' ’7$eJUl&' 3u#4*tl6»\V]JIE1IMA\ \V€>]|§IKA\ IPIPIIIRAWHIA\ mm cviNzivo Vsi znaki v Moskvi kažejo, da se sovjetska vojska pridno pripravlja na nove velike ofenzivne podvige. Sovjetsko letalstvo z veliko silo napada na južnem delu bojišča kjer se tudi v tem kratkem zatišju vrše lokalne borbe. Nove, sveže sovjetske divizije za poletno kampa-nijo so že dospele na bojišča. Medtem pripravljajo sovjetske inženirske enote prometna omrežja, da bi bili dovozi vojnega materijala in živil za udarnike zajamčeni. Nemškim vojaškim komentatorjem na berlinskem radiu ne gre namreč v glavo, kako so mogli ruski vojaki v tako kratkem času obnoviti porušene železniške proge in kotanjaste ceste. V prvem naletu so bile železnice na osvobojenem delu Ukrajine v resnici neuporabne. To pa sovjetskega vrhovnega poveljstva ni prav nič motilo. Velike rezerve motornih vozil so stopile v akcijo in vse je šlo kakor po loju. To je nemške račune prekrižalo. Med tem pa že poročajo sovjetski vojni dopisniki iz bojišč, da so železniške proge za silo že obnovljene. Kam se bo obrnila nova sovjetska ofenziva? Tega seveda maršal Staljin ni povedal nobenemu tujcu. Zato so mogoča samo ugibanja. “Rdeča Zvezda” prinaša uvodnik, v katerem pisec obravnava vprašanje obnove Češkoslovaške in pravi, da je osvoboditev Češkoslovaške pred vrati. Sovjetsko-češkoslovaški dogovor glede civilne uprave na osvobojenem češkoslovaškem ozemlju je drugi razlog, ki nagiblje vojaške strokovnjake k napovedi, da bo nova sovjetska ofenziva imela za cilj osvoboditev Češkoslovaške republike. Pri tej priliki lahko omenimo, da sta Velika Britanija in Združene ameriške države odobrili sovjetsko-češkoslovaški dogovor, ki ga je predložilo sovjetsko veleposlaništvo v Londonu britanski vladi. Britanska vlada je pri tem samo dodala, da bodo britanske čete, ki bi sodelovale pri osvoboditvi Češkoslovaške pod anglo-ameriškim poveljstvom. Pri tej priliki so britanski listi poročali, da so bili podobni sporazumi že doseženi z Norveško, Belgijo in Nizozemsko. Poleg sunka proti Češkoslovaški je v sovjetskih načrtih udar na Romunijo in Madjarsko. Skica, ki jo prinašamo nam nazorno prikazuje ozemlje in zlasti shematične sklade Karpatov in Transilvanskih Alp, ki jih bodo morale Rdeče armade premagati na teh odsekih bojišča. Dostopni prehodi so označeni s črtkastimi linijami. Kdaj bodo ofenzivni sovjetski podvigi pričeli, še ni nič znanega. Zelo verjetno pa je, da bodo povezani z zavezniškim udarom na zahodu in jugu. Sovjetsko vrhovno poveljstvo je v tem oziru pa e bolj ekspeditivno kakor sta ostala zaveznika. Temu bo najbrže vzrok praksa, odločnost in tveganost. V svoji .prvomajniški poslanici, ki jo prinašamo v zgornjem članku, je to medzavezniško povezanost maršal Staljin prav posebno povdaril. Mogoče je to znak, da so važni dogodki res že pred vrati. LVOV/ EK E OEtiEl FEEHT8 (Major Georges Fielding Eliot) Otvoritev druge fronte bo vsekakor največji podvig v zgodovini. Zahteval bo čim tesnejše sodelovanje na bojišču in čim trdnejše obnašanje na notranji fronti. Cilj tega veličastnega podviga je popolno uničenje nemške vojne mašinerije. Kakšni so izgledi za dosego tega cilja ? Oedejmo si Hitlerjev položaj v tem trenotku. V zadnjem letu je mnogo izgubil: bojevniško pomoč svojih podrepnikov, na sto in sto tovarn vojnega materijala, ki jih je uničilo letalstvo, obširna območja, ki so jih reokupirali zavezniki v Rusiji, v severni Afriki in v Italiji. Končno je izgubil nekaj milijonov ljudi tako vojakov kakor civilistov. Te izgube pa niso bile odločilne. Podrepniške kombativne sile niso nikoli kaj prida pomenile ; nemška vojna industrija še vedno deluje; osvobojena ozemlja niso nemške posesti; izgube tretjega rajha niso ohromele. Hitler ima še vedno na razpolago okrog 300 divizij vseh vrst. 190 jih je na vzhodnem bojišču, 15 na Balkanu in okrog 20 v Italiji. Za vsa druga bojišča ostane torej na razpolago okrog 75 divizij. Te divizije so v dobrem položaju, ker so razmeščene vzdolž solidnega, utrjenega pasu in so vse zvezane z raž-meroma kratkimi prometnimi zvezami. Te divizije lahko popolnoma osredotočijo svojo udarno silo na vsakem eksponiranem predelu, ki ga bodo izbrali zavezniki za vdor. Poleg tega se bodo te divizije borile s polno zavestjo, da je ta borba njihova edina, zadnja kvarta. V tem leži mogoče danes največ ja Hitlerjeva moč. Ali v tem je tudi njegova največja slabost. Ko bo nemška Wehrmacht do zadnjega vojaka zaposlena, ne bo mogoče nadomeščati izgub. Vsak ubit nacistični vojak bo predstavljal luknjo, ki je ne bo mogoče zamašiti; vsako zbito letalo bo nepopravljivo zmanjšalo številno moč nemškega letalstva. Medtem bodo zavezniki, ki bodo verjetno proti 75 sovražnim divizijam postavili svojih 80 divizij, z lahkoto nadomeščali prizadejane izgube. To je eno izmed najvažnejših dejstev, ki jamči za našo zmago. Najvažnejša činjenica in najvažnejši pogoj za usneh pa je medsebojna povezanost kopnih, pomorskih in letalskih sil. Poglejmo, kako se bodo ta načela izvajala. Glavno vlogo bodo igrale pomorske sile. Zavezniška vojna in trgovska mornarica bosta morali najprej prevoziti čete in oskrbo čez Atlantski ocean. Nato prevoziti čete iz oporišč do invazijske obale. Kakor hitro bodo te čete na kopnem, bodo stopili v akcijo topovi mornarice in roji letalstva, ki bodo z ognjem obsipali sovražne obalne baterije in držali v spoštljivi razdalji nemške podmornice in torpedov-ke. V resnici bo zavezniško letalstvo že v samem začetku imelo težko nalogo. Letala bodo nadzirala bombardiranje sovražnega prometnega omrežja, obdelovala utrdbe in sovražne oddelke na premikih. Borila se bodo s sovražnim letalstvom in uničevala njegova oporišča z vso silo in odločnostjo. Udarne armade bodo potrebovale mogočno letalsko zaščito nad transportnim ladjevjem in nad invazijskimi plovnimi enotami. Ravno tako bodo morala ščititi koncentracije zavezniških kopnih sil v številnih oporiščih. Opazovalno letalstvo bo neprestano zaposleno. Dejansko pa bo letalstvo stopilo v akcijo, ko bodo kopne sile dosegle suho zemljo na sovražnem terenu. V tem trenotku bo uspeh odvisen popolnoma od letalske pomoči. V tem času bodo zavezniki imeli edino nadmoč za ure in dneve samo v zraku. Razumljivo je, da ni mogoče izkrcati hkrati velikega števila divizij na utrjeni obali. Zelo je verjetno, da bodo prve enote na posameznih točkah štele komaj po tri do štiri bataljone. Nemci bodo seveda z vso hitrico koncentrirali svoje sile in tako ogromno povečali svojo nadmoč na kopnem. Jasno je tudi, da bodo Nemci držali v rezervi potrebno število bombnikov, ki jih bodo lahko v najkrajšem času usmerili proti ograženim točkam. Zavezniške čete bodo na škodi tudi s tem, ker ne bodo v prvem trenotku imele s seboj drugega kakor lahko avtomatično orožje, lahke metalce min in puške. Potrebno je nekaj časa, da se lahko postavijo na mesto potrebni težji topovi za nadaljne operacije. Med vsem tem usodnim razdobjem bosta letalstvo in mornarsko topništvo nadomeščala težko topništvo. Ko bodo izkrcane enote ustvarile potrebno mostišče in jim bodo sledila oklopna vozila ter sploh težka orožja, šele takrat bodo zavezniške armade stopile v prvo linijo akcije. Razširitev mostišč z učinkovito pomočjo letalstva bo prva naloga kopne armade. Postopoma bodo mostišča toliko poglobljena, da bodo izkrcevalne točke ostale izven območja sovražnega