611 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81(497.412Ljutomer)"12/17" DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.05 Prejeto: 10. 10. 2022 Igor Sapač izr. prof. dr., muzejski svetovalec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Krekova ulica 2, SI–2000 Maribor E-pošta: igor.sapac@um.si Grad (Gornji) Ljutomer Arhitekturnozgodovinski oris IZVLEČEK Prispevek obravnava arhitekturni razvoj nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer (Ober Luttenberg) oziroma Dol- nji grad, ki je v 19. stoletju izginil in zato doslej še ni bil deležen niti osnovne stavbnozgodovinske analize. Čeprav gradu že dolgo ni več in na njegovi lokaciji, na vzpetini nad vasjo Podgradje, jugovzhodno od Ljutomera, stoji novej- še bivalno poslopje iz 19. in 20. stoletja, ima velik pomen za razumevanje gradbene zgodovine širšega ljutomerskega območja med 13. in 19. stoletjem. Na podlagi analiz ohranjenih starih upodobitev, konfiguracije terena, posestno- zgodovinskih podatkov in z upoštevanjem ustreznih analogij je mogoče dovolj zanesljivo opredeliti glavne razvojne faze nekdanje grajske stavbe. Vse kaže, da je grad nastal v prvi polovici 13. stoletja, v sklopu številnih gradenj novih obmejnih gradov salzburške nadškofije, pozneje pa je do 18. stoletja doživljal pester in značilni stavbni razvoj. KLJUČNE BESEDE grad, srednjeveški gradovi, vile, arhitektura, arhitekturna zgodovina, kastelologija, konservatorstvo, spomeniško varstvo, stavbni razvoj, romanika, gotika, klasicizem, Ljutomer, Gornji Ljutomer, Dolnji grad, salzburška nadškofija, Schweinpeck, Alapić, Drašković, Codroipo, Varda ABSTRACT (UPPER) LJUTOMER CASTLE. A DESCRIPTION OF ARCHITECTURAL HISTORY The contribution discusses the architectural development of the former (Upper) Ljutomer (Ober Luttenberg) Cas- tle or Lower Castle, which, having disappeared in the nineteenth century, has so far not even been subject to a basic analysis of its architectural history. Although the castle has been long gone and its location, a hill above the village of Podgradje southeast of Ljutomer, is now occupied by a more recent residential building from the nineteenth and twen- tieth centuries, it still bears great significance for understanding the history of construction in the wider Ljutomer area between the thirteenth and nineteenth centuries. Based on the analyses of preserved old depictions, terrain configura- tion, and data about the history of the estate as well as by taking into consideration appropriate analogies, it is possible to determine the main development phases of the former castle building with sufficient reliability. Everything suggests that the castle was built in the first half of the thirteenth century as one of many border castles erected by the Archdiocese of Salzburg and that it underwent a dynamic and characteristic architectural development until the eighteenth century. KEY WORDS castle, medieval castles, villas, architecture, architectural history, castellology, conservation, protection of monuments, architectural development, Romanesque architecture, Gothic architecture, Neoclassicist architecture, Ljutomer, Upper Ljutomer Castle, Lower Castle, Archdiocese of Salzburg, Schweinpeck, Alapić, Drašković, Codroipo, Varda 612 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 O izginulem srednjeveškem gradu Ljutomer oziroma v nemškem jeziku Luttenberg, ki je stal na izpostavljenem kopastem griču jugovzhodno od Ljutomera, nad vasjo z značilnim imenom Pod- gradje, in ki se ga je pozneje oprijelo poimenovanje Gornji Ljutomer oziroma nemško Ober Luttenberg, domačini pa so mu nadeli tudi oznako Dolnji grad,1 1 Vulgarizem Dolnji grad se je kot neuradna slovenska oznaka za ljutomerski grad uveljavil po nastanku gradu Branek, ki so ga zahodno – višje – od Ljutomera zgradili v 16. stoletju, na lokaciji srednjeveškega dvora, in ki so mu domačini nadeli neuradno oznako Gornji grad (Hofrichter, Luttenberg, str. 64; Slekovec, Grad in graščina, str. 159; Kovačič, Ljutomer, str. 184; Pettauer, Imena važnejših, str. 108; Krajevni leksi- kon Slovenije, str. 128; Stopar, Grajski objekti z območja, str. 31; Curk, Ljutomer, str. 23; Janežič, Dolnji grad, str. 5; Rajšp (ur.), Slovenija, str. 160; Pintarič, Odnosi, str. 44; Podgore- lec, Vardov dvorec, str. 23–29; Pavličič, Dve graščini, str. 3; Markovič, Zemljiška posest, str. 11; prim. Caesar, Beschreibung, str. 441; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145). Spreminjanje prvotnega poimenovanja skozi čas je, denimo, primerljivo z Pogled na dominantno lokacijo nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer v širšem prostoru z južne strani (foto: Igor Sapač, 2022). Pogled na lokacijo nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer iz zraka z zahodne strani (foto: Stane Klemenc, 1992, INDOK). 613 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 sodobnemu človeku pripovedujejo zlasti oblika nek- danje grajske vzpetine z dominantno novejšo bivalno stavbo iz 19. in 20 stoletja, stare upodobitve, pisni zgodovinski viri in stare pripovedke.2 Pod zemelj- skim površjem se skrivajo ostanki temeljev starodav- nih zidov, ki čakajo na ustrezne arheološke in kaste- lološke raziskave. Čeprav grajska stavba v prostoru ni več zaznavna in je spomin nanjo že zelo obledel, jo je smiselno na podlagi razpoložljivih virov dovolj teme- ljito analizirati in predstaviti v samostojnem arhitek- turnozgodovinskem prispevku, saj sta se prav z njo v 13. stoletju začeli intenzivna poselitev in urbanizacija ljutomerskega območja oziroma ravnice ob Ščavnici in Muri, ki se nadaljujeta še dandanes.3 gradovi Radgona, Cmurek in Maribor; ko so se pod gradovi iz 12. stoletja razvile istoimenske urbane naselbine, so zaradi potrebe bo razlikovanju imen gradov in mlajših naselbin, gra- dove na vzpetinah začeli označevati z dodanim pridevnikom gornji – Gornja Radgona, Gornji Cmurek, Gornji Maribor. Slovensko lokalno prebivalstvo je pozneje zadnja dva gradova začelo označevati z novima neuradnima imenoma – Cmu- rek oziroma Gornji Cmurek so prebivalci vasi Trate zaradi učinkovitejšega poimenskega razlikovanja od višje ležečega mlajšega dvorca Novi Kinek, ki so mu začeli praviti Gornji grad, poimenovali Spodnji grad, grad Maribor pa so zaradi učinkovitejšega poimenskega razlikovanja od istoimenskega gradu v srednjeveškem mestu začeli imenovati Grad na Pi- ramidi. V strokovni in znanstveni kastelološki literaturi se ti vulgarizmi niso uveljavili in zato tudi za oznako gradu, ki ga obravnava pričujoči sestavek, uporabljam njegovo zgodovin- sko utemeljeno avtentično ime. Prim. Stopar, Gradovi, grašči- ne, str. 257–260; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71–73; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Kos, Vitez, str. 318–319. 2 Na razvaline ljutomerskega gradu so se v 19. stoletju nave- zovale razne pripovedi o strahovih in tudi o tamkajšnjem nebrzdanem pijančevanju za božično noč, med katerem je udeležence pod seboj pokopalo rušeče se grajsko zidovje (Hofrichter, Luttenberg, str. 64; Janisch, Topographisch-stati- stisches Lexikon, II, str. 146). Prim. Golob, Gostija v Ljuto- merskim gradu, str. 1; Sann, Sagen, str. 156; Kovačič, Ljuto- mer, str. 69. 3 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 184. Nekdanja zasnova grajske stavbe je dovolj nazor- no dokumentirana na starih upodobitvah iz 17. sto- letja. Za čas pred tem je smiselno upoštevati ustrezne oznake na zemljevidih iz 16. stoletja.4 Zanimiva je 4 Zlasti: Tabula Hungarie, avtorjev Lazarusa Secretariusa in Georga Tannstetterja, iz leta 1528, Regni Hungariae descriptio Trška naselbina Ljutomer (Lueteberg) z gradom na vzpetini na desni strani in sosednji grad Štrigova (Strido) skrajno desno na zemljevidu madžarskega kraljestva, ki ga je leta 1556 izdelal Wolfgang Lazius (spletni vir). Radgona in Ljutomer na grafiki Wilhelma Petra Zimmermanna iz časa pred letom 1630. Izrez (po sodobni kopiji v: Museum im alten Zeughaus, Bad Radkersburg, foto: Igor Sapač, 2022). 614 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 zlasti oznaka ljutomerskega gradu na zemljevidu ma- džarskega kraljestva, ki ga je leta 1556 izdelal Du- najčan Wolfgang Lazius (1514–1565); nad stavbnim sestavom dveh nižjih traktov je upodobljen mogočen visok glavni grajski stolp – bergfrid –, ki na mlajših upodobitvah ni viden. Približno pol stoletja pozneje, med letoma 1601 in 1605, je nastala večja shematska upodobitev graj- ske stavbe, ki jo je za predvideni, a nikoli dokončani zemljevid notranjeavstrijskih dežel izdelal Johannes Clobucciarich oziroma Janez Klobučarič (1545– 1605).5 Ljutomerski grad je s svinčnikom narisan s severovzhodne strani in pod njim je ob vznožju grajske vzpetine na desni strani upodobljena manj ša cerkev z zvonikom – sedanja podružnična cerkev vera, avtorja Wolfganga Laziusa, iz leta 1556 in Nova totius Ungariae desciptio, avtorja Matthiasa Zündta iz leta 1567. 5 Upodobitev s podpisom castel Lutemberg, ki je nastala v sklopu s svinčnikom izdelanih topografskih terenskih skic krajev med Apačami in Mursko Soboto ter med Slovenski- mi goricami in Gradom na Goričkem, v okviru fonda Clo- bucciarich – Skizzen hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Signatura: Clobucciarich-024b-1. https://egov.stmk.gv.at/ archivinformationssystem/suche/volltext-detailansicht.jsf Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 184. Objava v: Popelka, Die Landes- aufnahme, Tafel XVI; prim. Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 73; Pavličič, Ljutomer skozi čas, str. 21–22; Janežič, Dolnji grad, str. 5; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 154; Pintarič, Odnosi, str. 44; Pavličič, Ljutomer, podobe mesta, str. 2; Podgo- relec, Vardov dvorec, str. 24; prim. Stopar, Podoba Slovenije, str. 8–19. sv. Ane v Podgradju, ki je s prezbiterijem orientirana proti severovzhodu in v arhivskih dokumentih pr- vič omenjena leta 1545 – kot Marijina podružnična cerkev pod gradom Ljutomer – Ain Filial Khirhl zu vnser Fraun vndtern Schloß Luettenberg gelegen.6 Grad je upodobljen kot mogočna stavbna celota z dvema podolžnima dvonadstropnima traktoma, ki sta po- stavljena zaporedno, eden za drugim. Strešno sle- me levega (jugovzhodnega) trakta je malce višje od strešnega slemena z njim povezanega desnega (se- verozahodnega) trakta. Na levi oziroma jugovzhodni strani grajski kompleks zaključuje oglati stolp z zelo strmo štirikapno gotsko slemenasto streho, ki z viši- no zidovja ne presega višine zidovja jugovzhodnega trakta. Na desni oziroma severozahodni strani se na dvonadstropno gmoto grajskega jedra navezuje nižje 6 Kovačič, Ljutomer, str. 77–78. Narisani zvonik – morda leseni strešni stolpič – so pozneje odstranili. To se je najbrž zgodilo med celovito baročno prenovo cerkve leta 1736, ko so od- stranili ostrešje in leta 1617 omenjeni leseni strop ter v ladji zgradili nove oboke. Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 78; Krajev- ni leksikon Dravske, str. 384; INDOK, Zadnikar, Podgradje; Curk, Topografsko gradivo, str. 13; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Curk, Ljutomer, str. 62; Pintarič, Odnosi, str. 37. Leta 1932 so cerkvi na zahodni fasadni steni dodali nov zvonik, ki oblikovno spominja na zvonik s Clobucciaricheve risbe. Prim. UKPP, Unterschloss – Podgradje in Dolnji Grad. Umetno- stnozgodovinski-konservatorski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; Curk, Topografsko gradivo, str. 13–14; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Curk, Ljutomer, str. 23; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 154. Trška naselbina Ljutomer in grad Branek zgoraj desno v ozadju na oljni sliki neznanega avtorja z upodobitvijo mesta Radgona iz leta 1618. Izrez (Museum im alten Zeughaus, Bad Radkersburg, foto: Igor Sapač, 2022). 615 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 obrambno obzidje, ki oblikuje manjše sprednje dvo- rišče oziroma medzidje in ki sega do vrha pritličja. Obzidje je na vrhu opremljeno z zobčastimi izzidki – cinami – in na dveh vogalih okrepljeno s stolpičema, najverjetneje valjastima, ki sta zastrešena s strmima strehama. Grajske stavbne gmote so na risbi odlično podane, vse nadrobnosti pa so nakazane zgolj skico- zno. Po obliki in številu oken je mogoče sklepati, da sta imela upodobljena trakta v nadstropjih bivalni značaj. Na strehah traktov sta vidni strešni okni ozi- roma frčadi, od katerih je ena vogalna in stolpičasto zasnovana. Desno od grajske stavbe je nad cerkvijo Pogled na grad (Gornji) Ljutomer s severovzhodne strani na risbi Johannesa Clobucciaricha oziroma Janeza Klobučariča iz okoli leta 1603 (Popelka, Die Landesaufnahme, Tafel XVI). Pogled na grad (Gornji) Ljutomer s severovzhodne strani v ozadju na oljni sliki neznanega avtorja z upodobitvama vasi Križevci in Iljaševci iz leta 1641. Izrez (Státní hrad a zámek Horšovský Týn, foto: Igor Sapač, 2017). 616 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 v ozadju upodobljeno nizko podolžno poslopje, ki je imelo gotovo gospodarski značaj.7 Leta 1618 je neznani avtor ustvaril dokaj veliko oljno sliko z naslovom Abriß der Stadt Radkersburg befreidt Wein Gey, …, ki kaže veduto mesta Radgo- na in v njenem ozadju miniaturno upodobljene večje naselbine, cerkve in gradove v radgonski okolici med Muro in Dravo. Na levem robu slike je upodobljen trg Ljutomer, ki je označen z napisnim trakom in napisom Schloß und Mar[kt]-Luttenberg – Grad in trg Ljutomer. A ljutomerski grad na tej veduti v re- snici ni naslikan in slikar je na vzpetini desno nad z obzidjem obdano trško naselbino v gričevnati vi- nogradniški pokrajini upodobil samo grad Branek z značilnim visokim glavnim stolpom. Glede na druge dokaj zanesljive upodobitve gradov na tej sliki se zdi malo verjetno, da bi bil ljutomerski grad upodobljen povsem stilizirano oziroma simbolično kot večja čo- kata stavba z dvokapno streho in manjšim stranskim poslopjem levo ob ljutomerskem trškem obzidju. Zdi se, da se je slikarju pri upodabljanju pripetila zmota in je namesto vedute Ljutomera z gradom podvojil veduto Ormoža.8 Povsem nezanesljiva je tudi veduta Ljutomera, ki je najverjetneje nastala malo pred letom 1630 in jo je augsburški slikar Wilhelm Peter Zimmermann (pred 1589 – okoli 1630) skupaj z veduto mesta Radgona vključil v grafično upodobitev osmanskega in hajdu- škega pustošenja leta 1605. Za razliko od Radgone – Ragelspurg –, ki je upodobljena dokaj realistično in zanesljivo, je Ljutomer – Lutenberg – upodobljen pov- 7 Prim. Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72–73. 8 Sliko hrani radgonski mestni muzej – Museum im Alten Zeughaus. Bad Radkersburg. Objava v: Drescher in Stocker in Vreča, Museum im alten Zeughaus Bad Radkersburg, str. 35. sem fantazijsko in zavajajoče, kot z obzidjem obdana naselbina na vzpetini, kar v resnici nikoli ni bil. Upo- dobitev ljutomerskega gradu ob naselbini manjka.9 Predstavo o podobi ljutomerskega gradu, ki jo na- zorno posreduje Clobucciaricheva risba z zgodnjega 17. stoletja, odlično dopolnjuje doslej še neupošte- vana upodobitev grajske stavbe v ozadju velike oljne slike z upodobitvama vasi Križevci in Iljaševci. Ta sli- ka, ki je opremljena z letnico 1641 in označena z na- slikanim grbom plemiške rodovine Trauttmansdorff ter napisom Igelßdorff (Iljaševci), je najverjetneje do 19. stoletja visela v gradu Negova, sedaj pa je – sku- paj z drugimi predmeti iz nekdanje posesti plemiške rodovine Trauttmansdorff – razstavljena v muzeju na gradu Horšovský Týn na Češkem. Ker je ljutomerski grad naslikan v ozadju in ker si je slikar v zgodnje- baročni maniri na račun realističnega upodabljanja prizadeval povečati slikovitost celotne kompozicije, so nekateri deli dramatično predimenzionirani, kljub temu pa je upodobitev dovolj verodostojna in potrju- je točnost Clobucciaricheve risbe. Grad je na levem zgornjem delu slike postavljen v gričevje z vinogradi, pod njim pa sta trg Ljutomer z gručo nizkih lese- nih hiš in župnijsko cerkvijo. Cerkev je še brez velike zgodnjebaročne ladje, pozidane med letoma 1688 in 1690, in zaradi slikarske kompozicije pomaknjena na levo stran trga, kjer ni bila napoti upodobitvi gradu Branek desno zgoraj nad trgom in nad župnijsko cer- kvijo v Križevcih v spodnjem delu slike. V primerjavi s Clobucciarichevo risbo je levi trakt ljutomerskega gradu na sliki malce višji od desnega in glavni stolp na levi strani za celo nadstropje presega višino trakta. Obzidje z valjastima stolpičema je daljše, stolpiča pa 9 Reprodukcijo grafike hrani radgonski mestni muzej – Muse- um im Alten Zeughaus. Bad Radkersburg. Oljna slika neznanega avtorja z upodobitvama vasi Križevci in Iljaševci iz leta 1641. V ozadju je upodobljeno gričevje Slovenskih goric z gradovoma (Gornji) Ljutomer in Branek ter trško naselbino Ljutomer (Státní hrad a zámek Horšovský Týn, foto: Igor Sapač, 2017). 617 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 imata dokaj položni stožčasti strehi. Na levi strani se k glavnemu stolpu prislanja neka gradnja, ki ni po- sebno široka in dosega višino desnega trakta. Posa- mezni stavbni členi niso upodobljeni; vidni so samo trije dimniki na strehah obeh traktov. Okoli leta 1681 je ljutomerski grad oziroma Ober Lutenberg v sklopu svoje štajerske Topografije upodo- bil Georg Matthäus Vischer (1628–1696).10 Name- nil mu je kar dve upodobitvi; prva je samostojna in kaže grajsko stavbo na kopasti vzpetini v gričevnati vinogradniški pokrajini s številnimi vinogradniškimi zidanicami po vrhovih ljutomerskih in štrigovskih gričev v ozadju,11 druga pa kaže grad iz iste strani, a iz večje oddaljenosti, v ozadju pogleda na ljutomer- sko trško naselbino s poudarjeno župnijsko cerkvi- jo in reko Ščavnico v ospredju.12 Na podlagi druge upodobitve je mogoče natančno določiti tudi smer pogleda na grad na prvi Vischerjevi upodobitvi; grad je na obeh upodobitvah prikazan s severne strani in torej dobro primerljiv z omenjenima zanesljivima starejšima upodobitvama iz prve polovice 17. stole- tja, ki grad prikazujeta s severovzhodne strani. Vse 10 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159; Kovačič, Ljuto- mer, str. 184; Zadnikar, Umetnostni spomeniki, str. 56; Curk, Ljutomer, str. 6, 7; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Pavličič, Ljutomer skozi čas, str. 22; Janežič, Dolnji grad, str. 5; Novak, Ljutomer, str. 38; Pavličič, Ljuto- mer, podobe mesta, str. 2; Pavličič, Dve graščini, str. 4. 11 Faksimilirana sodobna objava v: Vischer, Topographia, 1975, sl. 244; Vischer, Topographia, 2006, sl. 54; Novak, Ljutomer, str. 38. Po tej Vischerjevi upodobitvi je okoli leta 1895 nastal akvarelirani preris, ki je vključen v Slekovčevo rokopisno kro- niko Ljutomera iz leta 1896 (ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer). Objava v: Pavličič, Nekaj o plemstvu. 12 Faksimilirana sodobna objava v: Vischer, Topographia, 1975, sl. 243; Vischer, Topographia, 2006, sl. 53; prim. Curk, Ljuto- mer, str. 6; Novak, Ljutomer, str. 30. kaže, da se je med letoma 1641 in 1681 obseg gradu zmanjšal; na Vischerjevih upodobitvah je vidno samo še grajsko jedro, ki ga na talni ploskvi v obliki kljuke oziroma črke L sestavljata dva enako visoka dvonad- stropna trakta – malce širši in daljši severozahodni trakt s sedemosno severozahodno fasado ter ožji in krajši severovzhodni trakt s štiriosno severovzhodno fasado in enako visokim plitkim enoosnim fasadnim izzidkom. Fasada daljšega trakta je v pritličnem delu podprta z dvema kontraforoma, kar kaže, da se je te- ren ob grajskem zidovju posedal in je bilo treba zi- dovje dodatno utrjevati. Upodobljena trakta sta po- krita s strmo slemenasto streho, ki ima nekaj frčad in dimnikov. Višji levi trakt z glavnim stolpom in nižje obzidje medzidja z valjastima stolpičema – kar je vi- dno na obeh zanesljivih starejših upodobitvah iz prve polovice 17. stoletja – na Vischerjevih upodobitvah manjkajo in vse kaže, da so te dele po letu 1641 po- drli. Na obeh Vischerjevih upodobitvah sicer tudi ni videti cerkve ob vznožju grajske vzpetine, ki je takrat tam gotovo stala; najbrž je izpadla, ker jo je zakriva- lo okoliško gričevje ali drevje. Upodobljena situacija na obeh Vischerjevih upodobitvah iz okoli leta 1681 z dvotraktno dvonadstropno nerazgibano grajsko stavbno maso je v osnovi enaka upodobljeni situaci- ji ljutomerskega gradu na Vischerjevem zemljevidu Štajerske iz leta 1678, le da je tam grad zaradi drob- nega merila prikazan zelo poenostavljeno in redu- cirano na najpomembnejše oblikovne značilnosti.13 Kljub skicoznosti je tudi ta upodobitev pomembna, saj kaže, da je grad že pred letom 1678 zgubil ne- katere obsežne grajene dele, ki jih kažeta zanesljivi starejši upodobitvi iz prve polovice 17. stoletja. 13 Stopar, Grajski objekti z območja, str. 31. Območje ob sotočju Ščavnice in Mure ter deželni in državni meji z gradom (Gornji) Ljutomer, dvorcem Železne dveri, cerkvijo na Jeruzalemu, trško naselbino Ljutomer in gradom Branek na zemljevidu Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio, ki ga je leta 1678 ustvaril Georg Matthäus Vischer. Izrez (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana). 