Slovenski Izhaja enkrat v mescu. Velja 4 gold. 30 kraje, na leto. Štev. 1. V Celovcu 15. januarja 1872. XXI. tečaj. Pridiga za Uvečnico. „Kedar so bili dopolnjeni dnevi očiščevanja Marije po Mozesovej postavi, prinesli so Jezusa v Jeruzalem, da so ga postavili pred Gospoda." Luk. 2, 22. V vod. Dopolnjeni so bili dnevi Marijnega očiščevanja; vzela je toraj Marija svoje novorojeno dete in ga nesla v Jeruzalem, da ga je ondi postavila pred Gospoda Boga, ter se mu zahvalila za čest in visokost, da je postala mati sina Božjega. Bilo je namreč zapovedano po postavi Mozesovej, da mora vsaka mati izraelska s svojim pervorojenim detetom se postaviti pred Gospoda in opraviti zapovedani dar, — premožnejša enoletno jagnje z golobom ali gerlico, siromačnejša pa, kakoršna je bila devica, Božja porodnica, dve ger-liei ali dva goloba. Ta postava se ve da ni zadevala Sina Božjega, ki je Človek postal; ni vezala tudi ne njegove svete matere device, matere tako čiste, kakor so čiste zvezde na nebu. Ali vendar, da nam sveti z izgledom, kako moramo tudi mi zvesto spolnovati zapovedi, podvergla se je Marija tej postavi, in je šla, kakor vsaka druga mati, s svojim Božjim detetom v jeruzalemski tempelj. Šla sta tedaj Jožef in Marija in nesla Božje dete v Jeruzalem, da sta ga postavila pred Gospoda. Po tem izgledu device Marije hodijo v cerkev tudi naše matere, kedar jim iztek6 dnevi. Kedar po tej pobožni navadi dojdejo v cerkev, pravimo navadno, da so prišle „k vpeljevanju" v cerkev. Ta stara in lepa navada tudi pri nas živi in ravno o tej pobožnej navadi hočem vam danes govoriti. Razložiti vam namreč hočem, da je navada, da hodijo keršanske matere ,,k vpeljevanju" v cerkev, koristna navada. Tp vpeljevanje je koristno: > 1) materi in njenemu detetu, 2) in vsem pričujočim v cerkvi. Mati mojega Zveličarja, kaj si pokazala z lepim izgledom vsem materam, ko si danešnji dan prišla s svojim Božjim detetom v Slovenski Prijatel. 1 tempelj jeruzalemski ? Gotovo to, da tudi one spoznajo to koristno navado in posnemajo tvoj izgled. Namenjen tedaj govoriti o tej koristnej navadi, prosim te, izprosi mi od svojega Sina potrebno pomoč k temu! I. del. Zakaj je tedaj šla Marija s svojim Božjim detetom v"tempelj jeruzalemski ? a) Pervič zato, kakor sem vam bil že omenil, da zalivali Boga za čest in visokost, da je postala mati Božja. Tako tudi ti, mati kerščanska, kedar prideš v cerkev, moraš serčno zahvaliti Gospoda Boga, da je pri porodu obranil življenje tebi in tvojemu detetu. Porod je materi ne samo boleč, temuč tudi nevaren. Koliko mater je že pri porodu prišlo ob življenje! Ti, draga mati, to ti sama naj bolje veš, kolike bolečine si pre-terpela, v kolikej nevarnosti je bilo tvoje življenje in kako te je dobri Bog varoval, podpiral in ti pomagal. Ali nisi tedaj dolžna serčno se zahvaliti Bogu, da je ohranil življenje tebi in tvojemu detetu ? če pa si dolžna zahvaliti se Bogu, ker je ohranil življenje tebi in tvojemu detetu ; če si dolžna zahvaliti se Bogu, ker je poživel tebe in tvoje dete; še veliko bolj si dolžna se mu zahvaliti za milost, da je dal tvojemu detetu dočakati sv. kerst, da je tvojemu detetu odpustil izvirni greh, da je tvoje dete sprejel v svojo sveto cerkev in ga storil dediča nebeškega kraljestva. Pomisli dobro, mati kerščanska, koliko milost je Bog s tim dodelil tebi in tvojemu detetu! In ti bi ne zahvalila ga za toliko milost ? Glej, zato tudi hoče sveta cerkev, da perva stopinja, ki jo po porodu storiš iz doma, bo v hišo božjo, da naj pred prideš v cerkev zahvalit gospod Boga. Zato tudi te sprejme mašnik pri cerkvenih vratih. Tu nad tebo moli in potem podil ti štolo vpeljaje te v hišo Božjo. Z milimi besedami te spominja mašnik, da se zahvališ Bogu, ker je dodelil sad tvojemu telesu; da se mu zahvališ, ker je obvaroval tebe in ta sad in poklical ga k večnemu življenju. Na to merijo tudi vse one prelepe molitve, ktere mašnik moli vpeljevaje mater po porodu, s kterimi mora tudi ona iz globočine serca zahvaliti Boga za prejete milosti. b) Prašam zopet: zakaj je šla Marija v tempelj jeruzalemski ? Zato, da je svoje Božje dete postavila pred Gospoda. To isto moraš po volji svete matere cerkve storiti tudi ti, mati kerščanska, keclar po porodu prideš v cerkev : Postaviti moraš svojega otroka pred Boga. Sveta mati cerkev tirja od tebe, da svoje dete postaviš pred nebeškega Očeta, ki ga je vstvaril; da postaviš svoje dete pred Sina Božjega, ki ga je odrešil; da ga postaviš pred svetega Duha, ki ga je posvetil pri svetem kerstu. Iz Božjih rok si prejela dete; in zato ga moraš izročiti Bogu v roke, podvreči ga njegovej oblasti, in posvetiti ga njegovej sveti službi. Prosi tedaj in klici na pomoč dobrega Boga, naj mu bode vedno milostljiv, naj ga sprejme pod svoje vsegamogočno varstvo; prosi ga in se mu priporočuj, naj čuje nad njim, naj mu bo pomočnik; prosi ga in se mu pri-poročuj, naj mu podeli milost, da bo tvoje ljubljeno dete moglo rasti kakor v starosti, tako tudi v modrosti; prosi ga in se mu priporočuj, naj ga Bog spremljeva in brani po vseh potili njegovega pozemeljskega popotovanja; prosi ga in se mu priporočuj, naj mu ohranja serce nedolžno in čisto vsakega greha, čisto od strupene spačenosti tega sveta; prosi ga in se mu priporočuj, da bode dete tebi in svojemu očetu na čest in veselje, in sčasoma tudi na pomoč in podporo; prosi ga in se mu priporočuj, da bodeš mogla enkrat svoje dete takovo -— tako čisto, sveto in lepo — dati nazaj mu v roke, kakoršno si sedaj prejela. Da pa se to zgodi, to je, da bodeš mogla reči enkrat z veselim sercem: „ Glej, Gospod! ono dete, ktero si mi bil izročil; tu ti ga vračam tako, kakoršno sem bila prejela iz tvojih rok", da se to zgodi moraš nadalje c) kakor Marija, blagoslovljena mati Sina Božjega, prositi gospod Boga, da ti bode na pomoč pri iz rej i tvojega deteta. Marija je šla v cerkev, da bi si izprosila blagoslov od Boga, da bi jej se bolj in bolj množila ona milost, ktero je bila zadobila od gospoda Boga, da bi jej Bog pomagal, lepo izrejati novorojeno dete. Tako tudi ti, mati premila, hiti po porodu v cerkev, da si izprosiš od Boga milost in pomoč, da srečno izrejaš svojega otroka. Velike in težavne so tvoje dolžnosti! Časna in večna sreča, zveli-čanje tvojega deteta je v tvojih rokah; od tvojega truda, od tvojega prizadevanje in od tvoje materinske ljubezni pride prava njegova izreja. Ti, mati, se bolj in več pečaš z otroci, kakor njih oče; kajti on mora iti na delo, ter ne more vedno biti pri otrocih, kakor ti. Ti moraš tako rekoč že z materinskimi persmi napajati otroke z mlekom Božjega nauka, ter sejati v njih mlade serca seme svete vere in sleherne čednosti. Tvoja naloga je sveta in visoka, pa tudi naklada težke dolžnosti in veliko odgovornost. Ali ni tedaj prav, mati draga, da pervi pot, kedar po porodu prideš v cerkev, prosiš Boga, naj ti napolni serce s svojo sveto milostjo, da spoznaš svoje dolžnosti, in se jih serčno okleneš ? Ali ni, prašam te nadalje, tvoja dolžnost, kedar pervikrat po porodu prideš v cerkev, da prosiš gospod Boga, naj ti bode pomočnik v vseh materinskih opravilih in skerbeh ? Ali ni res potreba, da ob kratkem povem vse, prositi gospod Boga, da te blagoslovi s svojim svetim blagoslovom ? — Pa ni še zadosti sama molitev. Da boš vredna milosti Božje, da boš dete dobro izredila, moraš z dobrim izgledom pred njim hoditi, in svetiti mu z lučjo dobrih del. Kar je tedaj pisal sv. apostelj Pavel, ono je rečeno tudi tebi: „Y vsem bodi izgled dobrih del." Skleni tedaj mati, da bodeš detetu svetila z lučjo pobožnega življenja, in da bode 1* dete gledalo tvoje dobre dela, ter hvalilo s tebo Očeta, ki je v nebesih. S takim namenom stopi v cerkev, s takim namenom pristopi k altarju živega Boga, in ga poklici na pomoč. Pa klici ga pri-serčno tudi med sveto mašo, klici ga in ponižno prosi, da bi hotel milostljivo se ozreti na