topništva. Končno se bodo bližnja mostišča združila v eno satjio operacijsko področje in šele tedaj bo mogoče izkrcati velike količine opreme, oskrbe in tudi ljudi. V' tem trenotku bo podvig izgubil značaj amfibijske operacije in se bo pretvoril v regularno kopno bojišče. Iz vsega tega je jasno, da bodo uspehi zajamčeni samo, če bo povezanost vseh treh udarnih sil perfektna. O tem so si vsi zavezniški poveljniki na jasnem in vsi dosedanji manevri so bili utemeljeni na taki absolutni povezanosti. Obenem s tako čisto vojaško povezanostjo pa je seveda potrebna tudi povezanost zavezniških narodov med seboj. Vsak zasužnjeni narod bo moral v tem gigantskem boju odigrati svojo vlogo. Čim večja bo ta povezanost tem sigurnejša bo zmaga. (K tem zadnjim izvajanjem bi pripomnili samo to, da je pogoj za povezanost zavezniških narodov med seboj premočrtna politika samih zaveznikov. Pričakujemo, da bo tudi v politiki zmagalo to načelo. Op. ured.) VILNO 80 POLJAKI DOBILI PO SKL3PU VELEPOSLANIŠKE KONFERENCE L.1923. .. foinuio OKROŽJE ORODNO SO RUSI PRIPRAVLJENI ODSTOPITI *. BVAUSTOK bemško-roska delitev LETA 1939»»« POLJSKI tre*t-UlOVf.k| Šivov £ps«m»Si V TE ŠUV V'* r.ew\ POLJSKI NOVEMBRA 1919 JE POLJSKA DOBILA VZHODNO GALICIJO ZA 25 LET.O NADALJNI DSODI BI ODLOČEVALO DBDSTVO NARODOV. S.maja je bratski poljski narod proslavil poldrugo stoletje, odkar je kralj Stanislav* izdelal prvo resnično demokratično ustavo takratne poljske države. Poglejmo si nekaj zgodovine in Važnost ozemlja, na katerem živi poljski narod in lci bo v bodoči prenovljeni Evropi igral boljšo vlogo, kakor pa je to bilo v zadnjih 25 letih. Po končani vojni 1.1914/18 so imeli Poljaki veliko dela, da obnove svojo državo. V mnogih predelih je bilo celotno gospodarstvo, zaradi vojnih dogodkov popolnoma na tleh. Versajski mir je mesto Gdansk proglasil za svobodno luko in zato se je morala mlada poljska republika ozreti po lastni primerni luki na Baltiškem morju. L. 1924. je bila Gdinja še majhno ribiško naselje z 200 do 300 prebivalci. Dvanajst let za tem je bila Gdinja moderno mesto s 125.000 prebivalci in z luko, ki je lahko istočasno sprejela 50 trgovskih ladij. Še več. Gdinja je postala v Evropi četrta važna luka po Rotterdamu, Hamburgu in Antverpnu. Nova železniška proga, ki so jo Poljaki zgradili, je zvezala gornjo Šlezijo z Baltiškim morjem in se izognila Gdanska, tako da so bili Poljaki tudi# v tem oziru neodvisni. Gospodarsko so se Poljaki dvigali z dneva v dan in dosegli tudi zavidne uspehe. Socialna politika ni korakala vzporedno z gospodarskim napredkom, ker je plast fevdalcev še vedno prevladovala. Kljub temu je Poljska imela zelo moderno socialno zakonodajo. Predvojna Poljska je bila pretežno poljedelska država. V poljedelstvu je bilo zaposlenih še vedno 60% prebivalstva. Kljub temu pa se je industrija mogočno razvijala. Poljska ima v mejah svoje države velike količine dobrega premoga, ki ga izvaža. Proizvodnja premoga je bila enaka francoski proizvodnji. Metalurgična industrija je bila najvažnejša, nato je sledila tekstilna, rudarstvo, živila, les in kemična industrija. Poljedelstvo se je postopoma mehaniziralo. Z Nemci so bili Poljaki skoro 10 let v ostri gospodarski borbi in poljsko poljedelstvo je pred vojno preživljalo zelo težke čase, vse dokler si niso Poljaki poiskali lastnih tržišč v tujini za svoje pridelke. .... . ... /f Zunanjepolitično pa predvojna Poljska ni imela srečnih rok. Že v pokojni Avstriji so Poljaki kazali popolno nerazumevanje za slovansko solidarnost in v mnogem je njihova zasluga, da so v Avstriji gospodarili Nemci. S podobno politiko je nadaljevala tudi predvojna Poljska, ki ni samo trmasto ignorirala vstajajočo slovansko sosedo na vzhodu, pač pa tudi skrajno netolerantno postopala z ukrajinsko manjšino, ki je v poljskih mejah štela okrog 7 milijonov pripadnikov. V našem listu smo že ponovno ugotovili, da je uradna poljska politika slepa za stvarnost in dogodke. Gotovo je nacionalna čast vsakemu narodu prva dobrina, ali stvarnost mora neizprosno zatreti sentimentalnosti in sanjarenja. Neutemeljeno poveličevanje je nevarna bolezen za posameznika kakor za narode. Upamo, da bodo naši bratje Poljaki tudi to večno resnico spoznali, posebno sedaj, ko jim Sovjetska zveza nudi roko prijateljstva in zavezništva. Anglija in Amerika se resno trudita, da bi ustvarile mostišče med obema bratskima državama. Nadajmo se, da bo zmagala razsodnost, saj poljska vlada v Londonu pač ne more prezreti dejstva, da so Sovjetske čete na poljskih tleh. SLOVENCI... DA NE POZABIMO! Kljub načrtnim šikanam, zapostavljanju, bris-kiranju, izlivom histerične ljubosumnosti in neomejeni ošabnosti, ki jo je bil slovenski tisk na Srednjem vzhodu, deležen s strani uradne — od vseh Jugoslovanov, torej tudi od Slovencev — plačane Jugoslovanske propagande, smo vse to mirno in dostojanstveno polnih 31 mesecev, odkar redno izhaja “Bazovica”, molčali. Vsake potrpežljivosti pa je enkrat konec, zato danes vsem Slovencem, odgovornim in neodgovornim objavljamo naslednje ugotovitve: 1. Da je “Bazovica” pričela izhajati po prihodu urednika s trimesečnega potovanja okrog nabiranja slovenskih prostovoljcev, dne 30. septembra 1941.1eta, zato ker je uradna Jugoslovanska propagandna služba odbila, da se v poluradnem takratnem glasilu “Jtigoslovenskem Glasniku” uvrščata po dve strani na slovenskem jeziku. 2. Da je isto zahtevke odbilo tudi jugoslovansko poslaništvo v Kairu in s tem grobo kršilo osnovna načela jugoslovanske ustave. 3. Da je "Bazovica” prejela tiskano obliko izključno po dobrohotnosti britanskih oblasti na Srednjem vzhodu, ki ji še danes nudijo v svoji tiskarni široko gostoljubnost, česar Slovenci ne bodo pozabili. 4. Da je uradna Jugoslovanska propagandna služba, kateri je takrat stal na čelu g. Jovan Djonovič, zaplenila svečano številko “Bazovice” ob prvi oblet- nici narodne revolucije v Jugoslaviji. Da je bila zaplemba popolnoma protizakonita in da g. Djonovič, na zahtevo uredništva — v neki namišljeni vlogi državnega pravdnika — sploh ni navedel razlogov zaplembe, čeravno je to britanskim oblastem ponovno obljubljal. Čez 11 ur je bila zaplemba razveljavljena po zaslugi britanskih oblasti. 5. Da je urednik iz svojih lastnih sredstev vzdrževal list (pisarniški stroški, tajnica, nabava papirja in inventarja, najemnina, postrežba in luč, poštni stroški, pakovanje in odprema) vse do 4.aprila 1942, ko je vlada po posredovanju takratnega njenega podpredsednika, dr. M. Kreka votirala “Bazovici” mesečno subvencijo v znesku L.Eg. 30.-. Obenem pa je dovolila neimenski kredit za eno pisarniško moč v znesku L.Eg. 20.- mesečno. 6. Ugotavljamo, da znašajo povprečni mesečni materialni izdatki “Bazovice” L.Eg. 35.- do 40.-. Obenem ugotavljamo — za boljše razumevanje nestrokovnjakov — da je “Jugoslovenski Glasnik”, ki je izhajal tedensko samo na štirih straneh zaposleval v uredništvu in upravi OSEM od države visoko plačanih uradniških moči. V času svojega “rednega” izhajanja ni zagledala luč sveta polnih pet mesecev niti ena sama številka imenovanega lista. Plačani uredniški štab imenovanega lista se je v tem času sprehajal po Palestini, medtem, do je “Bazovica” redno izhajala tudi ob času krize na Srednjem vzhodu in v času ko so današnji diktatorji Jugoslovanske propagande bežali do samega Teherana. O materi-jalnih izdatkih “Jugoslovenskega Glasnika” bomo spregovorili ob bolj zanimivem času. Obenem ugotavljamo, da je “Bazovica" izhajala nepretrgoma z enim samim ufednikom in eno tajnico, čeravno je bil urednik med tem časom polnih 191 dni na uradnem potovanju. To stanje se do danes ni spremenilo. 