|ilia|« vsak Cetrtfh pop.; » »luto n prnsnlke dan puprvl - Uredaltlto: L]ubl;«na, Mlkloli-t«vn c. - !VcIr»nklrono pismo »« ne ipre;«tn<<|o I^otamesna »levllha Din i-5o - Cen«*: »n i t»«es*?c. D n »•-, xu Cetrl lelo Din 15--, » pot .etn Din J« r.u Inutrnulvn Din 7-- (me*eCno> - Oolnu: po d««nvoru ti Otjlasl,. reklamacijo In narofn>nti n« iiprnvo I MikloilCeva cesln (palufn 1><-Ui v«. w <- vhorn c«> || I. nadslropfft — )ugČe gledam vse te lxrezeksistenčne ljudi, ki tudi nravstveno do najnižje točke propadajo, pa pomislim, da bi jim bilo vsem pomagano, če bi odpadla nanje samo ena desetina tega, kar imajo drugi preveč in kar žrtvujejo nepotrebnemu luksusu, potem se mi zdi, da moram bridko obsojati tudi samega sebe.« In prav v tem je problem: kako naj mi kristjani vero, ki jo nosimo v srcu, in načlla, ki jih poudarjamo z ustmi, udejstvimo v praktični ljubezni do bližnjega, v borbi za socialno pravičnost, v delu za blagor trpečih bratov, v izpolnjevanju Kristusove zapovedi dejanskega bratoljubja? Kajti če ljudje« — tako pravi dobri katolik Frankenberg v reviji Allgemeine Rundschau od 7. decembra t. I. — »vidijo, da ti propoveduješ in izpoveduješ vero ljubezni, sam pa si brez ljubezni in ti ni mar za gorje tvojega sobrata, potem se ne smeš čuditi, če bodo o tvoji veri sami začeli dvomili in se obrnili drugam, kjer kažejo zanje več zanimanja nego ti. Tak je pač človek.< Ko se bo glas božičnih zvonov razlegal po deželi, naj se vsak od nas resno zamisli v to veliko vprašanje: Kaj po-menja blaga vest, ki so jo ob rojstvu božjega deteta oznanjala nebesa, da naj vlada bratovski mir med ljudmi na zemlji? Kaj smo mi storili in kaj delamo, da bi se ta mir ustanovil, da bi zavladali med nami pravični odnošaji, da bi ne izkoriščali drug drugega, ampak si med seboj pomagali, tako da bi imeli vsi ob poštenem delu zadosti? Kaj smo doprinesli in doprinašamo, da se v vsakem človeku obvaruje njegovo človeško dostojanstvo? Gotovo se je storilo in se stori od blagih src, požrtvovalnih javnih in socialnih delavcev, od gorečih duhovnikov, od cerkve in posameznih organizacij veliko. Moderne socialne razmere so pa take, da je vsega še premalo. Treba nam je napreči vse sile, se do zadnjega žrtvovati, se iznebiti zadnje sledi grešne brezbrižnosti, koinodnosti in mlačnosti ter z uprav apostolsko ljubeznijo iti na vseh poljih na delo odrešenja od socialne bede in moralne propasti, ki grozi moderno družbo uničiti. Na to nas letos s posebno resnobo kličejo božični zvonovi. Proletarski umetnik — Nexo. Šestdesetletni Martin Andersen Nexo spada med največje delavske pisatelje. Njegove povesti in romane preveva ljubezen do delavskega razreda, kot delavec je tudi sam živel, zato pozna boje in krivico, ki sc delavcem godi. Bil je raz-našalec časopisa, pastir, kmetski hlapec, čevljarski vajenec, zidar, obenem pa je °biskoval ljudsko visoko šolo in je dobil mesto učitelja. Učil se je ponoči in ra-stel in tako je dal delavskemu razredu kar še nihče pred njim ni dal. Ta veliki Danec vstopi prihodnje leto na slovenska tla, kajti Krekova knjižnica bo izdala zbirko njegovih proletarskih novel, biserov, ki ganejo do srca in vpijejo do neba. Te njegove povesti mora imeti vsak slovenski delavec, kajti trpljenje, popisovano v njih, velja tudi za nas, saj je trpljenje proletarskega razreda povsod enako. Naj nam bo v’uteho in v pogum in naj nam odpira oči. Videli bomo, kar še nismo videli, le čutili morda. Nexojeve novele so umetnina, svetovno priznana, zato bo zbirka tudi v kras vsaki knjižnici. Naj ne bo delavca na Slovenskem, ki bi ne imel te knjige, ki jo dobiš 1. aprila, če začneš s 1. jan. plačevati po 4 Din na mesec. Delavci, vstopajte v Krekovo knjižnico! Delavci, segajte po svoji knjigi, ki je iz vas in za vas napisana. Bodimo zavedni in pristopimo h Krekovi knjižnici Delavske založbe v Ljubljani! Delajmo zanjo! Agitirajmo! Kajti visok je naš cilj: proletarec imej proletarsko knjigo! Pravica le zmagala! Meseca septembra je poročala » Delavska Pravica« o pokretu pohorskih lesnih delavcev, zaposlenih pri kapitalistični družbi, lesni industr. Avg. Losch-nigg, za ureditev delovnega in mezdnega razmerja. Ker se kapitalistična družba protizakonito ni odzvala pozivu g. inšpektorja dela v Mariboru ter se ponovno ni udeležila na zahtevo delavstva razpisane razprave v svrho ureditve vseh visečih vprašanj med delavstvom in družbo, so bili zastopniki delavstva na zadnji razpravi primorani naprositi g. inšpektorja dela, da uporabi napram kapitalistični družbi zakonite mere. Družba je s svojim postopanjem naravnost briskirala veljavne državne zakone in državno oblastvo. Zapisnik pregovorov z dne 4. septembra t. 1. na inšpekciji dela v Mariboru se glasi takole: Zastopniki delavstva zahtevajo: 1. G. inšpektor dela naj z ozirom na dejstvo, da se g. Loschnigg ponovno ni udeležil pogajanj, postopa napram njemu v smislu čl. 23. odstavek drugi zakona o inšpekciji dela. 2. Ker je ]>odjetje g. A. Loschnigga v smislu čl. 1. zakona o zaščiti delavcev izrazito industrijski obrat, se naproša g. inšpektor dela, da so uvede v imenovanem podjetju v smislu čl. t>. zakona o zaščiti delavcev brezpogojno normalni osemurni delovni čas. G. inšpektor dela se poziva, da ukrene vse potrebno, da se v smislu zakonitih predpisov uvedejo plačilne ku- j verte. ! 4. V smislu dogovora z dne 7. novembra 1928 se je g. Loschnigg zavezal, plačevati vse socialne prispevke in davek na ročno delo v celoti sam brez odtegljajev delavskih mezd. Zastopniki delavstva ugotavljajo, da se la dogovor ne izvaja v celoti. •r>. Zastopniki delavstva zahtevajo, da se v celoti izvaja čl. 11541) občega državljanskega zakonika. 6. Zastopniki delavstva žele, da se v svrho popolnoma jasne ureditve vsega delovnega oziroma mezdnega razmerja in v izogib nepotrebnim sporom med delavstvom in podjetjem, uredi celotno delovno oziroma mezdno razmerje s posebno kolektivno delovno pogodbo. (Ta je podjetju že predložena.) 7. Zastopniki delavstva izjavljajo svojo pripravljenost, se v vseh perečih in delavstvo zadevajočih vprašanjih s podjetjem razgo var jati v cilju prepotrebne točne ureditve delovnega in mezdnega razmerja ter v svrho odstranitve vseh bodočih nepotrebnih sporov.