SL m S- < Izbajii vsako soboto; ako je ta dan praznik, pa. dan poprej. „Nas List" ima vsak mesec prilogo „Slovenska Gospodinja*" ter velja za celo leto o K. za poi lete K 2-60. Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno vposlane naročnine se ne ozira. _ J Uredništvo in upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvolijo pošiljati dopisi, naročnina in reklamacije. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta 16 v. za enkrat. 14 v. za dvakrat, 12 v. za trikrat, za večkratno objavljenje nizke cene. k Leto I. V Kamniku, 18. februarja 1905. Štev. 7. ril ii Košut pred — cesarjem. •il Kar smo izrazili zadnjic kot zelo mogoče, to se u je tudi zgodilo. ti ti tem, da je bil sprejet Košut od cesarja na i dunajskem dvoru, se je nehote pokazalo, da se pri-:'pozna neodvisni stranki zmožnost do državnega krmila na Ogrskem. Tista stranka, ki je imela za Očakovih časov okrog I. 1867. samo deset poslancev, i: ki je danes najmočnejša in ki ima v svojem proti gramu samostojno eolnino, pravico volitve med naj-i nižje sloje (od Iti milijonov prebivalcev na Ogrskem li jih voli le 900.000). ogrsko narodno vojaštvo, ogrski !e jezik na vseh šolah in še mnogo drugih notranjih a reform, ta stranka je prišla s tem do največje veljave in ugleda. In če bi razpisala vlada danes na Ogrskem i, nove volitve, bi se vračali Košutovci še z večjimi a triumfi v državni zbor. 0 In ne govore zastonj nekateri ogrski časopisi o nedeljski Košutovi avdijenei pri cesarju kakor o O: velikem zgodovinskem dogodku. „Košut bo odkril - kralju popolnoma nov svet. Kralj bo zvedel, kako so ga vodili do zdaj po krivih potih, kako so ga za- - peljavali in mu kazali tiste kot svoje sovražnike, ka-a torih stališče in naziranje zvestobe do kralja je bilo r vsikdar pošteno ... ti Košutovo avdijenco se uvesni- 1 čujejo sanje ogrskih patriotov in narod ne bo nikdar 0 pozabil svojemu kralju teh osebnih žrtev . . . Kralj 'i je zadušil z velikim samozatajevanjem vse osebne “| obzire in čute ..." Tako pišejo vsi časopisi. In stvar je v istini čudna! Prvič, odkar obstaja ta stranka, prvič tekom 40 let je bil povabljen kdo 3 izmed nje pred svojega kralja, in zdaj je bil to celo Košut, sin tistega revolucionarja in diktatorja Ludo- 1 vika Košuta, ki je ostaviI na državnem zboru baš 1 tisto habsburško dinastijo, pred katero je stopil zdaj r njegov sin. Zgodilo se je to po nasvetu grofa An-y drassyja. Kaj vse se je govorilo in sklenilo pri tem sprejemu, vse to se še varuje kot stroga tajnost. Sklepa se le, da ni krona ravno nasprotna ločitvi v colnin-skem oziru in proti izpremembi sedanjega volilnega f Maksim Gorjkij. i Okrog in okrog je bilo pusto in žalostno — , zdelo se je, kakor da bi vse umrlo in bi ostal samo jaz živ, ali tudi mene je čakala gotova smrt. Imel sem tedaj 18 let — kako lep čas! Šel sem in šel po mrzlem, vlažnem pesku in moji zobje so šklepetali cele rulade lakoti in mrazu tia čast; naenkrat, ko sem iskal že zaman po kaki stvari, ki bi bila užitna in stopim za eno izmed barak, vidim tam čepeti postavo v ženski obleki, ki je bila premočena po dežju in se je prijemala ramen. Obstal 8em in jo opazoval. Kmalu sem videl, da izpodkopava z rokami tla pri baraki. „Čemu ti bo to?* jo vprašam in počenem k njej. Ona je poluglasno zakričala in skočila pokonci, ^daj, ko je stala pred menoj in me gledala s svojimi široko odprtimi očmi, ki so bile sive in so izraževale 8krb, zdaj šele sem videl, da imam pred seboj dekle 8voje starosti s prijetnim obrazom, ki pa je bil žal °krašen s tremi velikimi, modrimi lisami. To jo je kvarilo, čeprav so bile razdeljene te pege z nekako ^udno simetrijo — pod vsakim očesom ena in tretja 8redi čela. Ta simetrija je pričala o delu umetnika, ki je imel že veliko spretnosti v skvarjenju človeške kzionomije. reda, ali odločno se protivi vsaki zahtevi Košutovcev po narodni armadi z ogrskim poveljevanjem. Po prvih triumfih zmage so segle zahteve Košutovcev malo daleč. Revolucionarji so izprevideli, da ni moči doseči vsega naenkrat in zato se drže zdaj načela: bolje nekaj, kakor pa nič. Tudi Košut je umaknil nekaj svojih prvotnih besed. Svoje misli in težnje formira zdaj na sledeči način: 1.) Razen vla-dazjeve osebe imejta obe državni polovici še skupno vojno moč. Med obema državama obstojaj ofenzivna in defenzivna alijanca; 2.) med Avstrijo in Ogrsko se skleni posebna pogodba, s katero bi bilo ocoljenih le neko gotovo število industrialnih izdelkov. Vse druge stvari te stroke so proste, a zato mora dovoliti Avstrija ogrskim poljedelskim pridelkom svoboden uvoz. Angleški „Times" sodi, da je imel na to od-nehanje največ vpliva grof Apponji. Košuta je spremilo na Dunaj poleg njegovega tajnika še nekaj poslancev in časnikarjev. Tu se je mudil 19 ur. Sprejem pri kroni je bil v nedeljo med 11. in •,/412. uro opoldne. Košut ni prišel v narodni noši, ampak v fraku. Pri dvoru in -Hotelu Bristol", kjer. je stanoval ta čas, ga je pozdravila množica 2 — 300 ljudij, izveeine ogrske narodnosti, z živahnimi „oljen" - klici. Toda tudi s to avdijen.o še ni rešena ministrska kriza na Ogrskem. Krona je pač vse poslušala, a izrazila se še ni o ničemur, niti tako niti drugače. Sodi se pa, da postane bodoči ministrski predsednik grof Andrassy, trgovino pa dobi Košut. Odločitev bo morala biti kmalu tu, ker državni zbor naj bi bil sklican že 17. februarja. To najbrže ne bo mogoče, pač pa se mora sniti v najkrajšem, vsekakor še pred spomladjo. Po zakonu mora biti konstituirano drugo zasedanje najkasneje tri mesece po razpustu prvega parlamenta in ta dan pade na 4. marca. To je tudi najskrajnejši termin, pred katerim mora biti sestavljeno tudi ministrstvo. Avstrijski državni zbor. Naš parlament je začel po poltedenskem premoru zopet svoje delo dne ti. t. m. Na ministrski Dekle me je pogledalo in polagoma ji je izginila skrb v očeh . . . Zdaj si je otresla pesek z rok, popravila si je katunasto ruto na glavi in dejala mi je: „Ti si lačen? . . . Koplji zdaj ti. . . moje roke so že utrujene. Tam,u in pomigala je z glavo proti baraki, ,.tam je gotovo kaj kruha . . . mogoče celo klobas. V tej baraki je tudi prodajalna . . .