7. Ugotavljamo, da je major Gligorijevič ponovno poskušal uvajati cenzuro “Bazovice" in britanskim oblastem argumentiral svojo zahtevko s 100% ne-resničd, ki seveda ni “upalila”, ker je bilo najbrže tudi še nekje drugje ugotovljeno, koliko so vredne “zaupne informacije” s te strani. 8. Ugotavljamo, da je z jugoslovanskim denarjem plačana uradna propagandna služba vzdrževala redno radijsko prlslušrio službo, da pa je. odbila dostavljati “Bazovici” po eno kopijo sprejetega gradiva z motivacijo, da pisalni stroji ne morejo sfabri-cirati še po ene kopije. Šef te službe je bil takrat inž. Manfred Paštrovič. Ugotavljamo nadalje, da so uredništvu , “Bazovice" stalno odklanjali prepustitev gradiva in so morali neplačani sodelavci “Bazovice” in njeni prijatelji govore jugoslovanskih državnikov dobavljati po nekorektni poti. Ugotavljamo, da uredništvo “Jugoslovenskega Glasnika” niti enega samega izvoda ni dostavilo uredništvu “Bazovice", čeravno je od našega uredništva prejemalo redno po pet izvodov našega lista. Ugotavljamo tudi, da od uradne Jugoslovanske propagande v teku 31 mesecev “Bazovica” ni prejela niti ene same publikacije. Nasprotno tudi ugotavljamo, da Jugoslovanska uradna propaganda nabavlja za državni denar srbske in hrvaške časnike iz domovine, ki jih nikdar ni dovolila v pogled uredništvu “Bazovice". Uredništvo "Bazovice" je na svoje stroške nabavljalo slovenske časopise, ki so prihajali na uradno Jugoslovansko propagando, kjer jih je ta redno zadrževala v svojih predalih in sistematično sabotirala izročitev. Ugotovili smo, da je nekaj številk celo krožilo po Kairu med 21. in 24. decembrom 1943. leta, da pa je poslaništvo v Kairu na naš zadevni dopis to dokazano okoliščino enostavno zanikalo. Pripominjamo, da so te številke bile tudi v uredništvu “Bazovice”. 9. Ugotavljamo, da je po izpovedi zelo kompetentnih vojaških krogov naslednik g. Djonoviča, g. Branislav Denič ponovno zahteval pri jugoslovanskih vojaških oblasteh, da se “Bazovica” ustavi oziroma prepove njeno čitanje SLOVENSKIM vojakom. To je storil tisti gospod, ki se pač ne more pohvaliti, da bi enega samega vojaka pripeljal v vrste jugoslovanske vojske, ker je pač prijetnejše igranje tenisa, kakor pa romanje z avtomobilom in letalom po Afriki. 10. Ugotavljamo, da je g. Branislav Denič izigral državni budžet za 1. 1944 in poskušal na tipičen intri-gantski način protizakonito spraviti “Bazovico” pod "svojo” propagandno službo s tem, da je samolastno uvrstil “Bazovico” v državni budžet “Direkcije za informativnu službu”. Tako pa seveda ni postopal z ameriškimi srbskimi listi, ki prejemajo državno subvencijo in so njihovi lastniki ameriški državljani, čeravno so nekateri teh listov s svojim pisunstvom veleizdajalsko rušili temelje Jugoslavije. Na protest uredništva “Bazovice” v tej zadevi je šef “Direkcije”, g. Denič odgovoril uredništvu med drugim tudi tole: “Što se tiče materialnih izdataka oko štampanja i rasturanja "Bazovice”, Direkcija če isplatiti uredništvu lista 4 februara sumu od 30 funti, kao akonto ovih izdataka. Sve isplate iz ove sume imaju biti pravdane neposredno Direkciji za Informativnu službu urednim novčanim dokumentima pre (?!) podizanja naredne sume.” Naravno, da uredništvo ni nasedlo tipični čaršijski “podvali”, s katero se je “Direkcija” hotela polastiti lista, ki je izključna last urednika in Vseh Slovencev. Radovedni smo tudi, če “Srbobran” in ostali velesrbski ameriški, listi dostav-jajo “Direkciji” — uredne novčane dokumente in če , je tudi pok.g. Dučič za svoje protidržavne brošure predložil take “uredne novčane dokumente”. Na ta način je seveda skrbni direktor prihranil državni blagajni 30 funtov mesečno s skrito željo, da bo “Bazovice” sedaj konec. Računal je pač z duševnostjo svojega okolja, pa se je urezal... 11. Brez vsake zakonite odpovedi, brez sklepa ministrskega sveta je l.t.m. ta isti “direktor" ustavil že itak samovoljno znižano plačo naši tajnici, ki mimogrede povedano s polno paro gara 12 do 14 ur dnevno, brez nedeljskega odpočitka, medtem ko prejemajo začetnice srbske narodnosti za sedemurno delo znatno večje prejemke. V vsej jugoslovanski propagandi, ki šteje 15 uradnikov in uradnic ni bilo in tudi danes ni nobenega Slovenca. Gotovo je g. direktor računal, da bo sedaj dosegel svoj cilj: UNIČITI SLOVENSKI TISK NA SREDNJEM VZHODU, ki uradni Jugoslovanski propagandi povzroča tak glavobol, “ker sama iz sebe itak ne da nobene fige”, kakor je zapel naš Prešeren. Slovenci pa temu jugoslovanskemu Goebbelsu na glas povemo samo to: SLOVENSKE TISKANE BESEDE NT UNIČILA SKRAJNO REAKCIONARNA AVSTRIJA, NI JE UNIČILA FAŠTSTOVSKA VLADA, PA TE NE BODO UNIČILI “JUGOSLOVANSKI GROŠI”, KI SO RAVNO TAKO LAST SLOVENSKEGA NARODA, KAKOR SO LEGITIMNA LASTNINA SRBSKEGA IN HRVAŠKEGA NARODA. Ugotavljamo, da so že davno pokopani neki Sedl-nitzki, ki so pred 105 leti zatirali v Ljubljani slovensko tiskano besedo, kakor so tudi že davno strohneli tisti srbski Goebbelsi, ki so pognali srbski list “Javnost" 1. 1874. in njegovega urednika Svetozarja Markoviča iz lastne države. Slovenska tiskana beseda pa je ostala in ostala je tudi srbska tiskana beseda. Mogočno sta pognali obe po teh tako sramotnih časih, ker brez tiskane srbske besede bi tudi današnjega direktorja ne bilo, direktorja, ki si domišlja celo, da je srbski novinar, to se pravi svobodnjak. Tako bodo izginili tudi današnji jugoslovanski Goebbelsi. Jugoslavija drugačnega kova in drugačnih kvalitet, Jugoslavija enakopravnosti, pra- , vičnosti, zakonitosti; Jugoslavija svobodne besede, ,, , svobodnega zborovanja in shajanja, Jugoslavija brez hegemonističnih stremljenj in Jugoslavija brez faši-stovskih metod že vstaja. Taka Jugoslavija je na , obzorju in pred to Jugoslavijo imajo jeguljaste hrbtenice lahko strah. Logika in pravičnost neizprosno zahtevata, da vse Goebbelse na svetu zadene ista kazen, kakršna se pripravlja njihovemu berlinskemu učitelju. Tako je zapisano v knjigi pravične ... usode in za te cilje se mlada Jugoslavija bori. —, . .. “BAZOVICA” živi. „ " i' Uredništvo “Bazovice”. JUk domovine tfala g6$pocUtie$a 194-3 O, noči moje prepune trzanja Kad me i budna mori mora nijema, Prepune vrelih drhtavih pitanja Na ko j e nigdje odgovora nema1 Doziva pune domačih ravnica, Mrmora voda i šapata šuma, Kada mi suze same teku s lica, Od bola kada ko da slazim s uma. Sami' po 'švotn srcu kad lutam ko luda . Kroz mrak i svjetlost, kroz čeznje i boli. Kad mi na duši leži rodna gruda: Ravnice plodne i krševi goli... • Glasove njene čujerh iz daljina. Vapaj i kletvu rijeka ponornica, Škrgut i jauk gora i dolina, Urlanje bura, slamanje bujica. > Jek deseterca tad me u snu nena, A gorka zbilja na trzaje budi, Tuge se slažu' poput: mračnih mrena. A nade dižu zadihane, grudi. Je li to jauk dinarskih vjetrova II’ gore naši domovi i sela ? Je li to pjesma dozrelih klasova Ili iz rana krv glogoče vrela ? Da li to škripe rala i plugovi II’ muški zubi od bola i srama? Da li to šapču niz žala valovi II’ plaču majke rasutoga prama ? Ne, naše majke nema ju sinova, Niz naše njive