zasluženje svojega edinorojenega Sina in njemu za ljubo se vsmiliti tudi tebe in tvojega otroka. In Gospod naš nad zvezdami, ki ti vidi v serce, hoče blagosloviti tvojo materinsko skerb, in srečo tvojega deteta. In videla boš, mati kerščanska, kako da je koristna ta navada, po kterej si prišla v cerkev, kako da je koristna tebi in tvojemu detetu. No dragi moji, ta navada je koristna, pa ne samo materi in detetu, ampak tudi vsem pričujočim; o tem pa v II. delu! II. del. Sveta mati cerkev katoliška v vsem, kar dela, in kar nam veleva delati, gleda na naše zveličanje in našo srečo. Taka je tudi pri vpeljevanju. Vpeljevanje je najprej koristno materi samej in njenemu novorojenemu detetu, vendar koristno je tudi drugim ljudem. Tako je predragi! Ta navada je koristna tudi vsem pričujočim: a) Kedar namreč vidiš, ljubi brat, kako se mati po porodu vpeljuje v cerkev, gotovo ti pride na misel, da je nekdaj tudi tvoja mati prišla v cerkev zahvalit Boga, da je tebe porodila. O kako slabotna stvar si bil takrat, kolikim nevarnostim izpostavljen! Ali glej vse dni do današnjega dne te je varovala roka Božja. Ali ne veš, kako si pogosto bolehal, vzlasti v otročjih letih, kolikokrat si bil v smertnej nevarnosti? Ali glej, varovala te je dobrotljiva roka Božja, in te ohranila pri življenju! Ali ni res, da se moraš edino milosti Božjej zahvaliti, da si še doživel danešnji dan ? Ali ne bi bil zamogel umreti že v materinem telesu ? Gotovo bi bil mogel, ali predobri Oče nebeški ti je ohranil življenje. Pa kaj pravim: samo življenje ti je ohranil ? On je tudi po očetovsko skerbel za-te, morda te je obdaril z lepim premoženjem, in ti dal doživeti mnogo veselja. In ti bi mu za vse to ne bil hvaležen? Pa če tudi ti ni dal časnega premoženja, ti je pa zato dal mnogo veče blago, s kterim si pripravljaš večno življenje. Glej, na vse to te spominja vpeljevanje, in če nisi človek ledenega serca, povej mi, ali ne boš tudi ti z materjo, ki se vpeljuje, hvalil in častil predobrega Boga? b) Kedar vidiš, kako se mati vpeljuje, lehko se moreš spominjati, brat kerščanski, daje nekdaj tudi tebe tvoja mati v duhu postavila pred Boga. Tudi tebe je tvoja mati postavila pred Boga, in te Bogu darovala; postal si toraj tudi ti njegova prava lastina; postal si služabnik Božji, ter si dolžen vekomaj služiti njemu. Ali si pa osta njegov, ostal do danešnjega dne? Ali si ostal zvest v njegovej službi? Ker si bil pred Boga postavljen in njemu za službo posvečen, ne bi bil smel nikdar si iskati drugega gospodarja. Ali ža-libog, ti si svojevoljno se udal grehu, sklonil si vrat pod jarm hudičev, in si se prodal v njegovo sužnost s tem, da si postal nezvest svojemu neskončno dobremu in milemu Bogu. Iz službe Boga in svojega stvarnika si prestopil v službo sveta in greha, in si prodal hudiču in peklu dušo, ktero je bil očistil sv. Duh pri svetem kerstu. O kam je prišla tvoja nedolžnost, ktero si bil prejel pri svetem kerstu? Kam je prišla ona čistost, v kterej si bil malo poznej postavljen pred gospod Boga? —- Glej, brat ljubi, to-le premišljuj, kedar vidiš, da se mati vpeljuje; tako bode tudi tebi koristna ta navada. Poglej si v serce, in če vidiš, da si nezvest postal Bogu, postal suženj greha, reci sam sebi: Oh, ko bi mogel zopet postati služabnik Božji, kakor sem bil takrat, ko me je mati kot dete postavila pred Boga! Reci sam sebi: Oh, ko bi mogel dobiti ono nedolžnost, ono čistost, ktero sem bil prejel pri svetem kerstu! In če bodeš tako spoznaval sam sebe, gotovo bode koristna tudi tebi stara navada, po kterej se matere po porodu vpeljujejo v cerkev. c) Kedar vidiš, kako se mati vpeljuje, spominjaj se, brat mili, vsega onega, kar je za-te storila in pr eterpela tvoj a mati. — Kakor ta mati, ktero vidiš pri vpeljevanju, z materinsko ljubeznijo objemlje svoje dete, kakor se ona veseli njegovega življenja, ter prosi Boga, da njenemu ljubemu detetu ohrani življenje: ravno tako je tudi tebe tvoja mati ljubila z materinsko ljubeznijo, ravno tako se je tudi ona veselila tebe. Tudi ona je serčno prosila Boga, naj bi ti ohranil življenje, naj bi ti podelil svojo milost, in naj bi njej dodelil pomoč, da bi te mogla izrejati njemu na čast in slavo. Ali žalibog, kako se sperva veseli marsiktera mati svojega otroka! Čez nekaj let pa žaluje revica, da je otroka porodila! Tudi tebe se je veselila tvoja mati, no, ali se jej pa ni morebiti kmalo spremenilo veselje v žalost? Tvoja mati morebiti že trohni pod zeleno gomilo, več je ne more videti tvoje oko, več ne slišati tvoje uho; položi tedaj roko na serce in povej nam, ali je tvoja mati doživela veselje, kterega si je bila nadjala od tebe? O blagor tebi, ako moreš reči, da ga je doživela! No, pomisli, kolikokrat si jo žalil, kolikokrat v nejevoljo pripravil! Pomisli, koliko skerbi si jej narejal; pomisli, kaj vse je za-te storila, kaj vse preterpela, koliko noči za-te prečula, samo zato, da bi bilo tebi dobro in prijetno! Vse to, pravim, premisli dobro; pomisli pa tudi, kako si jej vračal ljubezen za ljubezen? Ali si jo veselil ali žalostil? Ali se je mogla veseliti te, ali morebiti je morala ubožica prelivati grenke solze zavoljo tebe ? Vse to premisli, sin, hči kerščanska, kedar vidiš, kako se matere vpeljujejo. In če vse to dobro premisliš, serce bi ti moralo biti terše kot merzli kamen, ako bi se ti serce ne omečilo, ako bi se ti oko ne napolnilo s solzo hvaležnosti. In kedar ti serce tako vtriplje, kedar tako spoznaš sam sebe, gotovo hoče biti koristna tudi tebi stara navada, po kterej se matere vpeljujejo v cerkev. Konec. In tako sem vam razložil, bratje in sestre v Bogu, kako je koristna ta navada materi in vsem pričujočim. Zato drage matere, ko veste, zakaj po porodu dohajate v cerkev, in zakaj se daste po mašniku vpeljati v cerkev, spoštujte in deržite se te navade. Marija je prinesla sveje dete v tempelj jeruzalemski, ter je storila dolg pot. Tako tudi ve ne opuščajte poleg te hvale vredne navade po porodu prihajati v cerkev, in dati se po mašniku vpeljati v hišo Božjo. Tudi ne opuščajte tukaj zahvaliti gospod Boga za srečen porod; tukaj svoje dete s pobožnim sercem postavite pred Boga, in sprosite mu od Boga potrebne milosti in pomoči. In mi drugi pa, kedar vidimo, kako se mati po porodu vpeljuje v cerkev, spominjaj mo se, da je tudi nas mati postavila pred Boga. In to naj nas vnema na večo hvaležnost do Boga v nebesih in do matere na zemlji. In gotovo tako bode koristna tudi nam ta navada! S takim ravnanjem bodemo postali bolj pobožni in bogaboječi, in gotovo se bo potegnila za nas tudi Marija, in nas postavila pred svojega Sina, in izprosila nam od njega milost, da nas bo enkrat vzel k sebi v večno življenje. Ah, stori to Marija, preusmiljena mati naša, in kakor si danes svojega Sina postavila pred Gospoda, tako mu enkrat predstavi tudi nas vse! Amen. Za II. predpepelnično nedeljo ali Seksagesimo. „In ne obrode sadu." Luk. 8, 14. V vod. Kakor rumeno solnce, kedar rujno zoro razprostira po zemlji, koj razžene nočne tmine, razsvetli in ogreje lice zemlji: ravno tako razžene tudi svit Jezusove vere mrak in tmino krivoverstva in nejevere, ter razsvitljuje in ogreva serce vsakemu človeku, ktero se je odperlo njegovim žarkom. Kamorkoli je posijala ta svitloba, povsodi so se godile prečudne premembe v rodu človeškem, človeštvo, ki je bilo zelo globoko se pogreznilo v ostudne grehe in velike neumnosti, hitro se je vzdignilo iz njih, ter naučilo se bolje poznati Boga in bolje ljubiti ga. Kamorkoli je proderl zveličalni svit sv. evangelija, povsod so se zrušili in razvalili ostudni oltarji krivoverstva, povsod so se tempeljni krivih izmišljenih bogov spremenili v cerkve in svetišča pravega, živega Boga. Tako zmožen, tako silen je tudi sedaj nauk Jezusov. On še dan danes živeje reže, kakor vsak na dve strani brušen meč. On še tudi sedaj prodira v serce, sveti, greje, živi, siti in krepi! In zato ga sv. očetje Ambrož, Tomaž in Bernard po pravici imenujejo: strela, ogenj, svitloba, mleko, kruh. No, če ima pa toliko moč in krepost, zakaj pa pri mnogih kristijanih danešnjih dni obilnišega in boljšega sadu ne rodi? Zakaj ne pokazuje svoje zveličalne moči na onih, kterim se tudi dan danes pripoveduje in razlaga? Ali ni med nami dovolj ljudi, kterim je izginila iz serca vera, izginila ponižnost, izginila ljubezen, pravičnost in strah Božji? Sam Jezus, gospod naš, je rekel v danešnjem sv. evangeliju, da nekteri ne obrode sadu. Odkod to, da je beseda Božja nerodovitna? Odkod to, da pri mnogih beseda Božja tako pičel sad rodi? Na to vprašanje hočem danes odgovoriti, in pravim: da beseda Božja pri mnogih zveličalnega sadu ne obrodi, pride odtod, da pri mnogih kristijanih gospodari 1) nej evera, 2) nestanovitnost in 3) prevelika skerb za časne reči. Od teh treh reči hočem danes govoriti. Vi pa bodite pazljivi! Ti pa, Bog na višavah, blagoslovi z obilnim blagoslovom mene govornika in vas poslušajoče. Razlaga. 