1098
MILAN KLEČ, TAVLA
»Izjave in pesmi / slovo od poezije« je Milan Kleč zastavil motto svoje zadnje pesniške zbirke Tavla*; ničesar zunaj pesniškega tedaj; eksistencialnega, izpovednega; ostaja medij kot nosilec sporočila, poezija kot postopek, kot radikalen nadzor nad nastajanjem besed in verzov, pesmi in celotne »zgodbe« o pastirski-pesniški-koči.
Klečeva poezija v Tavli je anticivili-zacijska, antiintelektualistična, nemo-derna, neavantgardna; deloma preprosta, komunikativna, idilična in celo pastoralna, deloma folklorna, ekspresivna in v odtenkih mitska. Klečeva poezija je produkt psihofizičnega obredja, scenarija, dramaturgije; postopek kot kult nastajanja in iskanja magične moči besed: »v koči sem našel / dišečo mast, / torej mi je bila / dana možnost, / zaprl sem polkna / in se slekel, / pazljivo sem se / namazilil / po celem telesu, / vsak dan posebej, / tako ves gladek / in dišeč / sem se usedel / na stol, / roke sem položil / na kolena, / glavo sem nagnil / malo nazaj, / potem sem samo čakal, / menjavale so se noči, / jaz pa sem čakal / in čakal, / kot da bi bil to edini način, / da bi ukanil poezijo«, ali: »/.../ lotiti se bom moral / poezije, —- / vrnil sem se v sobo / in poiskal kovček, / kjer hranim / svilena oblačila, / ki se odevam vanje, / ko sedam za pisalno mizo, — /.../«
Poezija nastaja naključno, kadar sama hoče: ne da se je izsiliti; je izvabiti iz oklepa lastnih zakonitosti, prehiteti njene razvojne faze; od embria, latent-ne pričujočnosti v zavesti, do aktualizacije, udejanjenja, ubesedenja. Od tu pri Kleču taka »brezbrižnost« do ustvarjanja (Poezija se poigrava z menoj);
(*Milan Kleč, Tavla, Mladinska knjiga, Ljubljana 1981, zbirka Nova slovenska knjiga, urednik Janez Mušič, opremila Nadja Furlan, grafično oblikovala Edita Kobe, str. 85)
Marijan Zlobec
kot da ni potreben nikakršen napor, ker se poezija pač rodi sama iz sebe. Poezija v Tavli išče pravljično sceno spričo možnih metamorfoz lirskega subjekta, njegovih nekonvencionalnih leg in razmerij do sveta, a hkrati poudarjene samosmilečnosti, tudi ironične. Poezija je tudi realiteta življenja; medčloveška vez, jntimen stik, pobuda (Zakaj omenjam muce).
V ciklu Za muce dobiva Klečeva poezija opaznejše stilne premike v smislu eksotike (Tavla, Angeli, Angeli se ljubijo, Divji mak, Kdo so angeli) in etnoloških odtenkov (Sneg, Cigani na obali, Cigan in ciganka, Zvezde, Noč). Ciganski motivi kot metafora vesoljne ljubezni, elementarnosti nagonskega obreda, dopolnjujejo baladno, groteskno podobo sveta (Čoln plove, Ovca je ušla, Petrolejka).
Poudarjen motiv v Tavli je tudi ljubezen med moškim in žensko; individualno razmerje, s čisto prozaičnimi segmenti (Nežen sem, Petnajst let sem stara), a brez eksistencialno zavezujočih vezi, čeprav ohranja konkretizacijo in navidezno identiteto. Prava in edina pesnikova ljubezen je slej ko prej poezija sama.
Marijan Zlobec