Svetozar VUKMANOVIČ-TEMPO O PERSPEKTIVNEM RAZVOJU KMETIJSTVA Na prošnjo uredništev »Politike« in »Naše skup-nosti« je podpredsednik zveznega izvršnega sveta Sve-tozar Vukmanovič odgovoril na več vprašanj o per-spektivnem razvoju kmetijstva. Zadnje čase se veliko govori o zapostavljanju kmetijstva v našem dosedanjcm gospodarskem razvoju. Kritizira se politika industrializacije in elektrifikacije države, ki baje ni računala z vzpo-rednim razvojem kmetijske proizvodnje in po-dobna. Vendar, čeprav lahko govorimo o določe-nem zapostavljanju kmctijske proizvodnje. ali o določenem našem enostranskem gospodarskem razvoju, moramo kljub temu ugotoviti, da raz-voj kmetijstva ni mogoč brez vzporednega raz-voja industrije, proraetnih možnosti itd. Možno je reči celo, da je za razvoj kmetijske proizvod-nje odločilnega pomena stopnja Lndustrijskega razvoja, ki jo je določena država dosegla. Posta-vitve kmetijske proizvodnje na sodobno bazo ni mogoče ločiti od močnega industrijskega razvoja. To ne samo zato, ker si danes razvoja kmetijske proizvodnje ni mogoče niti zaiuisliti brez upo-rabe industrijskih sredstev (umetna gpnojifa, sredstva za zaščito rastlin, traktorji in kmetijski stroji), temvec tudi zato, ker razvoj kmetijske proizvodnje in povečanje delovne produktivnosti v kmetijstvu, nujno zahtevata osvoboditev kme-tijstva od odvečnega, neproduktivnega prebival-stva, ki oiiora najti novo zaposlitev v drobni pre-delovalni industriji, ki pa neizogibno nastaja na bazi predelovanja, vskladiščevanja Ln prodaje povečane kmetijske proizvodnje. Razvoj ktnetij-ske proizvodnje torej predpostavlja obstoj višje stopnje indnstrijskega razvoja. Vzajemna povezanost stopnje industrijskega razvoja v neki državi z vprašanjem razvoja kmetijske proizvodnje nujno postavlja vpraša-nje — ali so v naši državi pogoji, da v nasled-njem razdobju postavimo kmetijsko proizvodnjo na sodobno osnovo. Z druguni besedami, ali je industrijski razvoj v naši državi dosegel v do-sedanjem razdobju tako stopnjo, da omogoča ne-ovirani vzpon kmetijske proizvodnje v nasled-njem razdobju. Sndustrijski razvoj je ustvaril pogoje za sodobno kmetijstvo Ob odgovoru na to vprašanje zelo lahko pa-demo v zablodo in mislimo, da je bil tak naš in-dustrijski razvoj v dosedanjem razdobju ob določenem stagniranju kmetijske proizvodnje nujen, in da mora vsaka zaostala država, ki želi v najkrajšem možnem roku obvladati svojo za-ostalost in doseči najhitreje možni gospodarski razvoj, iti po isti poti, po kateri je šla tudi naša država. Nič ni bolj nevarnega, kakor izdelovati sheme našega dosedanjega gospodarskega raz-voja, vzporcjati investicije v posamezne indu-strijske veje in posamezna gospodarska področja, primerjati negospodarske in gospodarske inve-strcije itd., vse to pa zaradi primerjave g nosa-mezniind tujimi državami. Predvsem so v svetu razvite države, z razvito industrijsko ia kmetijsko proizvodnjo, ki so močna razvile svoje proizvodne sile, v katerih pa potrošna moč prebivalstva ne more absorbirati vsega proizvedenega biaga. Za te države se pro-blenroadaljnjega gospodarskega razvoja ne po- stavlja kot problem povečanja gospodarskih in-vesticij, temveč kot problem povečanja kupne moči prebivalstva, bodisi s skrajšanjem delov-nega dne (in tako z večjo zaposlenostjo ob zmanjšanju dobička zasebnih kapitalističnih družb), bodisi s povečevanjem negospodarskih investicij v šole, bolnišnice, ceste ali stanovanja. Če bi te države postavile v svoji gospodarski politiki težišče na gospodarske investicije, tedaj bi nujno moralo priti do povečanja disproporcev med močno naraslimi proizvodnirni silami, ki kažejo zaradi take investicijske politike težnjo nadaljnjega razvoja, in potrošnimi silami prebi-valstva. Vendar imamo tudi nerazvite države z zelo slabo razvitimi gospodarskimi silami in s potrošnjo prebivalstva, ki je na primitivnem nivoju. Kolikor bolj te države razvijajo svojc proizvodne sile, to je, kolikor v teh državah več vlagajo v gospodarske investicije, toliko se po-veča množina potrošnega blaga, toliko bolj se razvija potrošna moč