Kajti začetek modrosti je najbolj živa žeja po vednosti.
In težnja po vednosti je ljubezen.
In ljubezen je izpolnjevanje njenih postav.
In poslušnost postavam je najtrdnejši ščit pred grehom.
In brez^rešnost nas približa Boffu.
Zato pa žeja po modrosti poveličuje kraljestvo.
Iz Knjige Modrosti
Osnova vse podobe tesra sveta je Križ, čfcrar pokončni tram je* omejeni prostor med nebom in peklom ter se»ra naravnost skozi človekovo srce; njega prečni tram pa je omejeni čas od stvarjenja sveta do ure poslednje sodbe; središče njegovo — Jezusova smrt, ima svoje stečiš-če prav v osrčju tesra prostora, v srcu bednega grešnika, ki era s svojo ljubeznijo prekrije in odrešuje.
Martin Buber
Za globlje poznavanje duha je premalo, če ga iščemo le tam. kjer je že vtisnil svoj pečat vidnim stvaritvam in dejanjem; iskati ga moramo marveč tudi tam, kjer je šele v dogajanju. Kajti duh v svoji snovni resničnosti ni le nekaj, kar je, temveč tudi nekaj, kar se godi; boljše povedano: nekaj, česar nismo pričakovali, pa je nenadoma prišlo.	Max Scheler
Kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate zvezde nebeške. Resnica pa je posoda vsega drugega : lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni. .. Močnejša je bila božja resnica v mojem srcu nego posvetni razum v moji slavi.
Ivan Cankar
Deveti kulturni večer, sobota 1. septembra ob sedmih zvečer, salon Bullrich Dr. Milan Komar FILOZOFIJA ZDRAŽBE Po predavanju bo razgovor
Deseti kulturni večer, sobota 15. septembra ob sedmih zvečer, salon Bullrich BALANTIČEV VEČER
UMETNIŠKA RAZSTAVA SLIKARJA MILANA VOLOVSKA v prostorih draguljarne “Boyu’\ Olazabal 2380, je podaljšana do 31. avgusta.
V tisku je naslednje:
France Balantič
V OGNJU GROZE PLAPOLAM pesmi, z ilustracijami in opremo akad. slikarice Bare Remec.
MEDDOBJE III. leto, številka 1-2.
GLAS
SLOVENSKE
KULTURNE
AKCIJE
Leto III.-13 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 21.8.1956
FILOZOFIJA ZDRAŽBE
Filozofija išče zadnje jasnosti v stvareh in dogodkih ter skuša priti do najbolj skritih korenin in počel, da se v njih luči odkrije smisel tam, kjer bi drugače vladala tema in zagonetka. Nobena [stvarnost ne more biti filozofiji tuja, zakaj njen predmet je vse, kar obstoji, in nobena stvar ni čisto plitva, ampak je nasprotno globoka ter je moči v njej čitati notrino, odkrivati zastrte smisle, prodirati bolj in bolj vanjo. Človek je umno bitje in mu je všeč umevati stvari, iti jim do dna. (Zato smo vsi ljudje na ta ali oni način filozofi, kakor je rekel Aristotel.) Med vprašanji, ki so od nekdaj mučila človeka, stoja vprašanje sožitja v družbi. Družbeno sožitje, edinost, soglasje, mir in z druge strani nemir, nesoglasje, needinost, nesožitje (ali bolje rečeno smimiranje, kajti, kadar ne dobimo družbene opore, naša bit delno uplahne, delno umre!) so točke, ob katerih je vedno zanimivo razglabljati.
Slovenska organizacijska kultura (in kdo bi dvomil, da imamo Slovenci resnično organizacijsko kulturo?) je nastala v dobi, ko smo se narodno, politično in kulturno organizirali in je kot vsak sad svoje dobe privzela tudi duha svoje dobe. Za našimi organizacijskimi načeli, ki jim malokdo oporeka, ker so postala že na nek način nedotakljivo izročilo, se skriva cel kup filozofskih načel, ki so v zadnjih desetletjih preteklega in v pivih desetletjih sedanjega stoletja vladala na Dunaju, v Nemčiji in na češkem, kamor so pionirji naših organizacij hodili iskat zgleda. Ta načela pa niso vedno najbolj primerna človekovemu ravnovesju., niti našemu slovenskemu slogu življenja. Verjetno je tu vzrok, da maša tehnično odlična organizacija ne samo ne da vedno tistih sadov, ki jih pričakujemo od nje, ampak celo duši rast in širi smrt, kjer bi morala vnemati plamen življenja.
