ŠTUDENTSKI ČASOPIS
tribuna
Mafija v Študentskem naselju 
DOL S KORUPCIJO!
naj živi proletarska 
Revolucija!
Revolucija ni niti pojedina, niti književno ustvar-/ janje, niti siikanje, niti vezenje. Nje ni možno izvajati tako elegantno, tako počasi in kulturno, tako umirjeno, dobrodušno, vzgojeno, vzdržljivo in popustljivo. Revolucija — to je upor, to je na-silni akt, s katerim en razred vrže drugega.
MAO TSE TUNG*
3ND 20.02.1948.let.XXVII St.
8-9
NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA
nekaj proletarskih misli o univerzi
TRIBUNA  -  ŠTUDENTSKI
TRG   OSVOBODITVE   1/11.
86.
telefon: 21-280
61000 LJUBLJANA
Izdajatelj:
Univerzitetna     konferenca     Zv socialistične mladine Slovenije, Ljubljana, Trg osvoboditve 1/11
Uradne ure:
Vsak delavnik od 10. do 13. ure
Začasno vlogo izdajateljskega sv opravlja UKZSMS- Ljubljana.
Priprava za tisk: Dnevnik, BEP; ti tiskarna Ljudske pravice, Ljublja
UREDNIŠTVO:
Glavni in v. d. odgovornega ur«
ka: Srečo Zajc.
Bavčar Igor (Univerza), Erjavec />
(Kultura),    Kirn   Srečo   (Teorij
Belak Vesna (Lektoriranje) Brat!
vič Branko in Ante Goran Čala
kovna in tehnična oprema)
Redni  javni sestanki uredništva
ob petkih od 11. ure dalje
Naročnina:  celoletna  za dijake študente je 50 din, za druge 75 d
Poštnina plačana vgotovini. Rokopisov ne vračamo.
Številka            žiro           račur
50101-678-47303,      z     obvezn pripisom Za Tribuno.
Oproščeni temeljnega davka promet po pristojnem sklepu 421 -1 /70 od 22. januarja 1973.
Iz fragmentarnih odgovorov se oblikuje osrednje in najsplošnejše vprašanje: Kaj je to socialistična univerza?
Je upor, ko nasprotja začnejo bivati samostojno? Potem je treba priznati za kontinuiteto tudi razrešujoči jakobinizem. Ali pa je nekje vmes, razdrta v teh nasprotjih? Če je tako, potem nima neke specifične osnove, po kateri bi bila socialistična ali pa ne. Je izvedba ,,znanstveno-tehnološke revolucije"? Potem je vse njeno zunanje v dveh smislih: vse kot tehnologija in znanje, vse kot praznina pripadanja. Torej nič v njej sami, nič subjektivnega in praktičnega.
Univerzo preganja sfaba vest: marksizem. Inteligenco preganja slaba vest: delavski razred. Oboje kot nekaj vnanjega, prvi kot piskave uvodno-zakfjučne fraze, drugi kot ,,demokratični formalizem". Namreč, vprašanje obojega dobiva v univerzi specifično obliko. So profesorji premislili lastno znanje kot neznanje? So moč znanosti in tehnologije premislili kot ne-moč? Samo znanje, ki ne vključuje subjektivnosti, toje bistvenega spreminjanja sveta, plava kakor olje na vodi. Priznavamo: imamo najhitrejši tekoči trak v Evropi. Najvišjo mero eksploatacije torej. Je za to krivo suženjstvo tehnologije tržišču ali ne-premišljeno tehnološko znanje samo? Predpostavka take ne-premišljene tehnologije je radikalna delitev dela na umsko in fizično delo. Ali lahko človeško okolje popravi nečloveško jedro deta samega? ,,Demokratični formalizem" postaja bolečina v delu samem, dušeča obveza, namesto eksplozivne moči dela samega. Ali z drugimi besedami: je ob tekočem traku mogoče samoupravljanje? Da, toda kot raztrganost, kot beg od traku. Ekonomska nujnost se pojavlja v obliki profita. Beg od tekočega traku v samoupravljanje onemogoča armada nezaposlenih, odnos sever — jug dobiva mikroskopske oblike — ne več sever—jug kot Švedska — Iran, temveč kvalifikacija — nekvalifikacija, banka — gradbeništvo. Pod nedolžnim imenom tržišča delovne sile se skriva eksploatacija. Najnevarnejša v smislu, da se zdi prizadetemu delavcu kot socialni dvig. Kajti beda ni le pomanjkanje kruha in nepismenost, beda je tudi to, da se proletarec poburžoazi. (Glede tega imam z raziskavo Slovenci v ZR Nemčiji mučno izkušnjo: nerazrešena socialna nasprotja znqfraj naše družbe so dobila obliko migracije, svežina naših delavcev v Nemčiji je dobila fantastične razseznosti glede na dekadenco nemške družbe kot podjetništvo na ravni, ki v ničemer ne prizadeva kapitalnega reda. Veliki kapital očitno ne more ohranjati ravnotežja brez iluzij male buržoazije. Ko se iz kupleraj-becirka izselijo Nemci, se vanj vselijo Slovenci. lluzije male buržoazije nastajajo v razvrednotenem območju kapitala. Tako so razvrednotene dvakratno: prvič kot kapital in drugič kot iluzije male buržoazije.)
V čem je torej premišljenost znanja in tehnologije? Prvič, da znanost spet pripoznamo za ideološko obliko zavesti. Toda tukaj ne gre za ali/ali med znanost/o kot ideološko obliko zavesti in znanostjo kot proizvajalno silo. Instinktiven upor zoper znanost kot proizvajalno silo izhaja iz položaja, ko se znanost razglaša za nepogojno pozitivni faktor sodobnega sveta. Toda znanost razkriva svojo negativno naravo (nihilistično in subjektivno hkrati, torej ne vrednostno negativno) ravno v tem, da se vzpostavlja kot oblika zavesti. Na poti iz nastajanja v nastalostjo spremlja poseben družbeni stalež ko pasivni moment, kot del samorasle družbe (občanske). Njegova dejavnost dobiva karakter gibanja znanosti same iz sebe, ne torej več kot dejavnost teh Ijudi. Znanstvenik začenja sprejemati nastalost znanosti kot svojo individualno zahtevo in kot nujni pogoj svoje znanstvenosti. Na ideološkem planu (kot ideologija znanosti) nadomešča kritiko znanosti kot ideološke oblike zavesti, da jo torej vidimo v nastajanju in izvajanju, sistemska teorija. Ali kot splošnejši pojav: metodologija kot osrednji problem, ne problem posredovanja metode in materiala. Tako kot da bi človekovo anatomijo razglasili za bistvo človeka samega, nepogojno. Sistemska teori/a tako ponavlja nekatere regule pozitivizma (človekovo prihodnost predstavlja kot Jzbor", ne da bi vedela da že samo s tem izničuje
sleherni izbor v edino pozitivnem in legitimnem sistemu). Primer paradoksalnosti ,,sistemskega mišljenja": sestanka se ne udeleži večina. ,,Nisi dobil vzvratne informacije,"obtožuje sistemsko mišljenje, praktično pa se postavlja vprašanje odgovomosti, torej angažma/a. Sistemska teorija postaja ideofogija znanstvenih sistemov, torej je čas, da jo prikažemo kot izprevrnjeno, lažno zavest (Najlažja in najbolj uničujoča kritikajo zadeva v lastni aplikaciji.)
Drugič gre za to, da znanje in tehnologija sprejmeta kot znanstveno dejstvo lastne konsekvence. To je socialna kritika univerze: na njej se ustoličuje zaprepaščujoč prVpad med umskim in fizičnim delom. V parafrazi Lenina bi se reklo: če naj bo sposobna gospodinja vladati, naj bodo tudi vladarji sposobni gospodinjiti. Gre za socialni projekt univerze — za obvladovanje lastnih pogojev dela. ,,Kitaizacija!" porečejo tisti, ki ne poznajo očiščujočega učinka tega obvladovanja. Klasični akademizem je bolj podoben grškemu polisu, katerega osvetljena plat so svobodni Ijudje, senčna pa sužnji — in vendar ni slike brez sence. Demokratična formula (formalna, ne pa bistvena samouprava) upravlja posledice, ne pa emancipira. Ni vprašanje sposobnosti samoupravljanja univerzitetnega proletariata, vprašanje je, da znanost ne more očistiti sebe lastnih konsekvenc. lluzorno bi bilo misliti, da more emancipacijo opraviti samo univerza brez težavne in dolgotrajne splošne družbene emancipacije, ki je razredni boj. Toda znotraj univerze je mogoče delovati v tej smeri samostojno že zaradi dejstva, da je to posebna tvorba, ki ima svoj lastni temelj. Bilo je mnogo prerekanja okrog tega, kaj je temelj univerze. Nekaj takih navedb sem dal v uvodu, toda če jih ekspliciram na tem mestu, bo še jasnejše, kako pomembno se je opreti na pravi temelj univerze in ne na njene apartne funkcije. Torej:
—  univerza kot proizvodnja znanosti,
—  univerza kot učenje, (proizvodnja kadrov)
—  univerza kotzmes obojega (praktična univerza),
—  univerza kot promocijski aparat,
—  univerza kot način življenja (subkultura)
—  itd.
Očitno je, da nobena od teh osnov ne more zagotoviti univerzi tistega, za kar se je v zgodovinskem toku izkazala, kar je tudi njeno edino realno bivanje. Proizvodnja znanosti sama zase je razčlovečena v najslabšem smislu in ne gre govoriti o zlorabi znanosti, temveč o njenih imanentnih konsekvencah. Univerza kot proizvodnja kadrov je posledica prejšnje koncepcije in deluje kot promocijski aparat za večino študentov. Praktična univerza poskuša vnesti sorazmer/e med ,,čisto" in ,^iplikativno" plat, vendar se mora stalno znova prilagajati tehnološki ravni gospodarstva in vnaša vanj sorazmerno mali fond svežine. Obsojena je na intertnost samega gospodarstva. Univerza kot subkultura obnavlja že zdavnaj preseženi patos inteligence in to v dvojnem smislu: množično izobraževanje je ustvarilo tip poprečnega izobraženca v strokovnem in kulturnem pogledu, tisto, karje bilo prej značilno za intelektualca, je danes le njegov osebni angažma; drugič pa je poskus vzpostavljanja elite tendenca buržoaznih 
Toda poleg vseh
nepomembnih učinkov te subkulture (boema ali — še bolje — instant boema) ta patos daje vsaj za mali del imperativ angažmaja in dejavnosti. Vendar je tudi ta intelektualistični instinkt individualizma v bistvu iz devetnajstega stoletja. Komunistični intelektualizem kot edini sodobni, današnji intelektualizem pa mora predreti ogrado univerze in se realizirati v komunističnem gibanju. Bojazen obstaja: aktivizem. Toda prav on zrači zatohle prostore. Zgodovinski patos seda na inteligenco z rahločutnim niansiranjem standardnih tem, svetobolja in bizarnega okusa. Prav zaradi te bolestne osamljenosti se zdi njen obstoj nenadomestljiv. Vendar pa je obtoževati inteligenco lahko, dokler ji je za ravnotežje praznina in nezaupanje. Krhke bilke rastejo v armiranih rastlinjakih, so pa le b/eda in poenostavljena kopija tistega, kar raste samosvoje, ne izpod rok človeka, ki je v lastnem prostoru tujec in doseljenec. Treba je sprejeti lastna nasprotja, ne pa postulirati neko sumljivo in bolezensko zdravje. V slovenskem intelektualnem rastlinjaku je to potrebno še posebej utemeljevati: prostemu nebu ne zaupajo in ga lepijo s tapetami (Morilci Ane Frank so bili — nacisti, torej šifra na šifro, toda z astronomskim pojmom ,,revolutio" se negotovo pričakovanje pomladi spreminja v gotovost, zato tudi puščoba dobiva lepoto. Kroženje Zemlje okrog Sonca ne moremo pospešit/ z -nestrpnostjo.), optimizmu nadevajo obleko stalinizma.
Kaj/e torej temelj univerze? Čeje vprašanje šifra odgovora in ne zgolj vprašanje (vprašanje je namreč esenca izvedenega potovanja — izkustva, sovpadnost odgovora in dvoma, ki je še-ne-vprašanje), potem je to tudi odgovor na iskanje temelja univerze. Brez prevelikih špekulacij in z občutkom za socialno realnost, je to vprašanje tudi edini pravi temelj naše današnje univerze. Ali je mogoča univerza kot komuna? Zunanjost bi to občutila kot izgubo univerze, tore/ kriterij, po katerem se določuje kot zunanjost, bila bi čisto nezadostno. Bi mog/a biti univerza sama zase čisto zadostno, odgovor na vse svoje zahteve, v tej ločenosti od zunanjega? Gledano s stališča odnosa med zadostnim in nezadostnim lahko razmejimo to dvoje samo bistveno: nezadostno kot tisto pozitivno, ki je danes potreba po zmagoviti tehnologiji, ne pa razreševanje vprašanja — zadostno pa kot tisto negativno, ki hoče imeti prihodnje, torej ne le razvojno, kar nam hoče podtakniti sistemska teorija z bledo predstavo v neskončnost ekstrapoliranega sedanjega. Univerza prav v tem smislu ni negativna, je najmanj izgubljena, Univerza je zelo zagotova. Je vrh izobraževalne lestvice. Poglablja, ne pa odpravlja oblike družbene delitve dela.
Kaj nas torej stalno sili v to jecljanje okrog reforme univerze? Je to razlog za njeno stihijno rast? Mar ta stihijnost ne more ujeti nobene eksaktnejše slike, kot pa so neuspešne koncepcije reforme? Vsaka reforma namreč poskuša najti tehnično ravnovesje za t/sto, kar se ji zdi bistveno. Vendar pa lahko opazimo dve temeljni tendenci: ena je stihijno prilagajanje tržišču (de/ovne sile in drugih predmetov) in ta se v večini kaže kot ,,zavestno"prilagajanje. Univerza vnaprej razišče potrebe po kadrih in prav te potrebe so zadnje čase institucionalizirane. Temeljno določilo tega procesa je družbena struktura, skozi to stihijno ,,zavestno"prilagajanje doživlja obstoječa družbena struktura svojo potrditev kot gotovi, pozitivni moment, bistveno nespremenljiv oziroma spremenljiv v smeri perfekcije. Da ta perfekcija ne pomeni nič drugega kot vzpostavljanje idealnega tržišča delovne sile brez viškov in primanjkljaja, je jasno. Tu govorimo o investicijah v kadre in v računskih postavkah. Nacionalno gospodarstvo namreč ne planira pesnikov, filozofov, alkoholikov, bolnikov, čeprav jih proizvaja. Nasproti pregledni tržni shemi je totalnost človeka mistika. Tako ta prva tendenca nima nobenega drugega merila kot danost Ce/o svoj prihodnji razvoj gleda skozi to danost, ki jo prenekateri rad zamenja z realizmom. Skratka, dano je tu idealno. S tem smo vsaj grobo izčrpali posledice ene od osnovnih tendenc. Druga je posredovana z istim procesom, je na pojavni ravni nasprotje. Tu se nasprotje med reduciranim človekom (kot delovno silo) in med njegovim realnim zgodovinskim obstojem (kot kreativnim bitjem, čeprav se mu mogoče lastna kreativnost kaže v čudnih, odtujenih oblikah) pokaže v politični obliki. B iti pesnik in biti proletarec postaneta nasprotujoči si sili. Biti zdravnik ne pomeni biti snažilka. Biti delavec za tekočim trakom je nasprotje od biti tehnolog v razvojnem oddelku. B iti študent postane nasprotje z biti štipendist. Biti produktiven je čisto nasprotje biti duhoven. Na tem področju se spopadata študentska samouprava in narekovana efektivnost. Primer: profesorji zahtevajo, da se ankete o pedagoški in družbeni uspešnosti njih samih prenesejo na upravo šole, češ da je v študentskih rokah stvar neučinkovita. Na to nastane zanimiva reakcija: študentje to čutijo kot abstraktno grožnjo njihovim pravicam, profesorji pa so na ugovor s strani, da s tem jemljejo odgovornost (minimalno, zato tudi nedosledno) iz rok študentov, ogorčeni: Študentje da so za kaj odgovorni! Gre pri tem za nepoznavanje ,,bistva stvari" ali pa za soočenje dveh objektivno različnih interesov? Za trenutek je videti, kakorda vlada med študenti in učitelji nepremostljiv prepad, da sta na delu dve razdiralni tendenci, katerih pomiritev je nemogoča. Na tej ravni je pomiritev res nemogoča, za kaj takega se mora problem dvigniti za stopnjo više in ta stopnja je: socialistična univerza.
To je proces: ne prazni tok, kot nanj prisegajo razni ,,dialektiki" in ne enkratna zahteva, kakor se kdaj čuti v akcijski nestrpnosti. To je stvar kritike: kar/e sprva radikalen programje le anticipacija, pogled v pravo prihodnost. Šele percepcija nemogočega daje osnovo realizmu. Za
birokratsko pamet še dodatno vprašan/e: Mar ni v bistvu nemogoč realizem danega in da je prihodnost realna, če se ne pokriva z danostjo? In podvprašanje: Zakaj dobiva ob ,,nemogočem" birokrat izpuščaje? Se boji parole ali česa drugega?
Torej socialistična univerza. Konec in hkrati začetek, nekaj, kar ni samovoljno dano in ne samovoljno jemljivo. To sem namreč dolžan reči za hujskače, ki bi radi videli napisano črno na belem: ta univerza ni socialistična. Vidim jih namreč, vampirje, ki letajo od sveče do sveče in jih gasijo, šele v mraku lahko vladajo. Obstaja pa dialektika dneva: kar je ponoči še sanjano, postaja stvarnost. In to ni cenen optimizem, za to govorijo spomini na sanje. Zaradi težav s šiframi pa to: metafore so čista resnica.
Na to lahko odgovorimo. Pragmatična birokratska pamet doživlja lastne misli predmetno, kot manipulativne stvari. Nima več kriterijev realnosti, boji se vsega. Ne obstaja več realni svet, misel kot samo—manipulacija postaja organ, enako kot roka. Ko tej pameti razbijemo predstave, abstrakcije, doživlja to kot f/zično uničenje, ne pa kot gibanje, spreminjanje. To je mentalni korefat revolucije, ko je misel materialno eksistentna. V očeh te pameti kot večna grožnja, ki/o lahko izniči samo popolno mirovanje. Cena za osvoboditev je zanje negibnost, torej smrt.
ZA UREDNIŠTVO MPUNGI
NAJ ŽIVIPROLETARSKA REVOLUCIJA
PREOBRAZBA VISOKEGA ŠOL- STVA V LUČI PRIZADEVANJ UK ZSMS - LJUBUANA
(teze za razpravo o uresničevanju Zakona o visokem šolstvu)
Preobrazba visokega šolstva je ce-lovit in dolgoročen družbeni proces, v katerega se morajo aktivno vklju-eiti tudi študenti in še posebno ZSMS kot organizirana družbena sila. Izhodišča za spremembo druž-benega položaja visokega šolstva smo začrtali že s stališči in smerni-cami zadnjih kongresov ZK in ne-nazadnje ZSM. Zeleno luč za hitrej-ie reševanje odprtih problemov vi-okega šolstva je pomenil sprejem zakona o visokem šolstvu (ZVŠ) leta 1975, pri katerem oblikovanju ne moremo mimo aktivne vloge ZSMS in še posebej UK. Sicer pa je osred-nja naloga preobrazbe šotskega siste-ma med drugim na plečih ZSM, če pa mislimo na visoko šolstvo, leži osnovna naloga na UK ZSMS. Vtem pa se kot osnovna slabost ne kaže v nepoznavanju osnovnih izhodišč in smernic za nadaljno preobrazbo in razvoj visokega šolstva, temveč v nezmožnosti konstruktivnega vplh/a na preoblikovanje visokošolskih odnosov in hkratni premajhni aktiv-nosti UKv smeri celovite preobraz-be in spremembe družbenoekonom-skega položaja visokega šolstva, ne-nazadnje v premajhni povezanosti z ostalimi družbenimi dejavniki.
Prizadevanja za spremembo vi-sokošolskega sistema so še vedno pneveč izolirana, parcialna, vse pre-mato odgovorna in se izgubljajo v iskanju začasnih rešitev, ki so več-krat neprimerna, brez upoštevanja vseobsegajočega družbenoekonom-skega položaja v katerem se nahaja visoko šolstvo. Vse preveč je študen-tov, ki premalo poznajo in razumejo družbenoekonomsko bistvo re-forme, kot jo opredeljuje družbena Iskupnost. Predstave o reformi so izoblikovane predvsem z enostran-:ske (včasih srednješolske) plati. V preteklem obdobju je bilo posveče-no premalo pozomosti prav sezna-njanju z bistvom reforme, z ZVŠ iitd.
| Od tod izhaja premajhen krog družbeno in samoupravno angaži-ranih študentov ali pa se le-ti usta-vijo sredi poti, ko ne najdejo več opore v svojih že reformiranih te-meljnih izhodiščih, ali pa je opora premalo široka. Tako kot je premalo aktivnih in družbeno angažiranih Studerttov, bi lahko tudi prizadeva-nja UK ZSMS strnili v prizadevanje bolj ali manj zavzetih posamezni-kov. Zaradi premajhne povezanosti
korak naprej in dva nazaj
V letošnjem Koledarju Prešerno-ve družbe je Štefan Kališnik na stra-neh 108 — 121 objavil spis o sloven-ščini z naslovom časti in pravde jezika svojega (slovenskega). Na-pisan je niikavno in vsebuje nekaj dobrih navedb, toda pisec si je v njem privoščil vse preveč povišno-sti; nekatere dezinformacije pa so sploh nedopustne glede na to, da je bil spis objavljen v Koledarju, ki zavoljo veliice naklade gre ,,v bazo" (če se izrazim s piščevimi bese-dami).
Ta iziaz me torej potisne v bazo; berem .... (je) spomnila Slovence v bazi in na vrhu ..." (stran 109). Zadnje besede zelo spominjajo na »veliico elitno silvestrovanje , ki nam je okoli Silvestrovega s pla-katov po celi Ljubljani želelo brez-ozredno novo leto (in mene, ne-elitneža, že vnaprej diskvalificiralo). Mi gre za novo razslojevanje (jugo-slovanski kastni sistem? )? - Ka-tišnik tudi izenačuje ,,vrhnje plasti" intiste, ki svojo besedo namenjajo imj bi jo namenjali) javnosti. Kdo se skriva v ,,vrhnji plasti", lahko samo ugibamo. Slepomišenje lahko avtorju zamerimo, saj bi ta razmerja nioral natančneje opisati, da se ne bi kdo od nas ,,bazovcev" zmotil in zašel v ,,vrhnjo plast".
Pisec članka v Koledaiju se za-izema za lepšo slovenščino, toda
in zaprtosti tako znotraj UK kot tudi v okviru ZSMS, pa smo v svojih prizadevanjih premalo življenjski, premalo vodilni in učinkoviti. Niso dovolj samo formalna izrekanja za reformo temveč se moramo tudi praktično brezkompromisno angaži-rati. Premalo pozornosti smo posve-čali idejni diferenciaciji in konfron-taciji prvin reformskih prizadevanj. Študenti smo se aktivno vključili v proces oblikovanja nove samouprav-ne organiziranosti visokega šolstva, k čemur pa so nas silile tudi določ-be ZVŠ. Pri tem smo premalo po-zornosti posvetili tudi naši (študent-ski) notranji organiziranosti, ki bi izžarevala učinkovito, racionalno in kvalitetno delo ter pomenila obliko-vanje in izražanje nesničnih študent-skih samoupravnih interesov. ZVS je nas študente sicer pnsilil in nam dal možnosti za tvorno in enakopravno sodelovanje v samoupravnih orga-nih, vendar premajhna odgovornost delegatov študentov zmanjšuje tudi skupno odgovornost vseh treh struk-tur.
Volitve v samoupravne organe so bile sicer izvedene z veiiko pozor-nostjo, prav tako sprejemanje statu-tov, slabosti se kažejo v delegatski povezanosti. Premajhna povezanost med študentsko bazo in med dele-gati študenti v samoupravnih orga-nih ne sili le-teh k večji aktivnosti, tako, da se postavlja pod vprašaj de-lovanje samoupravnih organov, ker ni zagotovljena vedno - *tudi udeležba študentov.
Takšno stanje je še posebno pe-reče v samoupravnih organih univer-ze, kjer so problemi bolj oddaljeni od študentske populacije, ki jo in-formacije ter povratne informacije le malokdaj dosežejo. Boljše je sta-nje na nekaterih VOZD, še posebej, če za tesnejšo delegatsko poveza-nost skrbijo organizirane subjektiv-ne sile (ZSMS, ZK). Zato je potreb-no zagotoviti večji vpliv subjektiv-nih sil na razvoj delegatskih razmerij in njihovo stalno preverjanje. V novem mandatnem obdobju bo potrebno tesneje povezovati dele-gate in bazo, jih osveščati in krepiti njihovo odgovornost, v prvi vrsti pa pazljivo pristopiti k volitvam. Enako, kot zgoraj, velja za aktivnost delegatov Študentov v delegaciji za skupščine družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti, ker bi prav študenti lahko aktivneje vplivali na razreševanje širših druž-benih probtemov.