prebivalstva, potrošnja po prebivalcu pa se dviga na višji nivo. Razumljivo je, da bi bilo napačno v njih zapostavljati ne-gospodarske investicije. V tch državah dobijo investicije v stanovanjsko graditev, investicije V Solstvo, zdravstvo, ceste itd., bolj značaj go- spodarskih kakor negospodarskih invcsticij, ker omogočajo reševanje problema kadrov v gospo-darski graditvi, brez katerih konec koncev ne more biti gospodarskega razvoja. Torej ni nič bolj nevarnega, kakor smo že zgoraj povedali, kakor izdelovati določene sheme in vreči v te sheme našo živo stvarnost, ali šablonsko pri-merjati gospodarski razvoj naše države z gosjo-' darskim razvojem nekaterih drugih držav. Če si bomo torej prizadevali, da ne bomo padli v tako zgrešeno oceno našega dosedanjega gospodarskega razvoja, moramo vendar ugoto-viti, da je naš industrijski razvoj ustvaril vse pogoje, da postavimo v naslednjem razdobju tudi kmetijsko proizvodnjo na sodobno osnovo. Ko to pravimo, nočemo reči, da je bila dosedanja pot najbolj pravilna, še tnanj pa lahko rečcmo, da postane taka pot razvoja nujnost za vse go-spodarsko zaostale države. Vse, kar lahko reče-mo, je to, da dosedanje poti našega gospodarske-ga razvoja — v konkretnib gospodarskih in naravnih pogojih, v katerih sc je razvijalo in v konkrctnih politifnih pogojih, v katerih je bila naša država, — ni bilo mogoče postaviti na drugi osnovi, kakor je bila postavljena. To seveda ne pomeni, da niso bile tnožne niti kakšne določene spremembe v razdelitvi nacio-nalnega dohodka, posebno pa v razdelitvi invc-sticijskih sredstev po gospodarskih področjih in po indu.strijskih vejah, kajti ves naš dosedanji gospodarski razvoj, poscbno pa graditev našega gospodarskega sistema, — ki je po svoji strani zelo močno učinkoval na satn gospodarski raz-voj — vsebuje končno take črte izvirnosti, da jo v tetn razvoju nujno moralo priti do posamcznib. pogrešnih in nezadostno proučenih ukrepov. Izhajajoč iz teh splošnih postavk v analizi našega gospodarskega razvoja, lahko rečemo, da je bila tudi usmeritev v prvenstveno industrijski razvoj države v temelju pravilna, ker je prav-zaprav taka naša usmeritev ustvarjala pogoje tudi za postavitev ktnetijske proizvodnje na so-dobno osnovo in za razvoj prometa, tako želez-niškega kakor cestnega, tako pomorskega kakor rečnega. Če pa smo si zastavili industrializacijo države kot temeljno nalogo, tedaj se je nujno vsiljevala močnejša usmeritev na razvoj ener-getske baze kakor tudi na razvoj surovinske baze v državi. Tu je seveda mogoče postaviti vprašanje — zakaj se je bilo treba za razvoj su-rovinske baze usmeriti izključno na rudarst.vo, gozdarstvo in podobno, in — ali ne predstavlja tudi kmetijska prnizvodnja surovinske bsze za številne veje predelovalne industrije (tekstil, usnje itd.)? Razen tega, ali ne predstavlja kme-tijska proizvodnja tudi živilsko bazo prebival-stva? Razumljivo je, da je mogoče, ko se tako konkretno postavi problem, rcči, da ni prišlo za-postavljanje kmetijske proizvodnie v doseda-rijem razdobju samo kot posledica določenih ob-jektivnib. okoliščin (industrijska nerazvitost Nadaljevanje na 2. strani Nadaljevanje s 1. stranl države je objektivno preprečevala x>roces raz-voja kmelijske proizvodnje; izločevaivje večjega dela nacionalnega dohodka za potreb« Ljudske obrambe v ožjem smislu in za razvoj tistih go-spodarskih vej, ki so ekonomsko prispevalc h krepitvi nacionalne neodvisnosti države), tcmveč tudi kot posledica določenega ncopažanja po-mena kmetijske proizvodnje tako za krepitev nacionalne neodvisnosti države kakor tudi za hitrejši gospodarski razvoj. Tega ne vidimo satno iz dejstva, da niso bile irivesticijske naložbe za razvoj kmetijske proizvodnje v sorazmerju z na-lo/.bami v druge gospodarske veje, temveč tudi iz dejstva, da je naša politika v kmetijstvu do-živela tak niz izprememb in menjav, ki so ka-sale, da se je morala naša linija za graditev so-cializma na vasi graditi z reševanjem zelo velikih problemov in računajoč z našimi specifičnimi pogoji. No, za našo tezo, ki jo želimo tukaj ob-delati, ni posebno važno