GEOLOGIJA 28 29, 157—182 (1985 86), Ljubljana
UDK 551.735.736.761:551.243(497.12) = 863
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub
in njihovega južnega obrobja
A contribution to the knowledge of the geological structure of the Sava
Folds and their southern border
Ivan Mlakar
Geološki zavod Ljubljana, Parmova 37, 61000 Ljubljana
Kratka vsebina
Karbonska skladovnica kamenin je razčlenjena v superpozicijske enote
in podenote, znotraj narinjenih paleozojskih in pretežno karbonatnih me-
zozojskih plasti pa sta definirana prvi in drugi del dolskega nariva. Naj-
večja pozornost je namenjena razmeram v globini in na stiku med alohto-
nimi kameninami ter paravtohtonom. Ovrednotene so dosedanje interpre-
tacije in nakazana nova rešitev tega problema.
Abstract
The Carboniferous succession of beds has been subdivided into super-
posing units and subunits. Within the overthrusting Paleozoic and mainly
Mesozoic beds the first and the second part of the Dolsko overthrust have
been defined. Most attention is allotted to the structure in the depth, and
at the contact between the allochthon beds and the parautochthon.
Evaluated are earlier interpretations, and a new solution of this problem
proposed.
Uvod
V zvezi s problematiko skladiščenja zemeljskega plina na ozemlju SR Slo-
venije smo proučevali Posavske gube med Ljubljano in Litijo ter njihovo južno
obrobje. Kritično smo pregledali literaturne podatke in zbrali številne nove
informacije o geološki zgradbi tega prostora. Raziskave je omogočilo podjetje
Petrol iz Ljubljane, za kar se mu najlepše zahvaljujemo.
Kratek pregled dosedanjih raziskav
Popoln seznam strokovne literature, ki se nanaša na območje listov Ribnica
in Ljubljana, sta nanizala B u s e r (1974) in P r em r u (1983) v tolmačih k ome-
njenima listoma. Opozorimo naj le na dela, ki so pomembna za interpretacijo
zgradbe obravnavanega ozemlja.
158_Ivan Mlakar
Med najstarejšimi raziskovalci moramo omeniti L i p o 1 d a (1857) in K o s -
s ma t a (1903, 1905, 1913). Winkler (1923) je podal tektonsko sintezo, ki
zajema velik del slovenskega prostora, Tornquist (1929) pa se je ukvarjal
predvsem z rudišči.
Po drugi svetovni vojni so tod raziskovali Germovšek (1955), R a k o -
vec (1954, 1955), Ramovš (1954, 1955, 1963, 1965) in Grad (1961).
Zdaleč največ podatkov sta zbrala B u s e r (1965, 1969, 1974) in zlasti
Premru (1974, 1975, 1976, 1980, 1983). Iz novejšega obdobja moramo ome-
niti še Kuščerjeve (1975) kritične pripombe k dosedanjim tektonskim in-
terpretacijam tega ozemlja, tektonsko sintezo M i o č a (1976, 1981) in poročila
o geofizikalnih raziskavah, ki so jih opravili 11 o t i ć v letu 1979 ter Ravnik
in V i d a leta 1984.
Metodika dela
Podatki o zgradbi obravnavanega ozemlja izpred druge svetovne vojne te-
melje na skopih in premalo natančnih geoloških informacijah, zato smo naj-
večjo pozornost namenili novejši literaturi.
Kot izhodišče za zbiranje novih podatkov so nam služile Osnovne geološke
karte SFRJ, listi Kranj (Grad et Ferjančič, 1974, 1976) in Postojna
(Pleničar, 1967, 1970), zlasti pa Ljubljana (Premru, 1983) in Ribnica
(B u s e r , 1969, 1974) merila 1 : 100.000 s tolmači ter seveda neobjavljene karte
merila 1 : 25.000, ki so bile osnova za izdelavo Osnovne geološke karte.
Poleg teh podatkov smo s pridom uporabili rezultate lastnih raziskav, ki
smo jih v obdobju od leta 1980 do 1986 opravili na tem prostoru v zvezi s pro-
učevanjem nekaterih rudišč svinca, cinka in barita. Tako razpolagamo z zelo
natančnimi geološkimi kartami merila 1 : 5.000 (izdelanimi z metodo evidentira-
nja in kartiranja vseh izdankov) območij Pleše, Podlipoglav, Maljek in Besnica,
izven obravnavanega prostora pa s kartami objektov Marija Reka, Trojane—
Znojile, Cešnjice, Zlatenek ter Ponoviče in Cirkuše. Pri interpretaciji razvoja
karbonskih skladov (na kartah in v tolmačih k listom Ljubljana, Kranj in Rib-
nica so raziskovalci uporabljali oznako permokarbonske, torej permsko-karbon-
ske plasti) smo upoštevali tudi izkušnje, zbrane na Idrijskem in Cerkljanskem
ter na območju rudišča Zirovski vrh v preteklih letih.
Obsežno območje iz permsko-karbonskih skladov med Ljubljano, Litijo in
Savo smo pregledali vzdolž vseh pomembnejših cest, nekaterih kolovozov in
grap, saj se tod grupira večina izdankov. Pri tem so imeli seveda prednost pro-
fili, orientirani prečno na potek geoloških struktur, torej v smeri sever—jug.
Podobno metodologijo smo uporabljali pri proučevanju južnega obrobja Po-
savskih gub med Igom, Grosupljem, Višnjo goro in Primskovim ter spet pazili
zlasti na mesta, kjer smo si po podatkih Osnovne geološke karte obetali po-
membnih informacij.
Med takimi lokacijami naj opozorimo na tiste, kjer se javljajo permsko-
karbonske plasti sredi triasnih — karbonatnih skladov, stičišča prelomnih si-
stemov, problematičnih narivnih ploskev itd.
Kot osnovo za prikaz vseh zbranih podatkov oziroma tektonsko sintezo smo
uporabili Osnovno geološko karto, spodnji del lista Ljubljana (Premru, 1983)
in zgornji del lista Ribnica (B u s e r, 1969) pri čemer pa smo morali podatke
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub	159
shematizirati, vendar karta še vedno prikazuje vse bistvene elemente zgrad-
be (si. 1).
Na sliki 1 posebej opozarjamo na natančno proučena območja, omejujemo
posamezne tektonske enote, poimenujemo prelome, pri deformacijah radialnega
in tangencialnega tipa pa s posebnimi oznakami ločujemo podatke, privzete iz
Osnovne geološke karte, od subjektivne interpretacije.
Na skrbno izbranih, karakterističnih regionalnih profilih A do E v smeri
sever—jug prikazujemo odnose med različnimi tektonskimi enotami (si. 2), na
sliki 3 pa podajamo shematsko razčlenitev zgradbe.
Razvoj karbonskih skladov
V dosedanji geološki literaturi o Posavskih gubah se večina podatkov na-
naša na sestav karbonskih kamenin, o njih razvoju, katerega poznavanje je
predpogoj za reševanje strukturne problematike obravnavanega ozemlja, pa
je precej manj podatkov.
Po ugotovitvah Ramovša (1954, 212) leži na skrilavcu peščenjak, nato
pa konglomerat. Rakovec (1955, 15) govori o dveh horizontih, spodnjem
pretežno iz glinastega skrilavca ter zgornjem iz kremenovega peščenjaka in
konglomerata. Tudi Grad (1961, 107) je menil, da sta peščenjak in konglo-
merat najmlajša med karbonskimi usedlinami.
Na podlagi razmer v zahodni Sloveniji, podatkov z natančno preiskanih
območij v Zasavju ter terenskih obhodov je razvoj karbonskih skladov na
obravnavanem prostoru naslednji.
Karbonsko skladovnico lahko razdelimo na tri enote prvega reda, ki smo
jih označili z a, b in C (si. 3). Brez natančnih sedimentoloških podatkov ne
vemo, ali naj enote obravnavamo kot tri formacije ali kot člene ene in iste
formacije. V tej razpravi govorimo o superpozicijskih enotah.
Enota a sestoji iz temno sivega do črnega glinovca z nekaj lečami in polami
meljevca, ki je ponekod (Cešnjice—Zlatenek, Trojane) nekoliko bituminozen.
Ker se kamenina javlja v podlagi vseh svinčeno-cinkovih rudišč v Posavskih
gubah, jo v tehničnih poročilih večkrat označujemo kot talninski skrilavec.
Debeline superpozicijske enote a ne poznamo, saj je erozija na območju
Posavskih gub razkrila kvečjemu 300 m teh skladov, ki se pokažejo običajno
le v globokih dolinah (Besnica, Maljek). Največji izdanek teh kamenin je po
naših ugotovitvah na območju Sostra in Orel, v sosednji antiklinali pa v coni
Krašnja—Blagovica ter severno od tod. Sostrško in blagovško območje sta na
listu Ljubljana (P r e m r u , 1983) ustrezno označeni, seveda brez opredelitve
lege skladov v stratigrafskem stolpiču.
Kamenine enote b sestoje pretežno iz grobih klastitov — kremenovega pe-
ščenjaka in konglomerata. Na podlagi doslej zbranih podatkov smo enoto b
razčlenili v 3 podenote, in sicer bi, bo in h-,\.
Za podenoto bi je značilno hitro menjavanje drobnozrnatega ali zelo drob-
nozrnatega peščenjaka, meljevca in muljevca.