1. Šel je sejavec sejat seme in ko je sejal, padlo ga je nekaj poleg pota na terdo zemljo, in bilo je pohojeno. Prašam vas, ali je moglo to seme kaliti, rasti in sad roditi? Ni moglo! Semenu, da kali, treba je perhke, rahle in dobro obdelane zemlje; treba je seme zagerniti z zemljo. Ali to seme je ostalo poverh zemlje, zemlja ni sprejela ga; zato so pohodili ga popotniki in po-zobale tiče izpod neba. Isto tako, bratje in sestre po Jezusu, seje se mnogim seme besede Božje, seje pa zastonj; kajti oni nočejo sprejeti ga; kajti so kot terda, shojena in vterjena zemlja, na kterej seme ostane na poveršju, in zato ne obrodi zaželjenega sadu. Govori jim, kar ti je drago, nič ne koristi; nič ne pomaga; njih se ne prime noben nauk, njih se ne prime seme besede Božje. Govorite jim tudi v angeljskem jeziku, naznanujte jim Božjo voljo, kot Mozes, vsred bliska in groma, ali govorite jim kot ljubljenec Gospodov, sv. Janez, z glasom milim in ljubeznjivim, z ustmi medenosladkimi,-- nič ne koristi, teh terdovratnežev vendar le ne bodete spreobernili, ne popravili! Oni so vdarjeni z grozno slepoto, in zato nočejo verovati, nočejo sprejeti besede Božje. Taki zaslepljenci so bili judovski pisarji iu farizeji. Oni tudi iz presvetih ust Jezusovih niso hoteli sprejeti besede Božje, in čeravno je tudi Jezus njim vpričo s čudeži poterdoval božji svoj nauk, oni vendar le niso verovali vanj. In ali more beseda Božja tam roditi sadu, kjer se ne spre-jemlje, kjer se ne veruje? Bratje mili, na to mi ni treba odgovarjati, to morete tudi sami presoditi in spoznati. Kdor ne spre-jemlje besede Božje v svoje serce , on odjemlje duši najgotovejši pripomoček, s kterim bi si mogel očistiti, poboljšati in posvetiti jo; kajti beseda Božja je hrana duši! Mora tedaj gladovati in po-gubiti se tista duša, ktera noče uživati te hrane. Beseda Božja je kvas, pričetek in pomoč, da človek pobožno živi. Mora tedaj ob-divjati, in le ternje in koprive roditi tisti človek, ki si s to sveto vnemo ne vnema duše za pobožno in bogoljubno življenje. Beseda Božja je človekov vodnik po stezi zemeljskega popotovanja. Mora tedaj zabloditi vsak, kdor ne sprejemlje besede Božje, naj ga ona vodi. Prava je in živa resnica, da, kjer se ne mara za besedo Bežjo, da tam vrag širi svoje kraljestvo, da so tam vsakemu grehu na široko vrata odperte. No, pride pa čas, in tudi taki nejeverniki bodo spregledali, ali takrat bode že prepozno! Pride čas, pravi sv. oče Ambrož, „ko se bojo kesali zavoljo smeha, s kterim se sedaj po-smehujejo besedam našim". (Lib. 5. in Lucam 6.) Pride čas, in tisti Gospod, ki daje še tudi sedaj sejati seme svojega nebeškega nauka, poreče tim nevernikom, kakor beremo pri Jeremiju preroku: „Poslal sem vam svoje služabnike, preroke, od zgodnjega jutra, t. j. neprenehoma, pa jih niste poslušali, ne svojih ušes nagnili, da bi bili slišali." (Jer. 25, 4.) Niste hoteli sprejemati zdravega nauka, in odvernili ste od resnice ušesa svoje. Prezirali ste tiste, ktere sem k vam pošiljal, niste poslušali tistih, o kterih sem vam rekel, da jih poslušajte namesto mene. Nobenega sadu niste rodili, in zato vas hočem izkoreniniti kot drevo, ki ne donaša nobenega sadu. Tako, bratje premili, tako bo enkrat govoril Gospod takim terdo-vratnežem! Bog daj, da bi med nami ne bilo nikogar, ki bi za-metal besedo Božjo! Jez upam in se veselim tega, dragi moji, ker vi verujete besedo Božjo, radi jo poslušate in sprejemljete v serce. Pa če tudi se veselim tega, ker vi, dragi moji, radi poslušate in radi sprejemljete besedo Božjo; vendar mi se pogostokrat razžalosti duša, kedar vidim, da niste v njej stanovitni. In ravno to je drugi vzrok, zakaj pri mnogih beseda Božja zaželjenega sadu ne obrodi, namreč nestanovitnost v besedi Božjej. 2. Šel je sejavec sejat seme; in ko je sejal, padlo ga je nekaj na kamenje, zato se ni moglo globoko vkoreniniti, in če tudi je berž kalilo, vendar je vsehnilo, ker ni imelo dovolj mokrote. Ono malo zemlje, s ktero je bil pokrit kamen, je dajalo samo kratek čas rahli bilki potrebno hrano. Morda je bilka vzrastla, morda tudi razcvetela se, ali dozorela ni: ker se ni mogla globoko vkoreniniti, berž je vsahnila, ko je nastalo poletje, ko je pripekalo solnce, ker jej je pomanjkalo mokrote. Tako, preljubi bratje in sestre v Jezusu, se godi tudi z besedo Božjo. Mnogi jo sprejmejo radostno; ker si je pa globoko ne vsadijo v serce, ne more se jim beseda Božja globoko vkoreniniti; in zato samo nekaj časa verujejo, in ob času skušnjave odpadejo. Zvenejo in vsahnejo kot bilka, ki nima globoke korenine, ne dovolj mokrote. Njih se sicer prime seme besede Božje, vname jih na vse dobro, in oni storč najboljše sklepe, ali žalibog! naj jih pa le kaj zvabi v greh, naj bi le morali kaj preterpeti za pravično reč, koj pozabijo na vse, in se zvernejo zopet v greh. Oni ne obrode tedaj nobenega sadu, ker v njih ni stanovitnosti, ker se jim ni globoko v serce zakoreninilo seme besede Božje. Take in enake je gotovo pred očmi imel bogoljubni Tomaž KempenČan, ko je z žalostnim sercem k Jezusu tako-le zdihoval: „Jezus, premili Gospod moj! mnogo je ljudi, ki bi se radi s teboj veselili; ali malo jih je, kteri bi hoteli s teb<5 žalovati. Mnogo jih hodi za teb<5 tje, kjer lomiš kruh; ali malo tje, kjer naj bi s teb6 pili kelih grenkega terplje-nja. Mnogo jih je, ki te ljubijo, dokler jih ne zadene kaj neprijetnega. Mnogo jih je, ki te hvalijo in častijo, dokler jih tolažiš in veseliš. Ali ko se jim Jezus skrije, hitro so žalostni in so poter-tega duha." (De imit. Christi Lib. 2. cap. 11.) Tako piše bogoljubni Tomaž Kempenčan. In kar je napisal ta z Božjim duhom navdihnjeni mož že več ko pred 400 leti o mnogih kristijanih svojega stoletja, to isto, dragi moji, more se reči o premnogih sedanjega časa. Ah, žalibog, tudi dan danes je temu taka! Tudi dan danes sprejemljejo mnogi besedo Božjo, ali niso v njej stanovitni. Oni so samo tako dolgo dobri in pobožni, dokler jih ne napade kaka skušnjava. Ko pa jih napade kaka skušnjava, in bi morali kaj preterpeti Bogu za ljubo, koj pozabijo na besedo Božjo, koj se izneverijo svojim dobrim obljubam, ter nobenega sadu ne obrode. Na njih se izpolnujejo Jezusove besede: „Kedar pa vstane nadloga in preganjanje, koj se pohujšajo in odpadejo." (Mat. 13, 21.) Bratje mili! pristopite sem bliže, pa mi poterdite, ali ni taka? Povej mi ti skopi, ali nisi se sramoval svojega greha ali nisi sklenil ogibati se ga, ko si slišal pridigarja, kako ti je zagrozil z besedo Božjo ? Vdaril si se morda na persi in delal dobre sklepe, dokler ti je po ušesih zvonila Božja graja. Pa odšel si iz cerkve, in ko ti je oko zagledalo priljubljeno blago, pozabil si koj na vse, kar si bil obljubil malo prej. Pognalo je sicer v tvojem sercu seme besede Božje, ali žalibog, — vsehnilo je! Slišal si kristijan mili, besedo Božjo o poterpljenji, in