618 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Enako stavbno zasnovo, kakršna je vidna na Vi- scherjevih upodobitvah, kaže tudi drobcena shemat- ska upodobitev ljutomerskega gradu na nenaslovljeni perspektivični akvarelirani risarski upodobitvi krajev med Muro in Dravo s Slovenskimi goricami ter de- lom Pomurja, ki jo je neznani avtor kot značilni pri- mer topografske karte ustvaril okoli leta 1700 in jo sedaj hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu.14 Graj- ska stavba z nerazgibano dvotraktno stavbno gmoto 14 StLA, Die Pläne Sammlung, inv. št. 8 a. Objava v: Stopar, Podoba Slovenije, str. 20. Sedanji pogled na lokacijo nekdanjega gradu Gornji Ljutomer s severne strani (foto: Igor Sapač, 2022). Grad Gornji Ljutomer s severne strani na bakrorezni upodobitvi iz Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske iz okoli leta 1681 (spletni vir). 619 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 na talni ploskvi v obliki kljuke oziroma črke L in s strmimi rdečimi opečnimi strehami je postavljena na kopasto vzpetino, v ozadju nad ljutomersko trško naselbino, v kateri z velikostjo stavbne mase izstopa župnijska cerkev. Takšna situacija je vidna tudi na avstrijskem voja- škem zemljevidu iz časa med letoma 1763 in 1787 in povsem potrjuje verodostojnost Vischerjevih upodo- bitev. Grad, ki je bil v tistem obdobju še ohranjen in poimenovan Schl.(oss) Ober Luttenberg (grad Gornji Trg Ljutomer z gradom Gornji Ljutomer, cerkvijo na Jeruzalemu in dvorcem Železne dveri v ozadju s severne strani na bakrorezni upodobitvi iz Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske iz okoli leta 1681 (spletni vir). Širše območje Ljutomera z gradovoma Gornji Ljutomer in Branek na akvarelirani risarski upodobitvi krajev med Muro in Dravo neznanega avtorja iz okoli leta 1700. Izrez (Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec). 620 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Ljutomer), je bil zasnovan na talni ploskvi v obliki kljuke in sestavljen iz dveh traktov: severozahodnega in severovzhodnega, ki sta bila približno enako dolga. Na severnem vznožju grajske vzpetine je označena lokacija cerkve, ki je opremljena z napisom Cap. S: Anna (kapela sv. Ane).15 Vse kaže, da se je kmalu za- tem grad spremenil v razvalino, ki je označena v mapi 15 Rajšp (ur.), Slovenija, sekcija 169. franciscejskega katastra iz leta 182416 in na avstrij- skem vojaškem zemljevidu iz časa med letoma 1806 in 1869.17 16 SI AS 177/M/F/M278/g/A01 – Franciscejski kataster za Štajersko (k. o. Slamnjak) 1824. 17 http://mapire.eu/en/map/secondsurvey/?bbox=1803897.146 9302224%2C5860671.79598069%2C1807160.0525751458 %2C5862059.605775492 Ostanki gradu so označeni s po- imenovanjem Ruine. Grad Gornji Ljutomer s podružnično cerkvijo sv. Ane v Podgradju na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz časa med letoma 1763 in 1787 (spletni vir). Lokaciji razvaljenega gradu Gornji Ljutomer in podružnične cerkve sv. Ane v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824. Po letu 1860 so katastrsko mapo dopolnili z vrisom talne ploskve nove stavbe na lokaciji odstranjenega nekdanjega gradu (spletni vir). 621 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 V drugi polovici 19. stoletja so nadzemne ostanke srednjeveškega ljutomerskega gradu povsem odstra- nili in vrh kopaste razgledne grajske vzpetine posta- vili nov manjši stavbni kompleks. Kljub temu je na podlagi analize izoblikovanosti terena in z upošte- vanjem opisanih historičnih upodobitev nekdanjo grajsko zasnovo mogoče dovolj nadzorno interpre- tirati in poskusiti opredeliti tudi glavne faze njenega stavbnega razvoja. Pri tem se je smiselno opreti tudi na z njo povezane zbrane zgodovinske podatke in na ustrezne arhitekturne analogije. Visokosrednjeveška stavbna zasnova gradu Ljutomer v 13. stoletju Grad je nastal na izpostavljeni vzpetini ob soto- čju reke Ščavnice in več potokov, nekaj kilometrov zahodno od izliva Ščavnice v Muro, na obronku Lju- tomerskega gričevja, ob domnevni trasi rimskodobne ceste.18 Izbrana lokacija je omogočala širok razgled čez Mursko polje in Ščavniško dolino. Ime Ljutomer oziroma Lůtenwerde se v pisnih zgodovinskih virih nesporno prvič pojavi leta 1221 oziroma leta 1222.19 Naslednja omemba je iz leta 1242; tistega leta je vojvoda Friderik II. v poseb- ni listini naštel vse posesti in pravice, ki jih je pre- jel v fevd od salzburške nadškofije, in v tem sklopu je omenjen tudi otok (domnevno veliko posestno ozemlje ali suho območje sredi močvirnatega sve- ta) Ljutomer z gradom ter vsem, kar spada zraven – insulam etiam que Lůtenwerde dicitur, cum castro et attinenciis eiusdem.20 Grad je takrat v pisnih zgodo- vinskih virih prvič dokumentiran in kaže, da so ga postavili samo malo pred tem ter da je najverjetneje nastal na pobudo salzburške nadškofije, na ozemlju ki ga je nadškofija na račun vojaško-osvajalskega pre- mikanja zahodne meje madžarskega kraljestva proti 18 Kovačič, Ljutomer, str. 4; Curk, Urbanistično-gradbene za- snove, str. 304–306; Curk, Trgi, str. 96–97; prim. Slovenski zgodovinski atlas, str. 32. S prostorskega vidika je zanimiva primerjava ljutomerskega gradu z gradom Cmurek; prvi je nastal v bližini izliva Ščavnice v Muro, drugi pa nad Muro, v bližini izvira Ščavnice. 19 Zahn, Urkundenbuch, II, št. 191; Kos, Gradivo, V, št. 349, str. 182; Blaznik, Historična topografija, I, str. 438; Kos, Vitez, str. 318, op. 531; prim. Kovačič, Doneski, str. 65; Kovačič, Ljuto- mer, str. 10, 116–118; Pettauer, Imena važnejših, str. 107–108; Pirchegger, Untersteiermark, str. 52; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Ratej, Prve omembe, str. 5–8; Novak, Ljutomer, str. 32; Snoj, Etimološki slovar, str. 242. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike. 20 Zahn, Urkundenbuch, II, št. 402, str. 515–516; Kos, Gradivo, V, št. 787; Kovačič, Doneski, str. 71; Kovačič, Ljutomer, str. 8–9, 121, 184; Pettauer, Imena važnejših, str. 107–108; Pir- chegger, Die Untersteiermark, str. 52; Kos, Kolonizacija, str. 261; Curk, Urbanistično-gradbene zasnove, str. 304; Blaznik, Historična topografija, I, str. 438; Stopar, Razvoj, str. 170; Stopar, Gradovi, graščine, str. 257; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 542; Ratej, Prve omembe, str. 6–7; Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 189; Jane- žič, Dolnji grad, str. 5; Kos, Vitez, str. 318; Novak, Ljutomer, str. 30; prim. Pintarič, Odnosi, str. 7. vzhodu pridobila okoli leta 1200 ali malce pozneje v prvi polovici 13. stoletja.21 Leta 1288 je ljutomerski grad v pisnih virih drugič izrecno omenjen; tokrat kot castrum Lyettemberch.22 Leta 1329 in nato večkrat v 15. stoletju je omenjen kot das haus ze Lutenberg in podobno.23 V letih 1363, 1365, 1366 in 1419 je ome- njen kot vest Luetemberg oziroma podobno.24 Grad je nastal na območju, ki pred premikom meje Svetega rimskega cesarstva proti vzhodu, sicer ni bilo nepose- ljeno, a gotovo ni bilo intenzivno kolonizirano.25 Za oporo pri ugotavljanju natančnejšega časa nastanka ljutomerskega gradu je smiselno upošteva- ti širši kontekst postavljanja salzburških gradov ob meji med svetorimskim cesarstvom in madžarskim kraljestvom. Salzburška nadškofija je v zadnji četrtini 11. stoletja zaradi potrebe po varovanju svoje posesti začela graditi gradove na Salzburškem in Koroškem in v 12. stoletju se je ta proces nadaljeval ter ozemelj- sko širil proti jugovzhodu.26 V prvi fazi utrjevanja vzhodne meje salzburške posesti, po letu 1131, v ob- dobju nadškofa Konrada I. (1106–1147) ter njegove sklenitve trajnejšega in trdnejšega obmejnega miru z Ogri oziroma z novim madžarskim kraljem Bélo II. (okoli 1110–1141), so do okoli leta 1140 zgradili ob reki Savi grad Rajhenburg, ob reki Dravi ptujski grad, ob reki Muri pa začeli velikopotezno obnavljati in večati grad Lipnica, ki se mu je – domnevno v te- sni povezavi z utrdbenimi gradnjami salzburške nad- škofije – vzhodneje ob reki Muri pred letom 1148 pridružil še grad Cmurek. Malce za temi gradovi sta – po letu 1147 oziroma okoli leta 1160 – za štajer- skega mejnega grofa Otokarja III. (okoli 1125–okoli 1167) nastala še gradova Maribor ob reki Dravi in Radgona ob reki Muri.27 Morda je že takrat ali pa 21 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159–160; Kovačič, Do- neski, str. 69, 71–82; Kovačič, Ljutomer, str. 8, 184; Krajevni leksikon Dravske, str. 384; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Curk, Ljutomer, str. 5; Curk, Trgi, str. 96; Janežič, Dolnji grad, str. 5; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 542; Magdič, Prispevek, str. 7–22; Slovenski zgodovinski atlas, str. 66, 68, 69; Markovič, Zemljiška posest, str. 12. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike. 22 Blaznik, Historična topografija, I, str. 439. 23 Zahn, Ortsnamenbuch, str. 320; Kovačič, Doneski, str. 69; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Härtel in Redik, Regesten, št. 1835; prim. Blaznik, Historična topografija, I, str. 440–442; Jakič, Vsi slovenski, str. 193. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike. 24 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 53; Blaznik, Historična topografija, I, str. 439; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Jakič, Vsi slovenski, str. 193. 25 Prim. Magdič, Prispevek, str. 7–8, 10, 20–21. 26 Schicht, Bollwerke Gottes; Schicht, Burgen des Salzburger Erzbistums, str. 87–94. 27 Prim. Kos, K postanku ogrske meje, str. 144–153; Kos, Ko- lonizacija, str. 261; Kos, Meja proti Ogrski, str. 87; Curk, O fevdalni arhitekturi, str. 145; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 535– 544; Kos, Vitez, str. 263, 326, 354, 359, 360; Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 186–187. Za Otokarja III.: Robl, Werner: Ich sei, gewährt mir die Bitte, in Eurem Bunde - der Vierte: Otokar III. von Steier, Markgraf der Steiermark. Ber- ching, 13. Februar 2019 (http://www.robl.de/obergeschos- skirchen/otokar/otokar.html). 622 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 najpozneje do začetka 13. stoletja nastal še salzburški grad Vurberk ob Dravi med Mariborom in Ptujem. S temi gradovi je bila utrjena mejna črta v poteku med Radgono na severu in Ptujem na jugu. Novi gradovi so omogočili, da se je meja na tem obmo- čju na škodo Madžarske kmalu premaknila (nazaj) proti vzhodu; prvič morda že okoli leta 1160, ko je bila zavzeta spodnja Pesniška dolina do razvodnega slemena med Pesniško in Ščavniško dolino, in drugič okoli leta 1200, ko so mejo prestavili na potek od Središča ob Dravi do Razkrižja in dalje po Muri do izliva Kučnice.28 Posledično je v prvi polovici 13. sto- letja, v obdobju salzburškega nadškofa Eberharda II. Regensberškega (1200–1246) in izjemnega razcveta grajskih gradenj po vsem območju salzburške nad- škofije, prišlo do druge velike akcije gradnje novih gradov salzburške nadškofije na slovenještajerskem ozemlju; ob Savi so zahodno in vzhodno od Rajhen- burga zgradili gradova Brežice in Sevnica, od Dravi 28 Prim. Kovačič, Trg Središče, str. 97; Kos, Meja proti Ogr- ski, str. 87–88; Curk, O fevdalni arhitekturi, str. 145; Curk, Urbanistično-gradbene zasnove, str. 302–306; Hajdinjak in Vidmar, Gospodje Ptujski, str. 17; Štih, Salzburg na spodnje- štajerski Dravi, str. 187–190. pa so vzhodno od Ptuja, po pomiku mejne črte proti vzhodu, zgradili gradova Ormož in Središče. V bliži- ni Sotle so zgradili še grad Pišece.29 Ob novih grado- vih so se – razen na Pišecah in ob manjših gradovih Reštanj, Šperenberk in Tvarog, ki so nastali v zaledju Rajhenburga, – kmalu razvile nove trške naselbine.30 Na tej osnovi je mogoče utemeljeno pomisliti, da je v obdobju salzburškega nadškofa Eberharda II., v sklo- pu cele vrste novih salzburških gradov ob novi mejni četi med svetorimskim cesarstvom in madžarskim kraljestvom oziroma ob današnji slovensko-hrvaški etnični ter državni meji, najverjetneje nastal tudi lju- tomerski grad.31 29 Prim. Kos, Vitez, str. 255, 256, 335, 339, 368, 374; Slovenski zgodovinski atlas, str. 68, 69; prim. Štih, Salzburg na spodnje- štajerski Dravi, str. 190–192. 30 Curk, Trgi, str. 78, 107, 124, 130; Štih, Salzburg na spodnje- štajerski Dravi, str. 191–192. 31 Po nastanku ljutomerskega gradu sta na območju Slovenskih goric v 13. stoletju nastala še manjša gradova Negova nad do- lino reke Ščavnice in Hrastovec nad dolino reke Pesnice. Zdi se, da je po nastanku ljutomerskega gradu kot njegova proti- utež na madžarski oziroma hrvaški strani meje v 13. stoletju, po letu 1241, na vzpetini Štrigovščak nastal grad Štrigova oziroma Stridons, Strido in podobno. Štrigovski grad, od ka- Navpični pogled na vzpetino z lokacijo nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer in na fotografijo zarisano tlorisno zasnovo grajskega kompleksa z označeno tlorisno zasnovo nadomestne stavbe iz okoli leta 186 (spletni vir z risbo Igorja Sapača). 623 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Za ta čas nastanka ljutomerskega gradu govo- ri tudi njegova stavbna zasnova, kakršna se kaže na podlagi analize izoblikovanosti terena vrh grajske vzpetine in opisanih historičnih upodobitev. Čeprav je bil vrh grajske vzpetine med postavitvijo sedanje stavbe, ki jo domačini imenujejo Vardov grad oziro- ma dvorec, deloma preoblikovan in izravnan, je tudi s pomočjo situacije v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824 mogoče povsem zanesljivo določiti velikost in obliko talne ploskve ljutomerskega gradu, kakršen je dokumentiran z Vischerjevima upodobitvama iz okoli leta 1681. Vse kaže, da so jugozahodno in se- verozahodno fasadno steno sedanje stavbe okoli leta 1860 postavili na mestu nekdanjih jugozahodne in severozahodne fasadne stene glavnega oziroma se- verozahodnega grajskega trakta, ki je na Vischerjevi upodobitvi prikazan z višjim strešnim slemenom ter sedmimi okenskimi osmi in dvema kontraforoma na daljši severozahodni fasadi. Primerjava obsega seda- nje stavbe z grajsko stavbo na Vischerjevih upodo- bitvah in upoštevanje oblike izravnanega platoja vrh grajske vzpetine kažeta, da je bila nekdanja grajska stavba na severovzhodni strani za približno 10 m šir- ša od sedanje stavbe in da je torej obsegala tudi tisti del platoja, na katerem je do okoli leta 1985 stalo niž- je podolžno gospodarsko poslopje iz druge polovice 19. stoletja. Pri določanju velikosti talne ploskve nek- danje grajske stavbe je v pomoč tudi stari vodnjak, ki je ohranjen jugovzhodno od sedanje stavbe. Vse kaže, da je imel nekdanji grad v osnovi pravilno pra- vokotno talno ploskev v izmeri približno 28 × 37 m. Po situaciji v mapi franciscejskega katastra je mogoče sklepati, da je to talno ploskev na sredini dolžine nje- ne krajše jugovzhodne stranice dopolnjevala manjša kvadratna talna ploskev v izmeri približno 5,5 × 5,5 m. Po teh dimenzijah in prostorski umeščenosti je mo- goče sklepati, da je tam stal oglati bočni stolp, ki je viden na obeh zanesljivih upodobitvah iz prve polo- vice 17. stoletja. Primerjava teh dveh upodobitev in sedanje konfiguracije terena kaže, da je bila osnovna pravokotna talna ploskev na jugovzhodni, jugoza- hodni in severozahodni strani dopolnjena z malce nižje ležečo ter geometrično dokaj nepravilno talno ploskvijo, ki je osnovno talno ploskev zaobjemala približno v obliki črke C in se je za razliko od nje skoraj povsem podrejala naravni oblikovanosti tere- terega danes ni nobenih vidnih ostankov, je dokumentiran na grafični upodobitvi naselbine Štrigova iz 18. stoletja; takrat je bil že razvaljen, a po upodobitvi je mogoče sklepati, da je imel značilno srednjeveško obodno zasnovo z obzidanim dvori- ščem, bivalno stavbo in višjim glavnim stolpom – bergfridom. Napačen je podatek, ki se mestoma pojavlja v razpoložljivi literaturi, da je štrigovski grad povsem na novo pozidal šele Friderik II. Celjski v prvi polovici 15. stoletja. Grad je leta 1738 razdejal potres. Prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 390; Bedeković et al., Prinosi za povijest Štrigove, str. 34–35 (z objavljeno bakrorezno upodobitvijo Štrigove iz 18. stoletja z razvalinami srednjeveškega gradu – Rudera vetustre Arcis Stridonensis – na vzpetini nad naselbino). na. Očitna oblikovna razlika med geometrično pov- sem pravilno osnovno talno ploskvijo in nižjo talno ploskvijo ob treh skrajnih robovih platojsko preo- blikovanega vrha grajske vzpetine kaže, da sta ti dve sestavini nekdanjega ljutomerskega gradu nastali kot posledica razvoja v vsaj dveh časovno razmaknjenih stavbnih fazah. Kastelolog Ivan Stopar (1929–2018), ki se je kot prvi in doslej edini ukvarjal s problematiko inter- pretacije stavbne zasnove nekdanjega ljutomerske- ga gradu, je na podlagi Vischerjevih upodobitev in značaja omemb gradu v srednjeveških dokumentih pa tudi široke primerjalne analize v okviru srednje- veške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem sklepal, da je imel grad na začetku obodno zasnovo in da je že v 13. stoletju stal na vzpetini na območju sedanje vasi Podgradje.32 Pri tem je argumentirano zavrnil starejšo domnevo zgodovinarja Frana Ko- vačiča (1867–1939), da je imel prvotni ljutomerski grad obliko preprostega obrambnega stolpa in da je do uničenja v poznem 15. stoletju stal na drugi loka- ciji – na hribu tik nad ljutomersko trško naselbino, na lokaciji poznejše šole, tam kjer je na Vischerjevi upodobitvi ljutomerske naselbine viden obrabni ozi- roma opazovalni stolp – t. i. Vahtarnica.33 S Stopar- jevim mnenjem je mogoče povsem soglašati in ob tem še dodatno poudariti, da v slovenskem prostoru ni dokumentiranega primera, ko bi po uničenju ka- kšnega srednjeveškega gradu nov nadomestni večji poznosrednjeveški grad zgradili na drugi lokaciji.34 Analiza konfiguracije terena vrh grajske vzpetine pritrjuje Stoparjevi tezi o prvotni obodni zasnovi lju- tomerskega gradu; velikost in oblika osnovne talne ploskve kažeta, da je imel ljutomerski grad ob na- stanku najverjetneje pravilno pravokotno obodno za- snovo z obodnim obrambnim obzidjem na robovih te ploskve, bivalno stavbo – palacijem –, obzidanim notranjim dvoriščem, nizkim pomožnim dvoriščnim poslopjem in najverjetneje tudi cisterno za vodo ozi- roma vodnjakom na dvorišču. Ugotovljena velikost osnovne pravokotne talne ploskve v izmeri približno 28 × 37 m je povsem pri- merljiva z značilnimi romanskimi obodnimi gradovi, kakršne so po skoraj vsem sedanjem slovenskem pro- storu gradili po sredini 12. stoletja.35 Tovrstne zasno- 32 Stopar, Gradovi, graščine, str. 260, op. 15; Stopar, Grajske stav- be, 2, str. 73, op. 15. 33 Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 119–121, 227; prim. Pintarič, Odnosi, str. 6. 34 Še zlasti je neutemeljena Kovačičeva domneva, da naj bi novi nadomestni poznosrednjeveški grad nastal v bistveno večji oddaljenosti od trške naselbine, kakor naj bi bil od nje od- daljen prvotni grad. V poznem srednjem veku bi se tovrstni premik gradu zgodil kvečjemu v nasprotni smeri – iz obrobja bližje urbani naselbini. To je mogoče sklepati tudi po doku- mentiranih primerih gradenj novih dodatnih poznosrednje- veških grajskih stavb na območjih Radovljice, Slovenj Grad- ca, Celja in Maribora. 35 Značilna primera sta gradova Podsreda na Kozjanskem in Hmeljnik na Dolenjskem. 624 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 ve so bile zelo uveljavljene tudi v 13. stoletju.36 Po analizah Clobucciaricheve in Vischerjevih upodobi- tev ter glede na lokacijo vodnjaka se zdi najbolj ver- jetno, da je prvotni palacij stal na severozahodni stra- ni osnovne talne ploskve in da je bil dolg približno 28 m, širok približno 10 m ter da je bil to poznejši dvonadstropni severozahodni grajski trakt, ki je imel okoli leta 1681 višje strešno čelo od severovzhodnega trakta ter torej malce večjo širino od njega. Po šte- vilnih analogijah je mogoče sklepati, da je bil palacij že sprva, v 13. stoletju, dvonadstropen in v obsegu zidovja visok približno 12 m, dvoriščno obodno ob- zidje ob njem pa visoko najverjetneje 8 m. Obzidano grajsko dvorišče je bilo najverjetneje na jugovzhodni strani palacija in kot kaže, je imelo skoraj popolnoma pravilno kvadratno talno ploskev. Po konfiguraciji te- 36 Zgovoren primer je prvotna obodna zasnova salzburškega gradu Sevnica iz prve polovice oziroma sredine 13. stoletja, ki ima talno ploskev široko 33 m in dolgo do 36 m. Zdi se, da sta imela podobno obodno zasnovo v 13. stoletju tudi salz- burška gradova Brežice in Središče ob Dravi, ki pa sta pozne- je izginila in je o njunem obstoju mogoče domnevati samo na podlagi analiz sedanje konfiguracije terena. rena in dokumentirani poziciji bočnega stolpa na ju- govzhodnem robu osnovne pravokotne talne ploskve se zdi najbolj verjetna možnost, da je bil prehod skozi obodno obrambno obzidje in torej vhod v prvotno grajsko zasnovo približno na sredini dolžine okoli 28 m dolge jugovzhodne obzidne stranice. Bočni stolp po dokumentirani velikosti talne ploskve sodeč goto- vo ni imel značaja visokega glavnega grajskega stol- pa – bergfrida –, ampak značilnega vhodnega stol- piča, kakršni so na gradovih v slovenskem prostoru v glavnem nastajali v 14. in 15. stoletju.37 Po sicer zelo stilizirani drobceni upodobitvi ljutomerskega gradu na Laziusovem zemljevidu madžarskega kra- ljestva iz leta 1556, je mogoče pomisliti, da je imel 37 Na osnovi Clobucciaricheve risbe bi bilo mogoče upodoblje- ni stolp primerjati z valjastim vogalnim stolpom jedra gradu Velenje, a primerjava s situacijo v mapi franciscejskega kata- stra kaže, da je imel stolp na ljutomerskem gradu drugačen značaj; bil je razmeroma ozek, po Clobucciarichevi risbi samo enoosen. Najverjetneje je bil primerljiv z gotskima oziroma poznosrednjeveškima vhodnima stolpoma, ki sta v novoveški preobleki ohranjena v kompleksih bližnjih gradov Negova in Gornja Radgona. Poskus rekonstrukcije tlorisne zasnove nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z grafično označenimi fazami stavbnega razvoja in vrisano tlorisno zasnovo nadomestne stavbe iz okoli leta 1860. S prekinjeno črto je označena lokacija domnevnega glavnega grajskega stolpa – bergfrida – iz 13. stoletja (risal: Igor Sapač, 2022). 