Poznavalec naše organizacijske prakse in modeme filozofije vidi zadaj za načinom, kako se med nami razglablja o edinosti, o disciplini, o avtoriteti, o razkrajanju, mrki obraz Emanuela Kanta in čuti pri sejah in med vrsticami poslovnikov mrzlo sapo janzenistov in mani-hejcev. Stvarno 'stavimo kot nasprotje osebnemu, kakor bi bilo brezosebno že stvarno in osebno nestvarno. Resnica pa je nasprotna.
Zdražba ni kuga in ni mogoče obnoviti zrušene edinosti s tem, da izločimo bacilonosce. Ens et unum converthvntur. Bit in eno sta ista stvar. Kjer se zniža bitni, življenjski ton, tam je needinost neizogibna. Nihče se ne zbira okrog praznega ništreca. Ognjišče je bilo vedno simbol dražine in družbe.
Ko pa to trdimo, ne bi radi, da bi nas kdo zamenjal s križarji (krog okrog revije „Križ na gori“, ki je izhajala po prvi svetovni vojni v Ljubljani). Ogenj in življenje v društvih nista nerazdruzljiva z redom in pravom, to je z umno ureditvijo, ki prepreči samovoljo ter muhe članstva in vodstva. V interesu zdrave čustvene politike je slediti umu in v interesu zdrave umnosti je nasloniti se na živo silo srca.
Milan Komar
naši večeri
RAZSTAVA MILANA VOLOVSKA
V soboto 18. avgusta je Slovenska kulturna akcija izpolnila prvo polovico letošnjih ,,zimskih“ kulturnih večerov, točno po napovedi in pripravi. Na ta osmi večer je slikar Milan Volovšek odprl v draguljarni ,,Boyu“ svojo razstavo, prvo pod okriljem naše akcije. Razstavil je deset del: 1. Mati z otrokom, 2. Tihožitje, 3. Objokovanje Kristusa, 4. Melona, 5. Vrč in grozd, 6. Kopalki, 7. Sadje, 8. Predmestje, 9. Jezus, 10. Talci: pet figuralik torej, med temi dve z religiozno snovjo, štiri tihožitja in eno veduto. Vse slike so iz letošnjih prvih 8 mesecev, vse izvršene v oljni tehniki.
Razstavni prostor je kot nalašč ustvarjen za razstave te vrste. Saj ga tudi sicer krasijo slike slovenskih umetnikov od impresionistov do četrte generacije. Dve nasproti si stoječi steni, ena skoraj bela, druga sivo modra in še vmesna zavesa v drapu nudijo možnost izbirati slikam najustreznejše ozadje; lučne naprave moreš regulirati in dajati slikam osvetljenje, ki jim najbolj pristoji. Stene bi nudile prostor še za več slik; Volovšek pa je rajši ustvaril intimnost domačega umetnostnega hrama in tako so tudi razstavljene umetnine prišle do boljše veljave.
Še pred napovedano uro so pričeli prihajati gostje, med prvimi ga. Marica Meštrovič z go. Pelicaričevo, predsednik Društva Slovencev ing. A. Mozetič in dekan teološke fakultete dr. Ignacij Lenček. Goste sta sprejemala domačina ga. in g., Jurčec v slikarjevi družbi. Ko so prvi gostje, 40 po številu, napolnili razstavni prostor, jih je pozdravil predsednik Slov. kult. akcije Ruda Jurčec, nato pa je izrekel dobrodošlico slikarju, ki ni samo neumoren ustvarjalec, ampak Slovencem s svojim delom vedno postrežljiv, za umetnostno prizadevanje Slovenske kulturne akcije in posebno za njeno umetnostno šolo pa vnet z vso ljubeznijo. Predstavil je gledalcem tukajšnjega slikarja Leopolda Novoa in ga prosili, naj pove o Volovšku svojo sodbo.