sprejel si jo dragovoljno, ter odločil s krotkim in tihim duhom prenašati vse, naj te zadene hudo ktero koli. Ali žalibog, to je terpelo samo do tle, dokler te ni zadela kaka nesreča in nadloga; kajti kakor hitro si moral prenesti kaj neprijetnega in nasprotnega, koj si pozabil vse,- kar si bil prej sklenil. Kalilo je sicer v tvojem sercu seme besede Božje, ali žali-bog — vsehnilo je! In kolikokrat smo se mi vsi, ki smo poslušali besedo Božjo na tem svetem mestu, s potertim sercem kesali svojih grehov, kolikrat smo se bili na persi in ginjenega serca vzdihovali: Bog, usmili se mene ubogega grešnika! Bog, ne spominjaj se mojega prešlega življenja! Bog, od sedaj hočem tebi služiti in vse življenje tebi posvečevati! Ali žalibog, komej pa smo prišli iz tega Božjega kraja, komaj smo se povernili domu, ko nas je napadla kaka skušnjava, — koj smo pozabili vsega, in zopet hiteli v stare grehe. Kalilo nam je sicer v sercu seme besede Božje, in nekaj časa dober sad rodilo, ali žalibog, ob času skušnjave je zvenilo, vsehnilo. In kaj nam donaša prida, da smo vzdihovali, kesali se in jokali, obetali in sklepali, ko pa nismo obstali v dobrem, ampak spre.vergli se ob času skušnjave, ter se izneverili Bogu? Kaj nam donaša to prida, da smo v spovednici delali sv. obljube, kterih pa ne izpolnujemo? Kaj nam koristijo tudi najboljši sklepi, če pa jih koj pozabimo? Kaj nam koristi z debelimi solzami prati grešne madeže, če se pa čez malo časa spet pogreznemo v ostudno blato starih grehov ? Kaj nam koristi vse, če nismo stanovitni v dobrem; če vstanemo iz greha, da spet vanj pademo, če si ozdravimo dušo, da jo spet ranimo; če si jo čistimo, da jo sopet omadežujemo? Ali nismo kot oni človek, o kterem pripoveduje sv. pismo, da je prišel zidati stolp ali turn, položil dober temelj, pa ni mogel dozidati ga? In zato, bratje mili, ne čudite se temu, da ne kaže nad nami beseda Božja svoje zveličalne moči; ne čudite se temu, da Jezusovo evangelije obilnišega in boljšega sadu ne rodi pri nas! Žalibog, pogosto, ah pogostokrat povene in vsehne to nebeško seme! Povene in vsehne, ker se mnogim ne zakorenini globoko v serce, in to zato, ker jim manjka stanovitnosti. Ali čas je še poslednje nekaj premišljevati, namreč tiste kristijane, ki zavoljo prevelike skerbi za časno premoženje ne obrode zaželjenega sadu. 3. Šel je sejavec sejat seme; in ko je sej al, padlo ga je nekaj med ternje. Ternje je prerastlo mlado in nježno setev, in končno zadušilo jo. Pod tim semenom, veli sam nebeški učitelj, razumevajo se oni, ki sicer poslušajo besedo Božjo, ki jo v serce sprejemejo; ali zavoljo prevelike skerbi za časne reči se jim usuši v sercu seme besede Božje, in ne obrodi sadu. Oni ljubijo blago in čest, last in slast tega življenja, in za nje skerbe toliko, da se jim zaduši v sercu vsaka misel na Boga in sveto besedo njegovo. Ako bi oni zmerno in kolikor je prav skerbeli za časne stvari, in ako bi jim one ne bile perva in poglavitna reč-vsega življenja, ne bi grešili kratko in malo ne. Kajti dovoljeno nam je, in tudi potreba je, skerbeti za časne stvari, samo ta skerb ne sme biti na škodo duhovnemu, večnemu življenju, na škodo neumerjočej duši. Ali žalibog! mnogi se tako zakopljejo v posvetne skerbi, ter s svojo dušo hrepene za časni blagor, da izžend iz serca vsako drugo misel, ysako skerb za kaj boljšega in višega. Jezus je nekdaj posvaril Marto, rekoč: „Marta, Marta! skerbna si in si innogo prizadevaš. Pa le eno je potrebno." (Luk. 10, 41—42.) Kristijani in bratje! Ali ne zaslužijo tudi mnogi med nami takovega svarila? Ali ne more tudi nam reči Jezus: Vi skerbite, preveč skerbite za ono, kar je časno in nestanovitno, pa ne marate za ono, kar vam je najbolje potreba, kar bi vas moglo osrečiti za večno. Ah, res je, žalibog! mi več skerbimo za prah in pepel, več za to umerljivo telo, kot pa za neumerjočo dušo. Kako nas v tem osramotuje izgled mnogih svetnikov in svetnic, ki niso iskali časnega blaga, niti so marali za-nj. Ali bi se mogel med nami kteri najti, ki bi tako malo obrajtoval časno premoženje, kakor sv. Paškal Bajlon? On, sin siromašnih starišev, je v svojej mladosti pasel ovce nekega bogatega gospodarja. Ta njegov gospodar je Ifll bogoljuben človek, in si je toliko priljubil Paškala, da je hotel posinoviti ga in zapustiti mu po smerti vse svoje premoženje. Ali sv. Paškal, hrepeneč edino za večnimi dobrotami, zbal se je, da bi ga časno premoženje ne zaderževalo delati za večno zveličanje. Zato ni hotel sprejeti te dobrote, ampak je šel v samostan. Mislil je namreč, da bo tako bolj podoben svojemu Zveličarju, ki ni zato prišel na svet, da bi njemu ljudje služili, ampak da bi on služil ljudem. O kako vse drugače je v tem naše življenje! Mi letamo noč in dan za premoženjem tega sveta, letamo za njim toliko skerbno, da nam še časa ne ostaja, le misliti na Boga. Ta žeja tako goni naše serce, da nam ni tako rekoč drugo na pameti, kakor to, kako da pridobimo čest in hvalo, kako da si pomnožimo veselje, in kako da si nagrabimo premoženja. Pa ako bi nam to tudi srečno šlo izpod rok, ter bi dosegli na svetu čest in slavo, ako bi si tudi vživljali posvetnega veselja in si nagrabili cele kupce blaga in premoženja, vendar ne bi bili brez skerbi. Vedno bi nas morile skerbi za časne reči, morile tim huje, čim bolje bi nam blago naraščalo ter čest in slava pred svetom. Mi smo kot tisti človek, o kterem se bere pri sv. Lukežu, da je bil bogat, in da je dobro rodilo mu polje. On bi se bil imel veseliti tega blagoslova Božjega, bil bi imel hvaliti gospoda Boga za obilne darove, in tim zvesteje služiti mu. Ali ne, on ni storil tega! On je še bolj skerbel, ter mislil in premišljeval, kaj in kam pojde z obilno svojo letino, in kako jo bo v denar spravil in si pridobil več dokička? Zato je djal: „Kaj bom storil, ker nimam, kamor bi svoje pridelke spravil?" (Luk. 12, 17.) Tako, bratje premili, tudi dan danes vtonejo premnogi v prevelikih skerbeh zavoljo časnega premoženja, in zanemarjajo in pozabijo Boga, večnost in neumerjočo dušo. Ali more pri takih beseda Božja obroditi zaželjenega sadu? Gotovo ne more! Zato piše že sv. Honorij: „Onega se ne prime beseda Božja, ki hrepeni po časnih rečeh." (S. D. 5. Pent.) Taka je, verni kristijani! Prevelike skerbi za časne reči, te so ono gosto ternje, ki človeku v sercu zaduši seme besede Božje. Taki ljudje dohajajo s svojimi skerbmi v cerkev, h sercem v časne skerbi pogreznjenim poslušajo besedo Božjo, pa se tudi s takim sercem vračajo iz cerkve na svoj dom. Pa če se jih tudi prime kako seme besede Božje, ono se jim žalibog koj vduši v sercu, ko se povernejo k prejšnjemu svojemu delu, k tergovini ali rokodelstvu. M tedaj čudo, da ne obrodi sadu. Ali more ternje roditi sladko grozdje? Ali morejo na ko-pini dozoreti sladke smokve ? Nikdar ne! Kogar tlačijo in morijo prevelike skerbi za ta svet in časne dobrote, on misli samd na ono, kar mu svet obeta, kar ta svet daje. On se v vsem ravna po svojem pokvarjenem sercu, on malo mara za to, da bi bil pravičen, tem manj da bi bil usmiljen in darežljiv; on ne pozuA ljubezni in pomilovanja ,--polni žepe, polni škrinje, to mu je vsa slast, vsa radost, in vse veselje! Konec. Slišali ste, kristijani premili, zakaj da beseda Božja pri- mnogih ne obrodi dobrega sadu. Ni temu krivo seme besede Božje, ni ono krivo temu, da se pohodi, vsehne in zaduši. Na terdej cesti ne kali, na kamenju ne vzraste, in med ternjem se zaduši. Ako bi pa padlo v zemljo dobro, zemljo perhko, rahlo, zemljo dobro pripravljeno , rodilo bi gotovo stoteren sad. Ko bi namreč besedo Božjo ne samo pazno in zvesto poslušali, ampak jo tudi dragovoljno sprejeli, globoko si v serce vsadili, v sercu jo nosili, hranili, in to, kar se oznanuje, na-se in ne na druge obračali, in ako bi se ravnali po besedi Božjej, obrodila bi gotovo tudi nam obilnega sadu. Bodimo tedaj, bratje in sestre v