* Zaključeno, prečitano in podpisano. O. inšpektor dela je zakonito utemeljenim zahtevam delavstva ugodil in postopal napram družbi v smislu zakona. Družba pa se nalogu g. inšpektorja dela ni pokorila, ampak se je pritožila na ministra za socialno politiko in narodno zdravje. Te dni pa je bila organizacija obveščena o sledeči dokončni rešitvi delavskih zahtev. P. n. Avgust Loschnigg, lesna industrija, Sv. Lovrenc na Pohorju. Z ozirom na Vaš priziv z dne 20. septembra 1929 proti tuuradnemu odloku z dne 14. sept. 1929, štev. 1436, je g- minister socialne politike in narodnega zdravja z dne 2. dec. 1929, štev. 72248 izdal rešitev: Oblastna inšpekcija dela v Mariboru je s svojim odlokom z dne 4. sept. 1929, št. 1436 izdala podjetju Avgust Losch- nigg, lesna industrija iz Sv. Lovrenca na Pohorju, odlok v smislu katerega ima podjetje izvršiti izvestne stvari v pogledu zaščite delavcev v tehničnem oziru. 1. V Vašem obratu imate takoj uvesti osemurni delovni čas, ker je Vaš obrat v smislu čl. 1. in čl. 6. odstavek 2. zakona o zaščiti delavcev smatrati za industrijsko podjetje. 2. Uvesti imate takoj izplačilne kuverte, na katerih naj bode natančno razvidno, koliko je dclavec zaslužil in kaj se mu je odtegnilo. 3. Brezpogojno imate izvršiti obveze glede plačevanja socialnih prispevkov in davek na ročno delo, kakor je bilo to sklenjeno v smislu dogovora z dne 7. novembra 1928. 4. Da imate v celoti upoštevati člen 1154 b občega drž. zakonika. 5. Vsako preko 8 urno delo morate plačevati s 50 odstotnim pribitkom v smislu čl. 10. zakona o zaščiti delavcev. Proti omenjeni naredbi se je imenovani pritožil s prošnjo, da sc ista ne dovoli izvesti iz razloga, da nc more delati 8 ur dnevno zbog tega, ker je njegovo podjetje izpostavljeno vremenskim prilikam, da so žage na vodni pogon in da pozimi in poleti primanjkuje vode. Pripominja, da se tnora v njegovem podjetju delati vse ob lepem vremenu in prosi za 10 urni delavnik. Razlogi: Po razmotrivanju naredbe Oblastne inšpekcije dela in vseh spisov in po pre-motritvi pravočasno iznesene pritožbe pod št. 2118-29 sem našel: Ako po čl. 14. zakona o inšpekciji dela oblastni inšpektor dela pri pregledovanju podjetij najde, da so v delavnicah, stanovanjih ali v drugih prostorih, kjer so zaposleni delavci, nedostatki po čl- 9. tega zakona ali da so ti prostori iz higienskih ozirov za življenje in zdravje delavstva škodljivi in neodgovarja-joči, ima pravico, naložiti lastniku podjetja, da izvrši vse naredbe, katere smatra inšpektor dela potrebnim. Ker so navedene odredbe v naredbi .oblastne inšpekcije dela v tem konkretnem slučaju povsem v duhu zakona in v pritožbi izneseni razlogi neumestni, se ima naredba uveljaviti in pritožba Avgusta Loschnigga, lesna industrija, kot neumestna zavrniti. Na podlagi člena 22. zakona o inšpekciji dela in zakona o taksah je podpisani minister socialne politike in narodnega zdravja rešil: da se naredba Oblastne inšpekcije dela od 14. septembra 1929, št. 1346, nanašajoča se na podjetje Avgust Loschnigg, lesna industrija, uveljavi, a pritožba kot neumestna in nedokazana zavrne. Rešitev z vsemi spisi ae vrne inšpekciji dela radi nadaljnjega zakonskega jiostopka. Rešeno v ministrstvu socialne politike in narodnega zdravja 2. decembra 1929 št. 72248 v Beogradu. Minister socialne politike in narodnega zdravja: Dr. Drinkovič s. r. — Šef odseka za Inšpekcijo dela in parnih strojev: Dr. Mario Krmpotič s. r. — Šef Inšpekcije dela: Ing. Šorli, s. r. Organizirano delavstvo, ki se je zoperstavilo izkoriščanju in izmozgavanju od strani kapitalistične družbe, zahtevajoč od družbe spoštovanje in izvajanje veljavnih državnih zakonov, je zmagalo. PRAVICA MORA ZMAGATI! Jugoslovanska strokovna zveza. Viničarji. Vesele božične praznike in srečno novo leto vtem, elanom, odbornikom in zaupnikom in prijateljem »Strokovne zveze viničarjev« želi — načelstvo. Seja strokovnega odbora se bo vršila 5. januarja 1930 ob 9. dop. v tajništvu centrale »Strok, zveze viničarjev« v Ljudskem domu. Dnevni red: 1. Dele in položaj organizacije v preteklem letu. 2. Gospodarstvo in uspeh fondov. 3. Raznoterosti. V smislu pravil SZ V, tvorijo strokovni odbor predsedniki, tajniki in blagajniki vseh skupin. Zato je pričakovati, da bodo na tej seji zastopane prav vse skupine. Podrobnejša navodila v okrožnici. Načelstvo. S rt ai i ' in, Zj* *) Za nas viničarje bodo le takrat prišli boljši časi, kadar se bodemo vsi zavedali, da sloga jači, nesloga pa tlači, ter bomo z geslom vsi za enega, eden za vse, se strnili v svojo strokovno organizacijo, v kateri bodemo, ne samo iskajoč sebe in samo svojega profita, se vsi podredili le koristim skupnosti. Ko borno znali povsod enotno, brez oklevanja nastopiti za svoje pravice, v borbi zanje se žrtvovati in trpeti. Ko bo izginil iz nas vsak strah pred gospodarjem, radi naše splošne revščine, ali ker smo morda umazani delavci. Ko bomo vsi pravilno pojmovali svoj viničarski red ter borno njega izvajanje dosledno povsod zahtevali. Ko bomo vsi razumeli, da ni zmage brez borbe, čim hujša je borba, večja je zmaga. Ko bo vsaj med nar-širni viničarskimi družinami povsod nastopilo medsebojno zaupanje n neomajno stanovsko bratstvo, da ne bo tolkel tovai-riš tovariša, ga izpodrival in mu škodoval kjer bi le mogel, Ko nas bo objelo prepričanje, da smo vsi enaki, vsi trpini, do mozga utrujeni in iztisnjeni, zato ni eden več kaker drugi, čeprav se morda trenutno kateremu boljše godi. Ko bomo zbrali vse svoje gospodarske sile, jih združili v enoto v naših zadrugah in v ustvaritvi medsebojne samopomoči v stiskah bolezni, nezgode in starosti. Le po tej poti more priti resnično dobro za nas. Kdaj pa to dobro pride, kateri č?is, je odvisne le od nas samih, kolikor smo vsak v rebi dozoreli za te boljše čase, aii kolikor smo izobraženi in tako sposobni tim prej se osamosvojiti z sedanjega obupnega stanja. Naša izobrazba pa mora biti predvsem delavska, mora biti krščanska. Ne iščimo pa je nikjer drugod, kakor v naših strokovnih organizacijah in v našem tisku, ker je drugod ni. Kdor ne čita »Delavske Pravice«, »Ognja«, ne mara za naše knjige, ne pristopi h »Krekovi knjižnici«, ta si ne bo pridobil samozavestne prave delavske izobrazbe, ki vodi k zboljšanju, ampak vzgojil se bo polovičarsko ir kompromisarsko, na škodo sebi in vseh delovnih stanov. Tovariši! Stojimo pred novim letom. Kako smo uredili ndi tedenske naročnine za viničarsko »Delavsko: Pravico«? Od nekaterih skupin se jih je priglasilo' lepo število, druge pa še čakamo! Pomislite! Dvanajst dinarjev v celih šestih mesecih, če jih imamo je toliko, kakor če jih nimamo-. Kaj si moremo za to vsoto kupiti vsakdanjega? Skoraj nič! Naš časopis, pa bo prihajala v naše hišo redno vsak teden. prinašal bo novice, poučne članke, razprave, ki nam bodo v pouk in bodrilo, vsem starim in mladim. Kapitalisti ne bodo naročali in razširjali delavskega časopisja nikoli, ni med njimi nobenega tako nezavednega kempanjona. Tako