S/eti   letnikov   se   še   premalo
najprej naj sam piše boljšo. Nisem purist, ker se mi purizem upira od srednje šole naprej, ui vem, da pri natisu marsikaj zagreši tudi tiskarna. Glede na nerazumljive in dosledne napake (na straneh 109 in 113) pa bi se tudi Kališnik lahko napotil po zvezke v osnovno šolo in ponovil poglavji o zapisovanju piemega go-vora in o velikih črkah na začetku povedi. Za tovrstne napake delijo po srednjih šolah (pri šolskih nalogah) oceno ali dve manj. Pisec uporablja tudi nekatere starinske in zastarele besede, npr. velmož (108), duhoven (v pomenu ,,duhovnik"; 115), mladež (118). Tudi kuloai se da pre-vesti v hodnik in insinuacija v podti-kanje ali obrekovanje (115). Seveda pa se Kališnik pred temi očitki lahko brani z mpjo tečnostjo in celo purizmom.
Ni mi znano, odkod je pisec vzel primer za dvoumje ,,Okvir zadev bo presegel krog pričakovanj" (zadnji stavek piše kajpada z malo začetni-co). Zveni mi kot umetna tvorba, zato bi bil boljši tretji odstavek 174. Člena Ustave SFRJ: ,,Verske skup-nosti smejo ustanavljati samo verske šole za vzgojo duhovnikov." Kdo lahko koga? Zaradi tega dvoumja lahko ,,letajo glave" (kakor zaradi Ježkove vejice), Kališnikovo pa ni smrtno nevarno.
Na strani 119 pisec pravi, da nam
uveljavljajo kot mesto odkritega raz-reševanja odprtih reševanj učno-vzgojnega procesa, k čemur pa mnogo prispevajo tudi pedagoški delavci, ki premalo upoštevajo delo svetov letnikov, pri obeh (tako štu-dentih kot pedagoških delavcih) pa je premalo pripravljenosti za odkrito soočenje mnenj in reševanje konflik-tov.
Orugi sklop vprašanj reforme visokega šolstva je izvajanje, organi-zacija in vsebina ter idejna naravna-nost vzgojnoizobraževalne dejav-nosti.
Premalo naše pozornosti smo v preteklem obdobju posvečali obli-kovanju sistema usmerjanja in študi-ju ob delu, ki že postaja prevladu-joč. Naše preteklo delovanje se je dotikalo tudi teh vprašanj, ni pa celostno in dolgoročno zajelo celot-nega usmerjenega izobraževanja. Še posebej ob usmerjanju za študij in vpisu je premajhna aktivnost v okvi-ru študentskih pokrajinskih klubov, kjer lahko do večjega izraza priha-jajo regionalne potrebe in tesnejša povezanost z združenim delom, tudi prek konferenc mladih delavcev, v različnih občinah. Ob reševanju vprašanj študijskega procesa smo se tudi v okviru Z SMS premalo na-slanjali na strokovno pomoč centra za razvoj Univerze, ki je pomemben dejavnik pri razvoju visokega šol-stva. V bodoče se moramo bolj posvetiti tudi usmerjanju kandi-datov za študij, vpisnim pripravam in sprejemu novincev in sprotnemu usmerjanju ter skrbeti za vsakega posameznika v času visokošolskega študija. Opozoriti moramo, da se le prepočasi spreminjajo tudi študijski programi, ki kljub reformnim pri-zadevanjem ostajajo enaki kot prej, čeprav se spreminjajo študijski po-goji. Zaradi zaprtosti, elitizma ter akademizma nekaterih VOZD bi prav ZSMS lahko učinkoviteje za-htevala angažiranje združenega dela in družbene skupnosti za spre-membo študijskih programov, še posebno s pomočjo mladih diplo-mantov in mladih delavcev v zdru-ženem delu. Nove oblike študijskega procesa in pedagoškega procesa se ponekod hitro uveljavljajo, drugod pa še vedno vztrajajo na starih mo-delih, ker smo tudi študenti zaradi svoje internosti premalo pripravljeni preiti v nove oblike aktivnega sode-lovanja, ki zahtevajo celoletno štu-dijskoaktivnost.
Sicer pa se, dolgoročno gledano, naša prizadevanja  za  krepitev štu-
je treba dati v roke Slovenski pra-vopis ,,z razvidnimi tipskimi zgledi, z nadvse logičnimi zakonitostmi ipd." To pa bo za sestavljavce Slo-venskega pravopisa težavno, saj jezflc (slovenski pa še najmanj) ni skupek ,,tipskih zgledov in logičnih zako-nitosti". Tudi problematika pri se-stavljanju pravil je mnogo širša od te, ki jo prikaže Kališnik. Poleg nje-govih treh primerov bog, komuni-stična partija in socialistična stranka (stran 118), če njega telesa ne jemljemo čisto zares, lahko pišemo z veliko začetnico še oče, gospod, mariborčan, bizeljčan, ford, mesec, osnovna šola, filozofska fakulteta, maršal, novo leto, celo človek in ljubezen itd.; seveda ima tako za-pisana beseda ali drugačen pomen ali stflno zaznamovanost. - Navadili smo se že pisati hvala bogu, Kališnik pa naenkrat dobi navdih (odkod le? ) in zapiše hvala Bogu (NR 9. dec. 1977, stran 587). Zraven pa v oklepaju pripiše ,,z veliko? z malo? ", češ naj slovenska kulturna javnost vidi, kako se trudi, revček, ,,prav pisati", a kaj, ko mu zaradi zapletenosti pravil ne uspe; pada iz ene dileme v drugo in sploh ne ve, pri čem je v zmešnjavi teh velikih in malih začetnic.
Kališnik tudi ne loči pouka slo-venskega jezika od pouka slovenske slovnice.   Na strani  120 pravi, da
dentske odgovomosti pred družbe-no skupnostjo kažejo tudi v vse večji učinkovrtosti študija.
Podpiramo vključevanje splošnih družboslovnih predmetov v učne načrte (temelji marksizma), opozo-riti pa velja, da je slab odnos študen-tov do predmetov prej postedica neprimerne metodologije pedago-škega dela kot pa direktno naqproto-vanje. Nerešena ostaja še vedno problematika učnega gradiva, ki ga ponekod močno primanjkuje, kar otežuje študijski proces, po drugi strani pa visoke cene pospešujejo socialno diferenciacijo študentov in poslabšujejo sicer že tako slab druž-beno-ekonomski položaj študentov.
Obravnavanje študija z detom pomeni ne samo obvezna študijska praksa temveč tudi družbenopolrtič-no delo in delo v družbenih organi-zacijah in društvih ter delo na MDA, koder smo dosegli pomembne pre-mike v okviru ZSMS.
ZVŠ zahteva aktivno vlogo študentov pri ocenjevanju pedago-ških delavcev. Neizoblikovana sta-lišča in merila za ocenjevanje so bila vzrok neenotnih pristopov študen-tov k takšnemu ocenjevanju. Šele v zadnjem času je spet opazrti aktiv-nost na tem področju, kar naj vodi k doslednemu izvajanju kadrovske polrtike, začrtane v ZVŠ. Vendar ne gre samo za vsakoletno preverjanje pedagogov temveč tudi za vsako-letno sprotno popravljanje napak in sprotno preoblikovanje študijskega in pedagoškega procesa. Povsem ne-zadovoljiv je družbenoekonomski položaj visokega šolstva in še po-sebej študentov. Glede na veliko šte-vilo vpisanih študentov se pedagoški proces mnogokje odvija v povsem neprimemih prostorih in okoljih, kar zmanjšuje voljo do študija in neučinkovitost študija. Pomembni premiki so že storjeni (EF), vendar je jasno, da se procesi odvijajo pre-počasi zaradi premajhne aktivnosti družbenih dejavnikov. Enako velja tudi za štipendijskopolitiko, ki se je v letu 1976/77 znašla v slepi ulici, ter za izgradnjo študentskih domov, oziroma, za študentski standard nasploh. Tudi tej problematiki je potrebno v prihodnjem obdobju posvetiti še več pozornosti.
Komisija za vzgojo
in izobraževanje
PEČENKOBOJAN
,,nekateri profesoiji pri slovenščini sploh ne poučujejo slovenskega jezika, čeprav bi ga morali". Večina profesorjev res poučuje v glavnem literaturo, nekaj jih poučuje poleg tega tudi mnogo slovnice, zelo zelo malo pa poučujejo slovenski jezik. Kajti eno so vprašanja slovenske slovnice (čisto znanstvena zadeva), drugo pa obenem s tem tudi praktični napotki, seznanjanje s splošno jezikovno problematiko slo-venskega jezika in ustvarjanje po-zitivnega odnosa do jezika.
K slovenskemu jeziku bomo morali pristopiti bolj tehnično, ne pa toliko s čustvi in lrričnostjo, saj smo menda že prerasli tovrstno pi-hanje na duše. Zatorej bi tudi tisti del o ,,ogoljufani ljubezni (ljudstva
do jezika)" (stran 115) lahko odpa-del, saj izzveni kot posmeh tistim, ki se tiudijo za boljšo slovenščino z znargem in pametjo, ne pa z neko imaginarno malomeščansko .Jjubez-nijo . Saj viditno, kam nas je pripe-Ijala!
Pazljivejši bralec ob branju Ka-lišnikovega članka sicer pride do nekaterih novih spoznanj, a še od teh so mnoga napačna, kot smo videli. Ob tem pa lahko avtorju oči-tamo diletantizem, ki ga kljub kmeclovsko lahkotnemu stilu ne more skiiti. Utaplja se v splošnostih in nedoločnostih, a vedno z rezerva-mi in izjemami (ki jih nikoli ne navede!), kar je znamenje znanstve-ne neresnice in nepoznavanja stvari. V celem spisu zapiše eno samo ime (Josip Vidmar), namiguje pa na mnogo drugih, kar mu lahko oči-tamo, saj je spis namenjen predvsem neslovenistično usmerjenim bral-cem. Ali mogoče Kališnik upa, da bodo te bralce zanimala imena in se bodo v stikanju za njimi nehote pri-čeli zanimati za slovenščino in pro-blematiko v zvezi z njo?
S temi napakami pa članek podre vso svojo siceršnjo pozitivnost (kolikoi je je), zato bi bilo bolje, če ne bi bfl objavljen.
PETER WEISS
"(HRVAŠKO) MNOŽIČNO GIBANJE" EVROPSKE 
BURŽOAZIJE
Švedska televizija je ponovila oddajo o ,,hrvaškem množič-nem gibanju", ki, da se bori za ,,svobodo in demokracijo v Jugoslaviji". To je storila tako, da je reprizo oddaje uvrstila v spored tik pred oddajo za delavce, naše delavce zaposlene na Svedskem. Taista Švedska je ena izmed prvih držav, ki je poleg ostalih (,,evropskih zibelk demokracije") podpisala Evropsko konvencijo proti terorizmu. Kako vendar je potem mogoče, da je taka oddaja našla svoj prostor na švedski TV? Saj to so vendar teroristi, zlikovci, kliče S. Fras pod naslovom Stare in nove igre s terorizmom v torkovem Delu s 7. februarja! Je to res Jahkomiselnost in neodgovornost" švedske TV?
NE. Švedska TV nam je predstaviia nemško (? !) in hrvaško govoreče, v zelene uniforme, zelene baretke, z emblemi šahov-nic na rokavih in brzostrelkami v rokah opremljene mladeniče, katerih podobnost (pa ne le zunanja) z zahodnonemškimi ko-mandosi za posebne naloge GSG—9 sploh ni naključna, NA-SPROTNO - NJIHOVA FUNKCIJA JE ISTA. Da, ista, pa čeprav se to zdi bralcu Nedeljskega, Teleksa, Antene ali mnogih drugih časopisov na Slovenskem, nemogoče. Ta istost je v ZA-TIRANJU BOJA PROLETARIATA ZA KOMUNIZEM. Zato akt švedske TV ni presenetljiv, kajti švedske in drugih buržoazij (misli vladajočega razreda so vladajoče misli tudi in predvsem v sredstvih informiranja) ne zanimajo (več) ,,ubogi Ijudje v Luft-hansi", ki so jih nekdaj zanimali (vsaj delale so se, da jih zani-majo). Ob predvajanju oddaje o ,,hrvaških komandosih" ne sti-skajo riti od strahu, kakor so jo stiskale ob imenu in dejanjih Rote Armee Fraktion. Kvečjemu ploskajo z njo, ko gledajo te ,,borce za svobodo", ki so njim s poti spravili (beri pobili) ,,po-tencialne samomorilce", komuniste, organizirane delavce. In še jih spravljajo (beri pobijajo). Evropska konvencija proti tero-rizmu je KONVENCIJA EVROPSKE IN SVETOVNE BURŽO-AZIJE PROTI PROLETARIATU. Dvakrat ponovljeno oddajo švedske TV moramo razumeti samo znotraj tega. ,,Lahkomisel-nost in neodgovornost" je tu še kako miselna in odgovorna.
Mnogim je šele sedaj postalo jasno, da je metanje v isti koš RAF, IRA, PLO itd. in ,,hrvaško množično gibanje", ustaše, domobrance in njihove klerikalne emigrantske klavce, napačno. To pa vede ali nevede počenjajo mnoga naša sredstva informi-ranja.
Vsako upanje pa, ki računa, da se bodo z nekim pravnim aktom neke države (ZRN) ali z obljubami ministrstva za zu-nanje zadeve (Švedske) taka dejanja, takšnih, čisto razredno-buržujskih fašističnih organizacij in enot, končala, je lažno. Kajti Marxove besede napisane v 18. brumairu Ludvika Bona-parteja, kjer pravi, ,,da se nobeden vladajoči razred še ni odpo-vedal svojemu položaju brez borbe", še veljajo. In ,,hrvaški komandosi", ustaši, domobranci in njihovi emigrantski, kleri-kalni klavci ter komandosi a la GSG-9 itd. so V FUNKCIJI te borbe. Ob tem bi veljalo nekaj storiti!
PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽIMOSE!
NAJ ŽIVI REVOLUCIJAPROLETARIATA!
Za uredništvo Igor Bavčar
pomen estetike
Jan Mukarovsky se je rodil 1891. leta, umrl paje 1975. letaJeeden izmed utemeljiteljev češkega estetskega strukturalizma. Na njegovo pot je izredno vplivala šola nemSkih formalistov od Herbarta preko Zimmermana pa do Hostinskega, poleg njih pa tudi ruska formalistična šola in seveda praški lingvistični krožek, katerega pomen za rast strukturalizma sploh, je izredno velik. V svojih Številnih delih se je Mukarovsky ukvarjal z zvočno stranjo verza, z metriko, melodijo in z analizo pesnSke semantike. Če se je najprej ukvarjal dejansko predvsem $ formalnimi p/atmi umetnosti, pa je kasneje obogatil svojo analizo za sociološko stran, kar mu je omogočilo, da se je preko svoje zveze s t&janfo svetovno umetniško avantgardo prebil do dialek-tičnega pojmovanja estetske strukture. Pomembno je za njegovo estetiko vsekakor tudi to, da /e pokazal v nasprotju z romantiko in filozofsko, heglovsko estetiko, na zunaj umetniško delovanje estetičnosti.
F.J.
Jan Mukarovsky POMENESTETIKE
Ni dotgo tega, ko so na vprašanje, kaj je estetika, odgovarjali stereotipno: ,,veda o lepem". Zato so si mnogi predstavljali — in morda je temu tako še danes — estetiko kot bitje, ki meni, da ima pravico določati Ijudem, kaj naj imajo za lepo, umetnikom samim pa, kako naj to lepoto ustvarjajo. No, že precej časa je preteklo, kar se je estetika zavedla, da predpisovanje pravil lepoti ni nič drugega, kot sprejemati določeno umetniško konvencijo dobe, ki je praviloma, pravzaprav usodno, častivredno zastarela. Pa ne samo pravil lepega, tudi pravil okusa si današnja estetika ne upa predpisovati: če je že dovolj grozna predstava suhoparnega pedanta kot sitnega mentorja umetnika in občinstva, potem je še hujša predstava ,,esteta" z začetka tega stoletja, esteta, ki marsikdaj z estetsko hiperstezijo zakriva lastno duševno praznino. Vse to (pa še marsikaj drugega) estetika ni. Preostane nam samo še, da se sporazumemo o tem, kaj estetika je. Zakaj ni še vse rečeno, kaj vse potrebu-jemo za ta namen, če smo se zavedali, da je estetika povsem poštena in trezna znanost. Ni, če naj definiram estetiko, ne najdem boljše rešitve od tiste definicije, ki pravi, da je to znanost o estetski funkciji, o njenih pojavih in njenih nosilcih. Gre pa predvsem za to, kaj pomeni malce nejasna oznaka ,,estetska funkcija". Pa začnimo po izkušenem pripovednem načinu z Ada-mom. Najprej sploh ne bomo govorili o estetski funkciji — ta pojem se bo pojavil šele čez nekaj časa. Začnimo z razpravo o statiščih, ki jih človek zavzema do stvarnosti.
človek zavzema do stvarnosti, do sveta, ki ga obkroža, različna stališča. Drugačno stališče zavzema do stvarnosti npr. ta, ki deluje praktično, dru-gače tisti, ki jo spoznava teoretično, znanstveno, in spet drugače oni, ki jo pojmuje religiozno. Vsako izmed teh stališč se polašča celotnega človeka, vseh njegovih sposobnosti in ga usmerja v določeno smer. Kaj hitro bomo videli/da ni nemogoče vzajemno prelivanje teh treh stališč; pogosto se tudi primeri, da se izključujejo, da so si v napoto, podirajo drug drugega — prav zato, ker vsako izmed njih zahteva drugačno usmerjenost vseh sposob-nosti, celotne osebnosti v danem trenutku. Vsako izmed teh stališč je usmer-jeno k nekemu cilju, ki je s samim stališčem dan le zelo splošno in pridobi na določnosti šele s konkretno nalogo, ki naj bo v danem trenutku v mejah določenega stališča. Tako nastane bogata diferenciacija, ki jo zelo jasno kaže praktično stališče. Praktično, tj. k ravnanju je npr. usmerjen tako obrtnik pri svojem delu kot trgovec pri prodajanju in dipfomat pri političnih poga-janjih. Kot je iz teh primerov razvidno, je tu zelo bogata lestvica sredstev, orodij itd. Za dosego cilja je potrebna dejavnost in določena orodja. O orodjih in dejavnostih, ki so primerna za doseganje določenega cilja, pravi-mo, da so sposobni delovati v smeri danega cilja, da so nosilci te ali one funkcije. Orodje dejavnosti je pogosto nekaj trajnega, nekaj kar obstaja tudi tedaj, kadar miruje. Tudi tedaj nosi orodje, ki je prilagojeno kaki dejavnosti za doseganje nekega cilja v svoji zgradbi znake te sposobnosti. Funkcija se tako ne kaže samo kot slučajni način uporabe neke stvari, temveč tudi kot trajna lastnost svojega nosilca.
Pojdimo zdaj k estetski funkciji. Tudi ta ima svoj izvor in svojo direktivo v enem izmed temeljnih stališč, ki jih človek zavzema do stvarnosti — v estetskem stališču. Kakšna je karakteristika tega stališča? Po čem se razli-kuje od drugih? Poskusimo jo primerjati z drugimi. Če zavzemamo do stvar-nosti praktično stali§če, nam gre za neposredno učinkovanjena samo stvar-nost. Smisel naše dejavnosti je pri praktičnem stališču v tem, da stvarnost nekako s svojim posegom spremenimo, in samo glede na ta predvideni re-zultat uravnavamo svojo dejavnost in izbiramo orodja. Pri izbiri orodij nam pomenijo vrednost samo tiste njihove lastnosti, ki ustrezajo pričakovanemu rezultatu dejavnosti — druge lastnosti teh orodij nas ne zanimajo, da, za nas niti ne obstajajo. Znano je — in to je svoj čas precej izkoriščala humoristična literatura — da Ijudje različnih poklicev vidijo isti material, s katerim delajo, vsak drugače: za gozdarja je gozd rastlinska kultura, za mizarja, sodarja in kolarja zaloga lesa, za lovca skrivališče živali, in ne nazadnje, za otroke kraj, kjer rastejo maline in jagode. O praktičnem stališču je odlično napisal filozof: ,,Clovek mora živeti in življenje zahteva, da dojemamo stvari glede
na njihov odnos do naših potreb. Življenje je odvisno od našega ravnanja. Ziveti pomeni sprejemati od stvari le koristne vtise in ustrezno reagirati nanje; vsi drugi vtisi se morajo umakniti ali pa se pomikati k nam zgolj nedoločno. Z zunanjega sveta slišim in vidim le to, kar izbirajo moja čutila za to, da bi vodila moje ravnanje .. . Moja čutila in moja zavest mi nudijo podobo stvarnosti zgolj v praktični poenostavitvi."
Tako je s praktičnim stališčem. Vzemimo zdaj teoretsko, spoznavno sta-lišče. Če se približamo stvamosti, da bi \o spoznali, se nam tudi zdaj kaže stvarnost, ki je tokrat material spoznanja, prav s tiste plati, s katere jo hočemo spoznati. Tudi tokrat nam ni stvar, ki nam postane predmet spo-znanja, sama sebi cilj. Na temelju skladnosti nekaterih svojih latnosti z dru-gimi stvarmi, jo podredimo določenemu pojmu, stvar postane Člen splošnih sovisnosti. Cilj spoznavne dejavnosti je ugotavljanje splošnih zakonitosti. Spoznavno stališče je torej, povsem podobno kot praktično stališče, usmer-jeno nekam za stvarnost, ki je prav v danem trenutku pri roki in pred očmi.
Oglejmo si zdaj religiozno stalSče — ali bolje magično religiozno stališče, da bi s poimenovanjem dosegli vso širino njegovega področja. Tu smo že na drugih tleh kot pri praktičnem ali teoretskem stališču. Vsaka stvarnost, ki vstopa v območje magično religioznega stališča, postane namreč znak po-sebne vrste, in to že pri samem vstopu: že za teoretsko stališče je seveda značilno to, da prevaja stvarnost v znak, namreč v pojem, vendar gre tukaj prav za prevajanje, ki ni očitno in vnaprej dano, saj je zanj potreben spoznav-ni napor. Pri magično religioznem stališču stvarnosti niso šele prevedene v znak, ampak so to že po svojem bistvu; prav zato so sposobne učinkovati kot to, kar nadomeščajo (amulet in podobno). To so znaki—simboli.
In končno estetsko stališče. Tudi pri njem dobi stvarnost, ki vstopa v njegovo območje, znakovni značaj. Oglejmo si konkreten primer — nemara telesno vajo. Dokler pojmujemo telesno vajo v njeni praktični funkciji (okre-pitev telesa, pridobitev spretnosti in podobno), ocenjujemo dejavnost, ki jo pri tem opravlja telo, le z vidika rezultata kot sredstvo za to, da ga dose-žemo. Predpostavljamo pa, da pristopi ali celo prevlada estetski vidik. Takoj pridobi svojo vrednost sama vadba, ki je zdaj izvedena nekako sama zase, in pozornost se obrne zdaj k vsem stopnjam in podrobnostim njenega poteka in trajanja. Kako naj razložimo to spremembo? Tudi tu postane stvarnost, ki vstopa v območje estetskega stališča, znak, in to seveda znak posebne vrste, ki se razlikuje od religiozno magičnega stališča. Pri religiozno magičnem znaku vidik — kot smo videli — ni bil obrnjen k samemu znaku, ampak k temu. kar je stalo za njim, kar je zastopal, k skrivnostni sili ali k božanstvu. (Značilno za to stališče in za značaj magično religioznega znaka je nauk o transsubstanciaciji: lastnosti kruha in vina vztrajajo, substanca pa se spre-meni: kruh in vino postaneta po svoji substanci Kristusovo telo in Kristusova kri). Pri estetskem znaku pa je nasprotno osredotočena pozornost na samo stvarnost, ki postane znak: pred očmi se prikaže celotno bogastvo njenih lastnosti, s tem pa tudi celotno bogastvo, pa tudi vsa zapletenost dejanja, s katerim opazovalec zaznava stvarnost. Stvar, ki postane estetski znak, raz-kriva, daje človeku čutiti odnos med njim in stvarnostjo. Po načinu, kako človek zaznava in čuti dano stvarnost, do katere je pravkar zavzel estetsko stališče, lahko zaznava in občuti katerokoli stvarnost, celotni univerzum. Prav zato postane pojav, do katerega zavzemamo estetsko stališče, znak, in to znak sui generis; zakaj prav lastnost znaka je kazati na nekaj zunaj samega sebe. Estetski znak kaže na vse stvarnosti, ki jih je človek doživel in jih še lahko doživi, na celotni univerzum stvari in dogodkov. Način, kako je obli-kovan predmet, ki se ga je polastilo estetsko stališče, torej predmet. ki je postal nosilec estetske funkcije, izdaja določeno smer nazorov o stvarnosti sploh. V veliki meri velja to seveda tudi za umetniško delo, ki je bilo ustvar-jeno prav s tem namenom, da bi v receptorju vzbudilo estetsko stališče. Naj bo odlomek stvarnosti, ki nekaj upodablja, pa tudi tedaj, ko nič ne upodab-Ija — kot na primer glasbeno delo — še tako majhen, je umetniškemu delu kot estetskemu znaku dana pravica, da kaže stvarnost kot celoto in da izraža ter vzbuja človekov odnos do vsega, kar obstaja. Nosilec estetske funkcije seveda ni samo umetnost: estetski znak lahko postane katerikoli pojav, ka-terokolj dejanje, katerikoli produkt človekove dejavnosti in to bodisi za posameznika bodisi za celotno družbo.
