84
Politične  stvari.
Avstrija in slavjanski jug.
Najvažnejša dogodba zadnjih dni je nagli prevrat Avstrijske politike glede dogodeb na juga. Komaj pred mesecem dni niso hoteli na Dunaji in v Peštu nič slišati o tem, da bi Avstrija zasedla Bosno in Hercegovino, danes pa je to že gotova reč; priprave se vrše kar mogoče naglo, da maršira najmanj 60.000 mož v omenjeni deželi.*) Kar je pa še važneje, je to: Zdaj naša vojna ne gre — kakor skonca, če bi se bilo to zgodilo — dol z nalogo žandarja, tedaj le
*) Ta novica že danes ni več resnica. Politika Andras-sveva je pravi unieum na svetu, podobna onemu aprilskemu vremenu, ki je vsak dan devetkrat drugače.
Vred.
mir d-lat, zdaj pomeni zasedenje (okupacija) že menda tudi prisvojitev (aneksijo) teh dežel.
Pri tem se nam vriva vprašanje: kako je to prišlo, da Avstrija stegne svojo roko zdaj po deželah, katerih se je prej z vso svojo močjo branila? Je li temu vzrok notranji, to je, boljše prepričanje, ali pa kik pri-tisek od zunaj?
Ker dandanes vlada se samonemška in magjarska politika v Avstriji, je za prvi del vprašanja težko najti dovolj tehtnih razlogov; prej jih je iskati zunaj Avstrije, prevagal je morda strah, kajti če bi o razpadu Turčije teh dežel ne hotela Avstrija, bi se našel kdo drug, ki bi ju vzel, in to gotovo prej v škodo, kakor na korist Avstrije.
Morda sta oba ta razloga odločila na D u n a j i in v Pesti.
Se ve, da po tem odločnem koraku nastane povsod zopet vprašanje, kaj se ima zgoditi s pridobljenima deželama, komu pripadete: Avstriji ali Ogerski, ali obema skup ali pa morda vsaki ena?
Magjari so se sila dolgo upirali prisvojenju teh dežel in zato navajali mnogoterih vzrokov. Glavnega vzroka: da se namreč boje prevelike množine Slovanov, ni30 stavili prvega, ker so se nadjali, da s pridobljenjem bogatih „begov" na svojo stran bodo lahko brzdali slovanski element. Bolj so se opirali na to, da pridobitev Bosne bila bi Avstriji le na škodo, ker bi jej nikdar nič ne nesla, ampak jo še veliko stala. Ta razlog je prazen; res je, da po slabem Turškem gospodarstvu je dežela razdjana, kakor kaka kmetija, ki je prišla na boben; al Bosna ima v sebi sila veliko zakladov; naj se le po cestah, železnicah, rudo-kopih, umnem gospodarstvu itd. odpre pot do njih, po-tem postane ena najbogatejših dežel na jugu. To so zdaj tudi v Pesti spoznali, zato zahtevajo Bosno in tudi Hercegovino za krono Ogersko, češ, da imajo do teh dežel zgodovinske pravice.
Al če se že govori o zgodovinskih pravicah, jih do Bosne ima le Hrvatska; da je Hrvatska zdaj zedinjena z Ogersko, to tu nič ne velja. Tudi jih ne bo zasedla Ogerska sama, ampak Avstro Ogerska; obojna armada gre dol, stroške bo plačala obojna državna blagajnica. Na ta način bi se spodobilo, da bi pripadli obema. To pa bi oviralo pogodbo med njima, ker v tej pogodbi ni za to nobene točke.
Najnaravneje in naj koristneje bilo bi za Avstrijo, ako se Bosna in Hercegovina pripnete Dalmaciji, ker ste jej tako že naravna naslomba. Cislajtanija nima prave pravice do Dalmacije, pač pa pripada po zgodovinskem pravu Dalmacija k Hrvatski in Slavoniji. Tukaj se zgodovinsko pravo stika popolnoma z materi-jalnimi zadevami. Dozdaj je bila Dalmacija odtrgana od dežel svoje naslombe, in če ostane združena z Avstrijo, s katero jo ne veže niti zgodovina, niti mate-rijalni blagor, nima nobene prave prihodnosti. Če se pa z Bosno in Hercegovino vred Dalmacija združi zopet s Hrvaško do „trojedinega kraljestva", bo kot pomorje zopet ena najvažnejših dežel našega cesarstva se mogočno povzdignila. Tudi za Grranico je potrebna kolikor mogoče kratka zveza z Bosno, ker ves Bosniški promet ima svojo pot proti Granici.
Se ve, da ta načrt Magjarom ne bo prav po volji. Ustavljali se bodo na vso moč združenju Bosne in Hercegovine z Dalmacijo, še huje pa zvezi teh s Hrvatsko in „trojedinemu kraljestvu". Ce se ta zveza izvrši, je to kraljestvo moč, katere bi ne mogli, kakor zdaj, Magjari imeti v vojnicah. Zavoljo tega pa ni treba, da bi se Hrvatska popolnoma odtrgala od Oger-skega; bilo bi treba le nekaterih prememb, po katerih
bi bila ž njo v isti razmeri, kakor je Ogersko z Avstrijo. —
Na Duoaji menda še niso daleč, da bi si glavo belili s premišljevanjem, kani z Bosno in Hercegovino, kedar ji pridobimo. Vendar so se že kolikor toliko sprijaznili z mislijo, da je zasedenje njino vsaj potrebno zlo za Avstrijo. Strogo nemški politikarji se boje tega iz „političnih vzrokov" , to je, dežela bi jim bila že všeč, ne pa prebivalci, ker bi ti pomnožili slovanski element in bili nevarni sedanjemu gospodstvu nemškemu in magjarskemu v Avstriji. Al ta gospoda ne pomisli, da dokler ostanejo razmere takošne, kakor so še dandanes, ne pride Avstrija do notranjega mirii in ostaja vedno bolna država, ki se ozdravi le tedaj, ko postanejo vsi njeni udje, to je,   vsi njeni narodi ravnopravni.
In tako mislimo , da je zdaj tudi Avstrija o jugoslovanskem vprašanji nastopila pravo pot, po kateri jej bo kolikor toliko mogoče popraviti to , kar je Pe-štanska in Dunajska politika do zdaj zamudila. Da je zasedenje Bosne in Hercegovine po Avstriji tudi drugim vladam — izjemši morda Angleško — po volji, o tem zdaj ni več dvoma. Angleška pa je ostrašena in meč že vtika v nožnice. Tedaj upajmo, da Avstrija, ki je zadnja leta le dežele zgubljala , pride zdaj do tega, da si pridobi novih dežel — in to ce!6 na mirni poti.
85