bi moral obratno vsak delavec naročati le svoje časopisje in nikoli ne kapitalističnega časopisja celo podpirati s tem, da ga plačuje. Borba za pravice. Jeruzalem. Nagrade 100 Din od orala vinograda so na posredovanje »Strokov, zveze viničarjev« debili tov. Cimerman, Balažič in Grmič, kateri so kot viničarji služili pri g. Tiirstu ter so se to jesen odselili. Zavrče. Od kar obstoji skupina strokovne organizacije pri nas, so zavediiejši viničarji začeli dvigati glave za svoje pravice, posebej pa za izvajanje viničarskega reda. Viničarji tukajšnejga graščaka gosp. Ulma beležijo letos več takih gibanj, katera bi imela popoten uspeh, ako bi vsi viničarji, ki so v službi pri g. Ulmu, bili solidarni med seboj, če bi ne bilo uskokov za štamprlčke šnopsa. Sedaj je ponovno centrala SZV predlagala gosp. Ulmu, naj vendar uredi z viničarji službeno razmerje po sedanjem viničarskem redu. Graščak g. Ulrn je nato odgovoril, naj mu centrala SZV sporoči zahteve viničarjev. Takoj se je odposlala obširna spomenica, v kateri se zahteva: 1. Vrnejo naj se vsem viničarjem stare viničarske knjižice, da si na podlagi teh nabavijo nove, sedaj veljavne. 2. i e določbah viničarskega reda naj se sestavijo vsem viničarjem pismene pogodbe. Važna je ta točkai radi deputatne zemlje viničarjev, katerih zemljo je leta 1921 g. Ulm po večini izročil agrarni re-foniii, kateri sedaj viničarji plačujejo davke in najemnino in se hoče ta zemlja sedaj še upoštevati kot deputatna po viničarskem redu, kar ne more nikakor zakonito veljati. Spomenica takim dejstvom ugovarja, kakor se tudi opira na slabo kvalitete haloške zemlje, na kateri se toliko sploh ne pridela, kakor predvideva vini-čarski red. 4. Ker so viničarji g. Ulma v vsej okolici denarno najslabše plačani, delajo brez vsake pijače sploh, se upoštevaje ugodnosti drv, pobiranje sadja in grozdnih tropin, zahteva povišek denarne plače od 5 na 8 Din pri navadnem delu, pri težjih delih pa 25% več, kakor to določa viničarski red. Zahteva se opustitev vseh šilcan in zmerjanj viničarjev, da se do dne 29. dec. t 1. izplača nagrada viničarjem za I. 1929 in spravi celotno službovanje v sklad s predpisi viničarskega reda. K pogajanjem se naj piltegne zastopstvo viničarjev in predstavniki SZV. Spomenico s pooblastilom izročitve g. Ulmu je poslala centrala tajniku skupine na Zavrču tov. Bombeku. Naročilo se je, da spomenico lastnoročno podpišejo vsi viničarji. Tukaj se je pa spet pokazala tista nesrečna pregreha, ki nas prodaja v suženjstvo. Osem viničarjev je podpisalo, scdein pa ne. Čudno je to, da so med temi sedmimi tudi taki, ki ravno najbolj in vedl-no zabavljajo čez gospodarja in razmere, sedaj pa, ko je treba, da se temu cdlpo-more, so se pa umaknili in skrili. Spomenica je bila 16. t. m. izročena g. Ulmu. Naša borba je pravična in zakonita, zato se ničesar ne bojimo. Obžalujemo samo tovariše, ki kršijo našo enotnost in nam še celo vpadaijo v hrbet. Deset let. Na praznik Sv. Štefana leta 1919 se je vršil prvi sestanek za ustanovitev Strokovne zveze viničarjev v gostilni g. F. Pihlarja v Rado mer ju pri Ljutomeru. Letos obhajamo torej deset let boja in truda z zadovoljivimi uspehi. Živeli viničarji! Živela Strokovna zveza viničarjev! Živela Jugoslovanska zveza! Vsem svojim čitateljem m naročnikom $eli „*delavska 9ravica“ vesel in blagoslovim ‘Do&tč Krekova mladina. Centrala Krekovih družin s Centralo krekovk in Vrhovnim stanom Borcev želi vsem tovarišem in tovarišicam vesele božične praznike in srečno novo leto! »Država premalo stori za nas; država nas mora varovati; poslanci se morajo potegniti za nas uboge trpine; zakoni se morajo prenarediti« itd., se čuje za vsakim plotom. Reveži! Ko bi vedeli, kako slab stvor je liberalna država, v kateri žive, ko bi se zavedali, kako »brez jadra«, »brez krmila« tira svoj čolnič dalje brez namena in brez pravih sredstev zanj, potem bi ne govorili tako. In ko bi poleg tega še znali, kako neznatna, malo pomenljiva oseba je kak poslanec v tej državi, uboren delček z enim glasom v velikem številu, odvisen pri svojem delovanju od vsega prej nego od svojega prepričanja, potem bi pač drugače sodili. Spoznali bi pa tudi, da bi jim vsa državna pomoč ničesar ne mogla pomagati, dokler se sami ne iz-_premene. Ra^videli bi, da jim je najprej treba po lastnih močeh stvoriti živ državni organizem s tem, da se med seboj organizirajo, drug ob drugega naslonijo, drug z drugim čutijo, drug drugega podpirajo in tako stvorivši po stanovih, po slojih, po narodih čile, zavedne o-r^a-j nizme, organizirati državo, t. j. v mehanično razmetane množice vdihniti dušo in življenje. (Janez Evangelist Krek 1. 1894.1 Jože Bor: V vozu. Vsak dan opoldne je vozil ta avtomobil, ki je stal sedaj pred cerkvijo, da odpelje iz Ljubljane, in je (bil edina vez vasi z mestom, oddaljenim pet ur, pet dolgih, pet trudapolnih ur v hribe in doline po slabi cesti. Tudi vožnja ni bila brez trpljenja, gorje mu pa, ki je moral stati zadaj pri vratih, pri katerih je pihalo in cvililo, ko je drvel avto po sneženi, voženi poti navzdol in nazvgor. Stati je moral revež in srečen bi bil, če bi se mogel za hip oprijeti mrzle kljuke na vratih. Toda to ni bilo mogoče: butalo je in premetavalo in strah bi bil, da se vrata nenadno odpro. Vrglo bi človeka iz voza, bogvekje daleč bi obležal v mrazu in snegu. Ivan se je napotil, in ženo je vzel selboj, v mesto, da bi nakupil otrokom: jaslice bo postavil, Marijo z Jožefom in Jezuščka na slami, okrog pastirčke in ovce, nad hlevom prejasno zvezdo božično, tam daleč na hribu Jeruzalem in pot navzdol, po poti pa bodo šli sveti Trije kralji, vsak dan bližji svojemu Odrešeniku. Lepo bo postavil in otroci bodo molili in se križali, zvečer pa bodo peli litanije in stari oče jo bo na zadnje urezal: Glej, zvezdice božje migljajo lepo... Ženo je vzel seboj Ivan. Da bo pomagala pri izbirkih, ker ženska je ženska, mehkega srca, pobožna in dobro razume, kaj je lepo in kaj je daleč od svetega. »Pa podvizajva se, podvizajva, avtomobil ibo poln, slabo vreme je in mraz, čisto zadaj bova stala, premražena bova v mesto prišla.« In sta hitela in sta res našla prostora. In bil je že v avtomobilu župan in pisar njegov, uradna dolžnost ali ka-li ju je klicala v mesto, in bila je jerbasarica Mica, cajne je v mesto nosila poleti, po zimi pa jajca, ko so dražja, in bil je davkar, ki se je vsako soboto vozil v mesto, mendž je nekje pregloboko pogledal v oči in se mu je zadrlo, pa mu ni bilo več pomoči, in bil je cerkovnik Gašper. Ni kar tako, ob sobotah je težka reč, a do zvečer bo že nazaj v Rakitno, da bo svete pesmi prepeval z dekleti. In Ibila sta še dekle in fant in mati z otrokom, tiho so ždeli spredaj, le otrok se je oglašal: »Mamica, pelala, pelala, avto,« in je mati solzila vanj. »Mraz je, mraz,« je zatrdil župan, rdečeličen okrogel možak, in se je tesneje zavil v svoj ovčji kožuh. »Da, da, gospod župan!