbudi tolikšen nepotrebni vihar to, če je nekdo preprosto objel poklic ročnega delavca if’ hoče živeti od tega, kar si z žulji svojih rok trdo prisluži, ker hoče biti ubožen, resnično ubožen, kot so proletarci ubožni? Čemu tolikšno pohujšanje, če pa so se za isto pot z ljubeznijo odločili neštevilni svetniki v vseh krščanskih dobah, če je Jezus sam živel sebe in svojo mater z delom svojih rok? Kaj res ni mogoče, da bi nekdo živel kot redovnik, pa bi bil zraven delavec, čisto navaden delavec?...”
In resnica je: bratje Jezusovi žive izključno od dela svojih rok; vsakdanji kruh si resnično služijo z duhovniki vred v potu svojega obraza...
A bratom in sestram je prvo od vsega — molitev! Opravičeno jih lahko zovemo moderne kontemplativce po tovarnah in sredi cestnega vrveža. “Njih Prva naloga ni, da skušajo pomagati bližnjemu pri dosegi časne sreče, marveč, da mu z vsem svojim življenjem, posebno z molitvijo oznanjajo veliko resnico: približalo se je božje kraljestvo!” Živeti to življenje molitve ®redi težkega dela, v kaj neprimernem stanovanju, v okolju, kjer si, pač ni igrača. Rano vstajanje, da greš k jutranji maši, pa da si skoraj za tem že °b stroju v tovarni, vedno pozoren do svojih tovarišev pri delu in do so-8edov. zraven pa obdržati stalno dušno pripravljenost za molitev in apostolat v vsakem, tudi najutrudljivejšem trenutku — to je herojstvo posebne Vrste. Samo nenehna in zavestna disciplina vseh in slehernega trenutka to Zrnore. A predvsem globoka duhovna priprava s polno mero milosti od zgoraj.
Jezusove sestre imajo v svojem pravilu ukaz: “Ne ruši prijateljstva Pmd ljudmi, ustvarjaj si lastno sodbo, razvijaj svojo osebnost, a bodi čez Vse drugo redovnica, kristjana in človečanska.” Bržčas je kaj malo ženskih redov v svetu, ki imajo kako podobno zapoved v svojem pravilu.. . “A kdor ie videl te Jezusove sestre, kako pozorne so, kako nasmejane, kako priročne v slehernem okolju: naj že kozje pastirice v pustinji, naj pri pomivanju kozarcev v tovarniški kantini, naj v Parizu, v Teheranu, na Finskem ali Vietnamu — strmel bo nad skrivnostno silo krščanske ljubezni, ki vse ob-Seže in vse premore...” je zapisal o njih znani časnikar Gabel.
* *■ *
Pred sto leti se je rodil mož, ki je pozneje živel v tistem razpaljenem, '-goČem saharskem pesku, preko katerega sikata sla po oblasti in pohlep po ZeRiskih zakladih, tam na tistem neizmernem peščenem koncu francoskih *al. kjer se tako žalostno stikata krščanski zapad in polmesečni arabski 8vet.. . živel je tam, da je postal docela neznaten, docela ubog, da je lahko j^stal prijatelj vsem. Njegovi učenci oznanjajo danes vesoljnemu svetu z astnim uboštvom vzvišeno poslanico svojega duhovnega očeta.
Življenje očeta de Foucaulda je pač najvrednejši kamen v zgradbi sve-°vnega miru. Francoske katoličane pri njih tako težavnem reševanju zapletenega alžirskega vprašanja navdihuje in podžiga samotarjevo navodilo: ^ud bi, da bi se vsi ti ljudje tod okrog: kristjani, judje in neverniki — privadili zreti v meni edinole svojega brata, svojega vesoljnega brata v Jezusu!”
Kaj naj ne bo ta želja saharskega mučenca tudi želja slehernega 1Tl>sijonsko čutečega srca?
ALADIN
NAJTEŽJE VPRAŠANJE
P. Libermann, kandidat za proglašenje svetnikom, je rekel dvema škofoma: “Mislite na to, da niste le za trenutek. Vi morate graditi bodočnost. Gotovo je hudo, če se duše pogubljajo, toda še večje zlo je, če boste izgubili narod na račun tega, da rešite nekaj teh ubogih duš.”
Zakaj gre: Treba je ustvariti krščansko omiko. In to po vsem svetu. Do zdaj pa je krščanska samo evropska omika. Naj nas ne moti, da je materializem začel masovno odtujevati ljudi od Cerkve. Sami komunisti, ne da bi se prav zavedali, tiče v območju krščanske kulture. Ko se je hotela Jugoslavija predstaviti svetu s svojo umetnostjo, je poslala na pariško razstavo srednjeveške cerkvene freske, edino res veliko umetnost na Balkanu.
Vse druge omike: zlasti kitajska, indijska, japonska, afriška, “muslimanska” pa so daleč od krščanstva, četudi žive med njimi katoličani'.1
In to je vprašanje, ki stoji pred Cerkvijo: pokristjanjenje omike kot take.
Pij XII. je rekel 9. marca 1956 arheologom in zgodovinarjem: “Kristus ni dal Cerkvi nobene kulturne naloge. Cerkev je neodvisna glede na kulturo. A je duša vsake kulture in neopazno postaja omika krščanska v narodih, med katerimi Cerkev živi in dela.”
Nad narodi in nad omikami je Cerkev. Ne sme se vezati na nobeno omiko. To bi bilo usodno. Dokaz je dejstvo, da je tristo let hromilo misijonsko delo napačno pojmovanje, da je treba misijonskim narodom s krščanstvom prinesti tudi evropsko omiko. In še bo treba časa in truda, da bodo sledovi take miselnosti, zlasti pa zli učinki kolonialne politike izginili iz misijonskih dežel.
Pač pa mora sveta Cerkev zajeti ne samo posameznika, ampak ves narod z vsemi oblikami življenja. Kratko : vso omiko mora prepojiti s krščanskim mišljenjem in čustvovanjem. Še boljše: v omiki, kakršno v posameznih narodih najde, se mora utelesiti.
Da so najstarejše omike na svetu, kjer ni sledu krščanstva, je jasno. Samo dejstvo, da 90 % vseh katoličanov živi v tako imenovani evropski ali evroameriški omiki, ostalih 10 % pa v ogromnih predelih drugih omik in med njimi predstavljajo le 2 % prebivalstva, pove dovolj zgovorno resnico, da se “poganske” omike Cerkev še dotaknila ni, dasi je treba priznati lepo in veliko obetajoče poizkuse v vseh predelih.
Če hočemo biti realisti, moramo odkrito priznati, da je Cerkev za te omike še vedno “tuj element”.
Čeprav je boleče, moramo priznati še drugo dejstvo, da na terenu ninogi misijonarji kljub vsem naredbam Svete Stolice žive v romantični wiselnosti. Boj za čim večje število spreobrnjencev pregluši druge vidike in drugo delo.
Še dalje: še vedno se vzdržuje miselnost, da za misijone ni treba tolike Priprave. Celo to se dogaja, da posamezne redovne družbe pošiljajo v misijone ljudi, ki jih doma preveč ne potrebujejo. Tako se godi, da zapiše še danes romantični opazovalec: “Afriško ljudstvo se ne bo spreobrnilo po zaslugi sposobnih in izobraženih misijonarjev. Afriko bo rešila svetost in Požrtvovalnost misijonskih delavcev.”
Če vzporedimo samo komunistično vzgojo na številnih univerzah, kjer se vzgajajo komunistični “misijonarji” in temeljito pripravljajo na svoje Poslanstvo, si lahko mislimo, da bodo katoliški romantjiki kljub svetosti, ki je potrebna, vedno pet korakov za njimi.
Tudi tu je pretiravanje škodljivo. Mlad misijonar, ki je študiral na misijonskem institutu v Rimu, bi prišel v Indijo in bi hotel več vedeti kjoli vsi stari, preizkušeni misijonarji. To bi bila nadutost. A kljub temu mora kiti pripravljen, da ne bo utonil v romantični miselnosti. Marsikdo se ^ora boriti sam s seboj, da ne podleže preživeti miselnosti. Posebno ker Je po sredi vprašanje pokorščine in spoštovanja do starih, ki so veliko delali in morda tudi storili. A s tem ni rečeno, da imajo pravico prezreti Vse tiste široke misli in poglede, ki jih daje misijonska znanost.
Kakor mladega misijonarja veže skromna ponižnost in ubogljivost, tako tudi starega misijonskega škofa veže miselnosti Cerkve in njene naredbe.
Čas ozdravlja in uglaša navzkrižja in nasprotja. Počasi, počasi spo-znavamo vsi, da “utegne” vendarle imeti prav Sveta Stolica.
Ne gre za spreobračanje duš, ampak za utrditev Cerkve.
Za utrditev Cerkve pa ne zadostuje samo nekaj katoličanov in nekaj uomačih duhovnikov. Vse ustanove za vzgojo evropskih misijonarjev in domačih duhovnikov, ustanove, ki jih ustanavlja, naroča in pospešuje Cerkev, lniajo ta cilj, vzgojitJi sposobne delavce. Gotovo čim bolj svete, a tudi spo-s°bne, da bodo zagrabili vprašanje v celoti.
Kajti Cerkev se boji predvsem: nevednosti.
Misijonska miselnost danes ni več monopol redovnikov. Ne samo svetni j'uhovniki, pritegnjeni so tudi laiki. A za vse veljajo naredbe, ki se vsako eto ponavljajo. Ali govftri sveti oče sam, ali prefekt kongregacije za šir-Jenje vere ali misijonski znanstveniki.
Glavne črte so potegnjene. Smernice so jasne, klic odločen. Gre le za °> ali bodo posamezne misijonske skupine res oblikovale svoje ljudi po teh navodilih.
Nismo odgovorni za ono, kar je minulo. Odgovorni smo za to, kar bo prišlo. Osebna in skupinska prizadetost bo nujno vodila v dobro pripravo. Začeti se mora pa že v mladosti, v študentovskem okolju, posebej v novi-cijatih, misijonskih krožkih, duhovniških organizacijah. Niso to več samo pobožne želje posameznikov, ampak beseda Cerkve.
Pred komunisti in vsemi nasprotniki Cerkve pa imamo eno prednost: z nami je božja milost. Čim več jo bo v posameznih delavcih, tem več uspeha bo rodil moderen apostolat.
A sklicevanje na “božjo milost” in “božjo voljo” zato, da obtičimo za pečjo svoje romantike, bi bila zadolžena in usodna napaka, zaradi katere bi nas obsodila zgodovina.
Branko Bohinc
Kako je bilo včasih v Afriki
Odlomek iz Spominov Kamila Coquilhat, enega prvih in velikih jnonirjev Belgijskega Konga. Prevedel in poslal br. Karel Kerševan CM, Belgijski Kongo.
Dne 30. oktobra (1883) se nam je nudila nekoliko vsiljena prilika, prisostvovati odvratnim in krvavim ceremonijam, ki so tu v navadi ob smrti večjega poglavarja. Že v jutru prejšnjega dne je bilo slišati nenavadno vpitje s tiste strani velikega naselja, kjer je imel svojo stanovanjsko četrt veliki šef Wangata. Kmalu smo razločili obupne krike iz žalnega vpitja v znak žalovanja.
Soka Tungi, stari glavar, je umrl. Njegove številne žene se zbirajo v sprevod: odvrgle so še to malenkost, ki jih je zakrivala. Zdaj so si čudaško nadele izrezke bananovih listov. Noseč s seboj množico različnih predmetov, lastnino pokojnega, koračijo po edini ulici naselja med turobnim petjem žalnih napevov.
Med tem so vaški veljaki staknili med pokojnikovo imovino nekaj smodnika, s katerim so začeli pokati. Na večer so zbrani vsi gongi in bobni blizu pokojnikovega stanovanja. Muzika, ples in streljanje se zavleče pozno v noč. Ob zori se predstavi vaško odposlanstvo z željo, da bi naša garnizija izstrelila kako salvo v znak žalovanja. Merili naj bi na veliko bananovo drevo, na katerem visi velik grozd doraslih banan. Divje so se razveselili, ko je grozd padel. Zli duhovi so s tem premagani. Ljudje se nam zahvalijo ter nas povabijo k nadaljnim ceremonijam.
V resnici je potekel komaj uvod v dramo. Na uho nam je pamreč prišlo, da svojci umrlega kupujejo v okolici moške sužnje, kateri naj bi bili žrtvovani. Tudi šest pokojnikovih žen bo moralo za njim v grob. Ob takih novicah in vidnih pripravah njih izvršitev sva bila s tovarišem presunjen:1
ter sva pri odgovornih ugovarjala. Sprejeta sva bila z velikim začudenjem, češ:
V vaši domovini, kjer so vaši glavarji veliko bogatejši od naših, vi gotovo pomorite mnogo več sužnjev kot pa mi.
Tak je bil odgovor teh krvolokov. Ali bi bila na mestu uporaba sile z namenom, da enkrat preprečimo te krvave obrede, ki so tem nevednim ljudem bistveni, in to komaj kak mesec po našem prihodu v deželo? Naših petdeset strelcev bi hitro razpršilo par stotin ljudi, ki se zbirajo k dogodkom. Toda izzvali bi vso širšo okolico, ki bi se zavzela za prizadeto naselje.
Recimo, da bi z našim nastopom uspeli in preprečili enkratne žrtve. Ljudje bi zapustili te kraje in se izselili tako daleč od nas, da bi jih ne dosegli in kjer bi nadalje izvrševali svoja krvoločna dejanja. S tem bi mi izgubili možnost vplivati polagoma nanje in jih počasi odvrniti od njih usodnih navad. Naj nam barbarsko žrtvovanje ljudi vzbuja še tako grozo, vendar nimamo Pravice z enkratnim prenagljenim nastopom kompromitirati za bodočnost vsako možnost civilizacije. Nismo jim pa skrivali našega zgražanja nad njih Početjem.
Morda bi mogli rešiti nesrečne žrtve z odkupom? Nakup je igra med iskanjem in ponudbo; naše poizvedbe so potrdile domnevo, da bi domačini zahtevali za odkup sužnjev cene, ki bi bile mnogo višje od tekočih dnevnih cen v kraju. Če bi jim torej plačali, kar bi zahtevali, bi jim omogočili nakup večjega števila novih žrtev. Po vsem tem preudarku je bilo sklenjeno, se-veda z bolestjo v srcu in pa s srdom, ki nam je stiskal pesti, da domačine ne hotimo pri njih krutosti...
Prva žrtev naj bi padla 30. okt. opoldne. S tovarišem nisva odklonila °krutne ponudbe, naj se pridruživa množici gledalcev. Hotela sva na lastne oči videti stvari, o katerih so že drugi govorili, in imeti možnost sporočiti civiliziranemu svetu grozotno resnico.