Toliko o posameznih stališčih. Videli smoštiri: praktičnega, teoretskega, magično religioznega in estetskega. To so temeljna stališča in z njihovim nadaljnjim razlikovanjem, lahko tudi mešanjem in stapljanjem, nastajajo še druga stališča. Praktično in teoretsko stališče zadeva stvarnost samo, ki jo spreminja bodisi neposredno (praktično stališče) ali pa pripravlja učinkovi-tejšo možnost poseganja vanjo s tem, da vodi k njenemu spoznanju (teoret-sko stališče). Magično religiozno in estetsko stališče spreminjata substanco stvarnosti že s svojim stekanjem v znak. Ti dve stališči in funkciji, ki jima pripadata, sta si vzajemno bliže kot pa katerekoli izmed drugih dveh stališč — lahko ju celo strnemo pod skupno oznako znakovnih funkcij. Kljub temu pa sta estetsko stališče in estetska funkcija v določenem smislu osameli in nasprotujeta vsem drugim. Nobeno od drugih stališč in nobena izmed drugih stališč ni osredotočena na znak, ampak vse obračajo pozornost predvsem na to, kar znak označuje, na to, kar nakazuje. Za praktično funkcijo je znak, kolikor ga uporablja, (npr. jezikovni znak — beseda) golo orodje bolj zaple-tenih ravnanj, za teoretsko funkcijo (spoznavno) je znak (pojem in beseda, ki ga izraža) spet sredstvo za ovladanje stvarnosti: za magično religiozno funkcijo ne temelji prava teža na simbolu, ampak na tisti nevidni moči, ki jo simbol uteleša. Samo pri estetski funkciji je glavna teža na samem znaku, na tisti čutno zaznavni stvari, ki sprejema nalogo, da nekaj pomeni in da nekaj kaže. Samo tako je mogoče, da se estetski znak nekoliko dvigne, v veliki meri ločen od neposrednega stika s stvarnostjo ali dogodkom in podobno, ki ga upodablja (zgodba romana, vsebina slike kot stvarnost, ki jo delo ne-posredno upodablja) in da pomeni v celoti človekov celoviti na nobeno konkretno stvarnost vezan odnos do univerzuma. Estetska funkcija se torej kaže kot protiutež, kot protislovje drugim funkcijam. Za vse te druge funkci-je so stvari, ki se jih polaščajo za svoje cilje in jih postavljajo za svoje nosilce, orodja, ki nekaj pomenijo le toliko, kolikor ustrezajo cilju, ki mu služijo. Samo za estetsko funkcijo je nosilec funkcije vrednota sama na sebi, vredno-ta kot način, po katerem je nosilec ustvarjen in izoblikovan.
Zakaj smo vse to razlagali, ko smo hoteli govoriti o pomenu estetike za življenje? Zato, da bi se zavedeli položaja in širine estetskega področja, ki je predmet estetike v vsakdanjem življenju. Vidimo, da je estetska funkcija nekako protiutež vsem drugim funkcijam, izmed katerih je zlasti praktična naravnost brez izjeme nujna za ohranjevanje golega človekovega življenja. Naj dodamo, da je tudi tej funkciji estetska funkcija nujna protiutež. Citirali smo že filozofove besede o tem, da praktično orodje, če je prepuščeno samemu sebi, siromaši, poenostranja in neurejeno poenostavlja človekovo razmerje do stvarnosti. Zaradi te osiromašitve pa bi začelo trpeti tudi samo praktično življenje, sam eksistenčni boj človeka z obdajajočo ga stvarnostjo. Če se mora človek kar naprej bojevati s stvarnostjo, je nujno, da začenja ta boj vedno z novih plati, da bi v njih vedno znova odkrival doslej neizkorišče-ne možnosti. Omejitev na praktično stališče bi na koncu očitno vodilo do popolne avtomatizacije, do omejitve pozornosti na že osvojene in izkorišče-ne strani. Samo estetska funkcija zna ohranjati človeku glede na univerzum stališče tujca, ki vedno znova prihaja v neznane kraje s svežo in bistro pozornostjo in se vedno znova zaveda samega sebe tako, da se giblje v okoliški stvarnosti, in da se te zaveda tako, da jo meri po samem sebi. V zvezi z estetskim stališčem in estetsko funkcijo je tako tudi z drugimi stališči in funkcijami. Ni človekovega truda ne stvari, na kateri ne bi našla svojega mesta estetska funkcija tudi tedaj, ko služi ta trud in stvar drugim funkci-jam. S področja praktične funkcije navajam samo — kot nazorne primere — obrt in njene izdclke (svoje estetske plati nimata npr. samo tipografija ali celo zlatarstvo, ampak tudi takšne obrti, kot sta krojaštvo in čevljarstvo); kadarkoli pride v teh obrteh do poudarjanja estetske plati, povzroči ta po-udarek tudi izpopolnitev tehniške plati. Vzemimo kot nadaljnji primer estet-ske funkcije na področju praktičnega stališča telesno vajo, fizično kulturo, o kateri smo že govorili, ali vedenje v družbi, se pravi pravila in navade družab-nih stikov. Pri formah družabnih stikov je pomembnost estetske namemb-nosti kot pomočnika in vodnika praktične funkcije izredno vidna: glajenje sporov, pridobivanje simpatij, ohranjevanje osebnega dostojanstva in druge temu podobne zahteve družabnih stikov najdejo dragoceno oporo v tisti
posebni vrsti indiferentnega in mirnega ugodja, ki spremlja estetsko stališi Vzemimo nadalje teoretisko funkcijo.  Lahko bi se zdelo, da telo stro omejeno in izključno področje spoznavanja izključuje katerekoli tuje prvir No, mnogokrat je psihologija ustvarjanja že poudariia in znanstvenc dokaa la sorodnost znanstvene fantazije z umetniško, in iz mnogih dejstev, ki j avtorji ob tem navajajo, naravnost bije v oči v procesu znanstvenega ustvar nja tudi navzočnost estetskih prvin. Pogosto navajajo primer kemika Keku v. Stradonitza, ki se mu je grafična podoba dolgo iskane kemijske formi pojaviia iz podzavesti v podobi obrazca ornamentalnega značaja: zvita ka< ki se grize v lastno telo. Vendar tudi rezultat znanstvenega deia, znanstv rešitev, kaže marsikdaj sledi estetske funkcije: preprosta a skladna reS matematičnega problema lahko učinkuje (poleg svoje spoznavne vredno tudi   z estetsko zadovoljujočim vtisom. V  nekaterih znanostih post estetska funkcija neposredno sestavina samega znanstvenega procesa: vemo je bila o zgodovini pogosto izrečena teza, da je na sami meji i umetnostjo in znanostjo.
Pa pojdimo zdaj k odnosu med estetsko in magično religiozno funk< Ta odnos je posebno tesen zaradi sorodnosti obeh funcij, o katerih sm< prej spregovorili (obe namreč spreminjata stvarnost, ki sta se je polai takoj, v istem trenutku, v znak). Mnogokrat ju ni mogoče razlikovati: f se npr. v primitivni ornamentiki povsem zlijeta; opozorimo naj nadaljt tesno združitev mnogih kultov z likovno umetnostjo, na religiozne korei gledališča. Da, zgodi se celo, da med obema funkcijama nastane konkurei da skuša estetska funkcija nadomestiti refigiozno funkcijo — od tod silovi reakcija proti umetnosti v cerkvi, kakšna je bila Savanarolova; primerjaj t estetsko motivirano religiozno čutenje romantikov, kot je bil i Chateaubriand.
V zadnjih stavkih smo nekajkrat izgovorili besedo ,,umetnost", čef smo hoteli samo pokazati, v koliki meri estetsko stališče prežema vse čl( kovo, pa tudi zunaj umetniško delovanje. Umetnost tvori skupino zase. ne gre več za pojave, ki jim je estetska funkcija zgolj spremna funkcija gla funkcije in jo včasih dobijo po naključju, tu gre za produkte, ki so ustvar z namenom, da bi estetsko učinkovanje bila njihova glavna naloga. Seveda bilo zmotno domnevati, da umetnost zaradi tega ne sodi v poglavje ,,estets področje in življenje", da je nekakšna tiha oaza estetske kontemplacijal strani pravega življenjskega dogajanja. Poseben premislek bi zahtevalo, o| hoteli našteti vse zveze umetnosti z življenjem, vse posege umetnosti tokove in razvoj zunaj estetskih funkcij in interesov v razvoj same umetnos Zato samo nekaj primerov. Predvsem prehaja konec koncev vsaka umetnc nekako na področje praktičnih funkcij, ki so najbolj tipične za pojav te čemur pravimo ,,življenje", ,,vsakdanje življenje" itd. Po tej plati je značil položaj arhitekture. Vse, vsaka stavba od kozolca do katedrale, je gradb* izdeiek. Spor, kje se začne na tej predolgi lestvici umetnost in prene pretežno praktično orientirana tvorba, ostaja večno neodločen. Lahk« celo trdili, da je neprestano kolebanje njegovih prehodnih stadijev ena izi| najmočnejših razvojnih vzmeti arhitekture. Kot je znano, je pred nedavm arhitektura, njena teorija in praksa, preživela obdobje — to se pravzaprav ni povsem zaključilo — ko so estetsko funkcijo povsem izgnali iz nje, ko bila namembnost, seveda praktična namembnost, proglašena za edini odl čilni kriterij popolnosti stavbarskega izdelka. Kmalu pa se je v arhitektoru praksi pokazalo, da so se marsikje za navidezno namembnostjo skrivale sili prid estetske popolnosti, ki pa se jih avtorji sami niso zavedali. Pogosto prišlo tudi do tega, da je stavba, ko je bila dokončana in prepuščena up rabi, pokazala nekatere napake, ki so se izkazale ob podrobnejšem pregle kot pretiravanje navidezne namembnosti v prid estetske učinkovitosti sar stavbe. Kmalu je začela tudi teorija arhitekture kazati na to, da ima človc ki živi v stavbi, poleg osnovnih potreb (npr. dovolj prostora in možno neprisiljenega gibanja v njem) tudi enako nujne potrebe in zahteve ,,psih ne" narave in k njim nesporno sodi tudi potreba po estetski zadovoljii Tudi danes smo priče, kako tudi najbolj poklicane instance, arhttekti umetniki, začenjajo razmišljati o praktični potrebi in o praktičnem utejoj Ijevanju ornamenta, torej o najbolj očitni estetski prvini stavbarstvaJ prmner, ki smo ga zaradi nazornosti analizirali malce bolj podrobno, nafl jasno kaže, da tudi umetnost, torej tvorba, katere karakteristični znaa premoč estetske funkcije nad drugimi, ni zunaj področja praktičnega žhl nja. Povsem podobno bi lahko tudi pokazali, vkakšni merijenpr. gledalil kot umetnost sestavina samega življenja. Zadostuje, če opozorim npr, češko gledališče prve polovice 19. stoletja, na trud za samostojno čoj
gledališče, na napor za prvi veliki češki oder, pa postane jasno, kako bogata mešanica praktičnih vidikov (npr. narodno buditeljski vidik, narodno vzgojni vidik itd.) je tu učinkovala poleg estetskega vidika, da, celo prevladala je nad r^imi. In literatura? Naj spomnim na skorajda anekdotični očitek Petra Bezruča, ki se je pritoževal in to zelo napadalno, npr. v pesmi ,,Čtenari veršu" (Bralci verzov), na tiste, ki jemljejo njegove pesmi le kot estetske proizvode, ter zanemarjajo praktično usmerjeni protest, ki ga te pesmi izra-iajo.
Pa niti tedaj, ko ostaja umetnost vezana na svojo bistveno določitev, se pravi na estetsko učinkovanje, se ne izloča iz življenjskega konteksta. Če poznamo obdobja, ki poudarjajo ločenost umetnosti od vsakdanjega življe-iya, je treba ta njihov protest proti sovisnosti umetnosti z življenjsko prakso pojmovati kot razvojno gibanje proti drugi skrajnosti, proti raztapljanju umetnosti v dejavnostih in interesih, ki so zunaj umetnosti. Med umetnostjo in življenjsko prakso je stalna napetost, nikoli končan spor. A prav zaradi te n< ^etosti je umetnost neprestano živi kvas človekovega življenja.
Videli smo torej, da estetsko področje, estetsko stališče in estetska funk-cija neprestano prežemajo življenje, da v življenjskem kontekstu ni mesta, na katero ne bi mogla prodreti estetska funkcija. Estetsko področje torej ni zgolj pena, zgolj okras življenja, ampak pomembna sestavina celovitega živ-Ijenjskega dogajanja. Zakaj smo vse to razlagali, ko pa naj ne bi govorili o estetskem področju ampak o estetiki? Zato, ker je bilo treba zarisati temelj, na katerem se lahko v življenju uveljavlja estetika, znanost o estetskem sta-lišču in o estetski funkciji. Prav zato, ker se estetika pojavlja tako široko in mnogolično — in mogoče je reči, da se začenja v modernem življenju, ki vedno bolj poudarja estetsko kulturo, uveljavljati mnogo bolj vidno kot pa še pred nedavnim — potrebuje oporo v teoriji. Povedali smo že, da današnja estetika ni normativna veda, ki bi hotela odločati, kaj je lepo in kaj grdo, kaj je okusno in kaj ne, kaj je estetsko primerno in kaj ni. Dodajmo k temu še to, da si je današnja estetika, ki gleda na zadeve svojega področja brez predsodkov, izoblikovala nazor, po katerem imajo marsikdaj vrhunski estet-ski pojavi svoje korenine na mejah tako imenovanega neokusa ali nešolanega okusa, ki pa je pogosto samo na videz nešolan. Zgodovinsko poučena, se je estetika zavedela, kako narekuje mejo med okusom in neokusom marsikdaj samo koncepcija dobe: Ijudsko umetnost, ki jo je povzdignil romantizem in ki se je od tedaj pokazala kot mnogokratni oploditelj umetniške tvorbe, so pred romantizmom šteli za divjaštvo, ki ni vredno resne pozornosti. Za Ijudsko umetnostjo pa so se vzdignila iz tege tudi druga, do tedaj še bolj zavržena območja estetičnosti, kako je npr. sejmarska pesem ali slikarstvo izveskov. Če stojimo pred slikami Henrija Rousseauja, smo lahko upravičeno v dvomih, kaj je v njegovo slikarstvo prešlo iz Ijudske primitivne tvorbe in ij iz monumentalnega hotenja velikih mojstrov evropskega slikarstva.
Torej je danes manj kot kdaj prej doba, ko bi estetika hotela ali mogla zasesti sodni stol in bi s tem prekoračila svojo bistveno določitev znanosti, ki ugotavlja, razlaga ter odkriva zakonitosti estetskega dogajanja. Tudi tega se današnja estetika zaveda, da lahko odkritja na estetskem področju izvirajo »mo v estetsko namembni tvorbi, pa naj bo ta že umetniška ali ne. Povsem jodločno pa zavrača misel — ki je marsikdaj naznačena, včasih pa tudi brez firahu in docela izražena — po kateri naj bi sprejela nalogo predpisovalke receptov, kako naj pesnik pesni ali dramatik piše drame. Po tolikšnih negaci-bi bilo seveda koristno povedati tudi kaj trdilnega: spoznanje ne prehi-teva razvoja in ne razsoja, zadovoljujoč se s svojo prvotno nalogo: biti prav spoznanje, se pravi, boja za teoretsko ovladanje stvarnosti, ampak pri tem stalno posega v prakso, četudi povsem nehote. Če vzamemo npr. trud za BStetsko kulturo, ki se čedalje bolj nujno oglaša v dobi, ki je usmerjena k najširšemu socialnemu temelju vsega kulturnega napora: h kulturi jezika, k [jtanovanjski kulturi, h kulturi umetniškega dojemanja itd. Kakor vsaka vzgoja potrebuje tudi ta svojo trdno teoretsko bazo. Zaman razlagam ne-komu, da se mora lepo izražati, če mu ne omogočim hkrati vpogled v pretanjeno in zapleteno zgradbo jezika, če ga ne poučim o tem, kako je vpeta na njegove posamične sestavine estetska funkcija in kako ta zvišuje ne samo estetsko popolnost, ampak tudi praktično uporabnost jezikovnega pojava. So pa seveda tudi druge poti, po katerih prehaja estetika v estetsko prakso. Oglejmo si npr. sam odnos do umetniškega snovanja. Seveda je res, kakor smo že povedali, da si bo ustvarjalni umetnik komaj želel, da bi mu kdo predpisoval, kako naj ustvarja. Je pa seveda še druga možnost stika teorije umetnosti z umetniško prakso, ki jo je nekoč, pa tega še ni dolgo, jformuliral sam umetnik takole: kakor hitro so razumsko pojasnjena načela, Ipo katerih se je umetnik ravnal pri svojem ustvarjanju nezavedno, občuti pujno potrebo, da se vzpne še više, da preseže to, kar je odslej dostopno sakemu epigonu. Torej negativni stik med umetnostjo in estetiko, vendar je a stik zeto intenziven, lahko bi celo rekli, da je to idealni primer možnega izajemnega stika. Sicer pa smo že slišali pred nedavnim stokanje mlade iteniške generacije — ne vem sicer, ali gre za^-preveč pogumni in samo-avestni stok — da med seboj nimajo vrstnikov — teoretikov.
Takšne stike z umetnostjo si seveda estetika deli s teorijami posameznih imetnosti. Tu ni trdne meje; govorimo o teoriji pesništva kot o estetiki iesništva. Estetika sama kot splošna filozofska teorija o estetičnosti ima leveda funkcijo veznega člena in kot smo videli, njen interes daleč presega Bodročje same umetnosti.  Kljub temu pa se ne more odreči intimnemu odnosu do žive snovi. Večno se bodo ponavljali primeri, ko so estetski sfetemi — kljub temu, da zaobjemajo vso širino estetičnosti, grajeni na pred-postavkah določene umetnosti: so estetski sistemi, ki očitno temeljijo na literaturi — kot pri nas (na Češkem — op. prev.) Durdikov sistem, drugi temeljijo v poslednji instanci na glasbi, kakor pri nas sistem Hostinskega.
In tako stoji estetika na mnogih križpotjih: ima odnose z raziičnimi področji praktičnega življenja, odnose do umetnosti in do umetniške tvor-rosti, odnose do konkretnih ved o posameznih umetnostih. Dodajmo še Ddnose, aktivne in pasivne do mnogih ved kakor so psihologija, sociologija in ingvistika, katerih pravi material sicer ni estetsko področje. Ti odnosi pa so narsikdaj — v marsikaterem razvojnem obdobju — tako tesni, da so že mnogokrat ogrozili samosvojost estetike: enkrat se je zdelo, da bo estetiko pogoltnila psihologija, drugič je bila tik pred tem, da se bo raztopila v sociologiji, potem pa so jo pri Croceju vsaj v anticipaciji poistovetili z Sngvistiko. Vendar se je vsakokrat izvila iz takšnega navidezno smrtnega objema, in to obnovljena ter potrjena v svoji avtonomnosti. Danes, ko se po daljšem razvoju, ki datira nekako od začetka tega stoletja, opira na pojma Ktetske funkcije in znaka, je trdnejša v svoji samosvojosti kot je bila kdaj prej, zdaj ni več v položaju, ko samo sprejema od drugih znanosti, ampak ludi daje. S psihologijo gre vštric tako, da kaže razliko med avtentičnim fokumentom in estetsko namembnim pojavom ki mora biti že prej, preden |e lahko uporabi psihologija, estetsko analiziran, da bi se pokazalo, kakšen 'ilež ima pri njem dokumentarnost in kakšna je estetsko namembna defor-ija stvarnosti. Za to da tudi danes pišejo Ijudje študije, ki imajo umetni-pojave za avtentični material, npr. za psihiatrične študije, ni krivo da-
mje stanje estetike, ampak bolj tisti, ki jim to stanje doslej še ni prodrlo v ;t. Prispevek estetike k sociologiji ne temelji samo na tem, da skupno s
iologijo, vendar z drugačnega vidika, razmišlja o vprašanjih odnosa med nostjo in družbo, ampak tudi v tem, da je estetika nakazala dejstvo, da »podobno, kot se členi družba v plasti, členi tudi umetnost, da, celotno estetsko področje je razdeljeno na posamezna ,,nadstropja" (,,nizka" in ,,wsoka" umetnost, ki se še nadalje drobi), in da ima vsa ta razčlenjenost umetnosti določen, nikakor ne neposredni odnos do družbene razčlenje-nosti. S to ugotovitvijo se je odprla cela velika problematika. katere obdelava in premislek še zdaleč ni končan. Današnja estetika daje roko lingvistiki v vprašanjih jezikovnega estetskega področja in pesniškega jezika: kaže torej — waj za tiste, ki so pripravljeni to videti — in to vedno bolj jasno, da lahko estetika, ki gleda na jezik s stališča estetske funkcije, bolj jasno vidi prav dinamiko jezikovnega sistema, zakaj jezikovno estetsko področje prestavlja prav zaradi obnove estetske učinkovitosti, neprestano zvezo jezikovnega si-stema, postavlja v ospredje zdaj to zdaj ono prvino in omogoča vpogled v mnoge pojave in mnoge jezikovne dogodke, ki jih je praktična raba jezika zasenčila s sporočilno nalogo jezikovnega znaka. Končno ne smemo pozabiti na tisti vrhunski odnos, ki veže estetiko na tisto področje teoretskega mišlje-nja, iz katerega je estetika izšla in h kateremu se vedno znova vrača, namreč i filozofiji. Pred nedavnim smo pokazali, da je estetska funkcija integralna sestavina procesa filozofskega mišljenja, in konkretno je bilo dokazano (Ch, Lalo), da imajo mnoge lastnosti filozofskega sistema, mnoge zveze, ki po-Vezujejo navzkriž sestavine njegove zapletene zgradbe bolj estetski kot pa logični značaj. Toliko o ,,formalni" plati zgradbe filozofskih sistemov; da ima estetsko področje tudi tematsko, kot predmet razmišljanja, pomembno vlogo v filozofskih sistemih, kaže Schopenhauerjev sistem, v katerem pripada estetičnosti naloga enega izmed temeljnih metafizičnih načel: estetičnost se kaže tu kot protislovje volji, ki po Schopenhauerjevem mnenju utemeljuje substanco vsega kozmosa. Kakšen pa je odnos med estetiko in filozofijo z današnjega stališča, ki je reven na vseobsegajočih sistemih? Če ni sistema, toliko bolj stopajo na površje posamezni aktualni, marsikdaj žgoči problemi, ki jih pripravlja sam samosvoji razvoj f ilozofije kakor tudi celotno dogajanje v naši dobi. In k mnogim tem problemom ima s svojega stališča in s plati svoje snovi marsikaj povedati tudi estetika; tako rrspr- nikakor ni slučajno, da je v zadnjih letih stopil v obzorje estetike z veliko nujo problem estetske norme in estetske vrednote, vprašanje univerzalnosti in nadčasovnoSti 3li. narobe, spremenljivosti estetske vrednote itd. V isti dobi so se pojavili povsem neodvisno od tega popolnoma enaki problemi in to z enako nujo tudi na drugih območjih filozofskega mišljenja: v filozofiji v ožjem pomenu besede, v filozofiji jezika, v filozofiji prava itd. Takšen je torej delež estetike pri filozofskem mišljenju in takšne so možnosti njenega aktivnega poseganja vrazvoj tega mišljenja. iPredavanje z leta 1942, prvič objavljeno 1966.leta v Pragi)
Prevedel dr. Frane Jerman
TRI KNJIGE O AVDIOVIZUALNIH MEDIJIH
Dr. Branko Belan: AVDIOVIZUAL-NE KOMUNIKACIJE KOT DRUŽ-BENI FENOMEN IN NJIH VPLIV NA MLADE. DDU ,,Univerzum" Ljubljana, 1976;
Ranko Munitič: FILMSKE ZVRSTI IN ŽANRI. DDU ,,Univerzum" Ljubljana, 1977;
Dr. Boris Grabnar: TELEVIZUA -NJENA BREZMEJNOST IN NJE-NE MEJE. DDU ,,Univerzum" Ljub-Ijana, 1977.
t'^.;.;-W   VUA JASEilČ   POUAMt Si. 58/76-6*---------"
Pred nami so prvi, tretji in peti zvezek iz zbirke priročnikov o tako imenovanih avdiovizualnih komuni-kacijah oz. medijih, ki jih za potrebe svoje dopisne filmske in TV šole iz-daja Dopisna delavska univerza ,,Univerzum" v Ljubljani. Omenjena šola hoče vzgajati predvsem strokov-no podkovane kadre za pouk avdio-vizualnih komunikacij (film, televi-zija) v osnovnih in srednjih šolah. Za pouk torej, ki žal še vedno obstaja zgolj kot vrzel, bela lisa v urnikih in predmetnikih slovenskih osnovnih in vseh srednjih šol, ali pa se izvaja pomanjkljivo, okrnjeno, laično, v okviru strok, ki so mu po določenih kanalih sicer sorodne, kamor pa vendarle ne sodi (mislimo predvsem na pouk nacionalnega jezika in lite-raturel itd., — situacija torej, ki je gotovo rezultat nezadostnega druž-benega angažiranja v tej smeri, še več, lahko bi rekli: njenega ne-ustreznega odnosa do tovrstne vzgo-je, do pomena, ki ga v sodobni civili-zaciji pridobivata medija, kot sta film in televizija, predvsem pa do odnosa med obema medijema in potrošnikom, sprejemalcem vsega, kar danes lahko nudita film in tele-vizija. To pa je vsekakor največ, kar je katerikoli komunikacijski medij kdajkoli v zgodovini lahko nudil, to je toliko, da danes mnogi govorijo že o potrošniku kot sužnju filma in televizije; film, predvsem pa še tele-vizija sta postala vsakdanji kruh so-dobnega potrošnika. In še nekaj je, kar daje samemu aktu komunicira-nja, kakršnega omogočata film in televizija, ne samo globoki družbeni, ampak celo eksistenčni pomen. Film in televizija kot vodilna avdio-vizualna medija predstavljata bolj kot kaj drugega idealni prostor ne-omejenih možnosti manipulacije z idejami, dejstvi, vrednotami in se-veda predvsem s potrošnikom, kar ugotavljajo z vso resnostjo in real-nostjo tudi avtorji omenjenih treh publikacij, to pa je dovolj močan povod za misel, da je zelo visoka in pravilno koncipirana razgledanost slehernega potrošnika ne samo o vsem, kar sleherni trenutek lahko sprejema na ekranu, ampak pred-vsem še o vsem, kar bi lahko imeno-vali ,,zakulisje" filma in televizije, kar oba medija definira v njunih bitnih dimenzijah — zavezujoča nujnost.