Sedimentološko je sklade proučil Skaberne v profilu pri Podlipoglavu
leta 1981. Na dolžini 6,75 m je raziskovalec ugotovil 33 sekvenc, ki so bile debele
od 5 do 40 cm, povprečno pa 16 cm. Podobne razmere smo ugotovili na območju
Maljeka. Vse kaže, da so komaj 50 do 80 m debeli skladi podenote bi razviti
160
Ivan Mlakar
SI. 1. Tektonska karta območja Ljubljana-Litija
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub
161
Fig. 1. Tectonic map of the Ljubljana-Litija region
11 - Geologija 28/29
162
Ivan Mlakar
SI. 2. Geološki profili
Fig. 2. Geological sections
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub
163
SI. 3. Shematski prikaz zgradbe
Fig. 3. Schematic presentation of
structure
1 ugotovljena in domnevna geološka meja, 2 smer in vpad plasti, 3 superpozicijske
enote karbonskih plasti, .4 karbonski glinovec, 5 karbonski kremenov peščenjak; rast-
linski ostanki, 6 kremenov konglomerat, 7 kremenov konglomerat s prodniki in bloki
apnenca, 8 kvartarne usedline, 9 jurske plasti, 10 zgornjetriasne in jurske plasti, 11
zgornjetriasne plasti, 12 srednjetriasne plasti, 13 spodnjetriasne plasti, 14 paleozojske
plasti, 15 mlajši paleozoik, 16 grödenske plasti, 17 karbonske in permske plasti, 18
karbonske plasti, 19 starejši paleozoik, 20 erozijsko-tektonska diskordanca, 21 mlado-
terciarni prelom, 22 močan mladoterciarni prelom, 23 močan mladoterciarni prelom
po interpretaciji avtorja, 24 relativno pogreznjeni blok, 25 narivna ploskev višjega
reda, 26 narivna ploskev višjega reda po interpretaciji avtorja, 27 narivna ploskev
nižjega reda, 28 os sinklinale, 29 os antiklinale, 30 natančno preiskano ozemlje (avtor
1980—1986), 31 seizmični profil, 32 geoelektrične sonde, 33 stara rudarska dela (Pb,
Zn, Ba)
1 Proved and supposed geologic boundary, 2 Strike and dip of strata, 3 Superpositional
units of carboniferous beds, 4 Carboniferous clay shale, 5 Carboniferous quartz sand-
stone; tree remains, 6 Quartz conglomerate, 7 Quartz conglomerate with pebbles and
blocks of limestone, 8 Quaternary sediments, 9 Jurassic beds, 10 Upper Triassic and
Lower Jurassic beds, 11 Upper Triassic beds, 12 Middle Triassic beds, 13 Lower
Triassic beds, 14 Paleozoic beds, 15 Late Paleozoic, 16 Groden beds, 17 Carboniferous
and Permian beds, 18 Carboniferous beds, 19 Early Paleozoic, 20 Erosional-tectonic
unconformity, 21 Late Tertiary fault, 22 Main late Tertiary fault, 23 Main late Ter-
tiary fault according to author's interpretation, 24 Relatively sunk block, 25 Thrust
plane of the 1st order, 26 Thrust plane of the 1st order according to author's interpre-
tation, 27 Thrust plane of the 2nd order, 28 Axis of syncline, 29 Axis of anticline,
30 Region investigated in detail (this author, 1980—1986), 31 Seismic sounding, 32
Geoelectrical sounding, 33 Old mining works (Pb, Zn, Ba)
Legenda k si. 1, 2 in 3
Explanation to figs. 1, 2, and 3
164_Ivan Mlakar
regionalno in se bodo pokazali, zaradi litoloških karakteristik, kot pomemben
reperni horizont.
Superpozicijska podenota bo sestoji pretežno iz peščenjaka. Gre za številne,
debele sekvence iz različno zrnatih sivih bolj ali manj sljudnatih kremenovih
peščenjakov. Nekatere sekvence se pričenjajo z dobro sortiranim konglomera-
tom z zrni belega kremena in lidita, katerih velikost le tu in tam presega
6 mm, redko katere sekvence pa se zaključijo z meljevcem ali celo glinovcem.
Najstarejši in najmlajši deli sekvenc so debeli od nekaj dm do nekaj m in se
javljajo kot ozki, dolgi pasovi.
Medtem ko so skladi podenote h2 na malješkem prostoru debeli okrog 750 m,
se proti zahodu na območju Besnice stanjšajo na 600 m, pri Podlipoglavu pa
naglo na vsega 80 m, na kar smo na shematskem prikazu zgradbe (si. 3) po-
sebej opozorili. Poleg tega smo opazili, da se delež glinovca v smeri proti za-
hodu zmanjšuje.
Zgornji del superpozicijske enote b, ki ga označujemo s simbolom ba, grade
poleg drobnozrnatega, dobro sortiranoga konglomerata tudi kamenine z nekaj
cm velikimi prodniki belega kremena ter lidita in se javljajo predvsem v spod-
njem delu te enote. Ponekod se konglomerat menjava s peščenjakom. Gre za
več debelih sekvenc in malokatera se konča z nekaj decimetri meljevca ali
glinovca.
Celotne debeline podenote b,$ ne poznamo, saj je deloma že erodirana. Na
malješkem prostoru gre vsaj za 250 m, na območju Podlipoglava pa za več kot
600 m kamenin.
Posebej naj opozorimo na dejstvo, da se proti zahodu v konglomeratu po-
večuje delež apnenih prodnikov in splak glinovca. Pri Podlipoglavu je R a -
movš (1954) v konglomeratu našel celo bloke apnenca. Ramovš et Jur-
k o v š e k (1976) poročata, da so na tem mestu v apnencu doslej dokazali silur-
sko, devonsko in srednjekarbonsko favno.
Pri ogledu te pomembne lokacije v grapi 300 m WSW (262") od domačije
Osredkar, in sicer v višini 375 m, smo pazili zlasti na razmere v podlagi kon-
glomerata.
Okrog 5 m visoka konglomeratna stena je del večjega konglomeratnega
bloka, ki leži na zahodu normalno na peščenjaku podenote bg vzdolž grape pa
meji neposredno na glinovec enote a.
Pod previsno steno je v podlagi konglomerata črna glina, na katero je opo-
zoril že Ramovš (1954); elementi stične ploskve so 290 25" (slika 1).
Ugotovljene razmere izključujejo možnost, da bi konglomerat ležal na gli-
novcih enote a transgresivno. Stik v podlagi je narivna ploskev.
Konglomerati z več 10 cm velikimi bloki apnenca, peščenjaka in glinovca
so na tem območju posebnost, pripadajo brez dvoma spodnjemu delu super-
pozicijske podenote b-j (si. 1, 3) in zaslužijo še temeljito sedimentološko obdelavo.
Na pregledanem ozemlju nismo mogli nikjer z gotovostjo ugotoviti skladov
superpozicijske enote c, kakršne poznamo na Sovodenjskem, kjer sestoje iz
sivega glinovca, debelega okrog 300 m, z vložkom lapornih kamenin v zgornjem
delu pri Fužinah. Verjetno pripadajo tem skladom glinovci na jugovzhodnem
obrobju grajske vzpetine (Orlov vrh), na Rožniku in pri Podutiku, brez dvoma
pa peliti južno od rudišča Knapovže. Drugod v posavskih gubah vzhodno od
Ljubljane in južno od Save je ta enota, kot vse kaže, že erodirana.
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub	165
Severno od Save smo nedavno odkrili tako imenovane krovninske skrilavce
(enota c) v debelini vsaj 200 m in z vložkom iz grobih klastitov (50 m nad skladi
superpozicijske enote b) pri Ponovičah. Skoraj gotovo pripadajo tej superpo-
zicijski enoti tudi glinovci, ki se po podatkih OGK list Ljubljana (Premru,
1983) javljajo ob severnem obrobju litijske antiforme nad Lazami in Jevnico.
V	primerjavi s podobnimi skladi superpozicijske enote a, gre na videz za
manj bituminozne kamenine; pri preperevanju dobe glinovci tu in tam rožnat
odtenek. Razlik v sestavi kamenin zaenkrat še ne poznamo.
Poudariti moramo, da glinovci enote c nikjer ne leže neposredno na kon-
glomeratu, temveč jih loči peščenjak, ki doseže debelino do nekaj 10 m. Sedi-
mentološke raziskave bodo pokazale upravičenost uvajanja nove superpozicijske
podenote z možno oznako 04.
V	zvezi z reševanjem celotne problematike povezane s karbonskimi skladi
je pomembna zlasti nova ugotovitev, da nimamo opraviti le z eno, temveč z
dvema debelejšima litološkima enotama iz glinovca, ki imata v stratigrafski
lestvici različno lego.
Novih podatkov o razvoju karbonskih skladov ne moremo uskladiti tudi
s stratigrafskim stolpičem, kakršnega je prikazal Premru (1983, 38), kjer
so v litijski podconi različni litološki členi brez reda razvrščeni po vertikali.
Pač pa se strinjamo s Premrujevo oceno (1983, 16), da znaša celotna
debelina permsko-karbonskih skladov na območju lista Ljubljana okrog 2.000 m.
Na malješkem prostoru znaša namreč samo debelina podenot bi, 02 in ђз 1050 m.
Računati moramo še z erodiranimi skladi enote c, z delom skladov podenote bg
in seveda s celotno debelino talninskega skrilavca (enota a). Zelo okrnjena
debelina karbonskih skladov pri Podlipoglavu pa znaša vsaj 730 m. Na sosed-
njem listu Kranj omenjata Grad et Ferjančič (1976) debelino najmanj
1000 m.
Starost obravnavanih plasti je še vedno sporna. Nekateri raziskovalci (R a -
k o v e C 1955, 165) govore o hochwipfelskih skladih iz srednjekarbonskega ob-
dobja, Ramovš (1965, 343) pa trdi, da je vsaj del »hochwipfelskih skladov«
v Posavskih gubah iz trogkofelske stopnje, domneva pa, da so vsi ali vsaj pre-
težna večina »hochwipfelskih plasti« Posavskih gub permske starosti, in sicer
pretežno iz trogkofelske stopnje. Tudi B u s e r (1974), Grad et Ferjančič
(1976) ter Premru (1983) dopuščajo na podlagi doslej najdenih fosilov mož-
nost, da je del obravnavanih kamenin permske starosti. Plasti označujejo s sim-
bolom C, P in govore o permokarbonskih, torej permsko-karbonskih skladih.
Jelen v palinološko preiskanih vzorcih glinovcev z območja Podlipoglava,
Pleš in Maljeka ni našel fosilnega inventarja. Pač pa sta nedavno zakonca
Jurkovšek odkrila v kremenovem peščenjaku na litijskem prostoru nahaja-
lišča s številno makrofloro, ki govori za westfalij A (Kolar-Jurkovšek
et Jurkovšek, 1985, 1986). Po naših ugotovitvah so rastlinski ostanki iz
peščenjaka podenote b^ (si. 1).
Karbonska starost srednjega dela obravnavane skladovnice kamenin je torej
nedvoumno dokazana, še vedno pa ostaja odprto vprašanje starosti podenote bs
in enote C. Ne izključujemo možnosti, da se s superpozicijsko podenoto bs pri-
čenja nova strukturna etaža, ki vsaj deloma ali kot celota pripada permu.
Vendar moramo poudariti, da nismo nikjer našli prepričljivega dokaza o diskor-
danci v podlagi.
166	Ivan Mlakar
Glinovce z vložki lapornih kamenin na Sovodenjskem pri Fužinah (enota c),
ki sta jih Jelen in Kolar-Jurkovškova brezuspešno proučevala pa-
linološko in na konodonte, bi v tem primeru lahko imeli za bočni in časovni
ekvivalent ortneškega paleozoika, katerega permsko starost je dokazal Ra-
movš (1963, 1965). Tudi navidezna konkordanca med »hochwipfelskimi« in
grödenskimi skladi, na katero je opozarjal ta raziskovalec (Ramovš, 1965),
govori v prid taki razlagi. Prisotnost močne tektonsko-erozijske diskordance
znotraj nekdanjih karbonskh skladov bi ob pomoči izotopskih in geokemičnih
raziskav olajšala tudi rešitev problema starosti Pb, Zn, Sb in Ba rudišč v Po-
savskih gubah. Hidrotermalna rudišča, pretežno žilnega tipa, se po naših po-
datkih javljajo predvsem v grobih klastitih superpozicijske podenote ba in za-
htevajo prisotnost prelomov in razpok, katerih nastanek bi lahko povezovali
s predpostavljeno, postwestfalsko (A), verjetno astursko tektonsko fazo.
