PLANINSKI V E S T N I K
izposodimo, na koncu poti pa ga na drugi postaji vrnemo. Če bi si katalog želeli pobliže ogledati, vam ga bodo v nekaj dneh poslali brezplačno, če pišete na naslov: Urlaubs information Österreich, Margaretenstrasse 1, A-1040 Wien, Težko bi zanikal, da je to reklama za sosede, vendar to sploh ni bil moj osnovni namen. Predvsem sem hotel opozoriti, kaj vse bo potrebno še postoriti, da bomo lahko ustrezneje predstavili naše lepote kolesarjem, tako domačim kot tujim. Glede lepot in možnosti čisto nič ne zaostajamo za sosedi, marsikje celo prednjačlmo, zato ne bi bilo slabo, če bi lahko kdaj predstavil tudi kaj podobnega, kar bo zraslo na našem zeljniku. Kaliti je sicer že začelo, upajmo, da bo tudi dozorelo.
Igor M a her
dlraiftwicfQcs
Slavcu v spomin_
Pred desetimi leti sem bil s Slavcem Svetičičem v Himalaji. Težave transporta so nas razdelile v dve skupini. Slave je bil v drugi, ki je prišla v bazo deset dni za nami. Zavzeto je plezal in delal za skupni uspeh, obenem pa ni skrival, da mora zato zatajevati svojo naravo, ki mu je narekovala živeti drugače, ne po vnaprej sprejetem načrtu. Lepoto in tragiko razpetosti med totalno svobodo in med nujnostjo civilizacije občuti vsak človek, v gorah pa jo je mogoče celo živeti. A dotikati se nebes je dano redkim in redkokdaj. Bližje letiš soncu, več je možnosti, da se ti odlepijo krila. Človek je bitje transcendence in za slutnjo presežka je zavestno pripravljen tvegati ogromno. S tega stališča ni kaj obžalovati: kogar bogovi ljubijo, umrje mlad. Nihče pa ne umrje sam, niti solist ne. Zato so te besede namenjene, kot so bile namenjene tudi v tisti naši skupni zgodbi izpred desetih let, »njim, ki brez krivde krivi trpijo«. Ne alpinistom — ti vedo za ceno, ki jo bo morda treba plačati. Namenjene so njim, ki jih puščamo doma v negotovosti in morajo kazati pogumen 502
obraz, ko jih razžirata negotovost in strah. Njim, ki morajo plačati najvišjo ceno, pa si težko odgovorijo, za kaj. Njim, ki jih »bojevniki za neke svetle cilje« — ali za dotike nebes — puščamo zlomljene, ranjene in trpeče ob robu svoje poti.«
Slave je bil uspešen alpinist, eden izmed zadnjih velikih romantikov, ki mu je zanos pomenil več kot racionalen pristop, ki je skušal sanje tudi v celoti zares živeti. Njegovi vzponi v francoskih Alpah so legendami, njegova smer v Grandes Jo-rasses mu je prinesla sploh najvišje mednarodno priznanje. Bil je med tistimi, ki so vklesali ime Slovenije v Andih, tudi v južni sleni Aconcague in v Anapurni. To so bila njegova dejanja, a so tudi naša, slovenska. Bil je velik slovenski alpinist, Koiiko mu je dala Slovenija? Toliko, kot vsem, kjer oblastniki le redko vidijo svoje trenutne interese. Domovina
—	bleda mati, je rekel neki pisatelj
—	slovenski, seveda. Gašerbrum IV je Slavca začaral, skoraj obsedel. Morda zaradi idealne oblike, ki kot pravilen trapez zapira Baitoro, morda zato, ker je bila njegova stena tako odkrita in razprta, a polna majhnih ostrih ugank. Vsekakor je bila to njegova gora: trikrat se je že odpravljal v njeno zahodno steno; dvakrat se je tik pred odhodom premislil, letos je šel. Človek, razpet med upanjem, pravzaprav željo, in resničnostjo, ne vidi vsega, ne more videti vsega. Gre zavezan svojemu cilju — svoji usodi naproti. Pri starih Grkih so junakom, kadar so jih hoteli pogubl-ti. bogovi zastirali oči. Tako so bili ljudje odrešeni krivde za to, kar se jim je zgodilo.
Kogar bogovi ljubijo, umre mlad, kogar potrebujejo, umre star. Žal mi je za Slavcem, ker ne bo mogel ničesar več doživeti. Ko ne bo doživel razgleda iz zrelih časov nazaj na svojo mladost. Ko bi vedno znova, kadar bi se ozrl, odkril novo dragocenost v preteklih doživetjih, ki jo je takrat prezrl. Naše življenje je le prehod, je le priložnost, dana nam, da nekaj storimo, kar bo preseglo naš čas, da pustimo svojo sled v dejanjih, a tudi v srcih In mislih. Slave je zapustil veliko.