625 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 grad tudi večji stolp – bergfrid, ki na mlajših upo- dobitvah iz 17. stoletja sicer ni viden. Da je takšen stolp, kakršni so bili kot središče obrambe in statusni simboli značilni za vse pomembnejše gradove v 12. in 13. stoletju ter so stali tudi na bližnjih gradovih Ormož, Ptuj, Borl, Cmurek, Štrigova, Lendava ali Grad na Goričkem, na ljutomerskem gradu pred 17. stoletjem resnično stal, je treba pomisliti tudi zaradi pomembne strateške lege ljutomerskega gradu tik ob visokosrednjeveški državni meji. Upoštevaje ugotov- ljeno najverjetnejšo obliko prvotne osnovne grajske talne ploskve se zdi najbolj utemeljena domneva, da je prvotni visoki glavni grajski stolp – bergfrid – do druge polovice 16. stoletja stal na vzhodnem vogalu te talne ploskve in da je bil, podobno kot bergfrid sosednjega gradu Ormož v 13. stoletju,38 vključen v sistem obodnega obzidja; tam je grad varoval na najbolj ranljivi točki in obenem mogel učinkovito nadzorovati dostop do vhoda v grad ter nadzorova- ti obmejni prostor.39 Manj verjetna se zdi možnost, da bi stolp stal prosto sredi obzidanega dvorišča.40 Glede na pomen gradu je utemeljeno sklepati, da je imel že na začetku tudi grajsko kapelo.41 O tem, kje 38 Bergfrid gradu Ormož je nastal v prvi polovici ali sredi 13. stoletja. Zasnovan je na približno kvadratni osnovni talni ploskvi v izmeri 9 × 9,7 m, njegovo zidovje je spodaj debelo približno 2,6 m in sprva je bilo visoko približno 22 m. Obod- no obrambno obzidje, ki je naslonjeno na bergfrid, je debelo 1,2 m. Te dimenzije so uporabna analogija pri poskusu re- konstrukcije podobe ljutomerskega gradu v 13. stoletju. 39 To tezo bi bilo mogoče preveriti z ustreznimi arheološkimi raziskavami, saj tistega dela nekdanje grajske površine posegi v 19. in 20. stoletju niso prekomerno prizadeli. 40 Takšen stolp je v 13. stoletju nastal v kompleksu gradu Nego- va; porušen je bil v poznem 15. stoletju in njegove temelje so izkopali v letih 2017 in 2021. 41 Kapela v gradu Ljutomer je prvič omenjena v vizitacijskem je bila in kakšna je bila njena arhitekturna zasnova, je mogoče zgolj ugibati. Po analogiji s sosednjim or- moškim gradom je dopustno pomisliti, da je bila v eni od zgornjih etaž glavnega stolpa. Verjetno se zdi, da je ob južnem vogalu obzidnega dvorišča, nasproti domnevnega glavnega stolpa in blizu vhoda v grad, ob koncu grajske dostopne poti, stala manjša nizka pomožna stavba s hlevom za konje. Pot do gradu je najverjetneje že prvotno potekala po sedanji trasi, ki se spiralasto ovija okoli platoja na vrhu grajske vzpe- tine, ob tem pa je treba dopustiti možnost, da je pot proti dolini Mure sprva tekla po vzhodnem in ne po zahodnem pobočju. Tako zasnovani grad je mogel učinkovito obvla- dovati prostor ob sotočju Ščavnice in Mure ter mejo z Madžarsko na njegovi vzhodni in severni strani. Nikakor se ne zdi verjetno, da bi v opisani obliki na- stal pred prvo polovico 13. stoletja in preden se je v prostoru med Muro in Dravo meja med svetorimsko in madžarsko državo dokončno ustalila na črti, ki je od radgonskega območja do ljutomerskega območja sledila Muri ter se nato blizu ljutomerskega gradu obrnila proti jugu in pri Središču dosegla Dravo ter nato po njej tekla proti zahodu do gradu Borl in Ha- loz ter naprej proti jugu.42 Velikost osnovne pravo- kotne talne ploskve kaže, da je ljutomerski grad nastal kot kompleks, ki je omogočil nadzor in nato začetek kolonizacije širšega območja, na katerem je nastal kot prva tako velika stavba v zgodovini. Ugotovljena za- snova z razmeroma veliko talno ploskvijo kaže, da je zapisniku iz leta 1545 (Slekovec, Oskrbniki, str. 75; prim. Ko- vačič, Ljutomer, str. 77–78). 42 Prim. Kos, Meja proti Ogrski, str. 89; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 542; Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 189. Grad Ljutomer okoli leta 1250. Pogleda na grajsko stavbo s severne strani (levo) in z južne strani (desno). Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelala Jakob Kerkez in Urban Škrlec na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 626 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 nastal kot skrbno načrtovana gradnja in da njegova zasnova gotovo ni bila naključna. Zaradi pomanjka- nja pisnih zgodovinskih virov ni mogoče ugotoviti, ali ga je zgradila salzburška nadškofija sama ali pa morda prejemniki njene fevdne posesti, kot v prime- ru sosednjega Ormoža.43 Vsekakor je zasnovo ljuto- merskega gradu, kakršna se v osnovnih obrisih kaže v obliki iz 13. stoletja, treba upoštevati pri analizira- nju gradbene dejavnosti salzburške nadškofije v 13. stoletju oziroma v obdobju nadškofa Eberharda II. Regensberškega (1200–1246). Utrjeni izpostavljeni grajski stavbi so gotovo že kmalu po njenem nastanku pridružili z njo funkcio- nalno povezane dislocirane stavbe. Gotovo so sočasno z gradom uredili njegovo predgradje z gospodarskimi poslopji, ki so bila domnevno lesena. Lokacija pred- gradja ni dokumentirana, a najbolj verjetno se zdi, da je bilo na njegovi južni strani, ob stičišču poti, na lokaciji sedanje hiše Podgradje št. 29. Konfiguraci- ja terena kaže, da je neko grajsko stransko poslopje najverjetneje stalo tudi na severnem pobočju grajske vzpetine, malce nad sedanjo cerkvijo sv. Ane. Morda je grad že zgodaj dobil tudi gospodarsko pristavo v ravnici Murskega polja; o njenem obstoju priča vas severovzhodno od lokacije nekdanjega gradu, na le- vem bregu Ščavnice, ki ima zgovorno ime – Pristava.44 Upoštevaje ustrezne analogije je treba dopustiti možnost, da je že v 13. stoletju na severnem vznožju grajske vzpetine, ob začetku glavne dostopne poti do gradu, nastala sedanja enoladijska podružnična cer- kev sv. Ane v Podgradju, ki je bila – sodeč po njeni specifični prostorski umestitvi – sprva najverjetne- je grajska lastniška cerkev oziroma zunanja grajska kapela.45 Sedanja stavba je dokaj utilitarna baročna arhitektura iz 18. stoletja, ki jo na zahodni strani do- polnjuje vitki zvonik iz leta 1932.46 A v osnovi je ne- dvomno starejša; v pisnih virih je prvič omenjena leta 1545 kot Marijina podružnična cerkev pod gradom Ljutomer. Takrat je spadala k ljutomerski župniji in torej ni imela statusa grajske cerkve ali kapele.47 V srednjem veku pa je bilo to najbrž drugače. Gradu se je v oddaljenosti približno 2 km proti severozahodu, na pobočju Kamenščaka in ob cesti proti Radgoni, že kmalu pridružila tudi trška nasel- bina Ljutomer, ki je nastala pred letom 1265 oziroma 43 V Ormožu je grad najverjetneje začel graditi Friderik III. Ptujski (1180–1222) in domnevno je po njem dobil nemško ime Friedau – Friderikova Loka. Prim. Štih, Salzburg na spo- dnještajerski Dravi, str. 187–188. 44 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 222–224; Krajevni leksikon Dravske, str. 384. 45 Prim. Curk, Trgi, str. 97. Sprva je bila posvečena Marijinemu vnebovzetju, v drugi polovici 18. stoletja pa so patrocinij spre- menili in jo posvetili sv. Ani (Kovačič, Ljutomer, str. 78). 46 Curk, Topografsko gradivo, str. 13–14; Curk, Ljutomer, str. 23–25, 62; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 154; prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 384; INDOK, Zadnikar, Podgradje. 47 Kovačič, Ljutomer, str. 77–78. 1267, ko je prvič omenjena.48 Dokumentirani zgodnji nastanek trške naselbine, ki je pripadala gradu oziro- ma njegovemu gospostvu, poudarja pomen ljutomer- skega gradu kot izhodišča za kolonizacijo Murskega polja v 13. stoletju in obenem pelje k ugotovitvi, da so njegovo kolonizacijsko, upravno in gospodarsko vlogo že zgodaj začeli dopolnjevati z dodatnimi gra- dnjami v njegovi ožji in širši okolici. Najverjetneje so vzporedno z začetkom izgradnje trške naselbine začeli graditi tudi več zidanih plemi- ških dvorov, ki so bili vključeni v grajsko zemljiško gospostvo in so dopolnjevali grajsko stavbo v njeni upravni, gospodarski in vojaški vlogi. Po analogijah je mogoče sklepati, da so imeli ti dvori najverjetneje obliko zidanih bivalnih stolpov.49 Kaže, da so bili ti dvori utrjeni in jih je mogoče do določene mere vzpo- rejati s številnimi v poznosrednjeveških dokumentih omenjenimi strelskimi dvori na tem območju, ki pa so imeli za razliko od njih kot stavbe najverjetne- je v glavnem značaj utrjenih oziroma za obrambo sposobnih kmetij. Pred letom 1317 je nastal utrjen stolpasti dvor na t. i. Vahtarnici – nizki vzpetini nad ljutomerskim trgom, ki se tistega leta v povezavi z vitezom Konradom Ljutomerskim omenja kot Sc- hutzenperg (Strelski hrib). Neposredno je tisti dvor prvič omenjen leta 1370 kot ain schuczenhoff in dem Luetenberg (strelski dvor v Ljutomeru) in pozneje je v različnih poznosrednjeveških dokumentih omenjen še večkrat.50 Ohranil se je vsaj do poznega 17. stoletja in na Vischerjevi upodobitvi trga Ljutomer iz okoli leta 1681 je prikazan kot dvonadstropni stolp z lese- no galerijo v vrhnjem delu, s strmo streho in strešni- mi stolpiči. Zraven njega je takrat stal še manjši stol- pič.51 Stolpasti dvor so zgradili za obvladovanje trške naselbine in je do neke mere prevzel funkcijo ljuto- merskega gradu, ki je bil od trga dokaj oddaljen.52 Primerljiv, a od gradu še bolj oddaljeni stolpasti dvor, je najverjetneje stal na lokaciji gradu Branek. Vse kaže, da so v okolici ljutomerskega gradu že kmalu po njegovem nastanku zgradili celo vrsto stolpastih 48 Blaznik, Historična topografija, I, str. 438; prim. Pirchegger, Untersteiermark, str. 52; prim. Pintarič, Odnosi, str. 8. 49 Za srednjeveške stolpaste dvore na Slovenskem prim. Stopar, Architektursymbolik, str. 147–169; Sapač, Arhitekturnozgo- dovinska problematika, str. 371–410. 50 Blaznik, Historična topografija, I, str. 439–443; prim. Pirch- egger, Untersteiermark, str. 54; Novak, Ljutomer, str. 32; Pav- ličič, Dve graščini, str. 14; Pintarič, Odnosi, str. 6. 51 Prim. Pavličič, Ljutomer, podobe mesta, str. 2, 6. 52 Kovačič, Doneski, str. 63; Curk, Ljutomer, str. 7, 10; Curk, Trgi, str. 96, 97. Primerljiva situacija je dokumentirana na območju srednjeveške trške naselbine Šoštanj, kjer so grad v 13. oziroma 14. stoletju dopolnili s kar dvema stolpastima dvoroma, ki so ju postavili med gradom in trško naselbino (prim. Sapač, Grad in dvorca v Šoštanju, str. 533–618). Fran Kovačič (Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 119–121) je napačno sklepal, da je na tisti lokaciji, na mestu sedanje ljutomerske osnovne šole Ivana Cankarja, stal prvotni ljutomerski grad, ki naj bi izginil v bojih v poznem 15. stoletju. Kovačičevo domne- vo je prepričljivo zavrnil Ivan Stopar (Stopar, Gradovi, graščine, str. 260, op. 15; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 73, op. 15). 627 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 dvorov, s pomočjo katerih je bilo mogoče učinkovito nadzorovati in upravljati območje Murskega polja. V poznosrednjeveških dokumentih so omenjeni stol- pasti dvori v Bolehničicih,53 Gajševcih (Goličan),54 Noršincih55 in Stari Novi vasi (Nova vas).56 Gotovo so stolpasti dvori stali tudi na lokacijah poznejših no- voveških dvorcev Babinci,57 Cven58 in Lukavci.59 53 Blaznik, Historična topografija, I, str. 52; Jakič, Vsi slovenski, str. 60. 54 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 28; Jakič, Vsi slovenski, str. 111. 55 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 94; Jakič, Vsi slovenski, str. 221. 56 Pirchegger, Untersteiermark, str. 56; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 128; Jakič, Vsi slovenski, str. 221. 57 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 9; Jakič, Vsi slovenski, str. 49; Ja- nežič, Grad Branek, str. 8; Naschenweng, Der landständische, II, str. 663 (Wagenhof ). 58 Kovačič, Ljutomer, str. 18, 88, 93, 184, 200, 212–214, 216; Krajevni leksikon Dravske, str. 383; Curk, Topografsko gradivo, str. 22; Krajevni leksikon Slovenije, str. 131; Stopar, Gradovi, graščine, str. 76–77; Blaznik, Historična topografija, I, str. 118; Curk, Ljutomer, str. 28–29, 31, 68; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 13–14; Jakič, Vsi slovenski, str. 77; Radovanovič, Dvorec Cven, str. 5–10; Novak, Ljutomer, str. 39; Pintarič, Odnosi, str. 65–66; Pavličič, Dve graščini, str. 12–13; Markovič, Zemljiška posest, str. 18–19. 59 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 140; Kovačič, Doneski, str. 53; Kovačič, Ljutomer, str. 256; Krajev- ni leksikon Dravske, str. 382; Pirchegger, Untersteiermark, str. 56–57; Curk, Topografsko gradivo, str. 25–26; Krajevni leksi- kon Slovenije, str. 143; Stopar, Gradovi, graščine, str. 262–263; Curk, Ljutomer, str. 37, 39; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 73– 75; Jakič, Vsi slovenski, str. 197; Magdič, Prispevek, str. 16. Stavbna zasnova gradu (Gornji) Ljutomer v poznem srednjem veku in 16. stoletju Po letu 1242, ko je salzburški nadškof Eberhard II. avstrijskemu in štajerskemu vojvodi Frideriku II. v fevd podelil ljutomerski grad in obsežno posest na širšem ljutomerskem območju, ki je obsegala kar 264 kmetij, je bilo ljutomersko gospostvo z gradom v rokah vsakokratnega štajerskega vojvode in naj- verjetneje ni bilo odvisno od salzburške nadškofije oziroma je najverjetneje sčasoma pod Habsburžani začelo veljati za lastnino deželnega kneza.60 Za grad in gospostvo so v imenu deželnega kneza skrbeli po gradu poimenovani gradiščani. Leta 1249 se v pisnih zgodovinskih virih prvič pojavi ime Lvotenberch, ki je postopno nadomestilo ime Lůtenwerde.61 Novo ime 60 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159–160; Kovačič, Lju- tomer, str. 116, 121; Curk, Trgi, str. 96–97; Štih, Salzburg, Ptuj, str. 542; Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 189; prim. Pintarič, Odnosi, str. 7. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike 61 Blaznik, Historična topografija, I, str. 438. Prim. Hofrich- ter, Luttenberg, str. 62; Kovačič, Doneski, str. 66–68; Petta- uer, Imena važnejših, str. 107–108. Ime je primerljivo tudi z imenom mesta Lütjenburg oziroma Lüttenborg v nemški zvezni deželi Schleswig-Holstein ter z nemškim imenom belgijskega mesta Liège – Lüttich. Smiselno je opozoriti še na nekdanji dvor Luttenberg blizu Plankenwarta na avstrij- skem Štajerskem, ki je stal v 13. in 14. stoletju (Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 161; prim. Kovačič, Doneski, str. 67; Dvorec Cven v drugi polovici 17. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 628 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 se je pojavilo v zvezi s plemičem, deželnoknežjim ministerialom in kletarskim mojstrom Konradom (I.), omenjenim v letih 1249 in 1257 ter poimeno- vanim po ljutomerskem gradu – dominus Chunradus magister cellerarius de Lvotenberch oziroma dominus Chunradus de Lvtenwerde.62 Njegovi potomci so na deželnoknežjem gradu Ljutomer kot ministeriali oziroma gradiščani najverjetneje živeli do smrti Kon- rada (IV.) Ljutomerskega pred aprilom 1326.63 Nič ne kaže, da bi bili posebno ambiciozni in ni nobene podlage, na kateri bi bilo mogoče pomisliti, da so se na gradu v drugi polovici 13. stoletja ali v zgodnjem 14. stoletju lotili kakršnegakoli omembe vrednega gradbenega podviga. Za njimi je bil na ljutomerskem gradu v letih 1328 in 1329 deželnoknežji gradiščan – ze Lutenberch purgraf – Hartnid z Majšperka, ki sta mu sledila Eberhard Winter (1343) in Volfhard iz Hannaua (med letoma 1348 in 1355).64 Od leta 1297 je bil ljutomerski grad s pripada- jočim gospostvom v lasti Habsburžanov in ko se je njihov finančni položaj po letu 1363 zaradi vojne z Bavarsko zaradi Tirolske poslabšal, so ga – tako kot še nekatere druge svoje gradove – podelili v zasta- vo; avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. (1339–1365) ga je leta 1363 skupaj s trgom Ljutomer in gradom Radgona kot fevd podelil v zastavo svojemu komor- nemu mojstru Janezu pl. Lassbergu.65 Ta je umrl malce pred letom 1414 in štajerski vojvoda Ernest Železni (1377–1424) je zatem ljutomerski grad z gospostvom kot dedni fevd leta 1415 podelil vite- zu in svojemu dvornemu maršalu Janezu ( Johannu, Hansu I.) pl. Schweinpecku. Leta 1419 je podelitev potrdil vojvoda Friderik Tirolski, brat Ernesta Že- leznega. Rodovina pl. Schweinpeck (tudi: Schwein- beck, Schweinböck, Sweinperck, Sweinpeckch, Kovačič, Ljutomer, str. 117–118). 62 Blaznik, Historična topografija, I, str. 438–439; Jakič, Vsi slo- venski, str. 193; Ratej, Prve omembe, str. 8; prim. Schmutz, Historisch, II, str. 472; Pettauer, Imena važnejših, str. 107; Pir- chegger, Untersteiermark, str. 53; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71; Kos, Med gradom, str. 82–83; Kos, Vitez, str. 318 – 319; Novak, Ljutomer, str. 38. Gl. tudi prispevek Martina Beleta v tej številki Kronike. 63 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; Slekovec, Grad in graščina, str. 160; Kovačič, Ljutomer, str. 123, 184; Pirchegger, Untersteiermark, str. 53; Blaznik, Histo- rična topografija, I, str. 438–439; Kos, Med gradom, str. 82–83; Janežič, Dolnji grad, str. 6; Kos, Vitez, str. 318 – 319; prim. Pintarič, Odnosi, str. 7–8; Naschenweng, Der landständische, II, str. 650. 64 Prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; Kovačič, Ljutomer, str. 123, 184–185; Pirchegger, Untersteier- mark, str. 53; Blaznik, Historična topografija, I, str. 439; Sto- par, Grajske stavbe, 2, str. 71; Kos, Med gradom, str. 82–83; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Kos, Vitez, str. 319. 65 Slekovec, Grad in graščina, str. 160; Kovačič, Ljutomer, str. 93, 145, 184–185, 212; Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 13, 71; Ratej, Prve omembe, str. 7–8; Janežič, Dolnji grad, str. 5–6; Kos, Vitez in grad, str. 319; prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146. Za plemiško rodovino Lasberg oziroma Lassberg na Štajer- skem: Naschenweng, Der landständische, II, str. 605. Swampek, Schweinpock) je nato ljutomerski grad z gospostvom in strelskim dvorom obdržala do leta 1498. Po Janezovi smrti okoli leta 1425 je Ljutomer pripadel njegovemu sinu Juriju ( Jörgu I.). Ta je umrl leta 1449 in pokopali so ga v ljutomerski župnijski cerkvi, njegov grob pa označili z odličnim figuralnim epitafom iz rdeče kamnine z območja Salzburga, ki je sedaj vzidan v zidovje cerkvenega prezbiterija ob glavnem oltarju. Za njim je gospodar ljutomerskega gradu in gospostva postal njegov istoimenski sin Jurij ( Jörg II.) Schweinpeck, ki je bil poročen z Elizabe- to Črnomaljsko, in se je boril proti Osmanom. Umrl je kmalu po juliju 1478. Ljutomer je nato pripadel njegovemu edinemu sinu Silvestru pl. Schweinpecku († domnevno okoli leta 1521), ki je bil takrat še mla- doleten. Pozneje je bil dvakrat ali trikrat poročen. Najbrž je bila njegova druga žena Uršula pl. Alapić (Allapy). Ljutomerski grad s pripadajočim gospo- stvom so v njegovem imenu najbrž upravljali njegovi skrbniki. V osemdesetih letih 15. stoletja, v t. i. ogrski vojni, so ljutomerski grad – podobno kot sosednje gradove Ormož, Borl, Ptuj, Negova in Gornja Rad- gona – najbrž zasedli madžarski vojaki kralja Matije Korvina in ga domnevno obdržali do okoli leta 1490, ko je znova postal habsburška last. Zatem je januarja 1498 kralj Maksimilijan I. Habsburški (1459–1519) grad in gospostvo Ljutomer podelil v oskrbo Jerne- ju pl. Perneškemu (okoli 1440–1506/1507), ki je bil njegov zaveznik oziroma cesarski vojaški poveljnik ter je imel med letoma 1477 in 1487 ter nato zno- Grb plemiške rodovine Schweinpeck (Naschenweng, Der landständische, II, str. 851). 629 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 va od leta 1492 bližnje gospostvo Negova.66 Od leta 1477 je imel tudi bližnji dvor Branek, ki ga je njegova rodovina pridobila leta 1431, sočasno z Negovo.67 V obdobju, ko so v Ljutomeru gospodovali Schweinpecki – najverjetneje kmalu po letu 1415 – je nastal mogočni visokogotski prezbiterij ljutomerske župnijske cerkve in leta 1449 so v tem prezbiteriju 66 Slekovec, Grad in graščina, str. 161–164; Kovačič, Ljutomer, str. 70, 93, 145, 185–188; Pirchegger, Untersteiermark, str. 51, 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71, 84; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Janežič, Dolnji grad, str. 6; Novak, Ljutomer, str. 38; prim. Pintarič, Odnosi, str. 8, 48; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46; Naschenweng, Der landständische, I, str. 56, 370, 380, 460, 503, 537; II, str. 772, 851; Markovič, Zemljiška posest, str. 13; prim. Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 52, 571; Curk, Ljutomer, str. 2, 12–13, 23, 58, 67; Selinšek, Nagrobnik Jör- ga Sweinpercka, str. 9–14; Vidmar, Figuralne konzole, str. 8–15; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 144, 150; Pa- vličič, Nekaj o plemstvu. Za Silvestra Schweinpecka oziroma Schweinbecka in njegovo potomstvo ter domnevno madžar- sko zasedbo Ljutomera gl. prispevek Andreja Hozjana v tej številki Kronike. 