G. Novoa je poudaril stalni vzpon našega slikarja, čigar delo že precej časa z zanimanjem spremlja. Naglasil je monumentalnost njegovih olj in vrednost njegovega grafičnega snovanja. Blagroval je Slovence, da so prišli v novi svet s svojimi umetniki, med katerimi je Volovšek, ki je prinesel v tukajšnje umetnostno življenje nekaj novega. Za prisrčne besede so se gostje oddolžili z živahnim aplavzom.
Do desete ure so še vedno prihajali novi gledalci. S prihodom večje skupine gg. akademikov, ki so prišli s svojega sestanka, je obisk že prvi večer dosegel številko 80 in dokazal, da se slovenski ljudje zavedajo vrednot, ki jim jih ustvarjajo naši umetniki.
M.M.
SPORED PRIHODNJIH KULTURNIH VEČEROV
15. septembra 1956: Balantičev večer (Literarni odsek).
29. septembra 1956: W. A. Mozart - Ob dvestoletnici rojstva (Koncertni večer Glasbenega odseka).
13. in 14. oktobra 1956 : T. S. Eliot, „Družba pri koktajlu*', drama v treh dejanjih (Odrska predstava Gledališkega odseka).
27. oktobra 1956: R. Schumann - Ob stoletnici smrti (Koncertni večer Glasbenega odseka).
3. novembra 1956: Za okroglo mizo (Večer Literarnega odseka).
17. novembra 1956: Eksistencializem - II. del (V okviru Filozofskega odseka bo predaval univ. prof. dr. Ignacij Lenček).
1. decembra 1956: Uvod v zgodovino komunistične revolucije v v Sloveniji (V okviru Historičnega odseka bo predaval dr. Tine Debeljak; koreferent bo France Glavač).
15. decembra 1956: Razstava umetniške šole ob sklepu III. polletja.
Prvotni načrt naših letošnjih kulturnih večerov, ki smo ga najavili za prvo polovico sezone v letošnji 8. številki našega lista, smo v drugem delu dopolnili in razširili. Z njim je, kot je iz objavljenega sporeda razvidno, število letošnjih večerov poraslo na sedemnajst. Načrt poletnih kulturnih večerov bomo objavili v eni prihodnjih številk. Kraj in čas posameznih prireditev bomo, kot doslej, pravočasno oznanili.
Kmalu bo pet let, kar je umrl (30. 3. 1952) in; 60 let, kar je postal profesor na ljubljanskem bogoslovju. Leto za tem bo 90 letnica njegovega rojstva (3. 7. 1868). Sami opomini, naj bi se kmalu našel človek, ki bo pokazal „njegov obraz in njegovo obzorje". Nekdo, oz. več, ki so v emigraciji. Doma tega eni ne bodo hoteli, drugi ne bodo mogli storiti. Dr. Odar je zapisal: „Resni poznavalci slovenskih kulturnih, znanstvenih in teoloških problemov so ALEŠA UŠENIČNIKA vedno visoko cenili; prav pa ga bodo vrednotili šele bodoči rodovi" (Vrednote III., 1956, 110). Isto velja tudi — in morda najbolj — o resnih poznavalcih filozofskih problemov. In bodoči rodovi? Smo mi že tisti rod? Morda) in prav bi bilo, da bi bili. Gotovo pa je, da je za pravo vrednotenje v bodočih rodovih potrebno, da pozna že sedanji rod njegov osebni „obraz“ in njegovo filozofsko „ob-zorje".
Sistematično zgodovinsko proučevanje slovenskih filozofov je pri nas skoro še v povojih. Zanimivo je, da je bil Hrvat, p. S. Žečevič OEM, ki je napisal prvo obširno študijo o Vebrovem nauku o osebi (Francisci Veber Theoria de persona, Montreal 1954, str. 187). Tudi — in še bolj -— zasluži Aleš Ušeničnik podrobno obravnavanje njegovega filozofskega dela in njegovega pomena za slovensko filozofijo in naš narod.
Rekel sem, da gre za „obraz“ in filozofsko „obzorje“, kajti osebnost filozofa je v marsičem pomembna za njegovo filozofijo.
