188
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o sla v. 31.
Vrtovi italijanski, francoski in angleški.
V 14. stoletju se je Italija preporodila; lotila se je bila svetske trgovine, ob njej je obogatela, in z bogat-stvom je dobila tudi boljega ukusa. Ob pesništvu in umetnosti se ja začelo vzdigovati tudi vrtnarstvo. Pravi cvet umetniškega preporoda, italijanska renesanca, razvil se je še le v 15. stoletju. Zibel temu preporodu je stala v Florenci. Tu se je nekako stekalo vse bogat-stvo, tu so se zbirale vse umetnosti, in pod vplivom jako razvitega ukusa nastali so najkrasneji vrtovi, s kakoršnimi se ponaša Florenca še dan danes. Iz Flo-rence se je vlila struga novega preporoda v Rim, da tu vzdigne staro zakopano rimsko slavo. Krdela divjih narodov, ki so toliko potov vdarila na Rim, opustošila so cesarske in mestne vrtove, porušila so obeliske, zasula kipe, in vse to je ležalo v grobu. In le pogledi, kaj se je zgodilo! Mrtvec je oživel in se vzdignil iz groba v novem in lepšem sijaju. Se so stale podrtine vrtnih ograj in letnih dvorcev kot strašila, iz zemlje so gledale vrtne terase, a spretna roka modernega umetnika je spremenila te podrtine in razvaline v divne umetnine. Trebalo je samo podrte in polomljene stebre popraviti in postaviti, mramorne školjke in korita očistiti, a zakopane kipe na stara podnožja postaviti, pa so stari rimski vrtovi zopet oživeli. Od Plinija mlajega so se ohranili natančni popisi rimskih vrtov,, in po teh popisih so začeli vrtove urejevati. Ob enem so zidali bogataši nove palače, in okolo njih so napravljali nove vrtove. V kakošnem ukusu so bili urejeni mnogi vrtovi, to hočemo razumeti koj, če opomnimo, da so osnove za nje osnovali umetniki prvega reda, kakor sta bila Rafael in Mihael Angelo. In mnogi ti vrtovi so še dandanes skoro taki , kakor so jih osnovale roke prvih umetnikov.
Vsi italijanski vrtovi se odlikujejo s prekrasnim vidikom, ker so obešeni po obronkih dražestnih brežulj-kov. Na vrtu stoji letni dvorec, in pred njim se košati široka terasa. S te ravnice drže kamenite stopnice, ter vodijo na vse niže in niže terase. Sredi vsake ravnice stoji mramorno korito bistre vode, in okolo njega rastejo ciprese. Na okolo se vijejo kameniti stebri in svodovi, izpod katerih nas gledajo mramorni bogovi in nimfe. Drugej zopet skačejo veselo na viš oholi vodometi. Lavorike in pušpan so obrezani in ostriženi, kakor za cesarske dobe. Pisanega cvetja in zelenih tratin ni po teh vrtovih, in tudi večina drevja je stisnjena na vrtin rob ob ograji. Ves čar teh vrtov je vzlasti v prekrasnem vidiku na ponosni grad, ali na ravniao, ali na sinje morje.
Zlata doba italijanske umetnosti je trajala komaj dve sto let, kajti uže h koncu 16. stoletja prevzela je Francoska izgojevanje umetnosti. Fini ukus, ki so ga Francozi pokazovali v vsakem oziru, vzdignil je kmalu francosko umetnost tako, da je zaslovela po vsem svetu. In od takrat pa do danes ni Francozov nikdo nadkrilil, oni so še vedno uzor vsemu ostalemu svetu. Pa tudi vrtnarstvo se je razvilo na Francoskem v obliki in po ukusu, ki danes gospoduje po svetu. Pariz je danes duša tega ukusa, kateremu se malo ne ves svet pokorava. Ni ga danes na svetu mesta, ki bi moglo svoje vrtove s pariškimi meriti. Mnoge te prekrasne umetnine so opustošile in uničile politiške borbe, ali one so se vsak pot preporodile v starem sijaju.   Pariškemu svetu
so na  dušo   prirasli njegovi vrtovi,   in jih   zato   vedno spoštuje in njeguje kot narodno svetinjo.
Na vrtnarstvo Francoske pa je vplivala Florenca, to glavno mesto italijanske renesance. Katarina medi-cejska, poročivši se z Ljudevitom XIII., dala si je ob Tuillerijah urediti prekrasen vrt po italijanskem ukusu. Kakor do malega vse druge vrtove iste dobe, tako so tudi ta vrt preustrojili po francoskem ukusu, edini lu-ksemburški vrt se je ohranil v prvotni svoji obliki. Tu še vidimo mramorne vodopade, stopnice, ki vodijo od terase do terase, tu še nahajamo ravne drevorede in cele vrste mramornih kipov, kakor da smo na medicej-skemv vrtu v Florenci.