Jezusu, bodimo dobra zemlja, zemlja taka, ktera stoteren sad rodi! Potem se bode tudi nad nami spolnilo, kar je rekel Jezus, premili naš Zveličar: »Blagor tistim, kteri Božjo besedo poslušajo, in jo ohranijo." (Luk. 11, 28.) Amen. Za III. predpepelnično nedeljo ali Kvinkvagesimo. „Nek slepec je sedel poleg pota, in miloščine prosil". Luk. 18, 35. V vod. Blagor njemu, kogar je Bog blagoslovil z nebeškim blagoslovom. Srečen tisti človek, ki ima vsega, kar mu je treba za vsakdanje življenje. On ne skuša britkosti, ktero večkrat izkuša sirota; njega ne tišči uboštvo in pomanjkanje, ki tišči človeka siromaka; njega ne morijo skerbi, ktere morijo ubogega siromaka. Tak srečen človek se, kaj pa da, more veseliti svojega življenja, in mirno in zadovoljno uživati darove, ktere mu je darovala darežljiva roka Božja. Blagor tistemu, pravim zopet, komur veselo cvete poze-meljska sreča, kogar ne nadleguje siromaštvo. Bratje dragi, hudo je biti siromak! Njega zadevajo vsakoverstne nadloge in neprijetnosti. In zato je tudi modri Salomon prosil Boga, naj ga obvaruje siromaštva. Vsak človek se boji siromaštva, nihče si ga ne želi. Nekteri pa, naj se ga brani kakor hoče, vendar ne more ubraniti se mu: ne uide mu, če je to volja Božja. Tako se tudi ni obvaroval siromaštva ta človek, kterega nam predstavlja danešnje sv. evangelije. Slepa sirota je sedel poleg pota in prosil. Ah, ta nesrečnik je bil omilovanja vreden! Kajti siromak je moral sedeti poleg pota, in prositi mimogredoče, da mu kdo podeli kak darček. Siromaštvo! kako si britko, ti ljudem bridke solze siliš v oči! To vi ubogi in sirote, vi siromašni bratje dobro veste, to vi skušate, ah nesrečni, britko to vi skušate! Kako vas navadno svet čez rame gleda in imeva za izmet ljudski, kako pogostokrat vas zasramuje in tlači ošabni in nevsmiljeni bogatin! Bedko kje na svetu imajo za vas pravice, še manj pa vsmiljenja! Toda, če niste sami krivi, da ste ubogi siromaki, ako vam je to Bog poslal: ne mislite, da ste presilno nesrečni, saj veste, da Bog vse po očetovsko vodi, vodi tako, kakor je za nas ljudi najbolje. Z danešnjim svojim govorom namerjam vas vtolažiti in razveseliti. Prepričati vas hočem, da siromaštvo ni brez vsake tolažbe in veselja. Poslušaj me tedaj ti nesrečna in uboga sirota, poslušajte me vi ubogi bratje in sestre! Razložiti vam hočem: Kako in s čim se morete tolažiti v siromaštvu? Oče nebeški! pomagaj mi s pomočjo sv. Duha, in nadari mi jezik s sveto zgovornostjo, in daj, da moj govor najde pripravnih sere, da jih prosveti, pokrepi in razveseli! Razlaga. 1) Siromaštvo je gotovo velika nesreča, ali vendar ni naj veča nesreča. To nam priča slepec v danešnjem sv. evangeliju, priča nam jasno, da je še več hudega na svetu, kakor je siromaštvo. Dogodilo se je, ko je Jezus se bližal Jerihi, da je sedel poleg pota slepec in prosil. Kdo j a, da ne bi pomiloval ga? Nesrečni je moral sedeti na očitnej cesti in čakati, da mu kdo mimogredočih podeli kak majhen darek. Nu, če je pa tudi terlo ga siromaštvo, bilo je vendar nekaj drugega, kar mu je mnogo večih britkost narejalo, in ga še bolj tlačilo. Zato ni zavoljo siromaštva tožil Jezusu, ampak zavoljo neke druge, mnogo veče nesreče. Povej ti sam ubogi berač, povej nam, ktera nadloga te je naj huje morila? O, dozdeva se mi, da ga sedaj še slišim, kako vzdihuje! Ah, za me na svetu ni nobenega veselja, ker sedim v tmini, ter ne gledam belega dne. Meni zastonj sije rumeno solnce in bledi mesec na nebeškej širjavi; meni zastonj zelenš livade in gozdi, zastonj cvete rožice in drevesa, ah, jaz siroma ne vidim ničesar! Tako je, bratje mili, po priliki vzdihoval slepec. In da mu je huje djalo to, da je bil slep, kakor to, da je bil siromaščen, vidimo iz tega, ker ni prosil Jezusa, da ga reši siromaštva, ampak prosil ga je, naj mu pogled dodeli. „Go-spod, da vidim!" tako je zaklical, ko ga je prašal Jezus, kaj hoče, da mu stori. Potolažite se tedaj vi, ki nosite siromašno palico, potolažite se s tim, da siromaštvo ni največe hudo. Ah, na svetu je dovolj še večih nesreč in hujših nadlog! Ali ni tisti, ki ne gleda belega dne in žarkega solnca, veliko nesrečniši, kakor ste vi? Ali bi morda hoteli dati svoje zdravje, zdrave svoje ude in močno telo za vse zlato in srebro tega sveta? Ali ne bi, kakor bogatin, dal vse svoje premoženje, ko bi si mogel ž njim kupiti zgubljenega zdravja? Kdo bi med vami, če je še tako siromaščen, hotel dati za denarje, če tudi za drage denarje, dati mir svoje duše? Kdo bi hotel zamenjati sladki mir svojega serca s težkim nepokojem, ki pogostokrat vznemiruje in mori bogatinu nepokojno dušo ? In zato. siromašni bratje, niste ne naj nesrečniši, dokler ste zdravi, ter vam mirno serce v persih bije. Tarejo vas, to je gotovo, tarejo vas mnoge nesreče in neprijetnosti, ali Bog vas vendarle ni zabil, kajti podelil vam je mnogega drugega dobrega, česar se morete veseliti. Bratje mili, vi se morete tolažiti s tim, 2) da morete kot bogatini, morda še mnogo bolje, kakor oni, služiti Bogu, in si služiti mnogo večih zaslug za nebesa. Poslušajte to-le dogodi 10. Jezus je nekdaj sedel v Jeruzalemskem tempeljnu, nasproti puščici in gledal, kako so ljudje metali denarje v puščico. Dohajali so bogatini in dajali veliko; prišla je tudi neka siromašna vdova, in spustila v puščico dva beliča. Pa glej, Jezus je poklical svoje učence in rekel: „Resnično vam povem, da ta uboga vdova je še več vanjo vergla, kakor vsi, kteri so v puščico metali. Zakaj vsi so od tega v&njo vergli, česar so obilno imeli, ta pa je iz svojega uboštva vžnjo vergla vse, kar je imela, ves svoj živež." (Mark. 12, 43, 44.) Glejte, bratje mili! tudi siromak si mora zaslužiti velikih zaslug, in prikupiti se gospod Bogu. Nadalje se siromaku ponuja lepa priložnost, kazati veliko prelepih čednost, in mnogega greha se varovati; kajti v kterej šoli bi se mogel človek bolje naučiti ponižnosti, poterpežljivosti, zaupanja in vdanosti v voljo Božjo, kakor v šoli siromaštva? „Siromaštvo je mati čednosti." V kterej drugej šoli, prašam vas nadalje, more človek ložej se obvarovati različnih grehov, kakor v šoli siromaštva ? Ako človeka siromaštvo kedaj pa kedaj zapelje v greh, — da morebiti godernja, da je nevošljiv, da goljufuje, da krade, — vendar še v veče grehe ga zapeljuje bogastvo. Bagastvo je že marsikteremu zmešalo možgane, da je postal prevzeten in ošaben. Zato tudi pravi sv. pismo : „Ako boš obogatel, ne boš brez greha." (Sir. 11, 10.) In to se je spolnilo na onem bogatinu, o kterem pripoveduje sv. pismo, da se je oblačil z baršunom in svilo, ter se gostil vsak dan lepo in bogato. On ni pokusil nikdar kaj hudega, in zato ni vedel, kake nadloge mora pogostokrat terpeti človek siromak. Zato mu je tudi oterpnilo serce, oterpnilo tako zelo, da še tistih drobtin, ki so mu padale raz mize, ni dal ubogemu beraču, ki je stal pred njegovimi vratmi. Ne rečem, da so taki vsi bogatini. Tudi Abraham je bil bogat, David bogat, sv. Ljudmila bogata in sv. Vaclav bogat, pa vendar so vsi ti bili tudi usmiljeni, in Bogu ljubi. Težko pa je vendar odstraniti vse zanjke, ki so bogatinom nastavljene. To poterduje tudi sv. Janez Krizostom, rekoč: „Akoravno tudi ni hudiča, niti nikogar, ki bi nas skušal, vendar je pa brezštevila potov, ki vodijo v pekel tiste, ki ljubijo pozemeljsko blago"! (Hom. 7. in Acta.) In ali ne terdi ravno tega tudi sam Jezus naš božji učenik? Sam on pravi: „In spet vam povem: Ložej pojde kamela skozi šivankino uho, kakor bogatin v Božje kraljestvo." (Mat. 19, 24.) Tako je, bratje mili! človek čim več imd, tim več si želi; in da si pomnoži svoj imetek, posluži se pogosto tudi nedopuščenih in grešnih potov. Bogatinovo serce je tam, kjer mu je blago; on se pogostokrat odverne od Boga in pade v hudičeve zanjke. S tim se tolažite vsi, ki živite v siromaštvu, tolažite se, kakor se je tolažil sv. Frančišek Šaleški. Ta je bil sin bogatih starišev, pa je siromak postal, je osiromašil iz ljubezni do Boga in bližnjega, ter navadno tako rekel: „Jaz sem s svojim siromaštvom prav zadovoljen, in dobro je z&me, ker sem siromašenj kajti bogastvo je brezštevila ljudi porinilo v siromaštvo." Tako se, pravim, tolažite ubogi in siromaki, in kedar vas pomanjkanje tare, pomislite, da je to Božja volja, in da je tako bolje za vas, kakor da bi vas Bog obsul z blagom in bogastvom'. 