DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik III.	V Ljubljani, junija 1886.	6. zvezek.
Praznik vnebohoda Gospodovega.
I. V nebesih ne bo nobenega trpljenja.
In Bog bo obrisa) sleherno solzo od njih oži.	Raz. 7, 17.
Takrat, ko je Jezus Kristus na svet prišel, prišel je čisto nadihoma, v največi revščini kakor slabotno jokajoče dete; ko pa današnji dan slovč jemlje od sveta, od svojih ljubih ter se zopet nazaj povrne b svojemu Očetu, hoče v nebo iti častitljivo in slavno kakor premagovalec smrti in pekla, kakor vsemogočni Kralj, ki ima oblast čez nebo in zemljo. Zares častitljiv, — veličasten je bil tisti dan; Zato je pa tudi častitljiv in velik današnji praznik, ko obhajamo 8Pomin njegov. Sv. pismo nam s kratkimi besedami pripoveduje genljivo dogodbo današnjega praznika; povč nam, da se je Jezus štirideseti dan še enkrat, — zadnjikrat prikazal svojim učencem v Jeruzalemu, ko so bili pri mizi. Zadnjikrat govori zdaj ž njimr na žemlji, zadnjikrat jim še svoj božji nauk razlaga, zadnjikrat jih še Ijubeznjivo svari, jim obeta moč čudežev in jim da ukaz, naj gredo potlej po vesoljnem svetu oznanovat njegov nebeški nauk in delit Njegove milosti. — Zadnja pot Jezusova na zemlji je bila iz Jeru-zalema proti Betaniji na Oljsko goro, da ravno tam pokaže svoje veličastvo, kjer je pričel svoje prebritko trpljenje. Pridružimo se še 'N' v duhu aposteljnom in oglejmo si v mislih njegove svete stopinje *— zadnje na zemlji!
Ravno največe in najbolj pretresljive dogodbe so take, da se d& o njih veliko govoriti, pač pa veliko misliti, veliko čutiti! ^udi jaz vam ne bom popisoval najveličastniše zgodbe, za katero še aPosteljnom besedi zmanjkuje; ampak povabim vas, da se v mislih
24
pridružite aposteljnom, ter z njimi gledate Jezusa, kakor so ga oni gledali — zadnjikrat v tej solzni dolini! Poglejte njegovo premilo-veličastno obličje, — poglejte njegove vsemogočne roke, kako jih ljubeznjivo vzdigne in razprostre nad njimi ter jih blagoslavlja in blagoslavljajo se više in više povzdiguje od tal. O poglejmo še enkrat njegovo veličastno podobo . . . Zdaj svitli oblak zakrije Jezusa! Toda peruti svetih misli nas poneso še više, še nad oblake, kamor ne seže telesno oko: o s koliko slavo so Jezusa spremili vsi pravični stare zaveze, s koliko častjo so ga sprejele angeljske trume! Že David je v duhu gledal to največe poslavljenje nebeškega Kralja in zaklical: Odprite se večna vrata, da pojde notri slavni Kralj. — Kedo je tisti slavni Kralj? Gospod vojskinih trum, on je slavni Kralj. (Ps. 23, 9. 10.)
Predragi, pa ne le danes, ampak tudi sicer pogosto obračajmo svoje dušne oči v nebeške višave ter radi mislimo na plačilo in veličastvo, ki ga je Jezus tudi za nas pripravil v nebesih! Aposteljni zdaj že vedo, kakošne sedeže jim je pripravil; vsi pravični stare zaveze, ki so današnji dan zapustili predpekel in za Jezusom hiteli v nebeško veselje, — ti tudi že vedo, kako lepo je gori pri Očetu, in vse zveličane duše nove zaveze, ki jih je brez števila, te tudi že vedo, kaj se pravi zapustiti solzno dolino in preseliti se v deželo miru, kjer ni nobene težave več, nobene britkosti. Oh na zemlji so, kakor mi zdaj, večkrat pretakali britke solze, zdaj pa jim je Bog obrisal vse solze in z Jezusom vživajo nedopovedljivo veliko veselje. O blagor jim! Da bomo tudi mi veče hrepenenje po nebesih obudili v svojih srcih, premislimo še mi, koliko veselje nam je Jezus tam gori pripravil, in sicer le to stran nebeškega veselja: Bog bo izvoljenim obrisal sleherno solzo.
V nebesih bo nehalo vse hudo, karkoli ga ima človek na svetu prestati, bodisi na telesu ali na duši. Pretrpeti pa ima veliko, veliko. Noben človek ni v stanu popisati koliko hudega imajo ljudje po širokem svetu prestati; ko bi bile vse solze skupaj, kar jih je prelitih od začetka sveta, kakor dereče reko bi jih videli, kakor jezera, kakor morje!
a)	Koliko mora že človok zavoljo svojega telesa prestati, človeško telo je silno veliko boleznim in nadlogam podvrženo; in malo malo jih je, da bi ne bili že ob tem ali onem času v hudih bolečinah svoje postelje s solzami močili. Bolezni je veliko, da jih skoraj pr0' šteti ni; nekatere so tako hudo, da so izreči ne dii! Pa ne le bolezen, koliko druzega zla stiska naše telo! Ti si znabiti v hudi revščini, če
359
najpotrebnišega nimaš; ali pa ti toča polje pobije, ogenj poslopje konca; same skrbi, kaj boš jedel, kako svojim obleko napravil, te večkrat tako žalijo, da na skrivnem britke solze točiš. Ali pa bolni otrok, ali bolehna žena, ali kaka druga nesreča v hiši sili, da moraš še ta kruhek, ki ga imaš, s solzami močiti. O gotovo z druzega sveta bi moral biti, da bi še nikoli britkosti ne bil občutil, da bi se še nikoli ne bil jokal. Vsakemu človeku je odločeno imeti svoje solzice. Kakor mu je Bog dal jezik, da govori, oko da vidi; tako mu je tudi pod očesom dal prostorček, kateri hrani solze njegove, mu je dal glas, kateri se zdibovanje, jok imenuje.
Gotovo si že tudi marsikako noč v hudih skrbeh prečul; ne da bi se bile tvoje oči k sladkemu počitku zaprle, so jih britke solze polivale, ■če druzega ne, imel si sovražnika, ki te je povsod preganjal, trdo očitanje, črno obrekovanje te je v srce zbadalo; katerim si dobrote skazoval, so hudo s taboj ravnali; mod tistimi, ki so ti najbližji, so znabiti taki, ki te vsak dan žalijo in ti britkosti delajo. Na svoje prijatelje si se zanašal, pa si se britko goljufal. Tako si se naslanjal na-nje, kakor na palico, pa so te kakor sulica prebodli. In glej zavoljo tega se ti oči polnijo s solzami. Ali pa si moral v grob položiti, kar si na zemlji najraje imel; oče, mati sta ti bila odvzeta, ljubljeni otroci so pomrli; bratje in sestre so padli pod smrtno koso. Kolikor-krat so grobovi prekopani, so večidel tudi s solzami pokropljeni. Ni zastonj naša zemlja dobila ime „solzna dolina".
V nebesih pa bo Bog enkrat vse solze obrisal od naših oči. Ko zapustiš zemljo, ti bo odvzeto vse, kar te je tukaj žalilo, tukaj skrbelo, tukaj bolelo; vse ostane tukaj na zemlji, nič ne more tje gori skoz nebeška vrata, če se je tvoje oko tudi vedno solzilo, ko Prideš do nebeških vrat, se ti bo posušilo, in se ti v rajskem veselji zabliskalo: vekomaj te ne bo več žalilo nobeno gorje. Tudi spomin na britkosti pozemeljskega življenja te ne bo žalil: Bog bo obrisal sleherno solzo od tvojih oči. Oh sladka, tolažilna beseda: Bog bo brisal sleherno solzo. Ne bodo več ne lačni ne žejni, pravi sv. pismo (®ftz. 7, 16.); tudi solnce jih ne bo več peklo in mraz jim ne bode udov pretresal. Tam se ne bo več vreme spreminjalo, viharji in hudourniki nas tam ne bodo strašili več. Tam ne boš več ves v skrbeh P°praševal: kje se bo kruh dobil; ne bo se bati, da bi bil v kupčiji n0srečen, goljufan. Revščina, strah, nevarnost, preganjanje, zaniče-^anje, obrekovanje ... to bo vse nehalo. Tvojih udov ne bo nobena °loČina več stiskala in pekla. Tam ne bo nobeno truplo več troh-bolo in so v pmh drobilo. Mrtvaški zvon je za vselej utihnil za njihovo

uho. Misel na smrt jim ne bo vekomaj več miru kalila. Tam se ne bodo nikoli več ločili; prišli so skupaj in nikdar več ne pojdejo narazen. Tam ne poznajo ranjenih src, podrtega upanja, nobene bolečine. Do sodnjega dne sicer ne bodo v telesih: ali ko bodo telesa iz grobov vstala, bodo vsa spremenjena, da ne bodo mogla več nobene bolečine čutiti. Tam se bodo vekomaj veselili in zato bodo pač nehale vse solze. Kakor pride po dežji solnčni svit, tako pride večno veselje po kratkem trpljenji, kakor močan veter prežene črne oblake, tako bo vsegamogočni Oče nebeški po svoji dobroti pregnal vse zlo, vse gorje iz njih src: Bog bo obrisal sleherno solzo iz njih oči.
b)	Vendar ne le telesne britkosti bodo nehale v nebesih temuč tudi vse dušne bolečine. — Duša ne bo več zdihovala pod jarmom skušnjav in greha. Premagali so vse dušne sovražnike, vekomaj jim greh več ne bo škodoval; tudi skušnjav se jim ni več bati. Vrata nebeška so za njimi zaprta, greh in skušnjave so zunaj, oni so pa notri, blaženi, srečni na veke! Ni se jim več bati hudiča, ne tresti se pred strašnim peklom. Svet jim ni več nevaren, zapeljivci ostali so zunaj nebes; slaba natora jih zdaj nič več v greh ne napeljuje, zakaj meso se tam nič več ne vzdiguje zoper duha in duh ne zoper meso, temuč oba v miru in božji ljubezni služita Jagnjetu v nezmerni sreči, v neskončni radosti na veke. Nobeden ni tam žaljen, nobeden poniževan, ni je nevoščljivosti, ni ga prepira ne krega: mir in veselje združuje vse; mirno in varno je vse. Obrisal bo Bog sleherno solzo iz njih oči.
V	nebesih se veselijo nedolžni: zdaj so nevarnost prestali-Oh, koliko so zdihovale nedolžne duše tukaj v solzni dolini, ker se bile v vednih skrbeh zavoljo hudobije tega sveta. V solzah, v molitvi, v strahu in trepetu, v zatajevanji in vojskovanji so preživeli vse dneve na zemlji, da bi rešili svojo dušo. Zdaj so pri Jezusu, vekomaj je varno njih zveličanje. Večno veselje imajo pri Jagnjetu, ki g8 spremljajo, kamor gre in mu prepevajo pesmi, katerih drugi ne morejo-Pač so obrisane vse solze sv. Alojziju, sv. Stanislavu, sv. Noži, Luciji. Uršuli in njenim tovaršicam ter vsim trumam nedolžnih devic in čistih mladenčev: Bog jim je obrisal slednjo solzo iz oči!
V	nebesih se veselijo sv. spokorniki. Veliko jih je stalo raztrgati grešne vezi; težko jim je bilo odpovedati se privajeni slad' nosti, odpovedati se priljubljeni druščini, nevarnim pa tako vabljivi^1 veselicam. Koliko truda jih je stalo, predno so dobro odkritosrčno spoved opravili, predno so vse dovršili, kar pokora terja. Koliko truda so si prizadjali, da so krivično blago povrnili, kako težko jim je bilo
361
sovražniku roko podati, kako težko grešno znanje zapustiti; gotovo s solznimi očmi so zapeljivcu za zmiraj slovo dali, ker so vedeli, da drugače je njih duša v nevarnosti. In še tako, čeravno so več let pokoro delali, vendar so se še bali, vendar so bili še v skrbeh. Med zaupanje na božjo milost se je še zmir primešavalo nekaj strahu. Rekli so: ali je bila moja pokora dobra, moje poboljšanje odkritosrčno? Ali je zdaj moja gorečnost dosti velika? Ali bom pač stanoviten ostal? Ali bom zveličan? To jih je večkrat tako skrbelo, da so britke solze točili. V nebesih pa so pravi spokorniki zdaj varni) brez skrbi: Vse solze jim je Bog obrisal iz oči!
O srečna pokora, ki jim je toliko veselje pripravila. O srečna Magdalena, ki si na zemlji Jezusove noge s solzami umivala, tam ne boš videla vekomaj nobene solze! O blaženi sv. Peter, ki si toliko solz prelil za svoj greh, da so ti brazdo po obrazu naredile, zdaj si srečen, vekomaj nobene solze več! Sv. Monika, ki si bila vedno v solzah utopljena, zdaj si večno srečna s svojim sinom Avguštinom! Sv. Kortonica, Marija Egipčanska in vse druge spokornice in spokorniki, ki ste na zemlji solze pretakali za grehe: o povejte nam ubogim grešnikom, kako vas je Bog razveselil, za večno vam vse solze posušil!
c)	Pa ne samo v žalosti in stiski, tudi od veselja se včasih človek joka. Vendar mi le tako pravimo: od veselja; v resnici pa budi tiste solze, ki jih od veselja prelivamo, kažejo našo človeško slabost in revo, ter imajo tudi svoj izvir v studencu britkosti in žalosti. — Kadar smo tako srečni in tako razveseljeni, da nam solze v oči stopijo; kaj druzega kaže to kakor našo slabost: „oh zakaj nam ni zmiraj tako, si mislimo, zakaj ni tudi za druge tako!" — Radar se znanci in prijatelji po dolgi ločitvi zopet vidijo, takrat tečejo obilne solze, kakor n. pr. takrat, ko je egiptovski Jožef se dal spoznati svojim bratom ali ko je zopet zagledal obličje svojega starega očeta, in oče svojega ljubega sina. Ali tudi te solze so bile le kapljice iz studenca dolgega trpljenja, britkega ločenja. Tudi take solze So milo pritoženje: »zakaj ne smemo biti zmiraj skupaj, zmiraj srečni!"
■ Ali kadar na veliko saboto ali o sv. rešujem Telesu skupno zbrani gremo v procesiji med prelepim petjem, slovesnim zvonenjem, mogočnim streljanjem, ali pa smo sicer pri slovesni službi božji zelo giojeni, nas zopet solze premagajo; pa zakaj? Zarad dušnega vesolja, to je res; ali prav za prav pa zato, ker se spominjamo na ne-beško voselje, ki se takemu zemeljskemu še primerjati ne dit, in pa “er se ob taki priliki prav vživo spomnimo svoje slabosti, svojih

grehov, ki bi nas utegnili ob večno veselje pripraviti. S kratko besedo, zato se človek solzi tudi v sreči in veselji, ker je zemeljsko veselje vse tako kratko in menljivo in pa tako zelo pomanjkljivo; je kakor solnce, ki posije za kratek trenutek in se spet skrije za črne oblake. Glejte tudi te solze bodo v nebesih zbrisane, kajti veselje tam bo vekomaj tako, kakor se prvi trenutek prične: Bog bo obrisal sleherno solzo iz njih oči!
d)	Pa ko bi bil človek tukaj na zemlji tudi popolnoma srečen, saj vendar ne more vesel biti, ker vidi toliko drugih, ki so žalostni, in solze pretakajo. In to so res najlepše solze, ki jih človek iz sočutja pretaka, zato, ker se mu bližnji smili; to kaže blago, dobro srce. Zato imenuje sv. Pavel nejevernike nečloveške, ker niso usmiljenja imeli z nesrečnimi. In nek moder mož pravi: „Kdor nima nobenega sočutja, nobene solze za nesrečo druzih, ta stoji tako nizko, kakor neumna žival". Potrpežljivi Job pa pravi: Ko je bil kedo zelo žalosten, sem jokal ž njim. In Tertulijan solze tako pohvali: Ker se Bog ne more jokati, je sprejel človeško natoro, da se je mogel jokati. In res je Jezus večkrat jokal; milo je jokal nad Jeruzalemom, ker se mu je trdovratno mesto smililo, jokal pri grobu Lazarja mrtvega prijatelja. Pa glejte, tudi te solze — in zlasti te — se nam bodo posušile, katere za druge točimo, iz usmiljenja, zakaj v nebesih ne bomo videli nobenega nesrečnega, vsi bodo veseli, vsi srečni. Tam je večno praznovanje vsih, ki so prišli iz žalostne puščave v rajsko veselje Gospodovo. Vsi se veselijo in čeravno vsak drugače, je vendar splošnje veselje vsih, nobenega ni nezadovoljnega, nobenega, da bi se solzil.
e)	Kaj ne, ljubi moji, da če prav prevdarimo, imamo pravico tukaj na zemlji jokati se: le naj tečejo pravične solzo, saj solze so večkrat edina tolažba na zemlji. Vendar ne žalujmo preveč; ozirajmo se proti nebu, kjer ne bo nobene solze več. Opustimo tukaj vso ue-potrebne solze. Kolikrat se jokaš iz same prevzetnosti, ako se ti kaj tako ne zgodi, kakor si želel; kolikrat se solziš zavoljo same jeze do bližnjega, iz razdraženosti! Kolikrat solze točiš zavoljo umazane nespameti, kateri ljubezen praviš! Oh ljubi moji! nikar ne prelivajmo tako dragih solz zavoljo nečimernosti, ali celo v žaljenje Božje; ne zabimo, da so solze biseri, s katorimi si lahko nebesa kupimo. Jokajmo zato, ker smo Boga žalili, in zato, ker ga drugi tolikrat žalijo! Take solze bomo enkrat pred pragom nebeških vrat pustili, tako rekoč za plačilo večnega veselja.
Sv. Anastazij, patrijaroh Antiohijski je v pridigi pripovedoval čudno spreobrneuje nekega roparja in ubijalca in je potem to le
-
pristavil: „Ta ropar se je od božje milosti zadet sam sodniji izdal. Toda kmali potem je hudo zbolel in nesli so ga v bolnišnico. Zdravnik, ki je bolnega roparja vsak dan obiskoval, imel je neko noč te le sanje. Sanjalo se mu je, kakor bi bil grešnik kar nagloma umrl. Precej, ko je umrl, pa da so se prikazale črne prikazni v mrličevi sobi, vsaka je imela pisanje v rokah, v katerem je bilo popisano vse hudo, kar je ranjki ropar storil. Naenkrat pa so pristopili tudi an-gelji v mrtvašnico. Prinesena je bila tehtnica in djali so v eno skledico vse tožilno pisanje; skledica je bila od teže do tal potisnena. Zdaj iščejo angelji okrog tacih reči, ki bi za ranjcega govorile. Nič druzega ne dobijo kakor rutico, ki je ležala na obrazu mrliča in je bila še vsa mokra preobilnih solza, ki jih je ranjki skesano nad svojimi grehi prelil. Ko angelji to rutico denejo na tehtnico, urno se poniža škodelica s solzno rutico, ona s tožnimi pismi pa se visoko povzdigne. In veseli so šli angelji rekoč: „Še živi božje usmiljenje!11 in nesli so dušo skesanega roparja seboj v nebo. — Zdaj se zbudi zdravnik in vidi, da so bile le sanje; vendar pa gre v bolnišnico gledat. Res dobi roparja mrtvega pa na obrazu v solzah namočeno rutico, kakor je v sanjah videl. Kedo bo dvomil, da ni zdravnik v sanjah resnice videl, in daje roparju Bog obrisal vse solze? Ne rečem da ravno s to ruto, vendar obrisal jih je, ker njegovo usmiljenje, kakor so angelji rekli, je večno.
Res, da je naša pot proti nebesom ozka in trnjeva steza; toda konec te poti bo lep, bo veličasten in vesel! Tje do vrat nebeškega Jeruzalema pojdemo objokani, s solznimi očmi; tam pa nam se bodo vse solze posušile. — Nekikrat je rekel Jezus: Kedor hoče hiti moj učenec, naj zataji samega sebe, naj vzame svoj križ na rame in naj hodi za menoj! O te besede: Naj hodi za menoj! imajo veliko v sebi, več kakor si mislite. Kristus namreč noče, da bi le tako dolgo bodili za njim, dokler križ nosimo, dokler trpimo; ne, marveč besedo: hodi za menoj! tudi danes govori, ko gre iz Jeruzalema na Oljsko goro in z Oljske gore v nebesa. Tudi zdaj, ko se vzdiguje proti nebu, nas kliče vse, naj bi prišli za njim, kakor bi hotel reči vsakemu: "Ako zavoljo mene trpiš na zemlji in težke dolžnosti zvesto spol-nuješ, boš prišel za menoj v nebesa, kamor ti grem stanovanje Pripravit11.
Še enkrat vas opomnim: ozirajte se vedno tjekaj gori; tam je Uaša domovina. Se se bomo skoraj gotovo večkrat solzili na zemlji, Predno nam pride zadnja solza v oči o smrtni uri, vendar bodimo Potolaženi: ako Boga zvesto ljubimo, nam bo obrisal takrat sleherno H°lzo iz oči. Z besedami prelepe pesmi od nebes, ki ste jo že več-k^t slišali, vas še opomnim:
Povzdigni se žalostna duša v višave,
Zapusti en čas to dolino solza,
Ozri se v deželo zvelieanske slave,
Tje gor, kjer otroci so Božji doma.
Glej trume izvoljenih tam neštevilne Vtopljene v radosti nezmerno morje;
Pred kratkim pod težo britkosti še silne Na zemlji točile so grenke solze,
Pa večno minule so zanje britkosti,
Le rajska zdaj spomlad med njimi dihlja. —
,	Glej tukaj v sredi angeljskih korov Marijo!
Vsem, ktere je žalost na svetu morila,
Marija tu grenke zbrisuje solze;
Jih sprimlja v naročje, jim mati je mila,
Ker bili na zemlji otroci so nje!
Amen.
2. Kakšne občutke nam vzbuja ta praznik?
In Gospod Jezus, ko jim je bil izgovoril, je bil v nebo vzet in sedi na desnici božji.	Mark. 16, 19.
Lep čas, poln svetih praznikov, poln velikih skrivnosti in gen-Ijivih pobožnosti je pretekel od božiča do današnjega dneva. Videli smo novorojeno Dete božje v bornih jaslicah ležati; angelji so ozna-novali njegovo rojstvo in mu prepevali čast na višavah, pastirji so prišli in ga molili. Videli smo to Dete v Jeruzalemskem tempeljnu v naročju Simeonovem, kateri ga je imenoval luč v razsvitljcnje nevernikom in čast Izraelovemu ljudstvu. Videli smo priti Modre iz daljnih ptujih krajev, ki so Dete božje molili in mu svoje kraljevske darove prinesli. Videli smo dvanajstletnega Jezusa v tempeljnu pismouke spraševati in jim odgovarjati tako modro, da so se vsi nad njim čudili. Videli smo ga kot največega preroka in učenika, kateri je zveličavne resnice ljudem oznanoval in jih s čudeži potrjeval. Gledali smo ga preganjanega, zaničevanega, raztepenega, s trnjem kronanega viseti med hudodelnikoma na križu in umreti za grehe sveta. Videli smo ga v grob položenega pa tretji dan spet od mrtvih vstalega. Poslušali smo, kako se je po svojem vstajenji učencem prikazoval in jih še dalje pripravljal na njih imenitni poklic. — Danes pa ga vidimo v pričo učencev se vzdigniti in iti v sv. nebo. Veliko delo odrešenja, katerega je človeštvo skoz 4000 let željno pričakovalo,
Čegar sad mi z veselo hvaležnostjo vživamo, je dokončano. Namen svojega včlovečenja je dosegel, toraj je šel nazaj k sv. Očetu, pri katerem je od vekomaj bil. In kakor se nam pri ločitvi od kakega dobrega prijatelja nekako milo stori, tako nam je tudi danes, ko je naš najboljši prijatelj naš največi dobrotnik, naš Odrešenik in Zveličar, naš Gospod in Bog šel k sv. Očetu nazaj, nekako čudno pri srcu. Veselje nas sprehaja, ker je šel k Očetu, pa tudi žalost se nas loti, ker se zapuščene čutimo, in sladko upanje nas tolaži, da ga bomo tamkaj zopet videli. In to je, kar hočemo danes nekoliko premisliti. — O ljubeznjivi Zveličar! ki si šel k svojemu Očetu, dodeli nam, da bomo danes iz premišljevanja tvojega vnebohoda vsi zveličalne sklepe storili in jih v prihodnje s tvojo pomočjo vsi zvesto dopolnovali, da se bomo enkrat vsi v nebesih zopet videli.