bijesan kurjak vije, Siročad naša ne ima domova, Stinute naše suze gavran pije ... O, moj Balkane, moj Hriste raspeti Na svakom našem raskršču i gori. Hočeš li i ti k nebu se uznijeti I vaskrsnuti u sveljudskoj zori? Zašto te cijepa ono što te spaja? Sto svaki zamah rastutnjiš u prazno? Sto zrno pijeska gore ti razdvaja ? Sto srž batališ, da hajkaš isprazno? što ubi brata od pusta inada ? Vlastite zašto drumove prearaš ? Sto dvoriš gada bez velika jada ? Sto danju gradiš, da noču razaraš ? Zar radjamo še kletvom žigosani Da sva nam krila slome se u letu? Zar svi su naši protruli jablani ? Zar sve. nam žetve smrzoše u cvijetu ? Kada češ strti" sitnost što te guši, Da silnom snagom Ustvariš čudesa? Kad če. ti krila porasti u duši Zanosna gorela, ko tvoja nebesa ? Svi tVoji dragi krajevi i šare • U meni trepte ko na nebu duga. Sve mene boli što te tugom tare. Ja dišem. dahom svakog tvoga luga. O, hoču li vas. opet ugledati Slovenske drage 'planine i vasi ? O, moj Balkane, moja duša rida Kroz pustu maglu što te otsvud paše.. O, zašto ti se strašna snaga kida Rad svojakanja,,- kada sve je naše?.. Hoču li ikad dušu napajati Pučinom vašom srbobranski klasi ? Znate li tužna zagorska pribrežja, Da sva vam voda u Dunav se sli jeva ? Vardare mutni uz tvoja obrežja Da li još ponor nezajažljiv zijeva ? O, kruta Liko, hljeba ne imala, Radjala samo gujom pod kamenom, Krvlju se prala, žuču napajala, Što vječno grcaš dušom raskoljenom ? Što jecaš, Bosno, sirotice kleta, Krvava rano usred živa mesa, Da 1’ još si sama u sebi raspeta Ko da se kidaš od vlastita bijesa ? Vrletno stijenje vrh Lovčena ljuta, Kud puca puška Mandušiča Vuka, Je 1’ još ti duša badnjedanski kruta, II’ nevijerno te Latinče zaguka? Moravo bijela, moje selo ravno, Plugovi tudji tvoje meso oru... O, Sumadijo, u ponočje tavno U muškom srcu što ne nosiš zoru ? ... Dolino ruža, črnomorska žala, Kud li vam vode uzbrdice teku, Zar ne čujete s jadranskih obala, Rodjeno slovo - svoga srca jeku? Jadrane plavi, kameni otoci, Što sikču vaše bure i oluje, Što kliču bijesni dinarski potoči, Što vam u kršu policaju guje? Balkane boni, zar ti još u krvi Siri se nanos tudjeg izmečarstva, Sluganstva sramnog zar te toče črvi, Pandurstva, kmetstva, potur-janjičarstva ? Zar još te stežu negve galeota, Još mame tudje medalje i Šterne, Da za tudj uhar gineš poput skota, Mjesto da svoj si - duše kočoperne ? Sva tvoja djeca, - dokle god te paše Pet mora, - sva su čeda jednog neba, Sve što je tvoje, sve je, sve je naše, Svima ti daješ topline i hljeba. Svi tvoje iste sasnuli smo grudi, Sve ista ljubav za tebe nas veže, Svi čemo biti tekar onda ljudi Kada nas bratski zagrljaj poveže. Balkane tužni, zgaženi Balkane, Kuda ti duša niz bespuča bludi ? Kud ti se krše snage ra strgane? Preni se, trgni, od sna se probudi! Ti moje noči trgaš na izdirke, Ti moje srce u kamen ukruti, Ti mi na duši bone diraš dirke, Nadama mojim ti slomi kreljuti. Rad tebe noči prepune trzanja, Rad tebe dušu mori mora nijema, Rad tebe usne prepune pitanja -Na koja nigdje odgovora nema ... U internaciji Sondrio, 26.II.194d -s*" Danko Angjelino Ač BASIC ENGLISH 9. THE SEA Things Qualities boat sail vvave mist smooth-rough current sand edge person blue fish (sea) grain shake deep harbour ship help stretch grey island swim land way Other words : sponge; mine (e), vessel (e), wash; canvas, moon, net, salt, star, transport, wind; roli (e) THE SEA At the edge of the sea is a town with a harbour, and near it is a stretch of sand. In bright weather the sea is blue, but in wet vveather it is grey. The taste of seawater is a salt taste. I go into the water for a swim. After my swim I have a rest on the sand, which is warm. I take it in my hands and put it over my body, but I do not put it on my head. If I get a grain of sand in my eye the pain will be very great. That is why I keep it from my face. After my rest I get up and give my body a shake and get ali the sand off again. Small boys and girls keep together near the edge of the water, where it is not deep. The others go where it is deep enough for a swim, but even they do not go far from the land, because if they get in the current they will be in danger. A person on the sand may see the danger and get a boat and give help, but if they do not get help, they may not get safely to the land again. Near the harbour is a small island with great stones on it, and among the stones are sea plants and sea animals. I go there with my father in a boat with a sail. The boat is small,and a vvave may come over the edge and make the inside of the boat wet. If the water is smooth and clear we may see a fish in the sea near the boat. We do not go to the island in a mist. The danger from a mist on the sea is great. In bad weather the sea is rough, and ali the boats come into the harbour. The way into the harbour is not wide enough for a great ship. But though they do not come there, we see great ships on the sea. If they are far out, what we see is the smoke. QUESTIONS 1. What is the sea ? 2. What sort of taste has sea~water ? 3. What is at the edge of the sea ? 4. Why do you keep sand from your face ? 5. Why do the older boys and girls not keep near the edge of the water ? 6. Why do they not go very far oUt ? 7. What sort of boat does the boy go to the island in ? 8. What is one sort of sea animal ? 9. Why does the boy not go to the island in a mist ? 10. Why do great ships not come into the harbour ? ANSVVERS 1. A great stretch of vvater, 2. A salt taste. 3. A town with a harbour. 4. Because if I get a grain of sand in my eve the pain will be vcry great. 5. Because near the edge the vvater it is not deep enough for a swim. 6. Because if they get in the current they will be in danger. 7. A small boat with a sail. 8. A fish. 9. Because the danger from a mist on the sea is great. 10. Because the way into the harbour is not wide enough for a great ship. N.O.V. JE PRIRAVLJENA Posebni Reuterjev dopisnik, Astley Hawkins, sporoča iz Barija : Oče Vladimir Zečevič, duhovnik-bojevnik, notranji minister vlade narodnega osvobojen ja in član štaba maršala Tita, mi je danes (SO.aprila) izjavil, da so vse priprave za drugo fronto končane. Nemci - je dejal oče Vladimir Zečevič - so sedaj v defenzivi v vsej Jugoslaviji. Mislim, je nadaljeval notranji minister, da bo naša zemlja do konca leta vsa že osvobojena. Ob tem času bo tudi konec fašizma. Duhovnik-bojevnik leži v bolnišnici. Bil je operiran in mi je na bolniški postelji povedal še tole : “Nemci so še močni, ali so svojo udarnost izgubili. Velikih nemških ofenzivnih podvigov ni pričakovati. Sile N.O.V. znašajo 300.000 mož in pridobivajo na moči z zavezniško pomočjo. Mislim, da se Nemci ne bodo umaknili, ko bo odprta druga fronta, ker imajo ves interes na tem, da se zavezniške sile ne združijo s sovjetskimi.” II.DEL DRUGA KNJIGA TRIJE TIRANI GROZOTNEŽI SO SE RAZLJUTILI Robespicrre je pazljivo motril karto. "Česar nam je treba, to je diktator,” je zakričal Marat. "Robespicrre, vi veste, jaz zahtevam diktatorja.” Robespicrre je dvignil glavo. “Vem — jaz ali vi." Danton je zamrmral med zobmi: “Le poskusita!” Marat je videl kako se je Danton namrgodil. “Veste kaj,” je dejal, “zmenimo se. Ali se nismo tudi 31. maja zmenili? Na jugu rogovilijo federalisti, na zapadu rujejo kraljcvci, v Parizu se prepirata konvent