Do sedaj so bili pri nas deležni strokovne izobrazbe o filmu in te-leviziji le ,,posvečenci" oziroma ustvarjalci, proizvajalci filmov in TV programov. Kakršnakoli tovrstna informacija do potrošnika ni pro-drla, ali pa se je to zgodilo zelo redkc. Potrošnik (gledalec-posluša-lec) je bil tako v celoti podvržen neomejeni manipulaciji, kakršne sta zaradi svoje specifičnosti, žafddi posebne družbene vloge itd. sposob-na fiim in televizija. Edine informa-cije o filmu in televiziji je potrošnik dobival   lahko   le   ali   preko   njiju
samih (ker sta pač sposobna tovrst-ne ,,avtorefleksije"), ali pa preko (v glavnem bulvarskega) tiska, po ka-nalih torej, ki so v celoti v službi manipulativnih manevrov filmske in TV komunikacije in ki le-te tudi bistveno podpirajo, dopolnjujejo, opravičujejo, upravičujejo, uteme-Ijujejo — vse to iz njih samih, popol-noma nekritično, brez jasnih idejnih osnov, igrajoč na vse tisto pri spreje-malcu (potrošniku), kar sta že prej pridno izrabljala sama film in televi-zija. Na ta način je bilo seveda bist-veno oškodovano in zapostavljeno vse tisto, kar znanost o filmu in TV ugotavlja kot pozitivno, vredno (mislim predvsem na obravnavanje obeh medijev kot umetnostnih medijev) in povzdignjeno ter ovred-noteno tisto, kar je manipulativno, plod najrazličnejših interesov, z ogromnim ozadjem, ki se mu reče kapital.
Nasiednje dejstvo — povzemamo po obravnavanih knjigah — ki ga moramo poudariti je: avdiovizualni mediji so specifični družbeni feno-men tudi s tem, da so vedno v službi politike, institucije, reda, velikih interesov, globalno bi lahko rekli: funkcionalistično urejenega sveta, ki daje neizbrisen pečat sodobnemu trenutku. Lahko rečemo, da ome-njena manipulacija poteka prav iz teh virov. Takšno vlogo sta film in TV prav gotovo dobila zaradi poseb-nosti, ki je v načinu komunikacije, hitrosti informacije, v širokem diapazonu možnosti komuniciranja (zanju ni zemljepisnih, političnih, nacionalnih meja) ipd. Ti učinki se seveda zbirajo v potrošniku, v njem se tudi križajo z mnogimi drugimi učinki, in potrošnik je tisti, ki mora tako obsežen material šele selekcio-nirati, oz. kakorkoli reagirati nanj. Način reakcije je šele tisti, ki prine-šeno sporočilo osmišija, oz. mu daje neko vrednost. V tem momentu pa seveda pride nujno do določenega soodnosa med posredovano infor-macijo (vse, kar lahko posredujeta film in TV, je informacija) in spreje-malčevim odreagiranjem (v teoriji informacij: input-output oz. feed-in in feed-back) ter neizogibno druž-beno pogojenostjo sprejemalčevega bivanja, neizogibnostjo določenih determinant, ki jih narekuje takšna pozicija.
In kaj lahko s tem v zvezi rečemo o nujnosti vzgoje avdiovizualnih komunikacij, predvsem še pri mla-dem človeku? Prvič: v interesu družbe je, kakšen odziv bodo mani-pulativni postopki filma in televi-zije, preko katerih smo skoraj v sle-hernem trenutku lahko povezani s celim svetom, doživeli pri potrošni-kih, predvsem še pri najštevilnejših mladih potrošnikih. Drugič: v inte-resu družbe je prav tako, da iz mla-tiih Ijudi vzgaja samostojne, zrele osebnosti, ki so se na neobremenjen način sposobne odzivati na vse, kar morajo   vsak   trenutek  sprejemati.
T H I B U H A
L .1 u b 1 Tpg ostodo
Dooitrel
Ha T8& dopla z dna 1.2.1978 vam sporoSano, da Tribuae ne toBO prodajali aa naži giimaziji.
S torarlškl«i pesdravlt
Vprašanje tovarišem šolmoštrom ljubljanske gimnazije, ki je po-stavljena že dolgih let nekaj in se imenuje Gimnazija Vide Janežič (padle aktivistke) na Poljanah.
Ste mar vi, ki ste že v pokoju, ali vi, ki ste podpisani ZA, predsednik osnovne organizacije Z SMS na vaši gimnaziji, kateri v vednost je bil poslan naš dopis. Mar manipulirajo zmanipulirani manipulanti z zmanipuliranimi in neobveščenimi, biezmočnimi in brezglasnimi in s tem povečujejo bedo zavesti zavestno neosve-ščenih. Vljudno prosimo za odgovor podpisane, kot tudi tiste, ki bi morali biti obveščeni, pa niso bili.
S tovariškimi pozdravi samo Tovarišem!
Uredništvo
tako na vredno kot na manipulacijo. Najbrž nikjer nista ti dve skrajnosti tako blizu, kot ravno pri filmu in televiziji.
Prvi zvezek vsebuje študijo dr. Branka Belana AVDIOVIZUALNE KOMUNIKACIJE KOT DRUŽBE-Nl FE NOMEN !N NJIH VPLIV NA MLADE (Audiovizuelne komuni-kacije kao društveni fenomen i njihov utjecaj na učenike; prev. Tita Škerlj-Sojer). Že sam naslov definira dva osnovna problema knjige in sicer prvič, družbeni pomen f ilma in televizije, pri čemer je mišljen pred-vsem družbeni pomen komunikacij-skih sposobnosti obeh medijev in drugič, vpliv filma in televizije na mladega človeka, predvsem srednje-šolca. Kljub temu, da avtor izhaja \z konkretne prakse, pa bi priročniku lahko očitali preveliko posplošenost pri obravnavanju zastavljenih pro-blemov, čeprav se avtor takšnega videza, bi dejali, ves čas zaveda in ga opravičuje s tem, da bodo postopo-ma izšli naslednji, bolj specializirani zvezki omenjene zbirke, ki bodo v temeljih skušali odgovarjati na vsa vprašanja strokovno-znanstvenega obravnavanja filma in televizije. Izhajajoč iz svoje osnovne postavke, ki se tiče smotra filmske in TV vzgoje mladih in principa njene realizacije, idejno utemeljene na osnovnih idejnih postavkah naše družbe ter upoštevajoč nekatere znanstveno-teoretične          izsledke
moderne teorije informacij, poskuša avtor odgovoriti na zastavljena vpra-šanja dovolj jasno in precizno. Hkra-ti pa skuša vzpostaviti jasno distan-co med tistim, kar potrošnik o f ilmu in televiziji lahko izve \z bulvarskega tiska in je plod že omenjenih mani-pulativnih namenov in med svojim znanstvenirn postopkom. Kot bistvo obeh medijev definira informacijo (z estetsko informacijo v prvem pla-nu); na tej osnovi skuša definirati tudi njuno družbeno funkcijo, vlogo tn pomen, izhajajoč iz znanstvenih premis, ki jih v svojih znanstvenih izsledkih ponuja marksizem oz. marksistično usmerjeni avtorji, ki so se že ukvarjali s podobnimi pro-blemi. Manj precizen je avtor pri obravnavanju drugega problema, namreč vpliva avdiovizualnih komu-nikacij na mladostnika; tu pogosto zaide prav v nekatere naivne, da ne rečemo celo manipulativne formu-lacije, katerih glavna pomanjkljivost je prav gotovo pretirana posploše-nost. Kajti po našem mnenju je teža in bistvo problema ravno v njegovi posameznosti, se pravi, da je šele posamezni akt komunikacije tisti, ki vsebuje vse bistvene komponente nekega univerzalnega odnosa med mladim človekom-potrošnikom in filmom ter TV in neka splošna, v naprej postavljena in dokaj nepre-verjena določila o postopku vzgaja-nja mladega človeka v omenjenem odnosu najbrž ne zadostujejo.
Ostala dva zvezka sta že dosti
bolj ,,specializirana", vsak zase obravnava enega od medijev oz. njune določene specifičnosti. Ranko Munitič, z obravnavo film-skih zvrsti in žanrov (naslov ni popolnoma ustrezen), v bistvu pre-seže priročniško omejenost; knjiga je primerna tudi za poznavalce, saj se prav gotovo odlikuje po global-nem, večplastnem in odprtem opiso-vanju sicer dokaj shematskega ma-teriala. Ne ponudi nam samo she-matske slike filmskih zvrsti, žanrov, šol, smeri in kolikor je pač še možnih tovrstnih delitev, ampak tudi njihov vsebinski opis; pri tem se izogne kakršnemukoli vrednotenju estetske ali kakršnekoli druge na-rave. Knjiga dr. Borisa Grabnarja TE LEVIZIJA- NJENA BREZMEJ-NOST IN NJENE MEJE pa skuša kar najbolj plastično predstaviti televizijo v nekaterih najosnovnejših dimenzijah; poleg shematiziranega zgodovinskega pregleda razvoja televizije prinaša knjiga tudi opis njenega ekonomskega, družbenega pomena, pri čemer se avtor ne izogne nekaterim futurološkim na-povedim, sploh pa knjigo krasijo pogoste improvizirane obrazložitve in sfragmentarizirana selekcija pro-blemov. Za vse tri knjige pa bi lahko rekli, da predstavljajo idealne zasno-ve za poglobljena razmišljanja s širokim diapazonom informacij in da jim je njihova priročniška ,,usoda" skoraj bolj v škodo kot v korist. Upajmo, da bodo tudi takšne, kot so, dobro opravljale svojo funkcijo.
Janez Pipan
MAFIJA V ŠTUDENTSKEM NASELJU DOL S KORUPCIJO!
PO SLEDEH MAFIJE V ZAVODU ŠTUDENTSKI DOMOVI
To kar berete tukaj, se nekoliko povezuje s člankom v prejšni številki Tribune, ki je imel naslov DOMOVI "DELAVCI" STU DENTJE. Povezuje pa se toliko, da je sprožil odgovor, ki s\ nam ga posredovali nekateri delavci, zaposleni v Zavod Študentski zavodi, ker nikakor ne morejo več prenašati pn tiska nekaterih članov delovnega kolektiva, ki so si začeli na čela naše družbe razlagati po svoje.
Predvsem nam je še kako jasno, da se po upravi študentskii domov in okoli nje že nekaj let smukajo misteriozni duhovi, I v nočnih in temačnih urah varijo neke gnile in reakcionarr^ misli, ki so tesno povezani z napadi na samoupravljanje /| socialistično demokracijo in ki jih kratkomalo imenujerm mafiia.
Ta mafija je na mnogih sestankih grozifa študentom, ki 9 hoteli napraviti red v domovih, jih kitila s prasci, cigani, zi morci in bosanci in preprečevala sleherni poskus samoupra Ijanja.. Hkrati pa je v nevednosti držala tudi večino delavce ki so v domovih zaposleni (katerih izobrazbena stopnja je objektivnih razlogov zelo nizka). Poskušala je z neobvešči nostjo demagoško vplivati na njihove odločitve, kar ji je tu( uspevalo. S tem pa je samo prikrivala svoja kriminalna deji nja.
Iz tega kaosa bomo poskusili v nekaj nadaljevanjih izvleči m in vam prikazati z dokumenti opremljeno sliko nekajletneg početja vodij mafije in njihovih satelitov. S pomočjo delai cev, ki so zbrali dokazno gradivo in s pomočjo študentov, ji bomo poimensko razkrinkali in jih postavili naši družbi na oi z njihovimi kriminalnimi dejanji vred. Brez milosti, zavedajo se vseh posledic, ki jih bodo udje "naše zadeve" deležni p zakonih naše družbe.
Za izhodišče nam mora biti jasno eno: da Zavod študentsl domovi še do danes nima veljavnega, na referendumu potrjt nega statuta, ki bi moral biti v skladu z zakonom o visok& šolstvu in zakonom o združenem delu. Bojda obstaja zapn šen in neveljaven osnutek (rokopis?) statuta, katereg neveljavnost je zamolčala tako Izobraževalna skupnost SRl kot tudi Skupščina občine Vič—Rudnik. Z molkom pa so s odgovorni nezavedno {kar je njihova dvojna krivda) priključi črnim zadevam še temnejših oseb, ki še vedno gospodarijo Zavodom Študentski domovi.                                              M
Po statutu, ki ga še ni, bi morali študentje z uporabnik^ delavci domov enakopravno odločati o vsem v dornovii razen o stvareh, ki so neodtujljiva pravica de/avcev samih i izhajajo iz njihovega delovnega razmerja. Prozomo jasno /< da bi v hipu, ko bi se to zgodilo, potonila zlata ladjica in /i površje bi priplavala vsa svinjarija, ki se je v njenem tn buščku že nekaj let nabirala.
Kar je še najhujše: v Študentskih domovih ni niti organizacii ZSMS, niti aktiva ZK študentov, razen če je aktiv lahK sestavljen samo iz sekretarja in njegovega pomočnika, 6 katerih prvi je paktiral z mafijo, drugi pa je njegov eksponeii Samo za ilustracijo: tovariš Tomaž Marinko, ki\ sekretar, ni sklical v dveh letih niti enega sestanka sekreti riata aktiva ZK {ali je to res?). Tovariš Tomaž, ki imaš ; nagrado brezplačno stanovanje in svojo pisarno. Tovar Tomaž, ki izdajaš bilten za milijontristo starih jurjev: ce nam, ki smo utrjeni v gigantskih cenah tiskarskih uslug, i se naježili lasje. Tomaž Marinko, ki si za svoje paktirat\ zaračunavaš zabeljene honorarje. Tovariš Tomaž: takega i niti kot komunisti, niti kot študentje ne potrebujemo, ZM briši.                                                                                    1
V to kaotično barjansko meglo so se mogle zateči raznejk kazni in v njej kovati svoje špehate reči, hkrati pa so uspt zelo dolgo voditi za nos tako študente kot delavce. Prestopi so na stran buržoazije, zanikovali samoupravljanje in s svi jim perverznim ksihtom vodili za nos celotno družbo. S fei je konflikt dobil povsem razredni zn.dčsj in kot takega (j bomo tudi pobijali z razredne pozicije, z revolucijo proh tariata, ki je kljub vSBmu še kako živ. Ravno to b&do, ravno to reakcionarnost, ravno to burioa, r.Oši, ta kriminal, bomo razgalili v naslednjih nadaljevanjh Tokrat vam pokažemo nekaj primerov po mafijsko zamišlj* nega samoupravljanja.
UREDNIŠTVO]
ZADEVA KROMPIR
ZADEVA VENTILČKI
ZADEVA MAŠERA IVAN
ZPISEK IZ ZAPISNIKA
Zanimivo je sledeče, da so na 43. seji UO, ki je bila 15. 6. 1977, obravnavali tudi zapisnik komisije za povečan kalo krompirja, ki je nastal v restavraciji zaradi gnitja, ki naj bi bila posledica lanskega dežja. Upravni odbor se pri tem jnaslanja na ugotovitev, da v restavraciji niso pravilno iz-tadli postopka, ker niso takoj, ko so ugotovili, da je Irompirzačel gniti v večjem obsegu, posredovali. Mnenje o celotni zadevi pa je kar se tiče delavcev, povsem drugačno. Delavci smatrajo, da bi lahko ta postopek imenovali celo gospodarski kriminal. Vodja restavracije in skladiščnik pa sta brez vednosti samoupravnih organov dala nalog, da se krompir odvaža na smetišče. Na sme-lišču so izkopali veliko jamo in v večjih količinah krompir Izmetali vanjo ter ga zakopali. To se je dogajalo 20., 21. in |22. aprila 1977 — dopoldan. Po pričah očividcev so neka-iri delavci krompir odkopavali in ga v vrečah nosili domov a hrano. Dne 22. aprila 1977 v popoldanskem času ob 16,45 uri pa so o tem obvestili tudi tov. Janeza Kranjca. Ta e krompir odkopal in ga slikal. Z dokaznim gradivom je obvestil tov. direktorja in zastavil vprašanje, zakaj vodja restavracije ni o tem obvestil tov. direktorja in samo-upravne organe, zakaj samoupravni organi niso določili komisijo, ki bi stanje krompirja pregledala in ga uradno odpisala. Kranjc je smatral, da je to večji prekršek in zahteval, da se odgovorne delavce postavi pred disciplin-iko komisijo. Na omenjeno opozorilo niso niti direktor niti samoupravni organi reagirali, Kranjc pa je zaradi te in jodobnih upravičenih akcij polagoma postal nepriljubljen. tezumljivo je, da so delavci nekoliko začudeno gledali na sklep UO, ki je odpisal krompir na podlagi zapisnika komi-sije, za katero se ni vedelo, kdo jo je postavil in na podlagi tesa je naredila zapisnik. Po pripovedovanju nekaterih de-lavcev so bili v komisiji, ki je odpisala omenjeni krompir, isti delavci, ki so krompir tudi zakopali. Vzvezi s tem so delavci nestrpno pričakovali 44. sejo UO J0, na kateri bi naj direktor poročal ponovno o krompirju, tajti na 43. seji UO, ki je bila 15. 6. 1977, je UO v zvezi (rompirja zavzel sklep in pooblastil tovariša direktorja, kar |e razvidno na sedmi strani zadnjega odstavka tega zapis-nika, da bo tov. direktor do prihodnje seje dobil primerjave 3 kalu krompirja v letošnjem letu od par podobnih organi-acij in se naj bi zadeva ponovno obravnavala. To pa se ni laredilo, celo še večje razočaranje je nastopilo med de-ivci, ko so izvedeli, da se je odpisalo krompirja 9 ton. AJ SE SKRIVA ZA TEM?! Kljub temu pa je bila 44. seja 10, ki je bila dne 15. 9. 1977 ponovno razočaranje delav-:ev. Iz zapisnika pod rubriko navzoči je očitno, da so na tej seji prevladala zopet mnenja in stališča vodilnih lelavcev. Ugotovitev je preprosta. UO, ki ni bil niti v polo-ični sestavi, je kljub temu sprejemal sklepe verjetno v moti ali pa pod pritiskom, saj so tej seji prisostvovali kar let vodilnih delavcev (glej zapisnik).
študente bo posebej zanimiv podatek, da so se obroki v \enzi študentskega naselja takoj po tem dogodku PODRA-il. Takšno uničevanje dobrin, ki je čisto namerno in pre-\ftljeno,   nas spominja na izkoriščevalsko logiko kapita-
ima.
ZADEVA RETROAKTIVNIH ZVIŠANIH KAVCIJ NA 150.- DINARJEV
Iprava ŠD se je brez vednosti študentov odločila za pobi-
anje zvišane kavcije, ki da jo mora vplačati vsak bruc, ko
iobi sobo v naselju. Pri tem so zahtevali tudi od že stanujo-
»/) študentov, da plačajo razliko med kavcijo, ki so jo vpla-
// ob vselitvi in tisto, ki velja sedaj. Ko so študentje zvedeli
fo, so se uprli in poiskali nasvet pri SDK, ki je študentom
tejala, da so to interne stvari Zavoda, če pa smatrajo, da so
ikodovani, naj se pritožijo!!! O tej "retroaktivni kavciji" ne
stajajo nikakršni sklepi, ne zapisniki kateregakoli organa.
Delavec v delovni enoti servis za vzdrževanje domov KOS Ivan, katerega vddja je MAŠERA Ivan, je v letu 1976 "sklenil s Servisom za vzdrževanje domov delovno pogodbo za zame-njavo ventilov na radiatorjih v študentskem naselju". Po tej pogodbi je KOS Ivan dobil 42.900 dinarjev. Pripomnimo naj, da KOS Ivan ni obrtnik in da bi delo, ki ga je opravil na-knadno "po pogodbi", moral opraviti v svojem rednem delov-nem času. Pa ne le to!
Poglejmo še letno poročilo delovne enote servisa za vzdrže-vanje domov za leto 1976, ki navaja, da so "v počitnicah uspeli montirati na radiatorje vse ventile" in, da "so za to porabili 100.213,30 dinarjev. Torej dvakrat so montirali "ene in iste ventilčke"! Če ne, kam je šel denar? Če da, zakaj še vedno puščajo radiatorji?
ZADEVA ŽELEZO, BAKER, SVINEC
IZPISEKIZZAPISNIKA
Tov. Kranjc:
Aktiv ZK, je v primeru našega pisma sklical partijsko konfe-
renco. Zavedam se, da ni tako velike, ne tako majhne stvari,
da partija o njej v naši samoupravni družbi ne bi razpravljala.
Ce se je aktiv ZK sestal zaradi našega pisma, ki je bilo upra-
vičeno, bi se moral sestati tudi za druge stvari. Zakaj ZK ne
razčisti najprej odnosov med komunisti — najprej bi morali
biti pošteni oni.
Zakaj se Aktiv ni sestal v primeru "Servisa", ko delavci te
enote že dalj časa vozijo odpadni material na odpad, ne da bi
kolektiv za to vedel — kam gre ta denart
Tov. Kos Ivan bi moral kot komunist in član DE Servis ukre-
pati in obvestiti aktiv ZK, o nepravilnem poslovanju Servisa.
Tov. Kos:
Zahteval  bom sestanek partije, zaradi očitkov Obštudijske
dejavnosti.
Res je, da se vozi na odpad, vendar tega ne delam sam.