67 Kovačič, Ljutomer, str. 202–203. postavili še omenjeni odlični kamniti figuralni na- grobnik viteza Jurija I. Schweinpecka.68 Plemiška ro- dovina Schweinpeck, ki je menda izvirala iz Zgornje Avstrije, v 15. stoletju razen ljutomerskega gospostva ni imela nobene druge zemljiške posesti.69 Ljutomer- ski grad je bil torej njihova glavna oziroma edina re- zidenca in upoštevaje njihovo arhitekturno-umetno- stno ambicioznost, ki se kaže z gotskim prezbiterijem ljutomerske župnijske cerkve, je dopustno pomisliti, da so po letu 1415 z večjimi ali manjšimi ambicija- mi preurejali tudi ljutomerski grad. Žal razpoložljivi arhivski dokumenti s tem v zvezi povsem molčijo in zaradi izginotja stavbe se ni mogoče opreti niti na analizo grajenih delov. Za pomoč pri iskanju odgo- vorov na zastavljeno vprašanje lahko služijo zgolj analogije.70 Na tej podlagi je mogoče domnevati, da je v obdobju Schweinpeckov grad dobil prenovljene glavne bivalne prostore z novimi okni in lončenimi pečmi, morda pa tudi zunanje obrambno obzidje in kakšen dodatni stavbni trakt. Zelo verjetno je takrat nastal bočni stolp oziroma vhodni stolpič grajskega jedra, ki je dokumentiran na Clobucciarichevi risbi in v mapi franciscejskega katastra. Na obeh zanesljivih upodobitvah gradu iz prve polovice 17. stoletja sta na vogalih zunanjega ob- zidja vidna zastrešena valjasta stolpiča, ki z višino bistveno ne presegata obzidja. Tovrstne stolpiče so po vsem slovenskem prostoru množično gradili v poznem 15. stoletju in prvi polovici 16. stoletja, v ob- dobju osmanskih vpadov. Postavljali so jih v sklopu grajskih, samostanskih, tabornih, trških in mestnih obrambnih obzidij. Največ jih je nastalo v prvi tre- tjini 16. stoletja, ko se je iztekal čas gotske arhitek- ture in so se uveljavljale nove renesančne arhitektur- ne usmeritve.71 Najverjetneje sta takrat nastala tudi dokumentirana ljutomerska stolpiča. Zdi se, da so ju zgradili skupaj z zunanjim grajskim obzidjem, ki je bilo nižje od prvotnega obodnega obzidja in postav- ljeno na skrajni rob platoja oziroma dostopne poti vrh grajske vzpetine. Oblika vzpetine je onemogočila bolj velikopotezno širitev gradu in zunanje obzidje so postavili dokaj tesno ob prvotni obodni zasnovi, ki je s postavitvijo zunanjega obzidja dobila značaj grajskega jedra.72 Vzrokov za gradnjo obrambnih stolpičev in mor- da tudi zunanjega grajskega obzidja je bilo po tretji četrtini 15. stoletja več kot dovolj. Leta 1477 naj bi 68 Selinšek, Nagrobnik Jörga Sweinpercka, str. 9–14; Vidmar, Figuralne konzole, str. 8–15; prim. Slekovec, Grad in gra- ščina, str. 161–162; Štefanac, Arhitektura, str. 67; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 143, 144. 69 Naschenweng, Der landständische, II, str. 851. 70 Prim. Stopar, Razvoj, str. 131–166. 71 Prim. Stopar, Razvoj, str. 131–154; Fister, Arhitektura, str. 115–133. 72 Primerljiva zunanja obzidja, ki so zaradi geomorfoloških zna- čilnosti grajske vzpetine tesno zaobjela grajsko jedro, so med 14. in 16. stoletjem nastala na gradovih Celje, Postojna in Vipava. Zgornji del figuralnega epitafa Jurija ( Jörga I.) pl. Schweinpecka iz okoli leta 1449 v prezbiteriju župnijske cerkve v Ljutomeru (foto: Igor Sapač, 2018). 630 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Ljutomer v t. i. ogrski vojni med madžarskim kraljem Matijem Korvinom (1443–1490) in cesarjem Fride- rikom III. (1415–1493) požgal Korvinov pristaš Jurij grof Zagorski.73 Vojna, ki je tistega leta izbruhnila, je trajala do leta 1490 in v njej so Korvinove čete zasedle tudi številne gradove na Štajerskem.74 De- cembra 1479 so vpadle na vzhodno Štajersko ter zasedle Radgono in Obrajno (Halbenrein) ter nato oboje obdržale vse do leta 1490 oziroma 1491. Leta 1487 so z obleganjem razdejale in zavzele tudi grad Negova, ki je bil v rokah cesarskega vojskovodje Jer- neja Perneškega.75 Zgolj ugibati je mogoče, ali je bil takrat poškodovan tudi ljutomerski grad, a vsekakor se je takrat zgodil uvod v burno dogajanje, ki se je nadaljevalo vse do začetka 18. stoletja.76 Leta 1477 je bilo ljutomersko območje domnevno prvič prizadeto zaradi osmanskih napadov,77 leta 1479 pa je bil trg Ljutomer med osmanskim vpadom do tal požgan.78 Zdi se, da je pravi čas za utrjevanje ljutomerskega gradu napočil šele po t. i. ogrski vojni in da se ga je lotil Jernej Perneški, vzporedno z obsežno obno- vo gradu Negova po razdejanju leta 1487. Vsekakor je bil tudi dovolj ambiciozen graditelj. Leta 1461 je najbrž dokončal gradnjo Marijine romarske cerkve v svojem domačem Perneggu ob Muri na avstrijskem Štajerskem. Od leta 1497 je bil poročen s Katarino pl. Sobriach († po 1527) in je v glavnem živel v ne- govskem gradu, ki ga je po letu 1487 temeljito ob- novil in zelo povečal ter oplemenitil s kakovostnimi poznogotskimi arhitekturnimi členi.79 Ljutomerski grad je leta 1498 od kralja Maksimilijana I. gotovo prejel zaradi lojalnosti in zaslug v t. i. ogrski vojni. Čeprav tega gradu ni uporabljal kot rezidenco in je bil že razmeroma star, ko ga je dobil v oskrbo, se zdi verjetno, da je poskrbel za nujna obnovitvena dela in predvsem za najnujnejše utrjevanje, s katerim so 73 Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 120, 183; prim. Markovič, Zemljiška posest, str. 34. 74 Slovenski zgodovinski atlas, str. 97 (zemljevid Vojne kralja Matije Korvina s cesarjem Friderikom III. 1477–90); Štih, Salzburg na spodnještajerski Dravi, str. 198. 75 O tem priča tudi t. i. Matjaževa kamnita kroglo z vklesano letnico 1487, ki je vzidana levo zgoraj ob glavnem portalu jedra gradu Negova. 76 Fran Kovačič je domneval, da je prvotni ljutomerski grad iz- ginil zaradi spopadov med četami Matije Korvina in vojaki cesarja Friderika III. leta 1477 oziroma v času osmanskega pustošenja leta 1479 in naj bi nato na drugi lokaciji konec 15. stoletja zgradili nov nadomestni grad (Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 119–121, 227; prim. Pintarič, Odnosi, str. 6). 77 Slekovec, Turki, str. 17. Drugje v literaturi tega podatka ni mogoče zaslediti (prim. Ilwof, Die Einfälle; Voje, Slovenci, str. 26–27). 78 Ilwof, Die Einfälle, 10, 1861, str. 250; Slekovec, Turki, str. 17, 19; prim. Kovačič, Doneski, str. 69; Kovačič, Ljutomer, str. 183; Voje, Slovenci, str. 28; Markovič, Zemljiška posest, str. 34. 79 Slekovec, Die Szekely, str. 15; Slekovec, Grad in graščina, str. 163–164; Kovačič, Ljutomer, str. 187–188; Pirchegger, Un- tersteiermark, str. 51; Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 52; Naschenweng, Der landständische, I, str. 56. Za cerkev v Per- neggu gl. Woisetschläger in Krenn, Dehio-Handbuch, str. 356. stavbno zasnovo iz 13. stoletja prilagodili novim na- činom bojevanja. Po zanesljivih upodobitvah iz prve polovice 17. stoletja sodeč to utrjevanje sicer ni bilo posebno obsežno in se je omejilo na okrepitev najbolj izpostavljenih delov grajske celote. Ko je Jernej pl. Perneški leta 1506 ali na začetku leta 1507 umrl, ni zapustil moških potomcev, in grad Ljutomer je kot deželnoknežji fevd oziroma zakupno gospostvo znova prešel v roke Silvestra pl. Schwein- pecka.80 Po njegovi smrti, domnevno okoli leta 1521, je prišlo do delitve deležev gospostva med njegove dediče. Na osnovi razpoložljivih virov delitve dele- žev ni mogoče nedvoumno interpretirati. Vse kaže, da je del gospostva leta 1524 pripadel Silvestrovemu sinu oziroma sorodniku Janezu pl. Schweinpecku, ki je bil domnevno zadnji moški potomec te plemiške rodovine in je najbrž umrl leta 1527.81 Že nekaj let prej, leta 1521, je Ferdinand I. Habsburški, takoj ko je postal avstrijski nadvojvoda, deleže ljutomerske- ga gospostva z gradom podelil dvema Silvestrovima hčerama ter sinu Silvestrove pokojne hčere Barbare.82 Kmalu zatem je zmaga Osmanov v bitki pri Moha- ču leta 1526 tudi za ljutomersko območje prinesla novo veliko nevarnost. Leta 1531 so osmanske čete znova požgale ljutomerski trg.83 O morebitni škodi na gradu je mogoče zgolj ugibati, saj uporabljeni viri o tem molčijo. Vsekakor grajsko poslopje v tistem obdobju ni bilo ne posebno veliko in ne posebno odlična plemiška rezidenca. To je mogoče sklepati na podlagi posebne davčne cenitve, ki je bila opravljena leta 1541; ljutomerski grad je bil takrat ocenjen na 500 imenjskih funtov.84 Sosednji grad Ormož je bil ocenjen na 2000 imenjskih funtov.85 Grad Cmurek, ki je bil takrat v razmeroma slabem stanju, je bil oce- 80 Slekovec, Grad in graščina, str. 164; Naschenweng, Der land- ständische, I, str. 56; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72 (z zmot- nima navedbama, da sta imela ljutomerski grad v prvi polo- vici 16. stoletja tudi neki Lamberg in Hans Laun). Oznaka Lamberg se nanaša na omenjenega Janeza pl. Lassberga iz obdobja med letoma 1363 in 1414, Hans Laun pa je živel v 15. stoletju in je imel ljutomerski strelski dvor – Vahtarnico. Prim. Pirchegger, Untersteiermark, str. 54. Za rodovino Laun, ki je izumrla med letoma 1454 in 1458, prim.: Naschenweng, Der landständische, II, str. 605–606. Gl. tudi prispevek Andre- ja Hozjana v tej številki Kronike. 81 S tem v zvezi: prispevek Andreja Hozjana v tej številki Kro- nike. 82 Slekovec, Grad in graščina, str. 164; prim. Kovačič, Ljutomer, str. 188 (s problematično omembo Janeza pl. Schweinpecka); Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46. Nekatera odprta vprašanja v zvezi s posestno zgodovino ljutomerskega gradu v novem veku bo v prihodnje morda razrešiti s sistematično analizo arhivskega gradiva, ki je shranjeno v Štajerskem de- želnem arhivu v Gradcu, a doslej še ni bilo predmet ustreznih raziskav (StLA, Herrschaftsarchive: Oberluttenberg, Herr- schaft). 83 Slekovec, Turki, str. 27; Kovačič, Ljutomer, str. 14, 183; Pin- tarič, Odnosi, str. 23; prim. Voje, Slovenci, str. 34; Markovič, Zemljiška posest, str. 34. 84 Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Luknjar, Ljutomer, str. 9–15. 85 Bračič, Ormož, str. 134. 631 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 njen na 1000 imenjskih funtov.86 Dokaj majhni grad Hompoš pri Mariboru je bil ocenjen na 300 imenj- skih funtov.87 V času te davčne cenitve je imelo ljutomersko gospostvo z gradom Gornji Ljutomer in hišo (dvo- rom?) Spodnji Ljutomer tri lastnike oziroma lastnice. Prvo tretjino je imela hči Silvestra pl. Schweinpecka Marjeta (Margareta) († 1542/1546), ki je bila sopro- ga Krištofa II. grofa Frankopana–Brinjskega oziroma Tržačkega († 1530). Drugo tretjino je imela Silve- strova druga hči Uršula (1502–1549), takrat v dru- go poročena z Andrejem pl. Rindscheitom († 1569) (prvič je bila od okoli leta 1525 poročena s Krištofom pl. Breunerjem († 1531)). Tretjo tretjino je imel Janez pl. Alapić (okoli 1515–1567), ki je bil vnuk Silvestra pl. Schweinpecka ter sin Barbare pl. Alapić, roj. pl. Schweinpeck (roj. pred 1500 − † med 1515−1520) in Boltežarja pl. Alapića (okoli 1465–1524), slavonske- ga podbana in gospodarja gradu Veliki Kalnik (za- starelo slovensko Velika Kamenica) blizu Križevcev na Hrvaškem. Janez pl. Alapić, ki je bil od leta 1520 mož Marjete grofice Zrinske in nato Elizabete grofi- ce Frankopanske,88 se je na Hrvaškem in v Slavoniji sredi 16. stoletja kot general boril proti Osmanom in ki je bil oče poznejšega hrvaškega bana Gašperja Alapića (okoli 1525–1584). Vse kaže, da je kmalu po letu 1555 umrl in da je njegovo tretjino ljutomerske- ga gospostva po njem dobila njegova sestra Katarina. Katarina je bila v prvem zakonu poročena s Sebastja- nom pl. Weisseneckom († 1536), v drugem pa je bila od leta 1542 poročena z Gandolfom pl. Kainachom, gospodom v Pichlerju in Ljutomeru (rojen leta 1518, umrl med letoma 1551 in 1553 v Ljutomeru ali na Ptuju, pokopan v dominikanskem samostanu na Ptu- ju). Leta 1553 ali 1554 se je Katarina poročila še tre- tjič; tokrat z Janezom pl. Helfenbergom. Kmalu za- tem je umrla in ni zapustila otrok.89 Gradbeni razcvet ljutomerskega gradu v tistem obdobju ni bil onemo- gočen samo zaradi razdrobljenega imetništva, marveč tudi zaradi nemirnih obmejnih razmer. Leta 1562 so na ljutomersko območje znova prodrli Osmani in oplenili ter razdejali širše območje okoli gradu.90 86 Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 533. 87 Koropec, Pohorski dvor, str. 12. 88 Slekovec, Grad in graščina, str. 163–164, 168, 169; Kovačič, Ljutomer, str. 188–193; Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Luknjar, Ljutomer, str. 9; Ja- nežič, Dolnji grad, str. 6–7; Pintarič, Odnosi, str. 48; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46; Naschenweng, Der landständische, I, str. 139, 346, 380, II, str. 772; prim. Janisch, Topographisch- -statistisches Lexikon, II, str. 146; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Pavličič, Nekaj o plemstvu. Podatki v navedeni literaturi so deloma zmotni in neusklajeni oziroma nasprotujoči. Za Bol- težarja pl. Alapića: Blagec, Baltazar Alapić, str. 72–72. 89 Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Blagec, Baltazar Alapić, str. 66; Naschenweng, Der landständische, I, str. 139, 503, II, str. 943; prim. Caesar, Beschreibung, str. 390; Slekovec, Grad in graščina, str. 165, 167; Kovačič, Ljutomer, str. 189. 90 Slekovec, Turki, str. 33; Kovačič, Ljutomer, str. 14, 183, prim. Markovič, Zemljiška posest, str. 34. Imetništvo gospostva Ljutomer je bilo tudi v dru- gi polovici 16. stoletja razdrobljeno. Prvo tretjino je imel Karel Gašper baron Breuner (1530–1570), ki je bil sin Krištofa pl. Breunerja († 1531) in Uršule (1502–1549), roj. pl. Schweinpeck. Pripadali so mu tudi trije grajski dimniki, ki so omenjeni v davčnem popisu iz leta 1572.91 Drugo tretjino je po smrti Ur- šule, roj. pl. Schweinpeck, dedoval njen drugi soprog Andrej pl. Rindscheit († 1569). Po njem je polovico druge tretjine ljutomerskega gospostva in gradu de- doval njegov in Uršulin prvorojenec Janez Krištof I. pl. Rindscheit († 1586), ki se je leta 1575 imenoval po Friedbergu in Ljutomeru ter je bil stotnik v Baj- csi na Madžarskem in Zagrebu. Ko je umrl, je nje- gov delež ljutomerskega gospostva dedovala njegova vdova Suzana, ki je umrla po 14. juniju 1603. Drugo polovico druge tretjine ljutomerskega gospostva je po letu 1569 dedoval Žiga pl. Rindscheit (rojen okoli leta 1550, umrl po letu 1600), ki je bil polbrat Janeza Krištofa I. in se je prav tako imenoval po Friedbergu in Ljutomeru.92 Rindscheiti so bili protestantje in so z ljutomerskega gradu po okolici širili Lutrove nau- ke.93 Tretjo tretjino ljutomerskega gospostva je imel Nikolaj baron Alapić, ki je bil eden od dveh sinov Janeza pl. Alapića in stotnik v Križevcih na Hrva- škem ter je nosil plemiški naslov baron na Velikem Kalniku in Ljutomeru. Poročen je bil s Saro Pethő pl. Hetes († 1582) in nato od leta 1585 z Elizabeto Rothal pl. Thalberg († 1602). Pred smrtjo je prido- bil še eno tretjino ljutomerskega gospostva. Umrl je leta 1586 in pokopali so ga ob prvi ženi v grobnici v ljutomerski župnijski cerkvi.94 Imel je edino hči in dedinjo Marijo Ano (okoli 1577–1629), ki se je okoli leta 1595 poročila s Petrom baronom Draškovićem (1555–1616) s Trakoščana in Klenovnika na Hrva- škem.95 Če se zanašamo na stilizirano drobceno upodobi- tev ljutomerskega gradu na Laziusovem zemljevidu madžarskega kraljestva iz leta 1556, je treba ugotovi- ti, da so se v drugi polovici 16. stoletja oziroma med letom 1556 in časom okoli leta 1603, ko je nastala Clobucciaricheva risba, na ljutomerskem gradu zgo- dile precejšnje gradbene spremembe in da je izgubil 91 Gl. prispevek Andreja Hozjana v tej številki Kronike. Prim. Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; prim. Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72. Za rodovino Breuner prim. Lanjus, Die Breunner; Naschenweng, Der landständische, I, str. 115–116. 92 Slekovec, Grad in graščina, str. 168–171; Kovačič, Ljutomer, str. 191–193; Naschenweng, Der landständische, I, str. 573, II, str. 616, 636, 772, 882; prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 38; Janežič, Dolnji grad, str. 7; Pavličič, Nekaj o plemstvu. 93 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; Rado- vanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 6; prim. Kovačič, Zgodovina, str. 250–262; Pintarič, Odnosi, str. 39. 94 Slekovec, Grad in graščina, str. 165–166, 174, 176; Kovačič, Ljutomer, str. 70, 94, 189; Naschenweng, Der landständische, I, str. 49, 104; II, str. 782. 95 Slekovec, Grad in graščina, str. 165–166, 173; Kovačič, Lju- tomer, str. 71, 76, 93, 189; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46; Naschenweng, Der landständische, I, str. 307. 632 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 visoki glavni stolp – bergfrid. Za to domnevo govo- rijo tudi primerjave z nekaterimi drugimi bližnjimi gradovi.96 Njena verjetnost je velika tudi zato, ker so grad zgradili na terenu, ki je zelo nestabilen, kar je mogoče sklepati tudi po upodobljenih kontraforih na Vischerjevi veduti iz okoli leta 1681 ter na podlagi primerjav z nekaterimi mlajšimi okoliškimi sakralni- mi in grajskimi stavbami.97 Vsekakor se zdi zelo ver- jetno, da grad pustošenj na širšem ljutomerskem ob- močju v letih 1477, 1479 in 1531 ni prestal povsem brez posledic in da je bila zidana stavbna konstrukci- ja iz 13. stoletja, ki so jo postavili na zaradi posledic meteornih voda in obtežbe masivnih zidov vse bolj pomikajoči se podlagi, po treh stoletjih od izgradnje statično gotovo že načeta. Po drugi strani je grad po letu 1507 skoraj eno stoletje igral vlogo rezidence za 96 Na gradu Cmurek so v 16. stoletju – najverjetneje zaradi sta- tičnih težav zaradi nestabilnega terena, dotrajanosti in izgube prvotnega obrambnega pomena – podrli prvotni visoki glavni grajski stolp iz 12. stoletja in ostanek vključili v nov renesanč- ni stavbni trakt. Na gradu Ptuj so visoki glavni grajski stolp iz 12. stoletja na najvišji točki grajske vzpetine podrli okoli 1670, med zgodnjebaročno modernizacijo grajskega jedra. V kompleksu prvotnega mariborskega gradu na vzpetini Pira- mida so stari glavni grajski stolp iz 12. ali 13. stoletja podrli najverjetneje v 16. stoletju. Na gradu Negova so glavni grajski stolp iz 13. stoletja do tal podrli v poznem 15. stoletju, zatem ko je bil poškodovan v t. i. ogrski vojni leta 1487. Na gradu Hompoš so visoki glavni stolp iz 13. stoletja v 16. stoletju zaradi statičnih težav znižali do polovice in ostanek vključili v nov stavbni trakt. Na gradu Polzela so glavni stolp iz 13. sto- letja v 16. ali 17. stoletju podrli do pritličja in ostanek vključili v nov stavbni trakt. Na gradu Rajhenburg so v prvi polovici 16. stoletja zaradi gradnje novega bivalnega stavbnega trakta do tal podrli visoki glavni grajski stolp iz 16. stoletja. 97 Zaradi posedanja terena so v 18. stoletju podrli zahodni zvo- nik ljutomerske župnijske cerkve (prim. Pavličič, O ljutomer- ski cerkvi, str. 4). V 19. stoletju se je zaradi posedanja terena sesul del gradu Branek. leta 2001 se je zaradi posedanja tere- na porušil velik del severnega obzidja ob jedru gradu Negova, leta 2018 so se zaradi posedanja terena pojavile velike razpo- ke na dolgi južni fasadni steni dvorca Železne dveri. tri sočasne imetnike in je imel torej ganerbni oziroma sodedni značaj.98 Bivalne površine iz srednjega veka v tej novi vlogi gotovo niso zadoščale in potrebne so bile dovolj obsežne širitve. Primerjava upodobitev iz 17. stoletja kaže, da je imel grad pred letom 1678 naj- verjetneje tri dvonadstropne stavbne trakte, ki so bili – upoštevaje tudi opisano hipotetično rekonstrukcijo tlorisne zasnove iz časa pred porušenjem gradu – po površinah njihovih pravokotnih talnih ploskev naj- verjetneje dokaj izenačeni in so učinkovali kot svo- jevrstni niz treh vrstnih hiš. Jugovzhodni trakt je bil malce višji od severozahodnega in severovzhodnega trakta ter je domnevno nastal na lokaciji podrtega glavnega grajskega stolpa – bergfrida. Zdi se, da so severovzhodno četrtino prvotnega palacija oddelili z novo predelno steno in jo priključili prostornini no- vega trakta, ki je nastal kot vezni člen med prvotnim palacijem in novim višjim jugovzhodnim traktom. Na ta način so za tri imetnike gradu in gospostva oblikovali stavbni sestav treh približno enako obsež- nih in prostorsko enakovrednih bivalnih traktov, ki so bili med seboj povezani in so oblikovali talno za- snovo v obliki kljuke oziroma črke L. Pri tem prvot- nega obodnega obzidja iz prve polovice 13. stoletja najverjetneje niso spreminjali, ampak so nova trakta zgradili z naslonitvijo na njegovo notranjo stran. Zdi se verjetno, da so poznosrednjeveški oziroma gotski bočni stolp oziroma vhodni stolpič grajskega jedra nekoliko nadzidali in da je tako do določene mere prevzel vlogo podrtega bergfrida.99 Morda so v novi višji jugovzhodni trakt vključili del zidovja porušene- ga domnevnega bergfrida; na to je mogoče pomisliti, ker so na Clobucciarichevi risbi nivoji oken v nad- 98 Za ganerbne gradove prim. Stopar, Razvoj, str. 177. 99 Na podoben način so po letu 1487 nadzidali vhodni stolp jedra gradu Negova, ki je nastal v 14. stoletju, po porušenju bergfrida pa je z nadzidavo do določene mere prevzel njegovo vlogo. Grad Ljutomer okoli leta 1600. Pogleda na grajsko stavbo z zahodne strani (levo) in južne strani (desno). Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelali Kerin Heđa, Mihael Novak in Matija Srša na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 633 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 stropjih drugačni oziroma višji od nivojev oken na traktu desno zraven. To gotovo ni bilo naključje in v bližini je dokumentiranih več primerov vključevanja ostankov podrtih bergfridov v nove bivalne stavbne trakte.100 Zdi se verjetno, da so ob južnem vogalu no- tranjega grajskega dvorišča, nasproti jugovzhodnega trakta in vodnjaka ohranili nizko pomožno poslopje s hlevom za konje. Stavbna zasnova gradu (Gornji) Ljutomer oziroma Dolnjega gradu v 17. in 18. stoletju Na začetku 17. stoletja in še zlasti leta 1605 so Osmani in madžarski Hajduki zelo opustošili širše območje Ljutomera. Trga Ljutomer in Veržej so do tal požgali.101 Gradova Ljutomer in Branek po raz- položljivih podatkih takrat gradbeno sicer nista bila prizadeta, gotovo pa je opustošenje okolice vplivalo na njun upočasnjeni gradbeni razvoj v prvi polovici 17. stoletja. Politično in vojaško nestabilne razmere so se nadaljevale do začetka druge polovice 17. sto- letja. Osmani so v ljutomerski okolici nazadnje zelo pustošili leta 1640.102 Po drugi strani se je v prvi polovici 17. stoletja stabiliziralo imetništvo ljutomerskega gospostva. Po poroki Marije Ane baronice Alapić in Petra barona Draškovića okoli leta 1595 se je ljutomersko gospo- stvo v zgodnjem 17. stoletju znova združilo v rokah enega imetnika. Drašković, ki je bil tudi ban Hrva- ške in Slavonije, je moral pri tem poplačati dolgove prejšnjih imetnikov posameznih deležev gospostva in do leta 1615, ko je že nosil plemiški naslov grof Ljutomera, je postal samostojni lastnik celotnega ljutomerskega gospostva z gradom Gornji Ljutomer. Ljutomerski grad, ki je bil v drugi polovici 16. stoletja najbrž temeljito obnovljen in povečan, si je izbral za glavno rezidenco.103 Po njegovi smrti se je Marija Ana znova poro- čila; ženin je bil Franc Oreházy pl. Kusarovecz. Ko je umrla, so jo pokopali v grobnici njenih staršev v ljutomerski župnijski cerkvi. Gradova in gospostvi Trakoščan in Ljutomer je po letu 1616 oziroma 1629 dedoval sin Petra in Marije Ane, Gašper II. baron Drašković (1605–1664), ki se je najverjetneje rodil 100 Najstarejši dokumentirani primer je na gradu Hompoš pri Mariboru, kjer je bil gradbeni poseg izpeljan že okoli leta 1500, pozneje v 16. oziroma 17. stoletju pa so podobni trans- formaciji izpeljali še na gradovih Cmurek in Polzela. 101 Ilwof, Die Einfälle, 15, 1867, str. 145–151; 32, 1884, str. 83; Slekovec, Turki, str. 40; Kovačič, Ljutomer, str. 14, 71, 183; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7; Radovanovič, Ropa- nje, 10, 2003, str. 13–23; 11, 2004, str. 14–17; Pintarič, Odnosi, str. 24; prim. Voje, Slovenci, str. 37. 102 Ilwof, Die Einfälle, 9, 1859, str. 190; 15, 1867, str. 153; 32, 1884, str. 90; Slekovec, Turki, str. 54; Kovačič, Ljutomer, str. 15, prim. Markovič, Zemljiška posest, str. 34. 103 Slekovec, Grad in graščina, str. 173; Kovačič, Ljutomer, str. 189–190, 193–195; Pirchegger, Untersteiermark, str. 54; Sto- par, Grajske stavbe, 2, str. 72; prim. Janežič, Dolnji grad, str. 7; Naschenweng, Der landständische, I, str. 307. v ljutomerskem gradu. Leta 1630 se je v Gradcu poročil z Ano Veroniko baronico Eibiswald (Ivnik) (1611/12–1654) in je od leta 1631 oziroma 1635 no- sil plemiški naslov grof na Trakoščanu in Ljutomeru. Tako kot njegova starša je ljutomerski grad uporab- ljal kot glavno rezidenco in je v njem tudi umrl.104 Po materi je dedoval Veliki Kalnik in Vukovino v Posa- vini.105 Imel je tudi odlični poznorenesančni dvorec Klenovnik blizu Varaždina, ki ga je njegov oče Pe- ter na starejši osnovi iz 16. stoletja začel graditi leta 1616, dela pa so pod vodstvom ptujskega stavbenika Janeza Monghina za Gašperjevega dediča Janeza IV. Draškovića in njegovo soprogo Marijo Magdaleno, roj. Nadasdy, dokončali do leta 1667, ko je nastalo tudi veliko notranje arkadno dvorišče.106 Leta 1631, ko ga je cesar povišal v državnega grofa, je od Salo- mona Meylgrabnerja barona Meylegga († 1650) ku- pil sosednjo zemljiško gospostvo z gradom Branek in od takrat nosil plemiški naslov gospod na Ljutomeru in Braneku – Herr zu Luttenberg und Mallegg.107 Po letu 1631 je bil Gašper II. grof Drašković v denarnih težavah in je začel odprodajati dele svoje posesti ter se zapletal v spore, ki so trajali do konca njegovega življenja. Po letu 1651, po smrti svoje hčere, se je celo zapletel v oborožene spopade s svojim bivšim zetom Nikolajem grofom Zrinskim († 1662) in s svojo se- stro Saro, poročeno baronico Szeczy oziroma Seči († po 1664). V teh spopadih sta bila poškodovana tudi ljutomerski grad in Branek.108 Po letu 1616 je moral Gašper II. baron (in od leta 1631 grof ) Drašković svoji starejši sestri Sari, ki je bila od leta 1628 poročena z Dionizijem baro- nom Szeczyjem iz Gornje Lendave oziroma Grada na Goričkem, odstopiti del podedovanega gospostva Ljutomer. Zatem je Sara kot novo središče tega dela ljutomerskega gospostva na lokaciji nekdanjega sre- dnjeveškega dvora na Cvenu zgradila nov dvorec, ki je leta 1674 omenjen kot grofovski sečijevski grad Cven – Gräffl. Zezischen Castell Zwien. Kmalu po izgradnji novega dvorca sta se Gašper II. in Sara sprla in ona je nato iz cvenskega dvorca napadla bratov ljutomerski grad. Obramba gradu je bila onemogočena, ker je Ga- šper II. od tam že prej – nasprotovanju štajerskih de- želanov navkljub – odstranil topove. Ko je leta 1664 umrl, je morala komisija štajerskih deželanov njegovo 104 Naschenweng, Der landständische, I, str. 307, 340, prim. Sle- kovec, Grad in graščina, str. 175, 176; Kovačič, Ljutomer, str. 195–201; Janežič, Dolnji grad, str. 7; Pintarič, Odnosi, str. 52. 105 Slekovec, Grad in graščina, str. 175; Kovačič, Ljutomer, str. 195. 106 Obad Šćitaroci, Dvorci, str. 110–121; Horvat-Levaj, Barokna arhitektura, str. 416–419; Regan, Klenovnik, str. 415–417; Regan, Srednjovjekovne, str. 156–158. 107 Slekovec, Grad in graščina, str. 175; Kovačič, Ljutomer, str. 195; Pirchegger, Untersteiermark, str. 55; Naschenweng, Der landständische, II, str. 669; prim. Janisch, Topographisch-stati- stisches Lexikon, II, str. 146; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Janežič, Dolnji grad, str. 7. 108 Slekovec, Grad in graščina, str. 176–181; Kovačič, Ljutomer, str. 126, 195–201. 634 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 prezadolženo imetje razdeliti med 12 upnikov. Lju- tomerski grad je imel takrat zaradi spopadov razbita vrata, okna in peči, kljub temu pa so ga ovrednotili s 1000 goldinarji, kar kaže, da se je njegova vrednost v primerjavi z letom 1542 najbrž podvojila.109 109 Pirchegger, Untersteiermark, str. 55–56; Naschenweng, Der landständische, I, str. 307; prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 177, 179; Kovačič, Ljutomer, str. 198–200; Stopar, Grajske stav- be, 2, str. 13–14; Pintarič, Odnosi, str. 52; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46. Na poplavni ravnici na jugozahodnem obrobju vasi CVEN, na lokaciji, ki se že vsaj od 19. stoletja imenuje KASTELIŠČE in jo s treh strani obteka potok Murica, je že vsaj v 14. stoletju stal dvor, ki bil med 15. in 17. stoletjem vključen v gospostvo ljutomerskega gradu. Ko je dvor po letu 1616 prešel v last Sare baronice Szeczy, roj. grofice Drašković (okoli 1600 – po 1664), so tam zgradili nov dvorec, označen s terminom kastel (Kovačič, Ljutomer, str. 212, 213, 216; Pir- chegger, Untersteiermark, str. 55). Dvorec je bil po podatkih, ki jih je v poznem 19. stoletju zbral Matej Slekovec, v spodnjem delu zidan, v zgornjem pa lesen (Kovačič, Ljutomer, str. 212). Glede na oznako kastel je mogoče pomisliti, da je imel dvorec v 17. stoletju štiritaktno zasnovo z notranjim dvoriščem. Na to je mogoče pomisliti tudi zato, ker je lokacija, kjer je nekoč stal dvorec, zelo razsežna. A analiza podatkov iz zapuščinske- ga inventarnega popisa po smrti Sarinega moža Gašperja gro- fa Szeczya iz leta 1681 kaže, da je bila rezidenčna stavba dvor- ca najverjetneje razmeroma majhna; v dvorcu, ki je bil takrat skoraj prazen, je bilo popisanih samo sedem sob, dvorana s figuralno poslikanimi platnenimi stenskimi tapetami in kuhi- nja. Iz podatkov v popisu je mogoče sklepati, da so bili v kom- pleksu dvorca še hlevi za govejo živino in svinje ter skedenj. Dvorec je imel tudi pristavo. Iz zapuščinskega inventarja, ki je nastal tri leta pozneje, leta 1684, po smrti Gašperjevega brata Petra grofa Szeczya, je mogoče razbrati, da je imel dvorec tudi vinsko klet. Radovanovič, Dvorec Cven, str. 7–10. Na tej pod- lagi je mogoče sklepati, da je bila rezidenčna stavba dvorca po velikosti in zasnovi najverjetneje primerljiva z bližnjima dvor- cema Črnci pri Apačah in Lukavci, ki sta kot nadomestilo za starejša srednjeveška dvora nastala v 17. oziroma 18. stoletju. Razmeroma velika površina, na kateri je nekoč stal kompleks cvenskega dvorca, in še dokaj dobro ohranjeni oziroma raz- poznavni zemeljski okop okoli nje kažeta, da so ob monolitni rezidenčni stavbi dvorca stala razsežna gospodarska poslopja, ki so skupaj z njo najverjetneje oblikovala razsežno skupno osrednje dvorišče. Proti koncu 17. stoletja je dvorec prešel v last rodovine baronov Mauerburg; leta 1686 je braneški gra- ščak Tomaž Ignac I. baron Mauerburg († 1686) od Julijane grofice Kery, roj. Szeczy kupil polovico cvenske posesti, nato pa je njegov sin Tomaž Ignac II. baron Mauerburg († 1693) od njene sestre Marije pl. Senay odkupil še drugo polovico (Kovačič, Ljutomer, str. 206, 213; Janežič, Grad Branek, str. 7). Posest so takrat združili z braneško in ljutomersko in cvenski dvorec je s tem izgubil svoj rezidenčni pomen. Februarja 1704 so kompleks dvorca oplenili in požgali kruci in ker že prej za lastnika kot rezidenčna stavba ni imel posebne vrednosti, ni prišlo do obnove in je razgaljeno zidovje kmalu povsem razpa- dlo (Hofrichter, Luttenberg, str. 64; Kovačič, Ljutomer, str. 18, 213; Kovačič, Slovenska Štajerska, str. 262; Posch, Flammende Grenze, str. 35–37; Radovanovič, Dvorec Cven, str. 7; Rado- vanovič, Kruci, str. 47). Do nastanka avstrijskega vojaškega zemljevida med letoma 1763 in 1787 so razvaline dvorca že povsem propadle in ostala je samo lokacija, ki je na zemljevi- du označena z opisom: Merkmale des Schloßes Zveng – ostaline dvorca Cven. Severovzhodno zraven lokacije dvorca je takrat še stala pristava – Mayerhof. Spremno besedilo ostankov dvor- ca ne omenja (Rajšp (ur.), Slovenija, sekcija 169, str. 160). V mapi franciscejskega katastra iz leta 1824 lokacija nekdanjega dvorca ni več označena niti poimensko in tudi pristava je do takrat izginila. Kljub temu so se od kompleksa nekdanjega dvorca v prostoru ohranili dobro razpoznavni sledovi; do 3 m Primerjava omenjenih upodobitev iz let 1641 in 1678 kaže, da so v tistem vmesnem obdobju podrli višji dvonadstropni jugovzhodni trakt in nižje zu- nanje obrambno obzidje z valjastima stolpičema na severozahodni strani. Najverjetneje so tudi znižali bočni stolp oziroma vhodni stolpič grajskega jedra.110 To se je zgodilo, preden je med letoma 1678 in 1682 ljutomersko območje zelo prizadela kuga.111 Podatek, visoki in do 22 m široki zemeljski okop, ki poteka na talni plo- skvi v obliki črke C in ki ga obteka potok Murica, kaže, da je bil dvorec v 17. stoletju impozantna grajena struktura (prim. Curk, Ljutomer, str. 28–29, 31, 68; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 13–14). Najverjetneje je bil okop nekoč tudi na severovzho- dni strani, kjer je bil najverjetneje edini dostop do kompleksa dvorca; nezaključeni oziroma široko prekinjeni okop ne bi imel pravega smisla. Izjemne dimenzije okopa, ki zaobjema trapezasto talno ploskev, ki se približuje pravokotniku v iz- meri kar 173 × 115 m, kažejo, da je nedvomno novoveškega nastanka. Vse kaže, da so v 17. stoletju na lokaciji starejšega dvora postavljeni dvorec z razsežnim zemljenim okopom za- varovali pred napadi Osmanov in/ali krucov, po drugi strani pa tudi pred poplavami reke Mure, ki je oddaljena približno 2 km. S podobnim okopom so v 16. stoletju zavarovali ni- žinski oziroma vodni grad Rače blizu Maribora; okop nazor- no dokumentira Vischerjeva upodobitev iz okoli leta 1681, v 18. oziroma 19. stoletju pa so ga odstranili ob zasipavanju nekdanjega vodnega jarka. Za primerjavo si je mogoče poma- gati tudi z Vischerjevo upodobitvijo nekdanjega nižinskega dvorca Oberrakitsch oziroma Oberraggitsch (tudi: Ragitscha, Rakatscha, Ober-Rakitsch, Zgornji Rakičan) severozahodno od Cmureka/Murecka na avstrijskem Štajerskem, ki je bil prav tako obdan z mogočnimi zemljenimi okopi in je v 18. stoletju propadel, v 19. stoletju pa so njegovi ostanki povsem izginili (faksimilirana sodobna objava v: Vischer, Topographia, 1975, sl. 284). Iz neznanega vzroka Vischer žal ni upodobil kompleksa dvorca Cven, pomisliti pa je dopustno, da bi bila njegova upodobitev Cvena primerljiva z upodobitvijo dvorca Oberrakitsch. Široki zemljeni okop je kompleks dvorca Cven gotovo učinkovito varoval pred poplavnimi vodami, po drugi strani pa je mogel dvorec učinkovito varovati pred morebit- nimi sovražnimi izstrelki. Zaradi boljšega pregleda z grajske stavbe na zunanjo stran okopa je bilo zunanje pobočje obi- čajno položnejše od notranjega in zdi se, da je bil tako za- snovan tudi okop cvenskega dvorca. Vrh okopa je bila najbrž krožna povezovalna obrambna pot, ki je bila na zunanji strani zaščitena s parapetnim nasutjem ali leseno palisado. S tako zasnovanim okopom je bila obdana do 130 m dolga in do 75 m široka ravna talna ploskev, na kateri so stala različna po- slopja. O njihovem številu, velikosti in prostorski razporeditvi je mogoče zgolj ugibati, saj doslej na tej lokaciji še niso bile opravljene geofizikalne in arheološke raziskave, ki bi gotovo mogle pojasniti osnovne značilnosti nekdanje tlorisne zasno- ve iz 17. stoletja. Upoštevaje širšo prostorsko situacijo se zdi najbolj utemeljena domneva, da je rezidenčna stavba dvorca s pravokotno talno ploskvijo v izmeri približno 15 × 35 m stala ob najdaljši zahodni stranici okopa, pred njo pa je bilo na vzhodni strani razsežno dvorišče z gospodarskimi poslopji na dveh ali treh straneh. Gotovo je bil do kompleksa dvorca z okopom čez Murico postavljen lesen most; stal je najverjet- neje na severovzhodni strani, kjer je pot povezovala dvorec, pristavo in vas. 110 Stolpa takrat najverjetneje še niso povsem do tal podrli, ker je njegova tlorisna ploskev označena v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824. Situacija je primerljiva z gradovoma Negova in Branek, kjer so visoka vhodna stolpa znižali v 18. stoletju oziroma po letu 1870. 111 Travner, Kuga, str. 120, 141; Kovačič, Ljutomer, str. 180–182; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7, 18; Pintarič, Odnosi, str. 28. 635 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 da je Gašper II. grof Drašković z gradu odstranil to- pove, napeljuje domnevo, da se je to zgodilo v zvezi z odstranjevanjem zunanjega obrambnega obzidja.112 Jugovzhodni trakt so morda odstranili po letu 1664, zaradi poškodb iz bojev med sestro in bratom, ali pa se je to zgodilo že pred letom 1664, morda zaradi posedanja temeljev na nestabilnem in z novimi gra- dnjami iz druge polovice 16. stoletja preobremenje- nem terenu. Po smrti Gašperja II. grofa Draškovića je bil grad gotovo deležen določenih obnovitvenih posegov; obnoviti je bilo treba razdejana vrata, okna in peči. Morda so takrat stavbo opremili z novimi ka- mnitimi okenskimi okvirji poznorenesančnih oblik, ki jih kaže glavna Vischerjeva upodobitev gradu iz okoli leta 1681. Na tisti upodobitvi je na skrajšani severovzhodni fasadi razločno viden tudi enoosni dvonadstropni plitek prizidek, ki na obeh zanesljivih upodobitvah iz prve polovice 17. stoletja še ni ozna- čen in ki glede na velikost okenskih odprtin gotovo ni imel sanitarne funkcije.113 Po usmerjenosti proti vzhodu oziroma severovzhodu se zdi najbolj uteme- ljena domneva, da je bil povezan s preureditvijo stare ali ureditvijo nove nadomestne baročne kapele v no- tranjosti gradu. Upodobljeni prizidek dokazuje, da so grad med letoma 1641 in 1678 nedvomno prenovili 112 Topovi so bili morda vzidani v obzidje. Podoben primer je dokumentiran na bližnjem gradu Vurberk; tam so vsaj dve železni topovski cevi iz 16. stoletja sekundarno vzidali v zu- nanje grajsko obzidje in sta tam ostali do začetka 20. stoletja, ko so ju izzidali ter prepeljali na ptujski grad, kjer sta sedaj shranjeni v muzejski zbirki orožja. 113 Podoben prizidek iz 17. ali 18. stoletja je ohranjen na južni fasadi jedra gradu Gornja Radgona. V 16., 17. in 18. stoletju so imeli tovrstni prizidki sicer v glavnem sanitarno funkcijo, vendar pa niso imeli tako velikih okenskih odprtin. Značilni tovrstni sanitarni prizidki so v bližini dokumentirani na gra- dovih Negova in Cmurek. in da v tistem obdobju ni šlo zgolj za odstranjevanje odvečnih in poškodovanih stavbnih delov. Najbrž so grad tudi statično sanirali; na to je mogoče pomisliti zaradi dveh visokih kontraforov, ki ju na severozaho- dni grajski fasadi kaže glavna Vischerjeva upodobi- tev.114 Z odstranitvijo zunanjega obrambnega obzidja in višjega jugovzhodnega trakta ter prenovo preosta- lih dveh traktov je ljutomerski grad v drugi polovici 17. stoletja dobil na prvi pogled poenoteno podobo dvotraktne plemiške rezidence, ki – razen z lokaci- jo vrh vzpetine – ni več spominjala na srednjeveško grajsko arhitekturo, marveč je bila bolj primerljiva s sodobnimi poznorenesančnimi dvorci s poenotenimi stavbnimi volumni in nerazčlenjenimi fasadami.115 114 Primerljivi kontrafori so ohranjeni ali dokumentirani na gra- dovih Gornja Radgona, Negova, Cmurek, Maribor (Pirami- da), Vurberk in Stari Viltuš. 115 Podobno transformacijo so v 16. in 17. stoletju doživeli bližnji gradovi Gornja Radgona, Cmurek, Ptuj, Vurberk in Maribor (Piramida), ki so s poenotenjem stavbnih mas vsi dobili nerazgibano škatlasto učinkujoče osnovne volumne in gladko ometane bele fasadne površine. Ljutomerski grad je z opisanimi rušitvami na prvi pogled dobil dokaj podobno dvotaktno arhitekturno zasnovo, kakršno je v 18. stoletju dobil sosednji grad Lendava. Primerljivo, a manjšo arhitek- turno zasnovo je v 17. oziroma 18. stoletju dobil tudi bližnji admontski vinogradniški dvorec ŽELEZNE DVERI / EI- SENTHÜR, ki so ga na lokaciji admontskega vinogradni- škega dvora iz zgodnjega 14. stoletja zgradili pred nastan- kom Vischerjevega zemljevida Štajerske iz leta 1678 oziroma Vischerjeve upodobitve trške naselbine Ljutomer okoli leta 1681, v 18. stoletju pa prenovili in povečali (prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 12; Krajevni leksikon Dravske, str. 384; UKPP, Železne dveri. Umetnostnozgodovinski-konservatorski to- pografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; Stopar, Grajski objekti z območja, str. 64; Krajevni leksikon Slovenije, str. 153; ZVKDS – Konservatorski program: Železne Dveri, 1982 (avtor: Janez Mikuž); M.(ikuž): Železne dveri, str. 268; Jakič, Vsi slovenski, str. 390; Schober, Die »untersteirischen« Weingüter, str. 17–20; Podgorelec, »Zid« ali Železne dveri, Grad Ljutomer okoli leta 1680. Pogleda na grajsko stavbo z zahodne strani (levo) in južne strani (desno). Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelali Larisa Matjašec in Maja Verbančič na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 636 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Vse kaže, da po sredini 17. stoletja obrambne sestavi- ne niso bile več potrebne in so jih mogli brez zadrž- kov odstraniti, s tem pa se je utrjeni srednjeveški grad vsaj navidezno prelevil v sodobni neutrjeni novoveški dvorec. Zmaga avstrijske vojske pri Monoštru leta 1664 in poraz Osmanov pred Dunajem leta 1683, ki sta tudi ljutomerskemu območju prinesla trajnejši mir, sta potrdili pravilnost te gradbene usmeritve.116 Ko je Gašper II. grof Drašković leta 1664 umrl in ni zapustil potomcev, je ljutomersko gospostvo z gradom pripadlo njegovima sestrama Sari baronici Szeczy, ki je umrla okoli leta 1674, in Katarini baro- nici Ratkay, ki je umrla leta 1673. Za prvo sta dvorec Cven in njen del ljutomerskega gospostva dedovali njeni hčeri Julijana grofica Kery in Marija pl. Senay. Julijana je 8. februarja 1686 prodala svoj delež bra- neškemu graščaku Tomažu Ignacu I. baronu Mauer- burgu († 1686). Njegov sin Tomaž Ignac II. baron Mauerburg (1658–1693) je kmalu zatem kupil še delež njene sestre Marije. Delež Katarine baronice Ratkay sta dedovala njena snaha Konstanca Verbeni- ja, ki je bila po smrti Katarininega edinega sina Petra barona Ratkaya († 1672) od leta 1678 poročena z Ja- str. 36–47; Bakal, Nezakonite kršitve; Sitar, Dediči prostora, str. 85, 86, 88). Med letoma 1986 in 1990 celovito prenov- ljena stavba, ki je od leta 2008 z oznako EŠD 8750: Železne Dveri – Vinogradniški dvorec zaradi svojega velikega kultur- nozgodovinskega pomena razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, je po poškodbah zaradi posedanja tal v letu 2018 zelo ogrožena. 116 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 15–16; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7. nezom Ernestom grofom Paradeiserjem († 1688), ter Petrov in Konstancin sin Žiga Jožef baron (in pozne- je grof ) Ratkay (1650–1702), gospod na Malem in Velikem Taboru na Hrvaškem, ki je po smrti očima leta 1688 prejel tudi delež svoje matere. Ko je Žiga Jožef grof Ratkay umrl, so ga pokopali v pavlinskem samostanu v Lepoglavi, njegov delež ljutomerskega gospostva in gradu pa je od njegovega sina in de- diča Ladislava grofa Ratkaya († 1717) pridobil bra- neški graščak Jurij Anton Ignac baron Mauerburg (1688–1730), sin Tomaža Ignaca II., ter tako lastni- štvo ljutomerskega gradu in gospostva do leta 1719 znova združil.117 Ljutomersko območje so medtem, v letih 1703 in 1704, zelo prizadeli madžarski upor- niki – kruci, a vse kaže, da ljutomerskega gradu niso napadli oziroma poškodovali, ker to sicer v arhivskih dokumentih najbrž ne bi ostalo povsem brez sledi.118 Potem ko sta se gospostvi Branek in Ljutomer v celoti združili v rokah istega lastnika, je ljutomerski 117 Slekovec, Grad in graščina, str. 174, 182; Slekovec, Oskrb- niki, str. 75; Kovačič, Ljutomer, str. 200–201, 206, 208, 213, 214; Janežič, Grad Branek, str. 7; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 46; Naschenweng, Der landständische, I, str. 400, 517, II, str. 734–735; prim. Caesar, Beschreibung, str. 390, 441; Ja- nisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; Krajevni leksikon Dravske, str. 384; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Curk, Ljutomer, str. 23; Janežič, Dolnji grad, str. 7–8; Pavličič, Nekaj o plemstvu. 