ČASOPIS ŽA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA O MESTNI VIŠJI DEKLIŠKI ŠOLI V LjLBLJANl Dne 9. novembra 1956 je poteklo šest- deset let, ko je bil odprt prvi letnik mestne višje dekliške šole v Ljubljani. To je bil za takratne čase velik ku turen dogodek. Višja dekliška šola je bil prvi slovenski učni zavod, ki je imel namen, nuditi naši ženi višjo izobraz- bo, kakršno more dati osnovna ali meščanska šola. Za ižensko izobrazbo je bilo še proti koncu )rejšnjega stoletja splošno slabo preskrbljeno; caj šele za slovensko žensko mladino. Pot v gimnazije je bila (še zaprta. Dekleta so se vzgajala večinoma po samostanih in privatnih inštitutih. Hodila so tudi na učiteljišča, ko so dovršila meščansko ali vsaj šest razredov osnov- ne išole. Vsa ta učilišča — uičiteljišče in meščan- ske šole (privatne, saimostanske) — so imela nemški učni jezik. Saj so tudi starši dajali svoje hčere v samostanske šole večinoma zato, da so se naučile nemškega jezika; redke so se učile v samostanih ali drugih privatnih inlšti- tutih (v Ljubljani je bil znani Hutov inštitut) še italijanskega ali francoskega jezika. Seveda so se seznanjale tudi s predmeti, ki so jim koristili pozneje v gospodinjstvu. Te šole so bile pravzajjrav namenjene višjim in srednjim stanovom. Največjo zaslugo za ustanovitev slovenske višje dekliške šole je imel dolgoletni napredni ljubljanski župan Ivan Hribar. Že kot ob- činski svetovalec se je ukvarjal z mislijo, ustano- viti višjo dekliško šolo. V svojih spominih piše dobesedno: »Predvsem sem si rekel, da Sloven- ci, ako hočemo, da bode naš napredek trajen, moramo skrbeti za višjo izobrazbo svoje ženske mladine. V srcu me je namreč peklo, ko sem vi- del, kiako malo spoštuje slovenska ženska mladi- na, ko navrši šole, svoj materin jezik.« (Moji spomini, 1, str. 183.) Leta 1888 se mu je posrečilo pridobiti vele- trgovca ]os. Gor up a na Reki, da je daroval lOO.OOO kron za štipendije bodočim učenkam višje dekliške šole. (Istotam, str. 182.) V občinskem svetu je na seji 10. maja 1891 poročevalec prof. Fr. Orožen utemeljil po- trebo višje dekliške šole. Občinski svet je pred- log sprejel in ga predložil s statutom vred šol- skemu svetu v potrjenje. Toda vse je nekam zaspalo, dokler ni bil v maju 1896 izvoljen za župana Ivan Hribar, ki se je takoj po izvolitvi lotil vprašanja mestne višje dekliške šole, ker je smatral nje ustanovitev za najnujnejšo na- logo mestne uj)rave, vedoč, da če je ne ustanovi mesto, ne stori tega noben drug faktor. Dežela zato ne, ker to ne spada v okvir Ijudskošol- skega zakona, vlada pa že iz načelnih ozirov, ker nam še drugih slovenskih srednjih šol ne da. (iMoji spomini. I, i283.) Takratni avstrijski naučni minister baron Gautsch, ki je bil naklonjen ženskim višjim učiliščem, je obljubil odposlanstvu ljubljan- skega občinskega sveta, da bo storil vse za mestno višjo dekliško šolo; obljubil je tudi denarno podporo. S prostori je bilo težko. Saj je v aprilu 1895 prizadejal potres Ljubljani velikansko škodo. Mnogo hiš je bilo porušenih, tudi javna po- slopja so bila uničena ali so sploh toliko trpela, da so jih morali obnoviti. Vendar se je mest- nemu stavbnemu uradu posrečilo za prvo silo urediti učne prostore v drugem nadstropju zgo- dovinske Zoisove hiše na Bregu št 20. Pozneje je bila šola nastanjena v prosto.^h Glasbene Matice. Vendar župan Hribar ni miroval, do- kler ni dobila šola svoje lastne prostore. In zopet je priskočil na pomoč Josip Gorup, ki je kupil na Hribarjevo iniciativo bivšo, od potresa močno prizadeto deželno bolnišnico z zemlji- ščem vred in del zemljišča daroval mestu za zidavo mestne višje dekliške šole. Tako je bilo postavljeno v Ljubljani po načrtih arhitekta dr. Fabianija najlepše šolsko poslopje »Mestni ženski licej« na bivši Bleiweisovi (sedanji Pre- šernovi) cesti. Poslopje so slovesno odprli v oktobru 1. 