“ Pričel sem kopati. Nekaj časa je stala in. mi gledala pod roke, potem je počenila k meni in pričela mi je pomagati. Molče sva delala. Reči ne morem, ali sem v teh trenotkih kaj mislil na kazenski zakon, na moralo, na pravico do tujega imetja —-----------------------* Kdo piše tako? Kdo spozna v tem „izvržkiD človeštva, v tem brezimniku tisti sloviti genij fforjkij, ki ga pozna zdaj in spoštuje ves svet? V najnežnejših svojih letih je postal sirota, prepuščen lastni usodi in volji tujih ljudij. Mati njegova je bila iz bogate trgovske hiše, pa ker je imela razmerje z ubogim tapetnikom Pješkom, je bila izgnana iz očetovega doma. Umrla mu je, ko je imel Aleksej Maksimovič Pješkov — to je njegovo pravo ime — komaj dve leti (Maksim Gorjkij — največja grenkbst, gorje). Očeta je izgubil z devetim letom. In potem je prestal vse mogoče: Bil je črev-Ijar, rezbar, prodajalec sadja, komediant, s 15 leti je klopi sedi 11 ministrov. Predsednik med njimi je Gauč. Najprej pride na vrsto predloga finančnega ministrstva v zadevi ljubljanskega gradu. Naslednje seje veljajo čitanju in razpravam glede rekrutnega zakonika. Schuhmeier (soc. dem.) povdarja, da je na-rastel proračun za vojne zadeve v zadnjih desetih letih za celih 70 milijonov kron; zahteva dveletno vojaško službo; revizijo vojaškega kazenskega zakonika. Imenom svoje stranke izjavlja, da so proti vladni predlogi glede rekrutov: Kittinger (nem. ljud. stranka): Dasi ima Avstrija samo 57% vojaštva, vendar mora plačevati zanj 67% in ne 57! Zahteva, da se vrne vsem rezervistom vožnja na železnici in ladjah, če so poklicani v drug kakor domač kraj. če narastejo s tem stroški, naj se jih poravna s tem, da se skrajšajo orožne vaje ali pa se celo opustita zadnji dve. Wo 1 f (Vsenemec): če bodo nemiri na Balkanu, ne bo mogla poseči vmes Rusija, ker je zapletena zdaj v veliko vojsko, ampak pripada ta naloga Avstriji. Kar se tiče Italije, tudi niso več tiste razmere, ki so bile tam še* pred 10 leti. Italija je zdaj denarno in gospodarsko mnogo na boljšem. Zveza z Nemčijo in Avstrijo se je že tudi silno zrahljala, zaradi tega nima zanj naša armada nobenih interesov več. Zaključuje: Nobenega vinarja in nobenega rekruta za to armado. Z i mm er (nem. ljudska stranka) zahteva dveletno vojaško službo, skrčenje orožnih vaj in olajšave glede kontrolnih shodov. Heimrieh (Mladočeh) je odločno na stališču, da se priuče častniki tudi tistega jezika, ki ga govori moštvo; protestuje proti temu, da dobe orožniki le nemške dopise in nemške službene bukvice. Klofač (češki radikalec) je napadal zlasti šefa generalnega štaba Becka, češ, da ta gospod kar noče uvideti, da ima Avstrija zdravo podlago le na fede-racijski podlagi, kot zvezna država. Vsak narod bi moral sebe vladati. Beckdva enotna armada in enotna država, kakor jo imamo zdaj,- je le nestvor. šel v Kazan, ker je nekje slišal, da se poučujejo tam mladi ljudje zastonj. Zanimanje do študij so mu vzbudile knjige, ki mu jih je dal kuhar neke premogarske ladje, kjer je pomagal Gorjkij v kuhinji. Ali prišedši v Kazan je kmalu videl, da temu ni tako in ker ni imel denarja, je prijel za najpriprostejše delo: snažil je stranišča, podiral hiše, delal na barkah kot težak, naposled je stopil v službo pri bogatemu peku, za mesečne tri rublje proti ISurnemu delavnemu času! Uničen v svoji notranjosti je prijel revolver in si pognal krogljo v se. Obtičala mu je v pljučih. In od tedaj ni več zdrav. Po tem nesrečnem dogodku se je vlačil okrog kot vagabund, potepuh med enakimi, prepotoval je stepe, dokler se mu ni posrečilo priti v pisarno mladega odvetnika. Tu sta ga srečala Karalenko in Čehov, oba slovita pisatelja, in s tem trenotkom se je povzdignil Gorjkij do tistega najslavnejšega pisatelja, ki ga ima zdaj svet. In kje je sedaj? Podaj se z menoj v duhu k bregovom Neve. Tam stoji velik arzenal in nasproti sredi reke otok. Veliko zidovje se nahaja tam, kakor več redut skupaj, ali pa le ena velika trdnjava s sedmimi stolpi. To je „Petropavlovskaja krepost," zvezana z ozkim okopom s suho zemljo. To je ena naj večjih kakor rak ali oteklina, na kateri boleha in hira ves državni organizem. Spominja tudi na odredbe, ki so izšle pred letom iz vojnega ministrstva, kjer stoji napisano, da se ima jezik moštva spoštovati, da se ga morajo priučiti tudi častniki in podčastniki. Pravi, če se je malo odnehalo v narodnih vprašanjih, se je zgodilo le vsled strahu pred bodočo vojsko, ki jo slutijo . . . Vojni minister Welsersheimb odgovarja na vse to na dolgo in široko, če tudi se ni dalo najti vsled preveč lupin zrna. Zanimivo je le to, da je dejal, da sme potrditi vsaka občina orožniške službene bukvice v svojem jeziku. (Slovenske občine, posnemajte to!) Biankini (Hrvat) zahteva, da igraj Avstrija pri ločitvi od Ogrske prvo ulogp, preverjen, da reši s tem hrvaško vprašanje in zagotovi na- ta način Hrvaški samostalnost. Pogodba z Ogrsko leta 1867. je bila največja napaka monarhije, ki jo je mogla napraviti v zadnjih stoletjih. S tem je bila storjena vnebovpijoča krivica drugim narodnostim v monarhiji, predvsem Hrvatom. Zgodovinska resnica je, da je Ogrska vedno revolucionarna in da si jo morajo Habsburžani vsako stoletje iznova priboriti. Omenja tudi izvajanje barona Recka: Z ločitvijo Avstrije in Ogrske bodo tvorili Jugoslovani na Balkanu največjo nevarnost. Po prvem branju rekrutnega zakonika se izroči ta odboru za obrambo. Na vrsto pride potem prvo branje državnega proračuna za leto 1905. Proti je oglašenih 19 govornikov (med temi Jugoslovani dr. Ivčevič, dr. Šušteršič, dr. Tavčar), za je zgiašenih !6 govornikov. To je po treh letih (kar so pričeli Cehi z obstrukcijo) prvič, da pride državni proračun (biže, budget) pred ljudske zastopnike. Debato otvori dr. S o mm er (Vsenemec, proti): (lovori o razmerju Avstrije z Ogrsko. V primer pove sledeče: Saksonee je dejal v gostilni svojemu sosedu: Najprej si se vsedel na moj klobuk, potem si mi vžgal v suknjo luknjo, nato si mi pljunil še na moj škorenj: če mi zliješ še moje pivo, potem pojdem pa kar proč od tebe. (Veselost.) Njegova stranka je tudi proti temu, da se da Italijanom posebna univerza. Govornik pravi, če so se odreklf na Nižje Avstrijskem šole Cehom, zakaj bi se ne storilo na isti način Se Italijanom. Dr. Ofner (soc. politik, proti): Avstrija porabi ves denar samo za obresti svojih dolgov in pa za vojaštvo a za šole ne da ničesar. Zahteva, da se črta v vojaških izdatkih najmanj JO milij. kron. S k en e (industr. in poljed.) je sicer za, ali vzlic temu napada železničnega ministra Witteka. ker je prekoračil kar na svojo roko dovoljeni proračun za eebh 91 milijonov kron, ne dabi vprašal zbornico, ali sme, ali ne. Rieger (soc. dem., proti) napada takoj spočetka novega ministrskega predsednika Ganca, češ, da je bil ravno ta tisti minister, ki je prelomil prvi ustavo s tem, da je določil proračun s § 14 in ž njim pobral tudi rekrute. Ostro napada železničnega ministra Witteka. Ce ima kdo izmed ministrov mnogo masla na glavi, potem je ta tisti. Po padcu grofa Clarvja ni bilo dobiti nobenega, ki bi hotel zlorabljati § 14, tu je služil ravno ta Wittek temu sredstvu. Sebeic h er (kvšč. soc.) bo glasoval sicer za proračun, ali zahteva, da se napravi z Ogrsko že enkrat konec. Dr. Ploj (konserv. Slovenec) je proti. Jugoslovani smo že siti lepih besed z ministrskih klopij. Spominja na zgodovinsko misijo Hrvatov in Slovencev (Boji s Turki. I. 1848. itd.). Toda če so ti danes še v gospodarstvu in omiki za drugimi narodi, je kriva tega le vlada: Dalmacija še vedno nima železniške zveze s središčem države, v Trstu je nad 1000 slovenskih otrok brez svojih šol. To je