in komuna, na meji se Guštine umika, Dumouricz nas pa izdaja. Kaj vse to pomeni? Razcepljenost. Česa nam manjka? Sloge. V tem je rešitev. Toda treba je, da hitimo. Če izgubimo samo eno uro, bodo vandejski kmetje jutri v Orleansu, Prusi pa v Parizu. Vidva imata oba prav: nevarni so Prusi in nevarni so kmetje, toda to ni vsa resnica. Glavno je, da je revolucija edina. Iz tega sledi diktatura, diktatura nas treh, ki predstavljamo revolucijo. Mi smo kakor tri glave Ccrberove. Od teh glav ena govori, to ste vi, Robespicrre, druga rjove, to ste vi, Danton ...” “Tretja grize,” je nadaljeval Danton, “to ste vi, Marat.” “Vse tri grizejo,” sc je oglasil Robespicrre. Nastal je kratek molk. Potem se je pogovor zopet začel kakor zamolklo bobneča vihra, ki je prekinjena po treskih. “Dragi Marat,” je zopet povzel Robespicrre, “preden se ljudje poročijo, sc morajo poznati. Odkod veste vi na primer, kaj sem jaz včeraj rekel Saint-Justu ?” “To vas nič ne briga, Robespicrre.” “Marat!" “Jaz vem, kaj ste vi rekli Saint-Justu, kakor vem, kaj je Danton rekel Lacroixu; Saint-Just imenuje to državne tajnosti, toda jaz kljub temu vse vem. Jaz sem narodno oko; m svoje kleti vse opazujem. Jaz vem, kako ste v ječi pitali Ludovika XVI., tako da so volk, volkulja in njuna zalega samo v mesecu septembru požrli šestinosemdeset jerbasov breskev, medtem ko je ljudstvo gladovalo. Jaz vem, v čega-Vem stanovanju se je skrival Roland, jaz vem za vaše zveze z gospo markizo Chalabre, od katere se pustite občudovati. Robespicrre si domišlja, da je za potomce važno, ali se pojavi v konventu v olivnatem ali v modrem fraku. Svojo lastno Podobo ima obešeno v vseh svojih sobah.” Mirno je odvrnil Robespicrre: “Vaša pa visi po vseh straniščih ” Nadaljevali so, kakor da se pomenkujejo, toda ta ton je ;e še podčrtaval srd, s katerim so drug drugemu odgovarjali in k grožnjam dodevali zasmehovanje. Robespicrre, vi ste može, ki hočejo strmoglaviti prestole, •menovali Don Kišote človeštva." Vi, Marat, ste pa 4. avgusta v 559. številki vašega “Ljudskega prijatelja” zahtevali, naj se plemičem vrnejo njihovi naslovi. “Vojvoda ostane vojvoda", ste pisali.” Vi ste na seji 7 decembra vzeli gospo Roland v zaščito Pred Viardom,” “Vi, Marat, ste v tej-le sobi 29. oktobra poljubili Barba-rouxa." “Robespierre, nam je znano, v kateri sobi v Tuilerijah ste Garatu dejali: “Republika naj me piše v rit.” “Vi, Marat, ste na predvečer lo.' avgusta hoteli preoblečen pobegniti v Marseille k federalistom.” “Za časa septembrskih umorov ste se ves čas skrivali." “Vi ste se pa pokazovali!” Zdajci se je vmešal Danton, pa je le prilil olja v ogenj. “Robespierre, Marat, pomirita se!” Marat je bil zelo častihlepen in se je razjezil, če ga je kdo imenoval na drugem mestu. “Kaj se Danton vtika v najine reči ? Danton je vzkipel. “Zakaj se vtikam? Zato, ker nočem, da bi se prepirali možje, ki služijo narodu. Ali ni zadosti vojne na mejah, ali nam je državljanske vojne premalo, ali nam je treba še medsebojnega prepira ? Jaz sem naredil revolucijo in nočem, da bi jo uničevali!” Ne da bi povzdignil glas, je Marat odgovoril: “Brigajte se rajši za to, Danton, da daste odgovor." “Odgovor?” je zakričal Danton. “Vprašajte sotesko v Argonah, osvobojeno Šampanjo, osvojeno Belgijo, armade, kjer sem štirikrat nastavil svoja prša kroglam! Vprašajte šafot, strmoglavljeni prestol, vdovo...” Marat se je zaničljivo nasmehnil. “Vi ste potuha, Marat," je besnel Danton, “jaz sem človek belega dne in svežega zraka. Jaz sovražim življenje plaziv-cev. Vi stanujete v kleti, jaz v hotelu. Vi se skrivate, mene vsakdo vidi in vsak lahko govori z menoj.” Marat se je nehal smejati. “Danton,” je začel slovesno, “dajte odgovor o triintridesettisoč tolarjih, katere vam je Montmorin v imenu kralja v gotovem denarju izplačal pod naslovom, da vas odškoduje za kraljevsko advokaturo, ki je ug;asla.” “Jaz sem bil 14. julija zraven,” je ponosno odvrnil Danton. “Kaj pa veletatvine vašega Lacroixa v Belgiji, ki sta si jih razdelila?” “Oborožil sem pari"ke okraje." “In dva milijona “tajnih izdatkov” ustavotvorne skupščine, od katerih je ena četrtina odromala v vaše žepe?” “Ustavil sem prodirajočega sovražnika in zagradil zaveznikom pot v Pariz.” “Vi - vlačuga!” je dejal Marat. Danton se je dvignil; bilo je strašno ga pogledati. "Da”, je zakričal, “sem vlačuga; za svoj trebuh sem jemal denar, toda odrešil sem zato svet!" Robespierre je grizel nohte; on se ni mogel ne smejati ne smehljati. Danton je nadaljeval: “Jaz sem kakor morje, ki ima plimo in oseko. Če je oseka, se vidijo moje plitvine, če je plima, bučijo moji valovi.” “Vaša pena,” se je zlobno zarogal Marat. “Moj vihar,” je zagrmel Danton. Zdajci se je Marat razljutil, zasikal je ko gad: "Dobro, Robespierre; dobro. Danton; nočeta me posluša- » ti. Pa vama bom rekel resnico: izgubljena sta. Varuj se, Danton, tudi Vegniaud je imel velik gobec kot ti in pa koze, pa to ga ni obvarovalo pred žalostnim koncem. Le skomigaj z rameni, tvoj visok glas, tvoja rahla kravata, tvoje intimne večerje, tvoji široki žepi T to bo vse' enkrat končalo na - giljotini. Ti, Robespierre, pa si “zmernež” pa to ti ne bo nič pomagalo. Pudraj se, maži se, kodraj se, nosi svileno perilo, kljub temu boš romal na morišče. Le beri razglas zaveznikov; končal boš kot morilec kralja." “Čenče iz Koblenca," je zamrmral Robespierre skozi zobe. "Robespierre, jaz ne pobiram nobenih čenč. Iz mene govori ljudski glas, božji glas. Vidva sta mladiča. Koliko si star, Danton ? Štiriintrideset. Koliko let šteješ, Robespierre? Triintrideset. Jaz pa živim od nekdaj, jaz sem prastaro življenje človeštva, jaz štejem šest tisoč let!” “To je pravilno,” je odvrnil Danton, “kakor Kajn, ki je šest tisoč let počival, zdaj pa je skočil iz luknje med ljudi, in to je Marat.” “Danton!” je zakričal Marat V njegovih očeh je zabliskala zlovešča svetloba. “No - kaj?” je dejal Danton. Tako so se pomenkovali ti trije strašni možje - kakor oblaki, v katerih buči grom. V IMENU ODBORA ZA JAVNO BLAGINJO Pogovor se je nekaj časa prekinil. Levi se vznemirijo, če je med njimi kača. Robespierre je bil bled, Danton pa rdeč od srda. Maratov pogled je ugasnil, heroičen mir je zopet legel na njegovo obličje, ki so se ga bali najstrašnejši. Naenkrat je vstal, stopil proti vratom in pozdravil z zloveščim glasom: “Zbogom, gospoda!" Robespierra in Dantona je spreletel mraz. V tem hipu se je oglasilo iz ozadja sobe: . “Nimaš prav, Marat.” Vsi so se obrnili. Ko je bil postal prepir najhujši, je nekdo neopaženo vstopil v sobo. “Ah, ti si, državljan Cimourdain,” je dejal Marat. “Dober dan.” Bil je v resnici Cimourdain. “Še enkrat ti pravim, Marat, nimaš prav.” Marat je postal zelen - to je bil njegov način obledeti. Cimourdain je nadaljeval: “Ti si nam koristen, Robespierre in Danton pa sta nam enako potrebna, Čemu si grozite? Sloga, sloga, sloga, državljani! Ljudstvo zahteva, da držite skupaj.” S temi besedami je stopil Cimourdain bliže. Danton in Robespierre sta ga poznala. Večkrat sta v konventu videla na tribinah tega mogočnega, mrkega moža, ki ga je ljudstvo spoštljivo pozdravljalo. Vendar ga je Robespierre, ki je bil velik formalist, vprašal: "Državljan, kako ste prišli notri?” “On spada k škofijskim,” je odgovoril Marat s precej ponižnim glasom. Marat je kljuboval konventu, vodil komuno, “škofijskih” pa se je bal. Tako