Nepopisna tesnoba naju je prešinjala, ko sva se odpravljala na kraj ^učenja. Na vso moč sva se trudila, da zakrijeva resnične občutke ter jih Pokaževa le kot izraze pomilovanja nasproti tem ubogim divjakom. Po četrt-Urni hoji skozi prvi del vasi, se nam za ovinkom pozorišče prikaže v celoti. J® to dvajset metrov široka ulica pred kočo umrlega. Na levi strani so raz-vrščeni pokonci leseni bobni, kovinasti gongi in trobente iz slonovih okljev. Glasovi teh in drugih inštrumentov se mešajo v divjo godbo. Na desni se drenjajo navdušeni gledalci, ki so za to priliko praznično nališpani s ptičjim Perjem, opičjimi kožami in s kričečimi barvami popleskanim telesom. Vsi Prisotni obkrožajo prostor, kjer se bo skoro odigrala žaloigra. Skupine vi-s°kih bananovcev in vitkih olja donašajočih palmovih dreves tvorijo širši naravni okvir, resnično poetičen, odurnemu prizoru, ki se napoveduje.
Sredi pozorišča sedi, sam, na nizkem lesu, komaj deset centimetrov od
v podolžni osi pripravljenega prostora in razkoračenih, stegnjenih nog, Pravtako počivajo na dveh kosih lesa, golega in počrnjenega telesa mla-dnnič, skorajšnja daritvena žrtev. Prisodili bi mu dvajset let, je polnih udov 'n cvetočega zdravja. Ker še ni popolnoma povezan, se z mirnim pogledom
razgleduje po prisotnih. Iz gibanja njegovih prsi je razvidno, da je njegovo dihanje povsem redno.
Priprave še niso pri kraju in medtem ko z mirno metodiko nekateri z njimi nadaljujejo, bobnarji besno bijejo po svojih bobnih, da zbesnelo množico prevzame divji ples. Nizek močan kol, ki naj sega žrtvi do ramen, zabijejo v zemljo tik za njegovim hrbtom; nanj pritrdijo gornji del telesa in zgornja uda v nadlaktih. Roki, ki sta s tem nekoliko nazaj potegnjeni, privežejo na majhna količa v tleh. Še en kol zabijejo v zemljo spredaj tesno ob prsih. Tudi nogi sta pritrjeni na v zemljo zabite kratke količe.
Potem, pet korakov pred žrtvijo še najvažnejše. Tu postavijo trdno pokoncu primerno dolgo upogljivo prekljo, na katero nekdo spleza, da jo upogne do glave žrtve. Glava je vzeta v primerno mrežo, ki se konča v zanjko, kamor sega kavelj vrh preklje. Tedaj nam je bilo jasno: odsekano glavo bo prožna preklja zagnala kot močna vzmet daleč proč.
Nedolžni obsojenec je sledil vsem počasnim pripravam, ne da bi trenil. Vsako toliko se je kak plesalec odtrgal od množice in se krivil in poskakoval okoli njega. Rabelj je tekal po prostoru vihteč svoj ogromen zakrivljen nož, napravljen prav po meri človeškega vratu. Večkrat se pri tem postavi ob žrtev, kot da bi hotel poskusiti svoje morilno orožje. Neštetokrat je glava nesrečneža vzeta v mrežo in napeta na kol in roka rablja položena na vrat in mesto, kamor bo padel rešilni udarec. Končno potegnejo tam belo črto. Mučenec ostaja brezčuten, brezbrižen, kot da bi se njega ne tikalo. Za hip spregovori kako besedo z nekom, ki si da opraviti okoli njega. Odločilni trenutek je blizu. Možu, ki je od tesnih vezi popolnoma negiben, sedaj zavežejo oči in njegovo telo posujejo s peskom.
Podložniki in sužnji umrlega glavarja, opravljeni za boj, z dvignjenim kopjem ter nastavljenim ščitom in z nožem v zraku, gredo v sprevodu mimo. Njim sledijo plešoče ženske in končno rabelj. Oblečen je v dolgo modi-o krilo in odet z blestečim škrlatno rdečim plaščem in na glavi pokrivalo iz črnega ptičjega perja. Sledeč svoji ženi in tropi ljudi obojega spola, s plešočim korakom večkrat obhodijo morišče.
Odrasel sin pokojnega glavarja se približa žrtvi in jo polglasno nagovori z besedami obrazca, v katerem se večkrat ponavlja ime umrlega; medtem mu rabelj dvakrat smukne med nogami.
Sedaj se vsa tropa umakne med gledalce. Rabelj odvrže svoj plašč in se razkoračen skloni levo od sužnja in nekoliko pred njim, dotikajoč se z desnico zemlje. Z zemljo si odrgne lice in se nato zravna ter poskusi zamahniti in hip za tem z bliskovito naglico v resnici udari. Napeti kol silovito zažene odsekano glavo v krvavem loku daleč onstran množice. Ta v trenutku navali z dvignjenimi noži na obglavljeno truplo, iz katerega brizga studenec krvi in še trepetajoče meso je razsekano vse križem... Privzeta od grozote sva s tovarišem zbežala z vso naglico proč od tega odvratnega prizora.
Pozneje sva poizvedovala o usodi, katere je bilo deležno truplo nesrečne žrtve. Po izjavi nekaterih so črevesje, jedra in srce odnesli v bližnjo vas in to tam pojedli. Večina ljudi je zagotavljala, da je bilo truplo vrženo v reko
(Kongo). Glava pa oziroma lobanja je vselej postavljena na streho koče umrlega.
Najin pobeg ni ljudi prav nič zmotil pri njih počenjanju. Ples in uživanje se je nadaljevalo v popolnem sproščenju.
Naslednji dan zopet ena glava nove človeške žrtve odsekana. Sedmega dne po smrti prenašajo truplo v krsti po vasi. Ob priliki devanja v krsto 8e obglavi ena žena. To pot se baje prizadeta ni hotela sprijazniti s svojo usodo; prizor je bil zato tembolj krut.
V jutru osmega dne končno zagrebejo mrtveca nekje v gozdu, v kakem težje dostopnem zakotju. Štiri žrtve so bile zadavljene ob grobu, vse ženskega spola. Bile so: štirileten otrok, dvanajstletna deklica, doraslo dekle in že Priletna žena. Bile so presunljivo potrte, a se niso niti najmanj upirale, kot Je izjavil moj tovariš, ki jih je slučajno videl. Trupla teh ubogih žrtev vrnejo na dno jame in nanje druge predmete kot tkanine, njih denar v obliki bakrenih obročev in paličic in drugo bogastvo. Na vse to potem šele krsto 8 Poglavarjevim mrtvakom.
S tem pa moritve še niso zaključene. Določenega dne se izvajajo bojne jffre; vsi sposobni moški rodu Wangata se v bojnem plesu zaženejo v napad Ua sovražnika, katerega predstavlja ena sama žena. Toda uspeh krvave igre hi bil na višku, ne dovolj zanimiv, ker se revica ni poslužila pravice poskusa Pobega in torej ni bilo “lova”. Ostala je na mestu in se pustila obsuti s ^°pji. Ker so bili prikrajšani za doživetje, so za zaključek praznika obglavili 88 eno žensko.
Tako torej devet žrtev za enega umrlega poglavarja!
Domačini so naju pomilovalno gledali, ko so se prepričali o resničnosti hajinega zgražanja in obsojanja spričo njih početja. Toda skrivaj so nekatere žene rekle mojemu tovarišu: mabe, slabo je to!
Molitev za svete misijone
(Sestavil jo je in z odpustki obdaril p'lq)ež Pij XI. ko je Terezijo Deteta Jezusa proglasil za svetnico in za zavetnico misijonov.)
Preljubi naš Gospod Jezus Kristus, ki si svet odkupil za ceno svoje ^rage krvi, poglej milostno na tolike množice, ki so še pogreznjene v temo Zlhot in senco smrti! Daj, da jim bo zasvetila polna luč resnice!
Povečaj, Gospod, število apostolov svojega evangelija. S svojo milostjo vhemaj, pospešuj in blagoslavljaj njih gorečnost in trud, da te bodo po njih sPoznali vsi neverniki in se obrnili k tebi, svojemu Stvarniku in Odrešeniku.
Pokliči te, ki so v zmoti, v svojo čredo in pripelji v naročje svoje edino Prave Cerkve tiste, ki se upirajo.
Pridi skoraj, ljubljeni Odrešenik! Kraljuj na zemlji in pritegni vse ljudi i svojemu presladkemu Srcu, da bodo mogli biti v večni nebeški sreči e'ežni nedopovedljive dobrote tvojega odrešenja. Amen.
MAKSIMILIJAN KOLBE
NORČEK NAŠE LJUBE GOSPE
Priredil RUDA JURČEC
VI.
Poslušnost, pokorščina — to so bila gesla na banderu milice. Br. Maksimilj'an je bil zagrizen v izpolnjevanju pravila in vedno je govoril, de je v poslušnosti nepremagljivo orožje milice. Sicer je bil skromen in ponižen. Gotovo se ni niti zavedal, v kako težak položaj je spravljal svoje predstojnike, ko je zagovarjal pokorščino in poslušnost. Kadar so mu predstojniki govorili ali ukazovali, se jim je zazrl v oči in samo rekel: “Ukažite! Vse, kar mi boste naročili, bom izpolnil, ker vem, da bo to božja volja”. Pogosto so si predstojniki zaželeli, da bi se spuščal v razgovor, v razpravljanje, pojasnjevanje; v njegovih mislih bi iskali odgovora, ali je vse zares pravilno. Ni odgovarjal, vse je vzel dobesedno in po vojaško izpolnil povelje ali naročilo. Blažena je trma svetnikov! Predstojniki so bili pogosto v zadregi — slutili so globino in svetniški duh, ki je vel okoli njega; kako dajati ukaze in navodila gojencem, ki se bližajo viškom. Ali so viški resnično zanesljivi in ali ni za vsem tem satanova past? Ko so dajali navodila drugim gojencem, so bili mirni — pred njimi so bili mladeniči, ki niso silili čez rob. Br. Maksimiljan je s svojimi bil na robu in ko bi bilo nevarno, da gre predaleč, je odgovarjal, da bo izpolnjeval vse, kar mu bodo oni ukazali-In kje je meja ukazov na tem robu? Kdo more brez skrbi prevzemati odgovornost zanje? V zagrizeni podvrženosti predstojnikom je bilo izredno mnogo prožnosti, ki je bila ravno zaradi svoje strogosti in popolnosti nepremagljiva.
Sam je zapisal v svoj dnevnik, da je rojstni dan Marijine milice 17-oktober 1917. Kako se je zgodilo, je podrobno orisal s temi besedami:
“Na prvi sestanek Milice je prišlo sedem članov. Bilo je 17. oktobra 1917 in rektor zavoda je dal dovoljenje. Bili smo navzoči: p. Josip Pal, br. Anton Glowinski, Romun; br. Jeron Bissi, iz padske province, Italijan; br. Quirico Pignalberi, iz rimske province, Italijan; br. Anton Marši in br. Henrik Granata, iz neapeljske province, Italijana in jaz.
Nikdo ni vedel za naš sestanek, zbrali smo se tajno za zaprtimi vrati; | Na mizo smo postavili kip Marije Device in prižgali dve sveči. Br. Bissi je bil zapisnikar. Najprej smo govorili o programu Marijine milice in j sklenili nadaljevati s pripravami, ker nam je p. Aleksander Bazilij, ki j je bil spovednik sv. očeta, obljubil, da bo zaprosil pri sv. očetu za izreden ; blagoslov našemu delu.
Toda p. Aleksander obljube ni mogel izpolniti, in blagoslov svetega °četa nam je prinesel msgr. Dominik Jaquet, tudi Član našega reda. Na našem zavodu je msgr. Jaquet poučeval cerkveno zgodovino. Več ko leto dni je bilo toliko ovir za delovanje milice, da so člani prvega sestanka £ačeli obupavati; nismo si več upali govoriti o tem, kaj smo hoteli ustvariti. Eden med nami se je celo trudil, da bi nas pregovoril, da naj nikar ne nadaljujemo, ker ne bo nobene koristi. Tedaj sta odšla k Mariji dva člana 1'rvega zborovanja. P. Anton Glowinski in br. Anton Mansi sta umrla, Pobrala ju je španska influenca. Mene je bolezen zelo zdelala, začel sem ?e huje kašljati in bluvati kri. Ker nisem smel na predavanja, sem imel tfi8a dovolj, da sem prepisal program milice v več izvodih; sklenil sem Poslati en izvod generalu našega reda p. Tavaniju in zaprositi za blagoslov. Emalu je prišel odgovor: p. Tavani je zapisal nanj, da bi bilo več izgledov uspeh, ko bi nas bilo vsaj dvanajstero, in dodal svoj blagoslov. Ob koncu je pripisal, da naj začne milica nabirati člane med mlajšimi redovniki.
Delavnost milice je bila v prvi vrsti omejena na molitev in na razmejevanje svetinjic. Ker nismo imeli denarja, nam je p, general dal celo donar, da smo jih mogli kupiti v zadostni količini.”
, Več ko leto dni je trajalo in zadeva z milico se ni premaknila, pravi Maksimiljan v svojih zapiskih. Svet so pretresali veliki dogodki, prva sVetovna vojna se je bližala koncu in prinašala velike spremembe. Med Pa j večjimi dogodki je bila obnovitev Poljske. Domovina — Marijino kra-Jestvo je vstalo iz razvalin in mladi državi so na obzorju grozili temni °blaki. Sosedna Rusija je bila zavita v strahote revolucije. Nemčija ,je opila v prevrat in revolucijo. Kako bo mogla Poljska med tema dvema veli-^PPoma ostati v požaru nedotaknjena! Ko je bil še doma, je sanjal, da bo ^ofal domovino braniti z orožjem v roki, želel je postati Marijin vitez in Tipizirati armado vitezov, ki bodo Marijino kraljestvo branili z orožjem, bo sam izbral in izpopolnil. Vso vojsko je preživel v samostanu in T’hajal do spoznanja, da ga je Marija odbrala za drugačno nalogo: or-p Piziral bo armado, ki bo nosila najmočnejše orožje in bo ostala nevidna. •'Vo orožje je bilo staro in prav nič ni bilo na njem iznajditeljskih potez, 1 -ijh je bil sicer br. Maksimiljan poln. Bilo je: molitev in čudodelna vPtinjica. Ko je ustvarjal milico, je nudil samo to dvoje.
. Bilo je malo — in bilo je preveč. Po prvem sestanku celo leto niso /'ogli naprej in udeleženci prvega sestanka so bili prvi, ki so mu začeli *.,.0 var j ati, da naj ves načrt opusti. P. Pal mu je nasvetoval, da naj se . J^isli odreče in da naj spozna, da ne more biti v načrtu koristnih osnov, j, 0 bi bilo v načrtu resnično kaj pametnega, potem bi morala vsa zadeva
e steči.
v, . Br. Maksimiljan pa je samo molčal — in veroval naprej. Svojim to-(brišem dvomov ni razbijal, ni pa razlagal, zakaj veruje, da bo moral ^Pdaljevati z delom. Pozneje je večkrat razlagal, zakaj je sledil prvim rakom. Tako je zapisal v svoj dnevnik:
p ."Mi na zemlji nimamo rok prostih. Kadar molimo, moremo dvigati (j QE nebu pogosto samo eno roko in še tisto prav slabotno. Bilo je potrebno, j, sta šla v nebesa k Mariji dva naša tovariša. V nebesih morejo moliti °sti in brez ovir z obema rokama in jih visoko dvigati proti Mariji.