[Posebno njegova ljubezen do resnice. Resnica mu je bila prvo in edino vodilo in merilo njegovega modrovanja. Ami-cus Plato, magis amica veritas! Pred njo so obmolknili vsi oziri in tudi ozir do njega samega.
Ni bila tradicija, ni bila vera zato tista, ki je določala) njegovo filozofijo, marveč resnica. Ta ga je vodila do realizma ini sholastike. Vodnik mu je bil sv. Tomaž; bil je „pobomik Tomaževe filozofije" (Odar). Ni tomist v ozkem pomenu besede, ki pomeni eno smer v sholastični filozofiji (predvsem O. P.), marveč v smislu kardinala Ehrleja, ki je dejal, da je pravi tomist tisti, ki „ta-ko ravna, kakor bi ravnal Tomaž, če bi danes živel". Poznal je Tomaža, kakor nihče med Slovenci. Odkrival je v njem skrito, še ne izkopano (n. pr. razprava o podzavestnem pri Tomažu). Prevzel je mnogo od njega, predvsem osnovne črte njegove miselnosti. „če bi danes spet radi mislili v duhu zapadne kulture, zgradili univerzalno eksistencialno svetovno naziranje, smo navezani na Tomaža kot uvodnika" pravi graški filozof (laik) A. Silva Taronca (Thomas heu-te, Wien 1947, 27). To je uvidel tudi A.
obrazi in obzorja
Ušeničnik. A obej si je bil v svesti, da se filozofija s fTomažem ni zaključila in da sploh bekaj zaključenega. Zato je proučev.aMi poznejšo filozofijo do sodobne iifav v smislu sv. Tomaža povsod iška1 zbiral drobce resnice ter uporabil lešni napredek drugih znanosti za zofsko razmišljanje in napredek v spanju resnice. Zato je bil izredno buiza najnovejše filozofske probleme. L 1940 n. pr. je zapisal globoke prfrbe k Heideggerju in eksistenčni fiRiji (Izbrani spisi VII. in X.). Rečilemo in moramo, da je bil moderen injuostojen duh. Tudi e tem je sledil sV:°mažu, ki je bil sicer aristotelik, a svoje, samostojno,
m revolucionaren ničnik se je zaved lozofija, kakor polna, brez dvorni je zavedal omejen< več je bil ponižefl je popravljal, pa dal, da se je zrno
, syojo dobo. Use-tudi, da njegova fi-‘a človeška, ni po-ugovora. Preveč se hašega uma in pre-a se ne bi. Sam se u' kdaj jasno pove-“valežen je bil za
uai, ua se je zrna 'i.*-aiezen je Dil z; vsako opozorilo, f|nai je prišlo od kc derkoli.	,
V presoji drugk 1,ozofskih teženj ir iskanj je bil zarav^sko j.n etično velik. Izredno hitro L^stro je zapopade misel, tudi v težkH.j^o zavito, kakega filozofa. Vedno j"1* tankovestno pravičen. predvsem tistih, ki se : njih filozofijo ni ?'in.iah Zato so njegove kritike tako Aktivne; skušal j<
dognati korenine zmote in jo tako ,ume-ti. Še lepše pa je slediti, kako so dobrohotne, obzirne, plemenite. Poudaril je pravo in zdravo; rahlo — čeprav odkrito — je opozoril na krivo in namignil na pravo rešitev. Nikoli ni občutiti kake sovražne ali prežaljivo-zbadljive osti. Nikoli ni žalil. Če mu je v prejšnjih letih ušla kaka bolj trda beseda, se je v Izbranih spisih opravičil. Mnogim je bil v tem (in naj bi bil tudi danes!) učitelj.
Posebna odlika njegovega filozofskega dela je bila čudovita sposobnost apliciran j a starih načel na nova in najnovejša vprašanja. Zato nikdar ne delajo vtisa, da 'so stara. Vse je nekam živo, sodobno. Obenem pa odseva zato iz njegovih filozofskih spisov duhovna zgodovina, zgodovina miselnosti njegove dobe.