1.	Pred vsem drugim je veselje, ki ga čuti današnji dan naše srce. Saj se že pogosto veselimo, če bolnik po dolgi, hudi bolezni gre v večni mir in pokoj, da rešen trpljenja prejme plačilo svojega pobožnega življenja. Tolikanj bolj se moramo veseliti danes, ker je naš ljubi Jezus po hudem, dolgem trpljenji šel v nebeško veselje, in sedaj sedi na desnici svojega nebeškega vsegamogočnega Očeta. Celo njegovo življenje je bilo vedno trpljenje. Trpljenje mu je delala revščina, ker ni imel toliko svojega, kamor bi bil svojo •rudno glavo položil. V revni štalici je bil rojen Sin človekov, borne jaslice so bile zibel novorojenega Kralja nebeškega! Koliko je moral trpeti od svojih sovražnikov, kateri so ga preganjali od rojstva notri do smrti na križu! Kedo bi mogel dopovedati, koliko je trpel na Oljski gori, koliko pred krivičnimi sodniki in slednjič na lesu križa! In glejte, kristijani! vse to trpljenje je zdaj minilo! Gospod j0 premagal smrt in pekel! Poprej zaničevan in zavržen od nehva-ležnega sveta, sprejme danes v posest veličastvo, katero mu je bilo °d vekomaj pripravljeno. Zdaj kraljuje na desnici vsegamogočnega H°ga Očeta, kjer ga brez prenehanja časte in hvalijo in molijo vsi kori angeljev in nebeških duhov; njega molijo vsi svetniki in iz-v°ljeni Božji, pred njim se trese zemlja, blisk in grom sta mu pokorna; on je Gospod smrti in življenja, nebes in pekla; pred njim leže v prahu vse stvari! Tako visoko je zdaj v nebesih povzdignen 0,1t katerega so bili hudobni ljudje na križ pribili. Kedor sc povzdi-Qujc, bo ponižan, in kedor sc ponižuje, bo povikšan. Judje so se vzdigovali čez Sinu božjega, zato jih je Gospod zavrgel, prekletstvo Rogovo jih je zadelo in razkropljeni so po celem svetu; Kristus

Gospod pa se je najglobokejše ponižal, se je ponižal do smrti na križu. Toraj je zdaj tako visoko povzdignen čez vse stvari, čez vse mogočne tega sveta, čez vse kore nebeških angeljev.
Veselimo se toraj, preljubi! današnji dan, ker je naš Gospod, naš Odrešenik in Zveličar tako visoko povzdignen; zakaj on je naš brat. Veselimo se ž njim — tako oveseljenim, ker se je tudi on jokal z jokajočimi, žaloval z žalostnimi; tudi nam je namenjeno se enkrat njegovega veličastva v nebesih vdeležiti.
2.	Pa kakor je z življenjem smrt, s cvetlicami trnje, z zemeljsko srečo tudi nesreča, z vsakim časnim veseljem tudi žalost sklenena, kakor ni tukaj na zemlji nikjer popolnega veselja; tako je tudi veselju današnjega praznika britka žalost primešana, ker je naš ljubi Zveličar človeški rod zapustil in šel k Očetu. Le poglejmo učence na Oljski gori in spoznali bomo, zakaj ni naše veselje danes brez žalosti. Ko se je Zveličar vpričo njih proti nebu vzdignil in jim ga je oblak zakril, so stali prestrašeni, pobiti in so milo z objokanimi očmi gledali proti nebu; zakaj njih prijatelj in učenik, njih Gospod in Zveličar, kateremu so bili iz celega srca udani, o čigar ljubezni so se tolikokrat prepričali, ki jih je za svoje aposteljne izvolil, tolikanj ljubeznjivo in krotko učil, jim noge umil, in jih s svojim presvetim Telesom in s svojo predrago krvjo poživil, čigar vstajenja so se tako močno veselili: on je naenkrat izpred njih oči zginil, in jim ni nobenega upanja zapustil, ga še kedaj na tem svetu videti. Kakor otroci na grobu starišev so se čutili zdaj zapuščene na svetu, izpostavljene zaničevanju, preganjanju svojih in njegovih sovražnikov. Zemlja se jim je zdela zdaj puščava, življenje žalostno, smrti so si želeli.
Kakor nekedaj Jezusovi učenci stojimo danes tudi mi s svojim duhom na Oljski gori in gledamo žalostni proti nebesom, kamor je naš Gospod šel. Tudi izpred naših oči je zginil, tudi mi se zapuščene čutimo na tem svetu. Naš ljubi Jezus je šel k Očetu, mi pa smo še v dolini solz, mi še popotujemo po strmi stezi proti nebesom, mi še moramo trpeti, se moramo vojskovati za nebesa, bojevati zoper greh in pekel, dokler ne bo tudi naša zadnja ura udarila in bomo to zemljo zapustili ter se na pot v večnost podali. Oh, ljubi inoji! kedo nam zamore povedati, kodo nas zagotoviti, da nas bo naša pot gotovo v nebesa k Očetu pripeljala? Kedo zamore trditi, da ga njegova pot ne bo pripeljala v pogubljenje? Da, britka žalost se mojega srca loti, ako mislim na vnebohod Kristusov in na konec svojega življenja! Zakaj kje je človek, ki bi bil čist vsega greha? V grehih smo bili spočeti, v grehih rojeni in tudi pozneje smo se brez števila
velikokrat omadeževali. Toraj skrbimo, da bomo dobro umrli. Božice zvenejo, perje pade z dreves, drevje se posuši, živali poginejo, prijazna spomlad preide, mladost se postara, naše telo se v prah spremeni: le duša ne preide in ne strohni, ona vekomaj živi — ali v nebesih ali pa v peklu! O toraj, preljubi! živimo tako, da naš odhod s tega sveta ne bode pot v pogubljenje, temuč k preljubemu Očetu v sv. nebo.
3.	Kakor pa pride po hudi zimi prijazna pomlad, kakor v zemljo vsejano zrnje lepo požene, ali kakor se izmed tamnih oblakov pisana mavrica pokaže: tako tudi nas sladko upanje tolaži v britkosti in zapuščenosti. In ko bi bilo tudi vse zgubljeno, nam je vendar upanje ostalo, ki iz vere prihaja iu je v ljubezni delavno. Ne, mi nismo zapuščeni, če tudi Jezusa s telesnimi očmi več ne vidimo, ga naše dušno oko še zmiraj vidi. Če je tudi zemljo zapustil, nas svojih služabnikov ni zapustil. On je šel, da bi nam v Očetovi hiši prebivališče pripravil. V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. Grem tje, da vam mesto pripravim. Tudi vi imate zdaj žalost, pa spet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče odvzel. Spet bom prišel, in vas k sebi vzel, da bodete tudi vi tam, kjer sem jaz. Zveličar je le pred nami v nebesa šel, da je zdaj naš srednik in besednik pri Bogu, in brez prenehanja za nas svojega Očeta prosi. Da bi ne bili zapuščeni, nam je poslal svoje angelje, da nas vodijo in varujejo na nevarnem potu sedanjega življenja. On J® rimskega papeža vidnega poglavarja svoji cerkvi postavil, je apo-8teljnom in njih naslednikom škofom in mašnikom ravno tisto oblast dal, katero je sam imel. Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas Pošljem, on jih je izvolil in jim zapovedal, dušne bolezni ozdravljati, Vs® voditi po poti proti nebesom; zapovedal jim je, vsem narodom °znanovati sv. evangelij, da bi verovali vsi v Jezusa, kateri je pred uami šel, nam v hiši svojega Očeta prebivališče pripravit. O predragi! nikar ne žalujmo, ker je Zveličar izpred naših telesnih oči zginil; še zmiraj je med nami s svojo milostjo, s svojo pomočjo, skrivnostno J® pričujoč v presv. rešujem Telesu, da bi tu naše prošnje, naše zdihovanje in molitve slišal in uslišal. In enkrat ga bomo spet v>deli. V temni smrtni noči nam sveti upanja prijazna zvezda. Kakor J® nekedaj Klij a v gorečem vozu se proti nebesom peljal, kakor je 8V- Anton dušo sv. Pavla puščavnika obdano od angeljev in prerokov 'n aposteljnov videl proti nebesom iti, kakor je sv. Benedikt dušo 8v°je sestre Skolastike videl v podobi goloba s peruti proti nebesom 8® vzdigniti; tako se bo enkrat tudi naša duša proti nebesom vzdignila,

ako bomo pravično živeli. Toraj na kviško povzdignimo svoja srca. Poklicani smo proti nebesom hoditi in ne proti peklu. Toda prosto voljo imamo, da si izvolimo, kar hočemo. Posvetno in grešno vedenje nam sicer tukaj veselo in prijetno življenje obeta; tam pa nam pripravi večno gorje. Čednost s svojim vojskovanjem terja sicer tukaj dosti truda in prizadevanja, veliko trpljenja in preganjanja, tamkaj pa jo čaka večno veselje. Toraj, kristijanje! vojskujmo se zdaj hrabro in stalno, da bomo prišli enkrat v večna prebivališča, katera nam je Jezus pripraviti obljubil pri svojem Očetu.
Tako tedaj, krščanski poslušalci! so občutljeji veselja, žalosti in upanja, ki navdajajo danes naše srce. Občutljeji veselja, zakaj Kristus naš Gospod je po britkem trpljenji šel v večno veselje; žalosti, ker se zapuščene čutimo; in upanja, da bomo enkrat s Kristusom zopet skleneni. Dve poti peljate v večnost, ena v zveličanje, druga v pogubljenje. Ako za Kristusom hodimo, bomo enkrat tudi mi v nebesa povzdignem. Brez vojskovanja ni zmage, brez zasluženja ni plačila, brez trpljenja ne veselja, brez križevega pota ne pota v nebesa. Toraj si z vsem svojim dejanjem in nehanjem prizadevajmo za nebesa, odtrgajmo svoje srce od sveta in od vsega, kar je na njem. Ti pa, preljubi Jezus! ki si se današnji dan vpričo svojih učencev častitljivo v nebesa vzdignil, dodeli tudi nam svojo dobrotljivo milost, da bomo že zdaj na zemlji svoje srce pri tebi v nebesih imeli, po svoji smrti pa s teboj v večnem veselju skleneni ostali. Amen.
f Ant. Potočnik.
Šesta nedelja po veliki noči.
I. Pohujšanje.
To sem vam govoril, da se ne pohujšate.
Jan. 16, 1.
Ko sta Adam in Eva po kači zapeljana prepovedani sad okusila, je Bog precej napovedal občutljivo kazen. Najprej jo preklel kačo, ker je naše prve stariše zapeljala; po trebuhu so bo morala plaziti in prah jesti, in kakor je ona zdaj ženo zapeljala, tako ji bo kedaj žena glavo strla. Adama in Evo in vse njih mlajše pa je obsodil k mnogim težavam in boleznim, katere še dandanašnji občutimo, in k smrti. Da je pa Bog kačo prvo obsodil in proklol, s tem nam je
hotel, kakor pravijo sveti učeniki, pokazati, da si zapeljivec veliko hujšo kazen nakoplje, kakor zapeljani ali zapeljana. Zavoljo tega je Kristus, kakor današnji sv. evangelij pripoveduje, svojini učencem vse njih trpljenje naprej povedal, da bi se pozneje nad tem ne pohujšali, to je, da bi jim ne bilo to prilika k padcu, da bi zavolj velicega preganjanja od Jezusa ne odstopili. To sem vam govoril, da se ne pohujšate. Kako genljiva je ta skrb Jezusova za učence, da bi izmed njih ne bil kateri pohujšan! Kedo se pa zdaj kaj zmeni za druge, da bi na duši škode ne trpeli? — Ker so premnogi zdaj zastran pohujšanja in zapeljevanja tako brezvestni, zdi se mi potrebno, govoriti o pohujšanji in sicer prvič, kedo pohujšanje daje, in drugič, kako velik greh je pohujšanje?
1.	Kako se pohujšanje daje? Pohujšanje dajati, menijo sploh ljudje, da se pravi, vpričo nedolžnih otrok kvantati ali nespodobno se vesti. Od tod pride, da kristijani pohujšanje dajajo, ko še na' to ne mislijo. Zato vam hočem to natančneje razložiti, in najprej omenim, da pohujšanje se ne daje le samo nedolžnim — otrokom, ampak tudi odraščenim, celo tudi zapeljanim in spridenim; kajti taki zapeljani bi se poboljšali ali bi se vsaj bolj bali, ko bi se ne sklicevali na pohujš-Ijivce, češ, da drugi tudi tako delajo. Res je, da nedolžnega pohujšati je grozovitniša hudobija; a tudi v pričo spridenih pohujšljivo se vesti v besedi ali dejanji je vselej grešno in večkrat še bolj nevarno, ker nedolžnim morebiti marsikaj ni spotakljivo, kar utegne že spridenim močno škodovati.
Pohujšanje je tako mnogovrstno, da ga skoraj ni mogoče našteti. Pohujšanje je: 1. če kedo vpričo druzih preklinja, nesramne besede govori ali nespodobne, zaljubljene pesmi poje; 2. če kedo očitno ob nedeljah ali praznikih hlapčevska dela opravlja; 3. če svete dni h službi božji ne gre, ali svete dni s plesom, pijančevanjem, ali Pretepanjem in pobijanjem, ali ponočnim vasovanjem skruni; 4. če se v cerkvi nespodobno ozira, smeja, šepeta ali nalašč semtertje peha; h- že zapovedane postne dni meso jč; 6. če ima kako prepovedano znanje ali prijaznost z drugim spolom; 7. če se prevzetno nosi ali nespodobno zvija ali nastavlja; 8. če bližnjega kak greh nauči ali ga s silo vanj zapelje. Z ono besedo: pohujšanje se po nauku svetih nčenikov daje, če se kaj govori, stori ali storiti opusti, ko se že "aprej da prevideti, da bi utegnilo to bližnjemu biti priložnost k grehu, a*i k slabim mislim in željam. V vseh teh okoliščinah daje človek

pohujšanje, in se pri Bogu vseh tistih grehov krivega stori, ki iz njega pridejo ali bi utegnili priti.
Ravno tako dajejo stariši svojim lastnim otrokom in domačim pohujšanje s svojo nezmerno jezo, s svojo kletvino, s svojim rotenjem in priduševanjem, s svojim prepiranjem in zmerjanjem, s svojim pijančevanjem, s svojo predrago gizdavo obleko, s svojimi lažmi, zvijačami, goljufijami, s svojim grajanjem in zabavljanjem, s svojo lenobo v službi božji itd.; posebno, ker se otroci veliko prej in veliko raje kaj hudega, kakor dobrega nauče. če pa otroci pri svojih stariših take napačne reči vidijo ali slišijo, se jih tudi oni nauče in jih tudi sami delajo; saj vsakdanja skušnja uči, da se otroci v vseh rečeh po zgledu svojih starišev ravnajo. — Stariši! pomislite, kako se s po-hujševanjem, ki ga svojim otrokom dajete, posebno že zato Bogu zamerite, ker vas je on za vidne angeljce varuhe vaših otrok postavil, da jih z besedo in zgledom k vsemu dobremu napeljujete, od vsega hudega pa odvračujete; in ker morate vi čisto, neomadežano zrkalo hiši biti, v katero se morejo otroci vsak dan v vseh rečeh gledati; če je pa ogledalo umazano, se tudi človek v njem umazan vidi. Pohujšanje pa se ne daje le samo z besedo in dejanjem, marveč tudi z molčanjem. Tako zlasti stariši pohujšujejo svoje otroke. Kolikrat se sliši n. pr. tak-le izgovor: „Saj oča zarad tega niso bili nič hudi; drugič bom še bolj brez skrbi, saj tudi mati nič ne reko ..."
Glejte, tako se človek strašnega greha pohujšanja krivega stori, o katerem naš Zveličar pravi: Gorje človeku, po katerem pohujšanje pride, boljše bi mu bilo, ga s težkim kamnom na vratu v najglo-bokejše morje potopiti. Tega greha pohujšanja se je treba ravno tako skesati in spovedovati, kakor katerega druzega, in šo bolj zato, ker je veči, ker toliko grehov, brez števila, iz njega prihaja.
Toda koliko ljudi je, ki še drugih grehov prav pri spovedi ne povedč, ki jih ali zamolče ali polepšajo, kako se bodo pa teh kesali in spovedali, ki jih še ne poznajo in poznati nočejo? Še na misel ne pride nekaterim jih obžalovati in se jih obtožiti, ker so vendar grehi danega pohujšanja veliko veči pred Bogom, kakor naglavni grehi. — V tej reči gre veliko ljudem tako kakor Davidu. Kralj David je dva velika greha storil, prešestvo in umor. Ko se je slednjič spoznal in spokoril, je ves skesan zavpil: Zoper Gospodu sem grešil! Nato mu je dal Gospod naznaniti po preroku Natanu, da to še ni vse, kar je on osebno hudega storil, marveč zato je še zlasti kazni vreden, ker je pohujšanje dal svojemu ljudstvu, ker je dal priložnost sovražnikom Gospodovim k preklinjevanju. David je spoznal in milo
obžaloval svojo hudobijo ter je voljno prevzel vse britkosti in nadloge, katere mu je Bog napovedal. Grešniki! zakličem s sv. Avguštinom, Bog vam vsem kralja Davida po preroku Natanu v zgled pred oči stavi, da tudi vi ne obžaljujete samo lastnih grehov, ampak tudi grehe, katere so sicer drugi storili, pa ste jih vi zakrivili s pohujšanjem, prevdarite, objokujete in se jih spoveste.
Toda veliko jih je, ki se izgovarjajo in pravijo: Jaz za nikogar nevem,da bi se bil nad menoj pohujšal;jaztudi nisem nikogar pohujšati hotel, in saj se tudi nikomur ni treba nad menoj pohujšati. S tem se misli veliko pohuj-šljivcev opravičiti in izgovoriti. Toda to ni nič druzega kakor novo slepljenje, ki iz njih grehov izvira. Praviš, da za nikogar ne veš, da bi ga bil ti pohujšal, s svojim zadržanjem v kak greh privabil, ali napeljal. Ali si pa ti pri vsih grehih vpričo, katerih si ti kriv? Ali veš ti za vse hudobije? Ali ne veš morebiti iz lastne skušnje, da je že večkrat ena sama beseda, en pogled, en migljej zadosti, iskro zanetiti, katere ogenj se nikoli več pogasiti ne d&. Praviš, „saj Se nikomur ni treba nad menoj pohujšati". To se pravi, ogenj hočem v streho utakniti pa nočem, da bi gorela. In to moraš vendar obstati, da s svojim grdim govorjenjem, ali dejanjem, s svojim grdim zadržanjem nisi druzih poboljšati hotel? In vendar bi bila tudi to tvoja dolžnost. Ne rečem ti jaz tega, meni bi morebiti ne verjel; sv. Pavel •)e’ kateri to pove rekoč: Nič ne smete govoriti in nič storiti, kakor ^ar & potrjenju vere in bližnjega služi. Jaz ne smem še tega vsega Moriti, kar je samo na sebi pripuščeno. Meso jesti mi je pripuščeno Pravi, če je pa mojemu bratu v spodtikljej, nočem vse svoje žive dni n%č več mesa okusiti. — Glejte, kako zelo se moramo varovati, da bomo nikomur ne z besedo, ne z dejanjem, ne kako drugače pohujšanje dali. Ker je pa vendar veliko ljudi, ki si iz tega nobene vesti ne delajo, poslušajte še, kako velik greh je pohujšanje.
2.	Jo li pohujšanje velik greh? Sv. Krizostom hudobijo pohuj-*auja tako le strašno popisuje: „Postavite si pred oči ali mislite si, pravi ta sv. cerkveni učenik, da pride hudoben Človek v to cerkev, potare aharje, podobo svetnikov in svete posode, vse z nogami pomandra in zadnjič še cerkev zažge. Povejte, kakšen greh bi bil to, in kakšno azen bi ta nezdušni, hudobni človek zaslužil. Gotovo bodete odgo-v°rili; To bi bil strašen greh, in ta hudodelnik bi zaslužil, pri tej Pr^i obešen ali na grmadi sežgan biti. Ljubi kristijanje! ali ni vsak ‘°vek živ tempelj božji, katerega je sv. Duh pri sv. krstu posvetil, 11 v katerega je tolikrat Bog v svetih zakramentih prebivat prišel?
m
Ce je pa, pravi ta sv. oče, tako velik greh in če oskrunjevalec zidanega tempeljna tako ojstro kazen zasluži, ker vendar Kristus za ta tempelj še ene kaplje krvi prelil ni: kako velik, strašan greh mora še le biti, če kedo duhovni tempelj božji, za katerega je Jezus Kristus vso svojo kri prelil, oskruni in podere? to je, če kedo človeka v greh zapelje, ali s svojimi slabimi pogovori in deli greh v njem podkuri in ga tako v nevarnost večnega pogubljenja postavi? — Zavoljo tega pravi sv. Brnard, da se pohujšljivec, zapeljivec veliko bolj nad Jezusom Kristusom pregreši, kakor Judež in judje, ki so Kristusa Gospoda k smrti na križ izdali. Zakaj, govori ta sv. cerkveni učenik, veliko judov je to iz nevednosti storilo in Judež je s svojim izdajanjem in judje so s svojim križanjem gorečo žejo Jezusove ljubezni do nas napojili, ker je z veseljem za nas umrl. Zato so Judež in judje, ko še na to mislili niso, presveto kri Jezusovo v zveličanje celega sveta in tudi v svoje lastno zveličanje prelili. Zapeljivec pa ali človek, ki druge s svojimi slabimi besedami ali deli v greh pripravi, ne stori ne le nič dobrega, ampak stori še, da je Kristus, ne le zanj, ampak tudi za druge zastonj svojo kri prelil, zastonj umrl. Tak človek bi rad veliko delo človeškega odrešenja popolnoma razdjal in zatrl, — po Jezusovi dragi sveti rešnji Krvi z nogami tepta.
Ravno to je še sv. Pavel prvim kristijanom očital rekoč: Kako, ali bo duša pogubljena, za katero je Kristus umrl? Apostelj hoče reči: Kristus, Gospod si je 33 let vse prizadjal, vsako dušo izveličati, prehodil je hribe in doline, trpel lakoto in žejo, potil vodo in kri, je dal zadnjič svojo kri in življenje na sv. križu za vsako dušo, in zavolj malovrednega človeka bo ves ta Jezusov trud zgubljen in zastonj? Kristijanje! ali nas ne bo samo to premišljevanje od pohujševanja odvrnilo?
Od te reči še prav po domače govorimo. Primerjajmo ta greh in njegove nasledke z drugimi grehi. Povejte mi, kaj si mislite e velikih tatvinah, o opravljivosti, o ubijanji, o zatiranji ubogih vdov in sirot? Porečete: vse te reči so grozovitno pregrehe. Že samo im0 vsega tega v vašora srcu strah in sovraštvo do tacih ljudi obudi, kateri take reči počenjajo. Toda vedite, da po nauku sv. učenikov in lastne pameti, pohujšljivec, zapeljivec veliko veči greh stori, kakor tat ali razbojnik, kakor opravljivec, ubijalec, zatiralec ubozih vdov i'1 sirot, ker vsi ti bližnjemu le začasno škodo storč; zapeljivec pa i*1 pohujšljivec stori svojemu bližnjemu večno škodo, ker ga v nevarnost večnega pogubljenja postavi. In to je škoda, ki se ne da izreči, 110 popisati, in nikoli dosti objokovati.
Zavolj tega prav modro vsi sveti očetje trdijo, da tisti stariši, ki svojim lastnim otrokom pohujšanje dajejo, bi ne storili tako veli-cega greha, ko bi svoje otroke precej po krstu umorili in v vodo pometali, kakor ga zdaj s pohujševanjem store. Zakaj z ubijanjem bi bili le morilci telesa svojih otrok.
Z eno besedo, hudobni ljudje, ki nočejo le sami za-se hudobni biti, ampak še svojega bližnjega s svojimi slabimi pogovori, ali s svojimi hudimi deli, s svojim grdim zadržanjem hudo uče in k hudemu napeljujejo, so kakor kuga v soseski, oni nedolžne duše na zemlji s strupom navdajajo in neusmiljeno more. Zakaj od njih vsi grehi pridejo, od njih se drugam razširjajo, oni jih uče druge, jih k njim vabijo in kličejo in tako hudobni ljudje sebe in svojega bližnjega od roda do roda, od stoletja do stoletja časno in večno nesrečnega store. Morebiti je katerega greha, ki je bil sinoči storjen, nekdo kriv, ki je že pred sto ali več leti mrtev, tedaj že pred sto ali več leti v peklu; in morebiti bodo nekateri greh, ki ga boš ti danes popoldne ali zvečer storil, še čez sto let po tvoji smrti ponavljali — In na tvojo vest ga bodo ponavljali.