3) Na dalje tolažite in veselite se tudi s tim, da ste Bogu ljubi, in zelo ljubi. Ljudje le malo ali celo nič ne porajtajo siromaka; ali to je drugače, vse drugače pred Bogom. Bog ljubi siroto, ter s posebnim dopadanjem gleda jo iz nebes. Povejte mi, verne duše kerščanske! komu je Bog naj prej naznanil rojstvo edi-norojenega svojega Sina? Morda cesarju Avgustu? Ali morda namestniku njegovemu Cifinu? Ali bogatim Jeruzalemcem ? Ne, ne! To je naznanil naj prej siromašnim pastirjem, ki so okoli Betlehema čuvali črede. In kje se je rodil, in od koga se je rodil večni Sin ■živega Boga? Ko so pastirji slišali, da se jim je rodil Zveličar, šli so iskat ga. Pojdimo tudi mi ž njimi, in preglejmo prekrasno in prelepo palačo novorojenega kralja, kralja vseh kraljev, in gospodarja nebes in zemlje. Kralji tega sveta zidajo si dvorove in poslopja iz marmora, polne zlata in srebra, — o kako nek mora biti krasna tista dvorana, ktero si je izbral kralj vseh kraljev! Ali glej čudo! Bratje! ne iščite Sina Božjega po dvoranah in poslopjih, v svitlobi in lepoti, ampak poiščite ga v bornem hlevcu. Sin Božji je hotel biti siromašen in vam v vsem enak, in zato si ni izbral za mater nobene kraljice, niti mogočne gospe, ampak ubogo siromašno devico. Njemu je toliko drago bilo siromaštvo, da se ni rodil v hiši, kjer ljudje stanujejo, ampak rodil se je zunaj mesta v hlevcu, kjer černa živina počiva. Jezus, da bi pokazal, kako drage so mu sirote in kako vas ljubi, je svojevoljno postal vam enak; on se je v siromaštvu rodil, v siromaštvu živel, v siromaštvu tudi umeri. .,Lesice imajo jame", rekel je Jezus „in ptice nebeške gnjezda; Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil." (Mat. 8, 20.) Povejte mi, kakošne ljudi si je Jezus izbral za učence, za naj ljubše svoje prijatelje? Komu je izročil vso oblast, ktero je imel od Očeta? Koga je poslal po vsem svetu oznanovat sv. evangelije? Priproste in siromašne ribiče in rokodelce, — ž njimi se je sprijatlil, nje si priljubil, nje postavil za učenike vsem narodom, pa njim tudi rekel, ko je poslal jih po svetu: „Ne imejte ne zlata, ne srebra, ne denarjev v svojih paseh." (Mat. 10, 9.) Povejte mi, komu je vedno in pri vsakej priložnosti posebno pokazoval svojo ljubezen ? S kakošnimi ljudmi je naj raje živel in se pečal ? Ali ne s siromašnimi, o kterih je posebno rekel, da se njim oznanuje evangelije? Ali ni tedaj tako jasno pokazal in poterdil, da ljubi siromake, in da so mu posebno mili in dragi P In s tim se tolažite in veselite vsi, ki živite v siromaštvu, tolažite se, če tudi vas svet ne ceni in vas prezira, da vas ceni in ljubi le On, ki je gospodar vsemu svetu. Vas ljubi Bog, iti ravno zato, ker vas ljubi, 4) pripravlja vam obilno plačilo v nebesih, kjer vam bode vse stotero povernil. Glejte, bratje mili, tudi zavoljo tega, in posebno zavoljo tega ne smete v siromaštvu obupati. Res je, da vam tel : prišla. ..j?; britko in žalostno. Verjamem vam, da vas boli duša, ko vidite, kako predobri Oče nebeški pregrinja dan na dan svojo mizo vesoljnemu stvarjenju, ter vrano hrani in orla pod milim nebom, le samo vi imate prazne roke, terpite gladu in mraza — tudi nič nimate, da bi se drugi dan preživili z ženo in z otroci, in si pokrili nago svoje telo. Ah! ne čudim se vašej žalosti; ne čudim se, da zdi-hujete, ko vidite, da se vam ubogi otroci tresejo od mraza in mi-rajo od gladu; ko čujete, da kriče, za kruh prosijo, vi nesrečni ga pa nimate, da bi jim ga dali. Ah, kako da bi vam to ne vbadalo v serce, ko vidite, da tudi divje zverine nosijo hrano svojim mladim, samo vi pa nimate kaj dati svojim ljubim in dragim otrokom. Pa če tudi je žalostno vse to, bratje ljubi, vendar le ne obupajte. Tudi sedaj še živi v nebesih predobri vaš Oče, in on vam nikdar ne bode naložil kaj takega, kar ne bi mogli prenašati. Kecite raje sami sebi, kar je rekel Tobija svojemu sinu: „Ubogo sicer živimo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako se bomo Boga bali." (Tob. 4, 23.) Gotovo, tudi vam bode koristno in dobro, ako se bodete Boga bali. Dobro in koristno bode za vas, ako si roke obvarujete čiste krivičnega premoženja, ako se obvarujete greha, da ne mermrate, lenobe ne pasete in ako ne bodete po strani in pisano gledali onih, ki imajo več, kakor vi. Dobro in koristno bode za vas, pravim še enkrat, ako bodete iskali naj prej kraljestva Božjega in njegove pravice; kajti vse ostalo vam bode priverženo, prejeli bote obiluo plačilo v nebesih. Sam Jezus pravi: „In slehern, kteri zapusti hišo, ali brate ali sestre, ali očeta ali mater, ali ženo ali otroke, ali njive zavoljo mojega imena, bo stoterno prejel, in večno življenje dosegel. Veliko pa jih bo poslednjih, ki so pervi, inpervih, ki so poslednji." (Mat. 19,29—30.) Dobri Bog, kako je sladka ta obljuba! Siromaki bodejo tedaj dobili stokrat več in prejeli večno življenje, to obeta resnični in zvesti Gospod; s preobilnim plačilom vas bode poplačal, ako siromaštvo sterpljivo prenašate. Sirota, koliko plačilo te čaka! Potolažite se tedaj vi, ki se borite s siromaštvom, potolažite se s tim in se razveselite, ker bodete stokrat več prejeli in dosegli večno življenje. Tako je stokrat več prejel oni berač, ki je ležal pred bogatinovimi vratmi, ter pri njem ni našel usmiljenja; kajti ko je umeri, pravi Zveličar, odnesli so ga angelji v Abrahamovo naročje. In sv. oča Avguštin dostavlja: „Tako je morda tudi tebe postavil Bog v siromaštvo, da terpiš malo časa, potem pa dosežeš večno življenje." (Serm. 7. de temp.) Ako je taka, ne žaluj in ne toži nihče. In da je temu gotovo tako, to je, da si moremo s siromaštvom kupiti kraljestvo nebeško, ter mnogo ložej, kakor z bogastvom priti v nebesa, to nam priča tudi sv. oče Bernard. On piše tako-le: „Siromaštvo je kakor kaka velika perutnica, s ktero človek berzo leti v kraljestvo nebeško." (Serm. 4. de Advent. Dom.) Gori tedaj, gori povzdignite oko svoje, vj bratje! poglejte gori k nebesom, kedar vas napade 'kara ' Tam gori vam je pripravil Oče nebeški obilno pla- čilo, tam gori vam bode stotero poplačal. Naj bi bil tedaj vaš stan tu na zemlji še tako terd in žalosten, če bi bili še tako siromašni, vendar bodete enkrat obogateli, neizmerno obogateli. Za kratko žalost prejmete večno radost, in za siromaštvo neizmerno bogastvo, bogastvo veče, kakor je vse blago tega sveta. Taka je, dragi moji! vi bodete prejeli preobilno— neizmerno plačilo, samo ako ste stanovitni, poterpežljivi in pobožni, ako zvesti in pokorni ostanete Bogu in njegovim zapovedim. Sklep. S tim se tolažite in razveselujte vsi. ki tu na zemlji terpite siromaštvo. Potolažite se in veselite se s tim, ker siromaštvo ni naj veča nesreča na svetu, ker tudi v siromaštvu morete služiti Slovenski Prijatel. 