imenoval sramoto, madež države. (Partie honteuse.) Zahteva univerzo v Ljubljani. (Jugoslovani burno pri-trjujejo.) Dr. Tavčar (napred. Slovenec): Že v kratkem času novega ministrstva je opaziti na Štajerskem očitno germanizacijsko stremljenje pri imenovanju uradnikov. V Ptuju so n. pr. vsa mesta adjunktov oddana le Nemcem; nadsodišče v Gradcu nima od pamtiveka sem nobenega Slovenca kot svetovalca, dasi spada nad milijon Slovencev v njegovo področje. (Burni čujte, čujte! pri Jugoslovanih.) Ko omenja povzročil ca teh brezmejnih krivic, predsednika graškega nadsodišča, grofa Gleispacha, zakliče Biankini: Treba ga je penzionirati! Dr. Tavčar povdarja, da obtoži tu javno imenovano nad-sodišče strankarstva in pravieoloma. (Ploj: Kje pa je minister— Biankini: Ne govorite dalje, dokler ne pride minister!) Na Spodnje Štajerskem divja nemško časopisje, ki krade samo čast svojim političnim nasprotnikom. To dela le v G lej s-pachovem varstvu, ker se napadalcem nič ne zgodi, tudi če se jih prime pred sodnijo. S tem je ožigosana tudi tista objektivnost, ki jo je povdarjal ministrski predsednik Gauč! (Jugoslovani živahno odobrujejo.) Dr. Stojan (češ. kler.) zahteva, da se pomore nižji duhovščini. Po provizorični uredtvi iz I. 1882. dobi župnik letnih 1400 K. kaplan 700 K. Za svoj predlog o zboljšanju plač prosi nujnosti. Haunich (soc. dem.) govori imenom svoje stranke, ki je popolnoma tega stališča, da se dado nižji duhovščini boljše plače, da more- primerno živeti, toda zahteva tudi, da je cerkev od države neodvisna. ločena in zato tudi bi morala plačevati cerkev duhovnike in ne država. Ugovarja dr. Stojanu, da ne bi bila kriva siromaštva nižjega Ideruza višja duhovščina. Prav ta bi morala storiti kaj v tem oziru. Nato je nujnost Stojanovega predloga sprejeta. Prihodnja seja jje sklicana na torek 14. februarja. Na dnevnem redu so: 1.) Nadomestne volitve v nekatere odbore: 2.) nadaljevanje branja proračuna za 1. 1905. 14. februarja: Hagendorfer (središče) zahteva odločno, da se že enkrat napravi konce vprašanju med Avstrijo in Ogrsko. Tako ali tako! Mini stenski predsednik Gauč odgovarja raznim govornikom. Zaradi Ogrske (travi, da stoji vlada na stališču skupnosti iz 1. 1867. Če se bo šlo pa za kake izpremembe, potem bo delala vlada s' spdrazumlje-' njem parlamenta in javnega mnenja. V obče je prevevala njegov govor posebna elegansa in govorniška zmožnost, kar je napravilo pri večini strank velik utis. Pravosodni minister Klein brani Gleišpacha, ; kar se mu pa kar nič ne posreči. i Praček (češ. agrarec): Košutove ideje ne bodo češki agrarci samo moralično, ampak tudi z drugimi : sredstvi podpirali. Če pa vlada ne poskrbi protiutež i za škodo, ki jo imajo vsled carinske pogodbe z Nemčijo agrarci, v se bodo posluževali ti v svojo i obrambo sredstev, ki ji h še morda ni vid e l pari a m e n t. Kramar (Mladočeh) omenja v dolgem govoru ji vojaščino, trgovsko in carinsko pogodbo z Nemčijo, ■ industrijo itd. Namigava, kako močan bi bil naš : parlament, kobi p o s a m e z n e s t v a n k e n e v i d e 1 e samo tega, k a r j i h ! oči. a m p a k tudi. k a r b i jih moralo vezati. 4 Avstrija in Italija. X" rimskem senatu je sprožil knez di Camporeale zanimivo vprašanje glede razmerja med Avstrijo in Italijo. Vsekakor ne pripisuje oboroževanju Avstrije velikega pomena, ali vendar ni pustiti tega iz vidika. Ne da se tajiti, da gledajo tudi tuje države na vse te priprave z neko nervoznostjo. Če ima trozveza kaj ran, je treba pred vsem te zaceliti in ne jih še razboleti. Res je treba obžalovati nasprotstva in neza-upnost nekaterih avstrijskih oblasti j, ali tudi pripo-znati moramo pravi knez - da se je izkazala-itali-janska vlada že ponovno preslabo in premalo sigurno, da bi odločno zavrnila in obsodila vse gibanje irre-dente. Irredentično gibanje je velika zmota, blodnja, na Italijo meče le dvoumno luč, druzega pomena nima. Kar velja za gibanje na Balkanu in ob Adviji, nima Italija nobenih povodov, je pospešiti; vendar mora' storiti vse in se pripraviti za vsak slučaj, da ne trpi škode. Odgovarja mu na to minister Titoni, ki izjavlja, da se prijazno in prijateljsko razmerje med Avstrijo in Italijo ni še kar nič izpremenilo, ampak si državi med seboj celo vse zaupata, če tudi se je morda že enkrat Avstrija vznemirjala zaradi irredentičnega gibanja, vendar je ta bojazen minula, ko je zvedela v tem vprašanju naše odločno, pravilno in lojalno stališče. —- O Makedoniji določuje vse trozvezna pogodba, zaradi albanskega vprašanja pa imata obe državi formelno pismeno pogodbo še iz leta 1903. Če tudi vznemirja javnost oboroževanje Avstrije in položaj v Makedoniji, vendar ni naperjeno prvo proti nam, kakor se nas je zagotovilo, ampak Avstrija je skrbela le za nekatere morebitne dogodke (!?), o Makedoniji pa bo odločeval le skupen dogovor. Titoni pravi, da obžaluje tudi one manifeste, ki so bili izdani v Italiji in so naperjeni proti Avstriji, ker so imeli edino le ta uspeh, da so spravili našo državo v neprijetne zadrege. — Tako italijanski minister Titoni. In Goluchovski? Ta še ni govoril tako. Nemiri na Ruskem še vedno niso polegli. Zdaj se dvignejo delavci tu, zdaj tam, pridružijo pa se jim še kmetje in študenti. Vlada pošilja nad nje vojaštvo in to strelja. Koliko je mrtvih, se ne da dognati, kar vlada zakriva pravo število. Tudi iz Petrograda je ruskih ječ za politične ujetnike. Med svojimi zidovi hrani še posebno trioglato poslopje „Aleksejevskij ra-velin“ zvano, z 19-imi večjimi in manjšimi celicami. Ln med tem mokrim zidovjem ždi zdaj — bolehni Gorjkij. Pod gladino reke Neve se nahaja čumnata, kamor ga je vtaknil najnovejši nasilni Tropov sistem. Kakor so strgali nekoč Kristu obleko s telesa in ga ogrnili s plaščem iz škrlata, tako so slekli tudi Gorjkega in mu dali obleko kaznjencev. Vzeli so mu knjige, papir, črnilo. Sam je tam, brez dela, drugu-jejo mu le še vlažne stene. In zakaj vse to? Pravijo, da je sestavil pismo na oficirje, kjer jih navaja k uporu; vlada trosi med svet vesti, kjer se pravi, da je bil Gorjkij član velike tajne organizacije, ki je hotela napraviti na Ruskem prekucijo in izpre-meniti carstvo v republiko. Najimenitnejše politične službe so imeli že razdeljene med seboj. Tako raznaša ruska policija. — Doba reakcije v 80-ih letih je imela svoje posledice tudi v tedanji ruski literaturi. Vladimir Ka-ralenko, Patapenko, Mamin Sibirjak, Nadson, Baran-zevič, Albov, posebno Melšin ... Vsi ti so pričeli slikati v svojih spisih resnico t. j. življenje, kakor se je res živi. Ali nikjer nimajo izhoda, vsi so pesimisti, brez upa, skeptiki. Ali vzdignila se je nova era, ki sta jo še prav posebno odičila s svojo individualnostjo in duševno silo Anton Čehov (> leta 1904.) in Maksim Gorjkij (rojen 1. 