Ljubi kristijanje! od kod neki pride, da dandanašnji majhni otroci več o slabih, grdih rečeh vedo, kakor so nekedaj odraščeni, stari ljudje vedeli ? Od kod drugod, kakor od nesramnih ljudi, kakor 0(1 pohujšljivcev, ki s svojimi grdimi besedami, s svojimi grdimi deli otroke takih reči uče, ki imajo, kakor hudič, posebno veselje ljudi Pačiti in v pekel vlačiti.;In ko bi Bog zdaj to uro pred našimi očmi pekel dal odpreti, bi gotovo izmed več milijonov pogubljenih le malokaterega našli, ki bi ne bil od zapeljivcev in pohujšljivcev naučen začel grehe delati; bi večidel upili in kričali: Jaz bi vse svoje žive dni tega ali *ega greha nikoli ne bil storil, ko bi me ga ta ali ta ne bil naučil ali vanj zapeljal. Morebiti bi jih veliko izmed pogubljenih marsikateremu izmed nas, kar nas je zdaj tukaj, to očitalo, da smo jih mi k tem grehom, zavoljo katerih so zdaj pogubljeni, napeljali ali jih naučili, — da smo tedaj prav za prav mi krivi njih večnega pogubljenja.
Ali ne bo to premišljevanje vsacega človeka ostrašilo in od potujčevanja odvrnilo? Oh! varujte se in bodite skrbni pri vsem, kar delate, da nikogar ne pohujšate; varujte se vpričo druzih, da ne t°dete nikoli prepovedanih besedi govorili, ali nesramnih, klafarskih Pesem peli, ali se prevzetno nosili, ali s katerim, ali s katero v pre-grešni ljubezni živeli; varujte se, da ne bodete koga kak greh učili, a*‘ ga vanj zapeljevali, ali celo vanj silili; prvi greh je malokedaj
25
zadnji greh, zapeljan, pohujšan je človek tako hitro, poboljšan tako težko in kasno. Kdor hoče že hudoben in razuzdan biti, naj je vendar sam zase hudoben in razuzdan, zakaj bi še druge s sabo v pekel vlekel? Pomislite in sklenite, kakor je stari Eleazar rekel, ko so ga silili jesti judom prepovedano svinjino: Rajše grem v grob, pod zemljo, kakor bi komu pohujšanje v greh dal. Amen.
f J08ip Rozman, dekan.
2. Pogum sv. mučencev.
Jan. 16, 2.
Tvod. Marsikateremu bi se utegnilo čudno zdeti, da Jezus učencem prerokuje, da bodo oni njemu dajali spričevanje, ker navadno daja učenik učencem spričevanje ali spričalo, mojster rokodelskemu učencu itd. Kes je to, a še bolj je res, da bi učenikovo spričevalo malo pomagalo, ako bi učenec pozneje sam ne dajal spri-čevanja z lepim vedenjem in zglednim življenjem. Sto in sto učeneev je že dobilo od učenikov v raznih strokah izvrstna spričala; a potlej v življenji niso bili izvrstni možje, ampak izvržek človeštva, v nadlego sebi in drugim, v časno in večno pogubo. Toraj ima to Jezusovo prerokovanje poseben pomen. — Kako pa so dajali aposteljni spričevanje? Najprej s tem, da so sveto živeli po njegovem nauku in zgledu; potlej s tem, da so povsod brez straha oznanovali božji nauk; prav posebno pa še s tem, da so vsi po vrsti (razun sv. Janeza) umrli zanj, zanj svojo kri prelili. In ravno na to nas današnji evangelij še posebej opomni, ko pristavi besedam: Spričevanje boste dajali o meni še te le pomenljive besede: Iz shodnic ... To se je tudi zgodilo; postali so slavni marterniki. Saj beseda „marternik“ prav za prav pomeni „spričevalec“, ker grško „martyrion“ pomeni »spričevalo" ali „spričanje“. — Pa ne le aposteljni, ampak brez števila ... Tri sto let... Deset mogočnih cesarjev rimskih si je pridobilo to tužno slavo, ali raje rečem, si je nakopalo neizbrisljivo sramoto, da so prelivali nedolžno kri najboljših ljudi. Pa tudi pozneje je povsod mučeniška kri tekla, kodar se je krščanstvo širilo. Še zdaj nam misijonska naznanila strašne reči sporočajo ... Da so pa to najboljši izmed kristijanov, nam je dokaz, ker so toliko prestali za Jezusa: , mučenci so naša sl a vat naš ponos! Prav je, da se jih večkrat spominjamo, ker večen jim jo spomin. Pomislimo danes, s koliko srčnostjo so mučenci Jezusu spričevanje dajali.
Izpeljava. Predolgo bi bilo naštevati in opisovati vse britkosti, ki so jih mučenci za Jezusa pretrpeli; le na nekatere najvažniše hočem vaše misli obrniti. — Kako so pokazali srčnost junaško?
1.	Najprej s tem, da so pogumno zapustili premoženje, čast, službo... Bili so mnogi mogočni, bogati, slavni . . . Alije mar to lahko? Sami sodite, ker vsi pač dobro veste, kaj pomeni človeku dobiček ali zguba.
2.	Pokazali so junaško srčnost s tem, da so se poslovili od svojih, stariši so zapustili otroke, otroci stariše, bratje... prijatelji ... Ali je mar to lahko? Vsaki vč, kako težka je ločitev od svojih. Čem boljše je srce, tem milejša se mu zdi ločitev: vojaki, ki na vojsko gredo . . .; mati, ki umiraje slovo jemlje od ljubljenih otročičev . . .; po nedolžnem obsojeni, ki se pri svojih poslavlja, predno stopi na morišče ... Pa srčno, junaško so vse premagali. Genljive zglede poznamo :sv. Perpetuva (Pastir II., 378.). TomažMoor...
3.	Pa vse to se še lahko zdi proti grozovitim mukam, ki so jih še čakale: a) pri sodniji strašno natezovanje . . ., b) v ječi, c) v pregnanstvu, d) mučeniška smrt (Prim: Izgledi bogoljubnih otrok m., 134.)
4.	Posebno pa se je pokazal mučeniški pogum v tem, da so z Velikim veseljem, s svetimi željami pretrpeli največe trpljenje, Pevaje šli v najstrašnejšo smrt! Pa ne samo močni junaki, tudi šibki dečki, nežne deklice, slabotni starčeki. ..
Konec. Sram nas mora biti, če pogledamo na take zglede nepremagljive srčnosti; mi pa še tega malega ne storimo, kar se Z(taj od nas zahteva . . . Vse pridigovanje in opominjevanje spovednikov nas ne more prenagniti. Kako vendar to, da se tolikanj od njih ločimo? Saj je ravno tista krstna voda oprala tudi naše duše; Saj ravno tisto Jagnje božje tudi mi sprejemamo pri mizi Gospodovi, 0(i katere so nekedaj šli mučenci kakor levi močni... Spomin teh preblagih naših bratov in sester nam naj zaneti novo srčnost, nov pogum! Saj Kristus sam pravi: Kedor me ne bo spoznal pred ljudmi, kedor mi ne bode dajal spričevanja z lepim življenjem, <ja ^orti tudi jaz zatajil pred svojim Očetom; kedor bo pa mene spoznal P*ed ljudmi, ga bom tudi jaz spoznal pred svojim nebeMim Očetom! *n dobro si zapomnite: to se bo takrat godilo, ko se bode delilo Pačilo neskončne cene.
25*
Binkoštna nedelja.
I. Kaj dobrega je storil sv. Ouh aposteljnom?
Učenik sveti Duh pa, katerega bo poslal Oče v mojem imenu, on vas bo učil vse.	Jan. 14, 29.
Sv. evangelist Janez nam je v svojem evangeliju zapisal besede, s katerimi je ljubi Zveličar pred svojim trpljenjem od učencev slovo jemal. Če jim je le kolikaj v misel vzel, da jih bo moral kmalo zapustiti, so utihnili in žalostni postali, in tudi ljubemu Jezusu je bilo prav milo pri srcu. Vendar je skušal dobre učence potolažiti, in jim je med drugim rekel: „Vaše srce naj se ne prestraši. Jaz vas sicer zapustim, pa ne bom vas zapustil sirot. Svojega nebeškega Očeta bom prosil, in vam bo sv. Duha poslal, ta vas bo vse učil, kar potrebujete za svoje zveličanje in za podučenje ljudi.“ Deset dni po svojem vnebohodu je Jezus spolnil svojo obljubo. Učenci so še vsi zbrani bili v poslopju in so molili. Prišel je binkoštni dan —-kar se okoli devetih vzdigne šum, kakor bi bil vihar. Vsa hiša se je potresla. Plameni v podobi jezikov se vidijo nad glavami vseh in vsi so bili napolnjeni s sv. Buhom! Bili so pa tudi pri tej priči vsi spremenjeni, vsi prestvarjeni, vsi drugi ljudje, ne na telesu, ampak na duši. Poslušajte, kaj je sv. Duh aposteljnom storil: 1. na njih srcu, 2. na njih umu. I.
I. Aposteljni so bili, ko jih je Jezus za svoje učence sprejel, sicer prav dobri, pošteni možje, vendar so pa še imeli marsikatere slabosti in napake nad sabo. Dasiravno so imeli najlepši zgled pred saboj, ko so z Jezusom hodili, in jih je tudi pri vsaki priložnosti s svojim ukom k dobremu napeljeval, vendar vseh svojih napak niso še popolnoma opustili, in Gospod je večkrat kaj nad njimi grajal. Potem pa, ko so sv. Duha prejeli, so bili popolnoma očiščeni, vsi spremenjeni.
1. Preden so sv. Duha prejeli, so bila njih srca na pozemeljsko navezana, bili so še nečimerni in častilakomni. Zmiraj so mislili, da njih Učenik bo na zemlji veliko kraljestvo ustanovil, in da oni bodo v tem kraljestvu najimenitniše službe prejeli. Tako sta si Cebedejeva sina Jakob in Janez želela, da bi bila na prvih sedežih sedela, eden na desni, drugi na levi strani pri Gospodu, da bi bila prva za njim-(Mat. 20, 20.) — Ko so nekikrat v Kafarnaum pripotovali, jih je
Zveličar vprašal (Mark. 9.), kakšen prepir so imeli med saboj. Pa so molčali v znamenje, da ta prepir je bil graje vreden. Prepirali so se namreč, kdo bi med njimi bil največi, najimenitniši. — Spet drugikrat je Peter v imenu vseh drugih Gospoda vprašal: Glej, mi smo vse zapustili in smo šli za teboj j kaj tedaj nam bo ? (Mat. 19, 27.) Mislili so na plačilo, in to vprašanje je bilo vprašanje samopridnosti.
Potem pa, ko so sv. Duha prejeli, so bila njih srca vsa pre-stvarjena. Nič več niso poželeli pozemeljskega, ampak le po nebesih so hrepeneli; nič več niso iskali časti pri ljudeh, ampak so se veselili zavoljo Kristusa zaničevani biti, revno, ubožno so živeli, in niso se nič več prepirali, kdo bi bil veči med njimi, ampak so se eden pred drugim poskušali, kdo bo bolj ponižen med njimi.
2.	Preden so aposteljni sv. Duha prejeli, so bili tudi nekoliko trdi, ostri proti drugim, so se lahko dali od nevolje ali slepe gorečnosti premagati.
Nekikrat prebivalci nekega Samarijanskega trga niso hotli sprejeti Zveličarja in njegovih učencev. Polna gorečnosti sta dva izmed njih precej rekla: Gospod! hočeš, da rečeva, da naj ogenj pride z neba, in jih pokonča? (Luk. 9, 54.) Gospod ju je zavoljo tega posvaril. — Drugikrat so bili nejevoljni, ko so matere otročiče k Učeniku prinesle, da bi jih blagoslovil. — Peter se je tako daleč spozabil, da je z mečem udaril, ko so Gospoda vjeli.
Ko so pa sv. Duha prejeli, je bilo njih srce vse spremenjeno. Zdaj so bili pa tako usmiljeni, tako krotki, tako prijazni in ljubezni Polni. Sv. apostelj Pavel (v listu do Kor. 4, 12.) piše: Kolnejo nas, in jih blagoslavljamo; preganjani smo, in prenašamo; preklinjajo nas, in, molimo.
3.	Preden so aposteljni sv. Duha prejeli, so bili boječi. Ko so njih Učenika vjeli, so zbežali; ko so ga umorili, so se v hiše zapirali. Peter, njih poglavar, se je slabe ženske zbal in si ni upal spoznati,
je Jezusov učenec.
Kako so bili pa srčni in neprestrašeni, potem ko so sv. Duha Prejeli! Očitno so spoznali, da so učenci Jezusovi, ne samo pred nizkim ljudstvom, ampak tudi pred poglavarji in kralji, ne samo pred Ju<ii, ampak tudi pred ajdi. Peter, poprej tako slabi Peter, se ne h°ji judom naravnost povedati, kakšno vnebovpijočo krivico so doprinesli, ker so Zveličarja na križ pribili, če jim žugajo, ne molče; če j*h pred sodbo vlečejo, se ne bojč, če jih v ječo vržejo, tepejo, mu-^'j°! umorč, oni stanovitni ostanejo, njih poslednja beseda je, da spoznajo Jezusa.
Glejte, to je sv. Duh storil v aposteljnih; poprej so bili v po-zemeljske reči zamakneni, nečimerni in častilakomni, zdaj le po nebesih hrepene in	so ponižni; poprej	so bili nepotrpežljivi,	zdaj so
krotki; poprej so	bili boječi, zdaj so	srčni ljudje.	To niso	sami iz
sebe postali, to spremenjenje njih src se je le po milosti sv. Duha zgodilo.
H. Kaj jim	je pa sv. Duh storil	na umu? —	Jezus je	sv. Duha
imenoval učenika	resnice, in to se je	tudi resnično	pokazalo	nad apo-
steljni, precej potem, ko so ga bili sprejeli.
Pred prihodom sv. Duha so bili še nevedni v marsikaterih rečeh, kar vero zadeva. Dostikrat, ko jim je ljubi Zveličar o božjem kraljestvu v podobah ali prilikah govoril, niso celo nič razumeli, ali saj ne prav. Jezus jim je moral svoje govorjenje večkrat razjasnovati in vendar je bil njih um v mnogih rečeh še oslepljen. Jezus jih je moral zavoljo njih razumnosti večkrat krotko posvariti. Tako jim je pri neki priložnosti rekel: Ali še ne spoznate in ne razumete ? Imate li še oslepljeno srce? Imate oči in ne vidite, imate ušesa in ne slišite, in se ne spomnite. (Mark. 8, 17, 18.) — Še takrat, ko jim je svoje trpljenje prerokoval, ga niso razumeli. „Glejte, jim je rekel, mi gremo gori v Jeruzalem, in vse se bo dopolnilo, kar je pisano od Sinu človekovega po prerokih. Izdan bo namreč nevernikom, in bo zasramovan, bičan, zapljuvan, potem ko ga bodo bičali, ga bodo umorili, in tretji dan bo od mrtvih vstal. In oni tega niso razumeli, in ta beseda jim je bila skrita11. (Luk. 18, 34.) Zdaj v ti, zdaj v ti reči so dvomili in so večkrat Zveličarja kaj vprašali.
Po prihodu sv. Duha pa je bil njih um razsvitljen. Zdaj jim je bilo vse pojasnjeno, kar jim je bilo poprej temno in nerazumljivo! Nobenih dvomov niso več imeli. Verske resnice so natanko spoznali; in so jih tudi drugim oznanovali in jim jih razjasnovali. — Apo-ste(jni bili so le ribiči in priprosti ljudje, se v nobeni visoki šoli niso učili vednosti in zdaj naenkrat pridigujejo, ne samo svojim znancem; ampak očitno, na cestah in v tempeljnu, ljudstvu in imenitnim m učenim ljudem, pripovedujejo veliko iz sv. pisma in ga razlagajo; oni, ki so le svoj domači jezik za potrebo govoriti znali, zdaj p tuj o jezike govore, ki se jih sicer tudi najbolj razumni in učeni (judje dolgo časa morajo učiti, da so jih vstani govoriti. Oni v modrosti; učenosti in zgovornosti vse posvetne modrijane užugajo, oni se z najbolj učenimi možmi v verskih rečeh prepirajo in jih osramote. Spolnilo se je, kar jim je njih Učenik, ko je še živel, obljubil: Jat vam bom dal usta in modrost, kateri se ne bodo mogli ustavljali
ne zoper govoriti vsi vaši zoperniki. (Luk. 21, 15.) Zato tudi piše sv. apostelj Pavel (I. Kor. 1, 27.): Kar je nespametno pred svetom, je Bog izvolil, da bi osramotil modre; in kar je slabo pred svetom, je izvolil Bog, da bi osramotil, kar je mogočnega.
Glejte, preljubi! to je storil sv. Duh nad aposteljni: njih srce je vseh pregreškov in nepopolnosti očistil, njih um je razsvetlil. Lahko bi bilo spoznati, da so sv. Duha prejeli, ko bi tudi ne bilo šuma slišati in gorečih jezikov videti, treba je le njih življenje premisliti, kakšno je bilo poprej, kakšno pa potlej.
Kristijani moji! zahvalimo se sv. Duhu, da je apostelj ne tako prenaredil, to je nam v prid. Ko bi sv. Duh njih srca ne bil očistil, njih uma razsvetlil, da bi mi njih lepih zgledov in njih pisem ne umeli, ki nas k čednosti in k dosegi večnega življenja spodbujajo in napeljujejo, mi bi še prave vere ne imeli in bili bi pagani; zakaj brez sv. Duha bi aposteljni ne bili zadosti srčnosti, gorečnosti in modrosti imeli sv. evangelij oznanovati; Jezusov nauk bil bi spet s sveta zginil, in kje bi bilo naše zveličanje? Mislite danes na to veliko dobroto, ki jo je sv. Duh aposteljnom skazal, in zahvalite se za-njo Bogu in sv. aposteljnom posebno s tem, da trdno sklenete po veri živeti, katero so aposteljni od sv. Duha razsvitljeni in potrjeni po svetu razširjali in da ste sv. Duhu pokorni, ki vas razsvitljuje in k večnemu življenju vodi. Amen.	Matija Torkar<
2. Dvojni način delovanja sv. Duha.
Ap. dejanje 2, 2.
Tvod. Da bi Jezus Kristus človeški rod odrešil in zveličal, je prinesel svoj božji nauk na zemljo, ter je s svojim trpljenjem in svojo smrtjo zaslužil milosti, ki so vsakemu potrebne v zveličanje. Toda nič bi nam ne koristil božji nauk, ako ga ne razumemo, ako nam v srce ne seže; nič bi nam ne koristile božje milosti, ako jih ne sprejemamo in ž njimi ne sodelujemo. Vse zasluženje Jezusovo je takorekoč velik studenec, ki bi pa nič ne pomagal bolni in žejni duši, ako bi ne mogla iz njega zajemati in piti. — Pa tudi za to je Poskrbel neskončno dobri Jezus, da se nam je mogoče vdeleževati njegovega zasluženja, ker je poslal sv. Duha, ki nam pri sv. zakramentih posvečujočo milost božjo vliva v srce ali jo pomnožuje, pa

tudi sicer nam um razsvetljuje in voljo podpira. Zlasti na to poslednje delovanje sv. Duha se hočemo danes ozirati in pomisliti: kako sv. Duh pride k nam 1. zdaj kakor rahla sapica, 2. zdaj kakor silen piš.
Izpeljava. Prerok Elija (3. Kralj. XIX.) je bil po jedi, katero mu je angelj Gospodov v puščavi pripravil, toliko pokrepčan, da je brez kake druge jedi potem 40 dni popotoval skoz puščavo in prišel na goro Horeb. Ko semkaj pride, gre v skalni brlog in angelj mu pride naznanit, da naj pride vunkaj, da bo videl Gospoda, ki ima memo priti, ter mu tudi pove kedaj in v kakšni podobi bo Gospod memo šel: Glej!. . . Velik in močen piš, ki prevrača hribe in rastem skale, (pojde) pred Gospodom; pa v pišu ni Gospod; in za pišem (pride) potres, pa v potresu ni Gospod; in za potresom (pride) ogenj, pa v ognju ni Gospod; in za ognjem (pride) šumljanje tanke sapice (in v tanki sapici je Gospod).
V tej prikazni vidimo naznanjen prvi način prihoda in delovanja sv. Duha v nas; to je način milega, ljubeznjivega podučevanja in zbujevanja. Milo in prijetno de človeku, ko mu v vročini hladna in lahna sapica nasproti pihlja; srce se mu razveseljuje, ko mu hladni vetrič zmanjšuje vročino dneva. Takemu prijetnemu in dobrodejnemu vetriču podobno je delovanje sv. Duha, v našem srcu. Kakor tanka sapica tako milo in dobrodejno hoče ohladiti vročino hudih skušnjav pogasiti ogenj grešnih strasti; kakor hladen vetrič rahlo pripogiblje vejice in perjiče po drevju, tako tiho in mirno sv. Duh proti nebu obrača naše misli in želje . . .
Sv. Gregorij Nacijanški (9. maja) je kot deček imel prelepe sanje, v katerih ste se mu prikazali dve prelepi devici, zmernost in čistost in ste mu rekli: „Idi z nama, in povzdigneve te do svetlobe neumrljive Trojice". — Sv. Anzgarij (3. febr.) vidi v sanjah kot deček Marijo obdano z množico belih devic, med katerimi zagleda tudi svojo ranjco mater. Neizrečeno želi k njej iti, pa ne more čez močvirje. Ljubeznjivo mu pravi Marija: „Glej, dete moje! ako hočeš priti k svoji materi in k meni, se moraš poboljšati. Varuj se postopanja, bodi priden, ubogljiv, pobožen deček, pa boš tudi prišel v nebesa". — Sv. Avguštin sliši mili detečji glas: „Vzemi in beri!" itd.
Enako rahlo in railobno nagiblje sv. Duh tudi naše srce proti Bogu. Kakor tanka sapica se razodeva v mili prošnji dobrega prijatelja, v prosečem svarjenji skrbnih staršev, učiteljev; v cerkvi, v spovednici, na prižnici. Čisto mirna je bila beseda, a vendar nam jo tako globoko segla v srce, da smo resno sklenili ... O drugi priliki pride nam v roko lepa knjiga; slišimo nauke in genljive zglede, —

milo se nam stori zarad naše grešnosti in nepopolnosti . . . Ogledujemo si krasne podobe, lepoto hiše božje; obiščemo svetinje kakega svetnika itd., zopet se nam začne srce topiti . . . Pridejo veličastni prazniki, slovesna služba božja: kakor neki mili glas z onega sveta vzbuja v našem srcu hrepenenje po nebesih. — Vidiš otročiče pri prvem sv. obhajilu; nedolžnega otroka belo oblečenega na mrtvaškem °dru; nehote se ti solza utrne v očesu, vest se ti zbudi . . .
Ali ni res podobno rahli sapici tako delovanje sv. Duha?
II. Toda tako rahlo in mirno delovanje večkrat ne izda, posvetnega šuma vajeno uho ga ne sliši, trdo srce ga ne čuti. To vidimo pri judih, celo pri aposteljnih po nekoliko. Tri leta uči Jezus Po judovskih pokrajinah in milo vabi. Pa rahla sapica, lahen vetrič n« opravi pri trdih judih nič, pri aposteljnih malo. Zdaj pride Sv- Duh v viharji, v silnem pišu, v podobi ognjenih jezikov.
glejte čudo! Aposteljni . . . prej! in zdaj ? — Judje... poprej! in zdaj! Kateri so Petrov nauk sprejeli, so bili krščeni; in pridružilo Se je tisti dan okoli tri tisoč duš. Moč viharja!
Podobni judom so tudi kristijani; mnogi so še bolj trdi. Ne 'e tri leta, marveč mnogo let sv. Duh že milo vabi in nagiblje kakor tanka sapica, — pa zastonj. Vendar božja ljubezen je brezmejna: z<taj prihrumi moč sv. Duha v podobi piša, viharja!
Sv. Prokopij (8. julija) bil je nevernik in v službi cesarja Dioklecijana. Nekega dne se napoti iz Antijohije v Aleksandrijo, da ni po zgledu Savlovem kristijane ondi prijemal in moril. Na potu ijo potrese se zemlja, grom, blisk in tresk razsajajo čudovito hudo jn iz oblakov zasliši Prokopij, takrat Neanija imenovan, glas: »Neanija, kam greš?" In on odgovori: »Grem v Aleksandrijo, da ondi pogorim vse kristijane, ki bi se ne hoteli Jezusu odpovedati". — »Tedaj zoper mene hitiš v boj?" govori glas dalje. In Neanija vpraša: »Kdo si pa ti? Ne poznam te". In glej! V tem trenutku zablišči s° v zraku znamenje sv. križa in iz njega zasliši zopet glas: „Jaz s®m Jezus, križani Sin Boga Očeta!" In — neverni Neanija je postal mučenik-svetnik. (Prim. Sv. Norbert, [6. jun.] in dr.)