2 gospod Bogu, ker ste tudi vi Bogu ljubi in dragi, in ker je Bog tudi vam pripravil obilno plačilo v nebesih, kjer bode vam vse stotero povernil. S tim se potolažite, s tim razveselujte, bratje mili! Če vas pa napade kaka nejevolja, da hočete tožiti in mermrati, pomislite, da se še ni vsušil studenec milosti Božje, da vam je Bog tudi še sedaj predobri oče. Kedar hoče, da vi kaj tu terpite, da to le hoče zavoljo tega, ker vam je to k vaši sreči in k vašemu zveličanju. Napočil bode gotovo dan, ko bode vse poplačano', ter bode vsak zvesti služabnik prejel zasluženo plačilo. In tedaj poreče večni, pravični sodnik vsakemu vernemu služabniku: „Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil, pojdi v veselje svojega Gospoda". (Mat. 25, 23.) Amen. Za I. postno nedeljo. „In ko se je štirdeset dni in štirdeset noči postil, bil je potem lačen. Mat. 4, 2. V vod. Že smo zopet doživeli tisti sveti čas, ki je posebno za to odločen , da se spominjamo prebritkega terpljenja in smerti gospoda našega Jezusa Kristusa. Pojdite tedaj, kristjani premili, pojdite za meno v tisto puščavo, kamor je sv. Duh odpeljal našega Zve-ličarja; vstopite se tje v duhu, v tisto samotno, pusto okolico, kjer ni bilo žive duše, kjer so stanovale samo divje zverine. Tam je celih štirdeset dni in noči preživel premili naš Zveličar, tam se je pripravljal na delo, ki ga je čakalo, na delo našega odrešenja, tam je molil, tam postil se, tako postil, da je naposled lačen postal. V spomin tega ostrega posta gospoda našega Jezusa Kristusa je ustanovila sv. mati cerkev sveti štiridesetdanski post, in zapoveduje vsem pravovernikom, naj se postijo ta sveti čas po izgledu Gospoda in Učenika svojega. To zapoved so v prejšnej dobi rado-voljno in vestno spolnovali pravoverni kristjani. Ta postna postava je bila nekdaj veliko ostreja, kakor je sedaj, pa vendar niso tožili, kakor tožijo sedanji kristjanje, da jim je post težka in zoperna reč. Vedeli so namreč, da, ako ne bi krotili svojega mesa, ne bili bi pravi Jezusovi učenci; vedeli so oni, kdor želi biti Jezusov, da mora nasledovati Jezusa. Ali žalibog! kam je prišla ta gorečnost! Kje so tisti, ki bi hoteli z Jezusom se veseliti, pa tudi terpeti? Vsak bi rad jedel z Jezusom velikonočno jagnje, pa nihče se noče ž njim postiti! Kristjani in bratje! mnogi v danešnjem času malo porajta na to zapoved, na sv. post, mnogo in premnogo pa jih je, ki zasme- hujejo post, ter zelo pogostokrat prelomljajo to zapoved, ker mislijo, da to še greh ni. Ali zelo se goljufajo taki! Zavoljo tega hočem danes govoriti o postu. Eazložiti vam hočem, da je postna zapoved sveta in Iblagovita zapoved. Da se tega prepričamo, hočemo premišljevati: 1. Odkod je postna postava, in 2. čemu je postna postava. Daj, Oče nebeški! da bi moje besede padle na dobro in rodovitno zemljo; in da bi se zmanjšalo število onih, ki imajo post za reč nepotrebno in ga pogostokrat prelomljajo. No pred, preden vam nadalje pregovorim, prosite, bratje mili, na tihem za me, da me Bog podpira! t. del. M treba mi razlagati vam, kaj je post. Znano vam je vsem, da človek se posti, ali če se zderžuje mesnih jedi, ali pa če uživa manj jedi, kakor navadno. No morda pa tega ne veste, odkod je post in postna postava? Sveta mati katoliška cerkev je dala zapoved: „Posti se štiri-desetdanski post, kvaterne in druge postne dni, v petkih in sobotah pa se zderži mesnih jedi." Že to samo bi nas imelo naganjati, da spolnujemo to zapoved. Ali ni cerkev vaša ljubeznjiva mati, skerbna mati za zveličanje vaših duš; mati, ktero je namesto sebe zapustil Jezus, Gospod naš! Ali ni tudi on zapovedal njo poslušati ? Ali ni rekel, da je kot nevernik in očiten grešnik, kdor je ne posluša? Ona je, kakor sv. Duh uči, steber in temelj vsej resnici, — po njenih ustih govori nam Bog sam. Kdor je tedaj pravi kristjan, pravi katoličan, njemu je beseda cerkvena kot beseda Jezusova; on je prepričan, da je post že zavoljo tega, ker ga je naložila sv. katoliška cerkev, sveta in blagovita zapoved. Pa poglejmo še dalje, bratje mili! Odprimo sv. pismo, pa po-slušajmo, kaj nam ono veli. Kakor beremo v tretjih Mozesovih bukvah, sam Bog je naložil vsemu Izraelskemu narodu, naj se ves narod posti vsako leto; k temu nam še priča sv. pismo, da so se pogostokrat postili vsi tisti, ki so bili polni pobožnega sv. duha. Kaj ne veste, da se je postil Mojzes, da se je postil prerok Elija, da se je postil Tobija, da se je postil David ? In zakaj si ti, prerok Jona! opominjal Ninivljane, in ti prerok Joel ves Izraelski narod, naj se posti? Vas je podučil sveti Duh, da človek zamore s postom Boga k vsmiljenji geniti, in zadostiti mu za svoje grehe! In zato je rekel sam angelj Rafael staremu Tobiju, da je post dobro in bogoljubno delo. Tako, dragi moji, govori o postu sv. pismo starega zakona. Sedaj odprimo bukve novega zakona, in pristopimo koj k pre-milemu gospodu in učeniku svojemu Jezusu Kristusu, pristopimo k 2* presvetej glavi, pa glejmo, kaj je on mislil o postu, in kako se obnašal zastran posta? Jezus, gospod naš, kakor ste slišali v daneš-njem sv. evangeliju, se je postil štirideset dni in štirideset noči, postil tako, da je naposled lačen postal, kar je sam delal, za to je vedel, da bojo delali tudi pravoverniki; in zato je tudi prerokoval, da bodo prišli dni, in takrat se bodo postili tudi njegovi učenci. Bog na višavah! ali se je spolnilo to tvoje prerokovanje? Na mnogih, žalibog, na premnogih se ni spolnilo! Ali na tistih, ki so tvoji, in hočejo biti in ostati tvoji učenci, na njih se je spolnilo; koj s početka so se postili učenci Gospodovi, in se postijo tudi dan danes vsi, ki so njegovi. Že sv. apostelni so se postili vsikdar, kedar koli so pričeli kakošno imenitno delo. Oni so se postili, ko so apostol-skej službi posvetili Pavla in Barnaba, pa tudi druge so opominjali, naj se postijo. Tako sv. Pavel apostel v listu na Korinčane opominja vse, „naj se v vseh rečeh skazujemo Božje služabnike v nadlogah, — v čuvanju, v postu." (II. Kor. 6, 4—5.) Sv. Pavel apo-stelj! takrat nisi govoril stenam, ampak na dobro in rodovitno zemljo so padle tvoje besede; kajti kakor si sam terpinči.1 svoje telo in pokoril ga duhu: tako so takrat tudi pravoverniki po tvojem izgledu bdeli, se postili in tako berzdali svoje meso. Ali sedaj pa nočejo poslušati tvojega glasu: sedaj že tvoj izgled, pa kaj pravim tvoj izgled? da! niti izgled samega sina Božjega nima več veljave in moči, ni jih takih, ki bi se ravnali po teh svetih izgledih! Sedaj se daje telesu, kar mu je ugodno in po volji, daje gerlu, kar mu diši, če bi tudi zato stradala in gladovala duša. Kaj zato ? da je le telesu prijetno in dobro! O vi razvajeni in sužnji poživljevega mesa! dal bi Bog, da bi spoznali svojo grešno mlačnost in mehkužnost! Glej! postil se je Jezus, gospod vaš, postili so se njegovi sveti aposteljni in učenci, in eden izmed njih vzlasti nas opominja, naj s postom spričujemo, da smo sinovi Božji. Post tedaj ni, kakor vi mislite, kaka izmišljena malenkost in novotarija , ampak je sveta Božja zapoved. Ali vse zastonj! Zastonj kliče cerkev; Otroci! premagujte svoje meso, spolnujte postno zapoved, zderžujte se o zapovedanih dneh mesnih jedi; ali vi nočete poslušati njenega glaeu, vi hočete biti ajdje in očitni grešniki raje, kakor njeni živi udje, kakor njeni ubogljivi otroci. Sv. apostel Pavel kliče: ..Kažimo, da smo služabniki Božji s tim, da smo poterpežljivi v nadlogah, da čuvamo in se postimo?" Pa tudi njegov glas vam ne prodira do serca, njegove besede so bob ob steno. Sam Jezus, včlovečeni sin Božji, kliče: Sini moji! jaz sem se za vas postil štirideset dni in štirideset noči, jaz sem za vas toliko preterpel, — ali žalibog tudi njegov presveti glas ne more predreti vam do serca! Tako je, premili Jezus, gospod naš, je vse za nas storil, vse za nas preterpel; mi pa nočemo, kaj pre-terpeti njemu za ljubo. Kake izgovore, pretveze in ovinke ljudje najdejo, da ne bi spoluovali te cerkvene zapovedi! Marsikdo pravi: jaz bi se rad postil, ali se ne morem. O reci rajše: Nočem; ne manjka ti moči, ampak volje. Imaš dovolj moči za to ali uno, od česar pričakuješ kakega dobička. Ali kedar te vleče meso na kake veselice in do-brevolje, tedaj pa ne tožiš, da si slab in bolen. Ali, kedar bi imel kaj preterpeti za Jezusa, za nebesa, takrat koj oslabiš in onemoreš in koj praviš: Jaz ne morem. Ali ni to grešna mehkužnost in razvajenost? lii zato, v Jezusu zbrani, ne poslušajte tistih in ne pajdašite se s tistimi, kterim je post nepovoljen in neprijeten gost; ampak imejte vedno pred očmi, da je sveta mati cerkev dala to zapoved, da se naslanja post na Božje besede, na izgled našega gospoda, in na izgled njegovih svetih aposteljnov; in zato je sveta zapoved. Ali post je sveta zapoved ne samo zato, ker se naslanja na tako sveto podlago, ampak tudi zavoljo cilj in konca, ki ga post ima. Zategavoljo hočemo še premišljevati, čemu da je post. II. del. Čemu se postimo, ali kakšen cilj in konec ima postna zapoved, ali kaj namerava doseči sveta mati cerkev s to svojo zapovedjo? Bratje ljubi! ta njena zapoved meri na to, da se naučimo krotiti in berzdati spačeno naše meso, da postanemo pripravni za molitev in pobožno premišljevanje, in da laže zamoremo opravljati dela usmiljenja. Svet tedaj in blago vit je ta cilj in konec! 