Tone Škarja
V	spomin Rudiju Bajcu
Ko smo planinci praznovali svoj praznik, dan planincev, smo se spominjali člana našega planinskega društva Šoštanj Rudija Bajca.
V	soboto, 17. junija, smo ga v velikem številu pospremili na zadnjo pot v Podkraju.
Rodil se je leta 1922 v Slovenskih Konjicah. Kmalu potem, ko je končal srednjo šolo, je izbruhnila druga svetovna vojna, ki tudi njega ni obšla. Deloval je v partizanskem boju na Koroškem. Po končani vojni se je teta 1948 zaposlil na Pre-valjah. Po pridobljeni izobrazbi s pravnega področja je od leta 1947 do 1954 služboval v javnem tožilstvu v Radgoni, Krškem, Trebnjem in Šoštanju. Meseca maja 1954 je prevzel naloge sekretarja oziroma samostojnega delavca za splošne zadeve v Termoelektrarni Šoštanj in ostal na tem delovnem mestu vse do upokojitve marca 1984. Poleg službenih dolžnosti je opravljal še vrsto družbenih funkcij: bil je vse do svoje smrti dolgoletni predsednik telesno vzgojnega društva Partizan, dolgoletni član Športne zveze Velenje, predsednik skupščine Krajevne skupnosti Šoštanj in predsednik Zveze borcev Šoštanj. Zaradi prizadevnosti v borčevski organizaciji Šoštanja je bil imenovan tudi v področni odbor ZB Velenje. Za prizadevanja na športnem področju je dobil najvišja državna in republiška priznanja. Kot predsednik skupščine Krajevne skupnosti je opravljal tudi častno nalogo matičarja, ko so poročni obred opravljali še v Šoštanju. Bil je prizadeven predsednik TVD Partizan, kar je dokazoval z naklonjenostjo športni dejavnosti šoštanjske mladine in se je zelo zavzemal za razvoj različnih športnih zvrsti.
Udejstvovai se je tudi v kulturno prosvetnem društvu Svoboda. Poleg tega, da je bil znan družbenopolitični delavec, je bil tudi velik
PLANINSKI VESTNIK
prijatelj planin. Po upokojitvi leta 1984 se je zaradi več prostega časa pogosteje udeleževal društvenih izletov in pohodov. Narava in vedra planinska družba sta mu veliko pomenili, saj je bil v planinski družbi prijeten sogovornik. Zadnja štiri leta je bil tudi Clan upravnega odbora Planinskega druätva Šoštanj. Bil je dobra vez med krajevno skupnostjo in nami. Društvu so bile dobrodošle njegove življenjske izkušnje in poznavanje družbenih razmer. Kljub slabšemu zdravju se je še 25. marca letos udeležil društvenega obCnega zbora, zato nas je njegova prezgodnja smrt kot posledica kratkotrajne, a neozdravljive bolezni toliko bolj prizadela. Za njegovo vsestransko družbeno delovanje se mu je ob grobu zahvalilo več govornikov, žalostinke pa mu je zapel tudi pevski zbor. Slava njegovemu spominu!
PI an tnako društvo ŠoAtartj
»Tri dežele — ena pot«
Tak je bil moto 31. zbora planincev treh dežel v Celovcu 14. in 15. oktobra 1995: Koroške kot gostiteljice (natančneje »Koroške deželne zveze Avstrijskega planinskega društva — Landesverband Kärnten des Österreichischen AI pen Vereins«, Furianije-Julijske krajine in Slovenije (namreč njunih ustreznih planinskih društev ali zvez). Zborovanje, kot že druga pred njim, je bilo zaznamovano s spominom na trozvezdje ustanoviteljev Ku-char-Potočnik-Lonzar, od katerih se ga je s čustvenim nagovorom udeležil le prvi, drugi se je, brez dvoma ne lahkega srca, opravičil, tretji pa je bil navzoč v spoštljivem spominu. (Žal nihče ni omenil, da so po njem poimenovali pot iz Rablja čez Škrbino v policah / Forcella deile Cenge k Brunnerici v Belem potoku, in da je na Škrbini, od koder se je v pičli uri mogoče povzpeli na sladokusni brezpotni vrh Visoke police. njegovemu spominu posvečena preprosta plošča s Kugyjevimi besedami: Ricordate coloro che prima di voi hanno avuto gioie dai monti. [Spomnite se tistih, ki so
pred yami uživali veselje gora.] in s pripisom L a sezione di Gorizia del CAI in memoria di Mario Lonzar, 28 settembre 1986.)