Ko
smo po prvem sestanku izgubili dva brata, sem vedel, da sta šla v
nebesa k Mariji, da bosta tam prosila tisto, česar naše slabotne roke niso mogle izprositi.
Vrhovni predstojnik in general se je večkrat zanimal za milico. Ko je govoril s člani prvega sestanka, ni dobil ravno dobrih obvestil, zato je br. Maksimiljanu naročil, da naj neha s propagando; mladi redovnik je seveda ubogal in ni z nikomer spregovoril besede.
Iz te dobe imamo spomine njegovih tovarišev. Vedeli so, koliko je moral pretrpeti ob misli na načrte, ki jih je skušal izvajati, pa niso mogli naprej. Tovariši so se oddaljili, predstojniki so mu celo dali vedeti, da ne bo nič iz njegove zamisli — edino orožje je bilo molčati. Prav z otroško ponižnostjo in vdanostjo je prenašal težave, nikomur ni potožil, ostajal je ob strani, pri tem pa ohranjal videz najbolj zadovoljnega člana vse redovne skupine, ki je živela pod isto streho. V njem ni bilo znaka zagrenjenosti ali črnoglednosti — bil je poln vere v to, kar mu je bilo naloženo-Čim bolj je bilo težko, tem bolj je opravljal zvesto in odločno vsa navodila in — čakal. V tej veri je bilo nekaj otroško preprostega, kar navdaja samo velike osebnosti, ko nosijo v sebi velike načrte. V zunanjem svetu čakajo iznajditelji ali strategi na sredstva in na zmago svojih zamisli; br. Maksimiljan je imel samo eno sredstvo, eno orožje: silno vero in zaupanje v božjo ljubezen. Kdor je do konca vztrajen na tej poti, se končno mora srečati s pravo rešitvijo vseh težav.
Kdor ga je pogledal, je moral vzdvomiti nad tem, da bi mogel premagovati vse ovire in težave. Bil je slaboten in že na zunanji pogled bolehen-Daši ni tožil, je bilo znano, da ga muči neprestan glavobol in da je vedno kot v vročičnem stanju. Kar je bilo prepričljivo na njegovi zunanjosti, je bilo ali bore malo, ali pa zelo mnogo. Vsi zunanji znaki na njem niso nikomur povzročali skrbi zaradi zdravja — sam se je za svoje zdravje najmanj zanimal.
VII.
Pravila reda so bila stroga. V zavodu je bil hišni red natančno določen in je nalagal gojencem težke preizkušnje v moči in v volji. Br. Mfl' ksimiljan je vse z lahkoto prenašal. Predstojniki so mu dovoljevali razne olajšave, ker je bil šibkega zdravja. Le nerad se jih je posluževal. Bj* je točen in vesten do skrajnosti — kadar je zazvonil hišni zvonec, se je dvignil in prekinil delo ali razgovor. Sledil je hišnemu zvoncu celo, ko je bil v razgovoru z višjim cerkvenim dostojanstvenikom. Krenil je za zvon' cem in pustil obiskovalca v celici in se mu niti ni opravičil. Mladi ljudje zjutraj težko vstajajo. Zanj te težave ni bilo: ko je bil dan znak, je skoči* z ležišča in bil prvi na svojem mestu.
Točnost se ni omejevala samo na hišni red v zavodu. Na univerzi je bil med najboljšimi slušatelji. Po treh letih študija je postal doktor filozu' fije — doktor filozofije v svojem 21. letu. Vse izpite je opravil z naj', boljšim redovanjem — suma cum laude — z največjo pohvalo. Profesorj1
so se čudili njegovi nadarjenosti in tudi zmogljivosti pri učenju. Bil je izreden pojav, ki se je ponavljal na Gregoriani le redko. Ko je konČaval študije filozofije, je bil rektor zavoda p. Bondini. Ta je izjavljal, da je sledil uspehom br. Maksimiljana: “Ta fant mi stavlja vprašanja, ki nanja ne znam odgovoriti.” Daši je moral pridno slediti predavanjem iz filozofije in se za izpite pripravljati, ni opustil zanimanja za fiziko in mate-fnatiko. Vedno se je zdelo, da je bila filozofija zanj le nekak postranski Predmet, največ se je zanimal za matematično in znanstveno raziskavanje. Samostojno je sledil svojim zamislim in nekega dne je prinesel svojim predstojnikom načrt o čudnem stroju, ki bi mogel letati z neverjetno hitrostjo. Pozneje so se vpraševali, ali ni bila v načrtu zajeta zamisel o raketnih letalih ali celo izstrelkih, ki bi letali izven naše atmosfere. Načrt je pokazal p. Echerju, ki je bil tedaj provincial reda v Padovi. Ker pater sam Pi mnogo razumel, ga je odnesel na Gregoriano k profesorju Gianfran-?eschiju, ki je račune pregledal in izjavil, da je teoretično načrt pravilen in bi mogel biti izvedljiv. V zavodu in na Gregoriani so bili predstojniki in profesorji pred njim skoraj v zadregi. Rad je prihajal k njim z vedno novimi vprašanji in pogosto so mogli opaziti, da je bil ne samo na tekočem 0 vseh iznajdbah na polju tehnike, ampak jih je celo prehiteval. Na izletih nli sprehodih gojencev je ostajal ob voditelju in se z njim spuščal v razgovore in “ubogi” pater je pozneje izjavil: “Br. Maksimiljan ni bil izpraševalec, radoveden in razglabljajoč; bil je žaga, ki je iskala, kar je nilo še nejasno, ali še ni bilo odkrito.”
Študije na filozofski fakulteti je zaključil v letu 1915. Štiri leta pozneje je na isti univerzi postal doktor teologije. Ko je opravljal zadnje izpite za ^iplomo filozofske fakultete, je na zunaj izgledal neznaten in droban. Daši Je bil že 21 let star, je mnogo ljudi s svojo zunanjostjo varal. Mnogi so mu Prisojali komaj 16 let. Vsemu se je predal z vsemi silami, nikdar ni mogel niti brez naloge, vedno je hitel, da bi vse dohitel. Kadar je bilo gojencem kaj naročeno, je bil med prvimi, ki se je dela oprijel in ga izvedel. Bil je Pristaš načela, da ne sme človek nikdar čakati s tistim, za kar se je odločil. ',edno je govoril: “Sedaj je čas, da začnemo, sedaj je čas, da delamo, sedaj, ®edaj...”
Vse študije je opravljal odlično in z lahkoto. Ni jih dokončaval z na-kHco ali odliko samo zato, da bi bil med tovariši najboljši. Z uspehi na uni-verzi je imel drug namen. Vedel je, kakšen je čas! Ves svet se je predajal tekmovanju v odkrivanju in krepitvi takozvanih tehničnih, fizičnih znanosti. Pasi je moral skozi študije filozofije in teologije, je vedel, da mora hoditi s easom tudi na polju takozvanih realnih znanosti. Oboje mu je moralo — po Pjegovem — služiti samo za en cilj: v vseh znanostih mora biti poučen v enaki meri kakor drugi sodobni znanstveniki. Učen in podkovan mora biti, ^a bo mogel prekositi in prisiliti k umiku znanstvenike, ki so s svojo znano-8 tj o zanikavali Boga in so se z orožjem znanosti hoteli boriti proti Cerkvi.
V vseh evropskih prestolnicah so se začele postavljati javne tribune, ^ajprej so jih imeli v Londonu, v Rimu so začele rasti kot gobe po dežju. tJb nedeljah so v parkih in na večjih trgih stopali na tribune razni govorniki, ^birali poslušalce okrog sebe in jim razlagali svoje nazore. Bil je čas velikega boja proti Cerkvi. V Rimu in na vseh tribunah se je dnevno pojavljala '’i'sta govornikov, ki se je izdajala za branilce znanosti in svobodne misli. Nekega dne so gojenci šli na sprehod skozi park in br. Maksimilijan je za-
slišal enega teh govornikov, kako je z dokazi znanosti napadal Cerkev in papeža. Ko je končaval, je kot zadnji dokaz za svoje trditve navedel: “Govorim vam, ker lahko govorim o tem; sem doktor filozofije! Ako je kdo mied vami, naj pride in moje trditve ovrže!” Brž se je oglasil br. Maksimilijan, a mu govornik ni hotel dati besede, češ da želi slišati samo mnenje osebe, ki ima doktorsko diplomo. “Saj jo imam, že dve leti jo imam.. .” Na tribuni je potem pobijal misel za mislijo, in ko je končal, se je razblinilo, kar je bilo očitanega Cerkvi in njenemu poglavarju.
Znanost proti veri ne rovari samo v knjigah in na javnih predavanjih. Borba proti Cerkvi je organizirana in ima svoja društva, svoje krožke in templje. Nekega dne je br. Maksimilijana kar vrglo kvišku: obrnil se je k tovarišu in mu rekel, da morata takoj v palačo, kjer je bil sedež italijanske masonske lože. Br. Maksimilijan se je odločil iti k mojstru vseh italijanskih masonov in ga prepričati, da naj preneha s svojim bojem proti Cerkvi. Tovariš je bil presenečen nad nenadnim predlogom in je odgovoril, da naj gre po dovoljenje k predstojnikom zavoda. Ko je prišel k predstojniku, je bil zelo razburjen. Vneto je govoril, kaj hoče izvesti. Predstojnik mu je moral dolgo prigovarjati, da se tak korak ne sme izvesti nenadno in brez zadostne priprave. Sovražnik se ne bo vdal ob prvem napadu. Treba je iti po drugi, daljši poti in ta pot je pot molitve. Ko bo doba molitve mimo, se bo odkrilo, kaj in kako.
Mnogo je br. Maksimilijan zahteval od katoličanov. Večkrat je govoril, da bi morali biti katoličani na vseh poljih prvi! Kot znanstveniki, filozofi, sociologi — na teh poljih bi to ne bilo težko, je menil. Toda bilo bi treba iti še dlje; med iznajditelji in podjetniki, delavskimi voditelji in vzgojitelji bi morali biti katoličani na vodstvu. Kakor je bil zahteven do posameznikov, tako je bil širok v načrtih: morali so zajemati ves svet.
Na Gregoriani so bili slušatelji vseh narodnosti. Med vojno so bili tam gojenci iz obeh taborov. Vsi so bili občutljivi v vprašanjih narodnega, ponosa in br. Maksimilijanu Kolbeju je bilo silno težko, ko je nekdo zaradi njegovega imena mislil, da je nemške narodnosti. Povsod je poudarjal, da je Poljak. Na svojo domovino je bil zelo ponosen. Vendar v nasprotovanju proti Nemcem ni šel čez mejo in je bil nepristranski. Kadar je prišlo do trenj ali nasprotnih mnenj, je vedno zaključil s pozivom k razumevanju in zahteval ljubezen čez meje front in bojišč. Razlagal je, da v Cerkvi “ni Grkov in ni Zidov”, ampak so vsi verniki sinovi iste Matere. Pri vseh narodih je znal odkriti njihove posebne prednosti in lepe lastnosti ter je to rad vsakemu priznal. Vedel je, da človeštvo napreduje zaradi skupnosti naporov in to skupnost je zagovarjal, ko je trdil, da je ves napredek tehnike in znanosti treba znati obrniti v prid njegovemu načelu: omnia ad maximam Dei glo-riam. . . Če bo le mogoče, morajo katoličani znati zavzeti ali zavojevati ves napredek in ga uporabiti kot orožje za zavojevanje sveta Kristusu.
Tiste čase je začela v Rim prodirati filmska industrija. Vedno več je bilo kinematografskih dvoran. Filmi so bili sicer še zelo nepopolni, vendar je bilo jasno, da bo mlada industrija zajela ogromne množice ljudstva. Ljudje so drli v dvorane, filmi so postajali vedno bolj sumljivi po svoji vsebini-Stroški so bili visoki, industrijalci so izrabljali priložnost in nudili vsebino^ ki je bila najbolj privlačna. Med cerkvenimi krogi se je govorilo vedno veČ o filmu in debate so sp razvnemale tudi po samostanih in drugih zavodih-Br. Maksimilijan je bil med prvimi zagovorniki filma in priporočal, da naj
katoličani nove industrije ne odklanjajo. Obratno — naj jo skušajo uporabiti za svoje namene! Filma ni mogoče zatreti, obsodba ne bo nič dosegla — obratno, ljudje bodo še bolj drli v dvorane. Edino sredstvo: filma se je treba Polastiti in doseči, da bo služil samo dobrim namenom. Nekega dne je svoje nazore zaključil z ugotovitvijo: “Film more in mora služiti socialni blaginji; naša dolžnost je, da ga v to usmerimo.”
Proti njemu se je dvignil tovariš iz zavoda in mu zaklical:
“Ali niste še uvideli, da se je hudič polastil vseh iznajdb in da ves napredek obrača sebi v prid?”
“Ravno to bodi razlog, da se prebudimo in da zavzamemo postojanke, ki jih je zavzel sovražnik,” mu je odgovoril br. Maksimilijan.
Več kot deset let pozneje je papež Pij XI. uradno proglasil film kot 8redstvo apostolata in orožje v rokah katoliške akcije. Če bodo kdaj filmski režiserji in igralci hoteli poiskati svojega patrona, bodo morali izbrati br. Maksimilijana, pravi eden izmed bratov, ki so takrat poslušali besede navdušenega zagovornika filmske umetnosti.
Poleg filma je moderni tisk obvladoval množice. Na tem polju so kato-hčani zaostajali; javno mnenje je prehajalo pod vpliv tiskovnih družb in gospodarskih trustov. Kakor pri filmu, tako so se mnogi odvračali od tiska, ceš da je trdno v rokah demona. Br. Maksimiljan je govoril, da se redovi in verniki morajo zanimati za tisk. Kjer je mogel, je razlagal svoj načrt: vse ^voje sile bi posvetil reviji, ki bi oznanjala evangelij in bila urejevana tako, 'hi bi bila dostopna vsem narodom sveta — bila bi pa pod varstvom Marije Revice. Ko so ga poslušali, so še kazali nekaj zanimanja, pozneje pa so ve-'•inoma pozabili na razgovor. On ga pa ni pozabil in si ga je ohranil v srcu.
Navdušenje je bilo pri njem v pravilnem ravnotežju z vero v uspeh, ?henem pa polno ponižnosti in skromnosti. Daši je bil poln načrtov, zamisli ln iznajdljivosti, ni nikjer segal čez mejo. Nikjer ni bilo opaziti, da bi ta Notranja napetost tudi na zunaj silila v pretiravanje ali v vihravost. Bil je boln dokazov, da nikjer ne misli nase in da je res ves pridobljen za poslan-stvo, ki mu je bilo naloženo.
Pokorščina predstojnikom je bila najboljša obramba proti vsem nevarnostim. Ta ga je tako prepojila, da sploh ni mogel biti neposlušen ali pa samoljuben. Nekega dne je šel na sprehod in med potjo mu je predlagal tovariš, gresta v cerkev sv. Teodora, kjer je bil izpostavljen čudodelni križ. Br. Maksimilijan ga je brž vprašal, ali ima od predstojnikov dovoljenje. Ko mu je rekel, da ga nima, je postalo br. Maksimilijanu silno težko in kar ,'deti je bilo, kako trpi. Toda tovariš je le hotel spoznati, kako bo odgovoril,
0 mu bo rekel, češ da dovoljenja nima. Ko ga je pomiril in rekel, da so Pnedstojniki obisk dovolili, je bil vidno srečen in ves pomirjen.