ugotoviti vzroke našega zapostavljanja kmetijske proizvodnje v doseda-njcm razdobju, razen kolikor želimo, da bi se izognili ponavljanju napravljenih napak. Mnogo bolj važno je poudariti dejstvo, da je naš gospo-darski razvoj, ki ga karakterizira pospešena industrializacija, ustvaril zelo ugodne pogoje za razvoj kmetijske proizvodnje na sodobni osnovi. fc » 0 industriji kmetijskih strojev _ ' Ce sedaj pogledamo, v kakšnih konkretnih pogojih naj se razvija kmetijska proizvodnja in kakšne so možnosti za povečanje kmetijske pro-izvodnje v naslednjem razdobju, tedaj Iahko rečemo, da so bile ustvarjene zelo ugodne mož-nosti in da lahko pričakujemo dobre uspche na področju pospeševanja kmetijske proizvodnje v naslednjem razdobju. Ustvarjena je bila predvsem zelo močna in-dustrija traktorjev in kmetijskih strojev, ki lahko ob neznatnih dopolnilnih investicijah po-polnoma oskrbuje naše kmelijstvo s potrebnimi traktorji in kmetijskimi stroji. Naša industrija kmetijskih strojev lahko daje danes kmetijstvu nad 15.000 ton kmctijskih strojev in nad 2000 traktorjev. Ob neznatnih investicijah v višini 3—4 milijard dinarjcv je mogoče povečati zmog-Ijivosti v industriji traktorjev in kmetijskih strojev na 7000 do 8000 traktorjev in na okrog 50.000 ton kmetijskih strojev. Kolikor in kadar bodo začele take količine traktorjev in kmetij-skih strojev prihajati vsako leto v naše kmetij-Stvo, bodo lahko v sorazmerno kratkem razdobju popolnoma zadovoljile njegove potrebe. Iz tega izhaja, da niso ena izmed važnih nalog na pod-ročju pospeševanja kmetijstva v naslednjem razdobju investicijske naložbe v kmetijstvo v ožjem smislu, temveč v nadaljnjih, čeprav ne-znatnih naložbah v industrijo za proizvodnjo traktorjev, kmetij&kih strojev itd. Mogoče je postaviti vprašanje, ali je nujno n&meriti se na graditev industrije kmetijskih Btrojev in traktorjev? AH ne bi mogli oskrbeti fcmetijstva s traktorji in kmetijskimi stroji iz uvoza? Na ta vprašanja lahko naeelno odgovorirao, da kažejo izkušnje nekaterih drugih držav, ki so mislile, da Iahko pospešujejo kmetijstvo brez razvoja industrije, negativne rezuliate. Široka uporaba traktorjev in kmetijskih strojev v kme-tijstvu nujno predpostavlja vsaj minimalni ob-»toj široke mreže reparaturnih delavnic, pod-jetij za izdelavo rezervnih delov, potrebnega števila strokovnih delavcev po delavnicah, po-trebnega števila trkatoristov itd. No, to je mo-goče mnogo bolj hitro uresnuiti in na bolj racio-nalni osnovi, če hkrati zgradimo tudi industrijo traktorjev in kmetijskih strojev. Seveda prihaja gradnja industrije traktorjev in kmetijskih stro-jev v poStev Ie takrat, če so pogoji, da se pro-izvodnja postavi na racionalno osnovo, da so lahko zgrajene zmogljivosti popolnoma izkori-sčene itd. Kmetijske slroje, ki jih ni mogoče racionalno proizvajati v državi zaradi preveč omejenega tržišča, je treba uvažati, ne pa iz-delovati v državi na neekonomičen način. Gra-dilev in kompletiranje industrije traktorjev in kmetijskih strojev v naslednjem razdobju nista pomembna samo s stališča nujnosti razvoja kme-tijske proizvodnje, temveč se kompletiranje te industrije kaže tudi kot zelo racionalna investi-cija, ki omogoča z minimalnimi investicijskimi naložbami dosego najvišjih možnih rezultatov v povečanju nacionalnega dohodka. Podobno je ludi glede kemizacije kmetijstva in z gradnjo ter rekonstrukcijo industrijskih podjetij za proizvodnjo umetnih gnojil, kemifnih sredstev za zaščito rastlin, za zaščito živali itd. Mirno lahko rečcmo, da ni razvoja kmetijske proizvodnje brez uporabe sodobnih kemičnih sredstev. Izkušnje posameznih držav, v katerih se je kmetijska proizvodnja krepko razvila, ka-žejo, da je bil ta napredek v kmetijski proizvod-nji ustvarjen največ zaradi uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu. Tudi na tem področju bodo torej za razvoj kmetijske proizvodnje nnj-ne nove investicijske naložbe ne samo v samo kmetijstvo v ožjem smislu, lemveč tudi v grad-njo in rekonstrukcijo industrije za proizvodnjo umetnih gnojil in drugih kemičnih sredstev za pospeševanje