je v vsaki revoluciji. Mirabeau je čutil, kako za njim iz neznane globine vstaja Robespierre, Robespierre je čutil, da se za njim dviga Marat, Marat je čutil, kako za njim vstaja Hebert, Hebert je čutil, da za njim vstaja Babeuf; eden radikalnejši od drugega. Dokler je odspodaj vse mirno, politik lahko koraka dalje, toda tudi najbolj revolucionarni politik ima pod seboj goreča tla; in kadar čuti pod svojimi nogami vreti one iste sile, ki jih je bil sam priklical na dan, se zdrzne in vznemirjen obstane. Le ta je resnično genijalen revolucionar, kdor zna ločiti pokret, ki izvira iz nizke poželjivosti, od pokreta, ki ima svoj izvor v principih, in kdor prvega zna potlačiti, drugega pa podpirati. Danton je videl, kako je Marat postal majhen. “O, državljan Cimourdain je vedno dobrodo el.” je dejal, in mu ponudil roko. Potem je nadaljeval: “Primojdunaj, mi bomo državljanu Cimourdainu razložili položaj. On prihaja kakor nalašč. Jaz zastopam goro, Robespierre odbor za javno blaginjo, Marat zastopa komuno, Cimourdain škofijo. Naj on odloči.” "Dobro;" je dejal Cimourdain resno in preprosto. “Za kaj pa gre?” "Za Vandejo,” je odgovoril Robespierre. "Da, Vandeja je največja nevarnost,” je rekel Cimourdain. "Vandeja je hujša kot deset Nemčij. Če hoče Francija živeti, je treba ubiti Vandejo.” S temi besedami se je Cimourdain Robespierra takoj prikupil. Vendar je le-ta vprašal Cimourdaina: “Ali niste bili vi duhovnik?” Kajti Robespierre je bil takoj opazil na možu duhovniško obnašanje, ki ga je Robespierre sam nekaj imel na sebi. “Da, državljan,” je odgovoril Cimourdam. “Kaj zato,” se je oglasil Danton. “Če je duhovnik za kaj, odtehta sto civilistov. Naši najboljši revolucionarji so duhovniki; abbč Grčgoire je dosegel, da se je dekretirala odprava kraljestva.” "Da,” se je posmehljivo vmešal ljubosumni Marat, "far je prekucnil prestol, komedijant (Collot (THerbois) pa je kralja samega brcnil z njega.” “Vrnimo se k Vandeji,” je rekel Robespierre. "Kaj pa počenja Vandeja ?” je vprašal Cimourdain. “Voditelja ima.” Kdo je to?” "Nek bivši marquis de Lantenac, ki se izdaja za bretonskega kneza." "Ga poznam," je rekel Gmourdain. “Bil sem pri njem duhovnik. To je nevaren človek.” “Da, strašen,” je odgovoril Robespierre. “Zažiga vasi, ubija ranjence, kolje ujetnike in da streljati ženske." "Ženske ?” “Da, med drugimi je dal ustreliti mater treh otrok. Kaj se je zgodilo z otroci, nihče ne ve. Vrhtega je vodja, ki se res razume na vojsko.” “Vem,” je rekel Cimourdain. Bil je v hanoverski vojski pod Richelieujem, v resnici jo je pa on vodil.” "Moža je treba usmrtiti,” je nadaljeval Robespierre. "Kdo ga bo usmrtil?” “Vi.” “Jaz?” “Da. Dal vam bom v to svrho polnomoč odbora za javno blaginjo.” “Velja,” je rekel Cimourdain. Robespierre se je hitro odločil, če je bilo treba, kakor vsak pravi državnik. Vzel je belo polo papirja s tiskanim nadpisom: “Ena in nedeljiva republika francoska. Odbor za javno blaginjo.” Cimourdain je nadaljeval: “Če je on strašen, bomo mi še bolj. Boj do smrti temu možu! Osvobodil bom republiko Lantenaca, če je volja božja!” “Bog je zastarel,” se je oglasil Danton. “Jaz verujem v Boga,” je odgovoril Cimourdain. Robespierre je, resno pokimajoč z glavo, pritrdil. Cimourdain je vprašal: “Komu bom dodeljen ?” Robespierre je odgovoril: “Poveljniku leteče kolone, ki je_ odposlana proti Lantena-cu. Opozarjam vas pa: poveljnik je plemič.” “To pa se moram spet smejati,” je veselo zarjul Danton. "Plemič! No, pa kaj potem ? S plemiči je ista stvar ko s farji. Biti plemič, je predsodek, biti principijelno proti plemičem, pa nič manjši. Robespierre, ali ni Saint-Just plemič? Anaharsis Cloots je baron. Naš prijatelj, Karol Hessen, ki, ni nikoli zamudil ene naše seje v jakobinskem klubu pri/ frančiškanih, je knez. Maratov intimus je marquis. Od pri-sednikov revolucijskega tribunala je eden duhovnik, drugi plemič, oba strumna republikanca.” “Pozabili ste predsednika revolucijskega tribunala samega,” je vpletel Robespierre. “Antonella ?” “Da; on je marquis.” Oglasil se je zopet Cimourdain: “Državljan Danton, državljan Robespierre, vidva imata nemara prav. Toda ljudstvo ne zaupa ne plemiču ne duhovniku. Ako ima duhovnik nadzirati plemiča, potem je to strašna odgovornost, in duhovnik mora biti neizprosen.” “Se razume," je dejal Robespierre. “Vi boste imeli opraviti z mladim človekom. Morate ga voditi, toda ’ previdno. Mož je odličen vojak, ki prihaja od porenske armade, kjer je delal naravnost čudeže hrabrosti in uvidevnosti. Že štirinajst dni drži starega Lantenaca s svojo kolono v šahu in ga potiska proti morju, tako da ne bo mogel nikamor uiti. Lantenac je prebrisan kot star general, a naš oficir je drzen kot vsi mladi komandanti. Ima veliko zavistnikov m njegov predstojnik, generalni adjutant Lechelle je nanj ljubosumen. Lechelle hoče, da se operira počasi, on pa hoče Lantenaca hitro obkoliti in mu potisniti meč v rebra. Lechelle ga hoče dati radi nepokorščine ustreliti, Prieur de 1» Marne pa predlaga, naj imenujemo tega mladega junaka za generaladjutanta.” . . . ■ , “Ta mladenič mora imeti velike sposobnosti, je dejal Ui mourdain. .. (Nadaljevanje na 14. strani) STTAEO W©®©[Mli® (Vladimir Koševnikov) Nemci so prispeli v vas in se udobno namestili. Najlepše koče so dobili častniki. Bili so vsi zamazani in polni uši. Okopati so se hoteli, vodo pa naj bi jim segreli v samovarjih. Vojaki so vaščanom pobrali samovarje in jih znosili v kočo oficirjev. Kondratič je bil na kolhozu zaposlen kot vodomec. Nemci so za to njegovo delo kmalu zvedeli, ker je pred njegovo kočo stal voziček s sodom. Zapovedali so mu naj jim pripelje vode. Kondratič je počasi odstopical k veliki mlaki in se je kar sramoval pogledati sovaščanom v oči. Pa kaj je hotel, če bi Nemcem odrekel, bi ga ubili. Zvečer se je vrnil izmučen v svojo siromašno kočo in njegova stara ni hotela niti besedice spregovoriti z njim. Dolero pa ni mogla izdržati, pa ga je zato nahrulila: “Kaj posedaš tu, švabski hlapec ? Poberi kar imaš in zgini ! Ni treba, da še mene ljudje obrekujejo ! ” Nikita Kondratič je postal ves moder v obraz, tako je bil užaljen, vendar se je zdržal in odgovoril: “Kaj pa naj napravim, če pa nimam nobenega orožja, razen zajemalke za vodo. Če bi bilo po mojem, bi hudiče umival ne z vodo, pač pa z gnojico.” Stara pa je bila trmasta in jo je lepo pobrala k sosedom, tako jo je bilo sram. In tako je posedal Kondratič na svojem vozičku in vozil vodo, vaščani pa ga niti pogledali niso. Zastonj je snemal svojo kučmo z glave pred znanci, nihče mu ni odgovoril na njegov pozdrav. Ko je Kondratič zajemal iz mlake vodo, mu je bilo tako hudo pri srcu, da bi najrajše sam skočil v vodo in da bi bilo s tem konec sramu. Nemci so lepega dne hoteli obesiti Kostjo Fade-jeva, pa jim zadeva ni šla dobro izpod rok. Zato so zapovedali Kondratiču, naj pripelje svoje vozilo s sodom k bližnjemu brzojavnemu drogu. Postavili so Kostjo na sod in ko so imeli opravka z vrvjo, je Kostja dejal: “Le poglej ti, stari hudič, kako bom sedaj umrl. Kasneje lahko pripoveduješ ljudem, da bodo vedeli.” Pri tej priči je Nemcu, ki je stal poleg soda, z okovanim čevljem prizadejal tako brco v obraz, da se je Nemec nezavestno zvalil v sneg. Kondratič je odšel k sorodnikom, da bi jim pripovedoval o junaški smrti Fadejeva. Nihče ga ni poslušal in celo Kostjeva mati je