1868.). Gorjkij je bil upanje mlade Rusije — in to je vedela vlada in zato ga je hotela storiti neškodljivega. Govori se celo, da ga postavijo pred vojno sodišče. Raznesle so se sicer že vesti, da se je udala vlada protestu vseh kulturnih narodov proti temu na-silstvu, ali le prekmalu so se izkazale kot neresnične, prenagle. Francija, Nemčija, Avstro-Ogrska, Italija — vse ugovarja, ali Trepov se ne makne. Celo Titoni, italijanski minister vnanjih zadev, znan po svoji nenaklonjenosti napram Rusiji — celo ta se je zavzel za usodo Gorjkega, ali tudi njegova diplomatija je ostala brezuspešna. Krist je dejal: dajte Bogu, kar je božjega, in mi kličemo tja proti St. Petersburgu: dajte ljudem, kar je človeškega . . . Kdo ve, mogoče je našla Gorjkijeva kal bolezni v tesnih petropavlovskih celicah ugodna, prava tla, da se more razviti tem hitreje. Ali kar se bo zgodilo podobnega, zato bo odgovoren sedanji ruski absolutizem in če se stori Gorjkemu še drugo zlo — ali bo potem mogoče še enkrat udušiti vstajo? F. Medjimurci. Kdo je ne pozna, famozne filozofije viteških Madjarov, na koje podlagi so prebivalstvo onstran Litave razdelili v „narod Madjarov'- in „narodnosti* Slovakov, Nemcev, Hrvatov itd. ? Kdo ne pozna nadalje plemenitih intencij istega viteškega naroda, osrečiti te „narodnostiz blagoslovom madjarske kulture, — z drugimi besedami: jih pomadjariti? Kdo ne pozna naposled odpornega boja teh „narodnosti", ki ga bijejo mnogokrat do obupnosti? Še nam je vsem v živem spominu nastop hrvaškega naroda pred poldrugim letom, ona silna revolucija, v kateri je padlo veliko žrtev madjarskega šovinizma, a ki je vsaj nekoliko ublažila vladajoči sistem. Vsakdo, ki se količkaj zanima za življenje posameznih „narodnosti" na Ogrskem, bo kolikor toliko poznal njih razmerje k madjarski vladi. A so pokrajine v „državi-- viteškega naroda, ki jih svet do dandanes še prav malo pozna. So kraji, koder prebivajo naši krvni bratje, kakor Prekmurje in Medji-mu rje, in vendar, v koliko jih pozna naše slovensko ljudstvo, v koliko jih pozna baš naša inteligenca, koliko jih je sploh, ki se zanimajo za te kraje in njih Stanovnike? Pod jarmom madjarske vlade so iz' gubili prekmurski Slovenci polagoma vsa svoja poli' tična, jezikovna in kulturna prava, postali so sužnji Priloga „Našemu Listu14 št. 7 z dne 18. februarja 1905. javilo vladno poročilo, da je padlo 22. januarja t. 1. le 98 oseb, d očim je dokazal zdaj list „Tribune Russe", in to na podlagi imen in statistike, da je zahteval ta dan 2136 človeških žrtev, ki so izdihnile deloma na ulici deloma šele v bolnici. Da se pa razglašajo tudi neresnične vesti po časopisih, je razumljivo. Danes se razglasi v svet to — jutri se zopet preklicuje. Važno pa je sledeče: oglašati so se pričeli že najrazličnejši stanovi in korporacije, poleg plemstva celo industrialni podjetniki v Petrogradu, ki repre-zentirajo premoženje okroglo 5—6000 miljonov kron! Vsi zahtevajo istih političnih reform, kakor zemstva. Pridružili so se jim tudi zdravniki v Moskvi, tehniki v Petrogradu itd. Finančni minister je predlagal carju: vse medsebojne zadeve delavcev in tovarnazjev naj se poravnajo legislativnim potom, potrebno je, dovoliti nekatere organizacije, kakor hospitalne, bolnišne blagajne, v katere prispevajo tako delavci, kakor delodajalci; biroje z obojestranskimi zastopniki, ki odločujejo glede mezd in skrbe pred vsem za izboljšanje delavstva; prvotno naj se zniža delavni čas na 10 ur, ponoči le 9 ur, postavi pa naj se tudi čas in priprave, da bo mogoče vpeljati 8 urni delavnik; vsak mesec mora imeti delavec prostih najmanj štiri dni. Vse te odločbe je car odobril in jih že izročil komiteju. „Daily Chronicle" poroča iz Londona, da je imel najstarejši s i n pisatelja grofa Leva Tolstega dvourno avdijenco pri carju. Imel je s seboj načrt za sklicanje ljudskih zastopnikov. Car naj je dejal, da je pripravljen za to sklicanje in da bo že ob tednu objavljen „zemski so bor" (parlament). To bo prvi izza časov Jekatarine II. (f 1796). Govori se, da bo sklican na 4. marca, to je ravno isti dan, ko so bili oproščeni kmetje tlačanstva. Poročajo, da je začasno v Petrogradu vse mirno in da je car ukazal posebni komisiji, v katero 86 morajo poklicati tudi delavci in podjetniki, da dožene ta vse zahteve in vzroke delavskih nemirov. Najbolj pa vre v Ruski Poljski. Poljaki zahtevajo vedno odločneje narodnih šol. Vlada jim je dala le ruske; poljski se poučuje kot stranski predmet. Svoje zahteve utemeljuje s tem, da so te šole največje sredstvo za rusificiranje, one uničijo tudi vso duševno, moralično in fizično energijo poljske mladine. Začasno so vse srednje šole zaprte. Rusko-japonska vojna. Vest, da bo Kuropatkin odpoklican in da je stranka Velikih knezov pričela akcijo v prilog miru, — je popolnoma iz trte izvita in le izrodek domišljije onih krogov v Berolinu, Londonu in kje drugje, ki se boj 6 konečne ruske zmage in ki so videli v tej vojni popolno ponižanje Rusije, v nesrečo slovanstva, ki je tem krogom trn v očeh. Dobro poučeni in vestni poročevalci z mandžu-rijskega bojišča poročajo, da je prava sreča Rusije, da ima v Mandžuriji takega vojskovodjo, kakor je Kuropatkin. viteškega naroda na vseh poljih svojega življenja, in polagoma zamira ona veja slovenskega naroda, ki je štela nad stotisoč ljudi. In kdo se malo briga za vse to? Tuintam se jih domisli kak časnik, in v par ognjevitih člankih agitira za — nabiranje knjig prek-naurskim Slovencem. Parkrat — a potem izgine vsa navdušenost za mesece in leta. Kdo se spominja one nesrečne raje onkraj Mure, onega ljudstva, v katerem Se ni docela zamrlo vsako narodno čuvstvovanje? S kakim živim zanimanjem zasledujejo Nemci gibanje -Jemcev, bivajočih v Madjarski! Vsaka najmanjša zadeva jim je povod, da bodrijo svoje brate v njihovem koju, jim dejanski pomorejo in pri tem ožigosajo brezpravno stališče madjarske vlade. In ozrimo se na ^ehe, kako vestno beležijo vsako najmanjšo notico o Slovakih, v Madjarski bivajočih in zatiranih! A mi ? Mi pa zremo zaupnim očesom v „boljšo" bodočnost, v tisto bodočnost, ki nam bo polagoma požrla slednjega prekmurskega Slovenca! Tudi Hrvatje imajo pod neposrednim madjar-8kim žezlom vejo svojega naroda, istotako zatirano kot vse druge „narodnosti", takozvane Medjimurce. Ker so politični in gospodarski odnošaji njihovi kolikor-toliko zanimivi, se hočemo z njimi nekoliko pobaviti. Severno-vztočno od Mure, južno od Drave in zahodno od Slovenskih Goric (štajerska meja) ome-Jeno, smatrati je Medjimurje skoraj kot polotok, znan Kuropatkin je Radecki Rusije. Njegovo prvo je skrb za vojake, ki jih ljubi kakor svoje sinove. Zaradi tega se njegovi armadi izredno dobro godi. V Mandžuriji, kjer je glavni stan armade, je vsega dovolj, to pa že zaradi tega, ker je dežela sama na sebi jako rodovitna. V Harbinu ih Tienlinu melje dvanajst mlinov noč in dan žito za vojake. Živine je toliko, da je ruska vojna uprava na več krajih nabrala po 40.000 glav govedi in še več. V Omsku je uprava naročila 600.000 pudov zmrznenega mesa