kmetijske proizvodnje. Kakor je že bilo povedano, smo v naši državi v povojnem razdobju zgradili industrijo za proizvodnjo umetnih gnojil z zmogljivostjo okrog 230.000 ton fosfatnih in dušičnatih gnojil kakor tudi indu-strijo za proizvodnjo drugih ketničnih sredstev za zaščito rastlin. Sedaj gradimo, ali pa priprav-ljamo graditev industrije fosfatnih in dušičnatih gnojil z zmogljivostjo nad 1,200.000 tori, kar bo z obstoječimi zmogljivostmi po zgraditvi dajalo proizvodnjo nad 1,400.000 ton umetnih gnojil. Pri tem bodo obstajali nevsklajeni odnosi med proizvodnjo dušičnatih in fosfatnih gnojil, ker bo primanjkovalo pribLižno 200.000 ton proizvod-njc dušičnatih gnojil. To količino bomo morali uvažati, kolikor se ne bomo v naslednjem raz-dobju lotili graditve še ene tovarne za dušičnata gnojila, ki b<> potrebna zaradi oskrbovanja kme-tijstva, za katero pa so na razpolago tudi potreb-ne surovine, ali za katero še niso zagotovljena finančna sredstva. Gradnja industrije umetnih gnojil v naslednjem razdobju ni posledica tega, da preskrbe kmetijstva s takimi količinami umetnih gnojil ni bilo mogoče zagotoviti z uvo-zom (čeprav so bile in so za uvoz tolikšnih količin umetnih gnojil zelo velike težave). Grad-nja te industrije je prišla po eni strani kot rezultat potrebe kmetijstva po umetnih gnojilih, po drugi strani pa — zaradi zelo ugodnih mož-nosti naše države za proizvodnjo fosfatnih in dušičnatih gnojil (v Boru imamo n. pr. znatne količine odpadnih plinov, v TrepČi pa so znatne količine piretina kot postranskega produkta za proizvodnjo žveplene kisline, ki je osnovna suro-vina za proizvodnjo fosfatnih gnojil, v Vojvo-dini, na Hrvatskem so znatne količine naravne-ga metana, v koksarnah v Bosni in v rafinerijah v Sisku pa so znatne količine odpadnih plinov, ki so imenitna surovina za proizvodnjo dušič-natih gnojil). Iz tega izhaja, da bodo tudi na tem področju potrebne nadaljnje investicijske na-Iožbe v industrijo (in ne samo v kmetijstvo), zaradi dviga kmetijske proizvodnje na sodobni nivo. ' Nove naložbe v živilsko industrijo Nove naložbe v industrijo zaradi dviga kme-tijske proizvodnje so nujne tudi na področju predelave, vskladiščenja, transporta in prometa s kmetijskimi pridelki. Znano je, da naSa država razpolaga z velikim naravnim bogastvom tier z veliko, pa še vedno nerazvito surovinsko bazo v rndarstvu (kovine, nekovine, premo^ in nafta itd.), gozdovih in v kmetijstvu. Prav tako je znano, da sm« v tiosetianjem gospodarskem raz- voju v precejšnji meri razvili surovinsko bazo v rudarstvu in gozdarstvu, da pa nam je še ved-no ostalo nerazvito kmetijstvo kot surovinska baza predelovalne industrije. Prav to dejstvo govori bolj kakor kar koli drugega, da moramo v naslednjem razdobju razviti kmetijstvo kot surovinsko bazo in s tem dati močno vzpodbudo razvoju predelovalne industrije. Razvoj kmetij-ske proizvodnje razen tega zagotavlja prehrano države, ki bi mogla postati, če je ne bi rešili v naslednjem razdobju, precej velika ovira za dvig življenjskega standarda in nadaljnjega gospo-darskega razvoja sploh. Iz teh vzrokov se inve-stiranje za razvoj kmetijske proizvodnje kot surovinske baze naše predelovalne industrije in kot živilske baze naše države, postavlja kot vpra-šanje, od katerega rešitve je odvisno, ali bo naša država ustvarila hitrejši gospodarski razvoj in ali bo mogla dosedanje uspehe v industrializaciji re-alizirati tudi v povetanju življenjskega standarda množic. Toda, kmetijske proizvodnje ni mogoče povečati izključno z novimi naložbami v samo kmetijstvo. Je predvsem cela vrsta kmetijskih pridelkov, ki jih je treba industrijsko predelati, da bi jih mogli izkoristiti v potrošnji, tako n. pr. sladkorna pesa, sončnice in druge oljnice, bom-baž, volna in druge tekstilne surovine. Te suro-vine je treba predhodno industrijsko predelati, da bi se spremenile v potrošne dobrine — slad-kor, olje, tekstilne tkanine itd. Zgraditev indu-strijskih podjetij za predfclavo teh kmetijskih surovin ne pomeni samo omogočitev, da pridejo te surovine v potrošnjo v obliki finalnega po-trošnega