Dejstvo, da so klastiti z vložki karbonatnih kamenin pri Lanišču in Škofljici
permske starosti (Ramovš, 1965), naših domnev ne izpremeni. Kot bomo vi-
deli kasneje, pripadajo omenjene kamenine alohtonemu, drugemu delu dolskega
nariva; razvoja teh mladopaleozojskih skladov pa nismo podrobneje proučevali.
Naj bo starost kamenin takšna ali drugačna, gre pri obravnavanih skladih
v intervalu od enote a do podenote b;î za regresijski niz usedlin. Hitra spremem-
ba v debelini podenot ba in b;î na območju Podlipoglava in Besnice, kakor tudi
prisotnost blokov apnenca, peščenjaka ter splak glinovca, pa govori za nekdanjo
bližino razgaljene podlage, na kar je opozoril že Ramovš (1954, 217).
Nasprotno pa se pričenja s konglomeratom superpozicijske podenote h¿ trans-
gresijski niz usedlin, ki se verjetno konča šele z nastopom saalske orogenetske
faze oziroma začetkom odlaganja grödenskih skladov.
Vse dokler nakazana problematika ne bo rešena v celoti, ne kaže kamenin
starostno točneje opredeljevati. Na območju litijske antiklinale se držimo starih
ugotovitev in govorimo o karbonskih skladih, podobne še nepreiskane plasti
v okviru drugega dela dolskega nariva pa na naši dokumentaciji previdno ozna-
čujemo s simbolom Pzo. Izraz permsko-karbonske plasti (C, P) uporabljamo
samo v primeru, če se sklicujemo na starejše podatke.
Z genetskega aspekta je Premru (1983, 56) označil obravnavane plasti
kot usedline molasnega tipa s prostranega morskega šelfnega bazena z močnim
dotokom materiala s kopnega. Novejši podatki pa kažejo na rečno sedimenta-
cijsko okolje (Kolar-Jurkovšek et Jurkovšek, 1986), kar bo treba
preveriti še s sedimentološkimi metodami.
Tektonska zgradba ozemlja
Čeprav je pojem litijska antiklinala v strokovni literaturi že dolgo prisoten,
nas pogled na Osnovno geološko karto list Ljubljana (Premru, 1983) o tem
ne prepriča. Skladi namreč vpadajo v vse smeri v prostoru; ne izstopajo niti
jedro niti krila gube. Ta ugotovitev velja tudi za karte merila 1 : 25.000. Na
prisotnost antiforme bi lahko sklepali kvečjemu po diametralno nasprotnih
vpadih v krovninskih triasnih in jurskih plasteh.
Taka slika je morda posledica ponesrečeno izbranih karakterističnih vpadov,
bolj verjetno pa prisotnosti gub nižjega reda, morda tudi več faz gubanja z raz-
lično orientiranimi osnimi ravninami, in seveda neotektonskih deformacij.
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub	167
Sele z upoštevanjem nove razčlenitve karbonskih skladov v superpozicijske
enote in podenote razkrijemo prisotnost antiforme prvega reda. Talninske skri-
lavce (enota a), ki so jedro gube, smo našli v dolini Besnice in na malješkem
prostoru približno na zveznici vzhod-zahod, vendar v spodnji tretjini karbon-
skega kompleksa. Nasprotno pa najdemo kremenove konglomerate, ki lahko
nastopajo na velikih površinah le v okviru podenote b;i in so visoko v profilu
karbonske skladovnice, predvsem na severnem in južnem obrobju te cone, torej
na krilih antiforme (si. 1).
Pretežni del Posavskih gub pri današnjem erozijskem stadiju je iz kamenin
podenote h-2, pri čemer pa ne izključujemo možnosti, da so v globokih dolinah,
grapah ali ob Savi še tu in tam razgaljeni glinovci enote a.
V	pregledanih območjih, ki so na listu Ljubljana (Premru, 1983) označena
kot peščenjak, meljevec, skrilavec in konglomerat (simbol 70), gre po naših ugo-
tovitvah za tanjše konkordantne vložke bolj grobih ali drobnih klastitov znotraj
peščenjaka podenote h¿. Nenavadne, nepravilne oblike takih con pogojuje, poleg
že omenjenih faktorjev, tudi razgibana morfologija terena.
Os antiklinale 1. reda poteka po naši interpretaciji (si. 1) vzdolž srednjega
dela doline Besnice, nato pod Jančami proti Stangi in Zavrsniku, od tod pa na
območje Mamolja, kjer talninski skrilavci jedra gube spet izdanjajo na površini.
Jedro gube 1. reda, zlasti pa njeno južno krilo, je precej deformirano,
kar je v pravem nasprotju s severnim krilom gube, ki zavzema obsežno ob-
močje vse do Save.
Ena izmed gub 2. reda je prisotna na območju Podlipoglava, na drugih me-
stih pa bi jih lahko odkrili šele z zelo natančnim geološkim kartiranjem.
Nekoliko drugačne so razmere na zahodnem obrobju litijske antiforme.
Na ozemlju vzhodno od vasi Sostro izdanjajo, po naših ugotovitvah, talninski
skrilavci (enota a) na velikih površinah in se nadaljujejo na območje Orel,
Rudnika in Sv. Urha. Sam Golovec pa ima sinklinalno zgradbo z jedrom iz pe-
ščenjaka podenote 02.
Na območju Ljubljanskega gradu so za Mestnim, Starim in Gornjim trgom
razgaljeni predvsem kremenovi konglomerati, na njih pa je nekaj kremenovega
peščenjaka; skladi skoraj gotovo pripadajo najvišjemu delu podenote b^. Na
grebenu Orle-Golovec-Ljubljanski grad najdemo torej proti NW čedalje mlajše
plasti.
Podatki Osnovne geološke karte in kart merila 1 : 25.000 so premalo natanč-
ni, da bi podali geometrijo prisotnih gub. Nanizamo lahko samo informacije
z območij, ki smo jih sami na drobno preiskali.
V	Malješkem potoku ima osna ravnina gube vertikalno lego, odnos kril
proti tej ravnini pa je normalen, vendar že s prehodom v izoklinalni tip. Oblika
slemena je zaobljena. Os gube poteka v smeri E-W in položno tone proti zahodu.
Pri Podlipoglavu je osna ravnina gube usločena proti severozahodu, je ver-
tikalna ali vpada strmo v to smer. V tem primeru je severno krilo položnejše,
južno pa bolj strmo. Gre torej za tip nekoliko poševne gube z vergenco proti
jugovzhodu. Odnos kril proti osni ravnini je normalen, sleme pa je zaobljeno.
Gubo na območju Besnice zajame geološki profil B (si. 2). Zanimivo je, da
imajo subvertikalno lego tod skladi severnega krila gube, sleme gube je zaob-
ljeno, južno krilo pa položno tone proti jugu.
Na območju severno od Save smo nedavno odkrili močno narivno ploskev
168	Ivan Mlakar
z vpadom proti NW znotraj karbonskih plasti, ki poteka od Cirkus proti SW
v smeri vasi Konj. Grobi Mastiti superpozicijske enote b so narinjeni na gli-
novce enote c. Govorimo o lebeški luski, ki smo jo poimenovali po gradu Lebek
ali Ljubek 3,5 km NWN od Ponovič. Kje poteka narivna ploskev južno od Save,
še ne vemo. Narivne deformacije nižjega reda seveda lahko pričakujemo znotraj
karbonskih skladov tudi drugod v Zasavju.
Na izostanek permskih in skitskih plasti med karbonskimi in srednjetrias-
nimi skladi na južnem obrobju litijske antiklinale so opozorili že Kossmat
(1905, 73; 1913), Tornquist (1929) ter Rako vec (1955, 72). Tornquist
je menil, da so triasne plasti v neposrednem stiku s karbonskimi kameninami
zato, ker so se odlagale oz. transgredirale na že erodirano karbonsko podlago.
Kossmat in Rakovecpa sta trdila, da gre za deformacije lokalnega zna-
čaja. Podobno razlago je ponudil K u š č e r (1975, 218) in menil, da imamo
opraviti z manjšimi premiki, nastalimi v zvezi z gubanjem na meji med trdnimi
in mehkimi plastmi, ki jih ne moremo imeti za narive. Na območju Litije je
Grad (1962, 109) zagovarjal tektonski karakter tega stika.
Podatki Osnovne geološke karte list Ljubljana (Premru 1983) kažejo, da
stik permsko-karbonskih skladov z mlajšimi kameninami na njihovem južnem
obrobju ni nikjer normalen oziroma da ne moremo niti na enem mestu govoriti
o normalnem prehodu južnega dela litijske antiklinale v Dolenjski kras, kot
lahko preberemo v literaturi (R a k o v e c , 1955, 72; Germovšek, 1955).
V »normalnem« stiku s permsko-karbonskimi kameninami je le ostanek gröden-
skih skladov vzhodno od Mamolja, pri čemer pa gre za erozijsko tektonsko
diskordanco. Povsod drugod so na karti meje označene kot tektonske.
V več 10 km dolgi coni od vasi Volavlje, preko hriba Doben, Smartna pri
Litiji, Pustega Maina in dajje na vzhodnem obrobju naše karte, je na listu
Ljubljana obravnavani stik označen pretežno kot narivna ploskev z vpadom
proti jugu, SW ali SE, ki jo na številnih mestih sekajo krajši, različno orien-
tirani neotektonski prelomi. Severno od tod leže tu in tam triasne karbonatne
plasti na permsko-karbonskih kot tektonske krpe (npr. Gradišče vzhodno od
Litije).
Premru (1974) je uvedel pojem dolskega nariva; v našem primeru imamo
opraviti z njegovim južnim krakom.
Premrujeva interpretacija je v principu točna, o čemer smo se prepri-
čali na več mestih (Prežganje, južno od Zavrsnika, Gradišče itd.). Natančnejše
raziskave bi morda pokazale odstopanja, ki bi se odražala v drugačnih kombi-
nacijah narivnih in prelomnih deformacij, vendar ti popravki bistveno ne spre-
menijo tega koncepta.
Z upoštevanjem podatkov o razvoju sedimentacije na ozemlju listov Ljub-
ljana (Premru, 1983) in Ribnica (B u s e r , 1969, 1974) ter naših novih in-
formacij s Trojanskega upravičeno sklepamo, da na stiku s karbonskimi skladi
ponekod manjka celo 800 m usedlin. Od tega pripada najmanj 100 m srednje-
in zgornjepermskim kameninam, okrog 300 m skitskim plastem, ostalo pa naj-
mlajšim superpozicijskim enotam karbonske skladovnice kamenin.