« je pritrdil pisar in si puhal v prste, »gorje jim, ki nimajo strehe in so revni.« Postrani ga je pogledal župan: »Ti jo pa imaš, kaj, streho in bogat si, ko pšenična njiva, ha, ha!« »Nisem mislil tako; hotel sem reči, lepo pod streho se vozimo, ko jih tisoče po svetu hodi peš.« Zupan ni odgovoril, po vozu se je ozrl in vprašal, ko ga je ugledal: »Kfam pa kam, ti, Ivan? In, hm, žena tvoja?« Posmejala se je ženica, ko je Ivan povedal: »Gremo. Jaslice in otroci Jezuščka čakajo. Prinesel jim bo, kar je Miklavž premalo storil.« »Pa je res, pa je res, lepa je ta navada. Jaslice postaviš, pastirčke in tako lepo se ti zdi: hlev vidiš, jasli, volička, oslička in luč gori v izbi in pri peči je toplo. Vse bi dal človek takrat za ubogega človeka, ki strehe nima.« Jerbasarica se je oglasila: »Res je tako. Kar pomladi se Človek in nekaj božjega ga prevzame. Lepe so povesti: velik gospod grešnega srca se je zjokal pred jaslicami, mir ga je prevzel in božiček v hlevu ga je milo pogledal. Skesal se je in vsem revnim, ki jih je poznal, razdelil imetje. Tepni gozd, njivo onemu, vse lehe in travnike in je šel v puščavo. Hišo pa je dal vaškim siromakom.« »Saj tudi jaz to vedno pripovedujem: v dejanjih se kaže mož in kristjan,« Je važno pripomnil župan. »Da, da, v dejanjih,« j» rekel davkar, ki si je venomer mencal roke, »dosti je revežev po svetu... »... in na vasi. Na primer: Urša, ki ji je bajto vihar podrl, kam bo šla, oče župan?« je vprašala jerbasarica. »Težka je ta reč, vse se je brani. Stara je in ni za rabo. Pri meni ni prostora zanjo, velika družina je in na hlevu hlapci spe. Včeraj je v šoli spala in danes bo tudi. Kmalu jo bo vzelo, kmalu...« »Pa je kar sama nekaj kriva. Tiščala in tiščala je, mlada in neumna, za Janezom iz bajle in sta se na prazne palce poročila. Kaj hočemo, ni zakon za vse.« »Pa ji je bil pravil moj oče, Bog mu daj dobro, tudi on je bil župan: ,Urša nikar, svet ni srce. Pojdi v mesto, lepo se tam zasluži. Janeza pa pregovori, naj bajto in tisto krpo zemlje proda meni — — pa nič in nič. V Ameriko jo je popihal, da bi si opomogel...« »•.. in ga je zasulo.« »Sama si je kriva.« »Težki prazniki bodo zanjo. V tein snegu še beračiti ne more, ne prideš v eni uri skozi vas.« In je rekel Ivan: »To so žalostne zgodbe. Čudni so ljudje. Ko bi jaz bil, tako, kako bi rekel, petičen, nič ne rečeni, oče župan, vi imate družino, dal bi ji streho, dal bi ji posteljo, dal bi ji hrane. Pa, kaj hočete? Žena, oče in mati, pet otrok, kako naj še ena pride k skledi? Grunt je grunt. Sesaš ga le do gotove črte — po tej črti sesanja ni več, pogin je in popotna palica. Nič ne rečem: pride siromak, lačen: na kruha, z veseljem mu ga dam, žejen: na mošta, Bog ti ga po-žegnaj, ranjen: oliveze je, hvala Bogu, pri hiši dovolj. Vem: usmiljenje. In tudi vi, oče župan, ste tak in dober: denar ste posodili za sirotišnico, k letu bo postavljena.« Župan ni odgovoril. Nos si je obrisal v robec, nato pa je pogledal skozi okno, pa so bile ntrazne rože na steklu, pa je jel puhati in drgniti, da se je zasvetilo: »Ej, glej jo, no, Urša gre!« Vsi so se ozrli. »Res je Urša!« »Kako hiti!« »Po kaj neki gre?« »Umrla bo tam!« »Na beračijo gre morda!« In takrat je nastala prečudna tišina. Oče župan se je ozrl po vozu: vse polno, niti enega prostora več v avtomobilu, da bi človek sedel nanj. Zamislil se je sam vase in umolknil. lil tudi Ivan in žena in pisar in davkar in fant in dekle in vsi so bežali z očmi županovo pot... »Težka ji bo!« je dostavil Ivan in se primaknil k ženi. »Čisto zadaj bo morala stati in stara je. Metalo jo bo semintja. Kajne, vrata borno zaprli, ki vodijo v kupe?« »Kar zapri!« je zaprosila žena. In jih je zaprl. »Saj pravim, kdor je revež, je revež povsod in povsod je zadnji. Da je prišla par minut prej, pa bi sedela!« Je zavzdihnil davkar in si privihal ovratnik. Vstopila je Urša, stara, zgrbljena, sivolasa ženica, obraz ji je bil ves prepleten z gubami, oči plašne in mile. V kmečko ruto zavita je oibstala v zadnjem delu voza, si odteptala sueg in si ni upala pogledati skozi steklena vrata v kupe. Naslonila se je na šipo in se zazrla v cesto, ob kateri se je dvigal hram božji... Udarilo je dve. Šofer je stopil k vodilu, zaropotalo je, zapiskalo in se zagugalo, naglo je jek-nilo in voz je zdrčal v žlobudrasto pot. Premetavalo ga je in Urša v zadnjem koncu se je lovila za šipe, za kljuko, za stene in vzdihovala: »Jezus, Jezus!« V vozu pa se je nagnil Ivan k svoji ženi: »Mati, veš kaj, če se bo le dalo, takega Jezuščka kupim iz voska, ki bo imel mil obraz in bo ves v zlatu sijal « »In bomo molili zvečer pred njim!« je dihnila žena in se stisnila k možu. Novice. Doma. Poklonitvena deputacija občin in mest iz hrvatske in Slavonije ter iz Bosne in Dalmacije je bila sprejeta dne 17. t. m. pri kralju z zagrebškim občinskim svetom na čelu. — Poklonitvena deputacija iz dravske banovine bo šla v Bel-grad začetkom januarja, na čelu ji ljubljanski občinski svet. Aretiran je bil v Gradcu sin pokojnega hrvatskega voditelja dr. Lorkoviča Mladen Lorkovič. Osumljen je sokrivde pri atentatu na Šveglja, šef urednika zagrebških »Novosti« in umora zagrebških detektivov. Novi zakoni se uveljavljajo. 19. t. m. je stopil v veljavo: novi menični in čekovni zakon. 1. januarja 1930 stopijo v Sloveniji v veljave tudi novi kazenski zakoni. Poleg stvarnih sprememb v kazenskem pravesedstvu, stopi v veljavo tudi večja formalna sprememba —• odprava porote, ki jo predvideva novi zakon o sodnem kazenskem postopku. Med Jugoslavije in Bolgarsko tekoča pogajanja v svrho ureditve medsebojnih zlasti obmejnih vprašanj so bila radi smrti načelnika jugoslovanske delegacije Šapcnjiča prekinjena. Te dni so se zopet pričela. Novi načelnik delegacije je Jankovič. Inozemski, posebno češki listi pišejo, da je sedanja situacija za uspeh pogajanj odnosno za dosego mirnega sožitja teh dveh jugoslovanskih držav zelo ugodna. Edina ovira so pri tem makedonski revolucionarji, ki jih Bolgarska podpira proti Jugoslaviji. O balkanskih vprašanjih se je izjavil francoski zunanji minister Briand sledeče: »Balkanski narodi potrebujejo morda še bolj kot ostali evropski narodi trajnega miru in odnosa jev vzajemnega zaupanja in sodelovanja. In sicer enako na gospodarskem, kakor na političnem področju. Balkanski polotok je s socialnega in gospodarskega stališča važna enota. Ti čisto poljedelski kraji bi mogli v kratkem doseči velik rajzvoj, ako širokogrudna politika sodelovanja in solidarnosti najde primerne izraze v splošnih pogodbah in v prijateljski arbitraži, kakor tudi v konven- cijah gospodarskega značaja, ki bi mogle takoj rešiti vse nesporazume, ki cesto ogražajo dela miru na Balkanu.