blaga, temveč začnejo nova industrij-ska podjetja po svoji strani učinkovati na po-večanje proizvodnje teh surovin (tovarne so ZMnteresirane, da vlagajo sredstva za napredek proizvodnje potrebnih surovin za njihovo pro-dukcijo, kmetijski proizvajalci pa so zainteresi-; rani, da pospešujejo proizvodnjo teh surovin, ker jim je zagotovljeno sigurno tržiŠče itd.).; Zgraditev industrijskih podjetij za predelavo. ima lahko torej mlločilen vpliv na razvoj pro-izvodnje teh surovin v posameznih naših rajo-nih. V nekaterih rajonih pa je povečanje kmetij-ske proizvodnje zopet bolj povezano z investi-cijskimi naložbami v graditev skladiščnega prostora s hladilnimi napravami za shrambo kmetijskih pridelkov, v graditev dobrih promet-nih cest s sodobnimi prometnimi sredstvi zaradi pravočasnega prevoza kmetijskih pridelkov od proizvajalca do potrošnika itd. Tudi tukaj se povečanje kmetijske proizvodnje neposredno veže z investicijami ne samo v kmetijstvo, tera-več tudi v industrijo, ker se z zgraditvijo sodob-nega skladiščncga prostora, s preskrbo trgovske mreže s sodobnimi hladilnimi napravami, z zgra<-ditvijo dobrih komunikacij in nakupom sodob-nih transportnih sredstev, z zgraditvijo indu-strijskih podjetij za predelavo tnleka, mesa, rib itd. zagotavlja kmetijskim proizvajalcem plasnia Nadaljevanje na 3. strani Nadaljevamje z 2. strant njihovih pridelkov po znatno ugodnejših cenah, medtem ko je potrošnikom zagotovljena pre-skrba s kmetijskimi pridelki vse leto. Zaradi povečanja kmctijske protzvodnje bo treba zagotoviti nove investicijske naložbe ne samo v kmetijstvo, temveč tudi v graditev no-vih industrijskih podjetij, kakor tudi v rekon-strukcijo •bstoječih industrijskih podjetij za predelavo sladkorne pese, oljnic in drugega, za vskladiščenje in transport kmetijskih pridelkov, za konzerviranje sadja in vrtnin, za proizvodnjo tnesa, mleka itd. Gradnja te predelovalne indu-strije je zelo racionalna, ker se z manjšimi, po-gosto tudi neznatnimi investicijami zagotovi zelo veliko povečanje nacionalnega dohodka. Rekonstrukcije in modernizacije industrlje slad-korja in industrije olja zahtevajo namreč ne-znatna sredstva, po rekonstrukciji pa se lahko zmogljivosti teli industrijskih vej skoro podvo-jijo. Graditev skladiščnega prostora s sodobnimi hladilnimi napravami, gradnja mlekarn, klavnic, . delavnic za predelavo sadja in vrtnin, gradnja mlinov in pekarn itd., ne zahteva velikih inve-sticijskih naložb, po dograditvi pa se dosežejo veliki uspehi v racionalnem izkoriščanju kmetij-skih surovin. Investicije za povečanje kmetijske proizvodnje Treba pa je tukaj še pripomniti, da te na-ložbe ne prispevajo samo k razvoju keietijske proizvodnje, kakor smo povedali zgoraj (z direktnim vplivom industrijskih podjetij na porast kmetijske proizvodnje) temveč tudi zato, ker se s zgraditvijo številnih majhnih in večjih industrijskib podjetij ustvarja možnost zaposlit-ve delovne sile z vasi. Tako se kmetijstvo osvo-baja ©dvečne delovne sile, ki predstavlja osnov-no oviro hitrejšega razvoja produktivnosti v kmetijstvu, s samim tem pa tudi kmetijske pro-kzvodnje v celoti. S tako našo politiko bo dana zelo močna po-buda za nadaljnje spreminjanje strukture pre-bivalstva. Znano je namreč, da smo v doseda-njem gospodarskem razvoju dosegli zelo velik napredek v spreminjanju socialne strukture prebivalslva, ki se kaže v dejstvu, da smo od 76 odstotkov kmetijskega prebivalstva — ko-likor ga je bilo pred vojno — prišli približno na 61 odstotkov kmetijskega prebivalstva v 1. 