Edino pri Smartnem naj bi se s karbonskimi plastmi stikale skitske kame-
nine, drugod so v taki legi srednjetriasni skladi, na enem mestu pa celo kar-
nijske plasti. Skitske kamenine so se ohranile še pri Smicu (E od Trebeljevega),
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub	169
kjer smo našli lepe izdanke rdečega sljudnatega meljevca ter rožnati dolomit
z jasno vidno oolitno strukturo. Kose takih kamenin pa smo opazili v grapi
pod hribom Polšnik. Skoraj gotovo imamo opraviti z novo narivno enoto niž-
jega reda (si. 3) ali pa gre za tektonske odstružke, kar bi pokazale bolj na-
tančne preiskave. Rešitev problema bi pripomogla k osvetlitvi mehanizma na-
stanka dolskega nariva, interpretacije pa v bistvu ne bi spremenila.
Na videz drugačne so geološke razmere v 6 km dolgi coni Pugled-Polšnik,
kjer se karbonske in triasne plasti stikajo v ravni črti kljub razgibani morfo-
logiji terena. Narivna ploskev je zginila s površja zaradi deformacijskega
efekta — grezanja jugovzhodnega bloka, ob močnem subvertikalnem, prečno
dinarskem prelomu.
Na območju Podmolnika najdemo spet take odnose med karbonskimi in tri-
asnimi plastmi, kakršne poznamo iz osrednjega in vzhodnega dela naše karte.
Po podatkih listov Ljubljana (Premru, 1983) in Ribnica (B u s e r , 1969)
vpadajo triasne plasti 1. dela dolskega nariva, kot smo poimenovali to narivno
enoto, proti jugu in SW. Zato najdemo v teh smereh čedalje mlajše kamenine.
Medtem ko so v okviru obravnavane narivne enote na vzhodnem obrobju karte
skoraj izključno srednjetriasni skladi, je zahodno od Litije čedalje več zgornje-
triasnih plasti. Karnijske kamenine najdemo najprej kot erozijske ostanke,
nato kot sklenjene pasove, na območju Pleš in Grosupljega pa imamo skoraj
izključno noriške plasti. Po naši interpretaciji so najmlajše kamenine v okviru
te narivne enote dachsteinski apnenec (Debeli hrib) in liasni skladi (Pijava
gorica); ene in druge kamenine najdemo kot erozijske ostanke.
Prvi del dolskega nariva se javlja kot upognjena ali drugače deformirana
plošča, debela od nekaj 100 m do preko 1000 m.
Nariv karbonskih plasti na triasni dolomit med Crnim potokom, Bogen-
šperkom in Dobravo je opazil že Grad (1961, 110).
Tudi po podatkih P r e m r u j a (1983) leže na jugovzhodnem obrobju lista
Ljubljana permsko-karbonske plasti na srednjetriasnem dolomitu, prekrivajo
pa jih grödenske kamenine. Take razmere najdemo vse do Debeč. Gre za skoraj
20 km dolgo, zelo razvejano in nekaj 100 m do 3 km široko cono iz teh kamenin.
Potek kontakta s srednjetriasnimi plastmi v podlagi je povsem odvisen od
morfologije terena. Zato se pridružujemo mnenju Grada in Premruja
ter stik obravnavamo kot narivno ploskev, ki pa je seveda tu in tam deformi-
rana z neotektonskimi prelomi. Govorimo o drugem delu dolskega nariva
(si. 3). Zgradba obravnavanega območja je pravilno prikazana na regionalnem
geološkem profilu C-D v okviru lista Ljubljana (Premru, 1983) in razvidna
z našega geološkega prereza E na sliki 2.
V primeru, da zanemarimo splošne geološke podatke in skušamo razmere
na stiku Posavskih gub z dolskim narivom na vsak način razlagati kot defor-
macije lokalnega pomena oziroma z vrzeljo v sedimentaciji, nas lega paleozoj-
skih plasti v okviru drugega dela dolskega nariva dokončno prepriča o prisotno-
sti narivov na obravnavanem prostoru.
Pri predpostavljenem vpadu narivne ploskve 10" lahko, z upoštevanjem
debeline skladov, privedemo karbonske kamenine na anizični dolomit šele
z narivanjem velikostnega reda vsaj 4 km.
Na severovzhodnem obrobju lista Ribnica je po Buserjevih podatkih
170	Ivan Mlakar
(1969) v krovnini grödenskih plasti še normalno zaporedje skitskih in srednje-
triasnih kamenin. V podaljšku te cone na list Ljubljana (Premru, 1983) pa
se z grödenskimi plastmi ob narivni ploskvi stikajo različni triasni horizonti.
Morda gre za preslabo usklajeno delo avtorjev različnih kart ali pa je taka
razlaga pravilna, saj je stik različnih geoloških sredin običajno tektonska
predispozicija za nastanek narivnih ploskev. Problem je drugorazrednega po-
mena in na tektonsko sintezo nima bistvenega vpliva. Na karti in sliki 3 smo
upoštevali en in drugi podatek ter na karti posebej izdvojili pas paleozojskih
skladov.
Zahodno od Debeč se javlja nov tektonski fenomen, in sicer neznatne,
izolirane krpe mladopaleozojskih kamenin, torej pojav, ki ga na prvi pogled
ne moremo logično povezovati z razmerami na doslej opisanem predelu.
Izdanki paleozojskih kamenin sredi karbonatnih skladov so na listih Ljub-
ljana (Premru, 1983) in Ribnica (B u s e r , 1969) sicer vrisani, vendar iz
tega ne moremo napraviti daljnosežnih zaključkov. Razmere smo podrobneje
proučili, saj smo prav v teh krpah videli rešitev interpretacije tektonske zgradbe
širšega prostora.
Na območju vasi Poljane je B u s e r paleozojske in spodnjetriasne plasti
z vseh strani omejil s prelomi, kar dopušča dve razlagi; permsko-karbonske
plasti lahko pripadajo litijski antiklinali, in sicer močno dvignjenemu bloku,
ali pa so najstarejši člen narinjenega, drugega dela dolskega nariva.
V	stranski grapi, 400 m zahodno od Poljan, smo našli dokaz, da leže permsko-
karbonske plasti na triasnem dolomitu, in izmerili elemente vpada zaglinjene
narivne ploskve, ki znašajo 120 20". Pomembni podatek smo vnesli tudi na
našo karto (si. 1).
Po Buserjevih podatkih si proti jugozahodu povsem normalno slede
grödenske in skitske plasti. Informacije so točne, vendar jih lahko nekoliko
dopolnimo.
V	grapah južno od vasi Poljane leže na permsko-karbonskih plasteh nekaj
10 m debeli skladi sivega litičnega peščenjaka, ki ga na Zirovskem obravnavamo
kot uranonosni člen. Sledi rdeči muljevec in končno rdeči peščenjak ter konglo-
merat. Nekaj metrom črnega dolomita v krovnini bi lahko pripisali zgornje-
permsko starost, sive rauhwacke, pasnat apnenec in dolomit v menjavi s sljud-
natim meljevcem in peščenjakom pa so po litofaciesu tipične spodnjeskitske
kamenine. Ugotavljamo torej podoben razvoj proti jugu nagnjenih grödenskih
in spodnjeskitskih skladov kot v zahodni Sloveniji.
Severozahodno od tod najdemo slične razmere na jugovzhodnih pobočjih
hriba Kožereje pri Trebeljevem. Majhen izdanek permsko-karbonskih kamenin
je na listu Ljubljana (B u s e r, 1969) z jugozahodne strani omejen z narivno
ploskvijo, vendar so tod razmere nekoliko drugačne. Proti jugu si namreč
slede, kot pri Poljanah, še grödenski skladi, temen dolomit, verjetno zgornje-
permske starosti, in končno spodnjeskitski litostratigrafski horizonti.
Kot kaže naša karta (si. 1), so paleozojske plasti najstarejši člen neke
normalne superpozicije skladov z vpadom proti jugozahodu, narivna ploskev
v podlagi pa se po našem mnenju prisloni k močnemu dinarsko usmerjenemu
prelomu pod nivojem današnjega erozijskega reza.
Na območju vasi Polica se permsko-karbonske plasti pokažejo izpod skitskih
skladov in so na severozahodu omejene s prečno dinarskim prelomom. Na listu
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub	171
Ribnica (B u s e r , 1969) je stik permsko-karbonskih in skitskih kamenin podan
kot tektonsko erozijska diskordanca.
Neznaten izdanek permsko-karbonskih in grödenskih kamenin pod skitskimi
skladi je ugotovil B u s e r tudi pri Višnji gori.
Na južnem pobočju Debelega hriba nad vasjo Dole so na karti merila
1 : 25.000 vrisali neznaten izdanek permsko-karbonskih kamenin, ki pa ga na
listu Ribnica (B u s e r , 1969) niso evidentirali. Stik črnega, močno sljudnatega
glinovca in meljevca z dachsteinskim apnencem je proti jugozahodu nagnjena
narivna ploskev. Ob močnem dinarsko usmerjenem prelomu na jugozahodu pa
so poleg spodnjeskitskega dolomita ukleščeni tudi karnijski klastiti.
Zanimive geološke razmere najdemo na območju hriba Molnik, katerega
najvišji deli so iz grobih permsko-karbonskih klastitov. Premru (1983)
je stik s triasnim dolomitom v podlagi genetsko opredelil kot narivno ploskev.
Kontakt na severnem pobočju hriba smo obhodili in Premrujevi ugo-
tovitvi lahko samo pritrdimo.
Geološko zgradbo območja rudišča Pleše smo pred leti natančno proučili
in jo lahko dobro uskladimo z razmerami na doslej opisanih izdankih. Zgornje-
paleozojske plasti z nekaj grödenskega peščenjaka leže na glavnem dolomitu.
Narivna ploskev je sicer upognjena, vendar visi generalno proti severu pod
kotom okrog 15". Na paleozojske sklade so narinjene spodnjeskitske kamenine
in nato še nekateri srednje- in zgornjetriasni horizonti. Ozemlje so razsekali
različno orientirani neotektonski prelomi (si. 1).
Jugozahodno od tod se na dveh mestih in sicer pri Škofljici in Zelimljah,
izpod skitskih kamenin pokažejo permsko-karbonski skladi. Gre torej za
situacijo tipa »Polica«. Zahodno od Tabora izdanjajo samo skitske kamenine,
permsko-karbonskih erozija še ni načela.