Pričevanja iz tega časa govore o njegovi veliki skrbi za grešnike. Go-61 je v želji, da bi spreobrnil vse grešnike — kar vse: srednje mere ni po-m?!- Na delo bi bilo treba iti takoj, ker bo sicer prepozno. Akcija bi morala 'aJeti ves svet.
Začel je ob prvi priliki. Ko sta se s sobratom vračala domov, sta v ‘banski ulici naletela na skupino postopačev in zanikrnežev, ki so svoje j^zpoloženje prekladali tako, da so grdo preklinjali in žalili ime Marije evice. Br. Maksimilijan se je kar zagnal med nje in jih s solzami v očeh
prosil, naj ne izgovarjajo tolikšnih kletvin proti Mariji. Sicer tako zgovorni bogokletneži so se hitro umaknili pred njim in ko so videli njegovo žalost, so se začeli opravičevati. Izgovarjali so pač kletvice, da so se “olajšali”. Toda br. Maksimilijan se ni ustavil samo pri prošnji. Takoj je začel razlagati, zakaj ne smejo preklinjati božjega imena in imena Marijinega. Sobrat je stal ob strani in se trudil, da bi ga priklical; bal se je, da bi mu mogli postopači kaj zlega storiti. Toda njegovih klicev sploh ni slišal; vrnil se je k sobratu, ko je dosegel, da so mu obljubili, izogibati se izpadov proti Bogu in Materi Božji.
Bivanje v Rimu se je nagibalo h kraju. Br. Maksimilijan je vstopal v svoje 24. leto in je bil na koncu svojih študij. Redovni predstojniki so njemu in njegovi skupini začeli pripravljati slovesnosti za posvetitev. V najlepši rimski pomladi je bil dne 28. aprila 1918 posvečen za duhovnika. Naslednji dan je opravil prvo sv. mašo v cerkvi sv. Andreja delle Fratte in sicer pri čudodelnem oltarju, kjer se je v letu 1842 prikazala Marija Židu Ratisbonu, da je iz divjega volka postal “ponižno jagnje”. Nad oltarjem, kjer je prvič maševal p. Maksimilijan, je spominska plošča, ki omenja ta dogodek.
Nekaj mesecev nato so ga predstojniki poklicali na Poljsko. Cerkev je na Poljskem postala svobodna in je potrebovala mnogo sil, zlasti mladih duhovnikov. Domov je odhajal, oborožen z dvema doktoratoma. Toda zanj je bila znanost isto, kar je bila za Bossueta, francoskega škofa in filozofa: “Gorje znanosti, ki ne zna učiti ljubezni”. Br. Maksimilijan se je v Rimu mnogo naučil, vendar je največ pridobil v knjigah rimskih svetnikov. Odhajal je v domovino kot apostol ljubezni. Pred odhodom iz Rima je pisal svoji materi, redovnici v Lvowu: “Molite zame, da bo rasla moja ljubezen in da bo brez meja! Zlasti za to, da bo brez meja!”
Velika želja mladega redovnika se bo izpolnila: ostal bo mož, ki ne pozna meja. Vse do smrti njegova ljubezen ne bo poznala meja.
(Se nadaljuje.)
MOLIMO ZA POGANE,
NAJ VSEMOGOČNI VZAME POKVARJENOST IZ NJIH SRC, DA ZAPUSTIJO SVOJE MALIKE IN SE SPREOBRNEJO K ŽIVEMU IN PRAVEMU BOGU IN NJEGOVEMU EDINEMU SINU JEZUSU KRISTUSU, NAŠEMU BOGU IN GOSPODU.
AMEN.
TO IN ONO
Misijonar o. JOŽE CUKALE, S.J. Piše iz Kalkute č. g. Wolbanku, C.M.
Kidderpore, Lurška M. B. 58.
Lurška stoletnica
Najprej lep februarski pozdrav iz Kalkute. Ravnokar sem se vrnil iz Kolegija, kamor se je nocojšnji ve-čer stočilo 16.000 ljudstva, da izkaže 8vojo vdanost Brezmadežni Materi skupno z milijoni, ki ljubijo Njo in Njenega Sina. Pri sv. Ignaciju smo imeli lepo pripravo tri dni zapored. Imel sem priliko govoriti o Njej in 1-eči Ti moram, da mi je šlo od srca, čeprav se mi je v glavi vrtelo, kot da bi ga spil en liter; pa kaj zato, da je le v srcu gorelo in daj Bog, da bi vnelo. Izbral sem si za predmet le lurške stoletnice: Marija nam je PHnesla Jezusa, prinaša nam ga tudi danes. Naslednji predmet: Marija 'n Evharistija (misli iz papeževe en-eiklike “The Pilgrimage to Lour-des”). Marija je čudovita monštran-Ca. posejana z dragulji, med katerimi Se blešči eden najlepših — Brezmadežno Spočetje. Veliko faranov Sem srečal na prostranem dvorišču Kolegija. Bilo je napolnjeno s katoliškimi Kalkutci. Uvala Bogu po Ma-1iji, ljudje so množično pristopali k Sv- obhajilu in prejemali Odrešenika sveta, za katerega svet tako malo Ve- Spovedoval sem ves čas na pro-stem, tako da nisem imel prilike de-'ili sv. obhajila, za kar sem nalašč bi'inesel ciborij iz Kidderporja.
Pismo o. Demšarja, S.J.
Najbrž Te bo prijela skušnjava, da boš tole pismo poslal v Argentino ltl ga bodo prebirali vsi naši dragi
IZ KALKUTE
misijonski prijatelji. Zato se tudi jaz ne morem upreti skušnjavi in objavljam pismo, ki je prifrčalo iz Krišnočondopurja, kjer dela p. Vizjak in počiva p. Lojze, ki ga je napisal. Takole se bere.
“Upam, da ste živi in še brcate-tam doli v Kalkuti, v slavnem Kid-1 derporu. Jaz sem izginil iz hiše prav po tiho in sedaj sem na počitnicah v krasnem Krišnočondopuru. Jožek, to Vam je krasna dežela, tiha in mirna in silno lepa priroda, pa prijatelj, da si boljšega ne morem želeti — p. Joško Vizjak.
Kraj je lep, blizu pravega pragoz-
O. Lojze Demšar — v džungli
da, a zopet blizu kulture. Lepa ravna cesta vodi skozi pragozd, vasice desno in levo in naenkrat lepa jasa s sedemdeset let staro cerkvijo, široko polje vse naokrog, kjer p. Joško pripravlja teren za novi konvent.
Ljudje so bili zelo zapuščeni, ker 12 let niso imeli stalnega duhovnik^ Zadnjega .je zadela sončarica. ^ Joško je začel pred desetimi leti toc orati ledino po nalogu svojega škofa. Ljudje neuki, zanemarjeni, 7'ar
Mitrijonarke Ljubezni^J^jim ga deli
je bil kar po domače, pod vrbo. Misijonar je začel z mladino, osnoval Marijino družbo za žene in mo-Ze; dekleta poslal v Morapajski kon-v®nt, da se nučijo vere in tudi bra-nja ter pisanja. Samo letos jih je
poslal 45 — in to stane. Vidi, da je to edini način, da izboljša vso vas in vaščane. Ko pridejo ta dekleta nazaj, so pobožna, kulturna in pohlevna, in ko se poročijo, postanejo dobre, zgledne družinske matere, ki
r ii i !•
Dekliški tečaji; tudi tipkanja se uče
Katehisrtka uči krščanski nauk indijsko mladci
znajo vzgajati svoje otroke. Tako počasi mlada generacija prevzema krmilo v roke. Ljudje mu radi sledijo, ne pijejo več, nemoralnost izginja. Letos je silno težko. Letina čisto zanič zaradi pomanjkanja dežja. P. Joško daje ljudem pomoč, razširja pokopališče, dela v vrtu in zaposluje ljudi, da morejo nekaj zaslužiti.
Prav blizu je džungla, kjer imate cele črede divjih slonov, tigrov in leopardov, medvedov, bizonov in divjih bivolov, ki merijo z rogovi 5 metrov od roga do roga. Ko ti ta zverjad zdrvi skozi pragozd, se bambusi lomijo kot suhe bilke, a od človeka ne ostane mnogo, če ga dobijo podse. Seznanil sem se z nekaterimi starimi lovci, ki so slavno “panali” marsikaterega tigra. Eden med njimi ima popolnoma deformirano roko, ki jo je moral poriniti tigru v žrelo, da ga ni za vrat pograbil, drugi ima nogo razgrizeno, ker ga je napadel ranjeni leopard. Pa te štorije niso lovska latinščina, ampak prava pravcata resnica, zapisana na zaceljenih ranah ...”
Problem poklicev
Naj ti malo potožim, kako težko je dobiti poklice iz Bengalije. Treba je mnogo moliti in zainteresirati širšo javnost, da izbezamo iz nebes to božjo poplavo. Pri nas so samostani že začeli z gibanjem, nadaljuje ga med laiki g. Pereira in v naši fari sem že razdelil molitve posameznim družinam, kjer živi globoka vera in razgraja množ fantičev okrog hiše. Spomnim se, kakšen vpliv je imel name preč. Ivan Veider, poznejši loški kaplan. Koliko poklicev so rešili naši dobri fajmoštri in dekani z osebno naklonjenostjo, zgledom in bese-
do. Njih vrata so nam bila na stežaj odprta in zdravo duhovniško ozračje je več kot mnogim ohranilo ideal duhovništva. Seveda, imeti “gospoda”' v družini je bilo vedno skrito upanje dobrih slovenskih mater in naših vasi. Tu v Bengaliji manjka teh elementov. Moralno trdno stoječi in' omikani bengalski sloj še ni v staji Gospodovi. Vsaka omejitev svobode gre Bengalcu na živce in navezani so na dom, četudi je iz ilovice, z vezmi, ki gredo globoko. Vzrok pomanjkanja poklicev je tudi v tem, da prihajajo na študij iz preproste džungle v mesto, ki ima vse privlačnosti sveta. Dotik s petičnimi vrstniki, ki so povrhu nekristjani, jim daje občut manjvrednosti. Pametna izolacija bi bila nujno potrebna, t. j. graditi apostolsko šolo kot semenišče poklicev nekje izven mesta, če ne kar v džungli 25. Parganasa.
Problem razgibanosti
Naj ti potožim še nekaj: Kar pogrelo me je (in me še greje), da letos ni noben misijonar Cerkve nastopil na kalkutskem radiu za Božič, medtem ko protestantje ne zamudijo nobene prilike, da oznanjajo Kristusa z najmodernejšimi sredstvi-Imamo sposobne može, ki bi lahko pisali lepe strani za veliki Praznik Rojstva v najbolj popularni časnik “Stateman”. Vem, da je urednik pripravljen objaviti sestavke in jih celo plačati. Objavljeno je pa bilo leto» izvirno in zanimivo pismo anglikanskega škofa Bryana, ki ga osebno poznam. Kako bolj globoko in občuteno bi mogla podati božične misijonske vtise katoliška avtoriteta. ČaS je prišel, ko je treba stopiti v sveto alianso z vsakomur, ki iskreno raz-
sirja evangelij. Zadnje čase sem imel Priliko priti v stik z mnogimi prote-stanti: bolniki v bolnišnicah, bolniškimi sestrami. Veliko je načinov in Potov, ki nas vodijo skupaj. Ena gre Oaravnost stvari do dna in to je pot razumevanja in bratske ljubezni, ne bi seveda bilo treba žrtvovati košček resnice.
Ob večerih poslušam (zaradi jezika) bengalsko uro in prisluškujem očarljivim bengalskim šongit (pes-Ppfn). Vse so izredno melodijozne in skoraj vse religijozne. Pesem je sila, k1 druži, veže in navdihuje. Imamo 'e lepe krščanske religiozne pesmi v Pristnem bengalskem napevu. Za-P’an Čakam nekoga, da bi jih pel po ^sđiu. In vendar smo enakopravni Pred zakonom, da se pokažemo. Zakaj ,le znamo “advertise our faith“ ?
Vsem vse...
P. De Silva bo napisal nekaj za Kat. misijone, kakor upam. Jaz imam nešteto misli v glavi, a jih je težko spraviti na papir zaradi časa, posebno odkar me p. Demšar, menda po predstojnikovem nalogu, vprašuje po telefonu, koliko ur spim ponoči. So mi pač zmerom lepo za petami. Čez dan je pa delo v uradu, in ko se vrnem iz barak ali iz lepo zidanih hiš domov, prinesem navadno polno torbo skrbi glede tistih, ki blodijo. Večkrat pošteno ozmerjam prišleke, ki jih zmerom kaj žuli. Kar mislite si, kaj se pravi biti pri Vincencijevi konferenci, kjer je v fari več kot 70 % nemaničev... Postal sem mlekar, oblekar, padar, šribar, ki piše pisma in priporočila, posredovalec za kuharje in služkinje pri gospodi, potem
pa še ostalo: veroučitelj in droben misijonarček. Tolažim se: kakor je komu dano, da je le iz ljubezni do Odrešenika in njegovih duš! Včeraj sem prejel lepo številko D. Ž., ki mi je dala vsebino za meditacijo: “Če duhovnik ne gori od ljubezni, bodo tisti okrog njega umrli od mraza.” (F. Mauriac.) Hvaležen sem D. Življenju in tistim, ki mi ga pošiljajo, za besede Življenja...
Obisk dr. Jezernika
Dan, ko je prišel dr. Jezernik med nas, je bil zame dan radosti. Po dolgem prigovarjanju in prošnjah je Bog vendarle nagnil srca predstojnikov, da so dovolili delati načrte in graditi šolo za fante. Bolelo in grizlo me je vsa ta leta, da je toliko mladine izročene cesti, ker ni prilike, da nadaljujejo študij in se praktično usposobijo za mehanike, mizarje, itd. Občinski svetovalec Bennerjee mi je danes zjutraj obljubil, da bo podprl prošnjo. Naklonjen je naši stvari tudi zato, ker so naši farani pripomogli, da je bil izvoljen pri občinskih volitvah. Bengalska vlada nam bo dala brezobrestno posojilo 200.000 rupij, kar bo zadostovalo za nakup zemlje, ki se drži župnišča, in za veliko dvorano. Elektrifikacija, oprava in nakup učil, to bo izkopalo globoke jame dolgov. A sv. Pavel, veliki učenik in apostol narodov bo prišel na pomoč, saj bo šola njemu posvečena. Nagnil bo tudi srca Slovencev k radodarnosti: saj bo vsak najmanjši dar sprejet z veliko hvaležnostjo. Dispanzer, ki meji na novo zemljišče, je tudi deloma delo slovenskih žuljev, zato bo tudi Deška višja šola deležna dobrot našega človeka, o tem sem prepričan. (Dolarje sprejema g. Wolbank — opomba pisavca!!!)