1953. Tako naglo spreminjanje socialne strukture pre-bivalstva (v zadnjih 3 letih je bilo vsako leto na novo zaposlenih blizu 200.000 oseb), v zadnjih letih ni dalo najugodnejših rezultatov, ker je bila sprememba socialne strukture izvajana na račun izvedbe velikih javnih del, velikega obse-ga investicij v dvig bazične industrije itd., med-tem ko bo sprememba socialne strukture pre-bivalstva v naslednjem razdobju prišla kot rezultat zaposlitve novih ljudi v industrijski proizvodnji, kar pomeni, da bo novo zaposlena delovna sila ustvarjala novo proizvodnjo v potrošnih dobrinah. Iz tega, kar smo prej povedali, izhaja, da bo treba zagotoviti v naslednjem razdobju nove in-vesticijske naložbe zaradi povečanja kmotijske proizvodnje, in to ne samo v kmetijstvu, temveč tudi v industriji. Naloga perspektivnega plana in letnih planov bo v tem, da bodo zagotovili skladen razpored investicijskih naložb v razne industrijske veje, da bi dosegli najbolj optimal-ne rezultate dviga kmetijske proizvodnje in povečanja nacionalnega dohodka sploh. Nič manj važno vprašanje pcrspektivnega razvoja kmetijske proizvodnje ne bo tudi vpra-šanje skladnega razporeda novih investicijskih naložb v samo kmetijstvo. Pospeševanje kmetij-ske proizvodnje je kompleksno vprašanje in se mora kompleksno reševati. Pri reševanju tega vprašanja bo treba izhajati iz analize vseh čini-teljev, ki delujejo znotraj samega kmetijstva (in ne samo znotraj kraetijstva) na razvoj kmetijske proizvodnje, ter po taki analizi izvršiti enako-merne in skladne naložbe na vseh področjih kmetijske dcjavnosti, v katerih pridejo do izraza določeni činitelji. 5. Zgraditev vodnega sistema bo vplivala na povečanje proizvodnje Kakšen bo razpored investicijskih naložb znotraj samega kmetijstva, bo vsekakor odvisno od postavk našega perspektivnega plana, ki se pripravlja. Že sedaj pa je mogoče videti določe-ne osnovne obrise razporeda investicijskih na-ložb znotraj kmetijstva. Predvsem nam že površna analiza stanja vodnega sistema v Vojvodini, Sremu, Mačvi, Slavoniji, Bosanski Posavini, Pomoravju in dru-god lahko pokaže, kako važno je reševanje tega vprašanja za povečanje kmctijske proizvodnje v naših najvažnejših kmetijskih rajonih. V dežev-nih Ietih ima kmetijstvo zaradi podzemel jskih in nadzemeljskih voda obvezno na desetine in desetine milijard škode, ker zaradi poplav ni mogoče pravočasno sejati ali pa je splbh nemo-goče sejati, in ker nagle poplave naenkrat uni-čijo vse letino. V sušnih letih pa nastane zaradi pomanjkanja vode na desetine in desetlne mili-jard škode v kmetijstvu. Zaradi takega stanja našega vodnega sistema je naša kmetijska pro-izvodnja v največji meri odvisna od atmosfer-skih razmer in kaže iz Ieta v leto največja kole-banja. Razumljivo je, da s takim stanjem našega vodnega sistema v naših najvažnejših kmetijskih področjih ne moremo biti zadovoljni in bodo morale biti iz teh vzrokov s perspektivnim pla-nom razporejene znatne investicijske naložbe za njihovo reguliranje. Površna analiza kaže, da bi bilo za popolno dograditev osnovne mreže pre-kopov v Vojvodini, Sremu, Pomoravju, Mačvi, Slavoniji in Bosanski Posavini, potrebno zagoto-viti okrog 70 milijard dinarjev. S tem nalo/.bami bi mogli zgraditi osnovno mrežo prekopov za obrambo pred podzemeljskimi vodami in zgraditi obrambne nasipe vzdolž rek za obrambo prcd zunanjimi vodami. Z zgraditvtjo osnovne mreže prekopov dosežemo največjo možno obrambo pred poplavami in ustvarjamo pogoje za zgta-ditev široke mreže za namakanje, ki bi dobivala vodo iz rek in zgrajenih prekopov. Te naložbe, kakor vidimo, niso pretirane, posebno če bodo razdeljene na več let, kar bo rešeno s perspek-tivnim planom, in če jih pritnerjatno z velikimi koristmi, ki jih bo imela naša država, ko se bodo v osnovi odpravile velike Ietne variacije v kme-tijski proizvodnji. Seveda mora biti vprašanje razporeda naložb stedstev za reguliranje našega vodnega sistema po letih re.šeno v skladu z našimi možnostmi. Reguliranje sistema za odvajanje vod, poseb-no pa izgraditev namakalnega sistema nimata samo velikega gospodarskega pomena, ki se kaže v tem, da se bo tako v osnovi rešil problem let-nih oscilacij v naši kmetijski proizvodnji, tem-več bosta ugodno vplivala tudi na ustvarienje socialističnih družbenih odnosov v našem kme-tijstvu. Po mojetn mnenju bo treba graditev osnpvne mreže prekopov finansirati delno iz proračun-skih sredstev zveze in republik, delno pa tudi iz sredstev vodnih skladov. To iz razldgov, ker je gradnja in vzdrževanje osnovne mreže prekopov v tako zapuščenem stanju in v takem zaostanku, da bodo v naslcdnjem razdobju potrebni izredni napori, da