Na stara leta — na zimo
, e rae spomin ne vara, bilo je tiste dni od sv. Boštjana do sv. Pavla. V/e vem, da, prav taeas je bilo, prav tačas. Najlmjši zimei: sv. Boštjan. sv. Neža, sv. Pavel so prišli v dožel, vender posebnega mraza pa le ni bilo. Pač pa se je bilo presukalo vreme po starem reku: nDan gor. snegpadol." Htfncano mnogo snega se je bilo naletelo, prav kakor poje pesen:
.,Pri nas je pa-lel volik sneg Vsakeinu možu do kolen: Zapadel je devet vasf, Devet vasi, sedem cerkvf."
Kdor je irael slabo streho, raoral ga je odmetati raz njo. drugače bi se mn bila lahko udrla pod sneženo težo. Toda ker je pritisnil jug, zdrčal je ponekodi sam s poslopij na tla.
Bilo je okrog devetih dopoludne. Stari Gabrovec, osemdesetleten možiček. stopal je počasi od Jarnejčevih proti sosedu Rokavuiku. Poredkoma je prestavljal stare noge ter se previdno opiral na palieo, brez katere ga nisi videl nikoli. Bil je uprav pred Rokavnikovim hlevom. Kar zagrmi nekaj nad njim in — piili, piih — vsul se je južni sneg s hleva. Starčka je malone podsuln. Vender vedel je, da je najrarneje, če se v takem slnčaji stisne k steni; zato se je skušal na-sloniti nanjo, pa kaj liočete, stare kosti so stare kostf, ni šlo tako liitro, kakor bi bil rad. Potem pa še tisti pnh — kar podrlo ga je. a padel je srečno v meliki sneg, ki je bil ž njim vred priletel ua tla. Bokavnikovi so baš tisti dan klali kravo na skednji poleg hleva. Ko so zaeuli, da je zgromel sneg s strehe. pritekli sn gledat, če ni kje kaj kvare Dapravil na bližnjem drevji. Toda sedaj zapazijo sta-rega Gabrovca, ki je kobaciil iz snega, in prestrašili so se ne malo.
—.*<  3  >~—
,,Ali vas je zelo, oee?-' izpraševali so v skrbeh.
^Eh, nič, sarao puh me je vrgel, nič hudega!   Oplašilo rae je pa,  kar se         & dii." — Potem pa si je oddilmil ter jel otepati svojo kapico stare noše, ker se je je bilo prijelo nekaj snega. MKaj se boš držal, kakor klup nagajivec beli," ošteval jo sneg,   »rad boš šel od moje kapice, rad, še premalo te bode, če prej ne, pri peči, bodeš vže videl."
,,Ali nam greste pomagat, oče Gabrovec, dimo srao zabodli," nagovoril je sedaj gospodar Eokavnik starčka.
»Tisto pa ne, Rokavnik," odvezal se je le-ta, flživine ne bodem klal nikoli, posebno pa še vaše dime ne bi mogel gledati pobite, saj je bila vender tako krotka in prijazna živaliea."
,,Oče, vidi se vam, da ste bili črednik, ker tako Ijubite živali. Mesarji pa se moramo klanju privaditi, zakaj Bog je tudi zato ustvaril živali, da bi bile člo-veku v jed," vraešal se je v pogovor klavec.
,,Ej, saj imamo od krav mleko, ki je najboljša jed na svetu — vsaj meni se tako zdi — čemn pobijati dimko," trdil je Gabrovec že vedno svojo, potem pa je zasnkal besedo na šaljivo stran: nToda kaj se bomo o tera pričkali! Veste, zakaj sem prišel k vam? Poslušajte povem vam:
,,Meni so sosedje pravili, Da ste vi prašiča davili. Bodi prašiS al' prasiea Men' spodolui se klobasica. Hop po njo, V vreSo ž njo!"
Čiste resniee mi niso povedali, ker ste zaklali dimko, toda brez kolin pa ne pojdem od liiše. Saj sem jih vže s tem zaslnžil, ker bi me bil skoraj sneg podsiil. Toda sedaj moram pa na gorko, kar tresti me je začelo; ej stara kri nič ne greje, nie. Veste, tudi gret sem se prišel k vam. Precej davi se rai je zdelo, da danes nikjer v vasi ne bo tako gorko v sobi, kakor pri vas, ker boste kuhali drobovje za klobase — zato sem prilezel semkaj. Saj me ne bote odgnali od lriše, kali?"
„0 tega ne, tega ne! gorkote pri nas, kolikor je poželite," kimal je Eo-karaik dobrovoljno možieku.
nOče Gabrovec. kmalu prideva za vami, a sedaj morava še pomagati klavcu," klicala sta za odhajalcem Eokavnikov Matijeek in Jakec.