« Po svetu. Proti Youngcvemu načrtu se je začel oglašati angleški finančni minister Snow-den, ki zahteva še nadaljnji obstoj repa-racijske komisije, ki bi imela biti z Youn-gcvim načrtom odpravljena. Tudi vzhodne reparacije so v mednarodni politiki še nerešeno vprašanje. Gre tu za reparacije, ki jih morajo plačevati Bolgarija in Madžarska Jugoslaviji, Češkoslovaški in Romuniji. Proti plačevanju vojne odškodnine so se vršile v Bolgariji velike demonstracije. Vendar se je Bolgar rija končno vdala. Necdjenljiva pa je Madžarska. Romunski zunanji minister je iz-! javil, da bo morala mala antanta nasto-j piti proti Youngovemu načrtu, ako se i Madžari ne uklonijo. Plebiscit v Nemčiji za ali proti Youn-govemu načrtu se bo vršil v nedeljo, dne 22. decembra. Fašisti zbirajo vso svojo meč. Velika večina vclilcev pa se bo plebiscita vzdržala in se s tem izjavila za politike nemške vlade. Preokret v češkoslovaški zunanji politiki vsaj v neki meri znači govor socialnega demokrata dr. Winterja v praškem parlamentu ob priliki debate o deklaraciji nove vlade, v kateri sede tudi socialni de-mokraitje. Dejal je, da se mora vlada vedno ozirati tudi na mnenje inozemstva. Tako se je ravno pred nedavnim govorilo o balkanizaciji srednje Evrope. Avstriji je grozila nevarnost meščanske vojne, ki pa še ni odstranjena. S terorističnim režimom, kakršen vlada na Madžarskem, se češkoslovaška vlada ne mere mirno razgovar-jati. Glede sovjetske Rusije je dejal, da ni za Češkoslovaško nobene zapreke, da je ne bi priznala, saj bo že itak med zadnjimi državami na svetu, ki jo priznavajo. Izjava vlade je bila sprejeta z veliko večino. Zanjo je glasovalo celo nekaj opozicije. Na Poljskem se pripravlja nova vlada, ki naj po zgledu Avstrije izvede revizijo ustave sporazumno s potrebno parlamentarno večino. Proti carinskemu premirju se izrekajo zlasti vse vzhodne države: Poljska, Romunija:, Češkoslovaška itd. Tako do premirja sploh ne bo prišlo. Zgodovina našega bolniškega in nezgodnega zavarovanja. (Nadaljevanje.) Zavarovalna zavezanost je bila po prvem zakonu omejena v pretežni večini zgolj na osebje, zaposleno v tovarnah, plavžih in rudnikih, pri izvrševanju stavb, tu z velikimi izjemami. Zavarovalni zavezanosti so bili podvrženi tudi delavci zaposleni v obratih, kjer so se uporabljale razstrelilne snovi in kjer se je obratovalo s stroji. Poljski in gozdni delavci so bili izvzeti. Poznejše novele so zavarovalno zavezanost razširjale na druge več ali manj nevarne obrate, vedno pa so ostali izvzeti poljski in gozdni delavci, osebje zaposleno v poslih, ki niso spadali pod obrtni red (n. pr.: igralci, dnevničarji, osebje v privatnih službah pri zdravnikih, v gospodinjstvu itd.). Današnji zakon je temeljito prelomil s principi starega podedovanega zakona in je ustvaril vsesplošno zavarovalno zavezanost za vse osebe, ki so v kakršnemkoli odvisnem delovnem razmerju. Izenačil je tudi krog zavarovancev za vse panoge zavarovanja: kdor je zavarovan za slučaj bolezni, je istočasno zavarovan tudi za slučaj nezgode, starosti, onemoglosti in smrti. Omeniti pa je treba, da se zadnje panoge zavarovanja še ne izvajajo. Neurejeno pa je ostalo zavarovanje za poljedelske delavce in je isto omejeno samo na delo pri strojih. Najvažnejši del zakonov so tvorili predpisi o dajatvah. Te dajatve so bile sila skromne. Dajatve so bile omejene res prav na najnujnejše in jih je označevala predvsem podpora v denarju, do-čim na stvarne dajatve prvotni zakoni niso polagali pažnje. Zavarovanje je hotelo videti predvsem le delavca, ni pa videlo tudi njegove družine. Zato je bila zdravniška služba in pomoč skrajno pomanjkljiva brez kakršnihkoli specialnih zdravljenj ali pripomočkov. Družinskega zavarovanja ni bilo. Materinsko zavarovanje je v zakonu komaj omenjeno. Podporna doba v bolniškem zavarovanju je trajala 20 tednov, za porodnice le štiri tedne po porodu v višini hranarine. Denarna podpora je znašala 60% v okraju običajne dnevne mezde. Zdravljenja v bolnicah so mogli biti deležni le člani in sicer samo za 4 tedne, dočim svojci te dajatve niso bili deležni. Prvotni zakon pa je poznal tudi polhranarino svojcem za čas bivanja člana v bolnici. Dečje opreme, podpore za dojilje, možnosti umetne prehrane otroka stari zakon ni poznal. Pogrebnina je znašala le 20 krat-no hranarino. Da se more prav oceniti današnje bolniško zavarovanje, ga je v tej zvezi treba primerjati s prejšnjim. Predvsem je današnje bolniško zavarovanje izpopolnjeno v pogledu zdravniške pomoči. Splošno se danes članu in v znatni meri tudi svojcu nudi vse ono, kar sta znanost in narava za zdravje človeka ustvarila; deloma v lastnih ambulatorijih, deloma v javnih zdravstvenih ustanovah, deloma pri privatnih zdravnikih nudi .irad zavarovancem najmodernejše zdravstvene pripomočke, kakor rentgen, ke-mično-diagnostične preiskave, razne ! elektrotherapevtične in hidrotherapev-| tične pripomočke, višinsko solnce, sa- i natorijska zdravljenja, uporabo naravnih j termalnih kopališč. Vsega tega staro zavarovanje ni poznalo. Zdravniki specija-listi vrše zdravljenje v svojih specijalnih strokah, dočim je bila prej v pretežni večini vsa zdravniška služba poverjena 'e zdravnikom za splošno prakso (medicino). V preventivni smeri se staro zavarovanje ni uveljavljalo; tudi današnji zakon v tem pogledu ne nudi mnogo, vendar pa nekaj, kar moramo vsekakor označiti kot napredek. Urad ima možnost in dolžnost, da se zanima za zdravstvene prilike v podjetjih, da zasleduje tipična obolenja, da predlaga proti-ukre-pe, od katerih je eden ta, da podjetju, ki prikazuje posebno nezdrave razmere, zviša premijo. Urad je v podjetjih dvignil preventivno zdravstveno-higijensko skrbstvo s tem, da je dal inicijativo za ustanavljanje privatnih zdravstvenih odborov v podjetjih ali v posameznih krajih. S predavanji skuša urad dvigniti autoriteto zavarovanja in smisel za zdravo življenje. Zobne dajatve' spadajo v pretežni meri pod pojem preventivnega zavarovanja. Prejšnje zavarovanje teh dajatev sploh ni poznalo. (Nadaljevanje prih.) M. Avsenak: Družina Mlakarjevih. Nikdar ni tako jasno videl, kakor o praznikih, posebno o božičnih, kako je med njimi. Prav prepričan je bil, da so