se stanje v našem vodnetn sistemu uredi. Kar se tiče graditve namakalne mreže, je treba to vprašanje rešiti z vodnimi skupnostmi, organiziranimi na zadružni osnovi, ki bodo mo-bilizirale sredstva individualnih proizvajalcev in kmetijskih organizacij, najemale potrebne kre-dite in s takimi sredstvi gradile dotočno nama-kalno mrežo. Razumljivo je, da je vprašanje rednega vzdrževanja osnovne mreže prekopov in dotočnc mreže za namakanje mogoče reševati na račun izkoriščanja voda, to pa pomeni iz po-večanih donosov in povečane akumulacije iz kmetijstva. S temi naložbami v gradnjo vodnega sistema se bistveno spreminjajo družbeni odnosi v kmetijstvu, ker postanejo sredstva za pro-izvodnjo — v konkretnem primeru sredstva za namakanje — družbena lastnina in z njo uprav-ljajo kmetijski proizvajalci, ki so organizirani T vodnih skupnostih. Razen tega je razširjena re-produkcija glede odvajanja voda in namakanja pod družbenim upravljanjem, kar bistveno spre-minja položaj individualnih proizvajalcev, kl sicer res ostanejo lastniki svojih zemljišč, sred-stva za proizvodnjo pa so v družbenem uprav-Ijanju. Mehanizacija kmetijskih del Nič manjši pomen, kakor melioracijska dela nima za povečanje kmetijske proizvodnje vpra-šanje mehanizacije kmetijskih del tako za ob-delavo zemlje kakor za spravljanje pridelkov. O vprašanju pomena mehanizacije za povečanje kmetijske proizvodnje so različna mnenja. Ne-kateri mislijo, da ni mogoče z mehanizacijo kmetijskih del ničesar doseči pri povečanja kmetijske proizvodnje, temveč da je mogoče do-seči samo osvoboditev odvečne delovne sile in povečanje delovne produktivnosti v kmetijstvu. Ker pa je za osvobojeno delovno silo težavno najti zaposlitev na drugi strani, je treba po mne-nju teh ekonomistov vprašanje mehanizacij« reševati postopno v skladu z možnostmi zapo-slitve odvečne delovne sile v industriji. Po mne-nju drugih pa mehanizacija kmetijskih del v osnovi rešuje vprašanje povečanja kmetijske proizvodnje in je zato treba investicijske naložbo usmeriti prvenstveno v mehanizacijo kmetijstva. Po mnenju tretjih zopet daje mehanizacija kme-tijskih del zelo ugodne rezultate tako glede po-večanja delovne produktivnosti v kmetijstvu kakor tudi za pov«čanje kmetijske proizvodnje, vendar to ni edini način povečanja kmetijske proizvodnje, ker dajo prav tako ugodne rezultats melioracijska dela. naložhe v proizvodnjo kako-vostnega semena, umetnih gnojil itd. Če podvržemo vpliv mehanizacije kmetijstva na povečanje kmetijske proizvodnje podrobnt analizi, bomo videli, da je ekonomsko popolno-tna upravičeno naložiti znatna sredstva v meha-nizacijo kmetijskih del. Predvsem se z meha-nizacijo kmetijskih del zagotavlja pravočasno opravljanje setve kmetijskih kultur, kar je od-ločilnega pomena za hekiarske donose. Razen tega preprečuje mehanizacija del pri spravljanju kmetijskih pridelkov večje izgube pridelkov, do katerih pride pri ročnem spravljanju pridelkov. Mehanizacija kmetijskih del nadomesti nadalje konjsko in volovsko vprego ter izloči vprežno živino iz proizvodnje, kar prihrani nacionalnema gospodarstvu znatne količine krme, ki jo lahko uporabimo za prehrano produktivne živine. Ne smemo končno podcenjevati niti tega, da se « uporabo mehanizacije osvobaja iz kmetijstva od-večna delovna sila, ki jo Iahko zaposlimo v dru-gih gospodarskih vejah, ki bodo proizvajale nove potrošne in druge dobrine. Mehanizacija kmetijstva pa nima satno veli-kega ekonomskega pomena za povečanje kmetij-ske proizvodnje, temveč hkrati močno vpliva tudi na družbene odnose na vasi. Če naj bodo načelno tudi v kmetijstvu velika proizvodna sredstva družbena — razen drugega zahteva to tudi razdrobljena struktura naše posesti, to je omejene možnosii individualnega proizvajalca, da sam nabavlja in uporablja racionalno veliko mehanizacijo — tedaj se lahko razširi in tipo-rablja mehanizacija preko splošnih kmetijskih zadrug, poslovaih zvez, državnih kmetijskih po-. - Nadaljevanje na 6. stranl O perspektivnem razvoju kmetijstva Nadaljevanje s 3. strani sestev, kmečkih obdelovalnih zadrug itd. Te