118 Kruci so na širšem območju ropali in požigali od osemde- setih let 17. stoletja do leta 1711, ko je bila vstaja madžar- skega vodje Ferenca Rakoczya zadušena (Kovačič, Ljutomer, str. 16–21; Posch, Flammende Grenze; Radovanovič, Nekaj o Ljutomeru, str. 7; Radovanovič, Kruci, str. 38–47; Radovano- vič, Posledice, str. 13–15). Vinogradniški dvorec Železne Dveri v 18. stoletju. Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelal Martin Rakovnik na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 637 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 grad izgubil rezidenčni pomen in funkcijo sedeža deželskega sodišča. Ostal je v glavnem prazen in je zaradi zanemarjanja začel propadati.119 Po letu 1719 in do leta 1752 je imel večinoma iste oskrbnike kot grad Branek.120 O usodi gradu v 18. stoletju dovolj nazorno govorijo podatki v zvezi z grajsko kapelo, ki je prvič omenjena v vizitacijskem zapisniku iz leta 1545, skupaj z Marijino podružnično cerkvijo pod gradom, na območju Podgraja, kar kaže, da je bila kapela nedvomno umeščena v samo grajsko stav- bo.121 V 18. stoletju je grajska kapela prvič omenjena leta 1717; dne 28. aprila tistega leta je sekovski škof Jožef Dominik grof Lamberg ob vizitaciji kapelo v ljutomerskem gradu in njen oltar posvetil v čast Marijinega brezmadežnega spočetja.122 Kapela svete device Marije v gradu Gornji Ljutomer – Ecclesia in arce Ober Luttenberg beatae virginis Mariae – je bila nato ponovno vizitirana v letih 1764 in 1773. V vi- zitacijskem zapisniku iz leta 1764 je navedeno, da je bila kapela dolga leta v uporabi skupaj z gradom in da bi se že porušila, če grof ne bi pravkar poskrbel za popravilo, s katero so kapelo spravili v dobro stanje in ni izgubila niti stare posvetitve. Kapela je imela takrat tri oltarje; glavni je bil posvečen Brezmadežni, stranska pa sv. Petru Alkantarskemu in sv. Frančišku Serafinskemu. Ker je bil grad nenaseljen, oltarji niso bili okrašeni. Poleg kapele je bila zakristija. Kapela je bila ločena od profane uporabe drugih grajskih pro- storov in je imela javni vhod. Grad je imel v zvezi s kapelo še stolp – najverjetneje lesen strešni zvoniček – s tremi zvonovi. Vizitacijski zapisnik navaja še, da velik del gradu potrebuje obsežnejše popravilo, ki pa da je zaradi pomanjkanja denarja odloženo, da je ka- pela sicer lepo in dostojno okrašena ter očiščena in da se njen patrocinij posebej ne praznuje, ker je la- stnik gradu redko prisoten in ne more kriti stroškov. Do leta 1773 se to stanje ni bistveno spremenilo, saj je kapela v takrat napisanem vizitacijskem zapisniku označena kot zelo lepa in elegantna, čeprav je redko v uporabi. Enako kot leta 1764 so bili takrat v kapeli trije oltarji. Kapela je bila čista in je bila kot prostor ločena od vsakršne profane uporabe.123 Grad je bil torej pred letom 1764 nenaseljen, a še v celoti ohranjen in deloma popravljen. Stolp z zvonovi, ki je omenjen v vizitacijskem zapisniku, je bil najverjetneje primerljiv s strešnimi stolpiči gra- dov Gornja Radgona, Rotenturn v Gornji Radgoni, 119 Slekovec, Grad in graščina, str. 159, 184; Kovačič, Ljutomer, str. 201, 208; Pirchegger, Untersteiermark, str. 54–55; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; prim. Pintarič, Odnosi, str. 15. 120 Janežič, Grad Branek, str. 8 (na osnovi podatkov iz: ŽA Lju- tomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer). 121 Slekovec, Oskrbniki, str. 75; Kovačič, Ljutomer, str. 77–78; prim. Janežič, Dolnji grad, str. 8; Zanjkovič, Umetnostnozgo- dovinska, str. 154; Pintarič, Odnosi, str. 46. 122 Slekovec, Oskrbniki, str. 75; prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 64; Janežič, Dolnji grad, str. 8; Pintarič, Odnosi, str. 46. 123 Mlinarič, Župnije, str. 243, 303; prim. Pintarič, Odnosi, str. 41, 42, 46. Cmurek in Klenovnik pri Varaždinu, ki so nastali v 18. stoletju kot lesene konstrukcije s slikovitimi čebulastimi strehami. Zvonik na ljutomerskem gra- du je najverjetneje nastal po nastanku Vischerjevih upodobitev iz okoli leta 1681, saj na njih ni viden. Domnevno je bil njegov nastanek povezan z obnovo kapele pred ponovno posvetitvijo leta 1717. Ker je kapela leta 1773 opisana kot zelo lepa in elegantna, je najverjetnejša domneva, da je imela sodobno baročno obliko iz (zgodnjega) 18. stoletja. Da je bila kape- la malce pred letom 1717 deležna temeljite preno- ve oziroma popolne baročne preobrazbe, je mogoče sklepati tudi na podlagi podatka iz leta 1764 v zvezi s podružnično cerkvijo sv. Ane v Podgradju sestav- ljenega vizitacijskega poročila. Po takrat zapisanem izročilu je bila podružnična cerkev sv. Ane pod vzpe- tino Gornji Ljutomer zgrajena kot nadomestilo za kapelo v gradu; ko so gospoščinsko grajsko kapelo pred mnogimi leti opustili, so zgradili novo podružnično cer- kev pod vzpetino, ki je v dobrem stanju.124 Na podlagi posestnozgodovinskih podatkov je treba ugotoviti, da sta ljutomersko grajsko kapelo med letoma 1710 in 1717 baročno prenovila Ladislav grof Ratkay († 1717) ali Jurij Anton Ignac baron Mauerburg (1688–1730). Po smrti Jurija Antona Ignaca barona Mauer- burga je vso njegovo posest z gradovoma Branek in Ljutomer, dvorcem Babinci in razrušenim dvor- cem Cven za njegove mladoletne hčere med letoma 1732 in 1746 upravljal njihov stric in skrbnik Karel Jožef Leopold baron Gabelkoven (tudi Gabelkhof- fen) (1704–1777), ki je bil soprog sestre leta 1732 umrle druge žene Jurija Antona Ignaca, Jožefe Ka- tarine Elizabete Frančiške, roj. pl. Ruess, in gospod na štajerskih gradovih Šalek, Forhtenek in Vodriž. Nato je celotna Mauerburgova posest na širšem lju- tomerskem območju pripadla starejši od takrat dveh še živečih hčera Jurija Antona Ignaca, Ani Eleonori Šarloti (1722–1765), ki je bila od leta 1744 poročena s Francem I. Ksaverjem grofom Codroipom († 1779) in je od leta 1760 skupaj z njim živela v gradu Bra- nek.125 Najverjetneje je medtem, leta 1738, ljutomer- ski grad poškodoval potres, ki je v bližnji Štrigovi razdejal srednjeveški grad in pavlinski samostan.126 124 Mlinarič, Župnije, str. 243, 302–303. Podružnična cerkev sv. Ane ob vizitaciji leta 1764 ni bila posvečena, imela pa je tri oltarje. Cerkev ni imela stolpa, njena zvonova sta bila obešena na strešno konstrukcijo. Do naslednje vizitacije v letu 1773 se to stanje ni spremenilo. 125 Kovačič, Ljutomer, str. 127, 132–142, 154, 206–209; Pircheg- ger, Untersteiermark, str. 56, 176, 224–226; Naschenweng, Der landständische, I, str. 395; II, str. 663; prim. Caesar, Beschrei- bung, str. 391, 441; Schmutz, Historisch, str. 481–482; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 162; Slekovec, Grad in graščina, str. 174; Mlinarič, Župnije, str. 230, 237, 242; Ja- nežič, Grad Branek, str. 7, 8; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47; Pintarič, Odnosi, str. 62–63, 70–99; Markovič, Zemljiška posest, str. 9–10; Donša, Dvorec Branek, str. 7. 126 Prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 390. 638 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Vsekakor so zatem, do vizitacije leta 1764, grad ne- koliko popravili in znova prenovili njegovo kapelo. Na osnovi podatkov iz omenjenega vizitacijskega za- pisnika je mogoče sklepati, da so obnovitvena dela izvedli malce pred letom 1764 in v času, ko je z nek- danjo Mauerburgovo posestjo po letu 1746 gospo- daril Franc I. Ksaver grof Codroipo, na katerega se v vizitacijskem zapisniku gotovo nanaša oznaka comes – grof. Najbolj verjetno se zdi, da so obnovitvena dela izpeljali po letu 1760, ko sta se zakonca Ana Eleono- ra Šarlota in Franc I. Ksaver grof Codroipo iz može- ve posesti v Furlanija vrnila v Ljutomer oziroma na grad Branek.127 Novo prelomno obdobje za ljutomerski grad se je začelo po smrti Franca I. Ksaverja grofa Codroipa leta 1779, ko ga je skupaj z gradom Branek, dvor- cem Babinci in lokacijo porušenega dvorca Cven leta 1781 dedoval mladoletni Hieronim I. grof Codroipo (1760–1840) , ki je bil sin Frančevega brata Ludvi- ka († po 1776) in je leta 1781 postal član štajerskih deželnih stanov. Poročen je bil z Lucijo Arcoloniani (1768–1856). Dedovano posest je začel samostojno upravljati leta 1795, pred tem pa je zanjo skrbel Leo- pold Kriehuber, ki ga je štajersko ograjno sodišče do njegove polnoletnosti imenovalo za njegovega skrb- nika.128 Vse kaže, da med letoma 1779 in 1795 za ljutomerski grad, ki je bil že pred tem v razmeroma slabem gradbenem stanju, nihče ni prav skrbel ozi- 127 Prim. Schmutz, Historisch, str. 482; Kovačič, Ljutomer, str. 206–209; Janežič, Grad Branek, str. 8; Markovič, Zemljiška posest, str. 10. 128 Naschenweng, Der landständische, I, str. 188; prim. Schmutz, Historisch, str. 482; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146, 162; Kovačič, Ljutomer, str. 209 (na osnovi podat- kov iz: ŽA Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); Janežič, Grad Branek, str. 8; Pintarič, Odnosi, str. 64; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47; Pavličič, Nekaj o plemstvu; Marko- vič, Zemljiška posest, str. 10–11; SI ZAP/0051_00217. roma da zaradi odvečnih praznih prostorov in viso- kih stroškov morebitne obnove nihče ni pomislil na njegovo ohranitev. Morda se je grad že takrat spre- menil v ruševino.129 Avstrijski vojaški zemljevid iz časa med letoma 1763 in 1787 kaže, da je bil grad v tistem obdobju še ohranjen. Spremno besedilo k temu zemljevidu grad na območju vasi Podgradje oziroma Schlosdorf opisuje z naslednjimi besedami: »Grad z imenom Gornji Ljutomer – Ober Luttenberg –, ki je sicer večidel zanemarjen, a je vanj mogoče udobno namestiti eno četo.« Poleg gradu spremno besedilo zemljevida omenja še zidano kapelo oziro- ma cerkev sv. Ane – Capelle St. Anna.130 Do nastanka mape franciscejskega katastra iz leta 1824 se je nato situacija bistveno spremenila; grad je v mapi označen kot razvalina, ki niti ni posebej poimenovana. Carl Schmutz je leta 1822 v drugi knjigi zgodovinsko-to- pografskega leksikona Štajerske objavil podatek, da je ljutomerski grad razvaljen in da gospostvo Gornji Ljutomer upravljajo z gradu Branek.131 Josef Carl Hofrichter je v knjigi o Ljutomeru in njegovi okolici leta 1850 navedel, da je od gradu ostala mogočna raz- valina.132 Josef Andreas Janisch je v drugi knjigi to- pografsko-statističnega leksikona Štajerske leta 1885 objavil podatek, da naj bi bil grad Gornji Ljutomer uničen v požaru.133 V drugih uporabljenih virih tega podatka ni mogoče zaslediti.134 Podatek se sicer zdi 129 Prim. Curk, Ljutomer, str. 23. 130 Rajšp (ur.), Slovenija, str. 160. 131 Schmutz, Historisch, II, str. 472. Gospostvo Gornji Ljutomer so z Braneka upravljali že v drugi polovici 18. stoletja, ko sta nastala omenjena vizitacijska zapisnika in je bil ljutomerski grad prazen. 132 Hofrichter, Luttenberg, str. 12–13, 64. 133 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159, 184; Kovačič, Ljutomer, str. 201, 208; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72. 134 Vsekakor grad ni pogorel v enem od dokumentiranih obse- Grad Ljutomer okoli leta 1850. Pogleda na razvaljeno grajsko stavbo s severne strani (levo) in južne strani (desno). Računalniška študija. Poskus rekonstrukcije (Izdelali Nika Šela in Nina Šinko na podlagi risb Igorja Sapača, 2022). 639 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Grad Ljutomer okoli leta 1250. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Grad Ljutomer okoli leta 1600. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 640 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Grad Gornji Ljutomer kot razvalina okoli leta 1820. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Grad Gornji Ljutomer okoli leta 1750. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 641 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Nadomestna stavba na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer okoli leta 1865. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). Stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer okoli leta 1910. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 642 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 verjeten, vendar pa požar gotovo ni bil edini vzrok za dokončni propad gradu, saj je bil grad v dokaj slabem stanju že prej v 18. stoletju.135 Za podatek, da je bil ljutomerski grad razdejan v požaru, govori tudi to, da razgaljenega zidovja niso takoj podrli, ampak se je to zgodilo šele več desetletij zatem, ko so propadle strehe, na začetku druge polovice 19. stoletja. Če bi grad v poznem 18. stoletju ali zgodnjem 19. stoletju načrtno razkrili, bi najverjetneje kmalu zatem podrli tudi zidovje in material razprodali ter razvozili.136 žnih požarov, ki so v letih 1750, 1777, 1827 in 1832 razdejali trg Ljutomer, saj se je v razvalino spremenil po času trškega požara leta 1777 in pred trškim požarom leta 1827. Prim. Hofrichter, Luttenberg, str. 26; Kovačič, Ljutomer, str. 183. 135 Požar je morda izbruhnil zaradi posledic udara strele. Na po- doben način je požar leta 1689 uničil grad Postojna. Zaradi požara, ki je izbruhnil leta 1812, je propadel tudi mogočni grad Vajškra / Landskron blizu Beljaka na avstrijskem Koro- škem in ga niso več obnovili. 136 To se je v tistem obdobju zgodilo z gradovoma Maribor (Piramida) in Limbuš. Mariborski zgornji grad so načrtno razkrili in do leta 1784 njegovo zidovje v celoti do tal podrli ter gradbeni material odpeljali, na grajski vzpetini pa zasadili vinsko trto. Grad Limbuš so načrtno razkrili in do tal podr- li leta 1797. Tudi tam so ves gradbeni material odpeljali in na grajski vzpetini zasadili vinsko trto. Do leta 1784 podrti mariborski grad na avstrijskem vojaškem zemljevidu ni več označen s tlorisno ploskvijo, ampak je zapisano samo še ime vzpetine – Schlossberg. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da so karte vojaškega zemljevida med Dravo in Muro nastale med letoma 1784 in 1787 in da je torej ljutomerski grad v ti- stem obdobju še stal. Ljutomerski grad je propadel v obdobju, Nov stavbni kompleks na lokaciji gradu (Gornji) Ljutomer oziroma Dolnjega gradu v 19. in 20. stoletju Po smrti Hieronima I. grofa Codroipa leta 1840 je vse njegovo imetje z gradom Branek in razvaljenim gradom Ljutomer pred letom 1843 dedoval njegov sin Franc II. Serafin grof Codroipo (1800–1866). On je imel sina edinca, Hieronima II. grofa Codroipa (1830–1865), ki je bil od leta 1864 poročen z Vik- torijo grofico Colloredo (1843–po 1895), a je umrl še pred svojim očetom. Codroipova posest na ljuto- merskem območju je bila zato leta 1868 razdeljena; grad Branek s pripadajočo posestjo je dobil mlado- letni vnuk Franca II. Serafina, Hieronim III. grof ko so v bližini opustili še nekatere pomembne srednjeveške gradove: okoli leta 1800 Stopnik pri Vranskem, Švarcenek v Brkinih in Jablanica pri Ilirski Bistrici, okoli leta 1810 Roga- tec, kmalu po letu 1816 Žovenk pri Braslovčah ter okoli leta 1840 Dravograd na Koroškem in Dornberk na Goriškem. Pozneje, v drugi polovici 19. stoletja, so na podoben način propadli še gradovi Majšperk pri Ptuju, Planina pri Sevnici, Žusem na Kozjanskem in Ortnek na Dolenjskem. V 20. sto- letju sta – podobno kot že prej ljutomerski grad – v njegovi bližini skoraj povsem izginila nekdanja mogočna gradova Branek in Vurberk (prim. Sapač in Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 119). Zgovorni primer je tudi usoda mogočnega gradu Friedberg nad istoimenskim krajem blizu Hartberga na avstrijskem Štajerskem, ki so ga opustili in kmalu zatem do tal podrli v prvi polovici 18. stoletja (prim. Kühtreiber in Salmhofer, Neue Erkenntnisse, str. 32–45). Nadomestna stavba na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer okoli leta 1987. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2022). 643 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Codroipo (1862–1912 (?)), nekdanji grad Ljutomer oziroma Dolnji grad s pripadajočo posestjo pa je do- bila mladoletna Lucija grofica Codroipo (roj. 1856), hči Franca II. grofa Codroipa, ki se je nato leta 1880 poročila z Giovannijem Andreo grofom Gropplerom pl. Troppenburgom. Delitev posesti so v zemljiško knjigo vpisali šele leta 1891.137 137 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146, 162; Kovačič, Ljutomer, str. 89, 209 (na osnovi podatkov iz: ŽA Pogled na stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z južne strani okoli leta 1940 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27). Pogled na nadomestno stavbo na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer na razglednici iz okoli leta 1900. Izrez (zasebna zbirka). 644 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Razvaline ljutomerskega gradu, ki so bile leta 1824 označene v mapi franciscejskega katastra, so medtem odstranili in na njihovi lokaciji zgradili povsem novo manjšo stavbo v obliki vile oziroma gosposke hiše vrh razgledne vzpetine sredi vinorodne krajine. Du- hovnik in zgodovinar Matej Slekovec (1846–1903), ki se je proti koncu 19. stoletja prvi začel poglobljeno ukvarjati z raziskovanjem preteklosti ljutomerskega gradu in širšega ljutomerskega območja, je opozoril, da so takrat, ko so porušili grad, izginili tudi zadnji ostanki grajske kapele.138 Josef Andreas Janisch je v omenjenem leksikonu leta 1885 objavil podatek, da so razvaline ljutomerskega gradu med letoma 1859 in 1862 popolnoma odstranili in na njihovem mestu zgradili novo nadstropno gosposko hišo z dvanaj- stimi sobami.139 O času nastanka stavbe je do leta 1986 pričal tudi iz malte izdelani napis v trikotnem čelu vrh njene glavne oziroma severozahodne fasade: ERBAUT1860 / RENOV.1907. Sporočilnost nek- danjega napisa dopolnjujeta še dva mlajša zapisa na ometanem stavbnem podstavku, tik nad tlemi, ob za- hodnem vogalu stavbe; tisti na severozahodni fasadi je na pravokotni betonski plošči in z vtisnjenimi veli- kimi tiskanimi črkami in številkami RENOV. 1907 / ANT. JANDL / BAULEITER / LUTTENBERG sporoča, da so stavbo leta 1907 prenovili pod vod- stvom stavbenika Antona Jandla iz Ljutomera, drugi Ljutomer – Slekovec, Trg in župnija Ljutomer); Janežič, Grad Branek, str. 8 (z deloma zmotnimi podatki); Pintarič, Odnosi, str. 64; Pavličič, Rodoslovni zapisi, str. 47 (rodoslovno de- blo Maylgräber – Mauerburg – Codroipo); Pavličič, Nekaj o plemstvu; Naschenweng, Der landständische, I, str. 188. 138 Slekovec, Oskrbniki, str. 75; prim. Janežič, Dolnji grad, str. 8. 139 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, II, str. 146; prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159; Nowotny, Südsteirische Burgen, str. 67; Kovačič, Ljutomer, str. 184; Krajevni leksi- kon Dravske, str. 384; Curk, Topografsko gradivo, str. 22–23; Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Stopar, Gradovi, graščine, str. 259; Curk, Ljutomer, str. 22–23; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Novak, Ljutomer, str. 38; Zanjkovič, Umetnostnozgodovinska, str. 154; Podgorelec, Vardov dvorec, str. 25. pa na manjši betonski plošči na jugozahodni fasadi z vpraskanimi pisanimi črkami Rudolf Mihelič / 28/6 1907 spominja na enega od izvajalcev prenovitvenih gradbenih del.140 Podobo, ki jo je nadomestna grajska stavba do- bila okoli leta 1860 in ki se je ohranila do prenove leta 1907, kaže fotografija na razglednici iz okoli leta 1900, ki jo je izdal in založil Max Hönigmann v Lju- tomeru.141 Na lokaciji porušenega severozahodnega grajskega trakta oziroma domnevnega prvotnega palacija so postavili večidel podkleteno enoinpolnad- stropno monolitno 5 × 6-osno stavbo s pravokotno talno ploskvijo v izmeri približno 18,3 × 22 m in do- kaj strmo opečno štirikapno streho. Njeno do 1 m debelo zidovje so v obsegu temeljev in kleti sezida- li iz lokalnega lomljenega kamenja, ki so ga najbrž pridobili iz grajskih ruševin, zidovje pritličja, prvega nadstropja in podstrešne etaže pa so zgradili iz pol- nih opečnih zidakov. Klasicistično hladno občutene fasade so gladko ometali in jih preprosto razčlenili z medetažnimi vodoravnimi profiliranimi zidci. Pravo- kotna okna so v prvem nadstropju poudarili z izme- njujočimi se trikotnimi in segmentnoločnimi malta- stimi čeli. Podstrešno poletažo so osvetlili z manjšimi ovalnimi linami – okulusi. Na severozahodni glavni fasadi in na jugovzhodni začelni fasadi, ki so ju funk- cionalno in oblikovno pojmovali kot skoraj povsem enakovredni, so simetrično zasnovali po pet okenskih osi. Vsako od teh dveh fasad so v osrednji osi pouda- 140 Prim. Curk, Topografsko gradivo, str. 22–23; Stopar, Grajski objekti z območja, str. 31; Stopar, Gradovi, graščine, str. 259; Curk, Ljutomer, str. 23; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 72; Ja- nežič, Dolnji grad, str. 5; Pintarič, Odnosi, str. 44; Podgorelec, Vardov dvorec, str. 27; Markovič, Zemljiška posest, str. 12. Lju- tomerski stavbenik oziroma zidarski mojster Anton Jandl je malce pozneje, leta 1911, obnavljal tudi podružnično cerkev v Cezanjevcih in tudi tam je svoje delo označil z betonsko napisno ploščo, ki je oblikovana na fasadnem podstavku na severozahodnem vogalu cerkvene ladje. 