1907. Dne 7. oktobra 1896 je javil Slovenski Na- rod, da se odpre slovenska višja dekliška šola na Bregu št. 20. Oba slovenska dnevnika in Laibacher Zeitung so prinesli uradne razglase o vpisovanju. 30. oktobra se je vrnil s poto- vanja prof. dr. L. Požar, ki si je bil ogledal razne podobne zavode v drugih deželnih mestih; posebno navdušen je bil s šolo v Pragi. Edino Slov. Narod je pisal pred tem o važnosti tega učnega zavoda. Dne 31. oktobra je prinesel uvodni članek, ki je poudarjal zlasti pouk, ki ga bodo opravili slovenski učitelji v slo- venskem jeziku. Dne 9. novembra ob enajsti uri je bila slav- nost v telovadnici I. deške osnovne šole na Grabnu (sedaj je tam arhitektonski oddelek tehnične fakultete). Slavnostni govor je imel ravn. dr. Požar, udeležili so se slavnosti zastop- niki takratnih javnih oblasti, starši in učenke. 47 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Dne 10. nov. je bil v Narodnem domu pri- jateljski večer, ki ga je priredil župan Hribar. Povabljeni so bili zastopniki vseh treh dnev- nikov ljubljanskih (Slov. Narod, Slovenec in Laibacher Zeitung); prišli so samo zastopniki Slov. Naroda. Bilo je več govorov; vsi govor- niki so poudarjali pomen novega višjega žen- skega učnega zavoda. V seji ohč. sveta dne ,1(2. novembra je poro- čal župan Hribar o otvoritvi mestne višje de- kliške šole. Poročilo pravi med drugim: j.Obža- lovati pa je, da se nahajajo celo v domačem taboru še ljudje, ki mečejo kamenje na ta za- vod ... naučni minister glede te šole ni stavil nikakega pogoja, temveč izrazil željo, naj bi se pouk uredil tako, da se bodo učenke poleg materinšičine naučile tudi nemščine in franco- ščine.« Prvi ravnatelj je bil prof. dr. Lovro Požar, ki je imel znižano učno obveznost na gimna- ziji, da je lahko vodil novi zavod in tudi po- učeval na njem. Ravnatelj je bil do 5. okto- bra 1907, ko je postal ravnatelj prve državne gimnazije v Ljubljani. Bil je torej na zavodu skupaj 11 let. Prva stalna učiteljica in »nadzorovalna da- ma« (to je bil naslov učiteljice, ki ji je bila poverjena ženska plat vzgoje) je postala Ma- rija Wessner (1836—^1951), odlična učiteljica na mestni dekliški osemrazrednici, izprašana za meščanske šole. iKasneje je imenoval obe. svet za stalnega učitelja Alberta S i č a , ki je do takrat služ- boval v Št. Vidu nad Ljubljano; tudi on je bil izprašan za meščanske šole. Drugi ravnatelj je bil Ivan M a c h e r , ki je poučeval na zavodu od početka in bil rav- natelj od 6. oktobra 1907 dalje. Med 37 osebami, ki so poučevale na mestni višji dekliški šoli od začetka pa do ukinitve zadnjega letnika, torej od š. 1. .1896/97 do 1910/11, je bila večina vzeta iz kroga srednješolskih profesorjev. Zelo mnogo jih je bilo, ki so se odlikovali kot vidni kulturni delavci. V prvi letnik je bilo sprejetih 37 gojenk, na koncu šolskega leta jih je ostalo še 26, ker je ena zaradi bolezni med letom izstopila. Po poklicu so bili starši: 6 uradniških vdov, 7 nižjih uradnikov, 2 višja uradnika (en zdrav- nik in en sodni svetnik), 3 služi tel ji, 3 obrtni- kov, 2 trgovca, 1 gostilničar; ena gojenka je bila odvetnikova sirota. Izkazalo se je torej, da so bili starši večino- ma srednje, če ne slabo situirani. Tudi pri zad- njem letniku, ki je štel 412 gojenk, bi se našlo skoraj isto razmerje. 