dejala: “Drži svoj umazani gobec in ne jemlji junaške smrti mojega sina na svoj izdajalski jezik. Zgubi se ! ” Kondratič je odšel v svojo prazno kočo, snel uzdo in se hotel obesiti. V tem pa mu je padla druga misel v glavo : “Zakaj naj bi si brez koristi vzel življenje ? Naj to rajši store Nemci.” Odšel je po vasi, da bi izzival Nemce. Nemški vojaki pa so se z njim samo šalili, misleči, da je pijan. Nekdo ga je udaril s pestjo v obraz in s tem je bila stvar končana. Kondratič je še nadalje vozil vodo. Ko je zopet enkrat vozil svoj sod v oficirsko kočo, je zapazil, da so Nemci svoje uniforme, polne uši, izpostavili pred hišnimi vrati, misleč, da bodo uši zmrznile. Kondratič je previdno pogledal okrog sebe, nato pa izlil polno vedro vode na kup vojaških cunj. Zažvižgal je in odšel. Nihče ni ničesar opazil. S svojim sodom se je odpeljal k malim nemškim utrdbam, kjer so stali metalci min. Pa mu je padla v glavo dobra misel. Bilo je tako mraz, da je človeku slina zmrzavala v ustih. Nemci so se previdno stiskali v svojih luknjah. Stražarji so se zarili v slamo in izgledali kot pravi slamnati možje. Starega vodomca niso niti pogledali, saj je bil to njihov zvesti hlapec. Tedaj pa je Kondratič iz soda zajel zajemalko vode in z njo nalil vse cevi metalcev min. Ko je izpraznil sod je zopet odcepljal k mlaki in nanovo napolnil sod. Ko se je Kondratič vračal proti vasi, je zaslišal močno streljanje. Staro kljuse je nagnal v galop naravnost proti oficirski koči. Nemci so letali vsi razburjeni in napol nagi, kajti njihove uniforme so ležale trde kot kamen pred vrati. Tedaj pa je Kondratič pričel Nemce polivati z vodo. Dva je polil od vrha do tal, medtem ko se je tretji stisnil in sprožil. Bitka je bila zelo kratka. Nemški metalci granat so bili neuporabni. Sovjetski bojevniki so v naskoku zavzeli vas. Ko so sovjetski vojaki dvignili Kondratiča, je dejal s šibkim glasom: “Le nič se ne razburjajte, mladiči, po mojih žilah teče topla kri in ne voda. Topla kri pa se tako hitro ne shladi.” Vojaki so ga prenesli v kočo. Bolničar ga je prevezal. Tedaj pa je pritekla tudi stara. Vse je zvedela. Hitro je zakurila peč, si brisala solze in jadikovala. Bolničar pa jo je tolažil: “Vaš častiti soprog je mož, ki ne pozebe tako hitro. Nemška krogla mu ne bo upihnila življenja. S svojim današnjim podvigom pa je itak postal nesmrten.” Nato je pridrsala tudi mati Kostje Fadejeva in prinesla staremu kos slaščice. Vsedla se je na stolico poleg njegove postelje in ga s solzami v očeh prosila, naj bi ji povedal kako je umrl njen sin. Kondratič se je s težavo dvignil, pogledal starki v obraz in spregovoril: “Z navadnimi besedami je to težko povedati. To bi lahko povedal samo tisti, ki tako lepo govori na radiu in vsa človeška srca stiska do solz. Takega sina ste imeli, mati. Ne jokajte, pač pa bodite samo ponosni ! Jaz starec pa bom poljubil zemljo, kjer je stal vaš sin.” Kondratič je težko dihnil in se sesedel na blazino. Mati Kostje Fadejeva pa je tiho jokala materine solze. Za pečjo se je dvigal zopet vonj ljube domačnosti. Mogoče zato, ker je bilo v koči zopet enkrat toplo, mogoče tudi zato, ker so Nemci odšli. Vsak si lahko pač svoje misli... NEKAJ RECEPTOV ZA NOVE MINISTRE Po svoji izvolitvi za predsednika Z.A.D. je Lincoln sprejel enega svojih agitatorjev, Johna Bunna, ki se je strašno razburjal, da je Lincoln imenoval svojega nasprotnega za ministra. “Kako morate takega tepca napraviti za ministra?” se je razburjal John Bunn. — “Zakaj?” je vprašal Lincoln. — "Ta človek si domišlja, da je več kot vi, gospod predsednik”. — "To je pa dobro”, je odvrnil Lincoln, “če imate še kakega takega, le kar k meni ga pošljite, vsi taki so vredni, da postanejo ministri”. * * * Grant je bil eden najboljših generalov za časa Lincolna. Kakor je pač to navada so se našli neki generali zavidneži in zahtevali, da Granta odstavi. — “Zakaj pa!” je vprašal Lincoln. — “Preveč pijan-čuje." — “Kaj pa pije?” — “Žganje.” — “Kje pa Grant naroča svoje žganje, ki mu daje tako korajžo. Rad bi ga naročil nekaj sodov tudi za vas, gospodje.” — Z dolgim nosom so generali odšli. * * * Anglež se je razgovarjal z Lincolnom in se samozavestno potrkal na prša: “To pa moram reči, da si noben pravi Anglež ne snaži čevljev sam, kakor si jih vi.” Lincoln se je nasmehljal in odgovoril: “Čigave pa potem snažijo?” * * * Nekega dne je predsednik Lincoln dobil črne koze. Vsa Bela hiša je bila kontumacirana, nobeden ni mogel k predsedniku. Lincoln je v tem času zapisal v svoj dnevnik: “Čudno, da sedaj ni nobenega k meni. ko bi lahko vsakomer nekaj dal.” * * * Tudi njegovo vlado so kritizirali, kakor kritizirajo danes Rooseveltovo. Številne delegacije so prihajaje in se pritoževale. Eni delegaciji teh kritikastrov je odgovoril: “Možje, recimo, da bi bilo vse vaše premoženje v zlatu na kanadski strani in zaupali bi nekomu, ki zna hoditi po vrvi, da ga prinese na ameriško stran. Ali bi vi šli in cukali to vrv ter vpili nad možem, ki nosi vaše premoženje na vrvi: 'Človek božji, bolj pokonci hodi, saj boš padel; ne na ono stran, malo bolj na desno se nagni!’ Ne! Še dihati bi si ne upali. Trepetali bi in ga ne motili. Tako dela moja vlada. V rokah nosi vaše blago in zelo težko je spraviti ga na varno.” * * * Plemenitaš je nekoč stopil v njegovo armado in je Lincolnu zagotavljal, da spada njegov rod med največje plemenitaške družine Evrope. Lincoln mu je odvrnil: “Da, da, vaš rod gotovo ne bo nobena ovira, da ne bi v naši vojski napredovali, če se boste dobro obnašali.. LETO STRAHOTE 1793 (Nadaljevanje z 12. strani) “Ima pa eno napako," se je zdajci oglasil Marat. “Kakšno?” je vprašal duhovnik. “Je premil. V borbi je neizprosen, potem pa prizanaša. Pomiloščuje, ščiti nune, rešuje žene in hčere aristokratov, daje ujetnikom prostost in izpušča duhovnike.” "To je zelo velika napaka,” je zamrmral Cimourdain. “Zločin,” je dejal Marat. "Čestokrat," je rekel Robespierre. , “Skoro vedno, “je zaključil "debato” Marat. “In kaj bi ti storil z republičanskim poveljnikom, ki bi dal rojalističnemu poveljniku prostost?” je nato vprašal Cimourdaina. “Dal bi Lechellu nalog, da ga ustreli." “Ali pa giljotinira,” je rekel Marat. Danton se je zasmejal: “Meni bi bilo vseeno." “Bodi prepričan," je strupeno dejal Marat, “da te zadene eno ali drugo.” Potem pa se je obrnil zopet k Cimourdainu, ponavljajoč: “Torej, državljan Cimourdain, “če bi se republikanski vodja izpozabil, ti mu daš odrezati vrat?” "V štiriindvajsetih urah.” “Dobro, mi dodelimo državljana Cimourdaina kot komisarja odbora za ljudsko blaginjo poveljniku leteče kolone naše obrežne armade. Kako se že piše?” Medtem ko je Robespierre brskal v papirjih, je Danton dejal: “Čisto prav. Duhovniku samemu ni zaupati, plemiču: tudi ne; če pa bosta skupaj, bosta pazila drug na drugega." Cimourdain je bil očividno ogorčen, se je pa zdržal. Robespierre je, držeč v roki nek akt, dejal: “Tu je ime, državljan Cimourdain. Poveljnik, ki ga imate nadzirati, je bivši vicomte; piše se Gauvain." Cimourdain je prebledel. “Gauvain!” je vzkliknil. “Da”, je odgovoril Robespierre. “No, kaj?” je vprašal Marat, ki je bil zapazil, kako je izginila vsa kri Cimourdainu z obraza. "Stvar je sklenjena,” je odgovoril Cimourdain. A Robespierre je vzel pero, ki je ležalo poleg njega, in je s svojo počasno, korektno in skrbno pisavo popisal papir, ki je imel nadpis odbora. Potem ga je izročil Dantonu v podpis, ta pa ga je predal Maratu, ki je še vedno opazoval bledega, a odločnega Cimourdaina. Robespierre je izročil papir Cimourdainu, ki je bral: Leto II. republike. S tem podeljujemo državljanu Cimourdainu, komisarju odbora za javno blaginjo, generalno polnomoč nad državljanom Gauvainom, poveljnikom leteče kolone obrežne armade. 