Po sv. Tomažu je bil tudi on velik sistematik. Ne v smislu, kakor je dejal Billot, da so ,,-sistemi smrt filozofije", t. j. ni iskal sistematike zaradi sistematike in nasilno stiskal resnice v sistem. Njegova sistematika je iz logike in zaradi jasnosti. Njegov -sistem je neprisiljen. Bil je teoretično in praktično izboren logik. Kako blagodejno vpliva njegova logičnost, če m. pr. po branju G. Marcela vzameš v roko Aleša!
Soroden sv. Tomažu je tudi v jasnosti izražanja. Ker je jasno do,umeval, je mogel jasno zapisati. Tudi težke reči je povedal lažje umljivo. Njegova terminologija je precizna in dosledna, zato ni tistih zmed, ki marsikako tuje filozofsko delo napravijo neumljivo. Pisal je strokovno, a ne narejeno „učeno“. Ni mu bilo do videza, le do resnice, ki jo je oznanjal drugim. Še manj zasledimo v njem nefilozofsko težnjo po originalnosti. Nikoli mu ta ni bila gibalo mišljenja in pisanja.
Velik učitelj in mojster je bil Aleš Ušeničnik končno v lepoti našega jezika in v ustvarjanju slovenske terminologije. Njegovi izrazi so postali skupna last. Vestno jih je iskal in se mnogo trudil zanje. Ker je jezik dobro poznal, je povečini zelo dobro zadel.
Še več bi se moglo povedati o Alešu kot filozofu, mnogo pa bo še odkril, kdor se bo resno bavil z njegovimi deli. Vsak pa bo imel veliko koristi, kdor jih bo bral.
Odar je po pravici zapisal: „Aleš Ušeničnik je bil naš Tomaž Akvinski" (o. c. 110). In kakor je Tomaž „doctor uni-versalis", splošni učitelj, naj bi bil A. Ušeničnik naš učitelj tudi —in predvsem — v filozofiji. Prvo, kar naj bi se učili od njega, pa je vsekakor: zanimanje za resnico in ljubezen do nje.
„Filozofija se začne z ljubeznijo do resnice in se z njo konča." (Silva-Ta-ronca, o c. 4).
I. L.
&€KTONC€U-AKK0 0HAUIA6IM
SLOVENEC V ARGENTINSKI ODPRAVI HIMALAJO — PO SLIKAH IN VSEBINI PREBOGATA KNJIGA NAJ BO V KRAS 1* pONOS VSAKEMU SLOVENSKEMU DOMU.
poročamo
LIKOVNI UMETNIKI 20. STOLETJA
Vollmerjev ,,Obči leksikon likovnih umetnik.ov 20. stoletja** je doslej največji izišli slovar sodobnih umetnikov. ,,Allgemei-nes Lexikon der bildenden Kuenste von der Antike bis zur Ge-gen\vart“ sta pričela izdajati leta 1907 umetnostna zgodovinarja Ulrich Thieme in Felix Becker. Ko je leta 1911 izšla peta knjiga, je založbo leksikona prevzela knjigarna E. A. Seemann; delo je do 1. 1926 izdajal in urejal Thieme sam, v letu 1926 pa mu je sledil Hans Vollmer, pod čigar vodstvom so potem izšle vse nadaljne knjige. Ves leksikon obsega danes 36 debelih knjig, leta 195... ? pa mu je Vollmer dodal še posebno knjigo, ki jo je posvetil mojstrom „z zasilnimi imeni in monogramistom“.
Pri celotnem leksikonu je sodelovalo nad 400 umetnostnih zgodovinarjev z vsega sveta in med njimi so najslavnejša imena strokovnjakov. Mnoge monografije so dejansko že prave študije in nekatere med njimi imajo že veljavo definitivnih sodb o mestu umetnikov v času in dobi, kateri so dajali oznako in svoj obraz. Od črke J dalje (Jakac, Jakopič,) pa do konca abecede (Zajec Franc in Ivan, Žabota) je v Thiemejev leksikon prispeval podatke o slovenskih, pozneje pa sploh o vseh jugoslovanskih umetnikih, profesor ljubljanske univerze in umetnostni zgodovinar France Stele.