Neskončno ljubeznjivi Bog sv. Duh ravna enako tudi z nami. D>di k nam dohaja v podobi viharja in piša, ako nas ne zdrami po tanki sapici. — Ostra beseda iz ust tvojih starišev, duhovnega, pribija . . . ,; — solzica iz očes tvojega očeta, tvoje matere, brata, sestre...; huda nesreča tvoja, tvojega bližnjega ...; hitra smrt, nžna bolezen; glej! vse to in temu enako je silen piš, je vihar, po starem skuša sv. Duh tvoje srce ogreti, k spoznanju in k zveličanju
Speljati.

Konec. Spomnimo se danes prav živo prevelikih dobrot Boga sv. Duha, kako nas želi rešiti in zveličati, zdaj z vabljivo milobo, zdaj s pretresljivo resnobo. Zahvalimo se mu prav lepo za toliko ljubezen. Prosimo ga prav prisrčno njegove pomoči še nadalje in obljubimo mu, zvesti ostati ter vbogljivi vsem njegovim opominjevanjem. Zdramimo se o pravem času, da ne bo prepozno.	janez Kobilica.
Binkoštni pondeljek.
I. Judovsko sv. leto, predpodoba krščanskega sv. leta.
Posvečuj petdeseto leto in ga naznani za odpustek prebivalcem svoje dežele, zakaj to je sv. leto. (III. Moz. 25,10.)
Stara zaveza je bila, kakor veste, pripravljanje in predpodoba nove zaveze. Različni obredi, prazniki in darovi, katere je Bog po Mozesu zapovedal, so bili le podoba tiste popolne zaveze, katero je Bog po svojem sinu Jezusu Kristusu z revnim človeškim rodom sklenil. Da le nekatere take podobe omenim: je bila bronasta kača na kolu predpodoba križanega Jezusa na križu; svečnik s sedmimi roglji predpodoba sedmerih zakramentov; spravna daritev predpodoba sv. maše; velikanoč in binkošti predpodoba naše velikonoči in naših binkošti. — Kedaj pa se je stara zaveza nehala in nova začela? Prav za prav takrat, ko je Jezus veliki petek na križi glavo nagnil in umrl; zato se je tudi v tem veličastnem trenutku zagrinjalo v tempeljnu pretrgalo od vrha do tal. Vendar jo Jezus naročil po vstajenji svojim apostoljnom, naj še ne gredo precej učit po svetu, marveč naj počakajo v Jeruzalemu, da jim pošlje sv. Duha. Zatoraj se tudi navadno binkoštni praznik imenuje začetek svete katoliške cerkve. Prav pod-učljivo bi bilo, da bi vam današnji praznik razložil po vrsti vse predpodobe stare zaveze, pa bilo bi predolgo. Le na eno reč hočem vašo misli obrniti, namreč na sveto leto, ki so ga imeli Izraelci-Bog sam ga je na Sijonski gori ukazal praznovati vsako petdeseto leto, ko je Mozesu govoril: Posvečuj petdeseto leto in ga naznani za odpustek vsitn prebivalcem svoje dežele, zakaj to je sveto W°‘ (III. Mozes, 25, 10.) Tudi je Bog Mozesu natančna povelja dal, kako da naj Izraelci sveto loto obhajajo in kaj se ima to leto zgoditi ali opustiti.
-
Ker tudi mi letos (nenavadno) sveto leto obhajamo, poglejmo bolj natanko, kakšno je bilo judovsko sv. leto in kako so ga obhajali, da se bomo tako učili, kako ga zamoremo tudi mi prav in Bogu dopadljivo obhajati. Vse namreč, kar se je pri judovskem sv. letu godilo, je le podoba tega, kar se ima v krščanskem sv. letu v duhovnem oziru goditi.
Judovsko sveto leto je predpodoba krščanskega svetega leta. — To resnico vam želim danes z Božjo pomočjo bolj natanko razložiti; vi pa pazljivo poslušajte!
1.	Neka posebna, po božjem povelji od Mozesa vpeljana naredba pri Izraelcih je bila ta, da je bilo vsako sedmo leto sabotno leto, leto počitka, v katerem Izraelci niso smeli orati, sejati in vinogradov obdelovati. Vendar je pa Bog skrbel, da zavoljo tega niso Pomanjkanja trpeli, in je šesto leto toliko zrastlo, da so ljudje in živina zadosti hrane imeli. Tako namreč je Bog Izraelce zavoljo sedmega leta potolažil, rekoč: Zemlja vam ho rodila svoj sad, katerega do sitega vživajte in se nobene sile ne bojite. Ako bi pa rekli: Kaj bomo jedli sedmo leto, če ne sejemo in svojih pridelkov ne spravljamo ? Dal vam bom svoj blagoslov šesto leto, ter vam bo sadu prineslo za tri leta in sejali hote (zopet) osmo leto in jedli bote stare Pridelke do devetega leta; dokler novo ne priraste, bote staro jedli. (HI. Moz. 25, 19—22.)
Kar je Bog vredil za sedmo (sobotno) leto, to je veljalo tudi Za sedemkrat sedmo ali sveto leto. V tej naredbi občudujemo Neskončno božjo modrost in previdnost. Gospod Bog je hotel s to ttaredbo Izraelce opominjati, da bi se preveč v časno ne zamislili, °b enem pa jih je hotel v veri potrditi, da bi njega kot svojega Prvega in najvišega gospodarja spoznali, kateremu naj bi bilo, kakor v®ak sedmi dan, tako tudi vsako sedmo leto posvečeno. Zraven naj k* ga pa tudi za svojega največega dobrotnika spoznali in častili, ki i'® potrebne hrane preskrbi, da-si tudi ne sejejo in ne žanjejo.
In glejte, preljubi! to je tudi prvi namen krščanskega sv. leta. Sicer pri nas ne veljd, da bi v sv. lotu zemlje ne obdelovali, kakor bila tudi počitka potrebna; vendar pa je namen katoliške cerkve, bi se v sv. letu kristijani toliko bolj od posvetnega odtrgali in Zraven vsakdanjih opravkov najimenitnišega opravka ne pozabili, namreč Za svojo dušo in zveličanje skrbeti. Sv. leto nam namreč naklada v<^ pobožnih vaj, procesije, obiskovanje cerkvš,, obilniše molitve, d°lge spovedi, kar nam kolikor toliko časa vzame, ki je namenjen

za navadne opravke. Vendar pa ne imejte, preljubi, tega za zgubo, čas v sv. letu za pobožnosti porabljen, ne bo zgubljen, ampak bo donesel obilni dobiček. In če tudi zavoljo tega nekoliko časa zamuditee, nekoliko manj zaslužite, tisti Bog, ki je Izraelce brez setve in žetve v sv. letu preživel, tudi vam lahko obilno povrne kako časno zgubo.
2.	Druga naredba judovskega svetega leta bila je ta, da je vsak svojo lastnino nazaj dobil. Tako namreč je Bog po Mozesu zapovedal: Človek pridi zopet k svoji lastnini! (III. Moz. 25,10.) če je namreč kak Izraelec po nesreči ali pa po zanikernosti v pomanjkanje prišel, je smel svoje zemljišče, njivo ali vinograd in hišo prodati, ali v sv. letu je vse to brezplačno nazaj dobil. Ni namreč teh reči za zmiraj ali v last prodal, ampak prodal je prav za prav le vžitek svojih zemljišč, ki se je cenil po številu let. Dalj ko je bilo do svetega leta, veča je bila cena; bližje ko je bilo sv. leto, manjša je bila tudi cena. Kdor je tedaj kako zemljišče kupil, je prav za prav le vžitek kupil in je vedel, da o sv. letu mora zemljišče prejšnjemu lastniku nazaj dati! (Ibidem 15, 16.)
Enako, ljubi moji! se tudi v krščanskem sv. letu godi, ali bi se vsaj moralo goditi. — Kristijan naj bi prišel v sv. letu zopet k svoji lastnini, in to v dušnem in časnem oziru. — Sv. vera nas uči, da je vse, kar kristijan v smrtnem grehu stori, mrtvo in brez cene za nebesa. Vse zasluženje, kar bi ga imel z molitvijo, miloščinjo, postom in drugim zatajevanjem, za nebesa pridobiti, v takem stanu nič ne veljš, in vse to hudič, sovražnik našega zveličanja, škodoželjno odnese. Ako pa se kristijan z resnično pokoro in z vrednim prejemanjem sv. zakramentov k Bogu nazaj vrne, kar se posebno lahko v svetem letu zgodi, vsa dobra dela zopet ožive in hudič, kakor nerad, jih inora zopet nazaj prinesti. Tako pride kristijan v sv. letu zopet k svoji dušni lastnini, k svojim zaslužnim dobrim delom nazaj.
Kristijan pa bi imel v sv. letu tudi priti, k svoji časni lastnini, in velikokrat tudi res pride. Ne mislim sicer, da bi zamogel to, kar je ali zavoljo nesreče ali zapravljivosti prodal, zopet nazaj dobiti; tudi ne rečem, da bi mu morali tisti, ki so po pravični poti kaj od njega kupili, v sv. letu nazaj dati, kakor je bila pri judih navada; ali to blago in premoženje, ki mu je bilo po krivici vzeto, bi imol vsak v sv. letu zopet nazaj dobiti, to se pravi, tisti, ki so mu krivico naredili, ga oškodovali in ogoljufali, bi mu morali povrniti in škodo popraviti. In to se res tudi godi povsod, kjer kristijani sv. leto prav obhajajo. Krivice se popravljajo, ukradeno ali najdeno blago se povračuje, tuje blago se lastnikom nazaj daje! In zato je res sv. loto
veselo za tega, ki je bil poškodovan, veselo za onega, ki je škodo naredil. Prvi se veseli, ker svoje blago in premoženje nazaj dobi; drugi pa se veseli, ker se težke butare in nemirne vesti znebi!
3.	Tretja naredba jadovskega sv. leta je bila ta, da so bili sužnji oproščeni. Tako namreč je Bog govoril po Mozesu: Sleherni naj se vrne h poprejšnji (svoji) rodovini! (Ul. Moz. 25, 10.) Pri Judih pa tudi pri drugih starih ljudstvih je bila namreč ta navada, da je smel upnik svojega dolžnika z vso njegovo družino v sužnjost prodati, ako drugač ni mogel do svojega premoženja priti. Kakor huda je bila tudi včasih taka sužnjost, vendar pri Izraelcih ni bila tako brezupna. Tolažilo je namreč sužnjega Izraelca veselo upanje, da bo v sv. letu zopet svojo prostost dosegel in k svoji rodovini se zopet povrnil.
Enako, ljubi moji! se godi v krščanskem sv. letu, ali bi se vsaj moralo goditi. Tudi v našem sv. letu naj bi sužnji kristijan zopet dosegel svojo prostost. Pa saj dandanašnji ni več sužnjev. Bes, v tem Pomenu jih ni, kakor so bili v starih časih, ali je še druga in hujša sužnjost, grešna sužnjost, o kateri Kristus (pri sv. Janezu 8, 34.) govori: Sleherni kateri greh dela, je suženj greha; suženj hudiča, bi lahko rekli! In ta grešna, hudičeva sužnjost — ali ni hujša, sramotljivša in strašnejša, kakor je bila nekedaj telesna suž-ujost? — Le poglejte ga takega reveža, ki ga hudič priklenenega >ma na vrvi nečistosti, lakomnosti, nevošljivosti, požrešnosti ali sovraštva ! Kako ga satan neusmiljeno vlači po grešnem poželenji! Kako ga nadleguje noč in dan! Sužnjim so vsaj po noči mir dali, satan Pa svojih sužnjih še po noči v miru ne pusti! Ali ni to žalostna Su&njost? Mislimo si pa zdaj izraelskega sužnja, kako se je veselil sv. leta, ker je vedel, da bo prostost zadobil. — Tako pa tudi ti, sužnjik greha zdaj v sv. letu lahko zopet prostost zadobiš, če le hočeš, ^lej duhoven Gospodov ima oblast, te odvezati grešnih verig, tudi Najmočnejših, (takih, ki jih sicer le papež in škofje odvezati morejo).
ne bodeš tedaj z veseljem pritekel, ali ne bodeš skrbno opravil sv. zakramentov, da zlato prostost Božjih otrok zopet zadobiš.
Pa še drugi sužnji so, kateri v sv. letu lahko prostost zadobe. mislim duše v vicah. Tudi teh bo veliko veliko rešenih, ker vemo, jim z odpustki lahko pomagamo. In bolje ko bomo sv. leto polhih, več ko bomo odpustkov za verne duše darovali, več jih bo tudi rešenih iz hude ječe. In kakšno veselje bo za tč sužnje iz vic, kadar Pridejo k gledanju Božjemu!
4.	Četrta naredba judovskega sv. leta je bila ta, da so si tudi Reveži opomogli. Bog je namreč po Mozesu zapovedal: Ne se-

jajte, in kar samo od sebe raste na njivi, ne šanjite in prvin vinograda ne pobirajte. (III. Moz. 25, 11.) To namreč so smeli reveži pobirati in si tako pomagati. Lahko si mislimo, kako so se tudi reveži sv. leta veselili. — Enako, ljubi moji! je tudi v krščanskem sv. letu ali bi saj moralo biti! Tudi krščansko sv. leto je veselo za reveže. Vsako sv. leto namreč papež priporočajo in premožnejšim za pogoj sv. leta stavijo, da naj obilnišo miloščino dele in najprej revežem pomagajo. Tedaj tudi za reveže je sv. leto veselo.
Tako sem vam ob kratkem, ljubi moji! judovsko sv. leto popisal in pokazal, kako je podoba našega sv. leta. Kar se je pri Judih v časnem oziru godilo, godi se ali naj bi se godilo v krščanskem sv. letu posebno v duhovnem oziru. — Iz tega, kar ste slišali o judovskem sv. letu, lahko spoznate, kako se je vse tega leta veselilo.
Veselila se ga je zemlja, ker seje oddahnila in počivala; veselili so se zadolženi, ker so k svoji lastnini zopet nazaj prišli; veselili so se ga sužnji, ker so prostost zadobili in k svojim ljubim se vrnili; veselili so se ga reveži, ker so si opomogli in zadosti živeža dobili! Zato se je tudi sv. leto pri Judih imenovalo veselo leto ali jubilej. Enako bo sv. leto tudi za nas kristijane veselo leto, pravi jubilej, če ga hočemo prav porabiti. Vesel bo za grešnike, ker bodo sužnjosti satanove rešeni, ker bodo zasluženje dobrih del nazaj dobili; vesel bo za poškodovane, ker bodo svojo lastnino nazaj dobili in za škodljivce, ki bodo zopet mirno vest imeli; vesel bo za reveže, ki bodo več miloščine prejeli, vesel za verne duše, ki bodo iz vic rešene; vesel za nas vse, ki boipo bolj in več za svoje duše in za svoje zveličanje storili!
Kakor je pa judovsko sv. leto podoba krščanskega sv. leta, tako je obojno podoba tistega večnega jubileja, katerega svetniki v nebesih praznujejo. Tam je tisti srečni jubilej, ko ni treba nikoli ne sejati, ne žeti, ampak izvoljeni živč od drevesa življenja; tam je tisti srečni jubilej, kjer ni nobenega pomanjkanja in reve; tam je tisti veseli jubilej, kjer ni nobenega sužnja, ampak so vsi prosti in domačini, deležni večnega detinstva Božjega. Kristijani moji predragi in preljubi ! zahvalimo Boga, da smo dočakali novega sv. lota, prosimo g» pa tudi za milost, da to sv. leto prav in k zveličanju porabimo. Bog daj, da bi si z letošnjim sv. letom zaslužili večni jubilej v nebesih! Amen.
Jan. Ažman.
2. Kaj dobrega stori nam sv. Duh ?
Učenik sveti Duh pa, katerega bo poslal Oče v mojem imenu, on vas bo učil vse.	Jan. 14, 26.
Včeraj smo slišali, kako je sv. Duh binkoštni praznik nad apo-steljne bil razlit in premišljevali smo, kako je njih srce očistil in njih um razsvetlil. Kristus, Gospod pa ni samo aposteljnom, ampak vsem, ki v njega verujejo, sv. Duha obljubil, in sicer ne samo tistim, ki so takrat živeli, ampak tudi vsem, ki bodo v poznejših časih v njega verovali. Že pri sv. krstu je kristijan v prebivališče sv. Duha posvečen, dobi njegovo posvečujočo milost, ki jo zamore z molitvijo in s pre-Jemo drugih sv. zakramentov pomnožiti, posebno z zakramentom sv. birme. Kakor je pa sv. Duh nad aposteljni velika dela storil, tako j'h dela tudi nad nami, če tudi niso tako vidna in čudapolna. Premislimo danes, kaj nam stori dobrega sv. Duh in sicer: kaj našemu srcu, 2. kaj našemu umu.
1.	Kaj sv. Duh v človeškem srcu dela, je v sv. pismu povedano 'n mnogi so to že nad sabo poskusili, človek je že po rojstvu nagnen k grehu; sam iz sebe ne more nič dobrega storiti za večno zveli-*a,,je; še celo dobre misli ne more sam iz sebe obuditi. Tej njegovi vcvščini pa pomaga sv. Duh. On obudi dobre misli in sklepe v njegovem srcu in mu dš moč te dobre sklepe tudi dopolniti. Na dvojni način deluje sv. Duh v naših srcih, ali z notranjim razsvitljenjem in Navdajanjem, da kar naravnost sam v nas dobre misli in sklepe obuja;
pa se v to kake druge reči posluži, n. pr. kakih bukev, kake posebne prigodbo, starišev, pridigarjev itd.
O kristijani! kolikrat smo se tega že sami lahko prepričali, ^olikrat nam pridejo tako lepe misli in svete želje, hrepenenje po čednosti in koprnenje po nebeški sreči, dobri, pobožni sklepi se nam takorekoč vsilujejo v srcu. Od kod prihaja to? To je tiho skrivnostno ^eJo sv. Duha! — Ti bereš v kakih dobrih bukvah in si ginjen, kaka Pridiga te pretrese, ti si opominjevanje svojih starišev, svojega dnevnega pastirja, svojega spovednika ali dobrega prijatelja k srcu 'Xameš, od kod pride zopet to? Sv. Duh se posluži tacih prilik, da 1 tvoje srce od posvetnosti odtrgal in proti nebesom nagibal. To Pride od sv. Duha. O ko bi pač človek na to pazil, kadar ga sv. Duh vetij uje, bi sv. Duhu tudi pokoren bil! Toda žali Bog! marsi-aterim bi se lahko reklo, kakor je rekel sv. Štefan trdovratnim judom: 1 se umiraj zoperstavljate sv. Dahu. — Sv. Duh je Duh ljubezni,
dolgo Sasa še tudi grešnika naganja in bi ga rad rešil. Zdaj obudil j e pekočo vest v njem, da bi ga iz grešnega življenja prestrašil, zdaj pusti nesreče in premnoge nadloge nad njega priti, obuduje zaupanje v božjo usmiljenost v njem, in ga išče na mnoge načine privabiti in rešiti.
Poncij Lavaski je bil dolgo v strah svojim sosedom in celi Aragoniji. Leta 1134 ga prime taka groza pred božjo sodbo, da je sklenil očitno pokoro storiti, da je svoje življenje premenil in šest svojih pregrešnih tovarišev pregovoril, da so enako storili. Na cvetno nedeljo se je dal z vrvjo okoli vrata na očiten kraj peljati, kjer se je neka procesija ustavila. Potem je šel na tisti kraj, kjer so duhovni bili, pa se vrže pred škofa, mu poda pismo, v katerem so bili njegovi grehi zapisani in ga prosi, da naj dii vpričo vsega ljudstva brati. Škof ga noče osramotiti, pa spokornik le prosi, da se je slednjič moralo brati. Dokler je to trpelo, se je dal spokornik bičati in je le prosil, da bi ga hujše bili. Vsi, ki so zraven bili, so ginenja jokali in marsikedo, ki je pri spovedi prej kaj iz napačne sramežljivosti zamolčal, se je po tem zgledu spokoril. — Zdaj vprašam, kedo je v tem velikem grešniku strah pred sodbo obudil, da je sklenil svoje življenje poboljšati in pokoro delati? Kedo mu je dal moč, da je ta sklep v dejanju spolnil? Kedo drugi, kakor sv. Duh?
Neki rokodelski učenec je prav grdo živel. Cele noči se je okoli potepal, v vsaki krčmi ga je bilo najti, le v cerkvi ga nikoli ni bilo videti. Ko nekikrat že proti jutru domu gre, je ravno ponočni čuvaj uro napovedoval in zraven še to zapel:
Vstani grelnik, čas hitil V grelnem spanji dost si spal,
Vzdigni se, pomisli si,
Da pred sodnikom kmal' bol stali
Rokodelec obstoji, posluša — in besede so ga ganile. Spoznaj je, kako globoko je zabredel; čutil je, da ga je Bog sam spet nazaj poklical. Solze so mu zalile oči, povzdignil je oči proti nebu in za trdno je sklenil, obrniti se od grešne poti, se poboljšati in s čistim srcem Bogu spet služiti. In z božjo pomočjo je res to tudi storili od tega časa je čisto nov človek postal. Pridno je delal, rad v cerkev hodil in nikoli ga ni več nihče videl po noči okoli se potepati.
Pesmica ponočnega čuvaja je rokodelskega mladenča spet na pravo pot pripeljala. Pa kedo je storil, da je ta pesem ravno zdaj mladenča ganila, ko jo je poprej že gotovo večkrat slišal? Kodo je storil, da ob tem času, ko je mladeneč na dom šel, je čuvaj ravno to pesmico pel in ravno na tisti cesti, kamor je mladenča njegova pot peljala? Kedo je storil, da je obstal in poslušal, da je čutil nevarnost svojega grešnega stanu? Kedo je storil, da je sklenil poboljšati se? Kedo mu je dal moč, da je ta sklep v dejanji spolnil? Kedo drugi, kakor sv. Dub? O sv. Duh, Duh ljubezni je iskal
nesrečnega pogubljenja oteti. Pa težko je grešno življenje zapustiti, kadar v navado zaide; marsikateri spoznajo svoje pregrehe, jih obžalujejo in objokujejo, v bližnji priložnosti pa spet padejo. Pa sv. Duh je tudi Duh moči. On tudi zamore moč dati, spoznano dobro v dejanju spolniti. Vse mmorem v tem, M me močnega dela, je zamogel reči sv. Pavel, ki je sam mnogo hudih skušnjav imel.
Še eno dobroto sv. Duha zamore kristijan v svojem srcu poskusiti, in ta je tolažba v vsem trpljenji. Zveličar sam ga je imenoval tolažnika. To so poskusili aposteljni, to so poskusili svetniki, ti so v svojem trpljenji notranje veselje občutili, ki vse veselje tega sveta daleč preseže, da, celo v najhujših britkostih se jim je dostikrat veselje svetilo iz obličja, in so dostikrat vesele pesmi prepevali v sredi najhujšega trpljenja. To zamore vsak kristijan poskusiti, kateri Boga in čednost ljubi. Kristijan! ohrani svoje srce greha čisto, potlej pretiva sv. Duh v tvojem srcu; in potlej naj te zadene trpljenje, kakoršno toče, ti imaš tolažnika pri sebi in te bo čudovito tolažil, kjer te nobena človeška beseda in nobena človeška moč več potolažiti ne more. To so tedaj dobrote sv. Duha, ki so jih aposteljni v svojem srcu občutili, in ki jih tudi vsak kristijan poskusiti zamore: obudenje dobrih misel in sklepov, moč, te dobre sklepe v dejanju spolniti, tolažba in notranji mir. Katere so pa zdaj tiste dobrote, ki jih kristijan na sv°jem umu od sv. Duha prejme?