Drugo prijetno iznenadenje je bil dr. Jezernik sam. Škoda le, da je “Venit, vidit, abiit”, prišel, pogledal in odšel. Visoki položaj na Propagandi ga ni prevzel, marveč se je dalo z njim pomeniti, kot z vsakim našim duhovnikom, ki je rojen nekje pod Triglavom. Dve stvari sta napravili nanj poseben vtis, ali bolje rečeno, dvoje poslopij. Zavetišče za zavržene» nezaželjene, izhirane in umirajoče meščane, ki ga vodijo Misijonark6 Ljubezni, ter tempelj boginje Kali-O prvem se je izrazil Guverner, da je svetišče vredno podpore vse Bengalije, o drugem se je izrazil Gandi, da ga je sram spričo Kaligata... Midva z gospodom sva stopila tudi v drugega, pa sva bila pognana ven, ker nisva sezula čevljev. Ko pa nama je grdoba kazala pol metra dolg rdeč jezik. .. Otresla sva prah in se Še kar srečno izmuznila z umazanega dvorišča, preko katerega se stalno valijo množice iz vse Bengalije ia ogromno žrtvujejo boginji in njenim slugam. Kam gre skoraj pol milijona rupij, ki jih tempelj dobiva na leto, ne vem; a prav za hrbtom templja se žrtvuje vsak dan katoliška sestra, ki stoji na strani vsak dan umirajočim zapuščenim Bengalcem. Dr. Jezernik ni poslej mnogo govoril, a molk je povedal več kot zgovorna beseda. Ali je iskal pet milijonov katoličanov, kj naj bi začeli delati in govoriti bolj z zgledom in dejanjem, kot so bili vajeni doslej? Ali je morda razmišljal besede, ki mu jih je mati Terezija povedala, ko smo se prebijali skozi ulice velike Kalkute, da zgolj dejanja aktivne Kristusove ljubezni utegnejo preusmeriti vodovje indijskega ljudstva v ocean Resnice? Bog ve! ?
Tvoj Jože, slovenski Bengalec.
o mnöbiH m vmmm
V mimtKIH £>£Ž.EtfVH
JUŽNI IZRASTKI MEHI KAN S'KE IN MAYEVSKE KULTURE
ČOROTEGI
Mayevsko pleme Čol na jugovzhodu je tvorilo nekako kulturno predstražo, ki Je varovala tradicijo stare mayevske kulture, ko se je le-ta na severozapadu že Uspavala. Medtem so tudi Nahuanci, nekako med 1. 1000 in 1200 prodrli že globoko hfoti jugovzhodu in so pod imenom P'ipil še danes ohranjeni. 'Prinesli so s seboj Sv°jo nehuansko kulturo in jo vestno varovali ob lahkotnosti Mayevcev in trdosti ^2tekov. (Prevladali so tudi staro prebivalstvo Hondurasa in Salvadorja, med ^terim je bil najmočnejši narod Lenka.
iPoleg njih so bivali tudi še pred Mayevci in pozneje v Nikaragui, Costariki in Salvadorju Čorotogi, ki so ustvarjali posebno lope salvadorske keramike. Pred Mayevci in njihovimi vplivi so bili čorotegi, po izkopaninah sodeč, najkulturnejši, Pozneje pa so se pomešali s Pipili, došlimi s severa, čorotegi so v kulturi umetniških ln U-metno obrtnih izdelkov ostali vodilni. Ob prihodu Špancev je živel v sredi med Protegi močnejši rod Pipilov pod poglavarjem Nikaraojem, po katerem so dali Panci deželi ime. čorotegi so prebivali na rodovitnih tleh. Poleg koruze in kakaa 80 uživali tudi koko in so bili kot uživalci koke najsevernejše ameriško ljudstvo. Poleg rastlinske hrane so pa uživali tudi puranje, pasje in človeško meso, to pa na Prav podel način. Lovili so pri sosednjih rodovih ujetnike, ki so jih uporabljali za Sužnje, obenem jih pa redili za zakol. Uživanje človeškega mesa je bilo pri njih kakšnih verskih obredov, kot deloma v Mehiki; popolnoma “gospodarski”
Posel.
Najsi so Nikarauci prevzeli čoroteško kiparstvo, kamnoseštvo in visoko razvito °Pčarstvo, so vendar obdržali svojo staro duhovno kulturo in tudi svoje socialne Posebnosti in moralne lastnosti. Pri Čorotegih je bil v vodstvu starešinski svet, ki Jo bil nadrejen tudi izvoljenemu vojaškemu poveljniku. Nikarauci so bili razde-Joni v majhne dedne fevdalne državice; prebivalstvo se je delilo v plemstvo, Ijud-StVo in sužnje. Čoroteška dekleta so se morala prostituirati in so si izmed ljubčkov ^hirala može. Nikarauke so bile strogo dolžne ohraniti devištvo; o poroki so skle-*>a'* starši in so tudi nevestino nedotaknjenost preiskali pred sklepam zakona. Pri ^t>eh je bila pa veljava žensk velika in mnogoženstvo so si smeli privoščiti samo ac*ki — poglavarji. Verstvo Nikaraucev je bilo staro nahuansko, podobno azteške-7111' Čorotegi so častili neko najvišje bitje, ki so si ga predstavljali kot staro, grdo PPko, ki so ji metali človeške žrtve v neko ognjeniško žrelo. Slovesnosti ob žetvi s° obhajali z razuzdanimi orgijami.
čibča
Od Nikarague doli do Ekvadorja so prebivali številni rodovi iz skupine Č i b č, a-Delijo jih v skupine različnih kultur. Nekateri rodovi so menjali imena in današnji pripadniki rodu nimajo v svojih običajih nič skupnega z nekim rodom istega imena, ki je nosil drugod isto ime ob času španske invazije, čibča so bili na splošno mojstri v obdelovanju zlata, zlasti legiranja z bakrom. V deželah čibčov so Španci naropali največ zlatih predmetov, ki so deloma vendar še ostali muzejski inventar, večina so pa Evropejci pretopili v trgovske namene. Domovina čibčev je sedanja Kolutn' bija, zato imenujejo te kulture tudi kolumbijske kulture. Na splošno je bilo visok® razvito tudi kamnoseštvo, bolj preprosta je bila keramika. Navadno delijo koluiP' bijsko ali čibčevsko staro, dokolumbovsko kulturo v sedem arheoloških skupin P° krajih glavnih najdišč, vendar jih delijo drugi v več vej, tretji spet v dvoje ali ve® skupin združujejo v eno po načinu izdelave posameznih predmetov ali po socialn* ureditvi in verskih predstavah.
V provinci Kokle so zanimivi grobovi knezov: knez sedi v grobu na lesene®1 sedežu, okrog njega pa ležijo z obrazom, navzdol obrnjeni služabniki in žene, ki S® morali iti s poglavarjem v grob. V dolini K a u k e so grobovi globoki, obdani * gladkimi stenami; iz umetnih gričev nad grobovi vodijo navzdol poševni rovi. Kul' tura Santa Marta se ponaša,z velikimi kamnitimi deli ob rekah, ki so vodn® le ob deževju, vasi so imele umetno zgrajene ceste, mrtveci so imeli v grobovih mnogo več kamnitih daril kot zlatih. Okrog Bogota ni ohranjenih dosti osta®' kov kamnitih stavb, tem več so našli skulptur iz kamna, ilovice in zlata. Mrtveci pokopani v jamah, deloma kot mumije, deloma sekundarno v posodah kot v svežnj® zvezane kosti. Kultura San Agustin kaže visoko stopnjo kiparstva. Ostanki 50 gotovo iz predšpanske dobe, pa še ni dognano, kateri narodi so nosilci te kultu,^ morda |Paezi, kot tudi za druge kulture njihovi nosilci niso navadno nesporni' Ozemlje je razpadalo v več majhnih državic, ki so bile dostikrat v vojnem stanju i® je bilo zato med njimi več krajevnih premikov.
Giuetar na severu so bili tik pred prihodom Špancev na tem, da ustvarij® večjo despotsko državo, kot so jo imeli že južni čibča. Zajete sovražnike so razdelil1 tako, da so žene in otroke uporabljali za sužnje, može so pa odločili za žrtve bog®' vom. V verstvu so opazni severni in južni vplivi. Kuna in Čokoso bili polj®' delci: gojili so največ koruzo, za narkotikum koko. V (Panami so poznali tudi tobak' Poglavarji so imeli po več žen in veliko spremstvo, ki je nosilo .poglavarje v mrež' nicah. Obleka je bila skromna, tem več je bilo nakita, bogatejša obleka pa le z® slovesnosti in za izraz dostojanstva. Ženski in moški sužnji so služili mogočnjako®1 za nenaravne zabave. Vojščaki so bili plemiči z večjimi zemljišči.. Pri rodu C u e v® je bil zanimiv običaj, da so morali svatje ženinu in nevesti izsekati gozd in sezidat1 hišo. Mlada žena je lahko nekajkrat odpravila plod, da ni postala prekmalu mat® Indijanci v dolini Kauke so ubite sovražnike požrli, kar je morda posledica svoj®' časnega mešanja čibčev z venezuelskimi Karaibi, ki so bili ljudožrei. Ti “Kauk® so častili pokojne in so dali odličnike iz kože, nato pa kožo nagačili in nagače®® kože posedli. Cueva so jih na ognju izsušili in nato razstavili ob stenah posebni*1 mrtvašnic ter jih bogato okinčali z nakitom. Quimbaya so dali odličnim mrtvece®1 s seboj v grob žene in sužnje.
Kuna so že dolgo ipod krščanskim vplivom, pa) so še ohranili marsikaj od starega Verstva, tako že prej nekje omenjeno mnenje, da najvišje bitje, ki je sicer stvarnik, 116 'potrebuje darov, ne drugega češčenja.
V socialnem in gospodarskem oziru so najzanimivejši čibča na planoti okrog mesta Bogota, ki so se imenovali Mu iška, kar pomeni “ljudje”. Razdeljeni so bili na ® malih državic, izmed katerih sta bili dve pomembnejši: Zaque s pre-stolico Tunjo in Z i p a z glavnim mestom Muikito. Ob prihodu Špancev sta se obe državi baš borili za nadvlado. V teh krajih so imeli razvito poljedelstvo in bogato trgovino: zamenjavali so zlasti zlato in sol za koko in druge stvari. Imeli so v svojih deželah in še izven njih zgrajene dobre ceste, postavljene močne mostove in organizirane živahne trge. Razvito je bilo rudarstvo, zlasti so kopali smaragde. Oblačili s» se v volnena oblačila in imeli zelo bogato mitologijo. Moralno pa so bili na n iziti stopnji: vzdrževali so velike hareme in krvno sorodstvo ni bilo zakonski zadržek, bogovom so darovali otroke v krvave žrtve.
EKVADOR
Ekvador so ok. 1. 14B0 osvojili Inke, zgradili v njem tudi nekaj večjih stavb kot tambo, t. j. prenočišče za popotnike v Catapaliju in utrdbo pri Canarju. Od obalnih krajev so zasedli samo jug z otokom Puna, ki je vsaj nekoliko podoben beruanski peščeni obali, dočim jih bolj severna obala, tropski gozd, ni mikal. Inkovska podložnost ni trajala niti stoletje, v prejšnjih časih so pa bile kulturne zveze s Čibči in celo s severnejšimi slednjimi Amerikanci bolj tesne kot s Peruanci in ^to omenjamo Ekvadorce v zvezi s prejšnjimi narodi.
Stari jeziki v Ekvadorju so ohranjeni skoraj samo še v krajevnih imenih. Razlikujemo starejšo in mlajlšo skupino. Obe sta skoraj izginili v mulatskih .mešanicah. Od starejše skupine se je najdlje ohranil jezik Esmerald, ki je šele pred nekaj desetletji prenehal. Mlajš i jeziki so v sorodu s čibči, zlasti canarski; Caiiare je Inka Atahualpa precej iztrebil. Za najkulturnejši narod velja Gara, ki naj bi bil v Ekvadorju nekaj podobnega kot Muisca v Kolumb ji. Kronist Velasco na koncu 18. stol. precej piše o Carah, vendar njegovi opisi le deloma soglašaju z izkopaninami, zato mu zgodovinarji verujejo le s pridržki. Ok. 1. 700 naj bi se Gara pojavili na splavih ob obali, zasedli ok. 1. 1000 Quito in ga napravili za središče stalno nas toče države. Vladajoča plast te države naj bi bili Scyri, močno plemstvo, ki je iz svoje srede volilo novega vladarja, če je prejšnji monarh umrl brez sina ali sestrinega sina. V noši odličnikov je bil važen čelni trak; vojščaki so imeli v ta trak staknjeno vrsto peres, plemiči dve vrsti, Soyri obešen nanj še velik smaragd. V večjj oddaljenosti od Quita so pa arheološke najdbe zanimivejše: keramika ima tam. d°lgo tradicijo in je bližja kolumbijanski kot peruanski, tudi na drugih izkopaninah j« zapaziti mnogo čoroteškega, mayevskega in moh kanskega vpliva. V zgradbah bis so zaznatni vplivi čibčev, poleg tega so ob obali imeli stavbe na koleh in bili Spretni mornarji. S svojimi “balcas” so dosegli otočje Galdipagos in se na odprtem P'orju srečali s Španci.
Tudi na’-od Puna so vladali kralji, ki so imeli kot Scyri velike hareme. Ganari volili vodjo le v vojnem času, sicer so se delili v dva rodova Hunane in Hurine, imenovane po dveh bratih, ki sta bila poročena s papagajkama! Esmeralde so imeli
delitev v stanove. VojaJlki duh je bil skoraj povsod močan in dežela je bila posejana z utrdbami.
češčenje pokojnih je bilo razširjeno. Pri Canarih so sledile žene in služinčad (poglavarjem v smrt. Čara so se vračali po drugi poti od pogreba domov, ker so se duha pokojnega baii. Pred uvedbo inkovskega sončnega kulta so častili goi'e, vulkane in gorska jezera kot bivališča bogov. Imeli so razne templje. Eden je bil posvečen morju in so mu pozneje še Inke prinašali darove. V drugem je bil postavljen vojni bog; prinašali so mu človeške žrtve in mu zlivali kri dćvovancev v goltanec. Canari so vsako letoipred obiranjem koruze darovali pred neko votlino na gori Curitaquiju, kjer je po njihovem mnenju prebival bog koruze, po 100 otrok. Čara so imeli precej komplicirano pisavo z zasajanjem lesenih paličic in premikanjem raznobarvnih kamenčkov v zabojčku. Drugače je pri njih še posebej zajnimiv mit o vesoljnem potopu.
M. M.
SLAVITE GOSPODA VSI NARODI, HVALITE GA VSA LJUDSTVA!
F. PORTAL
C. M.
ZEDINJENJA
Prof. Lojze Geržinič.
Slovenska periodična publikacija “Kraljestvo božje” je hvala Bogu spet °živela. Poroča o delovanju, v katerem čutimo božji navdih, in o ljudeh, ki so temu navdihu sledili.
Blizu tedaj, ko je Slomškova ustanova na Moravskem dobila novo lice in novih sil kot “Apostolstvo sv. Cirila in Metoda”, je Previdnost na atlantskem otoku Maderi pripravila prvo srečanje dveh mož, ki spadata med velike delavce za zedinjenje: angleškega lorda Halifaxa in francoskega lazarista Ferdinanda Portala. Halifax je žrtvoval politično kariero (*) in posvetil vse svoje dolgo življenje zbližanju anglikanske (“visoke”) Cerkve Rimu. Lordovo navdušenje je prevzelo tudi 16 let mlajšega duhovnika in delo za zedinjenje anglikancev z Rimom je postalo vodilna ideja Portalo-vega življenja.