Vsi opisani, izolirani izdanki paleozojskih in skitskih kamenin med Polja-
nami in Zelimljami so del ene in iste narivne enote, ki pripada drugemu delu
dolskega nariva; njih medsebojno zvezo so prekinili erozija in neotektonski
prelomi. V močno pogreznjenih blokih (Polica, Zelimlje) narivna ploskev v
podlagi ni vidna, drugod (Poljane, Dole, Pleše) pa se jasno kažejo odnosi
s prvim delom dolskega nariva.
Skladi drugega dela obravnavane enote vpadajo generalno proti jugozahodu,
zato najdemo v, tej smeri čedalje manjše plasti. Medtem ko se na predelu vzhodno
od Debeč ta narivni paket kamenin po naši interpretaciji konča s srednjetrias-
nimi skladi, najdemo jugozahodno od tod ponekod tudi mlajše stratigrafske
člene. Tako so južno od kraja Leskovec ohranjene zgornjetriasne plasti.
Skladi prvega in drugega dela dolskega nariva so omejeni s poševnimi
rezi. V okviru ene in druge narivne enote pa se javljajo brez dvoma še defor-
macije tangencialnega tipa nižjega reda. Tako smo na območju kamnoloma
Sadinja vas pri Podlipoglavu znotraj zgornjetriasnih dolomitov prvega dela
dolskega nariva lahko opazovali spodnjeskitske kamenine, omejene z narivnimi
ploskvami in položnim vpadom proti jugu.
Na Osnovni geološki karti list Ribnica (B u s e r , 1969) je v okviru drugega
dela dolskega nariva stik med permsko-karbonskimi in skitskimi skladi povsod
podan kot tektonsko-erozijska diskordanca.
2e pri natančnem kartiranju območja rudišča Pleše v letih 1980 in 1981
172_Ivan Mlakar
smo podvomili o pravilnosti take interpretacije. Tudi v okviru sedanjih raziskav
nismo nikjer našli dokazov za tako razlago. Zgornja strukturna etaža, torej
skitske plasti, se ne pričenjajo z bazalnimi tvorbami (kot npr. breča, konglome-
rat), na kontakt pa nalegajo različni skitski litostratigrafski horizonti, in to na
majhnih razdaljah. Poleg tega so grödenske plasti razvite enako kot v zahodni
Sloveniji in ne kaže, da bi se odlagale v majhnih, izoliranih sedimentacijskih
bazenih oziroma ponekod ne bi bile odložene. Tudi prisotnost zgornjepermskih
kamenin v dolomitnem razvoju je že dokazana na tem delu Posavskih gub
(Premru, 1983).
Menimo, da grödenske in zgornjepermske kamenine ponekod izostajajo zaradi
tektonskih deformacij tangencialnega tipa, ne pa zaradi vrzeli v sedimentaciji
ali erozije. Prisotnost deformacij v tem delu stratigrafske lestvice je pogostna
tudi v zahodni Sloveniji, saj je stičišče kompetentnih in nekompetentnih ka-
menin zelo pogosto predispozicija za nastanek narivnih ploskev.
Na naši karti (si. 1) smo zato kontakt med zgornjepaleozojskimi in skitskimi
skladi povsod genetsko označili kot narivno ploskev.
Pri tektonski rajonizaciji oziroma opredeljevanju, kateremu delu dolskega
nariva pripada posamezni blok, na vzhodnem območju karte ni bilo problemov.
Prvi in drugi del dolskega nariva sta tu ločena s praktično neprekinjenim
pasom zgornjepaleozojskih kamenin. Zahodno od Dobena pa so nam služili
kot izhodišče odnosi paketov skladov do repernih točk, kakršne so npr. Poljane
in Pleše.
Tektonska okna, podatki vrtin in rudarskih del v Idriji dokazujejo, da je
v zahodni Sloveniji prisotna narivna oziroma krovna zgradba velikostnega reda
do 30 km, o čemer danes ne dvomi noben raziskovalec. Podatki so zbrani in
obdelani v več razpravah (Mlakar, 1969; Placer, 1973).
Tako močne deformacije tangencialnega tipa ne morejo zamreti na kratki
razdalji, zato lahko podobne razmere pričakujemo tudi vzhodno od tod, torej
na območju Posavskih gub v ožjem smislu, ki so predmet naše razprave.
V nasprotju z razmerami v zahodni Sloveniji, tu »avtohtona podlaga« v
tektonskih oknih ne izdanja na površju, globokih rudarskih del ni, kar velja
tudi za vrtine. Ce upoštevamo še specifične razmere na stiku dolskega nariva
in dolenjskih karbonatnih plošč, je razumljivo, da so predpostavke o krovni
zgradbi tega ozemlja ostale na nivoju geoloških hipotez.
Zgornjetriasne, jurske in kredne plasti južnega obrobja naše karte imajo
preko Žužemberka, Kočevskega Roga in Racne gore (list Ribnica — B u s e r ,
1969) zvezo z enako starimi plastmi Krima, Cerknice, Logatca, Postojne in
Nanosa na listu Postojna (Pleničar, 1967). Gre za obsežno karbonatno plat-
formo, ki je na sosednjem listu Postojna brez dvoma »avtohtona podlaga« glede
na nariv Trnovskega gozda in Škofjeloškega ozemlja.
Rešitev problema, kje poteka meja med »avtohtono podlago« in alohtonim
2. delom dolskega nariva na vzhodni polovici lista Ribnica (B u s e r , 1969), ni
posebno zahtevna. Jurske plasti z območja hriba Medvejek ter vasi Dob so
preko prehodnih skladov (simbol T, J) pri Radohovi vasi in Stični v nepretrgani
zvezi z zgornjetriasnimi kameninami severno od tod. Srednjetriasni skladi na
prostoru Debeče—Primskovo pa so najmlajši litostratigrafski člen v super-
poziciji narinjenih plasti 2. dela dolskega nariva, ki prične s paleozojskimi
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub	173
kameninami. Stik z »avtohtono podlago« postavljamo tod vzdolž močnega, z di-
narskimi prelomi razsekanega prečno dinarsko usmerjenega preloma, ki smo
ga poimenovali višnjegorski, po kraju Višnja gora.
S podobnim razmišljanjem lahko točno fiksiramo to mejo tudi na območju
med krajema Žalna in Luče, vendar se tod jurske plasti »avtohtone podlage«
ob višnjegorskem prelomu stikajo neposredno z zgornjetriasnim dolomitom
1. dela dolskega nariva.
Mnogo bolj zapletene so razmere na vmesnem območju južno od Višnje gore,
kjer bi npr. zgornjetriasni dolomit Polževa teoretsko lahko pripadal prav vsem
trem tektonskim enotam. Pravilno rešitev bi dalo le zelo natančno delo na
terenu.
Na območju Mlačeva in Ponove vasi smo predvideli stik glavnega dolomita
1. dela dolskega nariva s skladi »avtohtone podlage« vzdolž jugozahodnega
podaljška višnjegorskega preloma, in sicer pod pliokvartarnimi usedlinami.
Zahodno od tod se razmere spet zapletejo. Zdi se, da vse kamenine v 4 do
6 km široki coni med iškim in struškim prelomom pripadajo bodisi prvemu ali
drugemu delu dolskega nariva. Skladi so se ohranili v tektonskem jarku.
Sele zahodno od iškega preloma bi zgornjetriasne in jurske plasti spet lahko
prišteli k »avtohtoni podlagi«, saj so skladi v nepretrgani zvezi z enako starimi
kameninami Krima in Logaške planote, ki brez dvoma pripadajo paravtohtonu.
Bistvo problematike pri fiksiranju kontakta med dolskim narivom in par-
avtohtonom je v tem, da se tod slučajno stikajo »avtohtone« in alohtone ka-
menine, ki so v stratigrafskem stolpiču blizu skupaj. Nepoznavanje prisotnosti
tega problema je vzrok, da so bile tektonske interpretacije tega prostora doslej
nejasne in protislovne. Zanesljiv odgovor o pripadnosti posameznih, danes še
problematičnih blokov k eni ali drugi tektonski enoti bo dalo predvsem na-
tančno proučevanje faciesov.
Na podlagi Premrujeve tektonske rajonizacije osrednje Slovenije iz
leta 1980 (si. 9) lahko sklepamo, da je dolski nariv visoko v narivni zgradbi
širšega prostora. Podlaga — torej karbonski skladi našega ozemlja pa spadajo
k isti enoti kot paleozojske kamenine škofjeloško-polhograjskega ozemlja;
Premru (1980) govori o žirovskem narivu.
Pod karbonskimi skladi litijske antiklinale torej lahko pričakujemo kame-
nine »avtohtone podlage« oziroma plasti, ki so po legi ekvivalent tistim v po-
lj ansko-vrhniških nizih in na Logaški planoti ter seveda onim z južnega ob-
robja naše karte.
Razpolagamo s skromnimi podatki, na podlagi katerih lahko predvidevamo
globino »avtohtone podlage«.
V poročilu iz leta 1979 daje 11 o t i ć iz Geofizike Zagreb rezultate poizkus-
nih refleksijsko-seizmičnih raziskav na treh lokacijah, in sicer Mengeš, Šmartno
in Barje (si. 1).
Na prvih dveh mestih kažejo dobljeni refleksi na globino najmanj 1200 m,
vendar raziskovalec poudarja, da ni jasno, ali ustrezajo kontaktu mezozojskih
in permsko-karbonskih plasti ali pa so odziv na morebitne diskontinuitete
znotraj permsko-karbonskih skladov.
Leta 1984 sta Ravnik in Vida izvedla na območju Janč geoelektrične
raziskave. Uporabila sta metodo navidezne specifične upornosti (NSU) in sku-
šala ugotoviti kontakt med nizkoupornostnimi permsko-karbonskimi kameni-
174	Ivan Mlakar
nami in visokoupornostnimi karbonatnimi skladi v podlagi. Izmerila sta 5 glo-
bokih geoelektričnih sond, ki so ležale približno na 4 km dolgem profilu s smerjo
ENE—WSW (si. 1).
Raziskovalca poročata, da so s to metodo ugotovili kontakt med nižjeupor-
nostnimi permsko-karbonskimi kameninami in njihovo podlago, ki je verjetno
karbonatna. Kontaktna površina je konveksna glede na zemeljsko površje.
Debelina permokarbona pri Gabrjih znaša 1 km, na obeh krajih profila, pri
naseljih Besnica in Tuji grm (pri Jančah) pa okoli 2 km. Ker je geofizikalni
profil v primerjavi s celotno strukturno zgradbo terena kratek, avtorja poudar-
jata, da lahko privzamemo debelino 1,5 km kot povprečno le za geofizikalno
raziskani del ozemlja.
Raziskovalca še opozarjata, da kvaliteta terenskih meritev zaradi velikih
električnih motenj naravnega in industrijskega izvora ni bila zadovoljiva, zato
je treba obravnavati interpretirane rezultate le kot velikostni red iskanih de-
belin (Ravnik et Vida, 1984).