2.	Slišali smo včeraj, kako je sv. Duh um aposteljnov razsvetlil, tako so iz neučenih ribičev postali umni, učeni možje, iz oslepljenih judov razsvitljeni oznanovalci sv. evangelija, ki so resnice zveličanja sami na tanko razumeli, in jih tudi drugim razumljivo oznanovali in 80 še celo zamogli ptuje jezike govoriti, če sv. Duh tudi ne dela pri Vsakem kristijanu na tako čuden način, vendar dela na tihem, raz-avetljuje s svojo notranjo lučjo um, da razume to, kar vero zadeva, ^a spozna svoje grehe in pripomočke in pota, po katerih zamore k pečnemu zveličanju priti; on spominja človeka lepih naukov, ki jih 1° že zdavno pozabil, ob kratkem, vsaka dobra misel pride od sv. Duha. Zato je Jezus sv. Duha imenoval Duha resnice in prerok Izaija (11, 2—3)
darove sv. Duha prišteva tudi dar modrosti, dar vednosti. Sv. Duh razsvetljuje le v razumenje dobrih, koristnih reči. Veliko ljudi bi pač raje imelo, da bi od sv. Duha razumnost v posvetnih rečeh prejeli, da bi bili prav imenitni, bogati in časteni. Pa od sv. Duha zamorejo stalno dobri darovi priti, darovi, ki v nebeško kraljestvo pomagajo, 116 darovi, ki so od posvetnega kraljestva. Kaj nam pomaga, ljubi m°j>! vsa posvetna učenost, če nimamo učenosti, ki nam v zveličanje
20
pomaga? »Posvetna učenost", pravi sv. Pavel, »napihuje, dela človeka napuhnjenega in prevzetnega, učenost sv. Duha pa ga dela ponižnega". Posvetna učenost brez učenosti sv. Duha zapelje v zmoto in pregreho. To vidimo nad judovskimi velikimi duhovni in pismoučenimi. To so bili učeni ljudje, najrazumniši med vsem judovskim ljudstvom, celo sv. pismo so znali od črke do črke, in vendar je bil njih um tako oslepljen, da Mesija, ki je bil v sv. pismu tako na tanko popisan, celo nič niso spoznali, ko je na svet prišel, tako so bili oslepljeni, da so mislili, da še dobro delo store, če Jezusa s poti spravijo, ko so vendar najbolj navadni ljudje, ki so dobro voljo imeli, in so se od sv. Duha voditi dali, Jezusa in njegove božje nauke spoznali, so v njega verovali in so v ti veri večno zveličanje dosegli. — Učenost sv. Duha je vsa druga, kakor posvetna učenost. Ona je polna moči in pelje v življenje. Kdor to učenost sv. Duha ima, vso posvetno učenost osramoti.
Ta dar sv. Duha je imela sv. devica Katarina. Ta devica je živela v četrtem stoletji v egiptovski Aleksandriji. Cesar Maksiminjo je zavoljo krščanske vere pred sč poklical. Ona je pa tako razumno in zgovorno dokazovala, da je krščanska vera k zveličanju potrebna, da je cesar petdeset najslavniših modrijanov poklical, naj bi jo prepričali, da njena ne velja. Modrijani so tedaj sv. Katarino pregovarjali, da naj malikom daruje. Sv. devica pak jim je krščansko vero tako modro, srčno in ljubeznjivo priporočevala in resnico, da je en sam Bog, tako jasno dokazovala, da so prazno vero popustili in iz ljubezni do Jezusa ž njo vred smrt pretrpeli. — Tako bi se dalo še več iz-gledov povedati, kako je sv. Duh um ljudi prav posebno razsvetlil v razumljenje božjih reči.
O kako revna stvar je človek, brez sv. Duha, kako oslepljen na svojem umu, kako neutolažljiv in nemiren v svojem srcu, kako spriden v svojih mislih, kako spremenljiv v svojih sklepih, kako spačen v svojem dejanji! Le milost sv. Duha zamore njegov um razsvetliti, njegovo srce resnično potolažiti; ga sama zamore k spoznanju dobrega pripeljati in ga potrditi, da dobro tudi stori! Zato, ljubi moji! Pr* sv. Duhu iščite pomoči, molite in častite posebno pogostoma tretjo božjo osebo sv. Duha in tudi svoje otroke zgodaj k temu opominjajte. Od njega pride vsak dober dar. On bodi in ostani s svojo milostjo pri nas! Amen.
Matija Torkar.
Praznik presv. Trojice.
I. Solnce na podnebji je neka podoba nevidnega Boga.
Užite vse narode in kršžujte jih v imenu Ožeta in Sina in svetega Duha.
Mat. 28,19.
Dokončani so Gospodovi prazniki pričujočega cerkvenega leta, kateri nam zvrstoma v spomin kličejo najimenitniše in največe dobrote, 8 katerimi nas sleherna božja oseba želi obogatiti, osrečiti in večno oblažiti. Božični prazniki z adventom nam kažejo ljubezen Boga Očeta, kateri je tako svet ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temuč ima večno življenje. Velikonočni prazniki s štiridesetdnevnim postom nam skazujejo ljubezen Boga Sina, kateri je sam sebe v dar prinesel, da nas je opral v svoji krvi naših grehov in nam pravico do nebes zadobil. Binkoštni prazniki pa nam oznanujejo ljubezen sv. Duha, kateri je s svojimi mnogovrstnimi darovi svet prestvaril, nas pa s svojo milostjo posvetil in Prerodil.
Danes pa, ob sklepu Gospodovih praznikov nas sv. katoliška oerkev takorekoč postavi pred preveličastno skrivnost te trojne neskončne ljubezni zedinjene v edinost božje natore, da bi njemu, iz katerega in po katerem in v katerem je vse, kar imamo in smo, oprali dar vere, upanja, ljubezni, molitve in zlasti hvaležnosti. Kaj pa, bi se naša srca v posvečevanji današnjega velicega praznika morala takorekoč razstopiti, ko bi mi Boga že od obličja do obličja videli. Ali kaj, ker ga po besedah sv. Pavla vidimo le skozi zrkalo kakor v nte9li, zato so vsa ta darila naša le nepopolna! — Ker pa nam na zemlji ni pripuščeno gledati Boga trojedinega, kakor je sam na sebi, smo ga dolžni saj k vnemi svojega srca v zrkalu božje besede, in v P°dobah in primerah iskati. Izmed mnogo druzih podob in primer, k' nam bistvo božje močno pojasnujejo, se mi nekako še najprimer-®ejše zdi solnce na nebu. Zato vam hočem danes nekoliko pojasniti: kako je solnce na nebu podoba nevidnega Boga. 1
1.	Mogočno zjutraj izhaja prijazno solnce iz-za gore po lepem viSnjevem oboku podnebja, in hitro prežene črno temo s površja Zemlje. Kakor mogočni kralj v svojem tihem veličastvu na nebu go-8P°duje, prijazno pa od ondot svojo veselo svitlobo, svojo dobtrotno t°ploto razpušča, in s temi darovi daje življenje in rast brezštevilnim
26*
m
stvarem. Solnce svoje žarke izliva nad nedolžne cvetlice in nad bodeče trnje; nad krotke golobe in nad zgrabljive jastrobe; nad čiste ribice po vodah in nad strupene kače po mlakužah in pečevji; nad priljudna jagnjeta in nad divjo zver po gozdih, ter nad ljudi dobre in hude.
Ali ne ogledaš v tem podobo Božjo. Bog, ki je od vekomaj sam v sebi, v svoji nevstvarjeni svitlobi prebival, je s časom vstvaril nebo in zemljo. Od tega jutra vesoljnega sveta razpušča žarke svojega spoznanja po nezmernih prostorih nebeških med angelje in po zemlji na vse kraje med ljudstva vseh časov; razpušča svoje žarke nad dobre in hudobne, nad pravične in krivične. Pač se sme razumeti tudi v duhovnem pomenu Jezusova beseda: Oče nebeški daje svojemu solncu sijati nad dobre in hudobne, in da dežiti (svoje milosti in dobrote) na pravične in krivične. (Mat. 5, 45.)
2.	Solnce ima svoj veličastni sedež na podnebju med vrstami brezštevilnih zvezd, pred katerega svitlobo vse takorekoč svoje običje zagrinajo, svojo svitlobo prikrivajo. Pa vendar to veličastno solnce vsako še tako majhno cvetlico na zemlji s svojo ljubeznijo obišče, jo kakor z materno ljubeznijo obsvitljuje, greje, z lepimi barvami oblači, in k popolnosti razvija; vsako tako skrbno obdaja, kakor bi imelo le za-njo samo skrbeti.
Ljubi Bog je nekedaj Joba vprašal: Kje si še bil, ko so mene jutranje zvezde enoglasno hvalile in so vsi otroci Božji prepevali ? (Job. 38, 7.) Pač res: Kakor solnce na nebu, je Gospod s svojim veličastvom med vrstami svojih brezštevilnih angeljev. Vsi iz ponižnosti pred njegovo neskončno svitlostjo takorekoč svoje obličje zakrivajo, in ga v presladkem zveličanju enoglasno hvalijo ter mu čast prepevajo. Poslušaj pa in strmi: Kakor solnce vsako cvetlico po polju s svojo prijazno svitlobo obišče, tako tudi ljubi Bog iz svojega visokega veličastva nas na zemlji noč in dan s svojo dobroto, (jubeznijo, previdnostjo obdaja, in nobeden ni tako zanikaren, da bi ga zgrešil, vsakega posebej vodi, ravno kakor bi le njega samega imel oskrbovati-On sam, ki si je v nebesih svoj sedež postavil (v sredi veličastnih angeljskih zvezd) in čigar kraljestvo gospoduje čez vse (Ps. 102, 19.), slehernemu izmed nas tako prijazno, tako po materno ljubeznivo govori: Ali more žena pozabiti svoje dete, da bi se ne usmilila sinu svojega telesa ? In ko bi ga ravno ona pozabila, vendar jaz ne boM tebe pozabil. (Iz. 49, 15.)
O mazilo za naše pozemeljsko popotovanje, zraven pa močna obramba, da saj tako veličastnega in vendar tako ljubega Boga 1 nobenim grehom ne žalimo!
3.	Dalje: Kedo premore milijone in milijone drobnih rosnih kapljic spomladanskega jutra prešteti, ki se po rastlinah zibljejo; solnce pa v vsako kapljico svojo prelepo svitlobo vtisne, če se le od rastline ne odtrga in v umazani prsti ne zgubi. In vendar solnce pri tem od svoje svitlobe nič ne odda. Kedo pa premore vse milijone in milijone vseh zveličanih duhov in vseh pravičnih duš prešteti? Vendar je v vse te z milostjo božjo obdarovane srečne duše svitloba božjega nestvarjenega veličastva vtisnena, pa božje veličastvo po tej podelitvi
nič prikrajšano.
O ljubi farmani! držite se zvesto debla Jezusovega sv. križa z vero, upanjem, ljubeznijo, tudi v vaše duše se bo vtisnila podoba in svetličnost solnca pravice; kakor hitro bi pa iz te višave vere, upanja, ljubezni vaša srca v zemeljsko blato posvetnosti kanila, bi vam ta svitloba v močvirji grešnih strasti nič ne koristila.
4.	Dokler črna noč, dokler gosta tema zemljo obdaja, je vsa lepota in grdobija očem zakrita in če se kaj posveti, je le kaka ostudna mlaka, ali kaki malopriden trohlen les. Toda solnce o svojem vzhodu vse v pravi resnični veljavi odkaže, odgrne lepoto in grdobijo vsake reČi tako, kakor je.
Tudi v noči, v temi tega sveta je vse skrito, ne razloči se lahko dobro in slabo srce, pravo in napačno življenje; veliko več se še le kaka mlaka napuha in ošabnosti, lakomnosti in krivičnega bogastva, nečistosti in nesramnosti neke svitlobe lasti, kakor bi bila le slabost ali čednost. Ali kadar bo solce pravice izšlo k sodbi, takrat bo od-kazalo vsako čednost v njeni lepoti, vsako pregreho v njeni grdobiji, takrat bo vsa zemeljska bliščoba pred to svitlobo ugasnila, kakor pravi sv. Pavel: Ne sodite tedaj pred časom, dokler Gospod ne pride, foitcri ho razsvetlil, kar je v temi skritega in ho misli src razodel j in takrat ho vsak hvalo od Boga imel. (I. Kor. 4, 5.)
5.	Vsegamogočni Gospod, stvarnik in uredovalec vseh stvari, kako čudapolno podobo tvojega nezapopadljivega trojedinega veličastva nam zopet še stvarjeno solnce kaže! Zakaj le pri njegovi luči ogledamo mi luč, in po enakem je o tebi rečeno: V tvoji luči homo mi lnč gledali. Samo da na solncu gledamo le vstvarjeno, akoravno Prijetno in veselo luč, pri tvoji luči pa bomo gledali nebeško, neskončno, zveličalno luč spoznanja, lepote, ljubezni in neizrekljivega Viagra, katera si ti sam, o večna ljubezen!
Tudi vstvarjeni izvir svetlobe, ki si ga nam v podobo samega sebe na višavo podnebja postavil tri razločne reči v čudapolno edinost združuje: luč, bliščobo in ogenj. Zakaj če imajo ravno v ti edinosti

vse te tri reči le eno bitje, so vendar med seboj razločne, tako da je luč nekaj druzega, blišoba, ki se iz luči izliva, nekaj druzega in ogenj, ki se iz obojega izhaja in oboje v edinost druži, zopet nekaj druzega. čegavo oko ne gleda nad tem čudapolne podobe tvoje božje Trojice, o edini Gospod! Kedo ne ogleda tebe Očeta luči, ki si rekel: Bodi luč in luč je bila; tebe edinorojenega Sina, luč od luči, bliščobo tvojega veličastva in tebe Duha svetega, iz obeh izhajoči ogenj, ki si se nad učenci v ognjenih podobah prikazal? — Že učeni Tertulijan je rekel, da je solnce podoba presv. Trojice. Le eno solnce, pravi, pa v njem natanko razločujemo tri reči: solnce samo, ki daje žarke; svitle žarke, ki od solnca izhajajo in gorko to, ki od solncain svitlih žarkov prihaja.
6.	Pa kaj še rečem ? Motno, bolno oko pri čisti ali jasni solnčni svetlobi še oslepi, pri kateri je zdravo oko še le okrepčano; taka je z zmotljenim predrznežem, kateri hoče božje skrivnosti s svojo kratko pametjo pretehtovati, kakor govori sv. Duh: Kdor veličastvo preiskuje, ga častitljivost potare. (Preg. 25, 27.) Ker mi še s pozemeljskim prahom ogrneni nismo premogli božje svetličnosti v prvotni lepoti gledati, se je božja neskončna modrost usmilila in je nam poslala Edinorojenega, to „luč sveta", to „solnce pravice", da bi vsim slepim oči odklenil, in pregledati dal. Toda otroci teme, ki so od začetka bo(j (jubili temo, kot luč in niso hotli te skrivnosti božjega usmiljenja ne sprejeti, ne verovati, so Kralja vse časti zavrgli, rekoč: Nočemo, da bi ta kraljeval čez nas. In ker se je hudobija narasla, je ljubezen njih veliko omrznila.
7.	Še več: Najdejo se brezumni ljudje, kateri se nad solncem jeze, kadar jih pripeka brez ozira na toliko dobrot, ki jih po njem prejemamo: toda solnce vkljub temu ne prejenja svetiti, in še svoje zaničevalce razsvetljuje in greje.
Ali se ne godi enako tudi s solncem večne svetosti? Sovražniki sv. cerkve, sužnji greha in hudobije brusijo dostikrat svojo malopridne jezike zoper vero, zoper božje nauke, od kodar so že toliko dobrot prejeli, in jih še prejemajo. To pa delajo zato, ker jim vera budi vest, ker jih solnce sv. evangelija v vest peče. Pa iyih nespametni glas vendar ne premore ustaviti tega duhovnega solnca, katero bo svetilo do konca sveta, in bo sebi zveste duše razsvitljevalo, grelo, potrjevalo in v srečno večnost vodilo.
8.	Zdaj pa še eno: Pomislimo, kaj bi bilo, ko bi solnčna luS na podnebji ugasnila? Ali ne bi vso otrpnilo, vse življenje zginilo, vse mrtvaško postalo spremenjeno?
Enako se godi posameznim ljudem in celim narodom, enako v času in v večnosti, kadar luč spoznanja Božjega, luč vere ugasne. Odvzemi posamezni duši vero, in taki človek se nekako zgubljen kot nekedaj Kajn od Boga odločen po svetu klati, brez miru, brez veselja, brez tolažbe v življenju, v pekoči britkosti, ki je predposkušnja pekla na zadnjo uro. Odvzemi celemu ljudstvu to nebeško luč vere, ali Kristusa, in vse zveze med ljudmi se bodo raztrgale; ne bo več ne resnice, ne pravice, ne usmiljenja, ne ljubezni, ne zvestobe, ne pokorščine, ne tolažbe, ne pomoči. Vse bi se svojim strastim udalo, vse bi v neznano zmedo zašlo, vse bi se vkup sesulo, kakor je rečeno: In vetrovi so pihali in so se uprli v tisto hišo (na pesek zidano) in je padla, in njena podrtija je bila velika. (Mat. 7, 27.)
Oh kaj naj pa še le rečem od dežele tiste nesrečne večnosti, kateri je Jezus Kristus, solnc.e pravice, za vselej odvzeto, odvzeto pa z njim vse usmiljenje, vse upanje, vse veselje, vsa tolažba, vsa pomoč! Oh, kakšna gosta tema, kakšna črna noč, kako otrpnenje, kaka mrtvaška pustota, obupna zapuščenost tam gospodari, do kamor nikdar več le eni solnčni žarek ne prisveti!
Naj nas toraj vsak dan vidno solnce na podnebji opomni na nevidno solnce v nebesih, od katerega dobroto na dobroto, milost za milostjo prejemamo. Naj nas ta pogostni spomin ogreva in oživlja v nas vero, upanje, ljubezen in druge krščanske čednosti. Zlasti pa naj v nas obuja srčno hvaležnost. O bodimo hvaležni za vse dobrote, ki nam prihajajo po vstvarjenem solncu, a še bolj za one, ki jih naša duša sprejema od božjega Solnca presv. Trojice. Solnce, ki razsvetljuje dan, naj pa tudi ponavlja dobrotno opominjevanje sv. Pavla: Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nevoščljivosti, ampak oblecite Gospoda Jezusa Kristusa. (Rim. 13, 13.) Amen.
f Šim. Vilfan.
2. Čast bodi Očetu in Sinu itd.
V vod. Praznik presv. Trojice bi se moral z naj večjo slovesnostjo Praznovati, ker je največji praznik, takorekoč podlaga vsim drugim Praznikom. Pa sv. cerkev ga praznuje z neko skrivnostno in priprosto tihoto, ker ga no moremo obhajati s toliko častjo, kakor zasluži. Kuako velja tudi o molitvi, katero jo sv. cerkev posebej vpeljala v
počeščenje presv. Trojice. Čisto priprosta in kratka je ta molitev, pa kako veličastna! Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu; kakor je bilo v začetku in zdaj in zmiraj in na veke.
Izpeljava. Iz več ozirov je imenitna in premislika vredna kratka molitev: „Čast bodi Očetu itd.“
1.	Najprej po svojem pomenu. „Čast bodi“, pravimo, brez vsakega druzega pridevka, ter s tem naznanjamo vso čast, kakor si jo le v največi meri moremo misliti, kolikor je le zmorejo vse stvari v nebesih in na zemlji, želimo skazati trojedinemu Bogu. In sicer enaka čast gre Bogu Očetu, Sinu in sv. Duhu. — „Kakor je bilo v začetku", ko je vstvaril nebo in zemljo, ter so ga jutranje zvezde ol> enem molile in so vsi otroci Božji prepevali. (Job. 38, 7.) V začetku so ga slavili angelji, ker so se ponižno zanj odločili in mu za večno posvetili ljubezen in zvestobo; potlej sta ga častila prva človeka, ker sta ga v rajski nedolžnosti ljubila iz čistega srca, in dobre vesti, in nehi-navske vere. (I. Tim. 1, 5.) — „In zdaj", naj bi ga tudi-mi tako popolnoma s toliko ljubeznijo in udanostjo častili in molili; — „in zmiraj", dokler svet stoji, — „in na veke" naj se razlega njegova slava. Ob enem kaže ta starodavna molitev tudi vero v troj edinega Boga, kakor je bila od nekedaj utrjena v srcih vseh pobožnih kristijanov.
2.	Imenitna je ta kratka pa veličastna molitev dalje zato, ker je ena najstarejših. V navadi je bila, četudi v nekoliko drugačnih in krajših besedah, že v prvih stoletjih krščanstva. Že v popisu mu-čeništva sv. Ignacija se bere: Končal je svoj tek v Kristusu Jezusu, Gospodu našem, po katerem in s katerim bodi s sv. Buhom vred čast in moč na veke. Amen. — S posebno pobožnostjo jo Simon Stilit vsako uro ponavljal: „Čast bodi Očetu itd." — Častiti Beda, slaven po učenosti in pobožnosti, je presv. Trojico vsak dan mnogokrat počastil s to molitvijo, in če se je po noči zbudil, jo bila njegova prva beseda: „Čast bodi Očetu itd." In ko je umiral, se je še ž njo poslovil od sveta ter se je preselil v rajsko srečo k presv. Trojici, ki jo je na zemlji tolikanj goreče častil.
3.	Tudi v današnjem času se ta prelepa hvalnica gostokrat. ponavlja pri javni službi božji in v domačih pobožnostih. Mašnik jo zopet in zopet ponavlja pri sv. maši in svojih zasebnih molitvah. Posamezni psalmi v duhovskih molitvah se redno končujejo z besedami: „Oast bodi Očetu itd." In tudi vi imate navado ob koncu svojih molitev pristavljati ravno ta sklep in v sv. rožnivencu se vvr-stuje prod vsakim očenašem ta prelepa hvalnica presv. Trojice.
Konec. Prizadevajmo si toraj, s preraislikom in s pobožnostjo izgovarjati te svete besede. Jako je priporočati, da ž njimi mnogokrat tudi med dnevom počastimo presv. Trojico in vse svoje dejanje in nehanje gostokrat darujemo trojedinemu Bogu . . .
Praznik presv. rešnjega Telesa.
Predpodobe presv. rešnjega Telesa.
Ta je kruh, kateri je iz nebes prišel, ne kakor so jedli vaši očetje mano, in so umrli. Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj!	Jan. 6, 59.
Eden najlepših praznikov Gospodovih je praznik presv. rešnjega Telesa. Med vsemi zapovedanimi prazniki Gospodovimi je bil ta Praznik postavljen najpozneje. Ta praznik sv. cerkev prav za prav °bhaja vsak dan, ker pri sv. maši njeni posvečeni mašniki delajo ravno to, kar je Jezus storil pri zadnji večerji, ter spreminjajo kruh v pravo živo telo in vino v pravo živo kri Jezusovo. Posebno bi bil veliki četrtek za obhajanje tega praznika najbolj pripraven, ker je Jezus ravno ta dan postavil zakrament sv. rešnjega Telesa. Sv. cerkev res tudi že od apostoljskih časov na veliki četrtek obhaja spomin na t°, da je Jezus ta dan postavil najsvetejši zakrament altarja. Ker pa veliki četrtek, ki je ravno preddan spomina Jezusove smrti v srce kegoljubnega kristijana čistega veselja ne dopušča, prestavila je Sv. cerkev veseli spomin neizrekljive ljubezni Jezusove, ki nam jo skazuje v zakramentu sv. rešnjega Telesa, na četrtek po prazniku presv. Trojico, tedaj v dobo, ob kateri je v omlajeni naravi oživela l°pota in radost, in vrtovi in travniki pisanih cvetlic, gojzdi pa ze-'ei|ja ponujajo zadosti, da zamoremo praznično obhajati praznik Presv. rešnjega Telesa. In zares z največjo slovesnostjo praznuje 8V- cerkev prevzvišeni današnji praznik. Že od jutrnega svita leti po Svetu gromečega strelu glas in kliče krščanske duše, da bi šle kakor evangeljske device svojemu nebeškemu ženinu naproti. Glasni glasovi Zv°nov vabijo verne kristijane hiteti v cerkev počastit Jezusa, kateri tu živi v zakramentu sv. rešnjega Telesa, kakor učenik med učenci, ^akor oče pri svojih otrocih, kakor pastir pri ljubljenih ovčicah. Po 8l°vesni sv. maši se sv. rešnjo Telo med veselim petjem, med slovesnim
zvonenjem nese iz cerkve, verno ljudstvo ga spremlja, kdorkoli more od doma, hoče pričujoč biti pri tej veseli slovesnosti. Kodar procesija gre, je pot s cvetlicami potresena, ob hišah in cestah so postavljena majhna zelena drevesca ali veje, na olepšanih oknih pa sveče gore. Kakor drugi imenitnejši prazniki ima tudi ta veseli praznik osmino, v kateri je vsak dan sv. maša pred izpostavljenim presv. rešnjim Telesom. Namen in želja sv. cerkve je, svoje verne spodbuditi, da bi Jezusa zlasti v tem času obiskovali in molili v presv. zakramentu, da bi mu bili hvaležni za to neizrekljivo ljubezen, ker hoče v tej presv. skrivnosti med nami vedno ostati, za nas se darovati in se nam v dušni živež dajati. Glede na milosti in dobrote, ki nam jih deli presv. rešnje Telo, pravi sv. Avguštin: Smem reči, da Bog, ako-ravno je vsegamogočen, nam vendar kaj več dati ni mogel, čeravno je najmodrejši, nam kaj večega dati ni vedel, in dasiravno je najbogatejši, nam kaj več dati ni imel. In kakor solnce predno ob vzhodu razlije svojo svetlobo in toploto po božjem stvarstvu, pošilja pred seboj mile svoje žarke, tako je tudi Bog kazal v podobah skrivnost sv. rešnjega Telesa, predno je prišel na svet Kristus, solnce pravice, ki je v tem presv. zakramentu zares, resnično in bistveno pričujoč.