Ferdinand-Etienne Portal C**) (14. avg. 1855 - 19. jun. 1926) je ena najmočnejših francoskih lazaristovskih osebnosti. Bil je dober poznavalec sv. Vincencija. Sam se je oblikoval v smislu njegovih idej in širil njegovega duha. Bil je zelo cenjen vzgojitelj in predavatelj (dogmatike), ravnatelj notranjega semenišča sv. Vincencija v Parizu, vodnik katoliške dijaške mladine, organizator debatnih krožkov za akademike, pobudnik za študij teolo-
(*) Pač ipa je njegov sin postal indijski podkralj in od 1939 - 1941 zunanji minister.
'**) Gl. H. HEMMER, Monsieur Portal, pretre de la mission 1885 - 1926,Pariz 1947 pri založbi Blond et Gay. Hemmer je urednik knjige in pisec o Portalovem delu za anglikance, medtem ko so druga poglavja obdelali drugi avtorji, predvsem o. Gratieux, m. dr. pisec poglavja “Portal in Rusija”.
ških, cerkvenih, socialnih in drugih vprašanj, duhovni voditelj karitativne damske ustanove, itd. Imel je številne oocie in vplivne zveze, kar mu je cesto prišlo prav za uresničevanje načrtov v službi Cerkve in krščanske ljubezni.
Predvsem pa ostaja v zgodovini kot pobornik krščanskega zedinjenja. Oxfordsko gibanje, ki so ga začeli Newman, J. Keble, R. H. Froude i. dr., je vlilo svežih moči v “visoko” anglikansko Cerkev. Prestop Newmana samega (1845) in drugega poznejšega kardinala Manninga (1851) v katolicizem in njuno pisateljsko in javno delo je močno spremenilo položaj katolicizma v Angliji. Pripadniki “oxfordskega gibanja” so se 1. 1859 organizirali v “En-glish Church Union”, ki ji je od 1867 načeloval lord Halifax. Ta je spoznal in javno trdil, da mora reforma anglikanstva dalje in da je končni cilj združenje z rimsko Cerkvijo. Pot pa mora pripraviti medsebojno spoznavanje. Portalu je pisal med drugim: “Prva stvar je, da se spoznamo; druga, da želimo združenje z vsem, kar se je zgodilo in povedalo v preteklosti, z vsem, kar se zdaj dogaja in govori na eni in na drugi strani; na najbolj prizanesljiv način, ne da bi bila pri tem žrtvovana resnica. Zlasti je treba mnogo pojasnjevanja...”
Prijatelja sta izbrala/kot predmet, ki naj sproži medsebojne razgovore, vprašanje anglikanskega duhovniškega posvečenja. O tem je Portal pod psevdonimom Fernand Dalbus objavil v “La Science catholique” razpravo “Les ordinations anglicanes” (Mašniško posvečenje pri anglikancih), izšlo tudi kot posebna knjižica. Leta 1894 je obiskal cerkvene anglikanske voditelje v Angliji, tudi canterburyškega nadškofa, angleškega primasa. Povsod je našel razumevanje in željo po edinstvu.
Kardinal Rampolla, kateremu je Portal poročal o teh razgovorih, ga je pozval v Rim in tu ga je sprejel sam papež Leon XIII. Poslušal ga je z velikim zanimanjem in pokazal pripravljenost, da sprejme Portalove predloge. Naročil je le-temu, naj ostane še nekaj časa v Rimu, da po kardinalu Ram-pollu prejme dokončna navodila. Avdienca se je po Portalovem poročilu končala takole: Leon XIII.: “O če bi resnično bilo mogoče združenje z anglikanci!” ““Z božjo milostjo bo mogoče, sv. oče; in po besedi yorškega nadškofa stojimo ob začetku velikih stvari. Vi jih boste videli, sv. oče, te velike stvari.”” “Naj bi Bog tako hotel! Tedaj bom zapel svoj “Nune dimittis”. Ko sem pričel govoriti o uniji grške Cerkve, tu, prav v tej sobi, so mi dejali, da je to utopija. Jaz pa mislim, da ni, kajti sredi nevarnosti in revolucij se morajo obrniti k Cerkvi celo duše, ki niso religiozne; mislim, da mora moja beseda o združenju naleteti na odprta ušesa. Ne verjamem, da je to utvara.” Papež je to govoril s poudarkom; bil je resnično veličasten.”
Vendar se je Leon XIII. nato premislil: ni odposlal pisma canterburij-skemu in yorškemu nadškofu, pač pa je po njegovem naročilu kardinal Rampolla naslovil na Portala pismo, v katerem izraža upanje po vrnitvi Angležev v Cerkev.
Portal je zdaj začel izdajati tedensko “Revue anglo-romaine” (1895-96) in vanjo pritegnil najbolj pomembne strokovnjake tiste dobe; od katoličanov so sodelovali Duchesne, Gasparri, Boudinhon, od anglikancev Lacey in Pul-
lei-. Vendar to pot do kakšnih skupnih razpravljanj ni prišlo. Enciklika “Sa-tis cognitum”, posebej še komentarji o nji v angleškem tisku so poostrili sPorna vprašanja. Kmalu nato pa je posebna komisija v Rimu potrdila staro °bsodbo in v buli “Apostolicae curae” (sept. 1896) so bila anglikanska maš-Oiška posvečenja proglašena za neveljavna. Portal je dobil namig, naj Ustavi revijo.
Četrt stoletja pozneje sta Portal in Halifax pridobila za razpravljanje ideologov od obeh strani kardinala Merciera. Pooblaščene komisije so se Petkrat zbrale v Malines (Belgija), kjer je bil Mercier nadškof. O razgovo-rih je po kardinalovi in Portalovi smrti izšlo tudi poročilo. Povzetek anglikanskih tez je izdelal dr. Armitage Robinson, dekan katedrale v Wellsu. Njegove formulacije gredo v smeri zbližanja z Rimom mnogo dalje, kot je Prišlo oxfordsko gibanje.
Po četrtem razgovoru v Malines je lord Halifax na kongresu v Albert Hallu naravnost izjavil: “Prazno je naše upanje na zedinjenje z Rimom, uko nismo pripravljeni priznati prvenstva, ki ga je Previdnost sama podarila sveti stolici; ako ne priznamo upravičenosti papeževi zahtevi po poseb-Uem položaju nasproti vsem škofom, takem, ki'ga noben drug škof ne more terjati. To je vprašanje, ki mu moramo pogledati v obraz z vsem, kar iz njega
sledi.”	f
Portal je poročal o poskusih v 90 letih na velikem kongresu o zedinjenju v Bruslju 1. 1925. Drugi govorniki so bili n. pr. msgr. Septycki, jezuit Tysz-kiewicz, dom Lambert Beauduin; sklepno besedo pa je spregovoril kardinal bfercier in v njej dal vso težo obema glavnima sredstvoma za zbližanje kristjanov: simpatiji in molitvi.
Dva meseca kasneje sta se Halifax in Portal udeležila zborovanja belgijske mladine. Govor, ki ga je Portal imel 19. novembra, moramo imeti za Ujegovo duhovno oporoko. Jedro je v tem: “Zedinjenje Cerkva morejo doseči samo pravi apostoli, to je ljudje vere, uporabljajoč predvsem nadnaravna sredstva: molitev, vir milosti; ljubezen, ki omogoča razumevanje duš, celo tistih, od katerih smo ločeni; ponižnost, po kateri priznavamo svoje pomanjkljivosti in napake. Vsi smo krivi pred Cerkvijo. To je nedvomno dejstvo; Uioramo ga priznati. V naštetem, se mi zdi, so vse bistvene sestavine dela Za zedinjenje.
Politika in politiki nimajo v tej zadevi nič opraviti. Znanost je tu brez u^oči in diletantsko vmešavanje v to stvar bi bilo neke vrste bogoskrunstvo. Potrebno je torej, da so delavci za zedinjenje pripravljeni garati in trpeti.”
Hodal je, da pozna sredstvo, s katerim morejo ti delavci postoteriti svoje si*e; globoko človeško sredstvo, ki pa ne izključuje božje primesi. To sredstvo je prijateljstvo. Kot primer za prijateljstvo med pripadnikoma dveh raz-Bcnih Cerkva je navedel prijateljstvo med svojim dobrim znancem Henrijem Torinom — ustanoviteljem francoskih socialnih tednov — in ruskim filozofom Vladimirom Solovjevim, in pa svoj primer: prijateljstvo med lordom Halifaxom in njim.
•X- * -X-
Daši je bilo Portalovo delo v prvi vrsti namenjeno zbližanju z anglikanci, vendar ni bil ravnodušen do nobenega pojava v verskem gibanju. Posebej še je posvetil pozornost pravoslavju. Že v zaključnem delu razprave o anglikanskem mašniškem posvečenju se bere tale zanimivi odstavek: “Sredi napadov na našega Gospoda Jezusa Kristusa čutijo Zveličarjevi učenci potrebo po zbližanju, da se podpro v odločilni bitki, ki jo bodo verni bili z neverniki. Tudi Cerkev sodeluje pri razsežnih naporih po vsem svetu za edinost in povsod je videti znake, ki napovedujejo bližnji verski mir. Že msgr. Strossmayer je mogel reči, da je unija med grško in latinsko Cerkvijo delo 20. stoletja.”
Tudi v “Petites Annales de Saint Vincent de Paul”, ki jih je Portal ustanovil in urejal, so se vrstili članki o vprašanjih zedinjenja. Prav njim pa je bila v celoti namenjena “Revue Catholique des Eglises” (1904-1908). Tu moreš slediti katoliško življenje tega časa, predvsem v Franciji, tu je zastopana Anglija in razvoj anglikanizma, tu so protestantske sekte, tu pravoslavje. Revija je vzbudila odmev po vsem svetu in prodrla globoko v Rusijo.
Portalov krog je imel najboljše stike z nekaterimi tedanjimi poznavalci Rusije. To je bil n. pr. bogati Anglež W. J. Birckbeck. Večkrat je prepotoval Rusijo, obenem pa je delal tudi za zedinjenje anglikancev in se shajal s kardinalom Rampollom. Opozoril je Portala na slavjanofile in skupno z anglikanskim konvertitom W. Palmerjem izdal v angleščini korespondenco Alekseja Stepanoviča Homjakova. Birckbeck in Portalov krožek so tudi pripravili pogoje za ruske študije abbeja Morela in njegovo potovanje po Rusiji-“Usoda” je hotela, da je Morel utonil, ko se je kopal v jezeru na posestvu Dimitrija Aleksejeviča, sina omenjenega slavjanofilskega misleca in poeta. Kako je Portal sistematično skrbel za ta potovanja, moremo spoznati iz dejstva, da je po tragični Morelovi smrti takoj poslal v Rusijo drugega človeka in objavljal v “Revue cath. des Eglises” njegove članke o Rusiji in ruski duši.
Portal je zbudil zanimanje za Rusijo tudi v Gratieux-u in ga seznanil s tipično socialnim reformatorjem Neplujevim. ustanoviteljem in prvim predsednikom nekake komunistično-krščanske kolonije na lastnem posestvu v černigovski guberniji (“Delavska bratovščina povzdignjenja sv. križa”). Ta kolonija v Vozdvižensku je ob izbruhu svetovne vojne štela 1200 duš in veljala za celico, ki naj se razširi po vsej Rusiji.
Po Gratieuxu je Portalov krožek stopil v neposreden stik s tedanjimi moskovskimi slavjanofili (D. Homjakov, Th. Samarin i. dr.). Iz teh zvez in iz študija prvih slavjanofilov je poteklo več Gratieuxovih člankov v “Revue cath. des Eglises”. Istočasno je tudi priobčil odlične eseje o ruskih zadevah p. Palmieri in se zaplel v polemiko z nekim poljskim dopisnikom-
Z vso pozornostjo je Portal zasledoval prve velegrajske kongrese in priobčil v svoji reviji tehten članek ob poročilu prvega kongresa. Ni si prikrival težav teh prizadevanj: stare razprtije in krivice, mešanje vere in politike. Za Ruse je že beseda unija nekaj sumljivega. Značilno je, kar je o Velegradu pisal D. Homjakov, gotovo eden tistih, ki ni bil v naprej so-
vražen zbližanju in ki je rad navajal besede svojega očeta, da je ločitev Cerkve največja nesreča, kar jih je zadelo človeštvo. Takole je pisal. “Če s° tam (v Velegradu) govorili samo o načinu, kako naj se izvede združenje ločenih delov, dvomim, da bodo mogli rešiti ta problem: edino, do česar bodo mogli dospeti, je organiziranje bolj učinkovite propagande. Toda ali Je propaganda usmerjenje v resnično združenje, ali samo pot do zmage enih nad drugimi? Doslej niti religiozni niti politični Zahod nista videla v Vzhodu drugega kot predmet priključitve; če se je ta vidik spremenil, bi ^udi z naše strani popolnoma spremenili način delovanja.”
Nasproti tem težavam so gotovo veliko napravile misli jezuita Urbana ua prvem velegrajskem kongresu (De eis quae theologi catholici praestare Possint ac debeant erga ecclesiam russicam), ki so jih zborovalci sprejeli z velikim odobravanjem. Predavatelj se je obrnil proti mnenju, da razkolniki (shizmatiki) prat tako kot krivoverci (heretiki) ne pripadajo telesu prave Kristusove Cerkve. Poudaril je, da je krstno znamenje prva in osnovna forma, po kateri se telo sv. Cerkve osnuje in ostaja. Torej moremo celo Protestante imeti za ude skrivnostnega Kristusovega Telesa, medtem ko “stopajo pravoslavni v Kristusovo Telo ne kot odločene celice, temveč kot že organizirani udje, dasi niso s središčem organizma povezani z vsemi živci.” Portal je navdušeno pozdravil Urbanovo razpravo in videl v njej vsaj načrt 2a moderno delo o Cerkvi, ki se mu je zdelo nujno potrebno.
Prav ko so vedno pogostejši in globlji stiki z vzhodom obetali naj-'epših sadov, je morala “Revue cath. des Eglises” prenehati. Ni pa prenehalo Portalovo delovanje v tej smeri: navaja akademike in duhovnike k študiju ruščine, jih podpix-a in jim omogoča potrebne zveze. Sem spada tudi njegovo sodelovanje z očeti asumpcionisti, ki so uspešno delovali v ^jlni, v Kijevu, Odesi, v Moskvi. Pri Portalu se zbirajo študenti pravoslavnih narodov. Med njimi je najti mladega srbskega meniha, poznejšega škofu. Ohranil je stike s Portalom tudi po svojem odhodu iz Pariza. V enem feh pisem poroča o očitkih, ki jih pravoslavni naslavljajo na katoličane: 0 jezuitski propagandi v Moskvi; o razporih med katoliki; o zlih namenih nasproti pravoslavnim. Pravi, da je pravoslavni svečenik Maljcev, ki se je navzlic svarilom svojih prijateljev udeležil velegrajskega kongresa, ob takih Pojavih postal nezaupljiv do “bratskih civilizacij”. Nadaljuje, da Maljcev obžaluje zaupanje, ki ga je imel v Šeptickega, kajti dokazano je, da je le-ta večkrat na skrivaj prišel v Moskvo in tam podpiral propagandiste in po-sPeševal njihovo “ilegalno delovanje”.