ravno radi tega ti tihi, molčeči in zimski prazniki, da bi vedno bolj, vedno bolj videl, da je vse novo, vse drugo, drugačno, kakor je bilo. Bal se jih je, ko so prihajali od jeseni sem in preko adventa, čudnega časa, hladu in treska bogatega ter misijonskega duha, ki sredi mrazu ne prinese človeku ne toplote ne spokorjenja. Ko je težko vstajal in hodil k svitancam, se je med zaspanimi orglami in votlimi, prehlajenimi glasovi pevk tresel s svojo mislijo, da bo ta dolga vrsta maš zopet končala s polnočno in z zlagano ubranostjo in z novim razočaranjem. O, kako je sanjal o božiču in pričakoval: tudi pri nas bo še kdaj lepo, kar naenkrat bo pri nas dom. O, tudi pri nas! Tak lep dom. Sredi malodušnosti in opajanja je živel. Nocoj je posebno upal, da se približuje odrešenje. Saj ne more biti, da bi Ibilo Dete tako trdo. Na zemlji je rojeno in zemeljsko je živelo, trpelo, kakor trpi vsaka živa stvar, vsako življenje. In torej razume dušo, ko trpi. In ni mogoče, da bi toliko let hodilo na zemljo in ravno njegovi hiši ne prineslo ničesar. Odrešenja bi rad, in tega bo prineslo tisto Cloveško-Božje, ki se ima zopet roditi nocoj. Taka vera je bila v njem, da se je ves svetal in miren zibal kakor čoln proti pristanu. Odrešenje! Našli se bomo zopet. Skrivnostna, največja enota. Pred večerjo so sedeli v kuhinji. Vsi so bili, prav vsi; tudi najstarejši brat in sestra, ki sta že oba poročena in nista doma. Danes sta prišla, on brez že-ne, ona brez moža. Sedeli so na stolih, na mizi, na pručieah in na cementu. Sključeni po težo nekega čustva. Čisto malo jih je bilo sram. Najmlajši, rejen- ček, sedi bratu gospodarju na kolenih in hoče z neuvidevnimi čini motiti čudno zbranost. Kriči in vsakdanjosti uganja, da ga morajo vsi miriti. Govorijo med seboj in vsi, prav vsi čutijo, da nekaj prihaja, da je že tu, davno, da je dolgo že čakalo, da mu ljudje duše odpro. Iz srca prihaja, dviga se, v grlo sili in v oči. Od milostenega obiskanja bi zavpili in jokali, pa se branijo, smejejo in šalijo med seboj. Težko je biti mehak in odprt, posebno ko nihče ni vajen ne svoje ne tuje nežnosti. In vendar bi vsak rad pokazal, kako ima vse rad in vsakega še posebej, najbolj tistega, ki mu je najbolj tuj. Kar silijo drug v drugega, izbrano in lepo se šalijo, smejijo. Sanio on lahko razume, kaj in kako je v teh šalah in smehu Prav taki so kakor je on: vsaki ginjenosti pokaže mesto solz šalo, in je čisto eno in isto. In ti tukaj, ki jih nikoli ne imenuje otroke, so ravno taki. Jezo in dobroto in vsako čustvo oblažijo s šalo. Vabili so ga v krog, pa ni prisedel. Tako dobro mu je Ibilo in mehko in je samo gledal, kaj se godi v otrokih. Sedel je na pečnici in se smehljal predse. Čudovit mir je bil v njem. Potem so šli vsi v hišo. Tam so bile jaslice v kotu in skromna postna večerja na mizi. Vsi so kot gostje, ki že dolgo niso bili tu in ki hočejo biti vljudni, pohvalili najmlajšo sestro, ki je napravila jaslice, in pa sestro-gospodinjo. Nekdo je začel peti neko staro božično melodijo in so vsi šli za njim kot romarji v Betlehem. In zopet so ostali v pesmi zelo dolgo; oče je vedel, zakaj, ter je bil on ravno tak. Vse so govorili s pesmijo, prav vse; ako ne bi peli, bi morali molčati, in najhujše je v družini molčati. Peli so vneto, kakor ljudje, ki jemljejo iz polnlih, bogato ^založenih duš najlepše in dajejo njim, ki jih imajo radi; in kakor ljudje, ki so ravno ta trenotek našli svojim dušam pravo pot do bližnjih ter zdaj hite in vneto se trudijo, da bi poti ne izpustili, dokler niso mnogo povedali. Saj je edino ta pot, edino ta, ki je prava. Na vseh drugih se izgube. Čudovite vezi, skupnosti in skupna rojstva so bila v tej božični pesmi. Sorodstva, neizrečena, a velika odkrivanja. Zbližanja, zkližanja. Gledal je oče otroke in pel z njimi. Obrazi so bili rdeči in so žareli, a so bili sklonjeni. Otroci si niso gledali v oči, a so se držali za roke. Skalilo se je nekaj v njem. Hladno je postajalo v hiši in vedno bolj je oilo tiho. Zdelo se mu je, da ugaša pri jaslicah lučka za lučko. Tedaj se je zgrozil in je bila grozna misel, ki se je zagnala vanj: Zbudi se in spreglej! Vljudnost je! Zazibalo se je v njem še bolj: »Naučili so se! Iz šole, iz knjig, iz cerkve!« Božiča pa ni. In družina. Razdejanje. Čutil je, da je tisto, kar ga je dušilo pri adventnih mašah, rastlo počasi do danes in je ravno ta večer dozorelo do ostre oblike. Ni umrlo, ni minilo, ni se zboljšalo; razvilo se je in na sam božji večer zmaguje. Tisti trenotek se je videl kot mladega moža z ženo s prvim sinčkom, ki mu je ime kakor njemu. Čutil je takrat, da je drugič živ in da ne mara več nikoli umreti, ker ima otroka, ki je isto ko on. Ljubila sta se z ženo in nikoli nista bila dvoje. Prav nič mu ni bilo hudo, ko je (bil rojen drugi in tretji otrok. In ko je bil rojen deseti otrok, je bolj ko pri prvem ljubil ženo in hvalil Boga za njo in za drobno dete, deklico, in za otroke in za vse. Ko je prišla velika stiska in ozke prilike in težave, sta jih z ljubeznijo skupno nosila in ljubila kakor otroka Boga. Molila sta ga in verovala vanj in sta bila v svoji starosti otroka kakor nikoli prej. Kakor rastlini sta bila, ki rastejo od zemlje in od dežja in od solnca, vode in se použivajo v božjo čast, vesela in udana. Tn Bog je živel z njima. Otroci so se nedorastli razhajali. Tako ozko je bilo domače življenje, da niso mogli dolgo ostajati z njima. Bogati in nerazviti so odhajali; ker jih je ljubil bolj od sebe, jim ni smel braniti. Mladi in bogati, od Boga blagoslovljeni so odhajali, še predno so pognali rast v svoji zemlji, navezali se življensko na dom in mogli živeti iz njega. Niti matere, niti očeta ne ostalih domačih še niso doživeti, niti polja in gozdov in vrtov, pa so že šli in so bili brez doma in sami. In tako je vse njihovo bogastvo ostalo žalostno in ni cvetelo, ker ni imelo črne zemljice in doma in spominov. Navezani edino na svojo globino, so se vrteli okoli nje in se v vrtenju utrujali, dušili in niso mogli mirno in sladko živeti. Kadar jih je dušilo in niso mogli zdržati od pustosti, so prihajali domov; a nikdar niso govorili ne z njim ne med seboj. Oče pa je vedel, kako trpijo, mladi in nedorastli, kako krčevito iščejo doma, kako ga prosijo, naj jih ogreje in sprejme, kako naj jim nadomesti, česar jim ni mogel dati prej. Pa je bilo nemogoče! Niti njim, niti domu, niti očetu ni bilo mogoče vrniti mladih let, tistih prvih, najtvornejših. In so molče spet odhajali, drug za drugim, žalostni in ogoljufani za zadnje, kar so še imeli prejeti od doma. Odhajali zakrknjeni, mrki in nezdravi, napol