Leto 26                   ANGELČEK                Stran 101
Stric Peler:
Naš petelin in vrabci.
Hl Ri9 ikeriki-i-i-i! — Kikeriki-i-i-i!! — jijP JOH;         Hej! Ali ga ne slišite, aili ga ne vidite
Isamii?! tega gospoda? To vam je pravi pravcati po-stavljačl Kako pokoncu hodi, kako polagoma stopa, kakor kak vojskovodja pred svojo armado, No, saj jc pa tudi lahko ponosen na svoj visoki stan in na svojo veliko oblast ta kokodaj. Vse dvorišče in ves prostiani vrt za hišo noter gor do meje, kjer rastejo spomladi zvončki, trobentice in ncdolžne vijolicc, vse je pod njegovim nadzorstvom. In na tem pro-storu vlada on kraljevski, strogo siccr, toda pra-vično.
Vsako jutro, ko se prične tam onstran Čraivca daniti, se že zbudi naš petelin. Oprezno pogleda okrog sebc, če je še vse p© starem, strese se, zatre-peta s pcruti in — kikeriki-i-i-i! se razlegne daleč, daleč naokoli. Takoj nato se pa oglasi sosedov pe-tclin in nato vsi drugi, lcpo po vrsti, kar jih je v vasi. Kokoši se začno premikati in kmalu poskačejo z gredi na. dvorišče. Tam se prične potem iznova všakdanjc življenje ifl gospodarstvo našega mogoč-nega petelina.
Ah, kako pa tudi pazi naš petelin na svoje podložnice in podložnike! Na celo kopo kokoši, ja-rec, koconogih kokelj in razposajenih piščancev. Bog ne daj, da bi se kateremu njegovih ljubljencev zgodilo kaj hudega! Ako le kaka kokoš ali kako pi-šče nekoliko zakriči kje v kotu, brž je petelin zraven in natanko preišče, kaj se ie zgodilo. Čc se stepeta dve kokoši med seboj, hitro priteče zraven in takoj ugane do pičicc vse, kdo je začel prepir. Hudp okrcga eno kokoš in, čc še to ni dosti, jo pa za kazen šc okavsa, da je grdo. To pa stori le zato, ker mu je veliko na tem, da so vse kokoši dobre, pridne in po-štene, kakor je on sam. Red in mir hoče imeti v svojcm kraljcstvu.
A doma si že napravi nas petelin mir. Toda s
Stran 102                ANGELČEK                   Leto 26
tujci je drugače. Posebno enega sovražnika ima, ki ga menda ne bo nikdar ukrotil. Kaj mlslite, kate-rega neki? — To so vrabcl, tisti vlačugarji, pored-neži, i\eubogljivci, nevoščljivci, kričači, potepuhi, ki ne delajo nič drugega kakor kradejo, dražijo in vpi-jejo nad vsakim, ki &e jim le bliža: Živ, živ! Ali si živ? AH si še živ? Živ sem, živ! — To so tisti so-vražniki petčlinovi, da jih ima v želodcu: jeze ga pri vsaki priliki. Pa kako bi tudi ne jezilo našega pete-lina-poštenjaka? Poslušajte!
Moj očc so naredili iz ploščevine velikega pe-telina, lepo ponosno stoječega, z velikimi ostrogami na nogah, s širokim repom in z visokim grebenom na glavi — prav takega, kakršnega vidite na kakšnem zvoniku, Nato so ga lepo pobarvali, da je bil prav podoben našemu petelinu, in ga pritrdili z debelim drogom vrh hlevne strehe, — Naš domači petelin je v&e to videl in nekako ponosno se je oziral na svojo podobo vrh strehe, ki se jc sukala v vetru in svetila v pomladanskem solncu — češ: glejte, glejte, tisto sem pa jaz!
A ti preklicani vrabci so kmalu skazili petclinu samoljubno -veselje. Pa zakai? —
Vsako jutro so natresli mati perutnini poln pe-har žita. A preden so prišle kokoši s pctelinofn k žitu, je bilo že vse polno vrabcev ondi. Pctclin pa — ne bodi len — brž nadnje, in raztepli so se na vse strani. To pa ni bilo nič povšeči vrabcem. Skle-nili so, da se maščujejo nad petelinom. Izpazile so njih modre glavice, kako gleda gospod petclin s.po-nosom na svojo podobo vrh strehe in kako se iz-prehaja nato ošabno sredi svojih podložnikov po dvorišču, To so si dobro zapomnili.
Ko se nckega jutra pctelin zopct izprehaja po svoji stari navadi po dvorišču, pogleda tudi samo-zavestno na streho — na svojo podobo. »Tisti scm pa jaz!« Toda — kar zasliši s strehe sem hrupen ptičji smeh: »Hi, hi, hi, hi-i!« Natančneje pogleda. In kaj vidi? — Na strehi cela jata vrabcev, ki se zvirajo po petelinu vrh strehe, uganjajo burkc in kričijo na ves glas. Eden se vscde petelinu na hrbet,      ,
Leto 26___________ANGELČEK_________Stran 103
drugi se skobali na petclinov rep in gleda zaničljivo dol, kjer stoji petelin ves trd od jeze... A vrabci priletavajo »e vtedno odl vseh strani in kriče: -»Hi, hi, hi!! — Ali si ti živ? Ali si še živ? — Živ, živ, živl — Nisi živ! — Nisi ži-i-iv!!« — To je bilo pa veiidar petelinu preveč, Osramočen pobegne z dvo-rišča in se skrije v drvarnico, Ondi ostane skrit ves ' dan, noter do večera. Nič več ni rekel: »Tisto scm pa jaz!«
Petelin je od ondaj jezen na vse vrabce. Gorje, če mu katcri ptide pod kljun!