¦ 3 Slovensko slovstvo. * Pesmi. Zložil Simon Jenko. V Ljubljani 1864. „Novice" so radostne oglasile S. Jenkove pesmi, brž ko so zagledale beli dan. Danes hočemo malo več o njih spregovoriti. Čem bolj smo jih prebirali te pesmi, tem bolj so nam dopadale. To je gotovo najboljši dokaz, da so delo pravega pesnika, kteremu je Bog lepi dar podelil, pesmi peti iz srca k srcu. Pesmi njegove so raznega zapopadka: ljubovnega, domorodnega, premišlje-valnega, pripovednega; nekaj jih je tudi šaljivih. Eavno tako raznovrstni so tudi stihi ali verzi; največ jih je vendar tro- in četveronožnih jambovskih in trohejskih. Kitice so po večem iz dveh ali štirih stihov narejen^. Beseda je skozi in skozi izbrana in jedernata ; pesmi same so z večino kratke a lepo zavkrožene. Sploh moramo priznati, da je oblika dovršena, ter po napredku našega jezika uravnana. Pa tudi ta hvala pesniku po pravici gre, da je pogodil narodni način pesniški, ne samo po unanji obliki, ampak tudi po duhu. Pa ravno, ker presojamo pesnika, za kterega mislimo, da so ga Rojenice navdahnile s pravo pevsko zmožnostjo in ga tedaj stavimo ne le med poklicane, ampak med izvoljene pevce, zdi se nam potrebno, povedati mu odkritosrčno, v čem bi bilo po na sej misli popravka treba. To izreči štejemo si toliko bolj za dolžnost, ker ima vsak bolji pisatelj svoje naslednike, ter menj samostalni izmed teh radi vse vprek posnemajo slabo kakor dobro. Mi pa želimo , da bi se pri nas umetnosti prava pot nikdar ne grešila, — pot, po kterej se narod k luči vodi, blaži, za resnico, pravico, krepost navdušuje. Kar se tiče pesmi ljubovnega zapopadka, to so neke vmes, kterih besedna obleka je po nesreči taka, da nas opominja tiste ljubezni, ki nima nikakoršne pesniške lepote. Naj tukaj nekoliko o ljubovnem pesništvu sploh spregovorimo. Ljubezen je neskončno obilen vir človeških občutkov, veselih in žalostnih. Pa je tudi doba, ko se prvič zbudi ljubezen v človeškem srcu, najlepša našega življenja. Naj reče kdo, da ni tako! To so lepi, jasni dnevi, polni cvetja, polni upanja in navdušenja, dnevi človeške pomladi, o kterej poje pesnik: „0 da bi vedno v cvetji bila, ljubezni mlade doba mila!" — Zatoraj se ni čuditi, da si je lirična poezija vseh časov in narodov tako rada jemala ljubezen za predmet svojim spevom. Tako je bilo, tako bode menda, dokler bo človeškega rodu na svetu. — Ali kar hoče vreden predmet pesmi, predmet pravega pesništva biti, mora biti vzorno, idealno. Le prava, čista in zvesta ljubezen je vzorna. V kar se pa vmeša človeška slabost, pohotnost, sebičnost, hinavščina, — od tega se pevska Vila stran obrne. Rekli smo, da so med pesmimi našega pesnika nektere, ki nas po svojem izrazu opominjajo nepesniške ljubezni, na pr.: „Slabo sveča je brlela", str. 19. „Za slovo" str. 31. „ Vabilo" str. 35. „To se vpraša" str. 36. Po načelu: „Castis omnia casta" — nečemo dolžiti, d^ je mati tem pesmam bila razuzdana misel, zakaj vse take bi mi obsodili brez milosti, ko umetnosti skrumbo in sramoto; le to hočemo reči, da izraz in njih obleka nista srečna. M^d pesmimi premišljevalnega zapopadka na-hajamo nektere, ki dišejo tisto malodušnost, tisto obup-nost, kakor je bila zadnja leta nekim bolehnim in nevernim nemškim pesnikom v navadi, kteri brez zaupanja do neskončne modrosti božje po svetu ne vidijo druzega, neg bolečine, trohljivost, smrt; ter jih v svojih pesmih ni druzega, neg tožba, satira ali pa kvanta. Kakor se čudimo junaškemu duhu, ki se srčno bori se sovražno osodo, ki brez straha gre v boj , v smrt za svojo dolžnost, za pravico, za dom; tako malo nam do-pada plašljiva, po tleh ležeča poezija brez moštva in višega vzleta. Na vprašanje: čemu smo na svetu, m ------ 4 ------ kaj bo z nami unkraj groba, odgovarja vera, pamet ne more; ali to vemo po svojem razumu, da nismo sami iz sebe, da nas je ustvaril On, čegar moč in veličino nam oznanujejo z nebes milijoni in milijoni svetov; to vemo, da tudi v boji z britko osodo, v trpljenji in smrti izpolnujemo Večnega očeta voljo in naredbo. In ta svest menda je dovolj, da pravi možak nikoli ne izgubi srca, čeravno ga bije nesreča. ,,Si fractus illabatur orbis, impavidum ferient ruinae!" Pesmi, ki se nam v tem oddelku naše graje vredne zde, so na priliko: „Ptici" str. 13, „Ko je solnce vstalo" str. 47, „Zelen mah obrasta" str. 49; posebno pa: „Slovenska zgodovina" str. 65. Tej zadnjej pesmi moramo se pa še zato vpreti, ker ni res, da bi naša zgodovina ne imela druge povesti, razun kako rod za rodom gine. Ce so drugi narodi napolnili svet se slavo svojih djanj, niti nas ni vedno križem rok držal; a žali Bog, da je še mnogo njegovih del pod tujim imenom skritih. Vrh tega? če je naš slovenski narod sam ob sebi majhen in slab, ali nismo živ odraslek mogočnega slavenskega debla, ter po svojem rodu deležni tudi slave, ktero so si pridobili drugi naši slavenski bratje? Si li Nemci tudi v zgodovini svoji razdeljujejo v 33 rodov in še več? Nikarti! Nemci so. V tej pesmi so tedaj pesnikove misli gotovo prepohlevne. To je naša sodba o tej prvej večej poskušnji pesnikovi. Pošteno smo dali veliko hvalo lepim pesmam, pa tudi po svojem prepričanji rekli, kar nam ne do-pada. Trdno se nadjamo , da vrli pisatelj ne odneha truditi se za domovine čast in napredek. Zmožnosti ima dovelj tudi za veče delo. Tedaj naprej! P.