OJ TI KLAS MOJ
Marina  Ivanovna  Cvetajeva (1892—1941)
O j ti klas moj lepi, zlati klas! To po poljih toži Rusija na glas.
Pomagajte! Šibka sem v nogah in krvi p rešilne me je strah.
1088
Na desni in levi krvavi posevi, kriči vsaka rana: Mama!
In to, samo to razumem pijana, iz telesa v telo: Mama!
Vsi skupaj leže, ne ločiš meje: pogledaš — vojak. Kdo naš je? So vrag?
Bil bel je, postal rdeč, kri ga je pordečila. Bil rdeč je, bel postal, smrt ga je pobelila.
Kdo si? Beli? Ne razumem. Vstani! Na plan! Si umiral morda za rdeče? Rjazan!
Na desni in levi kriči vsa poljana, tako rdeči ko beli: Mama!
Brez želje, brez gneva zateglo in neprestano do neba odmeva: Mama!
1918
V MEGLI SPOCENJA
V megli spočenja se sveta zmešnjava. Po zemlji drevje in po mraku trava. Še v grozdih vino bogvekam beži. Iz hiše v hišo zvezdi se mudi in reke tečejo nazaj k izvirom. Zaspala bi na prsih ti za zmerom.
1917
1089
1 V
"0   Sodobnost