Izs drugriln taborov Sovraštvo do vere in cerkve očituje celjska »Nova doba« v ^voji velikonočni številki na izredno jasen način. Navadno se zakrivajo naši liberalci za kuliso boja proti klerikalizmu, med tem ko je vera kot taka po njihovem zatrjevanju nekaj svetega. V omenjeni številki pa se celjsko JNSarsko glasilo sovražno zaganja proti zgolj verski in cerkveni prireditvi, namreč proti misijonu. »Krščanskim« JNSarjem ni prav, da se je 1501etnica župnije sv. Jederta nad Laškini proslavila s sv. misijonom. Ni jim dovolj, da se njihovi pristaši misijona ne udeležujejo, v svoji veliki verski »strpnosti«, o kateri se toliko širokoustijo, tudi drugim ne dopustijo, da bi se ga udeležili. Celo tako daleč gredo ti Ijudje v svoji protiverski drznosti in zagrizenosti, da napadajo tiste delodajalce, ki so ornogočili delavcem udeležbo pri misijonu. Tako namree piše »krščanski« JNSar v -svojem »krščanskem« glasilu: »Krono misijonu je dalo ravnatel.istvo Trboveljske premogo- kopne družbe Laško-Huda jama, ki je V svojih obratih oklicalo in opozorilo delavce na ta misijon. Torej smo res prišli že tako daleč, da se industrija vpreza v versko in cerkveno propagando.« Ali ne diha iz teh besed isto strupeno sovraštvo proti veri in cerkvi, ki je z njim napolnjena brezbožniška komunistična propaganda? In taki ljudje si drznejo imenovati se jugoslovanske nacionaliste! ¦v- V svobodo se je zagledal »Kmetski list« (20. aprila), iz njenih oči pa je bral svojo lastno obsodbo. Kot predpogoj kmečkd gospodarske svobode določa kmetovo razdolžitev. Spričo te ugotovitve s strahoipi spoznava, da ni JNS za to razdolžitev ničesar storila, temveč je z neprestanim odlaganjem odplačila gospodarsko stanje kmeta pc Jabšala. V vprašanju kulturne svobode prihaja »Kmetski list« do zaključka, da »naš kmet povsod ni še niti toliko svoboden, da bi si upal in znal izbirati ia naročati časopisje po svojem svobodnem preudarku«. V resnici pa je naš kmet na takšni stopnji prosvete, da zna svofcodno razlikovati med pravim kmetstvom in JNSarskim kmetii:tvom ter naročati časnike, ki pospešujejo ^egove stanovske koristi in hkratu branijo njegova verska načela. O politični S'Tobodi modruje JNSarsko kmetijsko glasilo, da »resnična svoboda poraeni vedno obvladanje samega sebe, ne poniževanje«. Ko pa je bila JNS na vladi, je bila njena glavna težnja, da je druge ne samo obvladovala, m-rveč nasilno pritiskala in sramotno poniževala.