Preljubi! Vašo vero v pričujočnost Jezusovo v presv. rešnjem Telesu utrditi in ljubezen do tega sv. zakramenta pomnožiti, bodem danes govoril o predpodobah sv. rešnjega Telesa.
I.
Prva predpodoba sv. rešnjega Telesa je bila daritev Melki-zedekova. O tem nam pripoveduje sv. pismo: Ko se je bil miroljubni Abraham zarad prepira, ki se je pričel med pastirji njegovimi in Lotovimi za boljše pašnike, ločil od Lota, si je ta izvolil lepo, vlažno okrajino ob Jordanu, Lot je prebival v Sodomi, Abraham pa je stanoval v dolini Mambre pri Hebronu, čez nekoliko časa se prigodi, da štirje tuji kralji pridero v deželo. Mesti Sodomo in Gomoro poropajo in tudi Lota z vsem njegovim premoženjem odpeljejo. Ko Abraham sliši, da je Lot vjet, urno 318 hlapcev zbere, jo udere za njimi, plane po noči na-nje, jih premaga, jim vzame ves rop, in reši tudi Lota z njegovim premoženjem. Ko se vrne iz boja, prideta mu naproti Mcl-kizedek, Salemski kralj in kralj Sodomljanski. Melkizedek za Abrahama in njegove hlapce Bogu kruha in vina v dar prinese, zakaj on je bil tudi duhoven Najvišega.
V tej zgodbi vidimo lopo predpodobo presv. rešnjega Telesa-Že Melkizedek sam jo podoba Kristusova, kateri je pričujoč kakor
pravi Bog in človek v presv. režnjem Telesu. Melkizedek je bil kralj in duhoven ob enem, kakor nam sv. pismo to določno pove. Oboje, kralj in duhoven je tudi Jezus Kristus. On je v resnici kralj: že modri iz Jutrovega imenovali so ga kralja (Mat. 2, 2); judovsko ljudstvo ga je imenovalo kralja (Mat. 27, 37). Pilat je dal napis nad križ Jezusov, v katerem ga imenuje kralja (Jan. 19, 19). Kraljestvo njegovo na zemlji je sv. cerkev, ki jo je pridobil s svojo krvjo (Dj. ap. 20, 28). Njegovo žezlo (kraljeva palica) seže tudi v nebesa, ker dana mu je vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mat. 28, 18). Zato ga imenuje sv. Janez kralja kraljev in Gospoda gospodovalcev (Raz. 19, 16.), sv. apostelj Pavel (I. Tim. 1, 17). Kralja večnosti, neumrljivega.
Jezus, pričujoč v sv. režnjem Telesu, je kakor kralj Melkizedek, kralj miru. Mir so oznanovali angelji ob njegovem rojstvu, mir je on vožčil svojim aposteljnom prikazavži se jim po vstajenji, mir jim je zapuščal, ko je od njih slovo jemal, mir je prinesel vesoljnemu svetu, ker je človeški rod odrešil in z Bogom spravil. Zato piše o njem sv. apostelj Pavel Efežanom (2, 17): In ko je prišel, je ozna-uoval mir vam, kateri ste bili daleč (ajdom), in mir njim, kateri so bili blizo (judom), ker po njem imava oba v enem Duhu pristop k Očetu.
Kristus v presv. režnjem Telesu pričujoč je pa tudi duhoven, ’n sicer veliki duhoven nove zaveze. Že David je prerokoval o njem: Ti si duhoven po Melkizedekovem redu (Ps. 109, 4). Svojo duhovsko službo je opravljal na gori Kalvariji viseč na sv. Križu v neznanih bolečinah, s svojo neskončno drago daritvijo pa je odrešil vesoljni svet. Nevidoma pa opravlja svojo višiduhovsko službo pri daritvi Sv- maše, kjer se pod podobami kruha in vina svojemu nebeškemu Očetu po mašnikovih rokah nekrvavo daruje. Tako vidimo že v Mel-kizedeku predpodobo Kristusovo, ki je v presv. rešnjem Telesu pričujoč.
Ozrimo se še na daritev samo, katero je prinesel Melkizedek, *u zopet vidimo v nji predpodobo sv. rešnjega Telesa. Melkizedek je Prinesel v dar kruh in vino. V celem sv. pismu nikjer ne beremo, hi bil kdo drug daroval kruh in vino, kakor Melkizedek. Kruh in vino je tudi Kristus vzel, ko je pri zadnji večerji postavil zakrament Presv. rešnjega Telesa. „Kadar so pa večerjali, je vzel Jezus kruh, *'w ga je posvetil, in razlomil, ter dal svojim učencem, in je rekel: »Vzemite in jejte, to je moje telo,u tako se bere v evangelji svetega Matevža (26,26). Vzel je tudi kelih z vinom, rekoč: „Pijte iz njega Vsi- Zakaj to je moja kri nove zaveze“ (Mat. 26, 27—). V podobah
kruha in vina se je že svojemu nebeškemu Očetu daroval pri zadnji večerji; zapustil pa je tudi svojim aposteljnom in njihovim naslednikom čudovito oblast, spreminjati ravno tako, kakor on sam, kruh in vino v njegovo živo telo in kri, da bi se opravljala ta daritev do konca sveta v znamenje neskončne njegove ljubezni do nas in v zveličanje naše. Lehko tedaj spoznamo v daritvi Melkizedekovi predpodobo svetega rešnjega Telesa.
n.
Lepa predpodoba sv. rešnjega Telesa je velikonočno jagnje Izraelcev. Dolgo je zdihovalo ljudstvo božje v sužnosti Egiptovski. Ali Gospod je videl revo svojega ljudstva v Egiptu; sklenil je rešiti ga iz rok Egipčanov in peljati ga iz te dežele v dobro in prostorno deželo, po kateri se cedi med in mleko. Obudil je Mojzesa vojvodo svojemu ljudstvu, poslal ga k Faraonu, da bi izpustil Izraelce. Ali Faraon Izraelcev ne izpusti, temuč jih še huje stiska. Kralja nagniti, da bi izpustil Izraelce, pošlje Bog več strašnih stisk, velikih nesreč čez Egipčane, ali Faraon ostane trdovraten in božjega ljudstva ne izpusti. Zdaj Mojzes napove Egipčanom zadnjo, pa najhujšo kazen, rekoč: „Čez malo dni bo umrl vsak prvorojenec v Egiptu, od prvorojenca Faraona, kteri na kraljevem stolu sedi, do prvorojene dekle, katera je v mlinu. Tedaj nas bote milo prosili, da bi šli od tod.“ Izraelcem pa ukaže Mojzes: »Štirinajsti dan tega meseca na večer zakolji sleherni hišni gospodar jagnje brez madeža, toda kosti naj mu nobeden ne zlomi; z njegovo krvjo pomažite oba podboja in naddurje tistih hiš, v katerih ga boste jedli. Tisto noč jejte njegovo meso pečeno, in pa opresni kruh. Svoje ledje prepašite, čevlje imejte na nogah, palice držite v rokah. Tisto noč namreč bo Gospod pobil vse prvorojeno v Egiptovski deželi; ko bo videl pa kri na vaših hišah, pojde memo vas, in peljal vas bo iz Egipta.“ — Izraelci store, kar jim je Gospod po Mojzesu ukazal. Odločeni dan o polnoči je Gospod pomoril vse prvorojeno po Egiptu, od prvorojenega sina Faraonovega, do prvorojenca kake sužnje. Zavoljo tega vstane veliko vpitje po vsem Egiptu, ker ni bilo hiše, v kateri bi ne bilo mrliča. In Faraon zdaj izpusti Izraelce iz Egipta. V spomin rešitve iz te egiptovske sužnosti, so Izraelci na božje povelje vsako leto obhajali velikonočni praznik, ob katerem je moral sleherni gospodar jagnje zaklati in s svojo družino povžiti ga. Z največjo natančnostjo so Izraelci vsako leto spol-novali to zapoved in tudi Jezus sam je na večer pred svojo smrtjo z aposteljni jedel velikonočno jagnje.
Velikonočno jagnje bilo je lepa predpodoba sv. rešnjega Telesa. Izraelci so jedli jagnje; kako pomenljivo je to za nas. Tudi Jezus, ki je v presv. režnjem Telesu resnično pričujoč, je večkrat jagnje imenovan. Prerok Izaija (3, 7.), govoreč o njegovem trpljenji, pravi: Kakor ovca je peljan v zaklanje, in kakor jagnje, ki molči pred njim, ki ga striže, in ne odpre svojih ust. Sv. Janez Krstnik pravi nanj kazaje: Glejte, jagnje božje. (Jan. 1, 29.) Sv. apostelj Peter, govoreč o ceni za naše odrešenje, pravi: Veste, da niste s strohljivimi rečmi, e zlatom in srebrom rečeni, ampak z drago krvjo Kristusa, kakor neomadežanega in nedolžnega Jagnjeta. (I. 1, 18.) — Jagnje, ki so ga jedli Izraelci, je moralo biti brez madeža. To kaže na neskončno svetost njega, ki je v sv. režnjem Telesu resnično pričujoč, na Kristusa, kateri je, kakor piše sv. apostelj Pavel, svet, nedolžen, neomadežan, odločen od grešnikov, in višji, ko so nebesa. (Hebr. 7, 26.)
Pomenljiva je bila tudi priprava velikonočnega jagnjeta — nobena kost se mu ni smela zlomiti. Tudi Jezusu, ki je v zakramentu sv. rešnjega Telesa pričujoč, se ni na križu umrlemu nobena kost zlomila, temuč le njegovo srce je bilo s sulico prebodeno. K a dalje je moralo jagnje na ognji pečeno biti; tudi v sv. režnjem Telesu gori ogenj ljubezni Jezusove do nas, da bi nas k nasprotni ljubezni vnel, kedar se bližamo k božji mizi. Izraelci so jedli jagnje za na pot pripravljeni, kar nas spominja, da je sv. rešnje Telo zares naš dušni živež in posebno dober pripomoček pobožnega življenja. Imeli so v prigrizek neko grenko zelišče, nam v opominj, da tudi mi moramo le s skesanim in potrtim srcem zavživati presveto Telo Gospodovo. In koliko moč je imelo velikonočno jagnje Izraelcev. Kjerkoli so bila vrata ž njegovo krvjo pomazana in so ga ^živali, je angelj smrti inemo šel in ko je bilo po vsem Egiptu brezštevilno mrtvih ter se je jok in stok povsodi slišal, prizanesel je Bog Izraelcem popolnoma, da še pes ni zalajal. S tem je jasno naznanjena moč, ki jo sv. rešnje Telo njim deli, kateri ga vredno prejmejo: posvečujočo milost nam pomnoži, očisti nas malih grehov, hudo nag-ne»je nam pomanjša, nas v dobrem potrdi in nam daje zastavo Učnega življenja in častitljivega prihodnjega vstajenja!
III.
Tretja predpodoba presv. rešnjega Telesa je mana v puščavi, so bili Izraolci unkraj rudečega morja, se vzdignejo in pridejo v Puščavo, kjer niso imeli nič jesti. Začno toraj godrnjati in pravijo: ko bi bili umrli v egiptovski deželi! Tam se nam je dobro
godilo, ko smo pri loncih polnih mesa sedeli, in kruha do sitega jeli. Zakaj sta nas pripeljala v to puščavo, pomorit vso množico z lakoto!“ Gospod dobrotljivi je imel ž njimi usmiljenje in je rekel Mojzesu: Slišal sem godrnanje Izraelovih otrok, reci jim: Na večer boste meso jedli in zjutraj s kruhom nasiteni, in spoznali hote, da sem jaz Gospod vaš Bog. In glej, zvečer prileti toliko prepelic, da so pokrile tla vsega taborišča. Zjutraj pa, ko rose več ni bilo, je bila puščava pokrita z drobnim zrnjem, kakor s slano. Neizrečeno se začudijo Izraelci, ko to vidijo in se povprašujejo: „Kaj je to?“ Mojzes jim reče: „To je kruh, ki vam ga je Gospod dal jesti, vsak si ga naberi kolikor potrebuje za živež." Veseli začno nabirati, slast tega zrnja se jim zdi, kakor medene potice. S tem kruhom, ki so ga mana imenovali, jih je Bog živil 40 let, dokler niso prišli do meje Kanaanske dežele.
Tudi mana je kaj lepa predpodoba presv. rešnjega Telesa. Mana je padala z neba. Glej dežil vam bom kruha spod neba, je rekel Bog Mojzesu (II. 16, 4.) Tudi presv. rešnje Telo je prečudna nebeška skrivnost, svet te prečudovite hrane ni mogel dati, iz nebes je prišla, kakor je Kristus rekel: Ta je kruh, kateri je iz nebes prišel. Mana je padala ponoči, tudi zakrament sv. rešnjega Telesa zakriva se v prečudno skrivnost, katere naša pamet čisto razumeti ne more. Mano je vživalo le izvoljeno izraelsko ljudstvo, sv. rešnje Telo zapustil je Jezus le svojim ovčicam, le svoji cerkvi, katera ima prave naslednike aposteljnov za škofe, kateri mašnikom ob posvečevanji dajo oblast kruh in vino v Jezusovo presv. Telo in Kri spremenjevati. Judje, neverniki in krivoverci tega neizrekljivega zaklada nimajo. Mana je bila bela in nje okus medu podoben. Tudi presv. rešnje Telo se nam kaže v beli podobi kruha, ki pomeni svetost Zveličarjevo in okusa tega presv. zakramenta, ki ga duša v vrednem sv. obhajilu vživa, noben človeški jezik dopovedati ni v stanu. Mano so vživali Izraelci na svojem popotovanji skozi puščavo, zakrament sv. rešnjega Telesa pa je duhovna hrana, je dušni živež vernim kristijanonii kateri gredo skozi solzno dolino sedanjega življenja proti nebeški domovini. Mana je nehala padati, ko so Izraelci šli čez Jordan in prišli v obljubljeno deželo. Tudi sv. rešnje Telo se deli vernim ob popotovanji na zemlji, na meji obljubljene deželo, na smrtni posteljh zavžije ga verni kristijan slednjikrat kot popotnico v večno življenj®* potem gre, ako ga je vredno prejel, v obljubljeno deželo čez vse srečne večnosti.
Spoznali smo, preljubi, kako pomenljive predpodobe sv. rešnjega Telesa, so bile daritev Melkizedeka, velikonočno jagnje Izraelcev in fflana v puščavi. Eadi in pobožno tedaj se vdeležujte nekrvave daritve sv. maše, katere predpodoba je bila daritev Melkizedekova; s čistim •k pobožnim srcem zavživajte presv. rešnje Telo v vrednem sv. obhajilu, na katero nam kaže velikonočno jagnje Izraelcev; z živo vero obiskujte pogosto Jezusa v presv. rešnjem Telesu, ki se hrani v taber-Kakeljnu, kakor se je hranila mana v skrinji zaveze. Recite tudi vi pogosto z Davidom: Kakor hrepeni jelen po studenčni vodi, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog! Mojo dušo žeja po močnem, živem Bogu, lcedaj bom prišel in se prikazal pred božje obličje. (Ps. 41, 2. 3.) In zaupajte, da se bo tudi vam spolnila obljuba Gospodova : Kedor k meni pride, ga ne bom pahnil venkaj. — Kedor Jč moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. (Jan. 6, 55.) Amen.	Anton Kukelj
Druga nedelja po binkoštih.
Homilija.
Še je prostor. Luk. 14, 22.
V sedanjih časih, ko se društveno življenje tako zelo razvija, večje gostije in pojedine niso nič redkega, nič nenavadnega. Toraj le tudi prilika denašnjega evangelija po besedi vsakemu lahko raz-u,Kljiva, ker med odraslimi že skoraj ni dobiti človeka, da bi že ne j3*! kedaj povabljen. Tudi ob Jezusovem času so bili imenitnejši ljudje jako gostoljubni in so radi vabili zlasti bolj slavne goste h kosilu ali Pa na večerjo. Saj nam sv. pismo pripoveduje, da jo bil tudi Jezus Ve&krat povabljen in je tudi povabilo sprejel ter o taki priliki prelepe nauke razkladal. In ravno prekrasno priliko, o kateri današnji evan-gelij govori, je Jezus povedal, ko je bil pri nekem imenitnem farizeju Povabljen. Kakor je bil povsod navajen, je tudi tukaj povabljene učil jim zlasti ponižnost priporočal, češ, naj si nikar ne izbirajo prvih 8edežev; pa tudi njemu, ki ga je bil povabil, je rekel, naj nikar ne Vabi prijateljev, bratov, sorodnikov in bogatih sosedov, kadar napravi ^eČerjo ali kosilo, marveč reveže, slabotne, hrome, slepe naj vabi, er taki mu ne morejo tu na zemlji povrniti, a povrneno mu bode v nebesih. — Pa ko omeni Jezus nebeškega plačila, zdihne eden
s.
izmed povabljenih: „ Blagor mu, kateri bo v nebeškem kraljestvu pri gostiji". Kakor za odgovor na ta pobožni zdihljej je Jezus povedal prelepo priliko o veliki večerji, ki nam kaže, kako pride, da mnogi, ki so povabljeni k nebeški gostiji, je vendar ne bodo deležni.
Ker ima ta prilika tudi za nas prelepe nauke, jo hočemo danes nekoliko natančneje premisliti. In kakor si izvoli človek, ki hoče kakšno reč natanko si ogledati, posebno pripraven prostor, od kodar se vse dobro vidi, tako se mi zdi, da besede: Še je prostor najlepše pojasnujejo ves pomen današnjega sv. evangelija. Besede „še je prostor" nam razodevajo: 1. ljubezen, 2. žalost, 3. resnobo, česar vas upam v kratkem prepričati.
I.	Najprej sem rekel, da besede še je prostor nam razodevajo lj ubezen.
1.	Znamenje ljubezni in prijateljstva je že to, če kedo vabi. Sovražni, trdosrčni ne vabi, marveč pred vsem svetom zapira svoje mrzlo srce. Oglejmo si toraj najprej plemenito srce tistega gostoljubnega človeka, ki je tako sijajno gostijo napravil. Kedo je? Človek, ki je veliko gostijo napravil in jih veliko povabil, je v priliki nebeški Oče, o katerem sv. Janez tako lepo govori, da je s tem najbolj svojo neskončno ljubezen pokazal, ker je svojega edinega Sina poslal na svet: Tako je Bog svet ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sinu, da kedorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temuč ima večno življenje. (Jan. 3, 16.) Enake ljubezni do človeškega rodu je gorelo Jezusovo presv. Srce, saj je z Očetom enega bitja, ene natore, saj je sam rekel: Jaz in Oče sva eno. Kedor mene vidi, Očeta vidi. In ravno Jezus Kristus je tisti hlapec v priliki, ki kliče povabljene k večerji-Vse kraje svoje domače dežele obhodi, povsod kliče in vabi: Pridite, pridite! In še na križu umirajoč govori: Sitio — žejen sem! Ta žeja ni bila nič druzega, kakor srčno hrepenenje po zveličanji duš. 0 ljubezen Jezusovega presv. Srca je neskončna: v njem je za vse prostor! In tako ljubezen do neumrjočih duš skuša tudi aposteljnom vdihniti-Ravno ta neskončna ljubezen je, ki še vedno kliče in vabi po svojih namestnikih: Še je prostor!
2.	Dobrotljiva ljubezen se nadalje kaže v tem, kakšno g°' stijo napravi. Sv. evangelij jo imenuje — veliko večerjo. DolgO) dolgo — 4000 let — so je pripravljala in že v raji je bila napovedana. Ta velika večerja namreč pomeni kraljestvo božje bi na zemlji sv. katoliško cerkev, tam v večnosti pa nebeško veselje. Zares velika večerja se nam ponuja v sv. katoliški cerkvi:
ponuja se nam kruh nebeškega nauka, sladkost božjih milosti v sedmerih sv. zakramentih, zlasti nebeška mana presv. rešnjega Telesa in Jagnje božje, ki se za nas daruje pri vsaki sv. maši; ponuja se nam »krepčajoča dušna hrana, ki tako zelo srce oveseljuje o prelepih cerkvenih praznikih, v genljivih pobožnostih in slovesnostih, ki se od leta do leta lepše in prisrčniše razvijajo. O tudi nevesta Kristusova — sv. cerkev je nam predobrotljiva mati, kateri se vedno zdi, kakor bi še ne bila dovelj storila za svoje ljube otroke ter še vedno misli, kaj naj bi še storila, da bi vse, vse k sebi privabila; tudi njena materna ljubezen kliče: Še je prostor!
Oe pa nam pomeni velika večerja — nebeško veselje, tedaj nam Pa so besede še je prostor še bolj pomenljive. Mislimo si največo lepoto, ki jo more tu gledati človeško oko, — o tam bo gledalo brez mere veče lepotije; mislimo si najprijetniše glasove, ki jih more tu slišati človeško uho, — o tam bo slišalo brez mere prijetniše glase; mislimo si najslajše veselje, ki ga more tu čutiti najsrečniše srce, — 0 tam bo čutilo brez primere slajše radosti! Mislimo si blagre nebeške še v tako veliki meri, vendar moramo pripoznati: še je prostor, kor nebeško veselje je neskončno veliko. Nobeno oko ni videlo . . . In to veselje bode večno; veselili se bomo tisoč, milijon, milijonkrat bilijon let, a še je prostor — prostor brez kraja, kajti nebeško veselje ima sicer začetek pa nima konca.
3.	Dobrotljiva ljubezen se pokaže še v tem: koliko jih je Povabljenih. Prilika spet pravi: veliko jih je povabil. „Veliko" večkrat pomeni v sv. pismu „vse“; Bog hoče, da bi vsi prišli k spo-znanju resnice in da bi bili vsi zveličani. Toda poglejmo za „hlapcem“, kam gre klicat in prepričali se bomo velikanskega števila povabljenih, bfajprej velja povabilo izvoljenemu ljudstvu, judom, posebno učenim 'n imenitnim izmed njih, velikim duhovnom, pismarjem in farizejem; Pa tudi ubogim, priprostim, nevednim, cestninarjem in grešnikom, 'slej gospodarjevega povelja: Pojdi brž po cestah in po ulicah mesta pripelji sem uboge in hrome in slepe in kr uljeve! Pa še je pro-stor; toraj gre i,]apec ZUnaj mesta na ceste in prelaze t. j. k nevernikom ali paganom. Vendar ne le na nekatere ceste in prelaze, nurveč po vesoljnem svetu, k vsim narodom. Že bo kmali 19 sto let, ar se ta klic zvršuje z veliko vnemo, z velikim trudom. Namestniki r>stusovi se poslužujejo raznovrstnih pripomočkov, da bi jih več pribili; zdaj mirno podučujejo, zdaj milo prosijo, zdaj ostro svarijo llapovedovaje zažugane kazni, — prav po besedi spolnujejo naročilo: jih noter priti! A še je prostor; na novo gredo na vse strani
27
misijonarji, da bi privabili še one ovčice, ki še niso iz Jezusovega hleva. In tako se bode vedno glasilo do sodnjega dne: Še je prostor, dokler ne bode en hlev in en pastir. O neizmerna ljubezen božja!
II.	Besede še je prostor so pa tudi žalostnega pomena. Lahko si mislite, kako mora že navadnemu dobrotniku, ki je obilno gostijo napravil, hudo biti, če povabljeni nočejo priti. Žalosten se ozira zdaj na obilno obloženo mizo, zdaj na prazne prostore. Še bolj žaljenega se čuti, ko mora od vseh strani slišati prazne ali celo lažnjive izgovore ; skoraj bi lože prenašal, ko bi se mu nehvaležni povabljenci kar nič ne izgovarjali.