Čisto francoski  ukus  v vrtnarstvu se je  razvil   za Ljudevita XIV. Iz lahke italijanske  renesance razvil se je prekrasni ali tu in tam prebujni barokni slog, ki je prevladal vse umetnosti,  pa zato tudi vrtnarstvo.    Gla-soviti vrtnar Ljudevita XIV., Le Notre, izvel je pri kraljevih letnih dvorcih in palačah vrtove v najčistejem ba-roknem slogu,  ki so postali  uzor umetnega vrtnarstva. Tako  so  dobili  sedaj  Fontainebleau,  St. Germain,  St. Cloud,   Versailles in Tuillerije najkrasnejih vrtov, ki so bili v enem slogu izvedeni.  Prva prememba na teh vrtovih bila  je ograja.    Pri starejih vrtovih ni nikdo pomislil na   to,   da  bi tudi  ograja  mogla  biti   na   lepoto vrtu,   iii   so zato vrtove ograjevali z visokimi zidinami. Te neukusne zidine so se vlekle po cele ure daleč okolo vrta, in so zunanjemu svetu skrivale krasoto in dražest samega vrta.    Le Notre je ogradil svoje vrtove z ukus-nimi železnimi rešetkami.   Skozi te rešetke je bil odprt vidik na  sam vrt.    Na isti  način so bila narejena tudi visoka vrata.  Uže pri vratih je vdarila v oči prekrasna palača, ki stoji na visoki in umetno napravljeni ravnici, tako da gleda po   vsem vrtu.   Ako se oziramo po vrtu, ki je okolo palače, vidi se nam vse le kot nastavek palače.    Drevesa so lepo  razvrstena in  obrezana,  da delajo ogromne dvorane,  nježne  sobice,   dolge hodnike in vsakovrstna zakotja,   in   ob vsem tem so zvrstene mramorne klopi in beli kipi.   Vse je tako čisto in pravilno izvedeno,   da   nam   se  ves   vrt  prikazuje  kot dovršena umetnina.   In nikjer  ni vidik zaprt,   od vsakega mesta imaš razgled na veličastno palačo, kakor tudi od palače moreš pregledati ves vrt.    Palača je kot solnce, od katerega se svetli žarki razlivajo po vsem vrtu,  in okolo same palače se je razvilo največe razkošje. Tu na vzvišeni ravnici po zeleni tratini, ki je obrobljena z nizkim pušpanovim  grmičjem,  zvrstene  so lepopisane cvetlice. Tam  se  širite  dve vrsti močnih  narauč,   in med njimi stoje velika   kamenita   korita,   ki   vjeinajo   bistro vodo. Okolo vode in v vodi stoje gorostasni kipi raznih bogov in morskih zmij, katere ob posebnih svečanostih mečejo vodo v korito.    Po vrtu stoje ravni drevoredi, na kraju vsakega drevoreda,  vzlasti ondi,  kjer se drevoredi križajo,  stoji kip ali vodomet, steber ali obelisk,   tempelj-ček  ali  kiosk,   tako  da  oko vidi   vselej   novo  dražest. Tako pravilno  urejeni  vrtovi  z odprtimi  vidiki   so gotovo pozneje  nagnili cesarja Napoleona III.,  da je dal skozi  labirint  pariških   hiš  potegniti   ravne  in  široke ulice,   tako  da  so  na  koncu  ali  na  križanju teh ulic vselej vidi  kak  veličanstven spomenik ali kaka monu-mentalna zgradba.
Ljudevita XIV. naslednik je bil Ljudevit XV., ia za njegovega časa začel se je mesto baroknega sloga razvijati nov slog „roccoco". Ta novi slog se je udomačil v 18. stoletju tudi pri vrtnarstvu. Ona dostojau-stvenost, s katero so se odlikovali vrtovi Le Notre-ov, izvrgla se je. Grmičje so sedaj kodrasto obrezovali, s cvetnjakov so hoteli napraviti umetniške slike, temu so dodajali školjkaste votline, male vodopade in vodomete, tako da so ti vrtovi v vsem odgovarjali onemu slogu, s
kakoršnim  so umetniki onega  časa lepšali dvorane po palačah.                                                   (Konec prih.)
189