Tovariš MAŠERA Ivan je vodja delovne enote Servis za vz-\ drževanje domov. Nahaja se praktično v središču te misterije, če lahko tako imenujemo sranje vZavodu ŠD. Najprej postavliamo vprašanje, kako je mogoče, da je bil na\ svetu Zavoda SD 27. 10. 1977 ponovno izvoljen za vodjo de-lovne enote. Iz zapisnika na strani 5, odstavek 4, je razvidno naslednje — citiramo —: "Zakaj se niso za vodjo servlsa iskala mnenja pri ZSMS ŠN in aktivu ZK šN, ker imajo dolo čene pripombe na dosedanjega delovodjo servisa." Drugo je mnogo bolj pomembno. Tovariš MAŠERA Ivan se nahaja na četrtem mestu prioritetne liste prosilcev za stano-m vanje delavcev Zavoda ŠD. Tovariš MAŠERA Ivan ŽE IMA V ŠN, BLOK 9, DRUŽINSKO STANOVANJE! TOVARIŠ MAŠE-RA  IVAN IMA  ŠE NEKAJ:  ŠTIRISOBNO  STANOVANJE   V KOPRU, ki ga oddaja. Za mastne pare! Povemo naj še to, tov. MAŠERA je na četrtem mestu prioriA tetne liste, med drugim tudi zato, ker je sodeloval v NOBfl Že, že, a na kateri strani? Matična SO Vič—Rudnik ga ne\ vodi v evidenci kot člana ZZB NOV. Krajevni Ijudski odbor] ZZB NOV Celje mu v odločbi reg. št. 37290155—1, z dne 27. 6.   1955,   ni priznal  udeležbe  v  NOV.  Išto je razvidno iz odločbe Komunalnega zavoda za soc. zavarovanje SO Koper št. I — 369.830, zdne8. 11. 1968, ki pravi — citiramo —: "da se mu po 163. členu tzpz navedeno obdobje ne šteje v pokoj-ninsko dobo, ker je zavarovanec med NOV AKTIVNO SODE-j LOVAL V BOJU NA STRANI OKUPATORJA." Tovariš MAŠERA, kako ste mogii dne 20. 10. 1975 zaprositt> Krajevno organizacijo ZZB NOV Rožna dolina za sprejem članstvo ZZB NOV? V prošnji navajate, da ste sodelovali ZZB NOV SO Koper, članarino pa, da ste plačevali v Krajevni organizaciji ZZB NOV Semedela! Lažete, tovariš MAŠERAH Kajti potrdilo ZZB NOV SO Koper št. 4353177 z dne 23. 11.1 1977 to zanika, kakor zanika to tudi Krajevna organizacijal ZZB NOV Semedela.
Pa Debeli rtič, tovariš MAŠERA, pa STAVBENIK? A da /e že mimo?
ZADEVA MAKS ZAVRŠNIK
Na razpis za direktorja Zavoda študentskih domov se/e prija vil le en kandidat — Maks ZAVRŠNIK. Zbor delavcev, Osnov-na organizacija sindikata in Osnovna organizacija Zveze komunistov, so na sestankih, kjer so razpravljali o možnem kandidatu, izrekli NEGATIVNO STAUŠČE, torej proti spre-jemu ZAVRŠNIKA za direktorja. Po urgenci UK ZKS Ljubljana (kar je razvidno iz zapisnika komisije za razpis na delovno
mesto direktorja z dne 2. 11. 1977), pa so Zbor delavcev, O sindikatov in 00 ZK svoje mnenje SPREMENILI {!?) i SPREJELI {!?) Maksa ZAVRŠNIKA za direktorja.
i&
Sprašujemo tov. direktorja:
"Kakšno 'visoko izobrazbo' imate, glede na to, da jo moratš
imeti po neveljavnem statutu zavoda ŠD, člen 56?"
Kaj je bilo s temi plemenitimi kovinami? Plemeniti možje {ker tovariš KOS ni bil sam), so dvakrat tedensko več let zapored vozili na odpad delovni material {ki največkrat ni bil odpadni, saj so namerno sežigali izolacijo bakrenih žic, ki je ostala od obnovitvenih del, samo da bi pridobili gol baker). Kam je šel denar od prodaje, ni jasno! Tovariš MAŠERA Ivan, ki je odgovoren za te dejavnosti, je večkrat pojasnjeval, da so iz izkupička kupili kisik za varjenje, kar pa, če pogledamo naro-čilnice za kisik, Nl RES.

NAJ ŽIVl PROLETARSKA REVOLUCIJA
ZADEVA REŠEVANJE STANOVANJSKEGA VPRAŠANJA DELAVCEV V ZAVODU ŠD
IZPISEK IZ ZAPISNIKA
študentski domovi
Sektorza študijsko in obštudijsko dejavnost
Cesta27. aprila31
LJUBLJANA
Samoupravnim organom in družb.pol. org. zavoda študentski domovi
Ljubljana, 15. 9. 1977
Čiani delovnega kolektiva zavoda Študentski domovi — sektor za študijske in obštudijske dejavnosti, smo ogorčeni nad delom komisije za stanovanjska vprašanja, ki s svojimi sklepi in stališči deluje v nasprotju z našim samoupravnim socialističnim sistemom. S svojim delom vpliva na socialno in nacionalno razlikovanje med delavci kolektiva, kar po drugi strani povzroča monopolistične koncentracije, med priljubljenimi "bogatimi" in nepriljubljenimi "revnimi" člani kolektiva.
Delo stanovanjske komisije karakterizirajo tudi besede pred-sednika zbora delavcev našega zavoda, ki je na zadnjem zboru predlagal, naj se v komisijo za stanovanjska vprašanja imenujejo taki delavci, ki še nimajo stanovanja. S tem ni ok-valificiral samo dela komisije za stanovanjska vprašanja, temveč celotno ne-samoupravo v zavodu ŠD.
Zahtevamo, da komisija za stanovanjska vprašanja z vsemi argumenti pismeno obrazloži, zakaj je naši sodelavki Kovačevič Jovanki že četrtič odbila prošnjo za dodelitev stanovanja oziroma sobe, prošnje drugih delavcev pa rešila pozitivno.
Naša sodelavka ne naproša za razkošno več-sobno stano-vanje, ali milijonska posojila, tako kot nekateri drugi člani kolektiva (večina posojila tudi dobi), čeprav mnogi do omenjenih posojil niso upravičeni. Naproša le za sobo, kot bodoča mati, ki pričakuje otroka čez mesec dni.
Ob zaključnem računu leta 1973, je v našem sektorju, ki je bil šele konstituiran, ostalo 25 starih milijonov, ki so se porabili za adaptacijo podstrešja prvega bloka (samska stanovanja za delavce). Smatramo, da imamo zaradi tega še večjo pravico, da se dokončno in v najkrajšem času ta problem reši.
Na koncu poudarimo še to, da tako delo komisije povečuje odtujevanje človeka od neposrednega samoupravljanja, kar škoduje delu in ugledu zavoda, predvsem pa našemu samoupravnemu sistemu.
Sektor za štud. in obštud. dejavnost
V vednost:
Univerza
Republiška izobraževalna skupnost
Direktor Študentskih domov
Ob tej problematiki naj pripomnimo naslednje. Tovariša MAŠERA Ivan, vodja servisa za vzdrževanje domov in ČIBEJ Bernard, vodja defovne enote Dom, sta bi/a striktno proti temu. da se delavki Kovačevič Jovanki, ki bi 15. 10. 1977 rodila, dodeli stanovanje. To sta utemeljevala najprej s tem, da je stanovanje neprimerno za vselitev. Ko je sektor za študijsko in obštudijsko dejavnost zahteval, da se stanovanje adaptira, so prišli na dan drugi argumenti. Tovariš MAŠERA je delavki grozil z zaporom ter ji očital, da ima za moža delo-mrzneža in pokvarjenca, kar je lepo razvidno iz že citiranega zapisnika. Tov. ČIBEJ pa je temu na 6. strani že omenjenega zapisnika pritrdil z besedami — citiramo —: "Če je tov. MAŠERA to rekel, je verjetno to res." Delavci zavoda so se želeli prepričati, če so trditve MAŠERE in ČIBEJA resnične. Na njihovo pismeno prošnjo je OZD Hoja, Langusova 8. LJ, oz. vodja kadrovskega oddelka poslal odgovor, dopis, iz katerega je razvidno, da je Hrvačanin Drago prizadeven dela-vec, ki ni bil discipfinsko kaznovan. V TOZD je bil izvoljen za vodjo zbora delovnih Ijudi in predsednika 10 sindikata. Kljub vsem dokazom delavki KOVAČEVIČ Jovanki ni bilo ugodeno, pač pa je s pomočjo moža vdrla v nezasedeno stanovanje, kjer je po treh dneh tudi rodila.
Obenem, ko se je to dogajalo, pa je stanovanjska komisija sklenila: 1.
dodeliti   tov.   PRHOČ   Francu   30.000—   dinarjev.    Tovariš PRHOČ je svojo prošnjo utemeljil s tem, da "se ne more vseliti v novo hišo, ker nima zunanje fasade". 2.
dodeliti 100.000,— dinarjev tov. GAŠPERČIČ Viktorju, predsedniku sindikata, navkljub temu, da se je pred kratkim vselil v novo stanovanje.
3.
KOSTREVC Nežki, samki, brez otrok, je odobrila "adapta-
cijo" stanovanja v bloku 5 (30 m2) jn sprejeli sklep, naj se ji
dodeli dodatna soba in uredijo sanitarije.
Da to niso slučajnosti, priča tudi podatek, da svet Zavoda ŠD
ali Zbor delovnih Ijudi sploh ne obravnavata pritožbe oziroma
prošnje za stanovanje.   To je lepo razvidno iz tega, da so
stanovanje, za katerega je zaprosil prof. POTOČNIK Slavko,
dodelili človeku,  ki ima v Planini pri Postojni enostano-
vanjsko hišo.
PROBLEMATIKA V SAMOUPRAVI IN DRUGI KONFLIKTI V ŠTUDENTSKIH DOMOVIH LJUBLJANE
PROBLEMATIKA ŠD LJUBLJANA
V SAMOUPRAVI IN DRUGI KONFLIKTI V
Poslano:
—  Sekretarju UKZKS Ljubljana tov. VINKLER
—  Predsedstvu UK ZMS Ljubljana
—  Sindikalnemu svetu občine VIČ—RUDNIK
—  Medobčinskemu sindikalnemu svetu Ljubljana
—  Državnemu pravobranilcu sodišča združenega dela Ljub-Ijanatov. Šturmu
A. SAMOUPRAVA:                                                                   _
1. STATUT: Zaradi nesoglasij med študenti in delavci zavodaH ("VETO" v svetu zavoda) delamo še vedno po starenfl statutu. Novi statut pa že več kot leto dni čaka na so-B
glasje (ločeno) tako občine VIČ—RUDNIK, kakor Izobraže« valne skupnosti SRS, dočim so ga delavci na zboru de-fl lovne skupnosti že sprejeli. Stari statut očitno ni v skladifl z USTAVO. V zvezi z novim statutom niso do danes nar&B dili nič, tako UNIVERZITETNI KOMITE, OSNOVN^ ORGANIZACIJA ZK V ŠTUDENTSKIH DOMOVIH \M OSNOVNA ORGANIZACIJA SINDIKATA V ŠD.                   ¦
2.  PRAVILNIKI:  Nekateri  pravilniki obstajajo, drugi  pa nel Tisti,  ki obstajajo, dvomimo,  da so v skladu s starir« statutom in še manj z novim statutom in z zakonom ( združenem delu.
Delavci pravilnikov ne poznajo, ker so dostopni sam< ožjemu krogu Ijudi in tistim, ki vztrajajo, da jih dobijo. Izmed ostalih pravilnikov, ki naj bi jih imeli, sprašujemo kje so: Pravilnik o delu odbora samoupravne kontrole Pravilnik o delitvi dohodka in delitvi osebnih dohodkov (č< pa je, kdo ga ima?!), Pravilnik o varnosti pri delu n< podlagi novih predpisov o varnosti pri delu, vprašujemo s< po obrambnem načrtu in drugih nenaštevajočih pravilnikit in aktih.
3.  OSTALI  SPLOŠNI   AKTI:  Ostali  splošni  akti,  za katen smatramo, da niso v skladu z zakonom o združenem delu niti jih  ne poznamo, jih ozka skupina vodilnih Ijudi  i; dneva v dan tolmači po svoje, oziroma jih prilagaja svojin potrebam, sklicujoč se na Zakon o združenem delu. Npr. Na zboru delavcev se sprejemajo pc membni akti in sklep v večini brez predhodnih obravnav (Taktika — če ne veš < stvari dosti, jo sprejmeš, da gre st/ar hitreje naprej), pr tem izvajajoč večkrat pritisk — najv^čkrat v zvezi z oseb nimi dohodki.                                                                      ¦
B. SAMOUPRAVNI ORGANI:
. V    samoupravnih    organih    delavci    nimajo    možnost svobodnega odločanja.
PRIMERI: Sestanki samoupravnih organov (razen SVET/ ZAVODA) se sklicujejo po telefonu — tik pred zdajci, zč nekatere pa se pošiljajo tudi vabila, vendar le en dan, al pa še to ne, pred sestanki.
Nikoli ni sestanek sklrcan javno z razpisom na oglasnif deskah, ki bi obveščal delavce zavoda, kakšen sestanek j( na programu in c čem se bo na tem sestanku razpravljalo. Gradiva za sestanke samoupravnih organov, ki bi lahkc dala širše diskusije in opredelitve delavcev in ki bi lahkc uresničevala stališča delavcev preko delegatov v samo upravnih organih, st ne dajejo v obravnavo. Temu se ne smemo čuditi, ker jradiva pred sestanki praviloma ne prejemajo niti delegat v samoupravnih organih. So prime-ri, ko delavci zvedo za >estanek posameznih samoupravnih organov šele nekaj dr i po sestanku. Po tem sprašujejo delegate, kaj se je na t^h sestankih obravnavalo in kakšnf sklepi so bili sprejeti. Delegati pa zaradi neobveščenosti (nedobivanja materialov) in s tem nepripravljenosti na sestanek -ke, večkrat sprejemajo sklepe, ki jih ne bi smeli, oziroma, ki niso v skladu z našo samoupravno sociali-stično družbo. Temu se ni čuditi — RAZLOG JE SLEDEČ: V odborih sicer formalno niso vodilni delavci, vendar se-stankom samoupravnih organov prisostvujejo, jih usmerjajo in praktično vodijo. Kadri srednjega ranga, ki so člani samoupravnih organov, zasedajo pa deiovna mesta z neustrezno izobrazbo in neocenjeno strokovnostjo, pa se temu zaradi svojih interesov prilagajajo. Nekvalificiran kader, ki sodeluje v samoupravnih organih, pa na to molči — iz razlogov, da ni prikrajšan pri zaprositvi za stanovanja ali kreditov za stanovanja ali celo osebnih dohodkov. Po vsem tem se ni čuditi, če se delavci sprašujejo: "Od kdaj imamo v naši samoupravi sestanke zaprtega tipa."
ZAPISNIKI:
Na sestankih piše zapisnike tajnica samoupravnih orga-nov, ki je obenem kadrovnik in nadoločen način tudi prav-nik podjetja. Na sestankih bolj diskutira, kakor pa piše zapisnike, praktično jih ne piše — vsaj sproti ne. Zapisniki so slepo narejeni, niso odraz dejanskega stanja in so v večini tudi falsificirani. Zapisnike, razen tega, da se hra-nijo v arhivu, dobiva le ozki krog vodilnih IjucM. Delavcem niso dani v pogled, niti niso razobešeni ia oglasnih deskah. Velikokrat je že posamezni delavec cpozarjal na nepravilno formuliran sklep v zapisniku, na sklep, ki se na sestanku ni obravnaval, oziroma se je na sestanku obravnaval, vendar se ni pojavljal v zapisniku. Z ozirom na navedeno upravičeno sumimo, da zapisnike pripravlja, oziroma kroji ozek krog zainteresiranih vodilnih delavcev, ki sklepe, formulirane v zapisniku-ih, zna tudi zagovarjati oslanjajoč se na zakon o združenem delu, ki ga pa ostali delavci ne poznajo, oziroma ne dovolj dobro, da bi znali zagovarjati svoja stališča. Da je temu tako, potrjujejo tudi izjave sekretarja OOZK ŠD tov. čibej Bernarda, ki je večkrat izjavil, da so zapisniki falsificirani. Javno pa je to izjavil na sestanku (razširjenem) DE študijskih in obštudij-skih dejavnosti, v navzočnosti ostalih komunistov, predsednika sindikata dne 18. 10. 1977, česar pa od pri-sotnih ni nihče zanikal.
Dejstva: V zapisniku zbora delavcev z dne 16. 6. 1977 piše na str. 2 pod točko Ad. 2., da je samoupravne sporazume interesne skupnosti občine Vič—Rudnik za obdobje 1976 do 1980 podal delavcem v razpravo sindikat že pred enim tednom, kar pa ne drži.
Na strani 5 istega zapisnika — odstavek 7 je zapisan sklep, da se tajnici samoupravnih organov Kostrevc NeŽki v bloku 5, adaptira še prejšnje njeno stanovanje (in še do-datno sobo, ki jo bo dobila z adaptacijo balkona, uredijo pa se tudi sanitarije). Tega sklepa zbor delovnih Ijudi ni obravnaval.
Na strani 7 istega zapisnika — odstavek 2 pa piše, da je po obravnavi dan predlog o sistemizaciji novega delovnega mesta šefa restavracije na glasovanje in je soglasno spre-jet. Tudi to je laž. V zapisniku pod tem odstavkom so celo navedli, da je opis delovnega mesta v prilogi zapisnika, kar ne drži in iz verodostojnih virov upamo trditi, da je šele čez 14 dni komisija delala opis, ki ga je sproti tudi točko-vala.
Zapisnik od dne 14. 7. 1977(DELAVSKE SKUPNOSTI) Pod točko 3 dnevnega reda naj bi obravnavali tudi program za izvajanje določil zakona o združenem delu, vendar ga na sestanku nismo obravnavali, kljub vsem prizadevanjem pa zapisnika po tem sestanku nismo uspeli dobiti. Ta točka pa se je zopet pojavila pod točko 3 na naslednjem zboru delavcev dne 18. 7.1977. V zapisniku iz tega sestanka pa je na strani 2 odstavek 5 napisano, da se je program uresničevanja določil zakona o združenem delu v zavodu Študentski domovi Ljubljana obravnaval in da je bil pro-gram razmnožen ter dan na vpogled in posredovan vsem delavcem. Isti zapisnik na strani 3 odstavek 9 pa navaja, da je po obravnavi dan na glasovanje in sprejet z večino glasov in eden vzdržan. To pa ni resnica! Obrazložitev: Program za izvajanje določil zakona o združenem delu je imelo predsedstvo zbora delovnih Ijudi razmnoženega na mizi pred sabo. Ko smo prešli na obravnavo 3. točke, ga je pisec sam obrazložil v treh minutah in 45. sekundah in ob tem venomer ponavljal, da v zavodu niso nikakršne možnosti za ustanavljanje TOZD-ov. Med to razlago pa je tajnica samoupravnih organov razmnoženi program za izvajanje določil ZZD, razdelila med prisotne udeležence sestanka. Po končani razlagi pisca je bil Program za izva-janje določil ZZDK DAN TAKOJ NA GLASOVANJE! Kot smo že opisovali, kako se sprejemajo naši samo-upravni akti, je bil tudi taakt sprejet po enakem postopku. Pri glasovanju je bil le en delavec proti. V obrazložitvi, zakaj je proti, je povedal, da se samoupravni akti tako ne sprejemajo, še posebej ne tako važen akt zakona o združe-nem delu, ki je po svoje mala ustava delovnih Ijudi SFRJ. Na njegovo vprašanje, zakaj ga predhodno niso dali v obravnavo delavcem, ni nihče odgovoril. V zapisniku pa tega ni bilo podanega, ampak je bila stvar olepšana in napisana, da je en glas vzdržan, kar lahko preberete v zapisniku z dne 18. 7. 1977 na strani 3 — odstavek 10. Glede na vsa navedena dejstva v zvezi s sprejemanjem samoupravnih aktov in sklepov na samoupravnih organih doslej, da so nezakonito sprejeta, pa potrjuje tudi zapisnik zbora delavcev z dne 18. 7. 1977.
Obrazložitev: Ta sestanek je bil v času letnih počitnic, na njem so se pa sprejeli naslednji sklepi:
1.  Potrditev finančnega načrta za leto 1977
2.  Potrditev periodičnega obračuna za prvo polletje 1977
3.  Potrditev   programa   za   izvajanje   določil   zakona   o združenem delu
4.  Potrditev možnih  kandidatov za samoupravne organe zavoda in delegacije družbenopolitičnih skupnosti
V zavodu Študentski domovi je zaposlenih preko 150 delavcev, zbora delavcev, na katerem so se sprejemali tako važni sklepi, pa se je udeležilo le 65 zaposlenih delavcev. To se pravi, da o sklepih, oziroma materialu, na osnovi katerega so se sprejemali zgoraj navedeni sklepi, ni bila obveščena preko polovica delovnih Ijudi našega zavoda (glej zapisnik) z 18. 7. 1977.
Opomba: Dogodi se, da posamezni sklep določenim vodil-nim delavcem ne odgovarja, ki potem očitajo tajnici samo-upravnih organov, da je zapisnik falsificiran, tako sprejet sklep ne upoštevajo, pa četudi gre na škodo posameznim delavcem. Dokaz je zapisnik 44. seje UO, ki je bila dne 15. 9. 1977.
1.  Kotrauev nnancnega nacrta za leio iy/Y
2.  Potrditev periodičnega obračuna za prvo polletje 1977
3.  Potrditev   programa   za   izvajanje   določil   zakona   o združenem delu
4.  Potrditev možnih  kandidatov za samoupravne organe zavoda in delegacije družbenopolitičnih skupnosti
V zavodu Študentski domovi je zaposlenih preko 150 delavcev, zbora delavcev, na katerem so se sprejemali tako važni sklepi, pa se je udeležilo le 65 zaposlenih delavcev. To se pravi, da o sklepih, oziroma materialu, na osnovi katerega so se sprejemali zgoraj navedeni sklepi, ni bila obveščena preko polovica delovnih Ijudi našega zavoda (glej zapisnik) z 18. 7. 1977.
Opomba: Dogodi se, da posamezni sklep določenim vodil-nim delavcem ne odgovarja, ki potem očitajo tajnici samo-upravnih organov, da je zapisnik falsificiran, tako sprejet sklep ne upoštevajo, pa četudi gre na škodo posameznim delavcem. Dokaz je zapisnik 44. seje UO, ki je bila dne 15. 9. 1977.
3. SVET ZAVODA ŠD
Ta se sklicuje z vabili in poslanim gradivom. če je gradivo večje važnosti, oziroma se želijo določeni sklepi sprejeti brez temeljite predhodne razprave, se določeni materiali razdelijo na sami seji, s čimer se prav gotovo onemogoči objektivna razprava in presoja v zvezi s sklepi, ki se na ta način sprejemajo. Dvomimo tudi, da je prepozno poslano gradivo za sejo, npr. v soboto, če je seja v ponedeljek naslednji teden, garancija za normalen potek seje sveta. Člani sveta tako sprejemajo sklepe, ker ne poznajo poteka naše samouprave, v veri, da je vse v redu. In tudi če bi tudi člani sveta bolje poznali samoupravni potek seje sveta (nekateri ga dobro poznajo), bi take sklepe sprejeli. ZAKAJ? Zato, ker se nekateri bojijo odgovornosti in pusti-j jo, da gre stvar z vzklajenim tokom naprej. ; Obrazložitev: Predsednik sveta zavoda je predsednik kljub I zdavnaj pretečenemu mandatu. Mandat predsednika sveta zavoda podpiramo še naprej zaradi objektivnosti. Ostali zunanji predstavniki pa prav tako nimajo prevelikega inte-resa ščititi delovne Ijudi tega zavoda. Razumljivo je, da bodo taki predstavniki zopet gledali in ščitili svoj interes. Da ne bi preveč naštevali, pa naj bo za primerjavo zapisnik 27. seje sveta zavoda ŠD s 27. 10. 77, ki lahko služi kot pokazatelj, kakšen vpliv ima lahko delovni človek našega zavoda na drugi najvišji samoupravni organ v zavodu. Primer: Delegati delavcev na tem sestanku: Vinko Mehle, Slavka Baligač, Cirila čebela in Pepca Hercog — skupaj štiri.
člani sveta študentov predstavnikov sveta — uporabnikov: Slavko Grahovec, Erika Horvat, Artur Lipovš, Drago Kocjan, Helena Oderla — skupaj pet. člani sveta predstavnikov ustanovitelja: Rado šturm (ostalih na čelu s predsednikom sveta zavoda na tej seji slučajno ni bilo).
Ostali  navzoči:  Završnik  Maks  —  direktor zavoda ŠD, Kolbel Katica — vodja finančnega sektorja, čibej Bernard
—  vodja enote Dom, Zore Karolina — vodja enote Resta-vracija, Mašera Ivan — vodja servisa, Potočnik Slavko — vodja študijskih   in  obštudijskih  dejavnosti,   Gašperšič Viktor — predsednik sindikata delavcev, Marinko Tomaž
— sekretar aktiva ZK študentov ŠD.