Kako mora še le žalostno biti najboljše Srce Jezusovo, ko vidi, da je toliko ljudi, ki se ne zmenijo za nebeške zaklade, katere jim zdaj ponuja v sv. cerkvi in katere za večnost obeta v nebeškem kraljestvu. In s čem izgovarjajo nesrečni svojo malomarnost? S takimi praznimi izgovori, ki morajo Jezusa še bolj žaliti. Kajti kar naravnost si drznejo reči, da zato nočejo poslušati vabila Jezusovega, ker jim je bolj všeč posvetnost in greh kakor sv. čednost in večno plačilo. Trojni izgovor v priliki: ogled pristave, poskus volov in ženit o vanj e pomeni namreč vse posvetno prizadevanje, ki se razodeva na tri strani v napuhu, lakomnosti in grešnem veselji zlasti v nečistosti; vse, kar je na svetu je po&eljenje mesa w* poieljenje oči in napuh življenja. (I. Jan. 2, 16.) Kristusov nauk pa ravno nasprotno zahteva, ponižnost, radodarnost, zdržnost in čistost ter premagovanje samega sebe; zato se tako počasno napolnujejo prostori pri njegovi gostiji.	«
1.	Judje, zlasti mogočniši med njimi so bili vsi v posvetno zamakneni, častilakomni in prevzetni, in kakor njih zgodovina starodavnih časov priča — grešnemu veselju ter nečistosti udani. Od obljubljenega Mesija so vse kaj druzega pričakovali: menili so, da bode nastopil z veliko močjo in slavo, da bo judovski narod povzdigni* nad vse druge narode, da jim bode preskrbel bogastva, časti in vsega v obilnosti, karkoli si more poželeti človeško srce. Ker je pa Kristus ravno nasprotno v zgledu kazal in z besedo učil, so ga zaničevali >n zavrgli njegovo kraljestvo. Kako je Jezusa bolela taka nehvaležnost, si lahko mislimo; pa nam je tudi sam razodel. Ko je namreč ob koncu svojega delovanja videl toliko praznih prostorov, se je zjoka* in tožil: Jeruzalem, Jeruzalem, kolikrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor kokla zbira piške pod peruti, ti pa nisi hotel!
2.	Kako napuh, lakomnost in sladnost tudi pagane zadržuje, da ne pridejo v katoliško cerkev in da bodo premnogi pogubljeni,
to nam bi vedeli najbolje povedati vsi misijonarji, od aposteljnov sem do onih plemenitih junaških mož, kateri zdaj kličejo pagane po raznih krajih sveta k gostiji Gospodovi — v katoliško cerkev. Zmiraj in povsod so enaki izgovori, kakor smo jih slišali v današnjem evangeliji. Večkrat je hudobija enega samega mogočneža kriva, da celi narodi ostanejo v temi neverstva in malikovanja. Ko se božje oko ozira na milijone onih nesrečnih, ki se še ne vdeležujejo velike večerje, se zopet solzi in se tudi zarad tega, ker mi katoličani še vse premalo storimo za misijone, milo pritožuje: Še je prostor!
3.	Prav posebno pa je božje Srce užaljeno po onih kristijanih, ki so ločeni od sv. katoliške cerkve — po krivovercih. Ako pregledujemo vse krive vere in presojujemo one nesrečne može, ki so jih provzročili, se lahko prav pri vsih prepričamo, da so jih na napačno Pot nagnili, ali jih na napačni poti vzdržujejo prav taki prazni izgovori, kakor jih po vrsti pripovedujejo povabljenci v današnjem evangeliji. Prevzetnost zadržuje premnoge, da se nočejo ukloniti pod sladki jarem sv. katoliške cerkve, časni dobički premnoge zapeljejo h krivoverstvu, ali celo k odpadu od sv. vere; spridenost srca in zlasti nečistost je le premnogokrat vzrok krivoverstva, ali celo odpada °d vere. — Ko bi zginil greh s sveta, bila bi sv. katoliška cerkev edina vladarica po vesoljnem svetu! In ker se to ne zgodi, se milo pritožuje užaljeno Srce Jezusovo: Še je prostor!
III.	Besede: Še je prostor imajo slednjič tudi jako resen, pretresljiv pomen in opomin, ako premislimo odločne besede, ki so ob koncu prilike pristavljene: Povem vam, da nobeden onih tftož, kateri so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje. Toraj nobeden, kateri se da napuhu, lakomnosti in grešni sladnosti zapeljati, ter ne sprejme Jezusovega vabila, ne pojde v nebeško kraljestvo. Oh Pomislite to in vzemite si k srcu!
1.	Čas vabljenja tako hitro mine. Mladi ljudje! zdaj je zlata doba vaša, zdaj živite po Jezusovem nauku in zgledu, zdaj si v prid obračajte milosti in pripomočke sv. vere. Kajti prav lahko se zgodi, da že v mladosti umrjete. In če se v mladosti niste zveličali, starosti Pa ne učakate, — ne bode za vas prostora pri nebeški večerji. Vi Pa, ki ste že v letih, pa se še grehu niste odpovedali, ampak kakor Povabljenci v evangeliji kar tje v en dan tiščite v posvetnost, za dušo se pa ne zmenite, — o pomislite, da je zadnji čas. če si še tel' zadnjih trenutkov, ki vam jih božja usmiljenost dovoljuje na liniji, v prid ne obrnete, potem je bilo zastonj vse vaše obilno prizadevanje; več ne bode prostora za vas v nebesih.
27*

2.	Za slehernega izmed nas je Jezus v nebesih prostor pripravil;
a gorje onemu, kateremu bo prazen ostal. Vse večne čase ga bode črv hude vesti pikal in grizel, vedno ga bode peklo očitanje: kako lahko bi si bil pridobil sedež, ki mi je bil pripravljen v nebesih, ako bi bil hotel o pravem času poslušati vabljivi klic Jezusov! Zdaj je vse zamujeno; zanj pri nebeški večerji ni	več	prostora	—	na veke
nič več! — Oh pomisli, kristijan,	če	boš	pogubljen,	—	kako bo
žalosten se obrnil tvoj angelj varuh proti prostoru, ki je bil za te pripravljen! Kako žalostna bo tvoja nebeška Mati Marija, ko se bo ob tvoji sodbi ozrla tje, kjer je bil za te prostor pripravljen, in bo morala zdihniti: Tukaj-le je bil prostor pripravljen za tega mojega sina, za ono mojo hčerko, pa ni hotel, — ni hotela vabila sprejeti!
3.	Kakor je tukaj na zemlji brez izgovora sleherni, ki noče priti k večerji, ki noče v pravi cerkvi po sv. katoliški veri živeti, tako tudi ne bode imel nikakoršnega izgovora, ako bode pogubljen, marveč večne čase si bo moral očitati: sam sem kriv svojega pogubljenja; — kolikrat me je predobrotljivi Bog vabil, pa nisem hotel . . •
Dvojno prošnjo imam konečno	še	do vas.	Kateri	ste	še nedolžni, — o ostanite stanovitni,	za	vas	je	pripravljen	najlepši
prostor blizo Jagnjeta; malo časa bo trpelo premagovanje, radost pa bo večna! Kateri pa ste že s smrtnim grehom omadeževali belo obleko krstne nedolžnosti, za vas sicer ni več prostora med najsreč-nišimi, — a še je prostor med spokorniki; o čujte, čujte, da še tega ne zgubite! Še je čas, in dokler je čas, je tudi še prostor. Delajte toraj, dokler je dan; kadar pride grenke smrti črna noč, ne bode nič več mogoče se premisliti in vabilo sprejeti. Amen.
Praznik sv. Petra in Pavla.
Podobe sv. Petra in Pavla.
Onadva sta svečnika, ki stojita pred Gospodom zemlje.	Raz. 11,4.
Sv. cerkev obhaja danes skupni praznik apostolskih prvakov, ki sta si bila v življenji poleg milosti, zasluženja in slave vrstnika, nb smrti pa v mučeništvu tovariša. Peter in Pavel sta velikanski svetilki, ki se žarite na obnebji evangelijskem; večja podnevna luč je sv. Peter, ki je bil poklican judom, kateri so živeli v zjutranji *ar'J'
postave, popolno solnčno luč evangelija prižgati; manjša, ponočna luč je Pavel, ki je bil od Boga izvoljen za aposteljna paganom, ki so tavali še po temni noči nejeverstva. Njuni žareči imeni ste veliki v nebesih, veliki na zemlji po vesoljnem krščanstvu. O sv. Petru in Pavlu pač veljajo svetopisemske besede: Ona sta svečnika, ki stojita pred Gospodom (nebes in) zemlje. (Raz. 11, 4.)
Kam se nam je toraj danes, ko njun god obhajamo, ozirati, kakor v ta dva svetilnika sv. katoliške cerkve? Tem lože to storimo, ker imamo tudi v naši cerkvi njuni sliki na straneh velikega altarja. Sicer pa ste vsakemu katoliškemu kristijanu znani podobi sv. Petra in Pavla. Mnogokrat jih vidite ali v cerkvi, ali doma, ali na tako imenovanih „podobicah“. Podobe svetnikov nam ob kratkem v spomin pokličejo njihovo življenje ali saj poglavitni dogodek iz njega. Zelo koristne in spodbudne so za vernike, posebno za priproste; zato jih sv. cerkev predočuje. Sv. Gregor o njih primerno omeni:	Kar
pisma pospešujejo pri tistih, ki znajo brati, to pospešujejo pri ne-učenih podobe, ko jih ogledujejo. V njih vidijo tudi nevedni, katerega morajo nasledovati; iz njih berejo tudi tisti, kateri ne umejo po črkah brati. In toraj služi posebno priprostim ljudem podoba mesto bukev. Oglejmo si toraj danes: 1. podobo sv. Petra, 2. podobo sv. Pavla, ter si posnamimo iz njih, kaj nas uče! Nadaljujmo v čast sv. aposteljnov in v svoj dušni blagor!
I.
Apostoljski prvak sv. Peter se obrazuje včasih s petelinom ob strani, s solzami v očeh, s ključi v rokah. Vse to pa nas spominja njegovega življenja in je za nas jako podučljivo, kakor se bodete koj prepričali.
1.	Kaj nam pravi petelin ob strani sv. Petra?
Petelin je v bližnji zvezi z žalostnim padcem tega aposteljna. Kristus jo bil napovedal: Resnično ti povem, da to noč, preden bo Petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil. (Mark. 14, 30.) Petelin nas spominja dvojne resnice, da mora človek svarilo poslušati in se ne sme v nevarnost podati, ako noče v greh zabresti.
Petra je njegov Učenik večkrat ljubeznjivo učil in opominjal, naj preveč sam va-se no zaupa, da ne pade v greh. Simon, Simon, fjlej! satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico. (Kuk. 22, 81.) Še to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil. — Simon! spiš? Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo. (Mark. 14, 37.) Ali kako samosvestno je Peter odgovarjal!
Da bi se tudi vsi nad teboj pohujšali, jaz vendar ne .. . Ako bi mi bilo tudi umreti s teboj, ne bom te zatajil. (Mark. 14, 29. 81.) Ker Peter svarila Učenikovega ni poslušal, zato je globoko padel.
Tako pa se tudi mnogim še sedaj godi. Tu je oče, ki svari svojega sina, tam prijatelj svojega znanca, tu mati svojo hčer, tam duhovnik svojo ovčico pred grehom. Pa opominjani ne posluša, ne uboga, zato pade. Marsikateri v svoji nesreči še le spozna in zdihne rekoč: Oh ko bi bil poslušal opomin, svarilo svojih starišev, spovednika ... bi ne bil v hudobije zabredel in zdaj v taki nesreči! Zato pravi sv. pismo (Preg. 10, 17.): Kdor se od svarila obrne, pride na križpota. Če vidiš petelina ob strani Petrovi, spomni se nauka, ki ga daje: Poslušaj svet in sprejmi svarilo! (Preg. 19, 20.), da se ne boš prepozno kesal.
Ne podajaj se v nevarnost, sicer padeš! Peter je sledil v dvorišče velikega duhovna, šel noter in se vsedel pri vojakih. (Mat. 26.) Nekako predrzno je bilo to; v hišo Kajfovo gre, kjer nočejo nič vedeti o Kristusu kot Sinu božjem, kjer vlada krivica. Vsede se celo k ljudem, ki nimajo vere, ne poznajo strahu božjega, zato ni čuda, da v skušnjavi ni obstal in jel tajiti sebe in svojega Učenika. —• Tako je priložnost vzrok mnogih pregreh. Znotranja slabost človekova in zunanje mikanje ga vlečete v greh. Koliko jih je še le žalostna skušnja zmodrila! Koliko bi rad dal marsikateri, da bi ne bil šel v kak kraj, kjer se je njegovi nedolžnosti smrtna rana zav-dala! Zato kliče petelin ob strani Petrovi: Kristijan, ne podajaj se v nevarnost, ker kdor njo ljubi, se v njej pogubi! (Sir. 3, 37.)
2.	Kaj povejo solze v očeh aposteljna Petra?
Te nas opominjajo grehe objokovati skozi vse življenje. Peter se je bil zelo pregrešil, ker je bil Jezusa, svojega Učenika in Boga zatajil. Pa milost božja ga ni pustila obupati, temuč ga je poklicala k pokori. Gospod se je obrnil in je pogledal Petra. (Luk. 22, 61.) Ta mili pogled je presunil njegovo dušo in ubozega učenca pripeljal k sam osvesti. Spomnil se je besede Gospodove: Preden bo petelin zapel, me boš ti trikrat zatajil. In zdaj se mu je odprl potok solzne? je ven in je britko jokal. In po pravici, ker greh zasluži, da ga objokujemo. Ali je še kaka večja nesreča merao njega? Nesrečo imenuješ, če tvoj edini sinček nagloma umrje, in ti se solziš. Nesrečo imenuješ, če ti plamen uniči pohištvo, in solze ti teko. Nesrečo imenuješ, če dolga leta na bolniški postelji ležiš, in ti mnogokrat jokaš. Pa še večja nesreča je greh, ker je razžaljenjo neskončno svetega Boga in poguba tvoje edine dušo. Zato moramo jokati iz žalosti
nad svojimi grehi, pravi sv. Frančišek Sal. Pridite, jokajmo pred Gospodom, kliče psalmist (96, 6.). Ali te solze morajo biti kakor pri Petru prave spokorne solze, katere privabi milost božja in ki teko iz sv. ljubezni (cone. Trid. ses. 14. c. 5.). Potem se spolni beseda sv. Krizostoma: Velik je ogenj pregrehe, ali majhina solza ga pogasi. — Solze v očeh Petrovih nas opominjajo grehe objokovati skozi vse življenje.
O Petru pripoveduje sv. legenda, da se njegove oči niso nikdar posušile. Skozi vse življenje je greh objokoval, tako da so solze na njegovem obličji brazde naredile. Posebno se je zajokal, ko je slišal petelina zapeti in se spomnil na trikratno zatajenje. — Če je ta apostelj toliko žaloval nad svojim grehom; gotovo je nam še bolj potreba, ker modri Sirah (5, 5.) naravnost pravi: Ne hodi brez strahu zavoljo odpuščenih grehov. Ne misli, da je s spovedjo že vse storjeno. Ze en smrtni greh zasluži, da bi ga objokovali vsak dan, če bi naše življenje trpelo tudi sto let.
Ko vidiš podobo aposteljna Petra, kako je ves potrt in objokan, °h spomni se tudi, kolikrat si ti že svojega Boga zatajil, pa tudi, kako malo si zbog tega še žaloval, kako malo se pokoril!
Podobo objokanega Petra zagledaš tu in tam na spovednici, naj te gane njen pogled, naj te prikliče k sebi, k sodnjemu stolu sv. pokore, da se tudi tebi ondi odpre studenec solza in sprave.
3.	Kaj oznanujejo ključi v rokah sv. Petra? — Oni kažejo najvišjo čast in oblast v sv. katoliški cerkvi. Kristus sam je Petra postavil za ključarja sv. cerkve in nebeških vrat. Ko je bil Peter slovesno spoznal božanstvo Jezusovo, mu je kakor v plačilo Gospod rekel: Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. (Mat. 16, 16.) To oblast mu je po vstajenji res izročil rekoč: Pasi moja jagnjeta, pasi nioje ovce. (Jan. 21, 25.) Ključi so bili znamenje najvišje namesto-valne oblasti in skrbi čez hišo in kraljestvo.
Navadno vidimo dva ključa v njegovi roki, in to je pomenljivo, kajti eerkev na zemlji je hiša Gospodova, je preddvor in predokus sv. nebes v nadzračnih višavah. Peter je toraj od Kristusa prejel ključ za ta Preddvor sv. cerkve na zemlji, slehernemu lahko odpre; pa on je ob snem tudi pooblasten nebeška vrata odpirati, da se milost razlije čez 'se ude sv. cerkve in se jim tudi sv. nebesa res odpro.
Te visoke oblasti se je Peter zavedal, to so vsi drugi aposteljni Pripoznali, to je tudi izvrševal zadnjih 25 lot svojega življenja v Rimu, k-ter je bil svoj apostoljski sedež postavil, odkodar je vladal čedo Kristusovo, dokler ni mučeuiške smrti na križu 1. 67 današnji dan za
svojega Učenika umrl. Ali z njegovo osebo ni nehala oblast ključev, ta je prešla na njegove naslednike, rimske papeže, ki na njegovem prestolu sede že čez 1800 let.
Peter je tudi v svojih naslednikih rimskih papežih — podlaga cerkve, skala, ki premaga vrata pekla in vse zapahe smrti, vratar nebes, kateremu so ključi dani — pravi sv. Hilarij.
Kolika tolažba toraj za nas, uboge grešnike, da je tolika oblast podeljena Petru, papežem! V tisti cerkvi, kateri so oni poglavarji, najdemo lahko svoj časni in večni blagor. Ko vidimo ključe v rokah Petrovih, se spominjajmo zakladov sv. cerkve, katere on odpira in deli našim dušam, pa se jih tudi zvesto poslužujmo, potem nam bodo ključi njegovi odprli tudi vrata nebeškega Jeruzalema.
n.
Sv. Pavla vidimo včasih predstavljenega, kako ga nebeški žar obsije in on s konja pade — to je spreobrnenje sv. Pavla; ali pa s knjigo v eni, z mečem v drugi roki. Ta znamenja so kaj primerna in nas spominjajo glavnih dogodkov iz njegovega življenja.
1. Sv. cerkev še posebej obhaja spomin spreobrnenja sv. Pavla. Savel je bil rojen v Tarzu od imenitnih starišev. Ko se je izšolal, bil je velik sovražnik kristijanov. Pri kamnanji sv. Štefana je on varoval obleko neusmiljenih rabeljnov. Da bi se tudi on znosil nad kristijani, hoče iti v Damask, jih tam poloviti ter zvezane pripeljati v Jeruzalem. Ali tu na poti ga obsije nebeški žar. Kar zasliši glas: „Savel, Savel, kaj me preganjaš?" Ves presunjen vpraša: „Kdo si Gospod?" Nato sliši: „Jaz sem Jezus, katerega ti preganjaš". Trepetajo in strme reče: „Gospod, kaj hočeš, da naj storim?" In ukazano mu je bilo podati se v mesto Damask, kjer ga bode Ananija sprejel med učence Jezusove, da bo on izvoljena posoda, ki bo nesla ime Jezusovo med nevernike in kralje in Izraelove otroke. (Ap. dj. 9.)
Pač čudovita dogodba, ki je Savla spremenila v Pavla. Tudi za nas jo zelo podučljiva. Kdo bi bil mislil, da se bo Savel ves predrugačen vrnil s pota! Zato nikdar ne obupajmo nad spreobrnenjem kacega grešnika. Milost božja, ki je storila, da se je Savel ravno takrat spreobrnil, ko je šel kristijane zatirat, more šo zdaj naj večjega grešnika na pot pokore obrniti. Njegovo spreobrnenje nam kaže, kako se nam je zadržati, da so spreobrnemo. Savel je na prvi klic božji ubogal ter postal nov človek. Bil je prej prevzeten, napihnen, zdaj je bil ponižnega srca; bil je prej togoten, srdit, zdaj ves krotak; prej ni poznal prave ljubezni do bližnjega, zdaj je bil do vseh poln
sočutja, poln potrpežljivosti. Bil je prej sovražnik križa, zdaj ga je tako ljubil, da je le v njem iskal svoje slave in časti. K tej ljubezni ga je nagnilo kesanje zavoljo poprejšnjih grehov. — Tudi ti, ubogi grešnik, koj poslušaj klic milosti božje, ne preganjaj več svojega dobrega Boga, iz Savla postani Pavel, opusti vse grehe, obžaluj storjene, za čast božjo in izveličanje svoje duše bodi tako vnet, kakor si bil poprej svetu in mesu udan, in ostani Bogu zvest do konca, kakor sv. Pavel.
2.	Kaj nam oznanuje knjiga, katero ta apostelj v roki drži? Ta nas spominja, da je sv. Pavel najbolj velikanska, vzvišena podoba, ki se kaže v cerkveni zgodovini starih in novih časov, pravi čudež duhovitosti in milosti. Knjiga nam kliče, da je Pavel oznano-valec sv. evangelija, apostelj narodov. Saj se je ravno on podal v velikanski boj in ga je zmagovito izbojeval — boj zoper judovski in Paganski svet. K temu so mu razun milosti božje pripomogle njegova učenost, zgovornost, modrost in gorečnost za neumrjoče duše. Zato je Hebrejcem, ki so se mislili izvoljeno ljudstvo, cvet in diko uarodov, v mogočnih, vse predsodke podirajočih govorih dokazal njih bah arije in prevzetnosti, nečimurnost in neumnost, da v Kristusu ne velja ne rod in obreza, ampak dejanska vera ljubezni. Grkom, ki so se ponašali s svojo oliko, umetnostjo in vednostjo, je dokazal, da je njihova svetna modrost pred Bogom komaj več ko norost. Rimljanom Pa, ošabnim in silovitim gospodovalcem ljudstev, da je njihova mogočnost nesveta samoljubnost in za narode nesrečno hlapčevstvo. Ko J® tako po svetu učil, je ob enem vmes tudi spisal 14 listov, ki so razun evangelijev največji zaklad krščanske resnice in modrosti.
Sv. Pavel je res velikanski svetilnik narodov, ki z vsem svojim delovanjem kot apostelj še zdaj spričuje, da noče vedeti druzega, kakor Kristusa križanega.
Ko mi to svitlo luč občudujemo, spomnimo se, da so tudi naši predniki od njegovih učencev prejeli sv. evangelij, da še zdaj iz njegovih sv. listov zajemamo zlate nauke za svoje duše. Kadar vidimo knjigo zraven sv. Pavla, se zahvalimo Bogu za resnice, ki se v 8v> pismu nahajajo in se nam po apostoljskih naslednikih neskaljeno 0znanujejo, tako da če jih poslušamo, so tudi nad nami spolnjene besedo Pavlove: Bili ste nekdaj tema, zdaj pa ste luč v Gospodu.
3.	Da so Pavlove znane besede: Želim razvezan biti in s Kri-stusom živeti, prihajale iz srčne globočine, to nam spričuje slednjič m«č, ki ga vidimo v njegovi roki.
Ta meč nas spominja njegovega trudapolnoga delovanja v raznih k,-ajih sveta in njegove grozovite smrti. Pavel je največ med aposteljni
deloval pa tudi trpel. Pretresljivo je brati v sv. pismu, koliko je on zavoljo Kristusa prestal! Kolikrat je bil kakor gobov in kužen človek metan iz shodnic, preganjan iz mest in od mirnega ognjišča prijateljev vržen ven v vremenske nezgode, v gozde in puščave med divjo zverino! Trpel je v ječah, trpel na poti, na morji, med rojaki in med ptujci. (II. Kor.) Stokrat že je bil mučeniško krono dosegel, preden je svoje življenje izkrvavil.
In to se je zgodilo 29. jun. 67 1. na tisti dan, kakor je bil sv. Peter križan. Zunaj rimskega mesta je bil Pavel z mečem ob glavo dejan, kjer zdaj prekrasna cerkev stoji in poveličuje aposteljna velikana.
Ko vidiš meč v roki sv. Pavla in se spominjaš njegovega trpljenja in grozne smrti, se pač vprašaj, ali bi bil tudi ti pripravljen za Jezusa toliko prestati, ako bi se od tebe tirjalo? Pa kaj to rečem; saj še navadnih britkost, težav in križev nočeš voljno prenašati. Posnemaj sv. Pavla, brez godrnjanja nosi svoj križ, da se spokoriš za svoje grehe in si večno plačilo zaslužiš.
Naj se oziramo ali v podobo sv. Petra ali pa Pavla, beremo na njih veliko podučljivega iz življenja in delovanja teh dveh aposteljnov. Občudujemo milost božjo, ki se tako ljubeznjivo razodeva v njunem življenji. Globoko sta bila oba zabredla, a Gospod ju skesanih ni zavrgel, temuč visoko povzdignil na svetilnik sv. cerkve, da, še višje za svečnika v nebesih. To je tolažba za nas uboge grešnike, da Gospod tudi nas ne bo zavrgel, ako posnemamo ta dva aposteljna. Zato se ozirajmo v te svitli luči, da bo njun žar posijal v naša srca ter jih vnel za sv. čednost. Amen.	Ant. Žlogar.