razvita bitja, ki so zdaj obsojena na hiranje in na nedovršeno življenje. Kakor bolni ljudje so se mu zdeli, ko so mrzli odhajali, ali kakor zločinci, ki greše ker nimajo srede in ne doma. Tako so obviseli nekje kakor podlasica v rogovili. Nekoč se je na skednju ujela in jo je našel skoro mrtvo in vso pretegnjeno. Mravlje so ji žrle oči. Ubil jo je in se tisti hip spomnil na svoje otroke. Zakrvavel je, ko se je spomnil na vso mladost, njegovo last in kri, ki umira ob svoji lepoti tn bogastvu, ker nirna korenin. Trpela sta z materjo. Vsi pa so živeli dalje. (Konec prihodnjič.) Razno. Berlinski škof o brezposelnosti in stanovanjski krizi. V svojem govoru »Škof in ljudstvo« se je dotaknil prvi berlinski škof dr. Schreiber tudi teh hudih delavskih nesreč. Dejal je: »Kot škof se moram brigati za vse potrebe in skrbi mojega ljudstva. Ne samo duhovna in nravna blaginja ljudstva mi je na srcu, ampak tudi gospodarske, socialne in politične potrebe. Dobro vem, kako baš proletariat trpi v sedanji stanovanjski krizi. Sam sem šel v mnoga stanovanja in sem na lastne oči videl, kako človeka nevredno življenje živijo danes še stotisoči proletarcev. Zato mi je tudi najprijetnejše dejanje ljubezni do bližnjega podpirati prav vsa stremljenja za omiljenje stanovanjske bede. Tudi stiske v brezposelnosti poznam. Ni res, da bi bili brezposelni v večini delomržneži. Tega nihče, ki ima količkaj vpogleda v življenje, ne more trditi. Ne, jaz vem, koliki tisoči brezposelnih ječe ne samo vsled gospodarske bede, materijalnega pomanjkanja, ampak tudi radi tega, ker ne morejo delati, ker ne dobe nikakega dela. Zato bom podpiral vedno tudi vsa prizadevanja za omiljenje brezposelnosti. Stojim na stališču, da država, občina, javnost mora podpirati, vzdrževati brezposelne, kolikor je sploh možno. — Razumem v celoti tudi delavska prizadevanja glede mezd. Hočem samo poudariti: Samo ob sebi razumljivo je, da mora država, občina nastopati za take delavske mezde, moža in žene, ki zagotove njegovemu poklicu primerno eksistenco.« Tako je govoril berlinski škof dr. Schreiber. * Obsodba na podlagi papeževe okrož- , nice. Neki delavec v Argentini je bil od- , puščen z dela. Smatrajoč odpust neupra- j vicenim in protipravnim je vložil proti poslodavcu tožbo pri sodišču. Posloda-vec se je pred sodiščem skliceval na člen 157. argentinskega državljanskega zakonika, češ, da ima po teni zakonu poslodavec, pravica odpustiti delavca, ako je to njemu (t. j. poslodavcu) koristno. Sodnik v Buenos Airesu Amu-chastagni pa je razsodil v prilog delavca in svojo sodbo utemeljil na okrožnici »Rerum Novaruin« Leona XIII. To je gotovo prvi slučaj, kjer je prišla ta okrožniea do tolike veljave! K štiridesetletnici bolniškega zavarovanja. Ko praznuje delavsko zavarovanje letos svojo štiridesetletnico, je prav, da se spomnimo še najpridnejšega uradnika tega zavoda; to je tov. Trtnik Vekoslav, član Strokovne skupine privatnih in trgovskih nameščencev v Ljubljani. Tov. Trtnik obhaja drugo leto šestdesetletnico svojega življenja, obenem štiridesetletnico svoje poroke, koncem tega leta oziroma v januarju prihodnjega leta pa 351etnico službovanja. Služboval je kot vodja ekspozitur na Jesenicah, v Kamniku, na Vrhnilki, večinoma pa v Ljubljani. Dasi ima že toliko križev na hrbtu, vendar se rad pohvali, da vsakega mladiča še poseka. In tudi drugače ima zgodovino. Od prvih uradnikov, pripoveduje, je eden šel, ker je bil lump, drugi, ker mu je pomagal, tretjega je pa kap zadela. Mojškerca »Mihata, s kate- j rim sva skupaj delala, so pa »preč« spravili, ker je bil Krekov prijatelj. Bil je tajnik pri delavskem stavbinskem društvu, ki mu fje bil dr. Krek predsednik, pomagal je in pomaga še danes rad, če le more in svoje sinove ter hčere je dobro vzgojil. Ko se je ustanovila naša nameščen s ka organizacija, se je takoj pri njej učlanil tudi »ata« Trtnik med prvimi. Bog živi našega starosto in tovariša še mnogo let! — Strokovničar. Ford zvišuje plače. Napovedano zvišanje delavskih plač je stopilo 2. decembra v veljavo. Skupna vsota povišanja znaša letno okoli 1 milijarde Din. Najnižja plača 6 dolarjev se zviša na 7 dolarjev dnevno, plače od 7 do 10 dolarjev pa za 5 odst. Rudarska konferenca mednarodnega urada dela se bo vršila v Ženevi 6. januarja 1930. Naloga konference je, da izvrši pripravljalna dela za konferenco dela 1. 1930., kjer naj bi se sprejeli praktični predlogi za mednarodne konvencije predvsem v pogledu delovnega časa in mezd rudarjev pa tudi drugih delovnih odnošajev. Jugoslavija na tej konferenci predvidoma ne bo zastopana. Službeni red za rudarje. Rudarski minister je predpisal nov službeni red za rudarske delavce pri državnih in zasebnih rudnikih in za rudarska raziska-vanja na ozemlju predvojne Srbije in Crne gore. Novi službeni red vsebuje podrobne določbe o sprejemanju, razdelitvi in odpuščanju delavcev, o dolžnostih, pravicah in dopustih in končno določbe o mezdah in kazni. Delovni čas in plače v Ameriki. V vseh večjih mestih Združenih držav severnoameriških imajo stavbinski delavci 5 dnevni delovni teden. Najvišjo plačo imajo zidarji v New Yorku z 1 dolarjem 90 centov na uro. Ker pa je predpisana najmanjša storitev, je mnogo nad 50 let starih delavcev brezposelnih. — Rudarji imajo delovni čas 8 ur vštevši dohod in odhod in opoldanski odmor. Povprečna plača rudarjev je 5 in pol dolarja ali okoli 300 Din dnevno. Od 1. 1926. so se plače znižale v povprečju za 6 do 7 odstotkov. — Kovinarji imajo 9 in 10 urni delavnik. Tedenska plača je 1700 do 1800 Din, seveda pomeni ta v dolarjih znatno manj. Radio. Sveti večer v našem radiu. Proslava svetega večera se prične v našem radiu ob pol 3 s slavnostnim božičnim zvonjenjem iz cerkve sv. Petra v Ljubljani. Nadaljnji spored obsega najrazličnejše glasbene točke: orkester, citre, petje in meditacijo gospoda p. Romana Tominca. Tako bo ta svetonoim spored dostojno pričakovanje odhoda k polnočnici in gotovo vsem slovenskim družinam doma in v tujini ljub in prijeten. Božič naše dece. Starše opozarjamo, da priredi *Ra-dio Ljubljana« v sredo dne 25. dec. ob 3 popoldne otroško božičnico. Naj la-krat ne zamudijo, popeljati naše malčke pred zvočnik, da bo tako tudi njim dana prilika, da po svoje doživijo lepoto in čar božičnih praznikov. Predavanja v sledečem tednu. Poslušalce opozarjamo na predavanje g. dr. Valenčiča o zadružnem gospodarstvu v petek dne 27. dec. ob pol 7. zvečer. — Naše žene in dekleta končno opozarjamo na zanimivo gospodinjsko uro gdč. Cilke Krekove v našem radiu v petek dne 27. dec. ob 7 zvečer. DVE KOVI POSLOVALNICI otvori