V nevezani besedi je vela skozi pogovor misel, da tudi ta(kle) zbor(eek) pristavlja svoj kamen (Cek) k združeni Evropi, uradno pa je tekla beseda o prostem plezanju in ple žalske m tekmovanju. (Vele)toku nemških in italijanskih besed se slovenska ni zoperstavila, niti ni (veie)toka okrepila — kje so časi svetovljanskih nastopov Tlneta Orla, Mihe Potočnika, Franceta Avčina, da ne sežemo globlje nazaj do Turne, Mire Marko, Tominškov, Aljaža in Mlakarja! — le Marko Preže Ij je že na samem začetku, še pred glavnim referatom, podal pripravljeni teh-nično-točkovni koreferat (ki naj bi menda nadomestil nastop nenav-zočega Toma Česna), Po svoji pleza! sk i naravnanosti in po vnaprejšnjem dogovoru slovenskih udeležencev, ki ga ni bilo, nisem bil kompetenten, da bi bil spregovoril v razpravi, a ko bi bil sedel ob našem vodji Janku Mirniku, bi ga bil prosit za dovoljenje in bi bil rekel tole: Umetne stene v telovadnicah so stvar telovadbe in športnih društev. To je športna panoga, v kateri je mogoče tekmovati in z njo nastopiti na o/impadi. Če se alpinisti udeležujejo takega plezanja, se ga kot telovadci (športniki), člani športnega društva, vendar je za alpinista kot člana PD in AO z visokimi, tudi himalajskimi ambicijami to samo sredstvo za cilj, enako kot plezalni vrtec. Športniku je to sredstvo lahko že cilj, alpinist pa sredstva nikakor ne more zamenjati s ciljem. Alpinistični vzpon na goro je neprimerno kompleksnejše doživetje kot eno-ali dvoraztežajna telovadba na umetni ali tudi na naravni steni, četudi je ta tehnično (neprimerljivo) težja. Kolikor je športno plezanje sredstvo za alpinistični cilj, toliko spada v planinsko organizacijo in pod njeno skrb, ker je to trening za višje naloge. Ko postane samo sebi cilj, spada v športno društvo in ga je mogoče uvrstiti v tekmovalne (olimpijske) panoge in financirati iz sredstev športnih društev.
Ker se nobeden od Slovencev v razpravi ni oglasi, je vodeCi Georg Steiner poklical kolega, da je s kratko govoranco po krpal vrzel, z izmenjavo običajnih daril pa smo tudi nekoliko pokrpali dobrovoljni vtis. Blagodat dvigajoče se življenjske ravni se je dokazovala z naše strani s svobodno ponudbo brošure o slovenskih kočah v nemščini (Berghütten des Slowenischen Alpenvereins. ki jo je pripravila PZS za nemško govoreče in razumevajoče tujce), medtem ko so Tržačani postavili na širokosrčno samopostrežbo knjižico o Kugyjevi poti v treh izvedbah: italijanski, nemški in slovenski. (Naslov knjižice: Sentiero Kugy / Kugy Pfad / Kugyjeva steza, s podnaslovi Percorso delle vedette / Der Weg der Aussichtswarten I Trasa razglednih stolpov, steza poteka od Nabrežine/Aurisina po kraškem robu nad Trstom v Glinščico in do Doline/S. Dorligo, ves čas po italijanskem državnem ozemlju.)
Prevajalka (Četudi njen »Performance« ni bil ravno za lepotno tekmovanje) je kasneje nagajivo pripomnila, da ji Slovenci nismo dali dela in smo jo prikrajšali za zaslužek. No, kasneje, v prostem pogovoru po veCerji, ob zvokih brazilskega »benda«, ki je bil seveda preklemansko dober, čeprav menda ne zna zaigrati domačega valčka ali polke, in ob postrežbi ru-tinirane Bosanke (»Ste več döbiii kafu?«), smo Slovenci celo kar nekam potonili. Videti je, da je taže splezati na himalajski osemtisočak kot na tujejezični Družabni večer. Živahno so se uveljavljali člani SPD Trst in Gorica, zelo vidna pa je, žal, bila (v Celovcu!) odsotnost SPD Celovec.
Kot je običaj na teh zborih, je drugi dan namenjen skupinskemu izletu. Čustvena os udeležencev se je premaknila od vprašnaja »Čemu v Hüttenberg, ali ne bi šli v tem čudovitem vremenu raje na kako goro?« do iskrenega občudovanja tega izjemnega naravoslovno-ru-darsko-plavžarsko-železarskega muzeja (seveda tudi izjemno prisrčne, prizadevne in nadarjene vodnice). Nazadnje smo planinska poželenja celo uspešno premostili z
503