in 300.000 pudov surovega masla, v Harbinu pa 170.000 pudov sibirskih rib. Ker Rusija dobro in točno plačuje, ima dovolj vsakovrstnih ponudb, ki celo presegajo potrebo. V strategičnem oziru pa je Kuropatkin naravnost nedosegljiv. Poglavitni smoter njegove bojne taktike je, zbrati dovolj velikih bojnih sil, s katerimi bode mogel operirati vsestranski, ko pride ura odločitve. Ker je bojišče silno daleč od Rusije, gre to pripravljanje zelo počasi, a Kuropatkin si je svest svoje naloge. Vsa prigovarjanja na ofenzivo in zahteve po kaki „odločilni bitki“ je Kuropatkin modro preziral, ker je vedel, da dokler nima na razpolago velike premoči, bi mu ne pomagala nobena še tako sijajna zmaga, za katero se Japonci, ki so na bojišču tako-rekoč — doma, lahko hitro odškodujejo. Taktika Japoncev je, hitro pridobivati, Rusov pa — čakati, da vse pridobe. Car se je odločil, vojno nadaljevati energično do popolne zmage. Vesti, da bi Amerika posredovala, so izmišljene. Japonci se umičejo. Preko Petrograda prihaja vest, da se Japonci iz mnogih svojih postojank umičejo ter gredo južno ob reki Šaho nazaj. Posamezni boji. Artilerija tretje armade neprestano obstreljava sprednje japonske postojanke. Mali boji so na dnevnem redu. Japonski žep — prazen. Japonska vojna uprava je izjavila nasproti vojskovodjem, naj si kolikor mogoče pridobivajo sredstva na svojo roko. Z ozirom na to je poveljstvo japonske armade v južni Mandžuriji naložilo prebivalstvu visoke davke in se pri pobiranju istih rabijo nasilna sredstva, Živila in drugo pa kupujejo Japonci za ničvreden papirnat denar, ki izgubi veljavo, še predno odide armada iz Mandžurije. Japoncem služi torej popolnoma nepošteno načelo sleparije in odiranja. Kako dolgo še — in vojaštvo bo enako Turkom moralo ropati, da se preživi. Rusko brodovje. Iz Fort Lous-a se poroča, da rusko brodovje spremlja 17 prevoznih parnikov, mej njimi tudi francoski parnik „Esperenee", ki ima seboj 1000 ton zmrznenega mesa. Brodovje ne zapusti Nossi-Beja pred koncem t. m. Iz Zanzibara se poroča, da je pet ruskih križark usidranih od zadnjega četrtka na visokem morju pred Dar- es-Salamom. kot eden izmed najkrasnejših pokrajin Avstrijske pod imenom raj gorenje Slavonije". Meri 783 km2 in delijo je v zgornje, srednje in spodnje Medjimurje. Zgornji del, ležeč proti Štajerski, je hribovit, srednji in spodnji pa velika, do Legrada se raztezajoča ravnina. Ima v celem 22 občin. Četrtina vsega. Medji-murja je last grofov Feštetidev. Razdeljeno je v dva politična, obenem sodnijska okraja s sedeži v Prelogu in Čakovcu. V državni zbor voli 2 zastopnika. V cerkvenem oziru stoji pod nadškofijo zagrebško. Prebivalcev šteje nad 80.000, je torej gosto obljudena pokrajina, ker pride nad 100 ljudi na km2. če se ozremo v kratkem na zgodovino tega ozemlja, zasledimo, da je pripadalo nekoč hrvaškim kraljem. Odkar je pa kraljevina hrvaška radi sporov med plemenitaštvom izginila in postala privesek Ogrske, je usoda Medjimurja prav različna. Kralj Andrej II. je je podaril hrvaškemu banu Buzadu 1. 1215. in ostalo je odsihdob do 17. stoletja last hrvaških banov. Med temi omenjamo Demetrija Žaka, kije sezidal prekrasno mesto Čakovec (okrog 1267); Hermana, grofa celjskega, Matijo Korvina (znan pod imenom kralj Matjaž), ki je prodal Medjimurje banu Ivanu Ernstu (1. 1474.). Ko je izumrl njegov rod, je podaril cesar Ferdinand (1. 1546.) Medjimurje za vse čase banu Nikolaju Zrinjskemu in njegovi rodovini, v katere rokah je ostalo do leta 1682. Tretje brodovje pod general-admiralom Velikim knezom Aleksejem je dospelo 13. t. m. v Libavo in je 14. t. m. že odplulo naprej. Deveti ruski vojni zbor. Car je ukazal oborožiti deveti ruski vojni zbor. častniki tega voja so dobili ukaz odpotovati proti Mukdenu. Oddelki armade slede meseca marca. Iz tega koraka sledi, da se vlada ne boji več notranjih nemirov, ker je bilo prvotno določeno, da razun že odposlanih vojev ne pojde nobena armada več na bojišče, ker se jih rabi za vzdrževanje reda v domovini. Re v olu <:ij o n arna propaganda v vojašnici. Iz Opočke poročajo, da je bilo v tamošnji vojašnici za rezerviste razdeljenih večje število pro-klamacij, s podpisom socialno demokraškega odbora v Rigi. V tej proklamaciji se obsoja vlado in roti rezervnike, da se upro povelju oditi na bojišče. Ruski vojaški beguni. Iz Krakova: Kakor znano, gre čez mejo na Avstrijsko več ruskih dezerterjev, skoro izključno j udov, ki se boje, da bi morali na vojsko. V Galiciji so se ustanovili posebni odbori, ki se zavzemajo za te begune — pred očmi avstrijske vlade seveda! V Krakovu je po posredovanju tamošnjega odbora zopet prišlo 200 židovskih begunov, da odhite v — Kanado. V Osvičinu se jim je pridružilo 50, v Oder-bergu pa 100 židovskih begunov. Nov atentat na Finskem. Brzojavna agentura poroča iz Petrograda o novem atentatu na Finskem, in sicer na. prokuratoija finskega senata J o h n s s o n a. K temu je dne 6. t. m. prišel človek v vojaški uniformi in se javil za „poročnika Gabb". Komaj vstopivši že sproži na proku-ratoija iz samokresa štiri kroglje, katerih ena je zadela Johnssona v prsi, druge tri v glavo, v pleča in v želodec. Prokurator se je zgrudil na tla in bil takoj mrtev. Priskočivši tajni policist je vstrelil na napadalca in ga ranil na roki in nogi, vsled česar je ta padel v nezavest. Tudi sin prokuratoijev je ustrelil nanj in ga ranil. Pri napadalcu so dobili še bodalce in steklenico strupa. To je že v kratkem času drugi višji državni uradnik, ki so ga umorili Finci. Pereče vprašanje, m. Skoro se čita kakor utopija, ako pišemo: ta in ta industrija bi vspevala pri nas, ta in ta tovarna bi se obnesla. A reči moram: narod, kateremu se vsak dober načrt že v naprej vidi kot utopija, tak narod ne čuva več, on že — spi in kmalu mu bo zvonil mrtvaški zvon nad gomilo! Slovenci v enomer pravimo, da nočemo umreti, da hočemo živeti in se izpopolniti kot — narod, ki je vreden, da ga nosi zemlja. Ali ta naš „hočemo" je podoben odločnosti onega, ki ga tlači — mora. Vzdigniti se hoče, pa ne — gre! Živo pričevanje za dejstvo, da se je smatralo tiste čase Medjimurje za hrvaško ozemlje, je okolnost, da je sklical okoli 1. 1660. ban Zrinjski hrvaški „sabor" v Čakovce. A kmalu potem se je odtigalo na dosedaj še ne popolnoma pojasnjen način Medjimurje od Hrvaške. V splošnem metežu turških bojev ni temu nihče ugovarjal, in tako je ostalo do 1. 1848., ko je zopet postalo realen del Hrvaške, dokler se ni s cesarskim odlokom iz 1. 