Vse delo je naraščalo štiri desetletja. V dobi Hitlerjeve vlade v Nemčiji ni moglo izhajati s tisto opremo in popolnostjo, kakor je spremljala prve knjige. Zato se je po drugi svetovni vojni Vollmer odločil, da začne izdajati popolnoma novo leksikalno delo, ki naj bi izpopolnilo Thiemejevo delo z zadnjimi podatki in problematiko, ki je prejšnji leksikon ni mogel obravnavati. Zato je izšel pri E. A. Seemannu v Leipzigu „Allgemeines L*xikon der bildenden Kuenstler des XX Jahrhunderts. — Unter der Mitwirkung der Fachgelehrten des In- und Auslandes bearbeitet, rediegiert und herausgegeben von Hans Vollmer — Obči leksikon likovnih umetnikov 20. stoletja**. V tem leksikonu so vpoštevani umetniki, ki so se rodili od približno 1870 naprej. Dopolnila že objavljenih biografij starejših umetnikov naj bi bila objavljena v posebnih knjigah, ki jih misli založba začeti izdajati, čim bo gradivo zbrano. Vendar je Vollmer v ta leksikon 20. stoletja sprejel tudi tiste starejše umetnike, katerih delavnost sega še v drugo četrtino našega stoletja.
Prvi dve knjigi sta že izšli in obravnavata umetnike našega časa do črke J. Vsa tvarina bo obdelana v treh knjigah, vendar že napovedujejo, da bodo ob koncu dodali še dva zvezka.
Kritika že ugotavlja, da je vidno, da so nemški umetniki v leksikonu bolj vpoštevani kot pa zastopniki drugih narodov. Neprijetno preseneča dejstvo, da je velika večina prispevkov brez podpisa, dočim je Thieme skoraj vse razprave podpisoval in terjal, da so jih sotrudniki podpisovali s polnim imenom ali pojasnjeno kratico.
Podatki o slovenskih in jugoslovanskih umetnikih na sploh so zanimivi. Uspeh in obseg zastopstva slovenskih umetnikov je le malo zadovoljiv. Edini Slovenci v prvih dveh knjigah so: Avgust Černigoj, zapisan kot Agosto Cernigoi - ,,ltalienischer Maler und Holzschneider**. Prispevek je napisal italijanski umetnostni zgodovinar Luigi Servolini. Lojze Dolinar je označen kot ,,Louis** Dolinar, „serbischer Bildhauer, ansaessig in Pariš**. Olaf Globočnik ima krajšo oznako; Ivan Grohar je podan pod imenom Ivan Gromar in o njem piše, da je „jugoslawischer Landschafts-maler**. Obdelani so še Božidar Jakac, Rihard Jakopič in Matija Jama. Z rojstnimi podatki so označeni Černigoj in Jakac ter Jakopič in Jama, vendar leksikon ne navaja njune letnice smrti in tako po podatkih, kakor so objavljeni, živita še oba, dasi je prvi umrl pred 12, drugi pred 8 leti. Literatura, ki je služila za oznako slovenskih umetnikov, ne navaja niti enega dela, ki bi bilo izšlo v Sloveniji ali Jugoslaviji, ampak so podatki vzeti iz spisov, ki so jih o naših umetnikih objavljale tuje revije in publikacije, ali pa so celo posneti iz katalogov mednarodnih razstav, kjer so bila slovenska dela zastopana. O Groharju so mnogo boljši podatki v francoskem Laroussu ; v tej knjigi pa je moral iziti celo s spačenim imenom.
Leksikon ni „kriviČen“ samo slovenskim umetnikom —t manjkajo ali pa so v njem nezadostni podatki celo o vodilnih sodobnih francoskih umetnikih (n. pr. Chagall). Pomanjkljivost podatkov o naših umetnikih pa do sedaj objavljena kritika zvrača na račun „slovenske neprizadevnosti4*, ki ne zna kreniti iz svojih okov, kadar bi bilo to — in najbrž celo z malo truda — vendarle mogoče.