1. Kdor hoče, da bodebrumen in bogaboječ, treba je, da kroti vse svoje želje, treba je, da zn& sam sebi gospodovati, treba je, da more sam sebi odreči to, kar mu je najljubše, ako bi ga to utegnilo zapeljati v hudo. Zato hoče tudi Jezus, gospod naš, da oni sami sebe zataje, ki žele priti za njim v nebesa, da zadenejo svoj križ, ter hodijo za njim. Ali je mogoče napredovati v zatajevanju samega sebe, ako se ne vadimo? No, s postom pa se moremo vaditi v zatajevanju samega sebe. Jesti in vživati mika vsacega človeka; kdor se toraj vadi to željo po jedi krotiti in pri jedi si kaj pritergovati, — to željo, bode gotovo mogel berzdati in premagovati tudi druge telesne želje, ter gospodovati sam sebi. Da je temu tako, tebe sv. Pavel, kličem za pričo. Ti sam nam povej, kaj si storil, da ne bi bil pogubljen? Ali nisi terl svojega mesa in pokoril ga duhu? No s čim si terl svoje telo in pokoril ga duhu? Na to vprašanje nam odgovarja sv. apostelj v listu, kterega je pisal Korinčanom, iz kterega smo danes brali nekoliko besedi. On je bdel, se postil in tako terl svoje telo. Ravno tako so ravnali tudi drugi prijatelji Božji. Kar jih je kedaj živelo na zemlji, vsi so si prizadevali, da se postijo in tako krotijo svoje spačeno meso. Nekteri so šli v puščave, kjer ves čas svojega življenja niso drugega uživali, kakor zelišča in korenine. Sram nas bodi, nas razvajence! Nam je težko postiti se en dan, dva dni. Nam je težko samo en ali dva dni v tednu zderžati se mesnih jedi. Nam je to težko, in koj tožimo, ko bi si imeli malo pritergati. Ja ljubi moji! ne znamo krotiti želje po jedi. Ali je toraj čuda. da tudi še ne znamo premagovati drugih telesnih poželjivosti, in tudi ne tistih, ktere je preklel Bog večni s prekletstvom? Kdor si ne more premagati želje za jedjo, on gotovo ne bo mogel vpirati se tudi drugim poželjivostim in strastim. Mislite li, da sem preveč rekel, ali pa da ne govorim resnice? No, poglejte le tiste, ki ne spolnujejo postne zapovedi, ali morejo premagovati druge grešne poželjenja? Ali ljubijo oni ponižnost, krotkost, čistost? Ne ljubijo teh čednost pa jih tudi ne morejo ljubiti. Oni se ne postijo in ne vadijo se s postom krotiti si telesa, zato ne morejo gospodovati črez svoje grešno poželjenje. To bi pa bilo vse drugače, ko bi hoteli postiti se. Post brani, da mesno poželjenje človeku ne more tako močno naganjati in mu pomaga, krotiti telesa in grešne želje. Sv. oče Avguštin pravi: „Post pokorja mesd, ga podverže duhu, razganja meglo strasti in pogaša ogenj grešnega poželjenja." (Serm. de jejun). Ako bi, pravim, hoteli postiti se, poterdilo bi se na njih, kako resnične da so besede, in kmalo bi se vsi spremenili; naučili bi se namreč premagovati sami sebe, ter bi gospodovali svojemu grešnemu mesu. Ker pa sveta mati cerkev s svojo zapovedjo zastran posta ravno to želi doseči, namreč; da se urimo krotiti telesne poželjivosti, — sodite sami, bratje mili, ali ni sveta in blagovita ta njena zapoved, ker ima tako svet in blagovit cilj in konec ? S postom hoče sv. mati cerkev doseči tudi to, 2. da bodemo bolj sposobni in bolj pripravniši za vsako dobro delo, posebno pa za molitev in pobožno premišljevanje, To se neverjetno zdi tistim ki niso navdihnjeni z Jezusovim duhom, ki tega nikdar niso sami skusili. Pa ni drugače! Post je, in ostane imeniten pripomoček, da si vterdimo in povišamo svojo pobožnost. O da bi mogli tu govoriti vsi, ki v cerkvenem duhu spolnujete to zapoved! Povejte nam vi, ki spolnujete to zapoved, ali ne postajate vse boljši in boljši ? ali ne prihajate bolj sposobni in spretni za vsako dobro delo, posebno pa za pobožnost in molitev ? Povejte nam, ali ne ohranjuje post zdrave duše v zdravem telesu? Poter-dite nam, ali ne služite Bogu tim voljnejše in raj še, čim manj e vas teži in overa vaše telo ? Povejte nam, ali ni to res, da čim manj teži dušo našo telesni jarm, tim ložejše se more vzdigovati na perotih serčne molitve in pobožnega premišljevanja gori k Bogu, k stvarniku svojemu? Ni drugače, bratje mili! kakor ladij a, ki ni preobložena z robo, hitreje in ložeje plava po morju: tako tudi duh človeški, ako se ne preobloži z jedjo in pijačo, more ložej se vzdigovati gori v svete nebesa. Zato pravi tudi oče Avguštin: „Če hočeš, da ti molitev poleti gori v nebesa, narejaj jej habe miloščinje in posta." (In Psalm. 42.) In sv. Leo dodaja, „da je post vedno bil in ostane hrana in pomoč pobožnega življenja." (Serm. 2. de jejun.) Glejte, bratje mili to namerja doseči naša sveta mati cerkev katoliška s to zapovedjo; ona hoče, da se nam s postom duša očisti, pamet povzdigne k Bogu, telo podvrže duhu, serce pa kesd in spo-kori. Ali ni to svet in blago vi t cilj in konec, ali toraj ni postna zapoved sveta in blagovita zapoved? 3. Povejte mi, ljubi moji! ali ni dobro delo, če svojemu bližnjemu storimo kaj dobrega, če svojemu bratu pomoremo v potrebi, in mu omanjšamo pomanjkanje, ali ga potolažimo? Poglej! tudi ta cilj in konec ima sveta mati cerkev pred očmi, ko nam naklada da se postimo. Ona namreč hoče, da dajemo siromašnim svojim bratom, kar si od ust pritergamo, kar si prigospodarimo s postom. O kako je to svet in blago vit cilj in konec! Kličem spet in spet: Ti se postiš, mili brat, da pomoreš, nasititi se drugemu. Ali ni tudi med nami dosti takih, ki gladujejo, ko imaš ti vsega obilno dovolj ? Kako marsikteri bolnik in betežnik zdihuje v samotnej sobici , ter težko čaka, da se ga kdo usmili; ubožček nima nič, da bi si preskerbel, česar mu je kervavo treba. Kako marsikaka tužna, sirota kleči na grobu svojih ranjkih starišev, polivajo grob z vročimi solzami. Sirota ne premore toliko, da si zakrije svojo nagoto in nasiti svoj želodec. Bratec mili! ko bi si tukaj hotel pritergati od svojih ust, mogel bi storiti mnogo dobrih in miloserčnih del, mogel bi marsikomu priskočiti na pomoč, in polajšati butaro, ki tlači toliko ljudi. Če si tudi sam siromašen, vendar le moreš kaj podeliti drugemu, ki je siromašniši kakor ti, moreš nasititi, obleči Jezusa v siromašnem bratu, če si tudi sam siromašen in potreben. Sveti post, koliko dobrega bi moglo nastati iz tebe, ko bi se vsi postili ob odločenem času, ko bi se postili v duhu svete matere cerkve! O gotovo bi se pokazalo, da je post sveta in blagovita zapoved. Sklep. In zato, verne duše keršanske! ne prezirajte, ne zametujte cerkvenega posta! Zdaj veste, da je post sveta in blagovita zapoved. Postna zapoved se naslanja na božjo besedo stare in nove zaveze; postil se je Jezus naš učenik in zveličar sam; postili so se ssv. aposteljni in vsi učenci Jezusovi. Post ima tudi najboljši cilj in konec, kajti s postom sveta mati cerkev meri na dobro. In zato ne bodimo, kakor so mnogi, kterim je post reč težka in neprijetna, kterim je nevšečno breme, ampak poslušajmo raje sv. Pavla, ter po njegovem opominu „v vseh rečeh skazujmo, da smo služabniki Božji, s poterpežljivostjo, z bdenjem in s postom." Poslužimo se tega svetega postnega časa, da se izurimo premagovati spačeno meso. da se poboljšamo. Zato pa bodemo uživljali enkrat, če bodemo tu malo terpeli in gladovali, uživljali bomo nebeško jed, večno veselje v nebesih Amen. 1 >o»tne pi*i