BVže dobro, saj rad počakam," obrnil se je Gabrovec še jedenkrat, potem pa šel oprezno v bišo. Na skednji pa so klali dalje.
Gabrovec je počasi prikrevljal v vežo, šel naravnost v sobo ter sedel na klop prišlouivši hrbet k peci.
BAli bi pokusiii malo juhe, oče, danes sem jo vže skuhala, kaj niseni pridna?" ponudila rau je Eokavnica malico.
nBog ti povrni, Neža, julie pa ne bom: saj veš, da mi ni bilo nikoli nič do nje in da imara uajraje mleko. Toda sedaj nisera potrcben uobene jedi, komaj sem.odzajutrekoval," branil se je Gabrovec.
1*
nMleka vam tudi jaz lahko prinesem, imam ga lonček zavretega pri ognji. Tega pa res nečem, da bi vam danes kako ne postregla, ko koljetno. Saj je tak dan vsako leto samo jedenkrat."
In urno je skočila v kuhinjo ter se v hipu vrnila s skledieo mleka. iz ka-terega so se vzdigovale meglice sopare, znaraenje, da je bilo še prectsj vroče. Tako se je brzo sukala, da je v naglici zadela z durmi ob Gabroveevo koleno.
BKak6 sem vihravasta in neprevidna, ,še pobila vas bom," opravičevala se je. nKar tukaj na mizo vam bom postavila skledico, poglejte, žlica je vže notri, kruh pa tudi takoj prinesem. — N<\ mncek. pojdi vender izpod nog, saj vidiš, da se te ne utegnera izogibati."
nPreveč si postrežljiva,  Neža!   Nikar se zaine toliko ne trudi.  — Mucek
čenega   kruha.                                                                                   najstarejši  žlo-
vek v nji — bil je od svojega dvajsetega Ieta pa do pozae starosti vaški črednik. A ko se mu je nabralo le prevee let na hrbet, ko ni bil v hoji in tekanji več kos brzonogim ovcam in tudi ne pot-asneji govedi, ko mu je popolnoraa veljalo:
,,Nogp meni oslabule, Ušesa so ogluši>la .  .  .  :"
takrat pa ni imel nobene službe več. No saj si je bil vže toliko prihrauil, da rau ni bilo treba skrbeti za vsakdanji kruhek. Bival je, to se pravi spal je pri Jarnej-čevih, sicer pa je hodil po hišah v vasi, kamor se mu je poljubilo: vzprejeli so ga povsodi radi ter ga vselej povabili k skledi, kadar jih je naletel pri jedi. To so vsi sprevideli, da ne more delati, da je vže star, zatorej potreben podpore in nsmiljenja. Pa tudi zato je bil vsem Jjub gost, ker je znal katero ziniti. To ti je vedel res čisto vse. kakor stoletna pratika! No, pa ni čuda, če mu ni nikoli poišla
govorica, v kakili osemdesetih letih človek nekaj izkusi, vidi iu sliši. Karkoli je pogledal, pa je brž navezal kako staro zgodbo na tisto stvar. Recimo, da je na-nesla beseda na njegovo palico, takoj je jel pripovedovati:
nEj, moja greevka ,je vže marsikaj poskusila! Ono zimo — deset let bode vže od takrat, ali kali — namlatil sem ž njo dehorja, ki je hodil k Jarnejčevim krast kokoši. Nikoli vee ga ni bilo blizu smrdiiha. tako si je zapomnil raojo palico. Dobra palica, to! Za nobeu denar bi je ne prodal."
Ali kadar se je ustavil pred Jarnejčevirai vrati, skoro vselej je ponoviJ: nTa vrata so mi najljubša, kar jili je v vasi. Le poglej kdo letnico na njih •— 1819! Takrat sem bil pri sv. birmi. Še sedaj vem, da jili je delal Maselnikov Luka iu me vrezujoč številke opomnil: nDečko, le zapomni si: raene vže ne bo drugega, kakor prab. ia pepei, ta letnica pa bo še vedno na vratih. Vsaj ne boš pozabil, kdaj si bil pri sv. birmi." Pa res, marsikaj rai ,je vže padlo iz glave, to sem pa do danes obranil v nji."
