ČRTICA
Morski Martin
Martinse je prevalil na trebuh. Drobna, vro-ča mivka ga je žgala po telesu in kujavo je dvignil glavo. Na veliki drobno pesknati plaži se je trlo kopalcev in vroče sonce na umitem nebu je neusmiljeno žgalo po razgaljenih telesih. Na modri slani gladini je bilo videti redko pose-jana trikotna bela platna ih vrišč tekajočih otročajev se je Martinu sitno zadiral v možga-ne. Nejevoljen si je podprl glavo, z dlanmi po-kril ušesa, pogled mu je obvisel nizko nad tle-mi. Nekaj deset parov kosmatih tac je burno poskakovalo med balinarskimi kroglami, vse naokoli so ležala moška in ženska telesa ter se potrpežljivo pražila . . .
Sunil je roke nazaj v mehko mivko in dvig-nil glavo. Deset metrov naprej v okrogli senci pod pisanim senčnikom je stal rejen možak. Živahno se je menil s čedno žensko razcvelih let. Najbrž glasno besedovanje se je izgubljalo v mrmrajočem opoldnevu. Moški se je zatem sklonil v pesek. Dvignil je zeleno steklenico, suho pljunil v drobnjak, se zravnal, namestil dolgi vrat zelenke na ustnice in močno poteg-nil. Zadeva je morala biti hudo ostra, grdo se je nakiemžil. Zenska si je s strogo kretnjo sne-la bleščeče naočnike in možaka prestrelila s strupenim pogledom. Martin je kar ujel, kako je ukazujoče skoviknila:
»Ne pij, nesreča! Bi rad nabiral rožice že pred kosilom?!«
»Har« si je rekel Martin, »madona, ga se-kira...«
Res je dobrodušni obilnež nejevoijen odsta-vil steklenico in jo jezen vrgel po tleh. Potem je dvojica po bledici sodeč izmenjala nekaj kratkih, lajajočih stavkov, kajti ženska si je na nos ponovno obesila naočnike, vzvišeno od-mahnila z roko ia veličastno užaljeno odnihala v neznano ...
Martin se je razgledal. Ja, takih prizorov je bilo tukaj še veliko. Tamle na primer so trije paglavci neusmiljeno lazili po očetu in mu te-meljito kratili njegovo časopisno uro. Človek je jezljivo opletal in deco odganjal, ženska pa mu je z visoko zavihanim nosom kokodakajoče solila pamet, naj za božjo voljo vsaj tukaj ne-koliko opusti natisnjeno čvekanje in si vsaj enkrat v letu vzame čas za svoje nedolžne otro-čičke .. . In nekaj naprej je ponižno čepeča kosmata, shujšana postava marljivo sestavljala podrt stol. Nad njim je v ukazujoči drži stala gospa močnih prsi in postave ter se prav go-tovo jadikujoče pritoževala, kako suha bradata reva spodaj ni prav za nobeno rabo ..
Iz vode je lezel za roke držeč se mlad par. Blaženi nasmeh moškega je Martinu razode-val, kako naivnež še ne sluti ničesar. Priliznje-ni nasmeh rjavolaske ob boku fanta je na ves glas trobental (oznanjal), kako vzhičeno člove-če še ni oblikovana osebnost, kako še ni do-živela zmajeve narave vladarice njegovega srca. Na pol zaslepljeni ljubimec je dekle ne-hote razigrano odsunil in čedno, rjavo obar-vano telesce je zgrmelo v vročo mivko. Po-valjana postavica se je bliskovito dvignila in v klasično oblikovani obraz svojega Apolona verjetno zabrusila divji in zelo sočno izbran izraz. Lepo oblikovana spodnja čeljust moške-ga je za trenutek pozabljeno obvisela globoko povešena, vse optimistične predstave o nežnem spolu pa so se pravkar podirale kakor natančno zadeti keglji. Hrast je vidno presenečen za-drhtel v temeljih ter boječe segel po nežni ro-čici. Martin pa je grenko rekel:
»Prva lekcija fant, prva ... Ni pa zadnja!«
Odvrnil je pogled na desno in potuhnjeno oplazil blizu ležečo lepotico v skromnem belem dvodelnem kopalnem kostimu. Od hudiča je bi-la! Neopazno je z očmi polzel od prstov na nogah k zlato valovitemu bogastvu, razsutem po pisanem vzglavniku:
»Samponi, šamponi,« je menil zaničljivo in presedlal na ogled oprsja. Hm ... Cedno napha-nega je bilo takole za dobro zajeto dlan. Na-dalje so bili zanimivo izraženi boki povezani s tanko belo vrvico in aaah ... dolge, slado-strastno oblikovane noge ... To bi vendar tudi vola premaknilo . . . In potem ko človeka osvo-jijo in izčrpajo,  ožamejo, ga pohodijo v prah,
si navsezadnje še norce brijejo iz njega. V Mar-tinu je naraščal potlačen bes, Sonja ga je vče-raj krivično zavrnila:
»In ti me vabiš v disco? To da je glasbeni klub? Tale zanikrna čumnata, tale zaudarjajoča Iuknja?!!«
>>Lokal je svetoval Brane . ..«
»Brane? Ta ničprida? Ti si še nikoli nisi znal izbirati poštene družbe! Saj ta človek spldh ne ve, kaj je dostojnost.« Oho! O njego-vem najzvestejšem in najboljšem prijatelju se tako ne bo govorilo!
¦>Branko je moj . . .«
»Brane gor, Brane dol! Daj no, bodi vendar dedec! Menda ne boš opolnoči skočil v morje, če ti bo Brane tako ukazal!?«
»Sonja! Brane je   . .«
»Mir s tem človekom, tudi slišati ne maram zanj . . .!«
In tako se je Martin hudo skujal... Na   zamašek  in   tik  Martinovega   obraza  je stopilo  dvoje  zagorelih   stopal   s   poslikanimi nohti. Blag, nežen glas zgoraj je dejal:
»Tinček ...«
Pohlevno je dvignil glavo in široko odprtih oči požiral čedna bedra, fantastične boke, za-nimivo nihajoče prsi in lep obraz, obkrožen z razkošno zlato grivo:
»A?«
»Tinček ...,« je počepnila lepotica, »saj si moj, ne jezi se ...« Potem se je vzravnala, sto-picnila dva koraka nazaj in lahkotno pomignila s kazalcem:
»Pridi, greva plavat.   .«
Martin je droban trenutek okleval, bistro po-gledal in živahno poskočil:
»Takoj, Sonjica . ..«
Z medlečim pogledom je Martin še ošinil bližnje kopalce in hitro stopil po sledi ženske v belih krpicah.
»Ej, ej, saj smo vsi skupaj malo trapasti... Za prazen nič se dajemo, za prazen nič ...«
Bogomir Šefic