odmevi
»Svobodna Slovenija** je v svoji 31. številki z dne 2. avgusta 1956 objavila izpod peresa -jkc (dr. J. Krivec) poročilo o knjigi: Bertoncelj-Arko, Dhaulagiri. Tako pravi med drugim:
»Pred kratkim je ta dolgo napovedana in z veseljem pričakovana knjiga izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu... Posebna privlačnost knjige, ki te že pri prvem prelistavanju oklene in prevzame, so reprodukcije originalnih fotografij, posnetih ob pohodu ekspedicije na goro. V celoti je vseh 58 ’ in so na izredno finem papirju; le tako so vse prišle do popolnega izraza in so ne le dragocene ilustracije teksta, ampak tudi velikega zgodovinsko - komemorativnega značaja na tiste nepozabne dni v slovenskem planinstvu, ko je Slovenec, član malega malo pomembnega naroda, bil izbran, da stopi v najvišje pogorje na svetu, na streho zemeljske oble.. . Nekatera poglavja so pisana kot napete strani v romanih, da te komaj goli realizem drami in trga od misli, da bi ne mogla predstavljati resničnosti... Knjiga Dhaulagiri je zelo lep in zanimiv doprinos k naši zamejski knjižni produkciji, ki bo obogatila predvsem našo planinsko literaturo, katera je precej revna. . . Naj bi knjigo z veseljem brali, saj so to živa doživetja Slovenca, ki je naše ime z žrtvijo in trdim delom ponesel med ljudi naše nove domovine in med širni svet..."
»Slovenska beseda** prinaša v svoji 5.-6. številki poročilo o knjigi Marijana Marolta „Zori, noč vesela**; napisal ga je ,.Din“. Poročilo pravi med drugim: »...Maroltovo pripovedovanje je strogo epično in nehote spominja na naše stare realiste. Morda se ta pripovedni slog res najbolje poda snovi, ki jo pisatelj opisuje. Dejstvo, da je Marolt kulturni zgodovinar, je gotovo pripomoglo, da je mogel tako dobro zadeti duha Časa, v katerem se povest godi... vsako poglavje zase je pesem rodu in domačiji, ki je ostala daleč in je nedosegljiva. In v tem je največja vrednost Maroltovega romana. Pesem domačiji, pesem vrhniškemu kotu. Pa ne samo Vrhniki, kateri je posebej posvečen, ampak pesem vsem slovenskim domačijam, po vaseh, trgih in mestih, ki se jih po vseh kontinentih raztreseni spominjamo. Toliko zdravega humorja in pristne slovenske dovtipnosti je v Maroltovem sočnem pripovedovanju, da človek kar pozabi, da je knjigo napisal pi-satelj-begunec, brezdomec. Izgubili smo domovino in domačije... pa je vendar v nas še ustvarjalna sila, kot je ne najdemo pri sodobnih pisateljih v domovini_
Dokler bodo namreč naši pisatelji in pesniki v tujini črpali snovi za svoja dela iz bogate zakladnice slovenske domačije in slovenskega človeka, naš po svetu raztreseni rod ne bo utonil v tujem morju.**
Naš tednik - Kronika, štv. 29 z dne 19. julija t. 1. poroča o mecenskem daru Nj. svetosti papeža Pija XII. Slovenski kulturni akciji; opozarja na svoja prejšnja večkratna poročila o obsežnem in plodovitem delu naše ustanove in označuje dar sv. očeta za pomembno moralno priznanje.
doma
in po svetu
Tretji mednarodni dramski festival je bil letos spet v Parizu. Predstave so bile v velikem gledališču Sarah Bernhardt, ki ima eno naj večjih gledaliških dvoran na svetu. Festival, ki ga prireja pariška občina, se vedno bolj spreminja v stalno ustanovo in mislijo zato prireditev spremeniti v gledališče, ki naj bi privzelo ime Gledališče narodov. Letos je prišlo gostovat petnajst skupin, med temi tudi slovenska Drama iz Ljubljane. Po mnenju kritike gre prvo mesto prav slovenski Drami, ki je nastopila s Cankarjevimi Hlapci, v režiji Slavka Jana. Glavno vlogo je igral Stane Sever, ki je bil tudi izbran za enega najboljših igralcev na festivalu. Poleg ljubljanske Drame je zelo presegala raven drugih gledaliških skupin skupina židovskega gledališča iz Tel Avi-va, ki mu kritika daje drugo mesto. Sploh so na festivalu nudili najboljše ravno slovanske skupine (zlasti češka), dočim so zaostajala francoska, irska, angleška, nemška in italijanska.