Prav zaradi teh vrat z letnieo ga je pa tudi vleklo k Jarnejčevim. Ni bil iiamreč tam prav nie v rodu, ker ni bil domačin v tein kraji, ampak še otroka so ga prinesli le-sum roditelji, ki so mu pa zgodaj umrli. Odkar ni mogel vee pasti, napravil je pri Jarnejčevih ali Rokavnikovih, ali kjer vže bodi, kako lahko stvar, ker ni hotel zastonj jesti, dokler je koliekaj mogel gibati. Iu tako je prav, kdor želiš jesti, zasluži si, delaj! Saj pravi sv. Pavel: ,,Kdor ne dela, naj tudi ne je." A stari (iabrovec je pa res vže zelo obnemogel: roke so se mu tresle, zobe je izgubil, slišal iu videl je slabo, samo jezik mu je bil še precej dober — pa se vender še ni ogibal dela.
Toda njegovo najljubše delo bi bilo še vedno pašnja. Še zrairaj se je najraje meuil s tacimi otroki, ki so pasli, in jim razlagal, kam ne smejo goniti živine, ker rastejo ondukaj strupene gobe; ali jih je učil, kje je premočvirno, vzlasti ovcam, kakšna zelišča so škodljiva in sploJi vse, kar je vedel iz lastnega dolgo-letnega pastirskega živijenja. — Sklenil je pa svojo pripoved prav rad tako-le:
,,Še vedno bi rad pasel, ali — ne gre, pa ne gre. Pa saj me bo skoraj vzel k sebi Jezus, ki se iinenuje dobrega pastirja. ,,Dobri pastir" ne bode prezrl mene ubogega pastirja — upam, da me ne bode pozabil."
Takih besedij in takega kroja je bil toraj stari Gabrovee, a poglejmo, morda mu je pri Rokavnikovi peei dolgčas samemu. Kaj še! Komaj sta se z muckom dobro jela greti in gostiti z mlekom, vže sta prihrumela v sobo Mafcijček in Jakec:
nJej, jej, oče Gabrovec!1" naganjala sta ga, ,,jeli da nama bodete pomagali špile delati za klobase. Klavec pravi, da sva jih premalo narezala."
nTisto pa precej," nasmelinil se jima je starček prijazno. ,,kar nožek mi prinesita in zaeeli boderao. Pred poldnem ue bodete delali klobas, a dotlej jih napravimo toliko, da bodo preostajale."
nMirujta vsaj tako dolgo, da oče mleko snedo," pokarala je inati sinova, vstopivši ob zadnjih besedah v sobo. ,,Oče, le snejte poprej, za špile se nič ne mudi, sarao sitna sta in nestrpljiva."
HPa res, kdo se bode še jedenkrat pripravljal!" In Gabrovec je nagnil skle-dico in jo izpraznil; tako je ustregel gospodinji, otrokoma in sebi, samo mucek je gledal.   ,,l)obro je bilo mleko, Neža, Bog povrni stotero. Saj pravim, kar sem
—.¦<  6  >¦.—-
vže tolikokrat rekel: Kadar mleka ue bodem mogel več, takrat bomo pa šli" . . . Potem je pa tako hitel rezati špile, kakor bi mu bilo slo za glavo. Eešil ju Ma-tijčka in Jakca iz zadrege: klavec ni porabil vseh špil.
,,Bodo pa za drugo leto; redno je prijetneje, ee je kake stvari preveč kakor ee je je komaj za silo ali fie je je premalo," menil je Gabrovec ter svetoval Ma-tijčku, naj jih shrani Da polici.
Ta dan je bil Gabrovec zadnjikrat pri Kokavniku. Njegova slutnja namreč, katero je bil izrekel glede mleka, bila ni prazna. Zakaj glej, teden pozneje se mu je res mleko uprlo. Ali mu je strali škodoval, ker ga je sneg prestrašil, ali se je pre-hladil, ker je šel od gorke Rokavnikove peči na veter, ali si je s čim drughn nakopal bolezen, znano ni. Pa saj ni bilo treba posebne bolezni, starost je vže saraa bolezen. In kakor venao, da se bode približala zima in da bode zamrlo vse življeuje v prirodi, kadar pobeli sneg polje in hrib, tako tudi človeku kažcjo suežnobeli lasje, da se je postaral in da bode umrl. No, stari Gabrovec je dobro poznal ta znamenja in vže dolgo se je nadejal, da ga pokliče nebeški pastir k sebi, to zimo se je pa res preselil k njemu. Mleko mu ni vee dišalo, drugega tudi ni mogel uživati, zato mu je bilo kot nekdanjemu eredniku odločeno mesto na nebeškem, prebogatem pašniku, kjer se lahko živi brez zemeljske hrane.
Tudi nam se bode ob uri, katere ne vemo — morda vže v mladosti — reklo: ,,Prišla je tvoja zima — starost. pojdi s sveta!" Da bi \e bili takrat pri-pravljeni in bi vže poprej veasih malo pomislili,  kaj je to:  starost — zima !
Kajtimar.