I. del. konzumno društvo te dni, in sicer: FLORJANSKI! ULICA št. 5 d hiši gosp. Sfeitta in ROŽNA DOLINA CESTA III St. 2 l) ItiSi g. Punč oh Somišljenike in člane prosimo za prislop oziroma agitacijo — Z izplačevanjem dividende se prične prve dni v decembru. — NAČELSTVO. Pierre 1’ Ermite: p! : q i o :o :o :o>; p: o>: p; kako sem ubila svojega otroka | Kako sem ga ubilai? Saj prav to vam hočem povedati. Hočem vam povedati, ker me molk strašno muci. Brivec kralja Mide ni mogel zamolčati neke prav neznatne tajnosti. Pa je šel in dolgo dolgo hodil, dokler ni prišel do ravnice ob nekem jezeru, ki se je skrivalo med trs je m, in tukaj je izpovedal, izkričal svojo tajno temi glasneje, čim dalje jo je krotil v sebi. Tudi jaz sem hotela izpovedati svojo na ves glas. . ... Ker pa tega nisem mogla storiti med svojimi ljudmi, sem šla in dolgo dolgo hodila, dokler nisem prišla do duhovnika, katerega že sama obleka me navdaja z grozo. In njemu sem vse razodela. Vsega tega vam on sicer ne bo mogel povedati, toliko bo pa le povedal, da bodo nekateri razumeli, drugi pa uganili. Saj je čisTčTgotova, da sem jaz, mati — o, koliko nebeškega je v tej besedi! — jaz, mati, j,az... njegova mati... jaz, ki sem ga ljubila, ali ki sem vsaj mislila, da ga ljubim, storila, česar ne stori nobena zver: ubila sem svojega otroka ... ubila, vam pravim! Toda nisem ga ubila v jezi ali v trenutku, ko se človek samega sebe ne zaveda. Ne, ubila sem ga hladnokrvno, počasi ... ; • Ubila sem mu telo in dušo... za časnost in večnost! Sedaj boste pač razumeli, kako me ta zločin duši, da moram odpreti usta in na glas priznati svoje nečloveško dejanje: ubila sem svojega otroka! Kako pa? Čitajte, kar sledi! Prvo poglavje. Ono popoldne je župnik Firmin za trdno sklenil, da uredi svojo pisarno. »Je za trdno sklenil« bi se zdelo komu morda nekoliko pretirano reči za tako malenkost, zlasti svetnim ljudem, ki niti ne slutijo, kako živi župnik in koliko dela mu dajo razni župnijski opravki. Zdaj pride ta zdaj oni in tako se vrstijo ves dopoldan, da še mašo komaj opravi in zjutraj niti misliti ne more na urejevanje. Večere pa porabi za krščanski nauk, za organizacije in za obiskovanje bolnikov; poleg tega mora zvečer izvrševati še razne druge zadeve, odgovarjati na dopise, pripravljati potrebna predavanja in drugo. Tako so se na župnikovi mizi pisma in tiskanice polagoma — včasih pa, ko je prišla kaka debela knjiga, tudi skokoma — nagromadile v dve neenaki skladovnici. Kupi papirja so zrasli tudi na omarah, vsi stoli so bili založeni in celo po tleh je bilo vse polno, tla je bil res že skrajni čas, da tu napravi nekak red. Ponudili so se mu že nekateri, da^ mu hočejo vse urediti, a drugi bi mu naredil več škode kot koristi, ko ne ve, kaj treba shraniti in kaj zavreči. Zato se je rajši sam spravil na urejevanje. Odložil je manšete, oblekel najstarejši talar in začel razkopavati kopico knjig in starih dopisov. Nekatere je metal proč, druge trgal, le nekatere pa je zopet deval na stran. Videl je, kakšno vrednost ima po dveh ali treh mesecih premnogo ničevih stvari, pa koliko lepega življenja in dragocenega časai potratijo nešteti čvekači in čveke, da ti vljudno odbijejo kako neizpolnjivo prošnjo. V času, ko se začenja naša žalostna povest, je župnik malo po malem že precej prebrskal in prišel do vrha pri prvi omari, kjer se je pod strašno plastjo prahu skril precejšen sveženj pohabljenih beležk in neodprtih pisem, na katera je bilo treba še odgovoriti. Pisarna, ki je bila malo prej še kolikor toliko čedna, je bila sedaj taka kot skladišče kakšne židovske knjigarne. Župnik je bil ves siv od prahu in je imel tako umazane roke, da mu najbrž ne bi bilo nič kaj prijetno, če bi ga kdo videl takega — prav tedaj pa nekdo dvakrat prav nalahko potrka na steklena vrata. Župnik se skoraj nekoliko vznevolji: Ah, da nima človek niti pol ure božjega miru!« Pa ni bil čisto nič upravičen tako govoriti, saj je minila že debela ura, kar je začel s takim ognjem pospravljati. Mislil je, da je kak uradnik, ker so župljani in posebno še župljanke dobro vedeli, da župnik sprejema samo dopoldan, pa naj bo še toliko ljudi. Naprej! zakliče z nevljudnim glasom. Vrata se odpro in nastane takle prizor: v pisarni stoji na podloženem stolu župnik in v rokah komaj drži debele knjige. Spodaj v vratih pa stoji lepa, odlična mlada žena, ki se začne opravičevati; oblečena je v belo, na glavi ima lahek klobuk, v rokah pa bel svilnat solnčnik z ročajem iz izrez- ljane slonovine. Zares je izredno lepa in elegantna, da bi jo človek imel v istem trenutku i za nad-vojvodinjo i za ženo kakega bogatega industrijca. »Kako je vendar mogel ta neumni Švicar1 reči taki gospe, da sem domai!« pomisli župnik sam pri sebi. »Pa sem mu že tolikokrat zabičal, da v tem času nikogar ne sprejmem!« No, da nekako razreši ta neprijetni položaj, se — četudi je bil ves prašen — prav ljubeznivo' nasmehne: Oprostite, gospa, silno težko in mučno mi je, da vas morami sprejeti v takem!« Gospa pa ni videti čisto nič presenečena ali užaljena. Z jasnim očesom prijazno pogleda župnika in s skoraj pojočim glasom vljudno reče: Prečastiti, nikar se ne opravičujte! Meni bi moralo biti bolj neprijetno, da vas motim v takem času, a vidim, da vas gotovo motim! Pisarno urejujete, kajne? Dobro bi bilo, ko bi prišli tudi mojo nekoliko urediti!« »Taka je bila že, da ni bilo moči niti stopiti vanjo.« Saj vem, kako je!« Imate veliko dela?« Oh, dela pa, dela! Imate dosti otrok?« Samo enega, toda ta mi da toliko dela kot bi jih bilo dvanajst!« Župnik jo začudeno pogleda. Prav radi njega sem danes tudi prišla k vam. Švicar mi je sicer rekel, da sprejemate samo dopoldan; toda dopoldan ni z menoj nič. Zato sem si mislila, da boste pač tako dobri in enkrat napravili izjemo- ter dovolili vstop ubogi materi.« Ampak v takšnih okoliščinah!« ,-Nič ne de! Kadar govorim o svojem malčku, ne gledam na nobeno stvar in mislim samo nanj.« Kako pa je ime temu vašemu malčku?« Dominik!« Zelo lepo ime.« Kajne? Pa je res kakor angelček. Tega ne govorim le zato, ker sem njegova mati, ampak ker je zares tak. V Gozdu2 se vsi obračajo za njim in ga občudujejo... In kako nežno in rahločutno dušico ima! Da bi ga videli, kako pogleda svo|jo mamico, ko ji zvečer ovije obe roki okoli vratu, preden ga učiteljicai odvede spat!« »Koliko je pa star?« (Nadaljevanje.) ' Cerkveni čuvaj v posebni obleki. 2 »Gozd« imenujejo Parižani največji pariški park »Bu-lonjski gozd« (»Bois de Boulogne«), Za »Jugoslovansko tiskarna«: Karel Čeč. Izdajatelj: Konzorcij »Delavske Pravice« (Jože Rutar' Urednik: Srečko Žumer.