4. UPRAVNI ODBOR ŠD
Ta deluje po istem principu, kot je bilo to opisano v točki 2 po "zapisniku" in pod točko 3 "svet zavoda". Po zapisnikih tega odbora lahko ugotavljamo, da tudi na tem odboru prevladuje sicer neformalno vodilni kader, ki je na vseh sejah navzoč — odvisno od interesa, ki ga ima posa-mezni vodilni delavec do problematike, ki se pojavlja na upravnem odboru (delavec pa take možnosti nima). UO sprejema sklepe, ki po našem mnenju so, po drugi strani pa spet druge sklepe, ki pa niso v njegovi kompetenci. UO se postavlja v bistvu za razsodnika tega podjetja, ki mu pa v bistvu predseduje direktor. Formalni predsednik je v bistvu "figura".
Npr.: Na 42. seji upravnega odbora, ki je bila 3. 6. 1977, UO sprejema pravilnik o delitvi osebnega dohodka za de-lavce, ki bodo v letošnji sezoni delali na turizmu, mnenja smo pa, da bi o tem moral razpravljati delovni kolektiv. Tudi nadure so pereč problem tega kolektiva, vendar kot kaže, se prikazujejo kot pereče le za nekatere delavce. Na enem izmed zborov delavcev (že preteklo leto) in kasneje na UO je bil sprejet sklep, da se o vseh nadurah razpravlja na UO in da se vse nadure razobesijo na oglasnih deskah pos. DE, UO pa tega sklepa ne upošteva (na pritisk neka-terih vodilnih delavcev), ker imajo mnogi vodilni delavci zelo veliko število nadur.
Tudi pri dodelitvi stanovanj, ki so izključno stvar stano-vanjske komisije, bo za nekatere delavce razpravljala UO preko stanovanjske komisije, če skupina ozko usmerjenih vodilnih Ijudi ne želi, da bi ta ali oni delavec prišel do stanovanja. Seveda pa te razprave vzapisniku ne prikažejo in se je prefinjeno izognejo, vendar pa sklep velja (45. seja UOs4. 11. 1977).
5. DISCIPLINSKA KOMISIJA:
Ta v preteklem času ni delala. Vsi člani te komisije so bili pasivni. Predsednik Mašera Ivan kot vodilni delavec, po poklicu socialni delavec na del. mestu vodje servisa pa sej ni skliceval, če je pa že katero sklical, pa se seje sam ni udeležil. Tako je delo disciplinske komisije povsem zamrlo. Ob vsakdanjem delu pa so se pojavljali vedno večji problemi in nedisciplina, kar je šlo na škodo kolektiva in celotne družbe. Tudi za njega kot vodilnega delavca se sprašujemo, ali je to odnos odgovornosti do naše samo-upravne družbe in odgovornost do položaja, ki ga zaseda in ali ne bi morda moral tudi sam odgovarjati zaradi tega prekrška, ki je težje narave in zavira potek samouprave in potek razvoja naše socialistično samoupravne družbe na-sploh.
Da delo disciplinske komisije ni potekalo v redu, oziroma praktično disciplinske komisije sploh ni bilo, potrjuje predlog izvršnega odbora 00 Sindikata, ki ga je naslovil na zbor delavcev dne 27. 10. 1977 v zvezi s spremembami in dopolnitvami evidentiranja delegatov v samoupravne organe. Da pa ta človek ne spada na to delovno mesto, pa ne potrjuje samo to dejstvo, ki vzvezi z disciplinsko komi-sijo, temveč še težji njegov prekršek, ki je celo kriminalne narave, ki gre na škodo družbe, pa je to, da je vedel (vsaj tako je izjavil direktorju), da so njegovi delavci že več let vozili na "DINOS" IN "SUROVINO" baker in svinec. DENAR, Kl SO GA ZA TO DOBILI, NISO NIKOLI NASLOVILI NA študentske domove, temveč so si ga osebno prilaščali. O tem obstajajo dokazi, ki smo jih že posredovali postaji LM občine Vič.
Tovariš Mašera to zagovarja kot potrebe podjetja s tem, da so, kot navaja, za ta denar kupovali kisik za potrebe del v servisu. To pa ne bo držalo, ker po izjavah očividcev se je denar delil, zavod pa je za kisik izstavljal naročilnice sam.
Sprašujemo se, zakaj v zvezi tega niso ukrepali ne komu-nisti niti sindikat, še manj pa tov. direktor kljub temu, da smo jih na to opozorili na razširjenem sestanku obštud. in štud. dejavnosti dne 18. 6.1977.
6.  SAMOUPRAVNA KONTROLA:
Te v študentskih domovih ne poznamo, ne obstoja, vodilni kader se ji izmika, potrebna nam bi bila in delavci upamo, da jo bomo z novim letom 1978 dobili. Potrebna nam bi bila že po vsem tem, kar smo opisali, če pa pogledamo zapisnik 42. seje upravnega odbora s 3. 6. 1977, PA LAHKO UGOTOVIMO NASPLOH, DA JE NUJNO POTREBNA! S tega zapisnika na strani ena se vidi, da je UO že na 41. seji razpravljal glede plačila kosila in večerje za delavce v tem zavodu in sprejel soglasen sklep na obeh sejah (41. in 42. seja), da vsi delavci enako plačajo. Vodja restavracije pa se sklepov obeh sej ne drži in jih enostavno ignorira. Vodjo restavracije smo že opisali v zvezi s krom-pirjem. S takim načinom in samovoljo vodilnega delavca, ki ne upošteva sklepe samoupravnih organov, se povzroča nejevolja in razdor med delavci.
Koliko pa se delavci samoupravne kontrole veselimo, toliko pa se je tudi bojimo. Razlog je sledeč: Po evidenti-ranih možnih kandidatih za samoupravne organe (na predlog IO Sindikata in ZK) ter razprave na zboru delavcev dne 18.7.1977 so bili vsi predlogi dani na glasovanje in so-glasno potrjeni. To potrjuje tudi zapisnik zbora delavcev z dne 18. 7. 1977. Ker je pa ožji krog vodilnih delavcev ver-jetno videl, da so v samoupravni kontroli in disciplinski komisiji delavci, ki si upajo kaj povedati in na napake opozoriti, je IO Sindikata na zboru delavcev dne 27. 10. 1977 prišel z novimi spremembami in dopolnitvami pri evidentiranju delegatov v samoupravne organe in dele-gacije. Pri tem predlogu je posebno poudaril disciplinsko komisijo in samoupravno delavsko kontrolo, čeprav prave obrazložitve ni podal (na tihem pa se marsikaj šušlja). V tem predlogu je šel IO Sindikata tako daleč, da je pod točko 3 na strani 2 predlagal evidentiranje kandidatov za skupno komisijo, ki bi po pravilniku o delu zbOra udele-žencev in skupne komisije bila udeležena pri samo-upravnem sporazumevanju v okviru študentskih domov SRS. Predlagal je v to komisijo samo vodilne delavce: Cibej Bernarda, Kolbl Katico, Zore Karolino in Gašparšič Viktorja. Delavci, ki so to smatrali, tako kot jim je bilo na samem zboru delovnih Ijudi prikazano, so to potrdili. Zapisnik tega sestanka zbora delovnih Ijudi od dne 27. 10. 1977 — na katerem se je to potrdilo, pa pravi na strani 3 odstavek 8, da so bili to kandidati za komisijo za izdelavo samoupravnega sporazuma o merilih za delitev dohodka in sredstev za osebne dohodke. Ker pa so delavci o tem pre-malo poučeni in seznanjeni, je razumljivo, da se sedaj tega bojijo.
7.  STANOVANJSKA KOMISIJA:
Pravilnik ima. Toda delavci ga ne poznajo in tudl dvomi-mo, če je v skladu z zakonom. Kako se delijo posojila in stanovanja, o tem ne bi diskutirali. Poznano je, da je za ene vse, za ene nič ali pa zelo težko. Splošno mnenje delavcev je, dase dela po obrazih. Pravijo, če si prlljubljen, dobiS vse. Je pa dejstvo, da je marslkateri delavec že šel stran radi tega in tudi sam sekretar OOZK tov. Čibej je že večkrat izjavil, da stanovanjska komisija nima kriterijev, po katerih bi delila stanovanja ali sredstva za stanovanja.
1
KOMISIJA ZA SPREJEMANJE NOVIH DELAVCEV V DEL. 
RAZMERJE:
Po izjavi člana komisije za sprejem delavcev v delovno raz-
merje, se je komisija sestala zadnjič (vsaj kar se njega
tiče), ko se je sprejemal v delovno razmerje pri zavodu §D
novi direktor. Kljub mnogim kadrovskim spremembam de-
lavci ne vemo, če se je komisija še kdaj sestala.
Delavci odhajajo nezadovoljni, toda nobeden se ne poglobi v to, kaj je vzrok odhajanja. Lahko bi rekli, da je fluktuacija iz meseca v mesec večja. Novi prihajajo, ob prihodu na delo jih nihče ne seznani s pravicami in dolžnostmi na delovnem mestu, niti o varnosti pri delu.
2.  Novo sprejeti delavec ne dobi na vpogled nobenega samoupravnega akta.
3.  Novo sprejeti delavec je prepuščen praktično sam sebi in mora zelo paziti, da se prva dva meseca ne zameri vodilnim, kajti v nasprotnem primeru kaj kmalu odide.
4. Nikoli ne vemo, ali so vodilna mesta pravilno — v skla-du z reelekcijo razpisana. Kandidat za sprejem v štu-dentske domove lahko dobi po pošti sklep od komisije, da ni bil sprejet, čeprav komisija o njem ni niti razprav-Ijala. 0 tem je v mesecu maju pod naslovom Kako sprejemajo delavce v ŠD izšel v Delu in Ljubljanskem dnevniku obširen članek. Da se delavci komisijsko sploh več ne sprejemajo in da je to postala stalna praksa UO, na katerega imajo vpliv nekateri vodilni de-lavci, zgovorno pričajo zapisniki sej UO dne 3. 6. 1977, 15. 6. 1977, 15. 9. 77 in 4. 11. 77. Iz teh zapisnikov se lahko tudi ugotovi, kako se delavci postavljajo na raz-lična delovna mesta in se jim priznavajo polkvali-fikacije, kvalifikacije, visoke kvalifikacije ter se s tem nekaterim spreminjajo sistemizacije delovnih mest, kar se pa odraža tudi na osebnem dohodku. Sprašujemo se, ali so ti Ijudje sploh merodajni in strokovno sploh usposobljeni, da jim priznavajo najrazličnejše interne kvalifikacije. Kot dokaz temu je tudi to, da so vsi de-lavci z nižjo izobrazbo bolje in več plačani kot tisti z višjo. Imamo veliko takih, ki nimajo končane niti višje izobrazbe, priznana pa jim je visoka izobrazba. Imamo nekaj nekvalificiranih delavcev, ki se jih interno vodi kot specialiste in so zato bolje plačani kot kvalificirani in visoko kvalificirani delavci.
5. Struktura zasedb delovnih mest na našem zavodu je taka, da Ijudje nimajo niti delovnih izkušenj, še manj šolske podtage ali sposobnosti. Sprašujemo se, kako naj tak delavec podpira razvoj samouprave v pravem smislu besede. Nikakor se ne moremo strinjati — de-lavci, da je UO na 45. seji dne 4. 11. 77 na podlagi 27. člena zakona o knjigovodstvu sprejel sklep o letni inventuri in določil za to tudi člane ustreznih komisij. Nimamo nič proti komisijam, ki bodo opravljale inven-turo, toda upravičeno se sprašujemo, ali nismo mogli pri cca prek 150 zaposlenih najti toliko Ijudi, ki bi to delo dejansko opravili. Nerazumljivo je, da so posa-mezni člani komisij kar v petih ali šestih komisijah in to celo na tistem področju, na katerem delajo. Smatramo, da človek sam sebe ne more kontrolirati.
SINDIKALNA ORGANIZACIJA
Glede na to, da nismo nikoli videli vabila na oglasni deski, ki bi vabil na sindikalni sestanek, se ne moremo strinjati, da je sindikat svojo funkcijo opravil s tem, da je orga-niziral v mesecu juniju piknik. Upravičeno bi spraševali na podlagi sklepov 8. kongresa ZSS in na podlagi 22. člena statutarnega dogovora o organiziranosti pri delovanju sindikatov in zveze sindikatov ter sklepa predsedstva republiškega sveta ZSS z dne 30. oktobra 1976, kaj je naš sindikat v zvezi tega storil.
10. OSNOVNA ORGANIZACIJA ZVEZE KOMUNISTOV
Tej organizaciji ne bi radi dajali ocene. Toda mnenja smo, da je pri preko 150 zaposlenih ta organizacija premalo številčna, če upoštevamo, da jih je samo pet. Smatramo, da je preveč vase zaprta, da deluje nekako v ilegali in da je s tem zaprla pristop ostalih delavcev v članstvo. Verjemite, da bi se pri takšnem številu zaposle-nih gotovo našlo najmanj še 10 če ne več delavcev, ki bi se lahko po političnem prepričanju, vzgledu in disciplini vključili v vrste komunistov. Smatramo, da se v današnji družbi ne sme nobena partijska organizacija zapirati vase, če se po drugi strani kongresi ZK prenašajo javno in televizijsko.
Zavedamo se, da v današnji družbi ni tako velike niti majhne stvari, o kateri ne bi partijska organizacija raz-pravljala. Seveda je pa včasih nerazumljivo, da bi peščica Ijudi vodila kolektiv s 150 zaposlenimi, če sami nimajo razčiščenih pojmov.
Npr.T Na sestanku študijske in obštudijske dejavnosti, ki je bil razširjenega tipa in na katerem so izmed ostalih prisostvovali tudi komunisti, smo dne 18. 10. 1977 KRITI-ZIRALI KOMUNISTA Kos Ivana, zakaj ni posredoval in preprečil, ne pa da je celo sodeloval pri odtujevanju družbene imovine. Smatrali smo, da bo kot komunist to samokritično sprejel. Tega ni naredil, celo dejal je, da tega ne delajo samo on in njegovi tovariši, temveč tudi drugi, za katere pa ni povedal. Ostali komunisti na to temo niso diskutirali, niti do danes ukrepali, čeprav bi to morali storiti:
1.  Kot komunisti
2.  kot vodilni Ijudje.
OPOMBA:
Zbore delovnih Ijudi v tem dopisu nismo posebej obravnavali, smo jih pa v okviru celotnega poročila delno opisali čisto -dodatno pripominjamo, da na vsakem zboru delovnih Ijudi čeprav so v okviru delovnega časa, čakamo tudi po 45 minut
in več minut na sklepčnost zbora. Razumljivo je, da radi vsega tega delavci nočejo prihajati, nobeden pa v zvezi tega nic ne ukrepa in sestanek se kljub nesklepčnosti realizira.
Podpisi, ki potrjujejo prisotnost na posameznem sestanku, pa niso verodostojen dokument, ker se pobirajo še tudi po sestanku!
ZA ZAKLJUČEK PRVEGA DELA:
Po tem, ko smo tako pred vas razgrnili del vaše dejanskost ki je bila dosedaj skrita in se kazala zgolj skozi pritiske n vaš materialni in z njim tudi na vaš družbeni položaj, ne da t vam bil ta pritisk jasen, prozoren, bi zastavili še nekaj vpn šanj:
Prvo cilja na odgovornost družbenopolitičnih organizaci ki naj bi predstavljale tisto organizirano silo v naši družbi, zagotavlja revolucionarno kontinuiteto in se bojuje za rai redno proletarsko razreševanje protislovij naše družbe, katen konkreten primer je tudi kaotično stanjelsranje v Zavom Študentski domovi. Družbenopolitične organizacije so sice razpravljale o primeru ZŠD {in sicer na zahteve študentov ii
nekaterih delavcev), venaar se stanje ni nič spremenilo NASPROTNO! Delavce, ki so opozarjali na nepravilnosti, krivili, da vnašajo razdor v kolektiv, da pišejo anonimn pisma zunanjim forumom. Vsem tem delavcem so onemogo čili, da bi bili izvoljeni v samoupravne organe. Kako naj drugače tolmačimo podatek, da je sindikat trikrat spreminjt listo možnih kandidatov za samoupravne organe? To je poče njal tako dolgo, da so iz seznama kandidatov izginili vsi tistl ki "preveč otresajo gobec".
Ponovimo   naj,   da   OBČINSKI  SINDIKALNI  SVET S( VIČ_RUDNIK,
MEDOBČINSKI SINDIKALNI SVET UUBUANA, DRUŽBENI PRAVOBRANILEC, SODIŠČEZDRUŽENEGA DELA V LJUBLJANI, UKZSMS LJUBLJANA niso storili ničesar, da bi se stanje izboljšalo. Iz dopisa de lavske enote študijskih in obštudijskih dejavnosti ZŠD, z dn 8. 12. 1977 in naslovljenega na omenjene prve štiri naslov nike, je razvidno tudi naslednje: "sekretar UK ZKS je dejal da mu je stvar že dalj časa znana in da mu nismo (delavcl, opom. uredništvo Tribune) povedali ničesar novega."
Drugo se tiče študentov, ki stanujejo v ŠN in, ki v svoji apol
tičnosti, pasivnosti, razdrobljenosti, neorganiziranem nasti pu (k čemur je mnogo pripomogla tudi vseskozi defetističn pozicija UK ZSMS) niso uspeli razredno radikalno razrešii nakopičena protislovja v ZSD.   Ta so kot vsa protisfovja družbi, zadobila svoje človeške upodobitve, personifikacije,
tem primeru eno aktivno, ki je podpirala ta protislovj (MAFIJA) in drugo neaktivno, ki /e znotra/ tega nastopala ko izkoriščena, pasivna stran — ŠTUDENTJE — in ki do sedaj
ni bila sposobna zgoraj omenjenega protislovja niti spekul
tivno preseči, kaj šele praktično.
Tretjepa se tiče naše, v tem smislu, ali je to, kar se jezgodi lo v ZŠD, anomalija v našem sistemu samoupravljanja, ali, se je rodilo to protislovje kot nujna posledica odnosov sil naši   družbi   (načina   produkcije),    v   kateri   lahko   tudi samoupravljanje  predstavlja   lep   mozaik  želja,   fikcijo  n prihodnost, ne pa dejanskost, ki pelje v KOMUNIZEM.
Na koncu bi dodali še to, da kar se tiče vloge študentov vsem tem sranju, vidimo edino rešitev v tem, da se okrep idejno razredno proletarska borba med študenti, ki bi prekt, praktičnih bojev (proletarska pozicija je možna le preko tegai poskušali doseči kot cilj vzpostavitev sebe kot revo/ucic narnega subjekta v povezavi z delavci in kmeti in, da kot tak tudi   mi  z  drugimi  subjektivnimi  silami pripomoremo uveljavljanju tistih družbenih odnosov, ki so na žalost z& enkrat samo miselno zaobseženi v kategoriji KOMUNIZEM.
UREDNIŠTVO
NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA!
Vsi citati iz zapisnikov in zapisniki niso lektorirani, da bi ohranili avtentičnost. Ured.
SEKRETAR JE ODLOČIL
lecembra preteklo leto je OK ZSMS Lj. Moste-Polje razpisala 5 tradicionalni literarni natečaj "Mladi pesniki in pisatelji", je potekal letos že petič v znamenju slovenskega kulturne-ipraznika — 8. februarja.
e lanskoletni natečaj je presegel okvire občine, tako da je letos razpisan za območje cele Ljubljane, kar je bilo v (asopisu "DELO" in tedniku "MLADINA" dano v vednost (sem, ki radi pišejo. Do roka je poslalo svoje prispevke okrog etdeset avtorjev, kar je gotovo znamenje dobre organizacije, melječe že na nekajletnih izkušnjah. b sem vse lepo in prav.
frispevke je bilo treba samo še temeljito pregledati in se jdločiti za najboljše, res najboljše, da ne bi bila komu »orjena krivica. V ta namen se je zbrala skupina, da bi na isnovi edinega kriterija — kvalitete — izbrala nagrajence. Po Dnčanem delu je bilo odločeno, da bodo za najboljše irispevke na natečaju podeljene štiri enakovredne nagrade teset nadaljnih avtorjev pohvaljenih in posebna nagrada za rispevek iz osnovnih šol).
ako se je torej žirija odločila. Toda naredila je račun brez rčmarja.
laknadno se je namreč sekretar OK ZSMS odločil, da mu agrajeni pesnik Žagar Igor v svojih pesmih "nič ne pove" in aizločil. ločil ga je:
¦ vsaj dva dni potem, ko se je komisija že odločila za nagra-jence,
¦kljub temu, da ni bil član žirije, ker ni zatoizrazil priprav-Ijenosti, kar tudi kaže na njegovo celotno (ne)sodelovanje v izpeljavi natečaja.
¦ne da bi o tem obvestil vse člane žirije, oz. se z njimi posvetoval.
¦ Ker se v recitalu prispevkov nagrajenih pesnikov ne bi lepo slišalo,  kako je domači gospodar pokavsal hišno deklo (prosto po I. Žagarju) itd,
kljub temu, da bi lahko kot skrajno možnost v recitalu izpustili tisti pohujšljivi del v Žagarjevi poeziji, ob katerem bi (morda) izredno moralno in estetsko uglašeni del občinstva nejeverno strigel z ušesi in ne bi mogel verjeti, da je kaj takšnega prišlo skozi
kljub temu, da delo OK ZSMS v Mostah hudo šepa, pri čemer bi si moral kot sekretar prizadevati za pospešitev (in oživitev) dela ostalih komisij in konferenc, ne pa da sprejema nekakšne odločitve pri delu komisije za kulturo, ki je celotni natečaj izpeljala in je tudi' sicer najbolj aktivna,
ker ga je vodil čut odgovornosti, kar je dobro, saj je odgovornost danes iskana čednost. To pa, da v Žagarjevih pesmi niti ni ideoloških neustreznosti in je v tem primeru bila odgovornost precenjena, pa najbrž niti ni več tako važno.
ko imamo torej v Mostah vrhovnega atributa nad kvaliteto ?rarnih poskusov mladih. Zato se ni bati, da bi prišel skozi >govo sito kakšen tak blefer kot je Žagar Igor, ki je med igim "zblefiral" tudi uredništvo 'TRIBUNE", da mu je javilo pesmi v januarju tega leta.
rja šimon
dentka 4. letnika FSPN
škričeva ul. 36
Moste-Polje
Proletarska književnost in umetnost sta del celotne revo-lucionarne stvari proletariata, ali ^akor je rekel Lenin, ,,kolešček in vijaček" splošnega mehanizma revolucije
MAO TSE. TUNG
. . .Revolucionarni tisk si zamišljam kottisk, ki v isti hip obvešča o pozitivnih akcijah, pa tudi o tistem, ker ni pozitivno. j p Satre
Lahko se naučimo tisto, česar ne vemo. Sposobni smo ne samo, razrušiti stari svet, temveč tudi zgraditi novega.
MAO TSE TUNG
Vedno je pomembnejše obveščati o resnici; RESNICA JE REVOLUCIONARNA, MNOŽICE IMAJO PRAVICO DORESNICE.J>p_Sartre
GRADILI BOMO ŠTUDENTSKI DOM ZA BEŽIGRADOM PONUDBE POD ŠIFRO "V STROGEM DRUŽBOSLOVNEM CENTRU"
Te dni je plašno pokukala na svetlo novica, da bo stekla gradnja novega študentskega doma za Be-žigradom. Dasi je izgradnja domov za učence in študente opredeljena z družbenim planom SR Slovenije kot prednostna naloga, pa bo napove-dani začetek del zakasnil za eno leto. Napovedana dograditev in opremljenost pa sovpadata z letoš-njim oktobrom, kar pomeni, da bi bila ta zamuda enega leta nadome-ščena. Še bolj pa je razveseljivo, da dom ne bo stal ,,osamljen na polja-ni". Kmalu naj bi se mu rodila še brata, ki bosta pomagala doseči predvideno povečanje zmogljivosti za 1500 študentskih postelj do leta 1980. Novica je povod, da pregle-damo, kakšno je sedanje stanje in kako so položene tirnice prihod-nosti za načrtno gradnjo študent-skih domov in razvoj družboslov-nega centra za Bežigradom. Zaradi prostorske in funkcionalne poveza-nosti je obe stvari treba enotno obravnavati.
Idejna zasnova družboslovnega centra raste na prostoru med Ti-tovo, Allendejevo in Vojkovo. Tu sta danes FSPN in Ekonomska fa-kulteta; to pa je tudi vse, kar lahko človeško oko zaenkrat od tega centra zazna. V načrtih pa je stvar precej gostejša in obsežnejša. Na travniku ob Ekonomski fakulteti naj bi namesto pisanih šotorov Maria, Europe in kdove katerega cirkusa še zrasel pedagoški center (pravijo, da do te rasti niti ni tako daleč). Poleg tega centra pa se bodo proti nebu povzpeli omenjeni trije študentski stolpiči. Družboslovni center bo potreboval še centralno družboslov-no knjižnico — zanjo je že predviden prostor med FSPN in EF — potre-boval bo rekreacijske in infrastruk-tume objekte, a o tem nekoliko pozneje. Na nasprotni strani Vojko-ve pa se kot megla vleče še nejasna misel na Pravno fakulteto in dalje za njo ,,ekstenzivna gradnja z mnogo zelenja" kot nalašč za študentske sobe. Poleg teh novih objektov pa bo še nekaj dozidav in sprememb. EF ima tik ob Vojkovi in svoji zgradbi v načrtu telovadnico, pri FSPN je predvideno povečanje pro-storskih zmogljivosti z dozidavo za sedanjim objektom na lastnem zem-Ijišču. Če bi se izpraznili še stavbi Ljubljanskega urbanističnega zavoda in Smelta, bi bili kot naročeni za neKaiere institute, ki sodijo k druž-
boslovnemu centru in so sedaj ne-funkcionalno razmetani po mestu. A to so le pobožne želje, na katere smemo komaj pomisliti. Pa pojdimo lepo korakoma!