Na sliki 1 smo poleg vsake geoelektrične sonde vpisali njeno nadmorsko
višino, pod to vrednostjo pa absolutno koto domnevne karbonatne (?) podlage.
Iz karte je poleg tega še razvidno, da ima geoelektrični profil v prostoru ne-
ugodno lego, saj prav na tem območju predvidevamo razcepitev neotektonskih
prelomov.
Tako ležita sondi 2 in 3 prav na tektonskem vozlišču, sonda 4 je vzhodno
od tod, ostali dve sondi pa sta zahodno od močnih dinarsko usmerjenih pre-
lomov. Sonde so bile torej locirane v različnih tektonskih blokih, kar je za
interpretacijo rezultatov neugodno.
Zdi se, da so najbolj uporabni rezultati sond 1 in 5, ki ležita v istem bloku
in iz katerih lahko sklepamo, da vpada stična ploskev paleozojskih in karbo-
natnih kamenin proti jugu pod kotom okrog 10". Iz podatkov sond 2 in 3 pa
bi morda lahko previdno sklepali na močne deformacije v podlagi, ki se javljajo
v območju dinarsko usmerjenih prelomov (dviganje vmesnega bloka).
Nasprotno pa sonda 4 nakazuje enake globine kot sonda 1, čeprav leži
severneje, kar govori za apikalni, izravnani del antiforme (profil C na sliki 2).
Do predpostavke, da je stik med paleozojskimi in karbonatnimi kameninami
»avtohtone podlage« antiklinalno upognjen, pridemo tudi z upoštevanjem sploš-
nih geoloških razmer.
Po podatkih Premruj-a (1974, 1977, 1980) lahko na ozemlju osrednje
Slovenije razlikujemo vsaj dve močnejši fazi narivanj, prvo v ilirsko-pirenej-
skem orogenetskem ciklusu med srednjim eocenom in srednjim oligocenom v
Zunanjih Dinaridih in drugo v rodanski fazi na prehodu miocena v pliocen
v Južnih Alpah.
Glede na Premrujevo dokumentacijo iz leta 1980 je nariv permsko-
karbonskih skladov na karbonatne plasti podlage iz prvega obdobja, dolski
nariv pa iz druge faze narivanj a.
Na listu Ljubljana (Premru, 1983) je jasno razvidno, da vpada narivna
ploskev v podlagi dolskega in litijskega nariva na severnem obrobju litijske
antiklinale proti severu, tista na jugu pa v obratno smer. Narivna ploskev je
torej konveksno upognjena, pri čemer ima os antiforme smer E—W. Brez dvoma
gre za deformacijo, ki je nastala po narivanju Južnih Alp na Zunanje Dinaride
pri usmeritvi glavne, maksimalne napetosti v smeri N—S.
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub_19
Istočasno so se upogibale tudi paleozojske plasti (nastala je litijska anti-
forma), usločila pa se je seveda tudi že prisotna starejša narivna ploskev v pod-
lagi. Podobne anti- in sinforme poznamo tudi v zahodni Sloveniji.
Različne mehanske lastnosti karbonatnih plasti »avtohtone podlage« ter na-
rinjenih paleozojskih skladov dopuščajo možnost, da os antiforme v podlagi in
os antiforme v žirovskem narivu prostorsko ne sovpadata, sta pa skoraj gotovo
subparalelni.
Globino karbonatne podlage lahko predvidevamo, kot smo že poudarili,
predvsem na podlagi geoelektričnih sond iz leta 1984 in se nahaja nekje na
absolutni koti —1200 m. Ker os litijske antiklinale tone generalno proti E, je
verjetno »avtohtona podlaga« v tej smeri čedalje globlje. Seveda je treba raču-
nati tudi z undacijo ene in druge osi gube.
Danes še ne vemo, kakšne kamenine se javljajo pod talninskim karbonskim
skrilavcem v jedru litijske antiforme. Po prvi inačici lahko računamo s kar-
bonskimi skladi, morda pretežno v klastičnem razvoju, vse do karbonatnih
plasti »avtohtona«. Glede na favno v prodnikih apnencev iz karbonskega kon-
glomerata pa sta Ramovš (1954, 216) in Grad (1961, 102) domnevala, da so
vzhodno od Ljubljane pod karbonskimi skladi devonske in silurske kamenine.
Pri tem se seveda odpirajo številna vprašanja v zvezi z globino in genetskim
karakterjem stika, razvojem staropaleozojskih plasti ter nenavadnim sovpa-
danjem območja z bloki apnenca, peščenjaka in glinovca z vzhodnim, neotek-
tonskim obrobjem Ljubljanskega polja (reaktiviranje starih — varističnih
struktur). Na geoloških prerezih smo problematični interval označili s posebnim
simbolom. Nasprotno pa je »avtohtona« — karbonatna podlaga v jedru litijske
antiforme skoraj gotovo iz zgornjetriasnih in morda še jurskih kamenin.
Na podlagi različnih podatkov smo skušali utemeljiti prisotnost kamenin
»avtohtone podlage« na južnem obrobju naše karte in v globini v jedru litijske
antiforme. Najbolj zanimiva ter obenem zelo problematična pa je povezava obeh
fenomenov, ki zahteva daljšo obrazložitev. Predpostavljeno geološko zgradbo
v globini na južnem obrobju litijske antiforme prikazujemo na profilih A do E
na sliki 2.
Na prerezu C vpada predpostavljena narivna ploskev med paleozojskimi
skladi in »avtohtono podlago« po geoelektričnih podatkih pod kotom 10" proti
jugu. Z ekstrapolacijo teh razmer se ta na absolutni koti —1900 m prisloni
k močnemu prečno dinarsko usmerjenemu pugledskemu prelomu.
Neotektonski prelom ne more povzročiti izklinjanja neke narivne enote.
Pod dolskim narivom morajo biti torej ohranjeni paleozojski skladi žirovskega
nariva.
Kot kaže slika 1 so se pretežno karbonatne, mezozojske plasti dolskega
nariva ohranile v tektonskem jarku med prečno dinarsko usmerjenima pre-
lomoma. V primeru, da bi vpadni kot 10" ekstrapolirali tudi na območje tek-
tonskega jarka bi bil stik paleozojskih skladov s karbonatno podlago v ravnini
višnjegorskega preloma že na absolutni koti okrog —3500 m, kar smo prikazali
na profilu Bi.
V tem primeru bi se morala »avtohtona podlaga« jugovzhodno od višnje-
gorskega preloma dvigniti za okrog 4 km, kar je glede na splošne geološke raz-
mere povsem nesprejemljivo.
176	Ivan Mlakar
Zato upravičeno domnevamo, da se v okviru omenjenega tektonskega jarka
obe narivni ploskvi, ki omejujeta paleozojske plasti, spet izravnata in visita
celo v obratno smer. Skok ob višnjegorskem prelomu bi ob istočasnem stan j-
šanju žirovske narivne enote v tem primeru znašal manj kot 1000 m. To pa je
velikostni red premikov ob prečno dinarsko usmerjenih prelomih.
Točno poznavanje razmer pri Ortneku bi olajšalo interpretacijo naših regio-
nalnih geoloških profilov. Trogkofelski skladi na tej lokalnosti bi teoretsko
lahko pripadali »avtohtoni podlagi« (erozijsko okno), narivni enoti znotraj
paravtohtona, žirovskemu ali pa dolskemu narivu. V zadnjih dveh primerih
bi imeli opraviti z veliko tektonsko krpo.
Tako razlago je ponudil M i o č (1976, 1981), vendar si je glede na razmere,
kakršne prikazuje Osnovna geološka karta list Ribnica (B u s e r , 1969), ne bi
upali zagovarjati. Kot tektonske krpe je raziskovalec tolmačil tudi izdanke
permsko-karbonskih in skitskih kamenin pri Zelimljah; ohranile so se npr. v
želimeljsko-ribniškem tektonskem jarku.
Šibka točka te tektonske interpretacije je v prikazovanju stika med žirov-
skim nari vom (raziskovalec uporablja oznako posavska navlaka) in dinarskim
šelfom kot proti severu padajoče narivne ploskve, česar na terenu ne more
nihče dokazati, saj jo maskira dolski nariv oziroma višnjegorski prelom. Tudi
za obstoj tektonske krpe Ortnek raziskovalec ni navedel konkretnih dokazov,
ki bi jih lahko preverili na terenu.
Interpretacija, kakršno je podal Premru z območja stika »avtohtone
podlage« in dolskega nariva, zasluži še posebno pozornost. Tudi ta raziskovalec
je obravnaval kontakt omenjenih tektonskih enot kot narivno ploskev, ki izda-
nja na površini in vpada proti severu (Premru, 1980, si. 9). Stik je lociral
vzdolž trase, kjer se javljajo izolirani izdanki permsko-karbonskih kamenin pri
Poljanah, Kožereji in Dolah.
Po tej interpretaciji, ki je sicer Premru ni ilustriral z nobenim konkret-
nim profilom, bi se morali skladi žirovskega nariva naglo izkliniti (verjetno
kot čelo nariva s poleglo antiklinalo) nekje pod dolskim nari vom, kot smo
prikazali na regionalnem profilu Bi.
Razlaga, kakršno zahtevajo Premrujevi podatki, ima več šibkih točk.
Kot smo že pokazali, izolirani izdanki zgornjepaleozojskih kamenin pri Polja-
nah, Kožereji itd., niso zmečkanina žirovskega nariva v coni izklinjanja, temveč
leže visoko nad njim, narivna ploskev z vpadom proti severu pa tod ni prisotna.
Poleg tega se javljajo kamenine »avtohtone podlage« več kilometrov južneje,
kot je domneval Premru.
Na Osnovni geološki karti list Ribnica (Bus er, 1969) in v tolmaču (Bu-
ser, 1974) rešitev te problematike ni nakazana, kajti pojmov dolski nariv in
avtohtona podlaga takrat na tem prostoru še niso poznali. Raziskovalci so celo
menili, da je meja med severno ležečimi Posavskimi gubami in južno ležečimi
mezozojskimi grudami postopnega značaja in ne predstavlja ostre in jasne
črte. Ponekod, kot npr. pri Plešah, pa gre za narivni rob, kjer so permsko-
karbonske plasti Posavskih gub narinjene proti jugu na glavni dolomit dolenj-
sko-notranjsko mezozojskih grud (B u s e r , 1974, 35).
Danes vemo, da velja definicija o postopnem prehodu med paleozojskimi in
mezozojskimi skladi za drugi del dolskega nariva, pri Plešah pa gre za narivni
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub_177
stik med prvim in drugim delom te enote. Rudišče Pleše se torej ne nahaja
v permsko-karbonskih skladih Posavskih gub, kot smo menili doslej, temveč
v zgornjepaleozojskih kameninah drugega dela dolskega nariva. Podatek je
važen za reševanje metalogenetskih problemov širšega prostora ter iskanje
novih baritnih rudnih nahajališč.