1861. v drugič odtrgalo od materne zemlje, od koje dobe se smatra samo kot virtuelni del Hrvaške. Medjimurci so, kakor že omenjeno, veja hrvaškega naroda. Prebivalci hribovitega zgornjega dela se po značaju znatno razločujejo od „poljancev* 1*. Premišljen, preračunjen, skoraj neprijazen je nastop sicer dobrovoljnega in plemenitega gornjega Medjimurca; delaven je in varčen, z malim zadovoljen, težko ga je za kaj navdušiti. Poljanec nasprotno je odkrit in prijazen in drži mnogo na vnanjost. Ponosen je, da je Medjimurec. Poštenjak je, za lepo in dobro ga je hitro pridobiti. Kjer je veselje, tam je on; treba ti je priti samo v tomošnjo gostilno, in videl boš: mladina raja, stari pa sede pri dobrem vinu in začno naposled sami popevati one starinske, vedno bolj ginoče vinske popevke. Poljedelstvo je glavni vir dohodkov Medjimurca. Zemlja je črna, mastna, plodovita. Večinoma so njive. Taka mora, ki nas tlači, je naša neodločnost in deloma tudi — nevednost. Ne moremo se odločiti, da bi zasnovali kako industrijo. Vedno nam brne po glavi pomisleki: ali bo pa neslo, ali ne vržem denarja proč, ko ga vtaknem v podjetje; ali bi ne bilo bolje, ako bi ga imel v hranilnici, kjer mi je varen in mi nese gotove obresti? itd. Zares, ako bi imeli take pomisleke vsi ljudje na zemlji, bi ne stala še niti ena tovarna na celem svetu! Poleg teh pomislekov pa gine na tisoče narodnega kapitala za nesmisel. Ni nam treba hoditi daleč po dokaze, daje v Slovencih pravih bogatašev, ki zabijajo svoj denar na uprav nevreden način; da se mastijo ob njem nepoklicani ljudje in ga zapravljajo po umazanih potih, a se pri tem smejejo v pest svojim žrtvam! S prstom bi lahko pokazal na osebe, ki na tak način ali mečejo denar na cesto, ako že ne puste, da trohni v blagajnah, mesto da bi ta denar živel in delal ter pomagal množiti blagostanje naroda! Takega mrtvega kapitala je na Slovenskem več nego — 33 milijonov! Ven s tem mrtvim denarjem iz starih „nogavic* in snujmo ž njim podjetja, ki bodo nesla več, nego nese zdaj ta po slovenskih hranilnicah nabrana glavnica! Tega je kriva vsekako mnogo i naša nevednost. Res je potrebno za snovanje industrijskih podjetij strokovno in kupčijsko znanje. Ako snujem industrijo, moram vedeti, kaka bo režija, koliko in kam bom prodal in koliko bo dobička. Razumeti moram stroko svoje industrije ali vsaj imeti zanesljivega strokovnega voditelja tovarne, praktične, izurjene delavce in zanesljiv materijal. Šele skozi in skozi informiran o bistvu podvzete akcije morem pričeti s tisto gotovostjo, da vem, da ne bo izgube, ako bom razumen in varčen. V znanju raznih strok imamo Slovenci mnogo svojih ljudij, ki služijo po tujih tovarnah. Celo slovenskih strokovnih inženerjev in delovodij se nahaja po tujih podjetjih mnogo. Vsi ti našinci nam bodo mnogo koristili na zapričetih podjetjih, če jih pokličemo domov. Ali vedeti nam je treba, katere vrste industrije snujmo najprej, kaj bo sadonosno in potrebno. Najprej snujmo podjetja, v katerih se izdeluje ono, kar rabimo sami in katera podjetja bi že lahko živela od nas samih, ne da bi morala že eksportirati. Slovenci še nimamo svojih steklarn, niti nimamo tovarn za izdelovanje porcelanskih posod. Steklo prihaja k nam iz tujih krajev in iz-večine iz nemških in židovskih tovarn. Materijal za izdelovanje stekla se nahaja na mnogih krajih naše domovine, tudi v krajih, kjer imamo na razpolago potrebno vodno moč. Stekla se porabi v vsaki hiši ogromno in vendar nosimo denar zanj v blagajne svojih — političnih nasprotnikov. Kje pa imamo kako res slovensko tovarno za izdelovanje posode? Ogromno posode dobivamo iz Nemčije. Le poglejte v naše prodajalne za posodo — — vse iz Nemčije! Ali naj traja ta sramota še nadalje, ko so vendar vsi pogoji za krepek obstanek take tovarne v domovini! Nadalje nimamo Slovenci svoje papirnice. Ali ni poniževalno za nas, da pišemo in tiskamo poli- tične članke, svoje knjige in drugo na papir, ki se izdelava v tovarnah naših smrtnih sovražnikov? Kdo more trditi, da Slovenci ne potrebujemo ene papirnice ? Slovenci nimamo ne ene svojih tovarn za izdelovanje vsakovrstnih tkanin in trakov. Naše prodajalne, v katerih pušča narod za svoje delo na tisoče prisluženih novcev, so založene le z izdelki iz nemških, angleških in belgijskih židovskih tovarn, katerih izdelki so čestokrat pod vsako kritiko, osobito glede stalnosti barve. Tovarne za platnene in bombažaste tkanine jako pogrešamo. Denar za te izdelke gre ves v tuje roke. Tekstilna industrija ima pri nas hvaležen trg, a — kje so slovenske tovarne za tekstilne izdelke? Ako še dodamo prvo slovensko tovarno za železo, ki bi delala občutno konkurenco nemški politično nam tako nevarni tovarni na Jesenicah, sem naštel počez one glavne industrije, katerih izdelki bi našli močen trg v domovini že takoj zdaj, a bi gotovo tudi lahko eksportirale, toda v vsa ta podjetja bi bilo treba založiti večje kapitalske sile in treba bi bilo zanje vodnih in drugih večjih gonilnih močij. Razun teh pa je še nepregledna vrsta manjših industrij, katere naštevati se mi zdi odveč in katere pozna ljudstvo iz lastne izkušnje. Razne te industrije bi vrlo vspevale in ne zahtevale ravno mnogo osnovnega kapitala. Imamo pa tudi že nekaj domačih industrij, katere bi bilo treba le dvigniti. Zlasti našo hišno industrijo bi trebalo dvigniti na višjo stopnjo, To pa je v prvi vrsti možno le tedaj, ako se odločno postavimo na stališče „svoji k svojim*. Podjetniki pa morajo pri tem gledati, da vstrežejo vedno zahtevi časa — da je njih blago enako drugemu, iz tujih tovarn. Kaj bi nam tudi pomagala najlepše razvita slovenska industrija, ako pa se kupujoče trgovstvo in občinstvo ne zmeni zanjo! Da se domača industrija ne oživi, so mnogo krivi trgovci, ki j eml j o rajši blago v tovarni nemškega Žida, nego v domači. Nemški Žid kajpada dovoljuje trgovcu ogromne popuste in provizije ter mu daje druge udobnosti, zato pa jemije trgovec od njega, ker več — „zasluži*. Kaj za to, ako je blago pod kritiko?! Samo, da se veliko „profitira"! To načelo pa je pogubno za domače podjetništvo. Kajti, ako zasnujemo svoje industrije, moramo biti že v naprej zagotovljeni domačih odjemalcev. Narodna zavest mora v tem pogledu stopiti v ospredje. Bolje nekaj manj zaslužiti in devati na „kup", pa nositi v sebi blago prepričanje, da podpiramo domače podjetništvo! Ako zasnujemo le tu označena podjetja in dvignemo na varno podlago že obstoječe industrije slovenske, bode tudi naša izseljevalna kronika kmalu dobila drugo lice. Zakaj se izseljuje toliko našega ljudstva v Ameriko in drugam? Ker doma ni zaslužka! V Ameriki pa išče naš človek večinoma zaslužka na industrijah. Snujmo svoje industrije, pa bode drugače! Naša domovina je glede industrije še prav Amerika pred naseljenjem, — vse prazno in mrtvo! Ne čakajmo torej, da nam tujec ugrabi zadnji ugrižljaj, naš rod pa zapodi od — tod! Načrt za ustanovitev „mednarodnega gospodar-id, sitega zavoda66. av« Italijanski kralj Viktor Emanuel II. je pisall(^r ministrskemu predsedniku Giolitti-ju pismo, v katerem na podlagi načrta, ki mu ga je predložil^* Američan David Lubin, nasvetuje ustanovitev ki! mednarodnega zavoda za prospeh k m e-; tijstva. irii Ta zavod naj ima nalogo, da proučuje položaj td( kmetijstva v posameznih državah in prinaša izkaze i c o množini