V začetku januarja je bito izdano lokacijsko dovoljenje za prvi štu-dentski stolpič. To dovoljenje pa je potrebno, da se lahko izdela tehnič-na dokumentacija; ta pa je bila nare-jena že lansko leto — seveda na ri-ziko. Soglasja, .ki so za takšno stvar brezštevilna in ,,potrebna", so ob-Ijubljena (? ) in 15. februarja naj bi pokukala na svetlobo še krona vseh papirnatih predpriprav — gradbeno dovoljenje. Tega se bodo najbolj raz-veselili delavci gradbenega podjetja Obnova, ki bodo smeli razriti ,,cir-kuško ravnino". Pa ne le razriti; po pogodbi   je   rok   dograditve  deset
mesecev in treba bo korajžno plju-niti v roke.
Ker ne gre za gradnjo na ,,niko-garšnji zemlji", se je tudi tu močno zapletlo. Javna razsvetljava, ki je poleg Gorenja lastnik zemljišča, baje zahteva za teh 3000 kvadratnih metrov precej več enakovredne po-vršine. Direktor Javne razsvetljave Božidar Novšak pa je takšne govo-rice odločno zanikal. Bodi tako ali drugače, trenutno tečejo dogovarja-nja o zemlji. To nerešeno vprašanje je bilo vzrok, da prihaja do enoletne zamude z začetkom gradnje. Pa kaj
to koga briga, če program za grad-njo domov za učence in študente in tudi družbeni dogovor določata pogoj, da družbenopolitična skup-nost, kjer se gradi dom, prispeva brezplačno komunalno opremljeno zemljišče. Tisto je zapisano na na-vadnem papirju, nekateri se pa Še dalje trkajo na prsi, kako da so kreativni, Ijudje prakse (torej ne ,,papirniki"). Plašno je treba dodati, kako upravičen je strah, da se bo podobno zgodilo z zemljiščem za pedagoški center. Zemljišče za vse tri stolpiče naj bi stalo približno osem milijonov, nadaljnjih 16 bo treba odšteti za vsa gradbena dela in še tri za opremo. Teh 250 ležišč torej niti ne bo poceni (sredstva pa že čakajo na žirojčku — se jih je le posrečilo zbrati!). Nadaljnja dva domova s skupno 500 posteljami pa ne bosta delala tolikšnih problemov, vsaj pri armadi dovoljenj ne. Ko bo zgrajen prvi, bo verjetno možno začeti z drugim in potem še s tretjim. Tem strojčkom pa bo po-trebno ,,zaploditi" vsaj še dva brata: potrebno bo namreč preseliti Aka-demski kolegij in dom FSPN. A kdaj, kam, kako in po čem se še ne ve — ve se le, da bo treba.
Teh 750 študentov v novih do-movih pa ne bo imelo kje kupiti kruha, pisem, cigaret. ne kam hoditi na kosilo. .. Takoj se začrta nov problem — infrastruktura. V stolpi-
čih ni predvidene kuhinje, niti re-stavracije; bife EF in ,#bife" FSPN pa tega nista sposobna niti začasno rešiti. Pri bodočem pedagoškem centru je začrtana razdeljevalnica hrane, vendar bo potrebna nujna sprememba v kuhinjo in pridobitev skladiščnih prostorov. Napovedana zmogljivost napovedane kuhinje naj bi bila tisoč obrokov. Bo dovolj?
Prvi stanovalci naj bi se v dom vselili z novim študijskim letom, pedagoški center pa boJo začeli gra-diti kmalu, gradili ga bodo krepko število mesecev in teko bodo prvi stanovalci stotine tednov brez štu-dentske restavracije (kdor je zaljub-Ijen v študentsko prehrano, bo moral v ŠN). Da v bližini ne bo nobene trgovine, pa je po naključju zelo dobro: ker bodo manjkali tudi rekreacijski objokti (to bo sploh probfem zase v družboslovnem cen-tru), bo kar popotovanje do trgo-vine ali trafike rekreacija. Poznam delegate, ki bi rekli: s prefunkcioni-ranjem obcestnih poti za pešce bomo kratkoročno nadomestili re-kreacijske objekte, kar bo povečalo frekvenco na prvih — zato jih je po-trebno začeti nemudoma širiti in graditi! Tako zbrkan vozni red gra-denj bi bil posledica Jogičnega skle-panja in realnih potreb".
Pri vsem bi le lahko bilo malo več teda in dolgoročnosti!
FrancMILOŠIČ
PISMO A. FIŠTRAVCU MISLECU MISLI
Ko sem v peti številki Tribune prebral članek A. Fištravca ,,Misliti misel", člančič, kot mu pravi sam, v katerem razmišlja o zasedbi Erjavče-ve 29, še posebej pa ga jezijo dolo-čene trditve skupine tedanjih stano-valcev, zapisane v propagandnem letaku ,,Dost gobcanja — Hočmo stanovanja!", sem skienil z odgovo-rom počakati do njegovega nasled-njega prispevka. Kajti Fištravec nam je v svojem prvem sestavku govoril o aktu zajetja ,,celote, to je družbe, celote družbenih odnosov", tako, da sem mislil, da glavno šele sledi. Ker pa o Fištravcu v šesti številki Tri-bune ni ne duha ne s/uha, očitno meni, da je svoj aktže opravil.
Fištravec ne navede vsebine trdi-tev, s katerimi polemizira. Bralec lahko samo ugiba o tem, kaj je Fi-štravca tako ujezilo v drugi, tretji in četrti točki letaka. Fištravec ne na-vede niti enega argumenta za svojo sodbo na koncu, da so mnoge for-mulacije in trditve ,,v smislu možnih zaključkov... demagoške, tojesle-parske, zapeljivske, preračunane pač na kake predsodke, nepoučenost ali slabo razvito politično zavest ,,Brez enega samega argumenta, ,,odglave" mu ne gredo niti hude poenostavit-ve.
Na kratko si oglejmo tri točke letaka, ki najbolj moti/o našega krt-tika.
2.   točka: Zahteve po pospešeni gradn/i študentskih domov, gradnji instant domov, kontroli podnajem-ništva, naselitvi praznih stanovanj in adaptaciji podstrešij. Ali so te zahte-ve netočne,  demagoške, sleparske, zapeljivske,   preračunane   na  kake predsodke,   nepoučenost ali slabo razvito politično zavest?
3.  točka: Institucije, kl nai bišči-tile  naše   interese  ne naredijo nh česar, oz. delujejo proti nam. Radio
Študent o stvari praktično sploh poročal,   ostala  MKS naših vorov na njihovo, po našem mneiyi izkrivljeno poročanje niso objavlji la.   ZMSS se je od akcije že od mega začetka distancirala, prvič je v hiši pojavila dan pred izselitvija Izločeni smo bili iz družbenih tokoi in ne — kot trdi Fištravec, da smo * izločili.
4 točka: Hiša na Erjavčevi 29 n že 2 leti in pol prazna. Ljubljansk, banka malomarno ravna z zaupam ji družbeno lastnino. Gre tu mord za kakšne hude poenosiavitve? Morda je pa z vidika celote (ki pa n dostopna razumu povprečnega člo veka, zaradi časovnih premikov, ti je družbenega razvoja, ko imami odnose, ki so sicer še družben odnosi, a izgubljajo svojo pojavm obliko, to je vidno obliko) čisto i redu in prav, da imamo samo i Ljubljani približno 2000 praznil stanovanj, s katerimi nekateri ob čani in organizacije kujejo do bičke?
Fištravec smatra za potrebno, di nam na koncu še pove, kakc na va lovih Radia Študent njegov člančit ni ug/eda/ luči sveta. Me ne čudi. Čudi pa me, da je bil objsvljen i Tribuni. Zato predlagam uredniStvu da omogoči Fištravcu domislite\ svoje misli v eni od naslednjih šta vilk Tribune.
Vas prav lepo pozdravlja
Tomc Grega
VIŠJE CENE
ZAPISNIK
Študentsko naselje, Akademski kolegij in dom na Gerbičevi bodo letos dražji. Stanarina in hrana poprečno za 14,07 %; samo stanovanje poprečno za 15,7 % (460 din), samo hrana pa 13,3 %. Dom študentk višje šole za zdravstvene delavce pa je že dvignil ceno na 540 din (17 %), FSPN-Jevcem pa še računajo mesečni iz-datek za posteljo, pol balkona in devetinko tuša.
Študentski domovi poslujejo po gospodarskem principu, karpo-mcni, da študent plača vse, razen amortizacije in dela investicij. V stanarino so tako všteti stroški za kurivo, popravila inventarja, odvoz smeti, voda, elektrika, osebno dohodki zaposlenih, polnjenje gasilskih aparatov pa vse do uničevanja podgan in miši (deratizaci-ja). Ni kaj, lepa armada stroškov! Stanahno malenkostno zmanjšu-jejo turistične počitnice.
Ko so letos preračunavali cene, so upoštevali vse predvidene podražitve po predvidenih stopnjah in tako dobili gornje cifre (pri OD zaposlenih so na primer upoštevali resolucijsko določilo za stopn/o rasti 5 %). Od teh poprečij pa so velika odstopanja: za pograd v študentski ,,trojki"plačate 330 din, v devetem in desetem bloku ŠN pa 485 din, v kolegiju, ki je priključen na toplarno pa 475 dinarjev. Najcenejša dvojka je 435 din.
Novost bo letos tudi pri prehrani: ko boste iz žepa izbrskali dva stara jurja za kosilo, bo treba za kruh poiskati drobiž še zraven, pa tudi v ceno 14 dinarjevza večerjo ni vštet kos kruha.
Franc Milošič
OBVESTILO O INFORMATIVNEM DNEVU Republiškt komite za vzgojo in izobraževanje obvešča:
V letu 1978 sta predvidena dva informativna dneva za vpis v prvi letnik VTO in VDO (tj. faksov) in sicer dne
-   10. 3. 1978, petek; za redne študente in
-  11.3.1978, sobota - za študente ob delu
Tu se boste seznanili z vsemi pogoji za vpis in ostalimi dolžnost-mi, ki so pred vami.
uredništvo
Če bi se rad naučil plesnih korakov, ali bi želel poglobiti svoje znanje, se lahko vpišeš v naše plesne tečaje v plesni šoli KAZINA. Da bi se laže odločil podajamo koledar pričetkov tečajev.
Začetni tečaj: 9.2.1978 ob 17.30 15.2.1978 ob 18.00 18.4.1978 ob 17.30 19.4.1978 ob 18.00 17.3.1978 ob 17.30 Nadaljevalni tečaj: 14.2.1978 ob 17.30 13.3.1978 ob 17.30 20.4.1978 ob 17.30
Izpopolnjevalni tečaj: 15.2.1978 ob 20.00 19.4.1978 ob 20.00
Učitelji so: Štaut, Kikelj, Lav-
rin.
Za maturantske skupine dajemo
popust!!!
Informacije in vpis so vsak dan
od 11. do 13. ure in od 18. do
19. ure.
ŠTUDENTSKI PLESNI KLUB Trg osvoboditve 1/1 Ljubljana
21. seje predsedstva UK ZSMS
Seja je bila dne 1 /2-78 ob 18.00 uri v prostorih UK ZSMS.
Prisotni
Tone Bricman, Vera Šeško, Eta Mujanovič, Nina Zalar, Bogdan Kozrt Srečo Zajc (Tribuna) Asja Matjaž (RŠ), Lazo Ljubotina, Srečko KoU Igor Ivančič, Dušan Lozinšek ter Alenka Brglez (MS ZSMS) Boris DuU (KUK ZKS), Melita Vovk (dom FSPN), Irena Kumer <dom ŠN) Kocijs Drago (Ak. kolegij), Jasna Avbelj (PF), Jože Končan (EF).
Sprejet je bil naslednji dnevni red:
1.  potrditev zapisnika 20. redne seje PUK ZSMS
2.  obravnavanje problematike študentskih domov
3.  tekoče zadeve
4.  razno
Ad 1) Zapisnik je bil sprejet s pripombo, da je potrebno pospešiti akcijo zvezi s konstituiranjem izdajateljskega sveta Tribune.
Ad 2) Po uvodni besedi Kolarja in Ivančiča ter razpravi večine navzočih bili sprejeti naslednji sklepi
1.       formira se komisija v sestavi Ivančič, Kolar, Ljubotina, Bric man, ki naj se angažira pri ponovnem konstituiranju aktivc ZSMS v vseh domovih,
2.        ista komisija je zadolžena za pomoč statutarni komisiji iz S^ pri usklajevanju novih statutov z zakonom o visokem lols (tripartitno upravljanje domov),
3.        upravam domov, ustanoviteljem ter študentom — stanovalceii se pošlje dopis, v katerem se jim predlaga naj razpravljajo ekonomski upravičenosti obstoja treh sorodnih delovnih orgar zacij.
Ad 3) 1 .a)    obravnavanje predloga za vršilca dolžnosti odgovornega uredn^ ka Radia Študent, podana sta dva predloga: Janko Pučnik študent pravne fakultete, Tone Gomišček — študent 3. stopnj^ na FSPN.
Po obravnavi obeh predlogov je sprejet sklep, da se programskemu svetu predlaga v potrditev tov. Janka Pučnik za vršilca dolžnosti odgovorr
urednika. b)
2.
3.
ad4)
v programski svet RŠ se imenujeta Igor Ivančič in Vera Šešk namesto dosedanjih Antona Colariča in Joške Hegler. Sprejeta je vsebinska zasnova seminarja UK ZSMS za člane ZSMS, ki bo predvidoma v mesecu marcu. Sprejet je bil predlog, da se razrez zadolžitev za obiske v ZSMS obravnava na naslednji seji.
A) 1. Potrebno je poravnati finančne obveznosti do MS ZSMS za leto 197'
2.  Predsedstvo je z glasovanjem odobrilo Še nadaljnjo profesionalizacij delovnega mesta sekretarja MS ZSMS.
3.  Sprejet je sklep o začasnem f inanciranju MS ZSMS za prvo tromesečj vvišini3/12 iz leta 77.
4.  Predsedstvo se strinja z imenovanjem novega podpisnika žiro račur MS ZSMS - Sušnik Ivana ter odobreno honorarno vodenje računov« skih poslov za mesečni honorar v višini 1000 din.
B)  Predsedstvo je imenovalo v svet študentskih domov v zbor uporabniko tov. Ljubotina Laza.                                                                                 ¦
C)  Tov. Brglez AJenka sekretarka MS ZSMSje podala informacijo o seji RM ZSMS.
Seja je bila zaključena ob 20.30 uri.
Zapisnik pisala j Vera SeSko!
D. Podmenik, F. Adam:   ANALIZA »KLINlČNEGA« PRIMERA ŠTEPANJSKEGA NASELJA
b) Stanovanjska politika in problemi solidarnostne gradnje
Kot smo že omenili, je od 84. analiziranih člankov kar 60 pisalo o stanovanjski politikl in solldarnostnl gradnji prl nas na splošno, in v ŠN kot posamičnem prlmeru. Vsebino teh šestdesetih člankov lahko str-nemo na naslednjo problematiko:
—  deklariranje in reklamiranje novih smernic stanovanjske gradnje, tj. gradnje solidarnostnih stanovanj;
—  postopek dodeljevanja stanovanj; določanje prioritetne liste upra-vičencev;
—  problemi izgradnje štepanjskey° naselja
—  spori okoli določanja cen stanovanj v ŠN.
Za članke, ki se nanašajo na sklop prvih dveh navedenih tematik lanko na splošno trdimo, da so vsebine neproblematizirane in nekritične; so afirmativne in informativne. Obratno pa velja za druga dva sklopa nave-denih tem.
Problem, ki ga je zastavljal naši stanovanjski politiki (kot ga je posredovalo časopisje) in katerega delna rešitev naj bi bilo ŠN, bi se glasil nekako takole: kako zmanjšati stanovanjski primanjkljaj v Ljub-Ijani in izboljšati najslabše stanovanjske razmere, istočasno. Gradnja solidarnostnih stanovanj je rešitev "dve muhi na en mah". In potem smo priča opisu bitke: potično — samoupravni organi na nivoju mesta, občine, KS, predstojniki gradbenih podjetij; administracija, občani, bralci; novinarji. Kadar kaj ne gre prav se bije besedni boj.
"Gradbeno 'lastovko' zasledimo v "Delu" že 18. XI. 1972, kjer v uvodu piše: "Mesto Ljubljana, skupščina občine Moste-Polje, "Soseska" Bežigrad-Moste, "Dom", Ljubljanska banka in "Imos" kot člani koor-dinacijskega odbora za gradnjo najavljajo prvo razveseljivo akcijo za Ljubljano, prvo lastovko. (ŠN, op. PD) in takoj v naslednjem odstavku: "Izvajalci akcije so se odločili, da bo "Dom" zbiral prijave za nakup ter skupaj z banko ukrenil vse, da bi dobili prednost varčevalci, "Takoj zatem je govora o cenah:" ... po kvadratnem metru bo znašala 3600 do 3800 glede na blokovno (najemno) oz. etažno (lastniško) stanovanje, če le ne bo velikih premikov cen gradbenih storitev na trgu." In dalje: "Del sredstev bo prispeval že solidarnostni stanovanjski sklad, ki bo od 1. januarja 1973 v Ljubljani deloval že v smislu resolucije republiške skup-ščine o stanovanjski gradnji (računajo na kakšnih 80 milijonov novih dinarjev).
Dalje članek informira o novem načinu demonstracijske gradnje, ki naj bi se uveljavila na področju cele Ljubljane in, za katero naj bi se zani-mali vsi "zainteresirani dejavniki za stanovanjsko gradnjo, posebej še delovne organizacije, ki vendarle razpolagajo s 40% zadevnih sredstev." Govori o povprečnem družbenem standardu v naselju, o strukturi stano-vanj: 55% najemnih, etažnih, 2% za stare Ijudi, o velikosti stanovanj in o upanju, da "se bo morda le kaj premaknilo, čeprav ena lastovka še ne pomeni pomladi."
Naj omenim, da je beseda solidarnost navedena v članku samo enkrat in še to v imenu "solidarnostni tanovanjski sklad" in v zgoraj navede-nem citatu.
Tako je tisk posredoval zasnovo za gradnjo tega naselja, "ki je bila zastavljena že pred resolucijo o stanovanjskem gospodarstvu in kljub temu v njenem duhu." (Občan, 4. I. 1973) Da razjasnimo še pojem "duha" in sicer v tem primeru (poroča "Občan") na nivoju občine: "Zakonodaja s področja stanovanjskega gospodarstva, katero je spreje-la skupščina SR Slovenije v začetku tega leta, nalaga občinam zelo odgovorne naloge na tem področju. Osnovna zahteva in težnja pa je, da moramo v bodoče graditi nov način gradnje stanovanj" o istih stvareh kakor prejšnji in tudi tu ni zaslediti ničesar o solidarnosti. Ne bi navajali cele vrste člankov, ki poroča o primanjkljaju stanovanj pri nas in o nujnosti takšne, tj. usmerjene, demonstracijske, hitro-poceni-veliko, gradnje. Kot je iz zgoraj pisanega razvidno se je pričelo z grad-njo, solidarnost je prišla pozneje in sicer sprva kot spremljevalka solidarnostnega sklada ter kasneje kot spremljevalka solidarnostnih stanovanj. Kasneje pa je bilo potrebno lansirati tudi pojem solidarnosti še posebej: kot apel na zavest tistih, ki bi utegnili imeti kaj proti. Proti marsičemu.
"Kdo dobi ključ?" (Delo, 15. II. 1974): "Po osnutku pravilnika so do solidarnostnih stanovanj upravičeno občani z nižjim dohodkom in mlade družlne." V tem časovnem obdobju številni članki poročajo o kriterijih prioritetne liste. Nismo pa zasledili nobenega, ki bi konkretno opisal postopek oblikovanja prioritetne liste in izbora posameznih upravičenih družin.
"Solidarnost delovnih Ijudi ni prazna beseda," opozarja uvodnlk "Stanovanja so! (Delo, 8. 11. 1974) Še posebej neverne Toma^e, "ki so svarili (ko so se sprejemali samoupravni sporazumi o odvajanju sred-stev o solidarnostni sklad, op. PD), da takih sporazumov ne bi bilo treba sklepati, češ kdo ve zakaj bo šel tako zbran denar. In ko smo v I.
1973,  zgradili iz solidarnostnih sredstev "samo" 243 stanovanj, je bilo zopet nekaj "modrih", ki so ugotavljali, da stvari nikamor ne gredo in, da se  bolj  ukvarjamo  s  samoupravnimi stanovanjskimi  skupnostmi, kakor pa z gradnjo stanovanj."
Kljub svarilom pa zasledimo v tisku kritične vesti o stanovanjskem dogajanju nasploh in še posebej v ŠN. Že naslov članka v Delu, 12. 7.
1974.   "Pozno,   vendar   ceneje"   pove   zakaj   gre:   "Tako   bomo   dobjjfc
cenah." Pa tudi za cene se je kaj kmalu Izkazalo, da so "še v megll" (Cene v megli, Delo, 22. X. 1974): da se je "odprlo vprašanje kako Izra-čunati gradbene stroške.
Mlslili  bl,  da bo izvajalec pokazal račune,  kollko Je stal materlal in kolikšni so bili drugl stroškl. Vendar v gradbenlštvu pri računanju cen uporabljajo  lestvico  podražitev kot jo objavlja zveznl zavod za statl-stiko."  In  ob  koncu:   "Zadnjo besedo bosta  Imela mestnl zavod za analize in cene in nato republiški zavod za cene." Izkazalo pa se je, da spet ni bilo tako. Številnim člankom sledimo skozi problematiko cen stanovanj v ŠN, seznanimo se z različnimi cenami, ki postopno  naraščajo do višine 6800  in  6999   ND  na  m2.  Ceprav  so "delegati vseh treh zborov Skupščlne mesta Ljubljana v celotl sprejell uvodni referat, v katerem je bilo med drugim rečeno: 'Nobenega opra-vičila ni za divjanje cen. Izhodlščno stališče v odnosu do njih je, da jlh v načelu ne smemo zvišati.. '" (Administriranje namesto sporazuma?, Dnevnik, 21. II. 1976,) in ob koncu." ... da morajo biti cene za 200 ND nižje. če bo IS ostal pri tej oceni, se bomo zavzeli za politično razpravo
o tem problemu, oziroma za intervencijo Zavoda za cene SRS ....." Pa
še epilog iz istega članka: "Kar pa nas še najbolj moti, je dejstvo, da z izsiljevanjem administrativnih ukrepov delimo klofute, ne le delegatom SML,    temveč    celotnemu    sistemu    družbenega    dogovarjanja    in
samoupravnega sporazumevanja....."
Žal o poteku tega "izsiljevanja" nismo mogli slediti, kdo in kako je ukrepal v zvezi z znižanjem cen in kako se je moglo zgoditi, da je Imelo zadnjo besedo le gradbeno podjetje IMOS. Cene se niso več znižale. "Obeta se manj vseljivih stanovanj" (Dnevnik, 7. 1975) je napovedal inž. Slavko Trošt, glavni direktor IMOS-a in to zato, ker ni v naprej zagotov-Ijene serijske gradnje. Med vrsticami je bilo tudi govora o cenah, več pa o težavah IMOS-a: "Prav zato, da bl lahko racionalneje gradlli več stanovanj, je IMOS svojo gradnjo v Ljubljani skoncentriral praktično le na dve veliki soseski (BS—7 Stožice in i MS-2 Štepanjsko naselje), kar pa se nam zdaj maščuje, saj za naslednja leta še nimamo zagotov-
Ijenih zemljišč........Želimo, da bl sklenlli tako dogovor s samouprav-
nimi stanovanjskimi skupnostmi, ki bi zagotovil dovolj vellko letno serijo izgradnje stanovanj v Ljubljani. S tem bi si zagotovili tudi osnovo za nadaljnji razvoj tehnologije in racionalizacije gradnje, kar pa isto-časno pomeni tudi vpliv na zmanjševanje prodajne cene stanovanj." Tako zaključi tov. Trošt.
Vse kar lahko preberemo o rezultatih usmerjene gradnje govori o neuspehih projekta. Osnovne prednosti take gradnje: "ceneje, hitro in več" se v treh letih niso realizirale. Rešll se tudi ni problem bede družin, ki so se v ŠN prisellle (kar smo ugotovili že pod prejšnjo točko). Nehote se vprašamo kdo je kriv?