Na tem mestu naj opozorimo še na Buserjevo (1974) rajonizacijo ozemlja
na različne grude, kot npr. želimeljsko-ortneško itd., pri čemer naj bi bile meje
blokov neotektonski prelomi. Nasprotno pa je Premru (1980, si. 9) v okviru
naše »avtohtone podlage« oziroma Zunanjih Dinaridov izdvojil več narivnih
paketov kamenin. Brez natančnega dela na terenu se ne moremo odločiti, ka-
tera razlaga je pravilna.
V prid Wink 1er j evi (1923, 212) interpretaciji, ki v Posavskih gubah
predvideva velik krovni nariv z juga proti severu velikostnega reda 15—20 km,
nismo našli nobenih dokazov. O narivanju Dolenjskega krasa na južni rob
Posavskih gub v litijskem prostoru je pisal kasneje tudi Grad (1961, 109).
Raziskovalce je verjetno zavedla prisotnost narivnih ploskev z vpadom proti
jugu, kar pa seveda ni kriterij za določanje smeri narivanja.
Tudi naša nova razlaga tektonskih razmer na stiku dolskega nariva in do-
lenjskih karbonatnih plošč ima šibko točko. Preseneča dejstvo, da vzdolž 25 km
dolge trase višnjegorskega preloma, kjer predvidevamo stik »avtohtonih« in
alohtonih kamenin, noben raziskovalec ne omenja narivnih ploskev, izdankov
ali vsaj zmečkanine paleozojskih kamenin. Vendar so pri slabo razgibani narivni
ploskvi s konstantnim vpadom proti severu in pri neizrazitem reliefu dani
pogoji, da paleozojski skladi žirovskega nariva nikjer ne pridejo na površje.
Na Osnovnih geoloških kartah list Ribnica (Buser, 1969, 1974) in Ljub-
ljana (Premru, 1983) so raziskovalci registrirali številne deformacije radial-
nega tipa, ki pripadajo različnim prelomnim sistemom. Pomembnejše od njih
sta Buser in Premru tudi poimenovala, nekatere oznake pa so iz sta-
rejšega obdobja. Tako omenja žužemberški, savski in laniški prelom že Ra-
kovec (1954, 1955).
Na našo karto (si. 1) smo vnesli vse močnejše — poimenovane — prelome
in tiste, ki so se nam zdeli pomembni za tektonsko interpretacijo ozemlja.
S posebno oznako pa smo evidentirali trase prelomov (po naši koncepciji), ki
niso preverjene z delom na terenu.
Najbolj popolno študijo o neotektonskih prelomih v tem delu Slovenije je
objavil Premru (1976). Premalo poznamo razmere na terenu, da bi lahko
podali oceno pravilnosti teh ugotovitev zlasti glede absolutne in relativne sta-
rosti prelomnih sistemov. Naše pripombe so splošnega značaja, z nekaterih
aspektov pa lahko dopolnimo staro interpretacijo.
Pogled na tektonsko karto ozemlja (si. 1) nas prepriča, da so dinarsko usmer-
jeni prelomi (NW—SE) najbolj markantne oziroma najpomembnejše neotekton-
ske deformacije na obravnavanem prostoru. Podobno kot v zahodni Sloveniji
imajo ti prelomi tudi tod regionalni značaj, zato smo s posebnimi simboli
povezali segmente, za katere menimo, da spadajo skupaj. Kljub razgibani mor-
fologiji terena potekajo prelomi premočrtno, zato se pridružujemo mnenju
starejših raziskovalcev, da imajo subvertikalno lego.
Od poimenovanih prelomov se nam zdi najbolj sporen savski prelom (R a -
12 - Geologija 28/29
178	Ivan Mlakar
ko vec 1954, Premru 1976, 1983), ki naj bi potekal nekaj km vzhodneje
od Litije.
Pri natančnem proučevanju malješkega prostora v letu 1984 smo sicer ugo-
tovili dinarsko usmerjeni prelom, vendar smo ga zaradi manjše intenzitete
označili kot mamoljski po kraju Mamolj.
Številnih dinarsko usmerjenih prelomov, ki so na listih Ljubljana (Prem-
ru, 1983) in Ribnica (B u s e r , 1969) sicer evidentirani, raziskovalci niso po-
imenovali. Prelom, ki poteka mimo Iga dalje proti Kureščku, smo imenovali
iški po vasi Ig, tistega, ki se vleče od Škofljice mimo Tabora v dolino Struga,
pa struški.
Tudi močni prelom ki je znan z območja Grosuplja in se na vzhodnem
obrobju Ljubljanskega barja priključi dobrepoljskemu, ni bil poimenovan;
oznaka grosupeljski prelom zanj najbolj ustreza.
Enega izmed krakov žužemberškega preloma bi lahko poimenovali brezovški
po vasi Brezovo.
Kazalo bi poimenovati tudi močni prelom, ki je bil evidentiran v bližini
Stične in se nadaljuje proti NW mimo Poljan, Kožereje do hriba Polšnik ter
se po naši interpretaciji povezuje s tistim v dolini Gostinca in s segmentom,
predpostavljenim pri Domžalah. Uvajamo oznako stiški prelom po Stični ozi-
roma po lokaciji na dokazanem delu trase.
Od stiškega preloma se odcepi vezni prelom, ki poteka mimo Debeč in se
prisloni k subparalelnemu topliškemu prelomu. Govorimo o debeškem prelomu,
poimenovanem po vasi Debeče.
Močan, a nepoimenovan je tudi prelom, ki poteka mimo kraja Primskovo;
deformacijo označujemo kot primskovški prelom.
V okviru natančnega proučevanja rudišča Pleše v letih 1980 in 1981 smo
registrirali in poimenovali še dva manj pomembna dinarsko usmerjena pre-
loma, in sicer pleškega po vasi Pleše ter Pavšarjevega po domačiji Pavšar.
Tudi s sedanjimi raziskavami v dolini Besnice smo odkrili dinarsko usmer-
jeni prelom in ga označili kot Tablar j ev po kmetiji Tablar.
Preseneča ugotovitev, da so od prečno dinarsko usmerjenih prelomov
(NE—SW) poimenovali samo brezo viško-viški prelom (Premru, 1983), in
še ta je domneven ter se nahaja pod kvartarnimi naplavinami Ljubljanskega
polja. Drugod so raziskovalci sicer ugotovili prisotnost prečno dinarskega si-
stema prelomov, toda nobenemu niso pripisali večjega pomena in regionalnih
razsežnosti.
Menimo, da imajo prečno dinarsko usmerjeni prelomi pri interpretaciji
tektonske zgradbe tega prostora vsaj enako vlogo kot dinarski..
Na geološki karti list Ljubljana (Premru, 1983) najbolj izstopa premo-
črtni stik med karbonskimi in triasnimi skladi v coni Pugled—Polšnik. Menimo,
da gre za enega najpomembnejših prečno dinarsko usmerjenih prelomov na
obravnavanem prostoru in se po naši interpretaciji proti severovzhodu nada-
ljuje znotraj karbonskih kamenin ter pogojuje markantni zmik triasnih plasti
vzdolž Save 5 km severovzhodno od Litije. Prelom smo poimenovali po znanem
hribu Pugled kot pugledski prelom.
Bolj problematično je točno lociranje pugledskega preloma v smeri proti
SW, kajti zgradba območja Molnik—Brezje—Pleše je nenavadno zapletena.
Menimo, da obravnavani prelom tod pogojuje kontakt različnih delov dolskega
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub	179
nariva in se nadaljuje pod aluvialno naplavino globoko zajedene doline proti
premogišču Orle. Jugozahodnega podaljška tega preloma ne poznamo, vendar
smo ga nakazali pod usedlinami Ljubljanskega barja.
Od 8 do 10 km jugovzhodneje izstopa na listu Ribnica (B u s e r , 1969) snop
prečno dinarsko usmerjenih prelomov, ob katerih se stikajo prav različne ka-
menine. Najverjetneje imamo opraviti z dvema krakoma enega in istega pre-
loma razsekanega z dinarsko usmerjenimi dislokacijami; po kraju Višnja gora
smo prelom poimenovali kot višnjegorski in smo ga med tekstom že večkrat
omenili.
Take razmere opazujemo na odseku med grosupeljskim in debeškim pre-
lomom. Vzhodne j e od tod razmere niso več tako jasne in naša interpretacija
zahteva vzdolž dinarskih prelomov dolge desne zmike, kar bi kazalo preveriti.
Na ozemlju zahodno od grosupeljskega preloma na listu Ribnica (B u s e r ,
1969) niso vrisali prelomne deformacije, ki bi jo lahko obravnavali kot jugo-
zahodni podaljšek višnjegorskega preloma. Prepričani smo, da ta obstaja,
vendar je prekrita s kenozojskimi usedlinami.
Višnjegorski prelom je po našem mnenju deformacija prvorazrednega
pomena, saj na celotni dolžini razmejuje dolski nariv od »avtohtone podlage«.
Pri kartiranju območja Maljek v letu 1984 smo registrirali manj pomemben
prečno dinarsko usmerjeni prelom in ga po potoku Striglovec označili kot
štriglovski prelom.
Proti jugozahodu se prelom verjetno nadaljuje mimo Gradišča in Smartna
pri Litiji proti kraju Leskovec. Na drugi strani stiškega preloma pa ima enako
smer dislokacija, ki s severozahoda omejuje izdanek permsko-karbonskih ka-
menin pri Polici.
Tudi pri proučevanju rudišča Pleše smo pred leti ugotovili dva manj
pomembna preloma tega sistema in ju označili kot vrhovški in Lampičev pre-
lom. Na območju Besnice pa smo na novo evidentirali Pečarjev prelom; poime-
novali smo ga po domačiji Pečar.
Menimo, da poteka prečno dinarsko usmerjeni prelom tudi med grajsko
vzpetino in Golovcem. Zaradi grezanja severozahodnega bloka se stikajo gli-
novci enote C (Orlov vrh) neposredno k peščenjakom podenote bg; govorimo
o Gruberjevem prelomu.
Izmed nepoimenovanih prelomov naj omenimo še tistega, ki se po podatkih
Osnovne geološke karte list Ljubljana (Premru, 1983) javlja na jugovzhod-
nem obrobju Ljubljanskega polja in bi ga po vasi Sostro lahko označili kot
sostrški prelom.
Izmed prelomov s smerjo vzhod—zahod izstopa na listu Ljubljana prelom
vzdolž reke Save, ki ga je Premru (1983) označil kot polšniški.
Znotraj permsko-karbonskih skladov in na njihovem južnem obrobju so
raziskovalci registrirali več takih prelomov (nekatere s fotogeološko metodo),
vendar v naši tektonski sintezi nobeden nima pomembne vloge.