Velik dogodek v svetovnem gledališču je pred tremi leti pomenila nova drama italijanskega katoliškega dramaturga Diego Fabbrija »Processo a Gesu — Jezusov proces**. Delo, ki je izredno aktualna apologetika Jezusovega božanstva, dvakrat primerno v naših, Kristusu včasih tako sovražnih dneh, je svetovna kritika sprejela z odobravanjem in izrednim priznanjem. Igrali so do danes to dramo že po vseh večjih evropskih gledališčih, tudi v protestantovskih deželah, vedno z največjim uspehom. Letos so jo uprizorili izredno skrbno pripravljeno tudi v Buenos Airesu in je do zdaj dosegla že čez dvesto predstav, ki so vedno znova polnoštevilno obiskane. Tudi buenosaireška kritika se o delu in o predstavi izredno
laskavo izraža ter pripominja, da je »Jezusov proces** višek letošnje gledališke sezone v tem velemestu. Drama bo v kratkem prevedena tudi v slovenščino in se bo tako tudi naše slovensko občinstvo lahko seznanilo z njo.
Drugo veliko svetovno katoliško odrsko delo, ki so ga v Buenos Airesu uprizorili v začetku avgusta v »Teatro As-tral“, je George Bernanosa tragedija »Les dialogues des carmelites — Raztovarjajo se karmeličanke“. Bernanos je to delo napisal pravzaprav za film, po slovitem romanu pisateljice Gertrude Le Fort »Zadnja na morišču**. Filma do danes niso snemali. Pač pa so po pisateljevi smti njegov filmski scenario uprizorili v Parizu na gledališkem odru in to nad pričakovanjem z velikim uspehom. Takoj zatem so delo začeli uprizarjati po vseh večjih evropskih in ameriških gledališčih. Letošnjo buenosaireško predstavo je režiral mladi španski režiser Jose Tamayo, ki je lani pripravil tudi uprizoritev v Madridu.
naši ustvarjalci
Po poročilih tukajšnjih listov bo 26. t. m. odpotovala iz Asunciona znanstvena odprava v Severni Chaco v Paraguayu. Odpravi načeljuje dr. Branka Sušnik, ustvarjalna članica Slov. kult. akcije, ki io poznamo po opisovanjih primitivnih Indijancev v Vrednotah in Kat. Misijonih. Naloga te odprave je etnografski, zoološki in botanični študij te še neraziskane pokrajine. Glavni namen je, ugotoviti način življenja tamkajšnjih Indijancev, posebno rodu Moro, ki je popolnoma nepoznan. Ti Indijanci so se doslej srečali z belci le v spopadih. Drugi namen te odprave je, preiskati prezimovališča kobilic, kar je potrebno za uničevanje te škodljive žuželke.
SLOVENSKIM DUHOVNIKOM IZVEN SEVERNE AMERIKE
Po dobroti Slovenski kulturni akciji naklonjenega Vašega sobrata v Združenih državah se Vam nudi lepa prilika, da pod posebno' ugodnimi pogoji naročite publikacije Slovenske kulturne akcije, bodisi celotne letnike bodisi posamezna izdanja, in sicer z opravljanjem mašnih intencij. Naročnina knjižnih izdanj letnika 1966-57 na primer znese 260,— pesov v Argentini; Vi jo vplačate, ako opravite devet mašnih intencij po namenu Ladislava Lenčka CM, blagajnika Slovenske kulturne akcije. Po istem ključu lahko naročite prejšnja dva letnika in vse ostale publikacije, tudi “Dhaulagiri”. Sporočite samo imenovanemu blagajniku (na naslov Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina), kaj želite naročiti in koliko intencij opravite, nakar Vam blagajnik pošlje potrdilo o vplačilu, pisarna pa naročene publikacije, dočim Vi opravite v doglednem času odgovarjajoče intencije.
Vabim vse duhovne sobrate, ki bi jim ta možnost prav prišla, da se je poslužijo in naroče zlasti novi letnik publikacij Slovenske kulturne akcije!
Lenček Ladislav CM blagajnik
Slovenske kulturne akcije
.GLAS" je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350. Eamos Mejia FCNDFS, Bs. As. Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna ..Federico Grote", (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.