Apologetični razgovori,
vi.
Pilat mu reče: Kaj je resnica?
Jan 18, 38. V
V vsem stvarstvu vidimo najprej veliko razlik; nobena stvar ni drogi popolnoma enaka: zato se nam kaže stvarstvo v ogromni velikosti in množini. Na drugi strani pa ni težko spoznati, da je vse združeno v enoto in da se vse stvari nekako gibljejo okoli onega središča. Kar velja o stvareh sploh, velja posebej še o naši pam*'h-V posameznih je glede pameti ali razuma lahko opazovati silno veliko razlik in vendar se gibljejo — ako smem tako roči — razumi ah
pameti vseh ljudi okrog enega središča in proti enemu sredotočju, ki se imenuje resnica. Kakor kažejo vse magnetne igle proti eni točki — magnetnemu tečaju, tako se ravnajo tudi naše pameti po enem ravnilu — resnici. Resnica je ona enota, ki združuje in sklepa pamet vesoljnega človeštva. Ker ima vsak človek neko željo ali težnjo po resnici, mora biti namen naši pameti resnica. Resnica zamore pa biti samo ena, kajti vsaka pamet ima o njej enaki pojem ali enako idejo; tudi nam pravi že pomen besede „resnica“, da je samo ena. Resnica je tedaj sredotočje vesoljne človeške pameti, vesoljnega človeškega mišljenja. Kako je pa mogoče, da ljudje eno in isto resnico tako različno spoznavajo? Odgovarjam s primero: en in isti predmet vidi več ljudi različno, ako imajo nataknjena razna očala in stekla. Ker so osebe, ki spoznavajo, različne, t. j. različnega značaja, različne Mavi, raznih okusov: zato spoznavajo tudi na razne načine resnico. — To je dejanski vzrok, zakaj se ljudje tako malo strinjamo v svojih mislih. Ker pa ena in ista stvar ne more biti h krati na eni in isti ploski bela in rudeča in modra, ampak samo ene barve, zato mora tudi le eno spoznanje biti pravo. Akoravno je spoznanje Pri raznih ljudeh razno, mora vendar le eno biti resnično. Ktero pa jo resnično? Vsak ima svoje za resnično, kar pa ne more biti, marveč le eno izmed mnogih, ali pa nobeno. Neka vrsta modroslovcev je iz toga sklepala, da resnice prav za prav ni, ampak da se vsakemu le Mkaj dozdeva pravo. Za vsakega človeka je njegovo mnenje resnično. Tega načela so se držali bolj ali manj stari sofisti: Protagora in porgija. Drugi so pa sklepali, da resnice ni mogoče spoznati in da je tedaj najbolj pametno, o vsem dvomiti in pokazati, kako ničevo je °oše spoznavanje. Ti so dvomljivci ali skeptiki, kterih je bilo v starem in novem veku mnogo: eden izmed najbolj znanih je P. Bayle. Takih nazorov se ne moremo poprijeti, to sem dokazal že v prejšnjh razgovorili. Reči le moramo: Resnico je mogoče spoznati in tudi dolžni smo jo spoznati. Zaradi zaprek se moramo pa zanjo truditi in Popolno spoznanje je človeku le vzor, katerega v tem življenji nikdar ne doseže, kateremu se le bolj ali manj bliža. Kakor smo v Mojem delovanji bolj ali manj pravični, in je popolna pravičnost ^ vzor, tako je tudi popolno resnično spoznanje zaradi naše slabosti *z°r. S tem lahko razkladamo vse, kar nas uči zgodovina in vsak-^nja skušnja o različnih nazorih, načelih, mislih itd. Vse človeštvo Mepeni po resnici, a popolno doseči je ne more. Ker stojijo razni budje na raznih stopinjah na poti proti vzoru resnice in ker imajo Za raziskovanje resnice različne pomočke, zato tudi različno spozna-Vajo. Ker je samo eno spoznanje pravo samo na sebi in ker se vsaka Pamet sebi zdi, da je tista edino prava ter da so druge napačne, Zato se bojuje eno spoznanje z drugim, eno hoče pobiti drugo. Ako uamreč eden trdi: 2X2 = 4. in drugi: 2x2 = 5, ne more veljati 0boje, eno pobija drugo. Zato je boj med različnimi spoznanji.
Poglavitno prašanje, s kterim se je najraje pečala pamet vseh Prijateljev resnice, je: ali jo v istini še kaj drugega poleg tega, kar poznavamo s svojimi čutili, ali je kaj »nadčutnega"? To pra-
sanje je zato tako važno, ker nadčutna bitja bi morala vsakako bolj popolna in viša biti, kakor so čutna; zato je pa tudi bolj imenitno, spoznati to, kar je nadčutno, kakor čutno. Potem je tudi stališče človeškega bitja popolnoma drugačno, ako je nadčutni svet, nego je stališče, ako bi ga ne bilo. V zadnjem slučaji bi bili ljudje popolnoma enaki drugim tvarinskim bitjem. Ako je pa tudi kaj netvarin-skega ali nadtvarinskega, utegne človek sam spadati vsaj deloma v vrsto netvarinskih bitji, in tako bi središče vse tvarine ne bilo tudi njegovo središče, ampak on bi se gibal v popolno drugem svetu. Zato sta si ta dva nazora o nadčutnih bitjih najbolj nasprotna. V prepričanji dveh človekov ne more biti veče razlike, kakor če eden pripoznava samo tvarino, drugi pa tudi duševna bitja. Prvi nazor imenujemo s tujo vdomačeno besedo materijalizem, drugi dualizem, kar pripoznava bitja dveh vrst. Kako pa je mogoče, da je v človeški pameti tolika razlika? Kako je mogoče, da živi ena vrsta na popolno drugem svetu, kakor druga? Zato, ker rabi ena drugačen razum, kakor druga. Materijalist hoče rabiti samo svoja čutila in samo njim zaupa; dualist pa priznava tudi svojo pamet, ki sega precej dalje, kakor čutila. Res je, čutila javijo samo to, kar je na tvarini, a pamet se dviga nad tvarino in iz tvarine spoznava marsikaj, česar čutila ne javijo. V oni modroslovni stroki, ki se zove teorija ali nauk o spoznanji, zovemo materijaliste navadno senzua-liste, zato, ker se opirajo edino na čutila (sensus).
Senzualisti imenujejo radi one, ki priznavajo netvarinska bitja, spiritualiste, akoravno ta beseda prav za prav take pomeni, kterim se zdi vse samo duh (spiritus). Nekteri namreč so menili, da tvarina je ie videzna, kajti čutila sama ne spoznajo ničesa, ampak vse spoznanje nastane samo v duši; tedaj je nepotrebno, po njihovih mislih, o kaki istiniti materiji sanjati. Koliko nasprotje! Po enem nazoru ni nič drugega, kakor samo duša, ki ima v sebi brez štovila podob ali idej; te ideje ima za stvari zunanjega sveta. Da pojasnim častitemu bralcu: naj si misli človeka zaprtega v oblo (kuglo) jz stekla, skozi ktero lahko gleda na vse strani sveta. Materijalec j® tako zamaknjen v svet, ktorega vidi pred soboj, da ne vidi niti stekla, niti samega sebe, in tudi ne pomisli, da to še ni ves svet, ker se iz stekla le malo vidi; ne pomisli, da kar sam po sebi ni prišel v to stekleno kroglo, ampak da ga je nekdo tu notri zaprl. Spiritualist pa je druge pameti: on misli, da zunanji svet nič drugega ni, kakor lepa in umetna slika, ki je na krogli naslikana. Skozi kroglo ni mogoče videti, ampak le slika se vidi in to se nam zdi zunanji svet. Nihče ne more vedeti kaj o zunanjem svetu, ker naša duša je podob«8 človeku v to kroglo zaprtemu. Tako spiritualisti in strogi idealisti, kakor Rerkeley, Leibnitz, Pichte. Reči so mora, da ima vsaka stranka razloge za svojo nazore, in vsaka hoče biti edino prava. Modroslovci bi že iz tega bili morali spoznati, da o takih predmetih in prašanjih ni lahko modrovati, morebiti celo nemogoče, ampak da je treba ih po drugačni poti do resnice. Samo modroslovci in učenjaki so spiritualisti in materijalisti iz prepričanja: navadni ljudje, ako z8
onimi ne trobijo, vedo za svet, za dušo, ali: materijo in nematerijo. Kaj pa, ko bi navadni ljudje, ki svoje pameti niso deli na tezalnice, imeli prav? Skoro da je tako, in to trdijo tudi trezni modroslovci.
V nazorih učenjakov se kaže res velikanska razlika in sicer zato, ker raziskujejo najvišja prašanja enostransko. Naša pamet je preveč nepopolna, kakor da bi mogla kar z enim očesom, z enim pogledom in po enem kopitu spoznati vesoljstvo. Učenjaki „ delajo svoji pameti silo“, ker jo nategnejo na eno mero, bodisi da hočejo spoznavati notranje dušno življenje ali pa zunanji tvarinski svet. Zato pa eni ne vidijo nič dušnega, drugi pa nič tvarinskega. Oboje je napačno. Ena pamet sicer spoznava zunanjost in notranjost, toda obojni svet po drugačnem načinu. Zato pa zadene navadno pamet vsak-danjega človeka resnico veliko bolje. Navadna pamet se ravna po svoji naravi in spozna glavne resnice nekako po nekem nagonu, med tem pa išče omikana ali učena pamet posebnih pomočkov in posebnih potov, zato zaide tako lahko. Tako nas uči vsakdanja skušnja, da imajo taki ljudje, ki hočejo zmerom kaj posebnega vedeti, kaj čudne nazore.
Ko je stal Zveličar pred Pilatom, je izrekel te znamenite besede: Jaz sem v to rojen in zato sem prišel, da dajem spricevanje resnici. Skoro bi razlagal te besede tako-le: Vi resnice ne poznate in je tudi ne morete spoznati: jaz pa imam to nalogo, da pričam o resnici, da jo učim in jo potrjujem v besedi in dejanji. Te Zveličarjeve besede imajo tedaj tudi nekak modroslovno-zgodovinski pomen. Tako jih je razumel tudi Pilat, ki je v svoji mladosti marsikaj slišal o 'eodroslovnih šolah in o raznih naukih teh šol. Odgovoril je tedaj Pilat porogljivo: „Pač lepo nalogo si prevzel, da hočeš resnico učiti! Kas učenike resnice že dobro poznam in tudi vem, kaka nespamet ali pa goljufija je, ako se kdo ponaša z resnico". — Kdo je bil modrejši, Zveličar ali Pilat? Kdor se ozira na tolike razlike dandanašnjih in nekdanjih modroslovcev, kdor ve tudi, kako različni so verski nazori narodov, to bi skoro utegnil zaklicati: „Resnice ni. Mi s? pehamo za njo, a dosežemo je nje". Jaz ne pravim, da je ta skepticizem pravi; ali nekaj pravega ima vendar le v sebi: V onih mo-droslovnih šolah, ki se toliko bahajo s svojimi nauki pa še mnogo bolj si nasprotujejo, resnice ni. Zato mora človek previden skeptik biti, Prodno se loti kakega materijališkega ali spirituališkega ali ideališkega s>stema. Toraj ima Pilat prav? Zveličar ni bil modroslovec, učil je Pa modrost, akoravno se je ni učil. Rekel je: „Jaz sem v to rojen 1,1 zato sem prišel ..." To je nekaj posebnega. Ako nimamo Zveli-j^rja za navadnega bahača, mora res njegova naloga drugačna biti, aakor je naloga navadnih modrijanov. On je „v to rojen", da spri-cnje resnico. Noben modroslovoc ni še rekel, da je bil kot modroslovec rojen. Sedaj pa primerjajmo to troje: Skeptik taji vsako resnico sploh, češ, da človek ni zmožen spoznati je. Naša narava hrepeni po resnici in začenja vedno z nova iskati jo, ako se ji ne posreči hitro. Ah nas narava goljufa? — za nos vodi? Zdi se tako; toda Zveličar rekel: .Jaz sem v to rojen, da spričujem resnico. Ali ni mogoče, da bi kdo bil dosegel oni popolni vzor spoznanja? Ali ni mogoče,
da bi Bog sam prišel človeštvu na pomoč? Ali ni veliko primerneje misliti si zadnje? Kako pa, da je natora — nevedna in nesrečna— sama sebi uganjka? Meni se zdi, da kaže oni oče večo ljubezen do otroka, ki di svojemu otroku marsikaj slabega, zato da ga otrok prosi bolj ega in lepšega in nato mu da res tudi boljega, — kakor pa oni oče, ki d4 svojim otrokom vsega v obilici, da ga nikdar ni treba prositi. Otroci prvega očeta bodo učili se ljubiti svojega dobrotnika, drugi pa ne bodo dosti brigali se zanj. Tako z nami dela Bog, kakor prvi oče. Dal nam je slabotno pamet, a to pamet je on povzdignil in razsvetlil po Onem, ki je bil luč sveta. Tako nam kaže slabost naše pameti pot do popolnega vzora; razni modroslovni nazori nas vodijo do hrepenenja po enem, popolnem nazoru; skepticizem pripravlja pot popolnemu in trdnemu spoznanju, kajti akoravno nimamo dosti upanja, da bi svoje hrepenjenje utolažili s pomočjo pameti same, nam vendar vzbuja novo upanje pomoč božja.
Tedaj nas ne bodo ustrašili niti matertjalizem, niti idealizem, niti panteizem, niti ateizem; mi vemo, da zmot je lahko mnogo. Tudi zmota spričuje resnico, kajti zmote bi ne bilo, ako ne bi bilo resnice. Zmoto je treba premagati. Ker je zmot mnogo, premagamo lahko eno z drugo. Ako smo nekaj zmot premagali, smo storili že mnogo korakov proti resnici. Nenaravnost pripomorejo zmote do resnice. Vsakega človeka dolžnost je, resnico iskati, ako je nima, to je, ako je v dvomih. Zelo verjetno je, da toliko resničnega spoznanja že ima človeštvo, kolikor ga potrebuje neobhodno. Praša se le: kje zajemati ga?
Kakor je modroslovnih sistemov mnogo, je tudi ver ali religij mnogo. Vera je prepričanje človeka o njegovem začetku in namenu, tedaj o najglavniših zadevah. Ker ni mogoče biti brez kakega prepričanja o svojem začetku in namenu, ni mogoče biti brez vere-Ona vera, ki kaže pravi človekov izvir in namen, je prava vera, ali resnična. Le ena more biti resnična. Celo človeštvo bi moralo imeti resnično, tedaj le eno vero. Napačnih ver je kriva naša slaba pamet in volja. Vzor človeštvu je ena, vesoljna, resnična vera. Napačne vere zamorejo nam služiti, da spoznamo pravo vero. Akoravno je mnogo ver, se zato ne more reči, da prave vere sploh ni. V nekterih resnicah se vjemajo vse vere. Ko bi se vjemale v vseh, bi bila samo ena vera. To nam priča, da se posainne vere bolj ali manj bližajo resnični veri, vzorni veri. Naloga celemu človeštvu je, spoznati i® sprejeti to vero. — Kar sem izrekel o modroslovnem spoznanji in 0 veri, ni nič drugega, kakor znani zakon, da se človeštvo ra®' vij a ti mora. Pamet se razvija, ko vedno jasneje spoznava resnico in tako doseza svoj vzor v veri in modrosti.
Ta pregled modroslovnih nazorov in raznih ver v obče nam J0 pokazal vzroke razlik v modroslovji in veri. Zdelo se mi je potrebno, podati častitim bralcem to pojasnilo nootično, ali iz nauka o spoznanji, da bodo dvoje razumeli: 1. Da ima vsak modroslovni nauk in vsako versko prepričanje nekaj resnice v sebi; 2. da je dolžnost prijatelju resnice, ne zariti se v kak modroslovni sostav, ampak ®*
podlagi mnogih sistemov utrditi se stalno prepričanje. Ena stran nas oči, hrepeneti po resnici in iskati jo, druga pa nas uči previdnosti in pridnosti. Oboje se lahko zanemari in tako greši zoper resnico.
Pamet zahteva, da naj imamo o vsaki resnici trdno prepričanje. Prepričanje se dobi z dokazi. Dokazi morajo biti tako trdni in močni, da jih ni mogoče ovreči. Ne dš, se pa dokazati vsaka resnica. Nekaj resnic — principov — mora vsakdo pripoznati. Contra principia negantem disputari nequit. Mnogo nejevercev si pomaga s tem, da tajč principe. Takim seveda ni resnica na mari.
Dosedanji razgovori so bolj pripravljali trezno in resno misleče bralce, kakor da bi kaj bili dokazali. Skušali so povzdigniti bralce na neko vzvišeno stališče, odkoder bi zamogli prosto razgledovati na vse strani človeškega mišljenja in spoznanja. Stavili so se jim pred oči razni nazori, ogledali so si ono stran našega spoznanja, na katero vplivajo bolj srčna nagnenja, kakor hrepenenje po resnici, današnji razgovor je odprl bralcu največi razdor v človeškem mišljenji, največja nasprotja. Videti je skoro bilo, da je pamet človeška razdrta in razkosana. A zraven sem pokazal ono središče, s katerim so zvezani vsi, še tako nasprotni nazori. To središče je resnica sama na sebi. Zdaj, ko smo si utrdili svoje stališče, nam se je razgovarjati o posameznih resnicah in sicer nekoliko obširniše*), ker le temeljito obravnavanje celotnih vprašanj zamore privesti čitatelja do trdnega Prepričanja. Najprej se bodemo pečali z glavnim prašanjem, ki mora biti podlaga raziskavanju bodisi o naši naravi, o našem namenu, o Prihodnosti itd. namreč o naši duši. Skušali bomo spoznati, kaj je duša in z božjo pomočjo bomo trdno, neovrgljivo dokazali, da je duša samostojno, netvarinsko bitje. S tem dokazovanjem bomo premagali materijalizem ali monizem, oni nazor, kateremu je najmanj za resnico, a največ za človeško poželjivost. — Podajmo se v novo raziskovanje ne, kot Pilat, s zasmehljivim prašanjem: „Kaj je resnica?" ampak svesti si, da je človekova naj višja čast delati za glavni blagor človeštva,
Zare8nico! '	Dr. Fr. Lampe.
Pogled na slovstvo.
Molitvenik za dečke. Zbral Franjo Marešič. Z dovoljenjem P^ečast. Ljubljanskega kapitelskega vikarstva. Ljubljana 1886 — 222 8trani sestnajstirke. Pa ravno taki molitvenik za deklice posebej.
Vsak novi slovenski molitvenik z nekim nezaupom vzamemo v roke ter glede na toliko število naših molitvenih knjižic, raznovrstnih sicer, a ne do cela izvrstnih, ^dihnemo: kaj pa spet ta nebodigatreba! Res, tudi v teh dveh knjižicah nismo jjdli ni« posebnega kaj, ampak reči, kakoršne nam podajajo tudi dosedanji naši otroški molitveniki: jutranje in večerne molitve, sv. mašo, spovedne in obhajilne
,	. *) Razodela se nam je želja, naj bi so ti temeljiti, času tako primerni „apo-
, Setični razgovori11 tako natiskovali, da bi jih bilo mogoče tudi odločiti od drugo
"Nne, komu posoditi itd. Radi vstrežomo tej želji ter bodo »razgoyori“ izhajali vselej na pol poli, s posebnim paginiranjem.
želji ter bodo v drugem polletji Vr.
molitve, dvojne litanije, križevi pot i. t. d. Nekatere prednosti nam je pa vendar-le priznati novemu temu molitveniku. Zraven lepega jezika nam zlasti to dopade, ker se je knjižica za deklice posebej tiskala z vsemi tistimi spremembami pri glagolih . . . , kakor jih za ženski spol zahteva svojstvo našega jezika. S tem je g. pisatelj zelo ustregel našim deklicam. Dopadajo nam tudi nauki, drobno tiskani ter pridejani zlasti mašnim, spovednim in obhajilnim molitvam. V stavku: „Pri sleharnem grehu povej tudi število . . .“ je morda po zmoti izpuščena beseda „smrtnem“. Tudi „spra-ševanje vesti" je boljše sestavljeno in primernejše, kakor v marsikaterem drugem našem molitveniku, kjer najdemo mnogokrat dokaj neopravičenih vprašanj, ki le begajo otroka, m pr.: „Ali sem ljubil Boga čez vse? Ali sem rad molil? Ali sem se posluževal božjih dobrot njemu v čast? Ali sem storil bližnjemu toliko dobrega, koliko sem mogel? . .Lična sta tudi tisk in papir. Cena je zelo zmerna, kajti izvod tega molitvenika, kojega priporočamo za otroke do dvanajstega leta, stane pri založniku, knjigovezu Ivanu Bonaču v Ljubljani, po različnosti vezanja 24—65 kr.
Želeli bi, da si naši založniki molitvenikov mesto dosedanjih običajnih, vže vse obrabljenih slik pri molitvah sv. maše in križevega pota preskrbe novih ter ličnejših. Tudi o sliki, kojo je g. založnik ocenjenima molitvenikoma na čelo postavil, moramo reči, da bi jo, (kakoršna je) jako lahko pogrešali.
A. Z.
Kako velja navieštati rieč božju propoviedju i katekesoni. Pastirski naputak za svakoga svečenika u pastvi. Zagreb. Knjigotiskara Karla Albrechta 1886. — Male osmerke 463 strani.
Dr. Josip Stadler, nadškof Sarajevski in metropolit vrhbosanski, je zares vladika poln apostolske vneme ter neutrudljivo delaven za dušni blagor slovanske Bosne. Vsak list „Srca Isusovega" nam to spričuje. Tudi ravnokar imenovana knjiga, V prvi vrsti namenjena dušnim pastirjem Bosne in Hercegovine, utegne posrednje ondotnemu krščanskemu ljudstvu v silno duhovno korist biti. V nji podaja namreč nadškof svojim mašnikom nauk: kako s pripomočjo pridige in kateheze ljudstvo podučevati v krščanskih resnicah. Po prisrčnem uvodu podaje vzvišeni g. pisatelj po P. Dupanloupu, škofu orleanskem, sestavljen „razgovor o pučkom načinu pro-povieda", obsegajoč jako poljudno spisano kratko homiletiko in obširnejšo katehetiko. Za tem podaje knjiga kratek „kueni ili obiteljski katekisam", kojega je prav spretno spisal bosenski škof P. Avg. Miletič, in naposled razpravo sv. Alfonsa Lig. „o potrebi molitve". — To važno knjigo bi tudi vsak slovenski duhovni pastir s pridom čital in z zanimanjem toliko bolj, ker jo je prevzvišeni pisatelj v tako prostem jeziku spisal, da je tudi omikanemu Slovencu razumljiv, kar naj spričujejo besede, s katerimi nadškof knjigo izroča svojemu mašništvu. Piše namreč: ..Glasoviti je biskup orleanski, pokojni Dupanloup, u svojem djclu „Entretiens sur la Prčdication populaire" objelodanio naputak za kler svoje biskupije, u kojem svim dušobrižnikom na srce stavlja ministerium verbi Dei... Sav taj naputak erpljen je iz dugotrajna izkustva, samoga biskupa Dupanloupa i njegovih župnika. — — Osvjedočivši se ja, da bismo i mi mogli tim dugotrajnim izkustvom jednoga od najodličnijih biskupa rimske cerkve i njogovih doista prerevnih župnika okoristit se: odvažih se taj spjs prevesti te Vam ga dati u ruke. Sto sam naumio, to sam i izveo. Njeke inanje važne stvari, kojo nemute smisla, izostavio sam, a inačo sam se točno držao teksta. Duh sveti, cujus mamiš non est abbreviata, oduševio i Vas na slična djela. Recimo sami sebi, što je sv. Augustin sebi govorio: „Quod hi potuerunt, cur non ego?" Niti oni nemogoše toga izvesti bez milosti Božje, a ni nam nemanjka ta milost' Mučio sam se i trudio prevadjanjem tega djela, i nišam žalio toga truda, jer je ‘z ljubavi k Vam uložen. Znate, kako čete mi se odužiti za tu ljubav? I nočju sam radio in danju, a Vi bar preko dana čitajte, da proučavajte taj spis te molite Duha svetoga, neka Vas poduči, kako da ili isto ili slično učinite u svojih župab' Tim čete mi preobilno nagraditi moj trud."	A. Z.
Založba ..Katoliške Bukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarne",
Odgovorni vrednik: Ant. Kržič,