Bolj pogostni in pomembni so meridionalno usmerjeni prelomi (N—S).
Premru (1976, 1983) opozarja zlasti na potresno aktiven ljubljanski prelom
na območju samega mesta.
Subparalelno z njim poteka fotogeološko določeni prelom na vzhodnem
obrobju Ljubljanskega polja, ki smo ga po naselju Zalog označili kot zaloški.
180_Ivan Mlakar
Njegov južni podaljšek je verjetno prelom pri rudišču Pleše, ki ga je opazil
že Bus er (1974, 36).
Zahodneje od rudišča je v literaturi večkrat omenjen laniški prelom (npr.
R a k o v e C , 1955), ki v kombinaciji s proti zahodu nagnjeno narivno ploskvijo
zaplete razmere na tem prostoru.
Daleč proti vzhodu je Premru (1983) poimenoval še litijski prelom.
Zanimivo je, da raziskovalci znotraj permsko-karbonskih skladov litijske
antiklinale niso ugotovili prelomov tega sistema in tudi na naših natančno
proučenih območjih (Besnica, Podlipoglav, Maljek) jih nismo našli.
Precej več meridialno usmerjenih prelomov je registriral B u s e r (1969)
na listu Ribnica, vendar nobenega ni poimenoval.
Močan prelom s smerjo N—S so na karto vnesli južno od Grosuplja in bi
ga po vzpetini Tabor lahko označili kot taborski prelom.
Severovzhodno od tod pritegne pozornost prelom, ki poteka mimo vasi
Leskovec; oznaka leskovški prelom zanj zato ustreza.
Nastanek prelomnih sistemov in njih karakteristike je podal Premru
(1976, 218, 224). Tudi po naših ugotovitvah so dinarsko in prečno dinarsko
usmerjeni prelomi brez dvoma med najmlajšimi tektonskimi deformacijami na
pregledanem ozemlju, saj sekajo vse plikativne in narivne strukture. Eni in
drugi prelomi so nastali istočasno oziroma pod istim napetostnim stanjem pri
usmeritvi glavnih, maksimalnih napetosti približno v smeri N—S in vertikalno
lego B osi napetostnega elipsoida. Dinarsko usmerjeni prelomi so dominantni,
prečno dinarski pa podrejenega pomena. Prelomi obeh sistemov so subverti-
kalni. Vse kaže, da ob dinarsko usmerjenih prelomih prevladujejo poševni
desni zmiki velikostnega reda vsaj nekaj 100 m, ob prečno dinarskih pa so
se bloki premikali za več 100 m vertikalno. Nastala je stopničasta zgradba.
Med iškim in struškim prelomom se je izoblikoval do 6 km širok, v dinarski
smeri potekajoči tektonski jarek. Genetsko enaka, a v prečno dinarski smeri
orientirana struktura pa je nastala med pugledskim in višnjegorskim prelo-
mom; v strukturnih depresijah so se na enem in drugem mestu ohranili skladi
dolskega nariva.
Po mnenju P r e m r u j a (1976, 1983) se je neotektonska aktivnost na tem
prostoru pričela po spodnjepliocenski peneplenizaciji. V upravičenost razčle-
njevanja neotektonske aktivnosti v 19 faz ter problematiko reaktiviranja pre-
lomov (Premru, 1976) se. zaradi pomanjkanja točnih podatkov ne spuščamo.
A contribution to the knowledge of the geological structure
of the Sava Folds and their southern border
Summary
The Carboniferous beds of the Sava Folds (Figs. 1, 2) may be subdivided
into three superposed units of the first order, a, h and c (Fig. 3).
The oldest unit a consists of dark grey argillite, and is at least 300 m
thick. The unit b can be divided into subunits h\, b^ and 0з, the first subunit
consisting of fast interbedding of fine sandstone, siltstone and argillite, the
second one mainly of grey quartz sandstone, and the third one of quartz
conglomerate. The total thickness of beds of unit b attains at least 1000 m.
Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub_25
The unit C consists of argillite, but most of it was eroded. It attains in western
Slovenia a thickness of 300 m.
The age of the subunit bs has been lately proved by macroflora as West-
phalian A (Kolar-Jurkovšek et Jurkovšek, 1985, 1986).
The distribution of lithological units in the Zasavje region supports the pre-
sence of an antiform. The argillites of the unit a are found in the core, and
the conglomerates in the flanks of the fold whose axis strikes easterly.
The contact with Triassic beds on the southern margin of the Litija anti-
form is of overthrust character. Premru (1974, 1980, 1983) writes of the
Dolsko overthrust which has been subdivided in detail by author of this paper.
In the first part of the Dolsko overthrust occur mostly the Middle and
Upper Triassic carbonate rocks. ITie second part of the overthrust starts by
Upper Paleozoic beds and terminates by the Upper Triassic beds. Both over-
thrusted sheets, which are at least several hundred meters thick, dip towards
S or SW, and they are delimited downwards and upwards by inclined cuts.
The Upper Triassic and Jurassic beds of the southern margin of the map
(Fig. 1) are in continuous connection with beds of the same age in western
Slovenia which are considered parautochthon. The overthrust structure of the
order of magnitude of 30km as proved in the Idrija region (Mlakar, 1969,
Placer, 1973) cannot die out on such a short distance, and therefore we
consider also below the Paleozoic beds of the Sava Folds the presence of
Mesozoic beds of the parautochton.
According to the results of seismic and geoelectrical measurements the high
resistance carbonate beds occur in the depth of about 1.5 km. In contrast to
the earlier interpretations of the structure of this territory the overthrust plane
between the allochthon and the parautochthon does not crop out anywhere
on the surface, but attains in the depth the subvertical neotectonic Višnja gora
fault of cross-Dinaric strike, as shown in Fig. 2.
Literatura
Buser , S. 1965, Geološka zgradba južnega dela Ljubljanskega barja in njego-
vega obrobja. Geologija 8, Ljubljana.
B u s e r, S. 1969, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000, list Ribnica. Zvezni
geološki zavod, Beograd.
B u s e r , S. 1974, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač lista Ribnica.
Zvezni geološki zavod, Beograd.
Germovšek, C. 1955, O geoloških razmerah na prehodu Posavskih gub v Do-
lenjski kras med Stično in Sentrupertom. Geologija 3, Ljubljana.
Grad, K. 1961, Geološke razmere v okolici Litije. Geologija 7, Ljubljana.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1974, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000,
List Kranj. Zvezni geološki zavod Beograd.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1976, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000.
Tolmač za list Kranj. Zvezni geološki zavod, Beograd.
11 o t i č, J. 1979, Probni seizmički radovi u okolici Ljubljane. Geofizika, Zagreb.
Kolar-Jurkovšek, Т. & Jurkovšek, В. 1985, Nova najdišča paleozojske
flore V Posavskih gubah med Ljubljano in Litijo. Razprave IV. razr. SAZU, Ljubljana.
Kolar-Jurkovšek, T. & Jurkovšek, B. 1986, Karbonska (westfalijska)
makroflora iz Zavrsnika. RMZ 33 1—2, Ljubljana.
K o s s m a t, F. 1903, Überschiebungen in Randgebiete des Laibacher Moores. C. R.
IX. Geol. Intern., Vienna.
Kossmat, F. 1905, Über die tektonische Stellung der Laibacher Ebene. Verh.
Geol. R. A., Wien.
182_Ivan Mlakar
Kossmat, F. 1913, Die Adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion.
Geol. Ges. 6, Wien.
Kuščer, D. 1975, Ali so Posavske gube zgrajene iz narivov. Geologija 18, Ljub-
ljana.
Lipoid, M. V. 1857, Geologische Aufnahmen in Krain. Jahrb. Geol. R. A., VIII
Sitzungen, Wien.
Mioč, P. 1976, Prilog poznavanju tektonskih odnosa granične cone istočnih Po-
savskih bora i dinarskog šelfa. II. godišnji znanstveni skup sekcije za primjenu geo-
logije, geofizike i geokemije znanstvenog saveta za naftu SAZU, Zagreb.
Mioč, P. 1981, Tektonski odnosi savske navlake prema susjednim jedinicama
u Sloveniji te njena veza sa širim jugoslovenskim područjem. Nafta 32/11, Zagreb.
Mlakar, I. 1969, Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlj-a. Geologija 12,
Ljubljana.
Placer, L. 1973, Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja.
Geologija 16, Ljubljana.
Pleničar, М. 1967, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000, List Postojna.
Zvezni geološki z-avod, Beograd.
Pleničar, М. 1970, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač za list
Postojna. Zvezni geološki zavod Beograd.
Premru, U. 1974, Tfiadni skladi v zgradbi osrednjega dela Posavskih gub. Geo-
logija 17, Ljubljana.
Premru, U. 1975, POs-avske gube so zgrajene iz narivov. Geologija 18, Ljubljana.
Premru, U. 1976, Neotektonika vzhodne Slovenije. Geologija 19, Ljubljana.
Premru, U. 1980, Geološka zgradba osrednje Slovenije. Geologija 23/2, Ljub-
ljana.
Premru, U. 1983, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000, list Ljubljana. Zvez-
ni geološki zavod, Beograd.
Premru , U. 1983, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač za list Ljub-
ljana. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Rakovec, I. 1954, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. L Jug. geol. kongres —
Bled, Ljubljana 1956.
Rakovec, L 1955, Geološka zgodovina Ljubljanskih tal. Zgodovina Ljubljane,
Ljubljana.
Ramovš, A. 1954, Karbonski konglomerati na vzhodnem obrobju Ljubljanskega
polja. Geologija 2, Ljubljana.
Ramovš, A. 1955, Razvoj paleozoika na Slovenskem. Prvi jugoslovan. geol.
kongres 27—34, Ljubljana.
Ramovš, A. 1963, Biostratigraphie der Trogkofelstufe in Jugoslawien. N. Jb.
Geol. PaläontoL Mh. 1963 7, 382—388, Stuttgart.
Ramovš, A. 1965, O »hochwipfelskih skladih« v posavskih gubah in o »karbon-
skih plasteh« v njihovi soseščini. Geol. vjesnik 18 2, Zagreb.
Ramovš, A. & Jurkovšek, B. 1976, Srednjekarbonski prodniki v trogkofel-
skem konglomeratu pri Podlipoglavu. Geologija 19, Ljubljana.
Ravnik, D. & V i d a, M., 1984, Geoelektrične raziskave območja Lenart-Cerk-
venjak in Janč, Ljubljana.
Tornquist, A. 1929, Die Blei — Zinklagerstätte der Savefalten von Typus Li-
tija. Berg und Hüttenmännische Jb., 77/1—27, Wien.
W i n k 1 e r , A. 1923, Uber den Bau der östlichen Südalpen. Mitt. Geol. Gesell.,
Wien.