6 gojenk je izhajalo iz učiteljskih družin, 6 je imelo male posestnike za starše, prevladoval pa je nižji stan, eni go- jenki je bil oče rudar, edino ena je imela za očeta tovarnarja. Poročevalec, ki je poučeval na višji dekliški šoli tri leta in pozneje na liceju in gimnaziji nad dvajset let, skupaj 27 let, lahko konstatira, da je bilo razmerje vedno isto; pozneje se je v bivši Jugoslaviji še bolj siproletariziralo. Vpeljana je bila šolnina, a večina staršev je prosila za oproščenje plačevanja. V šolo so pač pošiljali otroke, da so prišli enkrat do kruha. Bogatejši in »boljši« starši so se izogibali te šole. Pošiljali so otroke pač tja, kjer so se izobraževale njih matere. Sola je bila razvpita po krivici, da je »liberalna«, vanjo se je zaganjala stranka, ki je izdiajala »Slovenca«, ker je bil pač obč. svet ljubljan- ski, ki je vzdrževal z ve ikimi ižrtvami ta zavod. napreden. V začetku se ni mogel tako razvijati, kakor je bilo želeti, da je n. pr. v neki seji Kuratorija inšpektor Hubad pozival direktorja in druge, da bi bilo treba začeti s propagando po časopisih in ustno. Vendar je zavod napredo- val, četudi počasi. Avstrijska vlada je sicer podpirala ta prepotrebni zavod, a podpora je izpočetka bila v tem, da je vodil šolo državni profesor, ki je imel na svojem zavodu dopust, mesto mu je plačevalo samo direktorsko do- klado. Poznejša denarna podpora pa je bila precej majhna. Sola je imela tri letnike. Učna snov je ob- segala predmete, ki so se jih učili na učitelji- ščih; razen nemščine se je poučevala tudi fran- coščina. Posebna pažnja se je posvečala slo- venščini. (Pozneje se je ustanovil še poseben pedagoški tečaj, ki je pripravljal absolventke višje dekliške šole za maturo na učiteljiščih. Enoletni trgovski tečaj je omogočil absolvent- kam, da so dobile službo v praktičnih poklicih. Mestni višji dekliški šoli skupno s treovskim ali pedagoškim tečajem so že pred osvobodit- vijo priznavali značaj popolne srednje šole, ker takrat pač druge srednje šole za žensko mladino ni bilo. V prvi letnik so se sprejemale deklice, ki so končale najmanj osemrazredno osnovno ali me- ščansko šolo. Leta 1900 so se ustanovili šestrazredni de- kliški liceji z opravljanjem zrelostnega izpita, po dovršenem šestem razredu. V prvi razred so imele dostop deklice, ki so končale štiri raz- rede osnovne šole. Tako so se začele polagoma ukinjati prejšnje višje dekliške šole. Tudi ljub- ljanski občinski svet je marca meseca 1905 soglasno sprejel licejski statut in 1. 1906 je sklenil postaviti šolsko zgradbo. Leta 1907 je bilo poslopje dozidano in se je odprl prvi raz- red. V š. 1. 1909/10 se niso več sprejemale de- klice v prvi letnik višje dekliške šole, tako da je bil v š. 1. 11910/11 zadnji letnik višje dekli- ške šole. Leta ili911 je prenehala z zadnjim letnikom mestna višja dekliška šola, ki je torej polnih 13 let opravljala lepo nalogo in vzgojila v narod- nem duhu 1489 deklet. Ta prepotrebna šola je našim dekletom podala lepo in obširno izobraz- bo in jim utrdila narodno zavest in dosegla s tem svoj namen. Marsikatera javno delujoča žena je bila gojenka mestne višje dekliške šole. Letos je minilo torej 45 let, ko je ta šola prenehala, a 9. novembra 1956 60 let, ko se je odprla. 6. avgusta pa je minilo sto let, ko se je rodila profesorica Marija W e s s n e r , prva učiteljica tega zavoda. iS svojo skromnostjo in dobrohotno strogostjo je bila opora ravnatelju in učiteljskemu zboru pri vzgoji naše ženske mladine ob koncu prejšnjega in v prvem dece- niju sedanjega stoletja. Morda so se zdeli njeni nazori starokopitni, a skromnost je bila gotovo na mestu. Tudi njeno karitativno delo je bilo vzorno in nad vse požrtvovalno. Danes nimamo več šol, ločenih po spolu, enakopravno se deli znanost moški in 'ženski mladini, da lahko medsebojno tekmujeta oba spola v znanju in pridnosti. Dr. R. Mole VIRI: Katalogi v d. š; zapisniki kuratorija y. d. š.; Izvcst.ia, zlasti članek v IV. Izvestju mestnega dekliškega Hceja itd.: Ivan Maher, Mestna višja dekliška šola, 1896/7 — 1,910/11; Ivan Hribar, Moji spomini, I. 1928; dnevniki Slov. Narod. Slovenec, Laibacher Zeitung. 48