Pač pa je tudi ta Srb ohranil zaupanje v Portala. V “Glasniku” doma Je priobčil o njegovem delu dve pismi in članek o abbeju Morelu.
Velikega zanimanja in resnega študija je bil v Portalovem krogu deležen Solovjev. Tudi osebni spomini so jih vezali nanj, saj je v Zorinovi *nši napisal del svoje “Rusije in vesoljne Cerkve”. Tudi filozofova sestra Kezobrazova je obiskala Portala v Parizu in se z njim razgovarjala o na-z°rih Solovjeva in o njegovi smrti. Celo Merežkovski je bil med Portalovimi Znanci; posvetil je lazaristom primerek svoje knjige “Car in revolucija’.
Seveda pa sta se moža kmalu razšla; Merežkovskega nazori niso mogli služiti zedinjenju Cerkva.
Kako je Portal poznal in ljubil Rusijo, je videti iz poskusov, ki jih je podvzel, da bi našel podporo za tamkajšnje zdrave sile sredi vedno močnejšega vrenja med prvo svetovno vojno. Njegovi zaupniki, poznavalci ruskih zadev, so prihajali v zavezniško državo kot kurati in diplomatski uradniki. Iskal je zvez z rusko Cerkvijo in skrbel za to, da bi ta —potem ko se je osvobodila carskega varuštva— spoznala uspele poskuse reform verskega življenja na zapadu, posebej še veliko delo sv. Vincencija v Franciji. Izposloval je celo več avdijenc pri Clemenceau-ju in ga pridobil za to, da se vsaj neuradno zavrže lagodna diplomatska forrpula “ne-intervencije v notranjih zadevah zaveznikov”. Tedaj pa je prišla presenetljiva nemška marčna ofenziva 1. 1918 in rusko vprašanje je za diplomate in vojake stopilo v ozadje. Padla je spet ena prepreka za zmagoviti pohod komunizma.
«- 'X- *
Bodi dovolj teh nekaj črt. Skušale so označiti delovanje svetniškega duhovnika, ki mu je življenje osvetljevala velika ideja zedinjenja, izvirajoča iz neskončne Jezusove ljubezni. Ta ljubezen je v Portalovi duši zasedla tisto mesto, ki ji gre; prvo, in ga priganjala, da ji je služil z vsemi močmi-
Doumel je, da je ena temeljnih značilnosti Cerkve njena pridobivalna sila v duhu ljubezni in edinstva. Zato si ni mogel misliti, da bi duhovni napredek in prenovitveno gibanje mogla iti sama zase, brez težnje po zedinjenju. Zakaj5 duhovni prerod vključuje gorečo željo po ozdravljenju ran, ki so jih zasekale v skrivnostno Kristusovo Telo ločitve. Prav tako pa more in mora resnično zedinjenje priti le iz notranje prereditve. Kristjani se morajo približati Kristusu, da se zbližajo med seboj.
Za uresničenje teh idealov se je Portal posluževal metode, ki se je precej razlikovala od apologetičnih metod njegove dobe. Ni izhajal od tega, kar loči, marveč od skupnih nazorov, od tega, kar druži. Zdelo se mu je, da na najboljši način pripravljamo združenje, če gremo ločenim bratom (in ne sovražnikom!) nasproti z vso iskrenostjo in jim ponudimo roko. Tedaj bomo tudi odkrili pri njih duhovne zaklade, iz katerih raste njihovo versko življenje in ki morejo oploditi tudi našega. Seveda ostane še polno težav formalne, logične, juridične vrste, vendar je osnovno načelo gotovo plodno, saj “ne izhaja iz abstraktnega umovanja, temveč iz življenja, to je iz ljubezni, in se usmerja v življenje, to je v zedinjenje.” (Gratieux v citirani knjigi o Portalu, str. 121). Portal je to metodo primenil ne le na posameznike, ampak predvsem na skupine, na krščanske verske ločine. Res je, da ta aplikacija vzbuja celo vrsto pomislekov in da sta oba vodilna Portalova poskusa obtičala prav zaradi teh pomislekov. Odobril pa je —po začetnem obotavljanju— način zbliževanja med skupnostmi kardinal Mercier in gotovo je, da storjeni papori niso ostali brez učinkov in da bodo še lepši sadovi dozorevali v prihodnosti.
mo m mjoNmM 5 v n i) *
VERSKA SVOBODA V ŠANGHAJU
Na predvečer lanskega praznika Brezmadežne so rdeči miličniki v Šanghaju ZaPrl; (bogoslovca Pavla Čena in Štefana Huja. Oba sta bila v ječi že 19B5. Pri sedanjih aretacijah so z njima vred za-PHi tudi mladega katoliškega laika Pa-vla Tai.
Število vseh mladih katoličanov, moških in ženak, ki so jih do lanskega bo-ž>ča v Šanghaju zaprli) je 50. Dolže jih, da so širili sporočilo agencije “Fides” iz Janškega junija, v katerem je objavljen komentar o “Rodoljubnam' združenju kitajskih katoličanov”. A to je le izgovor: v resnici so jih potisnili v ječo, ker “ni-s° hoteli pretrgati zvez z Vatikanom”...
In vendar komunisti, pa tudi marsikateri naivni beli turisti na vsa usta zatrjujejo, da na Kitajskem ni preganjanja, da je namreč v deželi popolna verska svoboda.
“KATOLIŠKI” NAPAD NA PAPEŽA
Glasilo “Rodoljubnega združenja kitajskih katoličanov”, ki izhaja dvakrat v mesecu in nosi prikupno ime “Poštni golob”, je v eni zadnjih številk, ki je prišla tudi v Hongkong, objavil naslednje zgodovinske ugotovitve:
“Državni tajnik Pacelli je 1936. začel vzpostavljat; zveze z ameriško oligarhija Obiskal je Ameriko. Takoj nato je
D v a velikaša iz Urundi sta obiskala prefekta Kongregacije 'za širjenje vere kardinala Fumasoni Biondija.
Roosevelt imenoval za svojega zastopnika pri Vatikanu Myron Taylorja.
Po drugi svetovni vojni je vatikanski radio oznanil v svet, da je U.S.A. edina država, ki lahko vodi svet.
1946.	je papež izbral 4 Amerikance za kardinalski zbor.
1947.	je Taylor pr nejel papežu osebno pit .no predsednika Trumana, v katerem le-ta predlaga sv. očetu ustvaritev posebne zveze med Vatikanom in U.S.A., ki naj pr pravi imperialistični napad. V odgovoru se je Pij XII. na celi črti izjavil za “Trumanovo doktrino”: sprejema sodelovanje katoliške Cerkve z vladajočim slojem v U.S.A.
V apr lu 1948. je U.S.A. podpisa'a poseben dogovor z Vatikanom: Amerika se ■obvezuje za pomoč propagandi katoliške ■duhovščine ,po vtem svetu, predvsem za propagando ljudsk m demokracijam.
Misiiovar Hieronim D’Souza je že tretjič zastopnik Indije pri Združenih narodih
V	septembru 1948. je kardinal Spell-man prinesel iz U.S.A. papežu 600.000 dolarjev za protikomunistično akcijo.
V	novemibru je Vatikan prodal U.S.A. vladi 1000 delnic Sueškega prekopa, ki jih je 1869. poklonila sv. stolici francoska cesarica. Nič čudnega tedaj, če se je v nedavni akciji proti Suezu postavil Vatikan na stran U.S.A.
Februarja 1949. se je papež sešel s kardinali na tajno sejo. Tam so sklepali o posebni “križarski vojni”, ki jo bo Vatikan spražil proti ljudskim demokracijam.
Ko je Južna Koreja z napadom skušala osvojiti Severno, so napadalni vojski Združenih narodov takoj priključili izredno število katoliških kuratov. Bilo jih je kar 1924. Prestolnica Seul se je spremenila v središče obveščevalne službe “Amerika - Vatikan” pod vodstvom škofa Pao Ngen”...
\Res, čudovite vse te “zgodovinske” ugotovitve iz vrst, ki predstavljajo kitajski katolicizem”...
CERKEV V PAKISTANU
Pakistanska apostolska nunciatura je objavila statistične podatke o stanju katolištva v osmih cerkvenih pokrajinah te muslimanske države, podatki obsežejo tako vzhodno kot zapadno področje. (Pakistan je razdeljen namreč v dva dela; med obema je lep kos indijske republike.)
Država ima 78.000.000 prebivalcev. Od teh je 68.860.000 muslimanov, okrog 8.860.000 hindov, 906.000 animistov in le 288.663 katoličanov. Katoliških duhovnikov pa deluje v deželi 338 (med njimi je tudi slovenski misijonar p. Albin Miklavčič!). Domačinov je od teh 64: svetnih misijonarjev 61, redovnikov različnih družb je 13. Od inozemskih 274 misijonarjev jih je redovnikov 259, svetnih pa 16. Redovi, ki misijonariju v Pakistanu, so frančiškani, kapucini, dominikanci, mill-hillski očetje, misijonarji sv. Križa, člani milanske Družbe za zunanje misijone in ksaverijanci iz Parme (med zadnjimi je tudi naš rojak).
Pri misijonskem apostolatu pa vsem tem dušnim pastirjem vneto pomaga tu-
•' 82 .misijonskih bratov, med njimi 19 Pakistancev; pa 737 misijonskih redov-^'c, od teh 263 domačink. Na duhovnici stan se trenutno pripravlja 26 malih m 18 večjih semeniščnikov; spet 27 dru-mladeničev je med novinci ali pa so gojenci različnih redov in misijonskih kongregacij.
Katoliško šolstvo obseže 279 osnovnic, m jih obiskuje 38.792 učencev; zgledno Pa deluje še 57 gimnazij in 8 univerzitetnih kolegijev; gojencev na prvih je }®-737, na drugih pa 1044. Obrtne, meščanske in druge šole pa obiskuje 7500 gaj encev.
Lani so v Pakistans vpisali 25.745 no-vih krstov. Odraslih je med novokrščen-ci 7789. Katehumenov je bilo v lanskem Povembru 95.359, samo v laharski skorji 61.898.
SLOVAR IN SLOVNICA
Pred nedavnim so natisnili piTi slo-var in slovnico dusum jezika, ki ga go-Vore na severnem Borneu. Slovar ima i5-000 besed. Sestavil ga je katoliški mi-sijcnar p. A. Antonniseu, -ki je med Du-sunci živel 25 let. Obe knjigi je založila izdala avstralska vlada.
MISIJONSKA NEDELJA V HOLANDIJI
V Holandiji, kjer kalvinci sicer še ved-P° tvorija večino, je katolištvo vedno močnejše. Nazorno je to pokazala tudi at>ska misijonska nedelja. Katoličani so v deželi nabrali za DŠV 743.783 florintov 200.000 dolarjev! Vsota za 326.144 'arintov presega nabirko iz leta 1956. Opazovalci menijo, da je ta velikanski P°rast kar 76% v enem samem letu tre-a predvsem piri pisati globokemu vtisu,
1 ga je na holandsko katoličanstvo nabavila nedavna papeževa okrožnica “Fi-61 D-onum”, pa tudi strumno -urejeni ls’ijon®ki akciji, ki se vneto poslužuje esede, tiska in radia.
Usmiljenka pomaga črnim mamicam pri zdravju njihovih otročičev.
Že v septembru so vsi škofijski .isti prinesli poseben članek o pomenu misijonske nedelje. “Anali” DŠV so izšli v nakladi 400.000 izvodov. Med katoliške vzgojitelje so razdelili 25.000 izvodcv omenjene papeževe misijonske okrožnice. Na đam praznik pa so pred vrati vseh hoiandsk h cerkva razdelili med vernike 3 milijone slikan h prilog iz misijonskega življenja Cerkve. Nedeljo pred misijonsko -so po vseh cerkvah in kapelah prebrali po.-tbno pismo holandskih škofov. V njem inozemski nadpastirji vernike opozarjajo na papežev nujni poziv za rešitev Afr ke in prosijo za posebne molitve in darove v prid misijonom.
Uspeh, kot vidimo, ni izortal!
SI ČLAN DŠV? IZPOLNJUJEŠ ČLANSKE DOLŽNOSTI? MOLITEV IN SKROMNI PRISPEVEK! MISIJONI PRIČAKUJEJO...
* IZ mu HOVMKU MNJONAJJtV *
S kratkim poročilom se je oglasil p. Stanko PODERŽAJ iz Indije. Poroča, da je prejel denarni dar iz sklada za slovenske misijonarje v znesku 52 dolarjev, zahvaljuje se zanj in pristavlja:
... Čas ? Časa bi potreboval trikrat več, če bi ga imel in če bi povrhu ne bilo treba jesti in spati. Dela je na vse strani vsake vrste... škoda, da je cvenka premalo. Čim več je dela, tem manj je sredstev, ker je pač podvzetij na vse strani toliko, da je kar čudno, če nas ljudje sploh ne pozabijo. Sicer pa Vi skrbite za to. Vaša misijonska familia v zaledju in ona na fronti je velika, zato je seveda tudi delo večje. Bog blagoslovi in Bog povrni za vse, kar storite za misijone.
Notranjost cerkve p. P oderži j a blizu Kalkute.
Č. g. Wolbanku C.M. je pisal iz Kalkute jezuitski misijonar p. Jože CUKALE S.J. Med drugim omenja:
Plemenitemu srcu dobrotnice, Tebi in ostalim radodarnim slovenskim dušam —iskrena hvala. (Misijonar je namreč prejel iz lanskega sklada 180 dolarjev. Op. ur.). S tem pismom pošiljam tudi nekaj posnetkov. Upam, da jih bodo lahko uporabili v naši misijonski reviji... Morda se bo spet katero slovensko srce vnelo, da pomaga Indiji 'z1 novim misijonarjem. Naš sivolasi bengalski nadškof bo hvaležen za vsak še tako preprost dar za svoje tako redke duhovniške poklice. V kratkem bom opravil zadnje redovne obljube. Medtem ko se po velikem božjem usmiljenju duša vedno bolj odpira Gospodu, pa se posoda slabotnega telesa vedno bolj krha. Molite, da bom z veseljem sprejemal vsakdanji križ... Pripominjam, da so mi pisala tudi dekleta misijonskega krdžka iz Rojana (Trst). Poslale so mi tudi paket s prtiči in križci. Iskrena jim hvala.