28.junija 1793. Robespierre-Danton-Marat. Medtem, ko je Cimourdain bral, ga je Marat opazoval. Kakor da govori sam s seboj, je mrmral: “Prav za prav bi bil potreben sklep konventa ali pa vsaj formalen sklep od bora za javno blaginjo: stvar ni čisto pravilna.” Robespierre pa je dejal: “Ne smemo izgubiti niti minute. Jutri dobite svojo polnomoč v čisto zakoniti obliki, podpisano od vseh članov odbora. Kar imate zdaj v roki, je le začasno in vas bo priporočilo pri merodajnih osebah, s katerimi boste do jutri lahko že stopili v stik. Mi vas poznamo in vi lahko Gauvaina imenujete za generala ali ga pa pošljete na šafot. Polnomoč boste imeli v rokah jutri ob treh popoldne. Kdaj mislite odpotovati?" “Ob štirih,” je odgovoril Cimourdain. In so se ločili. Ko je Marat prišel domov, je sporočil svoji Simoni Ev-rard, da se bo jutri podal na sejo v konvent. (Dalje prihodnjič) J&pad tednika DELEGACIJA N.O.V. V LONDONU. U P. poroča: General Vladimir Velebit, ki je pred dnevi dospel s Slovencem majorjem dr. Vogelnikom v London kot posebni odposlanec maršala Tita, je zavezniškim novinarjem med drugim povedal tudi tole: “Ameriški vojaki so s sodelovanjem britanske vojske in N.O.V. izvršili številne uspešne podvige proti Nemcem v Jugoslaviji.” V nadaljnjem je general Velebit pov-daril, da bo šlo njegovo delo v Londonu za tem, da bi N.O.V. prejela čim večjo podporo v orožju in municiji s strani Velike Britanije in Amerike. Glede medzavezniške organizacije UNRRE, je general izjavil: “Jasno je, da bi se za to delo morale angažirati predvsem osebnosti, ki prihajajo iz Jugoslavije in ki edine poznajo dejanske potrebe jugoslovanskega ljudstva, kakor tudi sredstva, s katerimi bi se te potrebe zadovoljile. Povdariti moram, da Ame-rikanci in Angleži store vse kar morejo, da bi čim boljše organizirali pošiljanje orožja in municije v Jugoslavijo, vendar so naše potrebe z dneva v dan nujnejše. Čim več bomo orožja prejeli sedaj, tem manj ga bomo potrebovali pozneje.” Govoreč o operacijah v Jugoslaviji je general izjavil, da je N.O.V. sedaj v ofenzivi in pripravljena udariti z vso silo ter tako povezati razvoj dogodkov na zahodu Evrope in na ruskem bojišču. - V tej zvezi poroča Reuter, da je kralj Jurij sprejel danes v Buckinghamski palači brigadirja MacLeana, šefa anglo-ameriške vojaške misije pri maršalu Titu, ki mu je v podrobnostih poročal o aktivnosti N.O.V. Avdijenca je trajala dolgo časa in kralju je bila v podrobnostih obrazložena politična situacija v Jugoslaviji. ČESTITKE GENERALA VVILSONA. General Sir Henry Maitland Wilson, vrhovni poveljnik zavezniških sredozemskih oboroženih sil je poslal maršalu Titu posebno sporočilo, v katerem se z vso zahvalo izraža o operacijah, ki so jih izvedle enote N.O.V. pri izkrcanju na dalmatinska otoka Mljet in Korčula. REŠEVANJE JUGOSLOVANSKE KRIZE. U P. poroča, da je na potu za London hrvaški ban, dr. Šubašič, ki je povabljen na posvet glede rešitve jugoslovanske krize. Dr. Šubašič je v načelni opoziciji s sedanjo vlado. - Drugi viri poročajo iz Londona, da bo jugoslovanska kriza kmalu rešena, pri tem pa ne navajajo, v kakšni obliki se bo to zgodilo. BOJI V SLOVENIJI. V Sloveniji trajajo že več časa ogorčeni boji, posebno na gorenjskem odseku bojišča. V okolici Kamnika so enote N.O.V. prešle v ofenzivo in prizadejale Nemcem težke izgube. Borbe trajajo tudi na Dolenjskem in v Slovenskem Primorju. Slovenski bojevniki so na železniški progi Ljubijana-Trst uničili dva vlaka. Zgorelo je 35.000 galonov bencina. NOVE NEMŠKE ZADREGE NA TURŠKEM. Adolf Hitler ima v resnici s Turčijo same sitnosti. Najprej so dezertirali njegovi “najzanesljivejši” politični in vojaški agentje. Nato je Turčija ustavila vsak izvoz kroma. Sedaj se je pojavila tretja neprijetnost. Dr. Paulus, šef nemške informativne službe “Evropa,” ki deluje v vseh nevtralnih državah kot trobilo prusijaške propagande, je nenadoma demisioniral. Poleg tega pa je tudi odklonil, da se vrne v Nemčijo. Pravijo, da še ni gotovo, če se bo obrnil do zaveznikov. Vsekakor je to za zaveznike zanimiva oseb- nost, ki pozna v podrobnostih skrivnosti berlinske propagande, saj je do sedaj izvrševal berlinska naročila za sejanje nacističnih laži, ki naj bi vznemirile zaveznike. Možakar bi gotovo imel marsikaj zanimivega povedati. TURČIJA JE PRIPRAVLJENA. Turki so Nemce strašno ozlovoljili, ko so jim odrekli nadaljnje dobave kroma in drugih za nemško vojno industrijo važnih sirovin. Nemška propaganda je o tej zadevi precej časa molčala, sedaj pa je prešla v ofenzivo proti Turkom. Na ta izzivanja je turški minister odgovoril: “Turčija je pripravljena, da se upre vsakemu napadu in bo branila svoje življenjeske interese z vso odločnostjo.” ROMUNSKI URADNIKI BREZ PLAČE. Romunski finančni minister je ustavil l.maja vse plače državnim uradnikom. Nameščenci romunskega poslaništva v Ankari tudi še niso prejeli svojih mesečnih prejemkov. - Marsikomu in marsikje se tudi tako godi... POPRAVI! V številki 106 “Bazovice” dne 9.aprila popravi na strani 11. “Petega Evangelija Il.del -Sveta družina” v 11.sonetu tretjo kitico, ki se glasi pravilno: Razneži hrepenenja ti - po domu, oznanja -sama dobra znamenja ti. NOVE NASILNE REGRUTACIJE V SLOVENIJI. General Rupnik je pričel z novim nasilnim novačenjem po vsej Sloveniji, kamor sega seveda njegova zelo ozka oblast, ki se omejuje v glavnem samo še na Ljubljano. Hitler zahteva, da tudi Slovenci “branijo” evropsko trdnjavo. Pri tem pa dobro ve, da samo slovenska zemlja veže štiri nemške divizije, ki se ne smejo ganiti. - Tudi Mussolini je pričel v Julijski Krajini gonjo na slovenske vojne obve-zance. V koncentracijskih taboriščih v gornji Italiji je bilo več tisoč Slovencev mobiliziranih. Nameravajo jih uvrstiti v laške enote, ki operirajo proti partizanom v Severni Italiji. Želimo našim rojakom, da bi čimprej dosegli svoje brate v svobodi in v vrstah N.O.V.! VPRAŠANJE 20000 SLOVENCEV V SARDINIJI. Major N.O.V., dr. Vogelnik je v Londonu sprožil vprašanje 20 tisoč Slovencev, ki so še vedno pod Badoglijevo oblastjo v Sardiniji. Britanski časniki so prinesli nekaj podrobnosti o trpljenju teh naših rojakov in trdno pričakujemo, da bo Antifašističnemu komitetu v Londonu, ki mu predseduje Primorec, prof. dr. Furlan, uspelo pozanimati za to sramotno vprašanje politične kroge v Veliki Britaniji. N.O.V. je vendar zavezniška vojska, medtem ko se o laški vojski še ne da povedati nobena defi-niciia. Naši fantje v Badoglijevi vojski ne bodo služili, med tem ko so se v N.O.V. vsi priglasili. POMAGAJTE JUGOSLOVANSKIM BOJEVNIKOM! PETEK IN SOBOTA, 12. IN 13.MAJA STA DNEVA ZAVEZNIŠKE SOLIDARNOSTI V KORIST JUGOSLOVANSKIH BOJEVNIKOV. OBA DNEVA BODO POBIRALI PROSTOVOLJNI NABIRALCI PRISPEVKE. PRISPEVAJTE VSI, VSAK PO SVOJIH MOČEH ZA POMOČ RODBINAM JUNAŠKIH BRATOV V JUGOSLAVIJI! GG9C3 OOOOrftJO NUJNA transfuzija -po NAPOLEONOVIH STOPINJAH... Jr, LPt*>ePOV£0*N, Germanski' KADAVRI TUOČICC eujcw | Stanu □ EE3DH >> WVR* -is^Sv1 /ISeoeS 1Jgt