141 Razglednica, ki je bila odposlana leta 1902, je ohranjena v zasebni zbirki. Trikotno čelo severozahodne fasade stanovanjske stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer okoli leta 1980 in 2011 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27 in foto: Igor Sapač). 645 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 rili s plitkim rizalitom, ki je bil v prvem nadstropju ob straneh pilastrsko poudarjen in na vrhu zaklju- čen s trikotnim čelom z dekorativnimi konzolicami. Oba fasadna rizalita so v pritličju predrli s pravokot- nima vratnima odprtinama, ki sta se navezovala na oba konca dolge prehodne veže, potekajoče skozi vso dolžino stavbe. Rizalit na začelni jugovzhodni strani so v prvem nadstropju dopolnili z dokaj velikim pra- vokotnim balkonom na dveh litoželeznih konzolah ob straneh. Balkon je bil dostopen skozi pravokotna vrata iz glavne dvorane nad osrednjo vežo. Šestosno severovzhodno stransko fasado so dopolnili z manj- Betonski napisni plošči iz leta 1907 ob zahodnem vogalu stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer (foto: Igor Sapač, 2022). Obokana klet z vinsko cisterno in stopnišče iz leta 1987 v notranjščini stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer (foto: Igor Sapač, 2022). 646 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 šim oglatim pritličnim prizidkom, ki je označen že v mapi franciscejskega katastra, na kateri so prvotni iz- ris iz leta 1824 po letu 1859 dopolnili z vrisom talne ploskve nove stavbe na lokaciji ruševin nekdanjega gradu. Prizidek so na vrhu zaključili z ravno razgle- dno ploščadjo, ki so jo – tako kot balkon na jugo- vzhodni fasadi – zamejili z železno ograjo. Na seve- rovzhodni stranski fasadi so uredili tudi prehod med zunanjim stopniščem in po njem dostopno kletjo pod jugozahodnim delom stavbe. Klet so zasnovali za nego vina in jo opremili s plitkimi opečnimi oboki in masivnimi opečnimi oprogami, na katere so zgoraj oprli prečne zidove med prostori v pritličju in prvem nadstropju. Grajene strukture kletnih zidov kažejo, da najverjetneje v nadomestno stavbo niso vključili prav nobenih ostankov zidov razvaljanega gradu; vse kaže, da so staro grajsko zidovje na lokaciji sedanje stavbe s temelji vred odstranili in nato zgradili novo kletno zidovje. Prostore v pritličju in prvem nadstro- pju so razvrstili strogo simetrično glede na osrednjo vežo v pritličju. Po današnji tlorisni zasnovi stavbe je mogoče sklepati, da je imela prvotna zasnova v pri- tličju na vsaki strani veže tri približno enako velike prostore, ki so imeli ometane ravne lesene stropne konstrukcije. Iz glavne veže je bilo speljano stopnišče v prvo nadstropje in nato naprej do podstrešne pol- etaže. Prostori v prvem nadstropju so imeli, enako kot prostori v pritličju ometane ravne lesene strope. Klet in pritličje sprva najverjetneje nista bila nepo- sredno povezana.142 142 Prim. UKPP, Dolnji Grad. Umetnostnozgodovinski-kon- servatorski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; Sapač in Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 566. Jugovzhodno od nove gosposke hiše so sočasno z njo na lokaciji nekdanjega jugovzhodnega grajskega trakta in domnevnega visokosrednjeveškega glavne- ga grajskega stolpa – bergfrida – zgradili pritlično stransko gospodarsko poslopje s podolžno ožjo pra- vokotno talno ploskvijo in opečno dvokapno streho. V tistem poslopju, ki ga sedaj ni več, so med drugim uredili tudi hlev za konje in kolarnico. Med obema poslopjema so na lokaciji nekdanjega notranjega grajskega dvorišča in poznosrednjeveškega bočnega oziroma vhodnega stolpa uredili izravnano peščeno ploščad, na kateri so ohranili stari grajski vodnjak oziroma cisterno za vodo. Po izgradnji novega rezi- denčnega stavbnega kompleksa na lokaciji odstranje- nega gradu so položno južno stran grajske vzpetine na novo zasadili z vinsko trto.143 Iz uporabljenih virov ni mogoče razbrati, kdo je bil pobudnik oziroma naročnik gradnje novega stavbnega kompleksa na lokaciji odstranjenih raz- valin srednjeveškega gradu in kateri stavbni mojster je novi kompleks zgradil. Na podlagi zbranih pose- stnozgodovinskih podatkov se zdi najbolj verjetna domneva, da se je gradnje s privoljenjem svojega oče- ta lotil Hieronim II. grof Codroipo, ki je bil v času nastanka novega stavbnega kompleksa star okoli 30 let in najbrž poln ambicioznih življenjskih načrtov. A nove gradnje ni mogel dolgo uživati, saj je umrl že leta 1865 in eno leto po njem je umrl tudi njegov oče Franc II. Serafin grof Codroipo. Vse kaže, da je goto- vo s precejšnjimi napori ustvarjena nova rezidenčna stavba kmalu ostala brez pravih uporabnikov in da nikoli ni mogla v celoti opravljati tiste funkcije, za 143 Prim. Slekovec, Grad in graščina, str. 159. Pogled na stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer na razglednici iz okoli leta 1915 (zasebna zbirka). 647 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 katero je bila ustvarjena. Zdi se, da je bila rezidenčna stavba po letu 1865 oziroma 1866 do zgodnjega 20. stoletja samo redko naseljena in da je kompleks služil predvsem kot upravno središče zemljiške posesti ter za nego vina. Radikalna nadomestitev srednjeveškega gradu z novo manjšo nadomestno bivalno stavbo na njegovi lokaciji je v slovenskem prostoru zelo redek in zato kulturnozgodovinsko zanimiv primer. Nekaj po- dobnega se je v 19. stoletju zgodilo v Tržiču na Go- renjskem, kjer so po obsežnem požaru leta 1811 do tal podrli v osnovi srednjeveški grad Neuhaus in na njegovi lokaciji na vzpetini nad trško naselbino zgra- dili nov manjši monolitni dvorec klasicističnih oblik. Novo rezidenčno stavbo iz okoli leta 1860 je mogo- če pojmovati kot svojevrstno funkcionalno, prostor- sko-situacijsko in gabaritno nadomestilo za prvotni romanski grajski palacij iz 13. stoletja. Pri tem nova Pogled na propadajoči stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z južne strani okoli leta 1980 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27). Sedanji pogled na grajsko vzpetino z stanovanjsko stavbo na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z južne strani (foto: Igor Sapač, 2022). 648 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 stavba seveda ni nastala s posnemanjem srednjeve- ških oziroma romanskih arhitekturnih oblik, marveč so jo zasnovali po vzoru beneško vplivanih renesanč- nih palač s skoraj kubično monolitno stavbno maso, simetrično uravnoteženo tlorisno zasnovo in enako- vrednima vhodoma na dveh nasprotnih straneh.144 Leta 1868 je novo zgrajeni stavbni kompleks na lokaciji nekdanjega ljutomerskega gradu pripadel mladoletni Luciji grofici Codroipo, ki je po poroki z Giovannijem Andreo grofom Gropplerom pl. Trop- penburgom leta 1880 v glavnem živela v Furlaniji, ki je bila do leta 1866 avstrijska, nato pa je pripa- dla kraljevini Italiji; pozimi sta zakonca prebivala v Vidmu, poleti pa na moževi posesti v Moruzzu blizu Vidma. Za ljutomersko posest, ki je okoli leta 1900 poleg gosposke hiše obsegala še približno 437 hekta- 144 Tovrstne stavbne zasnove so se v osrednji Evropi uveljavile po sredini 16. stoletja in v 17. stoletju so bile zelo pogoste. Značilen primer je, denimo, dvorec rodovine Zrinski v Brodu ob Kolpi na Hrvaškem, ki je nastal okoli leta 1666 kot dvo- nadstropna stavba s podstrešno poletažo z ovalnimi linami (prim. Horvat-Levaj, Barokna arhitektura, str. 445–446). V slovenskem prostoru je bil z ljutomersko zasnovo zelo pri- merljiv dvorec Pogance blizu Novega mesta, ki je nastal v drugi polovici 16. stoletja ali v prvi polovici 17. stoletja, a so ga med drugo svetovno vojno požgali in sedaj ni od njega ostalo prav nič. rov zemljišč, so skrbeli zlasti oskrbniki.145 Gosposka hiša oziroma rezidenčna stavba na lokaciji nekdanje- ga ljutomerskega gradu je bila na začetku 20. stole- tja že v dokaj slabem gradbenem stanju in s fasad je odpadal omet. Vse kaže, da sta se zakonca Gropplero pl. Troppenburg kljub temu, da je imela stavba za- nju samo zelo redko rezidenčni pomen, odločila za temeljito prenovo, ki so jo – tudi po omenjenih be- tonskih ploščah z imenoma izvajalcev gradbenih del sodeč – izpeljali leta 1907. Lokaciji plošč kažeta, da so takrat morda sanirali zahodni vogal stavbe, ki je bil morda načet zaradi posedajočega se terena ob dovo- zni poti. Fotografije na razglednicah iz časa po letu 1907 kažejo, da so takrat temeljito prenovili celotno zunanjščino glavne stavbe in prvotno dokaj skromno klasicistično občuteno fasadno členitev nadomestili z bolj bogato učinkujočo maltasto neorenesančno čle- nitvijo v maniri arhitekture poznega historizma.146 Pri tem so okna v nadstropju izgubila prvotna čela 145 Schematismus, str. 156. 146 Tudi s tega vidika je ljutomerska nadomestna grajska stavba primerljiva z nadomestnim dvorcem na lokaciji nekdanjega gradu Neuhaus v Tržiču, ki je v drugi polovici 19. stoletja kot nadomestilo za prvotno dokaj skromno klasicistično fasadno členitev dobil novo bogatejšo neoklasicistično fasadno členi- tev. Pogled na propadajočo stanovanjsko stavbo na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer z južne strani okoli leta 1980. Vidna je neorenesančna fasadna členitev iz leta 1907 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27). 649 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 in dobila bolj plastično izstopajoče obrobe, vogale stavbe pa so poudarili s pilastri. Na obeh trikotnih strešnih čelih so odstranili dotrajane dekorativne konzolice in severozahodno čelo opremili z novim napisom, ki je vključil tudi letnico prenove 1907. Gotovo so prenovili tudi notranjščino stavbe, vendar o tem zaradi pomanjkanja ustreznih zgodovinskih virov in poznejše radikalne predelave v drugi polo- vici 20. stoletja ni mogoče zapisati kaj bolj določne- ga. V jugozahodnem delu kleti se je ohranila velika štiridelna betonska cisterna za vino, ki so jo vgradili v sklopu temeljite prenove dvorca; opremljena je z letnico 1910 na posebnem ulitem betonskem ščitku in pritjeno emajlirano kovinsko tablico z napisom: BORSARI & COMP. / Zollikon-Zürich (Schweiz). V času prenove stavbe na lokaciji nekdanjega lju- tomerskega gradu sta zakonca Gropplero pl. Trop- penburg zabredla v dolgove in posledično je Lucija leta 1911 stavbni kompleks ter manjši del pripada- joče posesti prodala bivšemu častniku avstro-ogrske vojske, ljutomerskemu okrajnemu zdravniku in di- rektorju nemške hranilnice v Ljutomeru, Pavlu Var- di (1866–1917), ki je bil po rodu s hrvaškega otoka Brač. Večji del nekdanje grajske zemljiške posesti je takrat kupil ljutomerski trgovec Alojz Kranjc, ki je po prvi svetovni vojni od Vardove vdove in dedinje Karoline oziroma Karle, roj. Bolko († po 1945), kupil še večino tistih zemljišč, ki so bila do takrat pripojena stavbnemu kompleksu. Zakonca Varda nista imela otrok in sta v prenovljeni rezidenčni stavbi na lokaciji nekdanjega ljutomerskega gradu prebivala samo ob- časno; njuno glavno prebivališče je bilo v hiši v Lju- tomeru. Kljub temu se je po njiju stavbe na lokaciji nekdanjega ljutomerskega gradu kmalu oprijelo poi- menovanje Vardov grad oziroma Vardov dvorec. Pa- vel Varda dvorca sicer ni mogel prav dolgo uživati, saj je že šest let po njegovem nakupu umrl in pokopali so ga v mavzoleju na ljutomerskem pokopališču, ki je še ohranjen. Dvorec je nato do konca druge svetovne vojne ostal v lasti Karoline oziroma Karle Varda, a je bil zaradi izgube rezidenčnega pomena in posledič- nega pomanjkljivega vzdrževanja vse bolj zanemar- jen. Nič ne kaže, da je bil med letoma 1911 in 1945 deležen omembe vrednih gradbenih sprememb.147 Po drugi svetovni vojni je nova jugoslovanska ko- munistična oblast stavbni kompleks na lokaciji nek- danjega ljutomerskega gradu Karolini oziroma Karli Varda odvzela in ga razglasila za t. i. splošno ljudsko premoženje. V prostore pritličja in prvega nadstro- 147 Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Podgorelec, Vardov dvo- rec, str. 23–29; Pavličič, Dve graščini, str. 8; Pavličič, Nekaj o plemstvu; prim. Krajevni leksikon Dravske, str. 384; Jakič, Vsi slovenski, str. 193. Sedanji pogled na začelno jugovzhodno fasado stanovanjske stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer (foto: Igor Sapač, 2022). 650 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 pja dokaj zanemarjene rezidenčne stavbe so naselili družine viničarjev oziroma delavcev t. i. delovne or- ganizacije Ljutomerčan, ki je v uporabo dobilo tudi nekdanjo grajsko posest in cisterne za vino v kleti rezidenčne stavbe.148 Po letu 1945 na stavbnem kom- pleksu, ki je ostal brez odgovornega skrbnika, niso opravljali vzdrževalnih del in je vse bolj propadal. Mariborski konservator Jože Curk (1924–2017) je ob konservatorskem ogledu stavbe leta 1962 zabe- ležil, da je v slabem stanju.149 Do okoli leta 1980 se je gradbeno stanje že tako zelo poslabšalo, da so se iz stavbe izselili še zadnji stanovalci in je bila v derut- nem stanju. Streha je bila na več mestih poškodovana in zaradi posledic zamakanja je s fasad odpadal omet. Na pritličnem stranskem gospodarskem poslopje se je sesula polovica strehe in njegovo razgaljeno opeč- no zidovje se je naglo razkrajalo. Tik pred dokončnim propadom stavbnega kom- pleksa so odločujoči – v obdobju razcveta postmo- derne kulture in posledičnega aktivnega reševanja 148 Krajevni leksikon Slovenije, str. 145; Podgorelec, Vardov dvo- rec, str. 28; Pavličič, Dve graščini, str. 8. 149 UKPP, Dolnji Grad. Umetnostnozgodovinski-konservator- ski topografski opis iz leta 1962 iz zapuščine Jožeta Curka; INDOK, Curk, Dolnji grad. stavbne dediščine po vsej Evropi – zanj našli reši- tev, ki je bila kompromis med spomeniškovarstveno usmeritvijo k čim bolj celoviti ohranitvi kulturnozgo- dovinsko pričevalne dominantne stavbe na pomemb- ni historični lokaciji na eni strani ter na drugi strani usmeritvijo k čim učinkovitejši pridobitvi novih sta- novanjskih površin. Samoupravna stanovanjska sku- pnost Občine Ljutomer je leta 1984 v sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo Maribor oblikovala koncept za celovito adaptacijo dvorca, ki je predvidel, da se ga nadzida za eno nadstropje in da se v njegovi notranjščini na skupni površini 1030,20 m2 uredijo razmeroma majhna stanovanja za delavsko in kmeč- ko prebivalstvo.150 Gradbena dela so v skladu s tem konceptom in po načrtih, ki jih je avgusta 1984 izde- lalo Proizvodno gradbeno podjetje Ljutomer – enota za projektiranje in urbanizem, izvedli v letih 1986 in 1987. Odgovorni konservator in ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo Maribor Janez Mikuž (roj. 1937) 150 ZVKDS – Fototeka: Podgradje – Vardov grad; Idejni projekt: Vardov grad – Adaptacija, avgust 1984; spisovno gradivo: Podgradje – Vardov grad. Prim. Podgorelec, Vardov dvorec, str. 25–26. Fotografije stanja stavbe pred prenovo so ohra- njene v arhivski dokumentaciji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor. Notranjost prvega nadstropja nadomestne stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer med adaptacijskimi deli leta 1986 (gradivo stalne javne razstave fotografij v stavbi Podgradje 27). 651 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 je v zvezi s temi deli leta 1986 zapisal: Vardov grad. Dvorec iz 2. polovice 19. stol. zgrajen v neorenesanč- nem slogu, je bil brez namembnosti. Ljutomerska sta- novanjska skupnost ga je prenovila za stanovanjsko na- membnost. Pri tem so bile ohranjene njegove značilnosti in pomen kot objekta kulturne dediščine. Dela so bila opravljena po navodilih in s soglasjem zavoda. Sočasno so leta 1986 začeli celovito prenavljati bližnji vino- gradniški dvorec Železne dveri.151 151 M.(ikuž), Podravje, 1986, str. 18; M.(ikuž), Podravje, 1987, str. 339; prim. M.(ikuž): Železne dveri, str. 268. Primerjava sedanjega stanja in stanja pred adap- tacijo, ki ga dokumentirajo zlasti fotografije v arhi- vu Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor, kaže, da so bila izpeljana gradbena dela zelo obsežna in da so korenito spre- menila strukturo nekdanje plemiške rezidence. Od stavbnega kompleksa iz druge polovice 19. stoletja in zgodnjega 20. stoletja je pravzaprav ostalo samo obodno zidovje do višine drugega nadstropja sedanje stavbne zasnove in obočne konstrukcije v kleti. Z ob- sežno adaptacijo se je nekdanja plemiška rezidenca prelevila v postmodernistično oblikovani socialistični Izrisi jugovzhodne fasade, vzdolžnega prereza z delom stranske fasade in tlorisa prvega nadstropja stavbe na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer. Projektna dokumentacija iz leta 1984 (zasebna zbirka). 652 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 delavski stanovanjski blok s 26 stanovanji in hišno številko Podgradje 27, ki pa je z zunanjim videzom večstanovanjske vile oziroma gosposke hiše na izbra- ni izolirani višinski lokaciji ohranil in z novo višino celo še dodatno poudaril dominantno vlogo nekda- nje grajske stavbe v širšem krajinskem okviru. Zaradi dotrajanosti so v celoti odstranili staro strešno konstrukcijo, stropne konstrukcije nad pritli- čjem in prvim nadstropjem ter omete na zunanjščini in v notranjščini. Odstranili so tudi na pol sesuto pri- tlično stransko gospodarsko poslopje, ki ga nato niso nadomestili z novo stavbo, marveč so na njegovem mestu uredili zelenico in parkirne površine. Zaradi funkcionalnih razlogov so v notranjščini odstranili prvotno osrednje stopnišče in zabrisali originalno tlorisno zasnovo, na zunanjščini pa zazidali začelni jugovzhodni vhod in odstranili balkon na jugovzho- dni fasadi ter podrli pritlični prizidek na severovzho- dni fasadi. Zaradi nadzidave stavbe so zazidali ovalne line nekdanje podstrešne poletaže in odstranili stari Pogled na jugovzhodno fasado (foto: Igor Sapač, 2011). Pogleda na stavbo na lokaciji nekdanjega gradu (Gornji) Ljutomer s severne strani (foto: Igor Sapač, 1994 in 2011). 653 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 trikotni strešni čeli ter nad novim drugim nadstrop- jem zgradili novi trikotni strešni čeli, ki sta nekoliko bolj strmi od nekdanjih. Obliko strehe so deloma spremenili in dodali precejšnje število strešnih oken, vezanih na nova mansardna stanovanja. Na lokaciji starega stopnišča so v osrednjem delu stavbe zgra- dili novo armiranobetonsko triramno stopnišče, ki je speljano od kleti do podstrešja. V kleti so uredili shrambe, pri tem pa ohranili staro vinsko cisterno iz leta 1910, ki pa je izgubila prvotno funkcijo. Na severovzhodni strani so ohranili prvotni stopniščni dostop do kleti in ga dopolnili z armiranobetonsko nadstrešnico. V prvem nadstropju so etažno višino znižali za približno 70 cm in posledično so zniža- li tudi višine oken. Zaradi vseh naštetih posegov so oblikovali povsem novo maltasto fasadno členitev postmodernih oblik, ki se deloma zgleduje po mal- tasti neorenesančni fasadni členitvi iz leta 1907. Kot nadomestilo za zazidane okuluse nekdanje podstre- šne poletaže so pod novimi okni drugega nadstrop- ja oblikovali maltaste ovalne okvirje. Ob zaključku obsežnih adaptacijskih del so na novem severozaho- dnem fasadnem čelu s črkami in številkami iz malte zapisali 1907•RENOV•1987 / 1860; letnice doku- mentirajo tri najpomembnejša obdobja gradbene zgodovine te stavbe.152 Zdi se, da je bila opisana ra- dikalna postmoderna adaptacija opuščene rezidenč- ne stavbe iz druge polovice 19. stoletja, ki v širšem slovenskem prostoru nikoli ni bila ovrednotena kot zelo pomemben umetnostni in arhitekturni spome- nik, a je imela v lokalnem okolju viden kulturnozgo- dovinski pomen, v svojem času edina realna možnost za ohranitev spomina na nekdanjo grajsko stavbo.153 Po letu 1991 je stavba prešla v last Občine Lju- tomer, posamezna stanovanja pa so odkupili zasebni lastniki, ki v zadnjih letih, žal, čedalje bolj pogosto izvajajo nedomišljene parcialne adaptacijske posege in po nepotrebnem krnijo celovitost arhitekturne- ga oblikovanja zunanjščine.154 Leta 2008 je Občina Ljutomer adaptirano stavbo na lokaciji nekdanjega ljutomerskega gradu z odlokom in pod oznako EŠD 8854: Podgradje – Vardov dvorec razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.155 V prihodnosti bi bilo 152 Podobo po prenovi dokumentirata fotografiji iz okoli leta 1989 v: Curk, Ljutomer, str. 22, 24. Prim. Jakič, Vsi slovenski, str. 193; Podgorelec, Vardov dvorec, str. 25–29. 153 Prim. Podgorelec, Vardov dvorec, str. 26. Primerljiv prenovi- tveni pristop so dobro desetletje pozneje uveljavili na dvorcu Turn v Šoštanju, ki je pogorel leta 1997 in so ga nato do leta 1999 celovito adaptirali (Sapač, Grad in dvorca v Šoštanju, str. 610–613). Pozneje tovrstni pristopi k reševanju in revita- lizaciji grajske dediščine v Sloveniji niso bili več uveljavljeni, aktualni pa so, denimo, ostali v sosednji Avstriji. Značilna primera sta prenovi dvorcev Herbersdorf v kraju Allerheili- gen pri Wildonu in Schwarzenegg pri Wildonu na avstrij- skem Štajerskem, ki so ju kot večstanovanjski stavbi za so- dobne stanovanjske namene prenovili po letu 1988 oziroma med letoma 2011 in 2021. 154 Podgorelec, Vardov dvorec, str. 27. 