Iz Caroline (Južna Afrika) je pisal misijonar oče KLADNIK. Med drugim javlja:
Prejel sem že dolarski ček iz misijonskega sklada. Naj Bog vsem tisočkrat povrne. Ob prvi priložnosti bom krstil po' gane na imena, ki so mi jih sporočili slovenski dobrotniki... Med nami je trenutno naiš č. g. general iz Evrope. Obiskal je že tudi mojo misijonsko župnijo. Prijetno je bil presenečen nad skromnimi uspehi zadnjih petih let. Hvala Bogu! To seveda ni moja zasluga: Če bi ne bilo dobrih src, bi ne mogel skoraj nič storiti. P. general mi je svetoval, naj le grem drugo leto — po desetih letih misijonar-jenja v Afriki — v Evropo na oddih. Osebno se pa še nisem odločil... Bil sem tudi pri šolskem nadzorniku. Govoril sem z njim zavoljo šole, ki jo namerjam letos začeti. Navkljub tisočerim zapre-
kam, ki nam jih tukaj delajo oblasti, uF'am, da bom uspel. Tudi naš nadzornik mi uliva upanje. Šola bo spet velik korak naprej. Za veliko noč, upam, bom iahko nastavil tudi že katehista. Tako dolgo sem sitnaril okrog našega škofa, da mi je slednjič le obljubil prispevati Polovico za njega vzdrževanje. Res sem kot tista ženska iz evangelija, ki ni in ni nehala “sitnariti”, dokler ni bila uslišana. Kje pa bom našel drugo polovico Ve le ljubi Bog. Morda se bo našlo kako dobro slovensko srce in velikodušno naklonilo stalno pomoč ?... Božje kralje-stvo trpi silo in res ga je treba s silo osvajati. Spomnite se me v molitvah!
Iz Bangkoka (Siam) se je oglasila s krajšim pismom č. g. Wolbanku uršuli n-ska misijonarka m. KSAVER1JA PIRC. Takole piše:
v Prispel je dragoceni ček za m. Fran-c*ško in zame. Preiskrena hvala! Naj P°g povrne ves trud, ki ga imate z zbijanjem in pošiljanjem. Velikodušnim do-
M isijonar p. Jože Cukale s skupino indijskih fantičev. Spodaj ya vidimo, kako blagoslavlja zakonsko zvezo dveh mladih katoličanov. Misijonar deluje v predmestni župniji v Kalkuti, kamor je zapadna civilizacija že precej prodrla. Tako vidimo, da se slovesnost poročnega obreda, ne loči mnogo od naše.
brotnikom pa bogate otresti pri nebeški banki... Kaj velikega denar v misijonih predstavlja, vsi dobro veste. Koliko lepih načrtov za delo pri širjenju božjega kraljestva moramo na žalost opustiti samo zaradi pomanjkanja sredstev. Jezuiti, ki so se naselili v Bangkoku pred tremi leti, so pravkar prejeli v dar 50.000 ameriških dolarjev. Veselimo se z njimi tudi me. Zidali bodo zavod za visokošolce, svojo rezidenco in še drugega kaj. A vse kar na pi’ostoru, kjer so zdaj. Če bi hoteli kupiti novo zemljišče, bi bil tudi ta dar — premajhen! Tu pri nas je zidanje skoraj tako drago kot v Ameriki. Tudi naš uavod “Mater Dei” je potreben prizidkov in prezidave. Dosedanja lesena poslopja so potrebna stalnih in velikih popravil in tudi pretesna so že. A kje, ko ni mogoče misliti na to... Trenutno si belimo glave, kako bi najdostojnejše počastile lurško stoletnico. Naše gojenke, četudi izvečine budistke, rade pojejo Marijine pesmi, naj v angleščini ali siam-ščini. V načrtu imamo marijansko akademijo, različne procesije in razstavo marijanske umetnosti. Vse to z namenom, da bi Mati božja dobremu siamskemu ljudstvu izprosila luč svete vere in našim doraščajočim gojenkam milost božjega poklica. Žetev je velika, a delavcev tako malo... V kratkem bom poslala nekaj
malenkosti tudi za misijonsko tombolo v Argentini. Toliko se trudite, da netite o-genj misijonske požrtvovalnosti med misijonskimi sodelavci v zaledju, pa da tudi nas v daljnih deželah podpirate z molitvijo in darovi. Bog Vam povrni stoterno!
Misijonarka s. MARIJA ANGELA iz Ruande (Vzhodna Afrika) je pisala č. g. Wolbangu. Sporoča tudi:
Ne vem, kako naj se zahvalim za prelepi in dragoceni dar, ki ste mi ga poslali. Bc-gu vsak dan priporočam vse naše slovenske dobrotnike. Srčna Vam hvala!. .. Naš bogoslovec Modesto Gasigwa je res priden, veliko čednosti ima in veliko obeta. Obljubil je, da bo takoj pisal svojemu slovenskemu dobrotniku mr. Gregoriču in mu poslal tudi fotografijo. Tudi mojo zahvalo sporočite temu plemenitemu slovenskemu misijonskemu sodelavcu... Pri nas imamo zdaj žetev. Misijonsko namreč. Stari misijonarji, ki so tu že čez dvajset let, trdijo, da še niso doživeli toliko gorečnosti in takšnega števila du-hovskih in redovniških poklicev. Naš škof hodi po Belgiji in Franciji in prosi in moleduje, da bi nekaj nabral za vzdrževanje domače duhovščine. Nujno potrebujemo tudi noviciat, ker je veliko deklet, ki prosijo za vstop v našo redovno hišo. A kaj, ko ni denarja! Msgr. Sigismundi
M. Ksaverija Pirc O. S.U. z nekaterimi u-ccnkami; zraven nj® nečakinja kralja Pumi' pol-a, hčerka nje«otre sestre, princezlnje Ka-layani. — Desno trije pogledi na zavod Mater Dei v Bangkoku, kjer m. Ksaverija vzgnj» več tisoč siamske mladine, tudi iz najvišjiH krogov.

Še več slik iz zavoda Mater Dei v Bangkoku. Slike so bile posnete o priliki izredno visoke vode v kanalih, ki prepletajo vso to misijonsko naselbino; voda je preplavila vrtove in mostiče. — Slika spodaj nam kaže zadnji letnik takozvane pre-univerze, ob priliki slovesa od zavoda in ljubeznivih misijonark ter njihovih sodelavk, siamskih profesoric. Naša misijonarka jei v sredi na desni. V ozadju kip lurške Matere božje z okvirjem iz siamskih motivov. — Večina gojenk in učenk ni in zlepa ne bo katoliška, kajti spreobračanja so v izrazito budističnem Siamu zelo redka stvar, vendar je poslanstvo misijonark v tem Zavodu prevažno, saj ta dekleta kljub vsemu prejmejo in osvojijo mnogo krščanskih pogledov na življenje, s čimer se pripravljajo bodoča številna spreobrnjenja.
Misijonar Stanko Pavlin S.D.B. is člani Marijine Legije na izletu v hongkonSkih hribih.
•le rotil in prosil zadnjič našo generalko v Rimu, naj vse redovnice, ki jih lahko odstopi, pošlje na misijonsko polje v Afriko. Odločile smo se, da homo z božjo pomočjo slednjič le začele z gradnjo novi-eiata. Ne vemo še, kje bomo zibrale potrebna denarna sredstva. Vseh slovenskih misijonskih sotrudnikov se spominjam v vneti molitvi! In prosim, da tudi °ni molijo zame in za afriški misijon, ki tako veliko obeta!
Daljše pismo je poslal č. g. Wolbanku salezijanski misijonar JOŠKO GEDER
Hongkonga. Predvsem se mu zahvalju-je> da so slovenski dobrotniki v U.S.A. spet oskrbeli študij novemu kitajskemu Salezijanskemu bogoslovcu v Turinu. Takole piše:
Res ne vem, kako naj Vas zahvalim za Velikodušnost. Zdi se mi, da ni lepšega (Rla, kot apostolat, pripravljati domače onhovnike za ta tako velik, a tako preiz-
kušam kitajski narod. Prav ko pišem, se tam na onem bregu spet polnijo ječe. Mnogi so, ki obnemorejo pod: težkim bremenom. Za te moramo še prav posebej moliti, da bodo spet stali trdno kot skala. So pa tudi mnogi, mnogi, ki so res vredni imena nekdanjih rimskih mučencev. Predvsem duhovniki in globoko verni kitajski laiki.
Govoril sem z našim provincialom ter ekonomom in smo se vsi trije odločili, naj bo srečni študent, ki ga bodo podpirali slovenski dobrotniki iz U.S.A., eden od Vaših bivših gojencev iz Pekinga. Imenuje se Anthony Weh Je že v Italiji in študira letos filozofijo v našem salezijanskem ateneju v Turinu. V jeseni bo začel s teologijo...
Kot Vi, bivši kitajski misijonar, sem tudi jaz s srcem bolj med revnim kitajskim narodom, kot pa tu v devetglavem zmajskem brlogu (Kowloon). Sem še vedno na kitajski celini. Na otok Vikto-
ri>o hodim dvakrat tedensko po duhovnih opravkih. Od rdeče Kitajske me loči le železni most tam v Lo Woo. S težkim srcem sem koračil čezenj v majniku 1952. Bilo nas je takrat lepo število narodnosti vseh vrst ter različnih veroizpovedi. Največ nas je bilo katoliških misijonarjev. Kot capini smo bili, vsi umazani in raztrgani. Kljub temu pa nam je bilo vsem težko pri srcu: zapuščali smo kraje, kjer smo pustili svoja najlepša leta in moči. Za slovo so me pa še olajšali. Pobrali so mi vse spominske fotografije iz zadnjih 25 let. Imel sem še nekaj “krajcarjev” v žepu, pa sem moral tudi te poslati nazaj na škofijo v Kanton... vsaj rekli so mi, da jih bodo poslali na škofijo!... Zdaj rad izahajam tja na mejo in razmišljam.
Slovenski 'misijomar g. Stanko Pavlin S.D.B.. pred kipom boginje Kwan-non v Hongkongu.
Iz srca si želim, da bi čimprej prišel dan, ko bi se spet vsi lahko vrnili na naša nek' danja razdejana polja in postojanke. Sp«' min mi uhaja v misijon, posebno na mojo zadnjo postojanko Nam Hung tam ob meji bivšega Baragovega misijona. Tudi Vi, g. Wolbang ste tam skozi potovali, ko so Vas izgnali iz Kitajske. Mene so takrat otroci obvestili, da gresta po cesti dva tujca, Želel sem priti do Vas, pa mi sitni policisti niso dovolili. Mislim vsaj, da ste bili Vi z g. Kopačem... Ko smo v Kantonu nasproti postaje sredi na cesti kazali rdečim miličnikom našo beračijo, nas je star frančiškanski misijonar takole tolažil; “Ne bojte se! Bog je hudiča vpregel, da nam kitajsko ledino lepo preorje, da bomo potem laže sejali božje seme...” Tudi jaz upanja nisem izgubil. Če bomo vredni, nam bo mogoče nebeška Kraljica odprla pot nazaj in to trdno upam, da kmalu!
Tu v Hongkongu se večkrat srečam t ljudmi iz našega misijona. V tisočletni kitajski zgodovini težko najdemo dobo, ki bi jo lahko primerjali z današnjo. Skupno obdelovanje polja ogromne kitajske dežele je spravilo veliko ljudi na beraško palico. (Polje propada, ljudstvo ječi pod rdečim bremenom. K vsemu temu se pridružujejo še prirodne nezgode: povodnji, suša, viharji, lakota, letos tudi hud mraz, pa še bolezni. Pred dnevi so pravili, da je na Kitajskem poginilo zaradi mraza na tisoče prašičev. Tudi v Hongkongu smo imeli v letošnjem februarju 8 stopinj pod ničlo. Pravijo, da je to najnižja temperatura v zgodovini tega kraja. Tisti, ki o svetu odločajo, se pa kar ne morejo sporazumeti. Miru bi radi, pa Tistega, ki je delilec miru, ne marajo. Zato se človek opravičeno boju da bo Bog s svojim bičem vmes posegel-Ves svet se obrača proti Lurdu. Tudi poganski časopisi veliko pišejo, dasi stvari večkrat precej smešno razlagajo... kaj si hočemo, saj so še katoliški ljudje neverni!
Želim veliko božjega blagoslova pr> vzvišenem apostolatu, vsem misijonskim prijateljem pa vdane pozdrave!

^ misijonov med domačini v Avstraliji: Domačinski ples. Spodaj: Frančiš-kanske Marijine Misijonarke, med njimi naša s. Hrastnik, tamkaj delujejo.
K slikama na ovitku: Naslovna stran kaže afriškega poglavarja na obisku pri prefektu Kongregacije za širjenje vere kardinalu Fu-nasoni - Biondiju v Rimu. -Slika tu zgoraj: Domačin iz indijskih hribov.
IZ VSEBINE TE ŠTEVILKE
Spoznani misijonski poklic je treba gojiti, razvijati in utrjevati - Kruta dejstva -Misijonarji miru - Najtežje vprašanje - Kako je bilo včasih v Afriki - Maksimilijan Kolbe - To in ono iz Kalkute - O narodih in ljudstvih v misijonskih deželah -F. Portal C.M., apostol zedinjenja - Po misijonskem svetu - Iz pisem slovenskih misijona rjev.
“Katoliški misijoni” so splošen misijonski mesc^ nik, glas lo ipapoških misijonskih drjžb, slovet'8"1! misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze” Izdaj“| ga ‘Baragovo misijonišče’. Urejuje Lenček La as k' J - Upravlja Franc Buh CM. - Naslov uredmstv 1 in uprave: Montes de Oca 320. Bs. Aires, Argon“1' na. Tinka “Fedcrico Grote”, Montes de Oca >>' (Lenček Ladislav CM.). S cerkvenim dovoljenje*!
NAROČNINA “KATOLIŠKIH MISIJONOV” I
V Argentini 60 pesov; v U.S.A. in Kanadi dolarja; v Italiji 1.400 Lir; v Avstriji 40 šiljngo^’ : v AngVji in Avstraliji 1 funt; v Franciji oU | frankov. Drugod 2.50 dolarja.
MISIJONSKE TISKOVINE SE IPLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH
Argentina: Franc Buh CM., Misijonska pisarna Montes de Oca 320, Buenos Aires.
U. S. A.: Rev. Charles Wölbung CM., St. Vincent’3 Sem., 500 East Chelten Ave., Philadelphia 4 j Pa. — Rudi Knez, 13810, Eaglesmere. Clevelan 10, Ohio. — Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd k •’ Chicago 8, 111. — Anica Tushar, Box 73L t*1 bert, Minn.
Kanada; za Toronto: Rev. John Kopač CM., ^ Manning Ave, Toronto 4. Ont. — Rev. Mart ; Tunk, 545 Mahon Ave., North Vancouver, H- j
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Uario 1 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, ^'a Risorta 3.
Francija: Louis Klančar CM., Ruc de Sevrcs 9 Paris (VI).
ct
Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, 1 • Kanzian i. J. Kärnten. Austria. — Jley. klavčič Anton, Spittal a/Drau. D. P- ^a-Kärnten, Austria.
Avstralija: Franc Vrabec, Archbishop,« Hou= ’ West Tee. Adelaide, S. Australia.	,	)
V ostalih deželah sprejemajo naročnino iz p>‘Ja nosti slovenski dušni pastirji.
Registro de la Prop. Int. No. 528.263
_ S » ip:	TARIFA KKUUCIUA j
						"' ^
2 ž i	CONCESION OlilZ
< (A	
Direccor responsable: Lenček Ladislao C. Domicilio legal: Cochabamba 146' Buenos Aires