in kakovosti pridelkov. S tem bi se olaj-išk šalo pridelovanje, pocenila bi se trgovina in določitevub cen bi se ložje uredila. idi Ta zavod bi bil brez vsake politične primesi in are bi deloval roko v roki z v enako svrho ustanovljenimi Ika zavodi v posameznih deželah. Razun tega bi prinašal natančne izkaze o razmerah kmetijskih delavcev —L j kar bi bilo velike vrednosti za izseljence. Nadalje bi^ ukrepal to in ono v obrambo pridelkov in živine tu,-proti raznim boleznim; za organizacijo kmetijskega zadružništva in kmetijskega kredita. ^ Delovanje takega zavoda, ki bi bil vidno zna- £lc menje solidarnosti vseh kmetovalcev sveta, 6(j bi brez dvoma rodilo najboljše sadove za ohranitev t miru. Rim bi bil sedež te organizacije. Kralj Viktor Emanuel pravi na koncu svojega pisma: „Prepričan sem, da bode plemeniti cilj premagal vse težave, ki se bodo stavile nasproti temu podjetju." To pismo je italijanska vlada poslala vsem svojim zastopnikom v inozemstvu s pozivom, da pri ^ dotičnih vladah predlože načrt za ustanovitev takega ^ mednarodnega kmetijskega zavoda in jih povabijo, rta da pošljejo svoje delegate na prvo zborovanje, ki se101 bo vršilo v Rimu meseca maja t. 1. 1 s ________________________________________________________pa Štajersko. Nemške baharije in — laži. (Dopis iz Savinjske doline.) v Prusožidovski umazani listič v Celju piše, da čel h ier de SOI 30 ima Savinjska dolina svoje blagostanje zahvaliti edino j3 le nemškemu denarju in nemškemu uplivu. V za-113 hvalo za to pa da se v tej dolini preganja in sovraži118 vse, kar je nemškega. Nemec PiJger da je. ki je^r kmete ob Savinji seznanil s hmeljarijo in nemški’^ kupci so, ki jemljo od Savinjeev hmelj, les in sadje. ^ Vse, kar omenjeni časnikarski nestvor tu pri-ta poveduje, je gola baharija in navadna laž. Uspavanje in upeljavo hmeljarije imamo Sa-6e vinjci zahvaliti dvema pristnima domačinoma, katerih častna imena tudi celjska „Vahtatica" dobro.žaj idoblasti, ostane v uredništvu „Vahtarice“! Mi še azes damo preslepiti in čim manjši ko je pritok pru-laj-iških agentov in hajlovcev v našo lepo dolino, tem itevubše nam je. Svoje „nemške krone", ki jih tako Idi očitajo, naj prihranijo lepo za se! Mi se svojim i inarodnim voditeljem ne bomo nikoli izneverili, naj imiita prusaaka druhal vanje, kolikor hoče! l^ai Sploh je pa ostudna laž, da bi mi nemški jezik i poštene Nemce sovražili in preganjali. „Vahta-! biča", tudi te tvoje krokodilje solze nas ne bodo 'nebotile. Mi zaničujemo le pangermanske hujskače, ka-:rih nameni gredo za tem, našo lepo slovensko do-tto spraviti v prusko past. Tem hujskačem bomo ’ edno stopali na prste, mirnim poštenim sodeželanom la- te v tor an ki N nikoli! €udo XX. stoletja. Župan ptujski, Jože Ornig, P vsled nekega dopisa v „Slovenskem Narodu* iz jm^nega Štajerskega, priobčenega lansko jesen, tožil pri dgdvornega urednika dr. Ivana Tavčarja in dozdev-gaiega dopisnika dr. Brumena zaradi razžaljenja časti. j0 ‘azprava bi po zakonu morala priti pred ljubljanske se>orotnike. Ker se je pa pangerman in renegat Ornig 1 svojimi vsenemškimi somišljeniki bal, da bi Ijub- __Janški porotniki ne izpolnili njihovih nemških srčnih •alj in ne obsodili dr. Tavčarja in dr. Brumena, — Ugodilo se je pravno čudo, ki bi bilo mogoče k većemu še kje na Turškem. Ptujski župan je prosil delegiranja — mariborske porote in deželno nad-todisče v Gradcu mu je nemudoma ugodilo! Mari-^ Sorski porotniki, ne malo navzeti pruskega duha, bi 10 obtoženca prav gotovo obsodili. Ta slučaj osvetljuje a„ naravnost vnebokričeče nazore predsednika deželnega gi nadsodišča v Gradcu grofa Gleispacha in pa voditelja jekavosodnega ministrstva Kleina o pravosodju, po ki katerih nazorih bi bilo dopustno, delegirati sodišča v e. ^ ai-Haj-Waju, ako bi bil obtoženec v — Mezopo-i-Gaiiji! Štajerski pangermani in ž njimi najbrže tudi £rof Gleispach si že gotovo manejo roke v nadi, da i-60 jim izpolni goreča želja obsoditi slovenskega prvaka, a, bi bil potem zopet trušč in hrušč po štajerskih •o'Gsnikarskih izmečkih o slovenski „Prvakenwirt-)-S0haft* in „Prvakenherrlichkeit* ! Ali nadejati se je, d jim gora, v katero kriče, porodi miško. Dr. Tavčar •e v seji poslanske zbornice dne 10. t. m. v krepkem govoru žigosal gospodarjenje grofa Gleispacha in iz-3,Nkel to-le obsodbo: „Jaz obdolžujem na tem Gestu imenovano nadsodišče javno — pri->i ^Danosti in zakonolomstva!* Stvar slovenskih a Poslancev v državnem zboru pa je in to brez razlike Političnega mišljenja, skrbeti za to, da se dr. Tav-a čarja ne izroči sodišču in osobito še tudi, da se ukrep a graškega nadsodišča — razveljavi. Kajti ako se pru-a sakom njih podla nakana zdaj posreči, dobe v roko novo orožje proti Slovencem in Slovanom sploh. To bi bilo zares čudo dvajsetega stoletja! Dodatek k sramotni kroniki štajerskih Nemcev. Letos so dobili na Štajerskem slovenski župnijski uradi čisto nemške tiskovine za naznanilo mrličev in nezakonskih otrok. Nekateri župnijski uradi so te tiskovine poslali nazaj in sodišča so se obrnila na knezoškofijski konzistorij. Drugi župnijski uradi so se pa pritožili na nadsodišče v Gradcu, a isto je iskalo — pomoči (! ) pri c. kr. namestništvu v Gradcu. No, in to je župnike „lepo podučilo*, naj se spomnijo svojih vzvišenih dolžnosti. Kaj smatra graška namestnija za „vzvišeno dolžnost" slovenskega duhovnika na Spodnjem Štajerskem, ni jasno povedala. A uganiti se da tako, da naj bi se duhovščina lepo pokorila nemški komandi štajerskih panger-manov, čepečih v avstrijskih državnih službah in „vzvišeno* pač zrla taka žaljenja naše narodnosti na domačih tleh! Poslanec Žičkar in tovariši so to* stvar razodeli pravosodnemu ministru, čegar „vzvišena dolžnost* bo zdaj pokazati se — avstrijskega ministra in ne pustiti zadevo pasti pod klop! ,,Wacht am RheilP* v Žalcu. Pretekle dni je ta izzivajoča pruska pesem dobila svoje zasluženo plačilo. Zdaj se pa celjska „Waeht am — Sami" silno jezi na žalskega župana, ker je to nam sovražno petje prepovedal in povedal hajlovcem, da je Žalec slovenski trg. Prav tako! Kako pa bi se godilo slovenskim pevcem, ako bi v nemški krčmi zapeli „Naprej zastava Slave!" — o tem imamo že dokaze. Najprej, vi celjski tevtončki, brzdajte svoje strasti, potem zahtevajte od nas, da imejmo potrpljenje z vašim krokom! Koroško. Celovška Narodna Čitalnica prirodi 22. t. m. veselico, ki obeta biti, kakor poroča „Mir", res prava narodna veselica. „Mir" posebno vabi, naj bi se slovensko občinstvo te veselice udeležilo kolikor mogoče v narodnih nošah, ki so posebno na Koroškem, n. pr. v žilski dolini, jako lepe. Ta veselica bo že zaradi tega zanimiva, ker so nanjo povabljeni Slovenci iz cele koroške domovine. — Misel, ki je sprožena v „Miru*, namreč da vabi občinstvo, naj pride v narodni noši, je jako interesantna z več stranij. Prvič bo ta veselica neka naravna, neprisiljena maškarada, na kateri bodo zastopani