155 https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.ht- smiselno neposredno okolico stavbe oziroma lokaci- jo nekdanjega srednjeveškega gradu dovolj celovito arheološko raziskati ter razkriti nove zanimive na- drobnosti iz srednjeveške in novoveške preteklosti ljutomerskega območja.156 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI INDOK – INDOK center pri Ministrstvu za kultu- ro Republike Slovenije, Ljubljana Curk, Jože: Dolnji grad. Tipkopisni zapiski iz to- pografskega gradiva, 1963. Klemenc, Stane: Podgradje – Vardov grad. Pogled iz zraka. Fotografiji iz leta 1992. Zadnikar, Marijan: Podgradje pri Ljutomeru. Terenski zapiski, XLIIII, 20. 4. 1960 (pretipkani rokopis v okviru spomeniške kartoteke). SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana SI AS 177 – Franciscejski kataster za Štajersko SI ZAP – Zgodovinski arhiv na Ptuju SI ZAP/0051 Zbirka listin – originali in stari prepisi (1338–1867) StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec Herrschaftsarchive: Oberluttenberg, Herrschaft UKPP – Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor Unterschloss – Podgradje, Dolnji Grad in Žele- zne dveri. Umetnostnozgodovinski-konservator- ski topografski opis. Tipkopis iz leta 1962 na treh straneh v zapuščini Jožeta Curka. ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slo- venije, Območna enota Maribor Fototeka: Podgradje – Vardov grad od leta 1981 dalje Idejni projekt: Vardov grad – Adaptacija, avgust 1984 Konservatorski program: Železne Dveri, 1982 (avtor: Janez Mikuž) Spisovno gradivo: Podgradje – Vardov grad ŽA Ljutomer – Župnijski arhiv Ljutomer Slekovec, Matej: Trg in župnija Ljutomer. Kraje- pisno zgodovinska razprava. 1896. ml?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b. Oznaka Var- dov dvorec je problematična, ker zakonca Varda na stavbno zasnovo, ki je predmet posebne kulturnovarstvene zaščite, nista imela nobenega vpliva. 156 Prispevek je nastal v sklopu temeljnega raziskovalnega pro- jekta Umetnostna dediščina grofov Celjskih ( J6-4622), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 654 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Bakal, Oste: Nezakonite kršitve. S kopanjem v vi- nogradih rušijo lasten grad! Na gradu v Železnih Dverih so se pojavile velike razpoke. Avstrijski la- stniki z nedovoljenimi posegi ogrožajo tudi druge domačije. Slovenske novice, 25. 3. 2018, str. 5. Baravalle, Robert: Burgen und Schlösser der Steiermark. Eine enzyklopädische Sammlung der steirischen Wehrbauten und Liegenschaften, die mit den verschie- densten Privilegien ausgestattet Waren. Graz: Stia- sny, 1961 (ponatis: Graz: Leykam, 1995). Bedeković, Josip in Feletar, Dragutin in Berljak, Ma- tija in Logožar, Leonard: Prinosi za povijest Štri- gove. Štrigova – rodno mjesto Sv. Jeronima. Štrigo- va: Meridijani izdavačka kuća, 2019. Bele, Martin: Ljutomer v srednjem veku. Kroni- ka 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovine Ljutomera), str. 499–510. Blagec, Ozren: Baltazar Alapić – slavonski podban i gospodar Velikog Kalnika. Cris 19, 2017, št. 1, str. 72–72. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajer- ske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. I. knjiga: A–M. Maribor: Založba Obzorja, 1986. Bračič, Vladimir: Ormož in njegova gospoščina leta 1542. Ormož skozi stoletja, I, 1973, str. 134–141. Caesar, Aquilin Julius: Beschreibung des Herzogthums Steyermark. Zweyter Theil. Graz, 1773 (ponatis: Grätz: Alois Tusch, 1802). Curk, Jože: Ljutomer in njegova okolica. Maribor: Za- ložba Obzorja, 1990 (Kulturni in naravni spome- niki Slovenije. Zbirka vodnikov, 172). Curk, Jože: O fevdalni arhitekturi na ormoškem ob- močju. Ormož skozi stoletja, I, 1973, str. 142–151. Curk, Jože: Topografsko gradivo z območja občine Lju- tomer. Kulturni spomeniki na ozemlju občine Ljuto- mer. Izdelano leta 1963. Ljubljana: Zavod za spo- meniško varstvo Socialistične republike Slovenije, 1967. Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Mari- bor: Založba Obzorja, 1991. Curk, Jože: Urbanistično-gradbene zasnove trgov in mest v Podravju in Pomurju. Ob stoletnici 1. Slo- venskega tabora v Ljutomeru 1868–1968 (ur. Vik- tor Vrbnjak). Maribor: Založba Obzorja, 1968, str. 287–310. Fister, Peter: Arhitektura slovenskih protiturških tabo- rov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975. Golob, Mihovil: Gostija v Ljutomerskim gradu. (Po Vehovaru). Kmetijske in rokodelske novice 5/13, 31. 3. 1847, str. 1. Hajdinjak, Boris in Vidmar, Polona: Gospodje Ptujski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Publika- cija k razstavi. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 2008. Härtel, Reinhard in Redik, Annelies (ur.): Regesten des Herzogtums Steiermark. 1320–1330. Zweiter Band. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 2008 (Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steiermark; 8). Hofrichter, Josef Carl: Luttenberg in Untersteier, sei- ne Umgebungen, Bewohner und Geschichte, mit Urkunden-Regesten, auch Friedau, Polsterau und Wernsee betreffend. Graz: J. F. Dirnböck, 1850. Horvat-Levaj, Katarina: Barokna arhitektura. Za- greb: Naklada Ljevak, 2015. Hozjan, Andrej: Posestne razmere na Ljutomerskem do razpusta zemljiških gospostev (1848). Kroni- ka 70, 2022, št. 3 (Iz zgodovine Ljutomera), str. 511–548. Ilwof, Franz: Die Einfälle der Osmanen in die Steiermark. Mittheilungen des Historischen Verei- nes für Steiermark, 9, 1859, str. 179–205; 10, 1861, str. 207–264; 11, 1862, str. 203–248; 15, 1867, str. 85–181; 32, 1884, str. 74–96. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Janežič, Maja: Dolnji grad. Zgodovinski listi 11, 2002, št. 1, str. 5–8. Janežič, Maja: Grad Branek na Zgornjem Kamen- ščaku. Zgodovinski listi 10, 2001, št. 1, str. 5–9. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Anmerkungen. II. Band. L–R. Graz: Leykam- -Josefstahl, 1885. Koropec, Jože: Pohorski dvor do sredine 17. stoletja. Znanstvena revija 8, 1996, št. 1, str. 3–21. Kos, Dušan: Med gradom in mestom. Odnos kranj- skega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: 10.3986/9616500821. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v sre- dnjem veku. Peta knjiga. Ljubljana: Leonova Družba, 1928. Kos, Milko: K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo. Časopis za zgodovino in narodopisje 28, 1933, str. 144–153. Kos, Milko: Kolonizacija med Dravo in Rabo pa kra- jevna imena na –ci. Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. Slovenskega tabora v Ljutomeru 1868– 1968 (ur. Viktor Vrbnjak). Maribor: Založba Ob- zorja, 1968, str. 256–264. Kos, Milko: Meja proti Ogrski in Hrvatski v štajer- skem Podravju. Poetovio–Ptuj. 69–1969. Zbornik razprav ob tisočdevetstoletnici (ur. Vladimir Bra- čič). Maribor: Založba Obzorja, 1969, str. 83–91. Kovačič, Fr.(an): Trg Središče. Krajepis in zgodovina. Maribor: Zgodovinsko društvo za Sl.(ovensko) Št.(ajersko), 1910. 655 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Kovačič, Fran: Doneski k starejši zgodovini Murske- ga polja. Časopis za zgodovino in narodopisje 15, 1919, št. 1, str. 23–85. Kovačič, Fran: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Kovačič, Franc: Zgodovina Lavantinske škofije (1228– 1928). Ob 700 letnici njene ustanovitve. Maribor: Lavantinski kn. šk. ordinariat, 1928. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. IV. knjiga (ur. Roman Sav- nik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980. Kühtreiber, Thomas in Salmhofer, Andreas: Neue Erkenntnisse zur Burg Friedberg. Steinpeißer. Zeitschrift des Historischen Vereins Hartberg, 29, 2022, str. 32–45. Lanjus, Friedrich: Die Breunner des Heiligen Römi- schen Reichs Freiherrn zu Stübing, Fladnitz und Rabenstein, Edle Herren von Staatz, Grafen von Asparn, Grafen und Freiherren auf Kaisersberg, Ehrnau, Kammerstein, auch Waldschach und Ra- gatscha und Grafen, Erblandkämmerer in Öster- reich unter der Enns und in der gefürsteten Graf- schaft Görz. 11 Stammtafeln in 14 Generationen. Wien: Gottlieb Gistel & Cie., 1938. Luknjar, Peter: Ljutomer in okolica v cenitvah imetja iz leta 1542. Zgodovinski listi 7, 1998, št. 1, str. 9–15. Magdič, Andrej: Prispevek k razpravi o kontinuiteti srednjeveške poselitve Murskega polja. Zgodovin- ski listi 19, 2011, št. 1, str. 7–22. Markovič, Tomaž: Zemljiška posest rodbine Mauer- burg v ormoško-ljutomerski okolici ter goricah po ur- barju 1688. Maribor, 2020 (Magistrsko delo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru). M.(ikuž), J.(anez): Podravje, Ljutomer, Vardov grad. Konservatorsko poročilo. Varstvo spomenikov, 29, 1987, str. 339. M.(ikuž), J.(anez): Podravje, Vardov grad. Konserva- torsko poročilo. Zavod za spomeniško varstvo Ma- ribor. Poročilo o delu v letu 1986. Maribor: Zavod za spomeniško varstvo Maribor, 1986, str. 18. M.(ikuž), J.(anez): Železne dveri. Konservatorsko poročilo. Varstvo spomenikov, 32, 1990, str. 268. Mlinarič, Jože: Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapiskih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta, 1987 (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 9). Naschenweng, Hannes P: Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kom- pendium. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020. Novak, Miroslav: Ljutomer in njegova okolica do leta 1850. Ljutomer, osrčje Prlekije (ur. Goran Šo- ster in Primož Premzl). Ljutomer: Občina Ljuto- mer, Prleška razvojna agencija, 2006, str. 31–45. Nowotny, Fritz: Südsteirische Burgen und Schlößer. Südsteiermark. Ein Gedenkbuch (ur. Franz Haus- mann). Graz: Verlag Ulr. Mosers Buchhandlung, 1925, str. 65–101. Obad Šćitaroci, Mladen: Dvorci i perivoji Hrvatskoga zagorja. Zagreb: Školska knjiga, 1993. Pavličič, Srečko: Dr. Tomaž Ignac Maurer, pl. Mauer- burg baron Braneški. Zgodovinski listi 17, 2009, št. 1, str. 57–68. Pavličič, Srečko: Dve graščini, en zidar. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2019. Pavličič, Srečko: Ljutomer skozi čas na različnih slikovnih upodobitvah. Zgodovinski listi 8, 1999, št.1, str. 21–24. Pavličič, Srečko: Ljutomer, podobe mesta. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2018. Pavličič, Srečko: Nekaj o plemstvu. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2020. Pavličič, Srečko: O ljutomerski cerkvi. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2019. Pavličič, Srečko: Rodoslovni zapisi o starih ljuto- merskih trških in okoliških kmečkih rodbinah; o plemstvu pa tudi – vsaj za vzorec. Zgodovinski listi 14, 2006, št. 1, str. 34–76. Pettauer, Leopold: Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Imensko zgodo- vinska razprava. Kronika slovenskih mest 5, 1938, str. 7–17, 107–109, 189–192. Pintarič, Katja: Odnosi med trgom Ljutomer in njego- vim lastnikom ob koncu 17. stoletja. Maribor, 2011 (Diplomsko delo na Oddelku za zgodovino Filo- zofske fakultete Univerze v Mariboru). Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission; 10). Podgorelec, Rado: »Zid« ali Železne dveri, prete- klost in današnji položaj velike zidanice v besedi in (predvsem) v fotografiji. Zgodovinski listi 21, 2013, št. 1, str. 36–47. Podgorelec, Rado: Vardov dvorec nekoč in danes. Zgodovinski listi 19, 2011, št. 1, str. 23–29. Popelka, Fritz: Die Landesaufnahme Innerösterreichs von Johannes Clobucciarich 1601–1605. Graz: U. Moser, 1924. Posch, Fritz: Flammende Grenze. Die Steiermark in den Kuruzzenstürmen. Graz: Verlag Styria, 1986. Radovanovič, Sašo: Dvorec Cven v drugi polovici 17. stoletja. Zgodovinski listi 12, 2003, št. 1, str. 5–10. Radovanovič, Sašo: Kruci na slovenskem Štajerskem. Glasilo Zgodovinskega društva Gornja Radgona, 9, 2002, str. 38–48. Radovanovič, Sašo: Nekaj o Ljutomeru v 17. stoletju. Zgodovinski listi 5, 1996, št. 1, str. 6–19. Radovanovič, Sašo: Posledice vdorov krucov v Lju- tomer in okolico v začetku 18. stoletja. Zgodovin- ski listi. Zbornik Splošne knjižnice Ljutomer, 10/1, 2001, str. 13–15. Radovanovič, Sašo: Ropanje madžarskih upornikov 656 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 in cesarskih vojakov v gospoščinah Ljutomer in Negova ter mestu Radgona leta 1605. Glasilo Zgodovinskega društva Gornja Radgona, 10, 2003, str. 11–23; 11, 2004, str. 14–29. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevi- du 1763–1787, 6. zv. Ljubljana: Znanstvenorazi- skovalni center SAZU in Arhiv Republike Slo- venije, 2000. Ratej, Mateja: Prve omembe Ljutomera v arhivskih virih. Zgodovinski listi 8, 1999, št. 1, str. 5–8. Regan, K(rešimir): Klenovnik. Enciklopedija Hrvat- skoga zagorja. Zagreb: Leksikografski zavod Mi- roslav Krleža, 2017, str. 415–417. Regan, Krešimir: Srednjovjekovne i renesansne utvr- de Hrvatskog zagorja. Donja Stubica: Kajkaviana, 2017. Sann, Hans von der: Sagen aus der grünen Mark. Graz: Strahalm, 1911 (ponatis 2021). Sapač, Igor in Lazarini, Franci: Arhitektura 19. stole- tja na Slovenskem. Ljubljana: Muzej za arhitektu- ro in oblikovanje, 2015. Sapač, Igor: Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov na območju Liti- je, Šmartna in Gabrovke. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 371–410. Sapač, Igor: Grad in dvorca v Šoštanju. Arhitektur- nozgodovinski oris. Kronika 69, 2021, št. 3 (Iz zgodovine Šoštanja), str. 533–618. Schematismus des landtäflichen und Grossgrund-Besi- tzes von Steiermark. Nach amtlichen Quellen und direkten Angaben bearbeitet. Wien: L. Weiss, 1901. Schicht, Patrick: Bollwerke Gottes. Der Burgenbau der Erzbischöfe von Salzburg. Wien: Phoibos Verlag, 2010. Schicht, Patrick: Burgen des Salzburger Erzbistums – Wehrbauten unter geistlicher Herrschaft. Bur- gen im Alpenraum. Herausgegeben von der Wart- burg-Gesellschaft zur Erforschung von Burgen und Schlössern. Petersberg: Imhof, 2012 (Forschungen zu Burgen und Schlössern, 14), str. 87–94. Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Zweyter Theil. Gratz: Andreas Kien- reich, 1822. Schober, Franz Josef: Die »untersteirischen« Wein- güter und Pfarren des Benidiktinerstiftes Ad- mont: ein Überblick. Feldbacher Beiträge zur Heimatkunde der Südoststeiermark, 11, 2012 (Re- gionale Wirtschaftsgeschichte vom Mittelalter bis zur Neuzeit), str. 7–26. Selinšek, Polona: Nagrobnik Jörga Sweinpercka in gradnja prezbiterija ljutomerske župnijske cerkve. Zgodovinski listi 8, 1999, št. 1, str. 9–14. Sitar, Mateja Neža: Dediči prostora, varuhi pomnikov. Ob 60-letnici mariborske spomeniškovarstvene služ- be. Maribor: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2021. Slekovec, Matej: Die Szekely oder Zekel von Kevent, Freiherren von Friedau. Genealogische und bio- graphische Skizze. Marburg: Verlag des Verfassers, 1894. Slekovec, Matej: Grad in graščina ljutomerska, Ča- sopis za zgodovino in narodopisje 1, 1904, št. 2, str. 159–184. Slekovec, Matej: Oskrbniki ljutomerske graščine. Časopis za zgodovino in narodopisje 2, 1905, št. 1–2, str. 73–75. Slekovec, Matej: Turki na slovenskem Štajerskem. Spominki iz domače zgodovine. Slovenske večer- nice za poduk in kratek čas, 48, 1894, str. 3–54. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan; Založba ZRC, 2009. Stopar, Ivan: Architektursymbolik in mittelalter- lichen Höfen Sloweniens. Simbole des Alltags – Alltag der Symbole. Festschrift für Harry Kühnel zum 65. Geburtstag. Graz: ADEVA, 1992, str. 147–169. Stopar, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na sloven- skem Štajerskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja, 1982. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Dru- ga knjiga. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Park, 1991 (Grajske stavbe, 2). Stopar, Ivan: Grajski objekti z območja slovenske Šta- jerske na Vischerjevem zemljevidu iz leta 1678. Ce- lje: Kulturna skupnost, 1972. Stopar, Ivan: Podoba Slovenije. Ljubljana: Viharnik, 2011. Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Štefanac, Samo: Arhitektura 14. stoletja in časa okoli 1400. 17. Ljutomer, ž.c. sv. Janeza Krstnika: kor. Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler). Ljubljana: Narodna galerija, 1995, str. 67. Štih, Peter: Salzburg na spodnještajerski Dravi in Savi v srednjem veku. Varia. Razprave. Razred za zgodovinske in družbene vede (ur. Peter Štih). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet- nosti, 2014, str. 175–205. Štih, Peter: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-ma- džarske meje v današnji Sloveniji. Zgodovinski ča- sopis 50, 1996, št. 4, str. 535– 544. Travner, Vladimir: Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Življenje in svet, 1934. Valentinitsch, Helfried: Eine Juristenkariere in der Steiermark zur Zeit der großen Hexenverfolgung. Der innerösterreichische Hofvizekanzler Thomas Ignatius Freiherr von Mauerburg (gest. 1686). Zeitschrift des Historischen Vereines für Steier- mark 84, 1993, str. 103–126. Vidmar, Polona: Figuralne konzole v prezbiteriju ljutomerske župnijske cerkve. Zgodovinski listi 9, 2000, št. 1, str. 8–15. 657 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–6582022 Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti- riae. Izbor. Faksimilirana izdaja listov s slovenskimi motivi. Zbrala Ivan Stopar in Primož Premzl. Ma- ribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2006. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti- rie. Graz, 1681. Faksimilirana izdaja: spremna beseda Anton Leopold Schuller. Graz: ADEVA, 1975. Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakul- tete, 1996. Woisetschläger, Kurt in Krenn, Peter: Dehio-Hand- buch. Steiermark (ohne Graz). Wien: A. Schroll & C, 1982 (Die Kunstdenkmäler Österreichs). Zadnikar, Marijan: Umetnostni spomeniki v Pomurju. Murska Sobota: Pomurska založba, 1960. Zahn, Joseph: Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien: A. Hölder, 1893. Zahn, Joseph: Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark. II. Graz: Verlag des Historischen Vereines, 1879. Zanjkovič, Martina: Umetnostnozgodovinska zna- menja mesta treh trgov in njegove okolice, Lju- tomer, osrčje Prlekije (ur. Goran Šoster in Primož Premzl). Ljutomer: Občina Ljutomer, Prleška razvojna agencija, 2006, str. 143–159. S U M M A R Y (Upper) Ljutomer Castle. A description of ar- chitectural history The contribution discusses the architectural de- velopment of the former (Upper) Ljutomer (Ober Luttenberg) Castle or Lower Castle, which, hav- ing disappeared in the nineteenth century, has so far not even been subject to a basic analysis of its architectural history. Although the castle has been long gone and its location, a domed hill above the village of Podgradje southeast of Ljutomer, is now occupied by a more recent residential building from the nineteenth and twentieth centuries, it still bears great significance for understanding the history of construction in the wider Ljutomer area between the thirteenth and nineteenth centuries. Based on the analyses of preserved old depictions, terrain configu- ration, and data about the history of the estate as well as by taking into consideration appropriate analogies, it is possible to determine the main development phases of the former castle building with sufficient reliability. Everything suggests that the castle was built in the first half of the thirteenth century—as one of many that the Archdiocese of Salzburg erect- ed along the border between the Holy Roman Em- pire and the Kingdom of Hungary—and that it was a characteristic Romanesque castle with perimeter walls, an enclosed rectangular courtyard, and living quarters. The original building layout presumably in- cluded a tall main tower. Soon after the construction of the castle was complete, several tower houses were built nearby to serve it. In the Late Middle Ages, when the Ljutomer seigniory and castle passed into the hands of the ambitious noble Schweinpeck fam- ily, the castle building was most likely modernized in accordance with the residential culture of the Gothic period. It was fortified once the Ottoman incursions began to affect the Ljutomer area and after the so- called Hungarian war between 1477 and 1490. At that time, it also very likely obtained its outer de- fensive walls with two towers, which were docu- mented for the first time in a depiction from about 1603. Fragmented castle ownership in the sixteenth century most probably resulted in a comprehensive reconstruction and expansion in the second half of the century, during which the castle building lost its presumed thirteenth-century tall tower but ob- tained three more or less equally spacious residential tracts to accommodate three simultaneous owners of the Ljutomer castle and seigniory. Between 1641 and 1678, when in the hands of Kaspar II Baron Drašković (about 1602–1664) and a few years later, the castle building was reduced to about one-half of its former size and turned into a Renaissance manor house with an L-shaped ground plan. After 1719, the former medieval castle, remaining largely vacant, began to fall into ruin. By about 1800, it had been left completely abandoned, most probably after a devastating fire. Its magnificent ruins were still vis- ible around 1850 and then razed to the ground. On the same site, a seigniorial house or, rather, a wine- grower’s villa was built about 1860 for the Counts of Codroipo. The building was renovated about 1907 and then in 1986–1987 expanded and remodelled into a multiapartment building. 658 IGOR SAPAČ: GRAD (GORNJI) LJUTOMER, 611–658 2022 Ljutomerčani na Starem trgu, ok. 1910 (kopijo hrani SKL, domoznanski oddelek).