"Sodimo, da so vzrokl za počasno (in tudl drago, op. PD) gradnjo predvsem v prepočasni pripravi zemljišč za nove stanovanjske soseske. Priprava stavbenih zemljišč (izdelava urbanističnih programov, zazidal-nih načrtov odkup, komunalno preurejanje) traja v Ljubljani najmanj 3—4 leta," ugotavlja S. Trošt v zgoraj citiranem članku. Na posvetu o vlogi in položaju proizvajalcev stanovanj, ki ga je organi-ziral SOZD GIPOSS je generalni direktor tega SOZD-a Lojze Capuder povedal: "..da v Ljubljani razen političnih stališč In sklepov Skupščine mesta in njenega izvršnega sveta nimamo nikakršnih določenih družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov, s katerimi bi se v okviru mesta dogovorili o določenih ciljih in nalogah vseh dejavnikov, ki delujejo na tem področju. Kar zadeva problematiko cen, gre za naj-bolj žgoč problem, kl ga rešujemo bolj s polltičnimi pritiski kot pa z doslednim strokovnim in znanstvenlm delom."
Pa še to: "....zaključni računi kažejo, da pri graditvi stanovanj OZD ostajajo pri ostanku dohodka skoraj praznih rok, medtem ko se del prepotrebne akumulacije, ki naj bi jo vložili v sodobno tehnologijo stanovanj, preliva v zasebno lastnlno etažnlh lastnikov stanovanj, ki prevladujejo v stanovanjskih soseskah." (Dnevnik, 3. 1976. Kaj zavira hitrejšo gradnjo stanovanj)
Pa kljub temu, da bi po besedah tov. Capudra privatna lastnina etažnih stanovanj bila lahko tista, kjer bi se akumuliral dobiček, najemna stano-vanja niso rešitev. O tem nam priča vrsta člankov, ki piše o milijonih ND, ki jih ponuja v sofinanciranje oz. za kreditiranje Solidarnostni sklad, oz. banka in o tem, da nl zainteresiranlh gradbenih podjetij, kl bl se v gradnjo solidarnostnlh stanovanj podala.
Kaj še bolj konkretnega kot so bile izjave predstavnikov gradbenih podjetij, bank in družbeno političnih delavcev ne bi mogli v tisku žele-ti, poželeli pa smo večje konkretnosti teh izjav. Ne zato, da bi iskali krivca (čeprav nekateri članki poročajo o "klksih" na tak alarmanten način, da si ne moreš kaj, da ne bi pomislil, da je nekje nek posamičen krivec) ampak, da bi se vedelo kaj se dogaja in kaj je moč storltl. Tako pa lahko samo zmigneš z rameni ali pa ugotoviš, da je tako all tako vse vedno narobe in zanič.
Pa tudi poročanje, ki vodi k takšnim sklepom dosega nek namen, kl pa je nekaj povsem drugega kot deklarirani cilji samoupravljanja. Paslvnost enih gre prav gotovo na račun aktivnosti drugih. In odkod naj se potemtakem regrutirajo samoupravljalci, ki jih kakor smo se seznanlll, primanjkuje na vseh nivojih samoupravnega odločanja o stanovanjskl politiki. Pa menda ja ne Iz vrst članov gradbenih podjetlj, bank, družbeno-političnih organizacij, urbanistov idr. institucij, za katere ak-r.lia.  kot so solldarnostna stanovanja v šN,  že tako In tako pomonl
,,ZGODOVINSKEM KOMPROMISU" SLOVENSKEGA KRSCANSTVA Z
MEDENIM CVETLICNJAKOM
Številka revije „2000" mi bo ostala v trajnem spominu, iz eno-stavnega razloga. Kakšnih pet let nazaj nam je njen sedanji likovni opremljevalec Marko Pogačnik, navdihnjenec po Eliotovi Pusti zemlji, član nekdaj obstoječe skupine OHO, neutrudni risalec koz-mičnih shem in frajvilige, zavezanec zemlji, poslal kratko sporo-čilce, da se odreka vsakemu ,,posredovanju", da torej odjavlja Tri-buno in noče več stišati zanjo. Postal je tisto, kar so postali kasneje mnogi naši kolegi, namreč ,,nirvanist", kot to z rahlo ignoranco trdimo tisti ,,drugi". Odtlej je prišlo na dan mnogo že zapuščene navlake, od profetizma do črnih in belih magij, parapsihologije, celo čisto anonimne študentke je začela moriti joga-zen-in-druga modrost. Indija. Kitajska. Tibet. Mnoge druge stvari. Eni so razulta-te teh inodrosti dobivali čisto senzualno, s kakšnim hašišem,travo ali pa esidom, bolj konzervativni pa so se polastili tega tripa po duhovni plati. Bilo je dokaj razburljivo spremljati ponovno odkritje tistega, kar je bilo kot svoja lastna slika odkrito kakšnih tristo let nazaj, na začetku razvoja buržoazne zavesti. Med nami so začela vznikati iz teles filozofov, komparativistov, sociologov, marksistov in podobnih nova, eterična bitja. Realno je bilo slišati stok ne-koliko utesnjene študentke ob prvih vdihih zanosnega dima: ,,Oh, doživljam nirvano!" Ali pa, ko je bil Ferant še frikovsko središče, strastno zatrjevanje: ,,Mi frikovi jedemo samo povrče!" Bilo je se-veda že po tem, ko je Paul McCartney pobegnil iz Indije v lagodno naročje svetovnega money-makinga, Harrison pa nam je ob zvokih sitara zapel Love to you. Bilo je čudovito slišati modrosti o ,,razšir-jeni zavesti"; kmalu za tem so se priklatili še guruji, kupljene rože in robci in podobne čiračara. Tabor ,,nirvanistov" se je širil. Raz-
tresenost ter razbitost ,,generacije" se jezačela odčitavati. Vse več meščanskega slepila, vse več slabega rocka, toda tudi vse več poli-tične zagnanosti. Polarnost se je kazala v tem, da so eni vse stavili v neko študentsko gibanje in jih je notorično začela preganjati ideja oblasti nasploh, toda prenasploh, da bi videli to idejo kot tako; zato so jo videli kot protest in nekaj izvornega; drugi so vse stavili na vzhodnjaško kuhinjo in se šli od kmetijstva, prodaje knjig do ovaduštva. Tako bivanje nas je vse zaznamovalo in na vrh je pripla-valo edino realno v vsem tem pisanem cirkusu: nasprotja. Potem ni bilo niti teh več toliko in tako silnih, da bi nas vznemirjala, se je tok začel obračati: od potovanja v eksotiko je prišlo do plahega obujanja tistega, kar je vse to pravzaprav bilo — in kar je tudi danes ta ,,nirvanizem" — obogateno krščanstvo, neulovljivo zaradi svoje neizrečenosti, proces nastajanja se je ustalil v nastali odtujeni za-vesti. In porodilo se je nasprotje med kritiko in meščanstvom (pravzaprav samo drobno mislečo buržoazijo). Videti to nastajanje in ne le sovražnosti, to je bistveno. Kajti če je potovanje izkušnja,
potem teče pot tudi k nekemu cilju. Ta pa je, da nam Marko Pogačnik tisto ,,posredovanje" zavije v novo čudežnost, čudežnost telesa knjige, tokrat revijo 2000. Ali drugače: vrnitev k praizviru in naivna vera v naravo je prav tako stvar ,,posredovanja" in če tega posredovanja ne opravi hlapčič, potem je potujoči duh sam v sebi gospodar in sam v sebi hlapčič. Rodi se duh gospodarja-hlapčiča, ko je potujoči duh hlapčič svoji lastni gospodovalnosti. Temu pra-vimo drugače tudi — odtujitev. Gotovo, v ,,bazi" („2000", str. 55) ni vedno takega razumevanja, toda ker smo spodmaknili tla tako pojmovani bazi, je njeno izginevanje realno nujno (sto, dvesto let, o
tem ne bomo dlakocepili, ker smo odločeni predvsern odpraviti ta ,,vrh" in to ,,bazo"), potem bo izginilo tudi krščansko zadovoljstvo maščevanja tovariša Franca Križnika. Pravim, če že obstaja neica potreba po govoru v dvoje, potem iščimo partnerje za dialog, ne pa da silimo v tiste, ki jim do dialoga ni. Kajti ob dialogu ostaja še vedno kritika odtujitve, ki bi jo rad marsikdo (ne le teologi) odstra-nil, kakor obstaja tisto zgodovinsko gibanje, ki je dejavno ukinjanje te odtujitve. Kajti ko je naš predsednik dodelil odlikovanje Janže-koviču, mu ga ni podelil zato, da bi s tem dejanjom kaznoval Mastnaka. Sprejmite to odlikovanje, tovariš Križnik, kot čast in ne kot priložnost za nizke udarce!
Sprva sem nameraval napisati recenzijo številke, toda o patetič-nih prispevkih Mraka, Krištofa in Rebolja se nimamo kaj pogovarja-ti: so. Tudi teoretski članki v bistvu ne prinašajo nič pretresljivo novega, so. V njih je nekaj eksotike, nekaj Heideggra, ki je priljub-Ijena lektira določenega kroga ,,nirvanistov", toda tudi njim pri-znavamo pravice imeti bizaren filozofski okus. Samo naj nihče nima iluzije, da je s tem pretresljivo posegel po marksizmu in ga izničil. Brez te iluzije apokaliptičnega uničenja marksizma je mogoč tudi zanimiv članek. (Ala, Pungi, proti Ošlaku si bil pa tako strupen!). Zanimivo pa se mi zdi, da se vsebina teh člankov v glavnem ujema s Pogačnikovim ,,miselnim vzorcem za oblikovanje revije 2000".
Toda dosledna izvedba ,,stiske" bi eventualno mogla pripeljati do izvedbe, da je v krizi tudi evropsko krščanstvo in še z večjo doslednostjo bi prišli do stiske same religije in s tem skoraj na prag miselne poti, ki je pogoj za praktično ukinitev religije. Individual-
Louis Althusser: MARKSIZAM IN RAZREDNI BOJ
no, ker zgodovinsko pojav, ki se religioznemu posamezniku kaže kot ,,stiska", že plava v tem toku dejanskega ukinjanja relTglje. Toda ta človek prihaja iz druge smeri, kot pa se je vanjo zazrlo uredništvo revije 2000. Jskanje svoje podobe je dejanje, ki izhaja \z duhovne dediščine, iz izročila, in je tudi poroStvo za njegovo ohranjanje in nadaljevanje," (str. 1) pravijo. Ne prihaja namreč iz preteklosti, iz ,,pračloveSkega", temveč iz prihodnosti. Že sedaj prisotne prihodnosti, ki tudi tej ,,stiski" daje človeški, zgodovinski status.
Pogačnikov oblikovalski duh me je torej navedel na misli, ki imajo neko programsko vrednost. Meščanjenje v obliki nirvanizma ima namreč svoje socialne korenine, čeprav ne precenjujem njegpve teže — v bistvu je to namreč marginalen pojav. Toda ko Tribuna že govori o potrebi po kulturni kritiki, se skozi to kaže potreba po kritiki izvorov te kulture, česar pa ne moremo napraviti, če se ne spustimo v kritiko kakšne Garaudyjeve Človekove besede, kakšnih primitivnih ,,nouveaux philosophes", ki so že začeli gomazeti po slovenskih logih, kakšnih kmetov na ideološki način (in podobnih eskapistov), kakšnega prostodušnega pesnjenja itd. Gre torej za strukturalno kritiko — od socialne do ,,duhovne", kakor se pač te oblike razvijajo.
Revija „2000" je tako zanimiv pojav, prvič zaradi nekakšne uredniške vedrosti, daigič pa zaradi tega, ker nastaja s tem razisko-valni material, ki ga ni mogoče dobiti niti z empiričnim razisko-valnim postopkom in niti s tradicionalnim abstraktnim raciona-lizmom.
MPUNGI
Naj mi bo dovoljeno, da za predstavitev nove izdaje malega priročnika Marte Harnecker spomnim na neko zelo preprosto misel. To je preprosta misel, toda njene teoretske in političnepos/ec//'ce so pomembne.
To je torej ta misel: vsa Marxova teorija, se pravi znanost, ki jo je utemeljil Marx (historični materializem) in filozofija, ki jo je odprl Marx (matenalistična dialektika), imata za središče in srce razredni boj.
Razredni boj je torej ,,odločujoči člen" ne le v politični praksi marksistič-no-leninističnega delavskega gibanja, marveč tudi v teoriji, v marksistični zna-nosti in filozofiji.
Od Lenina dalje vemo jasno, da predstavlja filozofija razredni boj v teoriji: točneje, da vsa filozof ija predstavlja stališče nekega razreda v teoriji, v nasprotju do drugih stališč antagonističnih razredov. Vemo torej, da marksistično-leni-nistična filozofija (dialektični materializem) predstavlja stališče proletarskega razreda v teoriji: to je ,,odločujoči člen" za to, da razumemo marksistično-le-ninistično filozofijo in da jo razvijamo. To je ,,odločujoči člen" za to, da razumemo zakaj lahko ta filozofija preneha ,,razlagati" svet, da bi pomagala pri njegovem revolucionarnem preoblikovanju. To, da naj bi bil razredni boj ,,odlo-čujoči člen" v Marxovi znanstveni teoriji, je morda težje zapopasti.
Zadovoljujem se z enim samim primerom: Kapitalom. Tu je knjiga, ki vse-buje marksistično znanost, temeljna načela marksistične znanosti. Ob vsem tem pa si ne smemo delati iluzij. Ne zadošča, da imamo neko knjigo pred očmi: treba je vedeti, kako jo brati. No, obstaja način kako ,,brati" Kapital, način kako ,,razumeti" in ,,razložiti" Marxovo znanstveno teorijo, ki je \ahko povsem buržoazen. Buržoazen pomeni: vplivan, označen, prežet z buržoazno ideologijo, točneje,z ekonomistično in sociologistično buržoazno ideologijo. Kapital lahko na primer beremo na sledeči način: kot teorijo politične ekonomije kapitali-stičnega produkcijskega načina. Začeli bomo pri infrastrukturi, raziskali ,,de-lovni proces", razlikovali ,,produkcijske sile" in ,,produkcijske odnose", analizi-rali blago, denar, presežno vrednost, mezdo, reprodukcijo, rento, profit, interes, tendenco upadanja obrestne mere profita itd., itd. Na kratko, mirno bomo odkrili v Kapitalu ,,zakone" (buržuazne) ekonomije. In ko bomo zaključili to analizo ,,ekonomskih" mehanizmov, bomo znova dodali majhno dopolnilo: družbene razrede, razredni boj.
Ali ni drobno nedokončano poglavje o družbenih razredih povsem na koncu Kapitala? Ali ni potrebno govoriti o družbenih razredih le potem, ko smo razstavili ceioten ustroj kapitalistične ekonomije? Ali nas Marx ne vabi k mo-trenju družbenih razredov (in torej razrednega boja) kot enostavnega produkta, zadnjega produkta strukture kapitalistične ekonomije, kot njenega rezultata? Mar niso družbeni razredi enostavni učinek kapitalistične ekonomije in razredni boj enostavni učinek eksistence razredov?
To branje, ta razlaga Kapitala, sta resni deformaciji marksistične teorije: sta ekonomistična (buržoazna) deformacija. Družbeni razredi niso na koncu Kapi-tala: prisotni so od začetka do konca Kapitala. Razredni boj ni nek (izpeljan) učinek eksistence družbenih razredov: razredni boj in eksistenca razredov sta ena in ista stvar. Razredni boj je ,,odločujoči člen" za razumevanje Kapitala.
Ko je dal Marx Kapitalu podnaslov Kritika politične ekonomije, ni le želel         Toda to ni vse. Nobena družba ne obstafa, to se pravi, ne traa v zgodovini
reči,  da je  nameraval kritizirati klasične ekonomiste, temveč ekonomistično    drugače  kot da, vse proizvajajoč, reproducira materialne in družbene pogoje
(buržoazno) iluzijo. Hotel je radikalno kritizirati buržuazno iluzijo, ki skrbno    svoje eksistence (njene produkcije). Torej so eksistenčni pogoji kapitalistične
ločuje z ene strani produkcijsko dejavnost in menjavo (ekonomijo) in z druge    družbe  pogoji  izkoriščanja,  s katerimi si kapitalistični razred podvrže delav-
družbene razrede, politične boje itd. Marx je hotel pokazati, da so vsi pogoji   skega:  kapitalistični razred jih mora reproducirati naj stane kar hoče. Da bi
produkcije, cirkulacije  m kapitalistične distribucije (torej vsa takoimenovana   razumeli  Kapital,  se je torej treba dvigniti na stališče reprodukcije in videli
pohtična ekonomija) dominirani in prežeti z eksistenco družbenih razredov in   bomo, da buržoazija ne more zagotoviti stabilnosti in trajnosti izkoriščanja, (ki
razrednega boja.                                                                                                           ga v|ozi v proc]ukcijo) razen pod pogojem, da vodi stalen razredni boj proti
Razložimo v nekaj besedah bistveni princip Marxove teze. Ni ,,čiste" eko-   delavskemu razredu. Ta razredni boj vodi z ovekovečenjem ali z reproducira-
nomske produkcije, ni ,,čiste" cirkulacije (menjav), ni ,,čiste" distribucije. Vsi   njem materialnih, ideoloških in političnih pogojev izkoriščanja. Vodi ga vpro-
ti ekonomski pojavi so procesi, ki se odvijajo pod družbenimi odnosi, ki so v   dukciji (zmanjšanje mezde namenjene reprodukciji delovne sile; represija, sank-zadnji instanci, torej pod njihovimi ,,videzi",   odnosi razredov in odnosi antago cije, odpust; boj proti sindikatom itd.). Istočasno ga vodi izven produkcije: tu
nističnih razredov, torej odnosi razredne borbe.                                                        je  mesto,  kjer se vmeša  vloga  Države, vloga  represivnega aparata Države in
Vzemimo materialno produkcijo družbeno uporabnih predmetov (uporabnih   njenih ideoloških aparatov (politični sistem, šola, cerkve, informacije), da bi si
vrednosti)   tako   kot se predstavljajo golemu očesu, v produkcijskih enotah   podredila delavski razred z represijo in ideologijo.
(tovarnah,  poljedelskih  izkoriščanjih  itd.).  Ta materialna produkcija predpo-        Če ga čitamo na ta način, Kapital preneha biti teorija ,,politične ekonomije"
stavlja obstoj ,,produkcijskih sil", kjer ,,delovna sila" (delavci) uporablja pro-   kapitalizma,  da  bi  postal teorija  materialnih, pravnopolitičnih  in ideoloških
dukcijske   pripomočke   (orodja,   stroje),   ki   preoblikujejo  prvotno   materijo.   oblik nekega načina produkcije, ki temelji na izkoriščanju plačane delovne sile
,,Ekonomistični"  buržuj ali  ,,ekonomistični" bralec Kapitala bo v tem videl    - da bi postal revolucionarna teorija.
enostaven proces tehničnega dela. No, zadošča, da razmisli skupaj z Marxom,        Če ga čitamo na ta način, postavimo nazaj na mesto, ki jim pripada poli-
da bi sprevidel, da je to nesmisel. Morali bi reči: produkcijske sile so v delovnem   tično ekonomijo, produkcijske sile, tehniko itd. Toda če je temu tako, iahko
p.r.,°ces.u uPorablJene P°d nadvlado produkcijskih odnosov, ki so odnosi izko-    nastane drugačna zamisel razrednega  boja ter se lahko odrečemo nekaterim
riščanja. Ce obstajajo delavci, so plačani, torej izkoriščani; če obstajajo plačane    iluzijam, kot so ,,humanistične" iluzije, ki izhajajo in malomeščanske ideologije
osebe, ki ne posedujejo svoje delovne sile in so jo (zaradi lakote: Lenin) prisilje-    (jn ki so dopolnilo ,,ekonomističnim" iluzijam). Dejansko smo prisiljeni opusti-
ne prodajati, je to zato, ker obstajajo kapitalisti, ki posedujejo produkcijska   ti misel, da bi lahko obstajala kapitalistična družba na nek način pred razred-
sredstva  in  kupujejo delovno silo, da  bi jo  izkoriščali, da  bi iz nje izvlekli    njm bojem in da bi postal razredni boj, kot ga poznamo, dejanje proletariata (in
presezno  vrednost.   Obstoj  antagonističnih   razredov je torej  vpisan v samo    njegovih zaveznikov) v uporu proti ,,nepravičnostim" družbe. Razredni boj, ki
produkcijo   v srce same produkcije: v produkcijske odnose. Treba je iti dalje:    je |asten kapitalistični družbi, je z njo dejansko konsubstancionalen: pričel se je
produkcijsk. odnosi niso nekaj, kar bi bilo pridodano k produkcijskim silam kot    z 0JOf buržoazija je bila tista, ki ga je od njegovih začetkov vodila s krutostjo
nj.hova enostavna ,,oblika '. Produkcijski odnosi prodirajo v produkcijske sile,    brez  primere proti tedaj razoroženemu proletariatu. Daleč od tega, da bi se
ker delovna sila, k. uporablja ,,produkcijske sile   sama tvori del ,,produkcijskih    enostavno upiral  ,,nepravičnostim", ni tedaj storil nič drugega, kot da se je
si   , proces kapitalisticne produkcije pa  neprenehoma teži za maksimalnim    upiral ^ buržoaznega razreda preden se je organiziral, razvil svojo zavest in
.zkor.scanjem delovne sile. In, kot je to ta težnja, ki obvladuje vse v procesu       eše, v protinapad ter nato v napad vse do prevzema oblasti.
kap.tal.st.cne produkc.je, je treba rec, da so tehmcni mehanizmi produkcije         če je temu takO( če nam znanstVena teorija Marxa nudi dokaz, da vse vodi k
podrejen. (razredn.m) mehan.zmom kap.tahstičnega izkoriščanja. To kar ime-   razrednemu boju, lahko bolje razumemo razloge tega dogodka, ki se dotlej v
nujemo produkcijske sile, so včas.h matenalna baza (,,tehnična baza", pravi    Zgodovini še ni pripetil:  ,,zlitje" marksistične teorije  in delavskega gibanja.
Marx)   m obhke zgodovinske eksistence produkcijskih odnosov, se pravi od-    Nismo dovo,j razmis|iii tega dejstva: zakaj in kako se je delavsko gibanje, ki je
nosov  izkor.scanja.  Marx je občudovanja  vredno pokazal  v I. knjigi (Cetrti    obstajalo preden sta Marx in Engels napisala Manifest, spoznalo v nekem delu,
oddelek, poglavj. 14 m 15 ), da niso bile sukces.vne osnove in oblike organi-    tako težkem kot je Kapital?  Zaradi skupne točke : razrednega boja. Bilo je v
zacije produkc.jskega procesa (od manufakture do velike industrije) nič drugega    srcu vsakdanje prakse delavskega gibanja. V srcu Kapitala je v srcu marksistične
kot sukcesivne osnove in obiike materiaine in zgodovinske eksistence kapitali-    teorije. Marx je v znanstveni teoriji izročil delavskemu gibanju to, kar je od
stičnih produkcijskih odnosov. Torej je ekonomistična in tehnokratska napaka    njega prejel v politični izkušnji.
ločevati produkcijske sile od produkcijskih odnosov. To kar obstaja, je (ten-         Kot pravi Mao: ,,Nikoli ne pozabimo razrednega boja."
denčna) enotnost v oblikah materialne eksistence, produkcijskih sil in produk-                                                                                                                  januar 1970 cijskih odnosov pod nadvlado produkcijskih odnosov.
Če je temu tako, ni ,,čiste" produkcije, in ni ,,čiste" ekonomije. Od pro-dukcijskega  procesa dalje so antagonistični razredi navzoči s produkcijskimi
odnosi. S tem odnosom antagonističnih razredov so postavljene osnove razred-   Y^t     f'    \          ......„„        ,,         .      _, .    .       ,.,           .        ,
nega boja: razredni boj je materialno vkoreninjen v samo produkcijo.                      l   Uyod v dru?° 'zdajo pr.rocmka Marte Harnecker Prmcipes elementa.res du
materiahsme histonque (Siglo XXI, Mexico) *10. do 13. poglavje (v slovenski izdaji) — op. prev.
I                   „,      .      -                                                       ^                  prevedel ALEŠ ERJAVI
TRIBUNIN ODDELEK 
ZA AGITACIJO IN PROPAGANDO
3BUNIN AGIT PROP
KRITIKA POEZIJE
Jasno je, sovraiim vlado buržoajev
vlado kifeljcev in farjev
a ie bolj sovražim človeka, ki je ne sovraži
kotjaz
z vsemi močmi.
Pljuvam v obraz človeku manjšemu od narave, ki bolj kot vseh mojih pesmi ne oeni te Kritike poezije.
Paul Eluard (1932)