socialistične organizacije so dol/.ne služiti vsemn ktnetijstvu z velikimi mehanifnimi delovnimi sredstvi — torej tudi gospodarstvom individu-alnih proizvajalcev. Kaj to pomeni? To pomeni, da bodo morali individuaini proizvajalci nujno nporabljati zadružno mehanizacijo za obdelavo svojih kmetijskih površin. To bo mnogo bolj rentabilno, kakor pa če bi redili svojo vptcžno živino. To bo tudi bolj racionalno za nacionalno gospodarstvo, ker bomo tako varčevali z živin-sko krmo. Čeprav ostane še naprej v osnovi last-nik svojega posestva, se individualni proizvajalec postopno združuje, ker mu je mnogo bolj racio-nalno, da obdeluje kmetijske površine na svojem posestvu s proizvodnimi sredstvi, ki so pod družbenim upravljanjcm v zadrugah. Iz vseh teh razlogov bo treba razumljivo s perspektivnim planom zagotoviti znatnejše na-Iožbe v mehanizacijo kmetijskih del. Po neki analizi bi lahko naše kmetijstvo absorbiralo v naslednjih letih nad 30.000—10.000 traktorjev, kakor tndi nstrezajoče količine priključnih stro-jev. Ker teh količin ne bo mogla dati domača proizvodnja, bomo morali v naslednjem razdobju kupiti več traktorjev, kombajnov in drugih kme-tijskih strojev iz nvoza. Kmetijska posestva, kmečke obdelovalne za-dj-uge, zadružne ekonotnije kakor tudi kmetijske zadrugre še vedno niso dovolj izgrajene za so-dobno kmetijsko proizvodnjo. Primanjkuje jim mehanizacije kakor tudi delno gradbenega pro-stora. posebno za spravilo in čuvanje hrane, delavnice za dodelavo in predelavo, prometna sredstva in podobno. Nam je potrebno, da se ta gospodarslva čimprej usposobijo za uporabo znanstveno tehničnih dosežkov v kmetijstvu, ker bodo tako najhitreje prebrodila finančne težave, v katere pogosto padejo, hkrati pa bodo služila tudi za zgled prednosti velikega socialistitnega gospodarstva pred drobno proizvodnjo v kme-tijstvu. Razumljivo je, da se vprašanje nadaljnjega razvoja kmetijske proizvodnje v naših pogojih ne izčrpa z melioracijami in mehanizacijo kme-lijskih del. Na povečanje kmetijske proizvodnje vplivajo še številni činitelji. Tu je predvsem živinoreja. Napredek živinoreje ni samo vir za povcčanje mesa, mleka in drugih živinorejskih proizvodov, temveč hkrati predstavlja tnočno pobudo za povečanje donosov v kmetijstvu. Znano je namreč, kako velikega pomena je hlev-ski gnoj za napredek kmetijske proizvodnje. Zato bo nujno zagotoviti s perspektivnim planom znatne naložhe za povcčanje živinskega sklada, z nakupora plemenskih živali, s povečanjem krmne baze, s posejanjem novih površin s krm-nimi rastlinami in z zgraditvijo tovarn za živil-sko krmo. Važns vlogo pri povetanju živinorej- ske proizvodnje bodo imele mlekarne, klavnice, hladilnice in druge tovarne ter delavnice za pre-delavo živinorejske proizvodnje. Na povečanje kmetijske proizvodnje nedvom-no vplivajo tudi kakovostno seme, gnoj, uvaja-nje raznih agrotehničnih ukrepov itd. Ti ukrepi so zelo tesno povezani z organizacijo službe za pospeševanje kmetijske proizvodnje (postaje za zaščito rastlin, veterinarske postaje, zavodi za pospeševanje kmetijske proizvodnje, dreves-nice itd.). Postavitev vse te službe za pospeševanje kmetijske proizvodnje na ekonomsko zdravo osnovo zahteva ne samo nove investicijske na-ložbe, tem\'eč tudi postavitev teh organizacij na čimbolj poslovno bazo (v okviru poslovnih zvez), a pod neposrednim družbenim upravljanjem kmetijskih proizvajalcev. Končno bo treba s perspektivnim planom regnlirati razpored investicijskih naložb zaradi napredka kmetijskc proizvodnje tako znotraj samega kmetijstva kakor tudi v industriji, tratis-portu in drugih vejah gospodarstva. S pravilnim kombiniranjem večjih zveznih investicijskih na-ložb za rešitev osnovnih problemov v kmetijstvu z drobnimj investicijskimi naložbami po okrajih in občinah, iz okrajnih in občinskih skladov za pospeševanje kmetijske proizvodnje, bo naogoče doseči uspehe v kratketn roku. Tako bi bile naši industriji zagotovljene osnovne surovine (bom-baž, volna, sladkorna pesa, oljnice itd.), državi pa bi bili zagotovljeni osnovni živilski proizvodi (kruh, meso, mleko itd.).