različni narodni kostumi. Drugič pa se zbuja tembolj narodna zavest, čim več narodnih znakov ima občinstvo na sebi, in tak znak je gotovo narodna noša. Tudi drugim narodnim društvom po Slovenskem bi bilo priporočati, naj bi vsaj na svojih veselicah zbirala ta dragoceni narodni zaklad, ki se je zunaj v realnem življenju, žal. že tako poizgubiJ. Zilska podružnica slov. planinskega društva je imela dne JI. m. m. v Beljaku svoj občni zbor, na katerem se je mej drugim izkazalo, da ima ta podružnica v Zajezerski dolini pod sv. Višarjami veliko senožet, ki je vredna 2250 K in na kateri senožeti namerava podružnica prej ali slej zgraditi slovensko planinsko letovišče. Iz poročila posnamemo tudi vest, da se nemško planinsko društvo prav ošabno vode po koroških slovenskih planinah, koder nabija čisto nemške kažipote. Podružnica je dala napraviti nekaj slovensko - nemških, a so jih nemški zlikovci odstranili (!) Zilska podružnica obstoji že 4 leta in je za celo Koroško. Članov šteje samo 51, kar je za Koroško mnogo premalo. „Ako je že tako pri suhem lesu, kaj bo še pri zelenem!“ Ta izrek iz sv. pisma nam je prišel na misel, ko smo čitali vest, ki se je nedavno pripetila na Koroškem, — vest, ki bi je ne mogel verjeti človek — s krščansko ljubeznijo v srcu. Meseca novembra lanskega leta je v celovški stolni cerkvi krstil tamošnji mestni kaplan g. Jože Dobrovc otroka sedanjega urednika „Mir“-ovega in je na zahtevo očetovo vpisal otrokovo ime v matriko v slovenskem jeziku, — prevel pa je takoj zdolej ta vpis na nemški jezik. Koj za tem pa je prinesla dunajska „Reichs-post* dopis iz Celovca, v katerem se dopisnik zgraža nad tem dogodkom in pravi, da je vsled istega župnijska matrika čisto nemškega (!!) mesta Celovca postala — dvojezična. Ali kdo bo — vpraša dopisnik — v prihodnje, ako bo premeščen gosp. Dobrovc (g. Dobrovc je dobil dekret za premeščenje koj po tem dogodku!!) spisal krstni list za otroka, ker na tej župniji ni nobenega slov. duhovnika? Ali naj se morda stalno namešča slovenski duhovnik? itd. itd. Ta dopis je brez dvoma spisal mestni župnik Nemec Angerer, ki je tudi v matriko naredil par ironičnih opazk. Značilno pri celi stvari je to, da se je vpisovanje v slovenskem jeziku kritikovalo od strani duhovnika in v krščanskem listu. Dosedaj so Nemci v enomer trdili, da ponemčenju slovenskih pokrajin brani edino duhovščina in da je katoliška cerkev, kot v narodnih rečeh vsestranski pravična, edina ovira na izvedenju vsenemškega programa. Ta dogodek v Celovcu pa mora jako spremeniti citirani nazor Vsenemeev! V bodoče se ne bo več čuditi, ako proti naši narodnosti sovražno nastopajo nemški protestantje in Židje, ki jih smatramo za — zeleni les na drevesu germanskem! Primorsko. Prvi predpustv tržaškem „Narodnem Domu“ se vrlo dobro obnaša. Tržaška slovenska narodna društva, katerim se je z zgradbo „Narodnega Doma" odvalil težek kamen od srca, se upravičeno veselijo tega dogodka. Izraz tega veselja so številne veselice in zabave, ki jih prirejajo pod varnim domačim krovom „Narodnega Doma* — prvi predpust. Skoro našteti ni mogoče mnogovrstnih zabav, ki so odmevale v dvoranah tega narodnega zavetišča in ki še bodo do konca predpusta. A s svojimi brati ob Adriji se odkritosrčno veselimo dejstva, da se jim je konečno posrečilo ustanoviti si zavetje, pod čegar krovom se morejo neskaljeno radovati in se nemoteno odpočiti od resnega političnega boja, ki hrumi neprestano ob Adriji. 10.000 kron v irredentovske namene! Deželni zbor istrski je dovolil ogromno svoto 10.000 K poitalijančevalnemu društvu „Lega Nazionale* iz deželnega zaklada. Ako se pomisli, da je ta denar z več nego polovico iztisnjen iz krvavih žuljev istrskega slovenskega in hrvaškega kmeta, tedaj se mora imenovati ta čin deželnega odbora istrskega pravo poli- „Muhe praviš, otrok?" odvrne Modrin in začu-i ^eno pogleda hčer. „Muhe pa dober gospodar? Iz Gga ne bo nič! Dober gospodar ne trpi nobene ne-Gage v hiši, — pa tudi — muh ne!* * * V t „Oh, vi ste res — čudni!* vskliknezdaj Lenčika: J°k jo celoma posili, pa steče v hišo, kjer se vrže na ^steljo in glasno vzihti. Prepolno je bilo njeno srce. „To je, kar sem hotel vedeti!" reče stari Modrin ’ Gm pri sebi. „Rada ga ima, — to pa je poglavitna *eč. Saj tudi meni še res najbolj ugaja ta — Logarjev, 'Gjtoanj je še spakedran! In s starim sva prijatelja. Nazadnje lahko pride vse pod eno streho, ko stari Mežemo pod rušo. Oni je edini sin in Lenčika je 'Gi sama. Tako bo še najbolje. Ali besedo držati ^Gam. Kar sem rekel, sem rekel, — se bo že štorih po tleh pljuvati je v Novem Jorku strogo prepovedan J Nedavno je policija aretovala več oseb iz prvih krogov, jih osti <4 okarala in jim naložila znatne denarne kazni. S takim nas« panjem proti uglednim osebam hoče policija doseči, da se 1 grda navada kmalu odpravi. n- J. Koschier „pri orlu14 v Kamniku. Trgovina z galanterijskim blagom. Velika zaloga sss modnega in perilnega blaga vsake vrste, potrebščin za krojače in čevljarje, pletenih čipk. izvrstnih nožev, Škarij in britev ter raznovrstnega ggg drobnega blaga 1^3^ P° najnižji ceni. aa ® Zdragje je majvečje bogasivo! V J} apljiee so. Marka. Te glasovite in nenadkriljive kapljice SV. MARKA se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni. - Osobito odstranjujejo trganje in otekanje po kosteh v nogi in roki ter ozdravijo vsak glavobol. Učinkujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ubla-žujejo katar, urejujejo izmeček, odpravijo naduho, bolečine in krče, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Preženo velike in male gliste ter vse od glist izhajajoče bolezni. Delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezeh ter koliko in ščipanje v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in vse iz njo izhajajoče bolezni. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in madronu ter ne bi smelo raditega manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobivajo se samo: Mestna lekarna, Zagreb, zato naj se naročujejo točno pod naslovom: Mestna lekarna, Zagreb, Jfekavtrg št.36, psieg cerlme sd.Marka. Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot ena dvanajstorica se ne pošilja. Cena je naslednja in sicer franke dostavljena na vsako pošto : 1 ducat (12 steklenic) 4- K. 2 ducata (24 steklenic) 8- K. 3 ducate (3ti steklenic) ll-— K. 4 ducate (48 steklenic) 14-60 K. 5 ducatov (tiO steklenic) 17-— K. Imam na tisoče priznalnih pisem, ki jih ni mogoče tu tiskati, zato navajam samo imena nekaterih gg., ki so s posebnim uspehom rabili kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdraveli. Ivan Barentinčič, učitelj; Janko Kisur, kr. nadlogar; Stjepan Borčič, župnik; Ilija Mamič, opankar; Zofija Vukelič, šivilja; Josip Seijanič, seljak itd. Ustanovljena 1.1360. jHfSStilli lOtiEniO, Ustanovljena 1.1360. Markov trg št. 36, poleg cerkve sv. Marka. ® Zdravje je rcajvečje bogastvo! fr m