ANA  AHMATOVA
1888—1966
Spominu Delike pesnice, prevajalke srbskega eposa in pesmi Frana Levstika ter Simona Jenka, spominu znanke Ane Andrejeone, modre sobesednice nekoč d življenju in za vselej v pesmih, posveča te prevode iz njene zadnje knjige »Beg časa«
prevajalec.
* * *
Dver, na pol odprta, lipe vonj v nosnicah ... Klop, na njej prezrta bič in rokavica.
Krog luči rumen je ... Šumom prisluškujem. Zbežal si od mene? Tega ne razumem.
Jutri jutro jasno bo veselo, bodro. Življenje je prekrasno, srce, bodi modro!
Trudno si postalo, biti komaj skušaš ... Veš, nekje sem brala o nesmrtnih dušah.
1911
* * *
Poslednjikrat sva srečala tedaj se na pobrežju, kjer bila sva cesto. Visoka voda v Nevi je bila, da se poplav je balo mesto.
Govoril je o poletju in o tem, da ženski pesniti je — topoglavo. Kako še zdaj za carski dvorec vem, za Petropavlovsko trdnjavo,
1101
potem še, da zrak čisto naš ni bil, a kakor božji dar prelestni. In ta trenutek mi je podaril poslednjo izmed vseh brezumnih pesmi.
1914 * * *
Aleksandru Bloku K pesniku prišla sem v goste. Ravno poldan je. Nedelja. Tiho v sobi je prostorni. A za okni sobe mraz
in vijoličasto sonce nad scef ranim sivim dimom... Oj, kako prodorno gleda me molčeči gospodar!
Te oči, oči njegove so, da vsak se jih zapomni, zame bolje bo, previdna da se vanje ne zazrem.
Toda pomnila besedo, dimni poldan bom, nedeljo V hiši sivi in visoki poleg nevskih morskih vrat.
1914
OSAMLJENOST
Zmetali vame kamnov so preveč.
da ni več strašen niti eden novi
in past je že postala stolp, blesteč
visoko se nad drugimi stolpovi.
Graditeljem zahvalim iz srca,
naj skrb in žalost njihova jenjuje.
Od tu poprej zagledam svit neba.
tu zadnji sončni žarek se raduje.
Pogosto v moja okna privrše
vetrovi z morij severnih in je
golob prijazni z mojih rok pšenico...
1102
A tam, kjer jaz napišem le vrstico, božansko mirna, lahna tisto stran dopiše Muze zagorela dlan.
1914
* * *                                     «
Bil glas je. Zval je neutešno
in vabil: »Pridi sem čimprej,
zapusti kraj  svoj, gluho, grešno
Rusijo pusti za vselčj,
da s tvojih rok vso kri umijem,
izdreni sram črni iz srca,
z imenom novim ti prekrijem
bolest porazov, rane zla!«
A ravnodušno in spokojno
z rokami sem zakrila sluh,
da s to besedo nedostojno
se ne bi oskrunil bridki duh.
1917
* * *
Da nimam tekmic, mi je zatrdil. Zanj nisem običajna zemska žena, a v zimi sonca žarek tolažljiv in rodnih krajev pesem zanesena. Kadar umrem, se ne razžalosti, ne krikne: »Vstani!« v želji blaznoresni, a v hipu bo dojel, da ne živi telo brez sonca, duša ne brez pesmi. A kaj sedaj?
1921
VORONE2
Osipu Mandeljštamu
In mesto vse stoji oledenelo.
Pod steklom so drevesa, stene, breg.
Boječe hodim čez kristalnost belo.
Nezanesljiv sani je prvih beg.
Nad Petrom voronežkim pa so — vrani,
topoli, svod neba, svetlozeleni, sprani,
ki razmajan v plamenu sonca rdi,
1103
in o Kulikovem se pesem drami po holmih zemlje zmage in moči. Nad nami pa topoli kakor čase dvignjene naenkrat zapojo, kot da na svatbi za veselje naše že tisoči povabljencev pijo.
A v sobi pevca, ki je pal v nemilost,
dežurata menjaje Muza in strah.
In noč se bliža,
ta noč, ki zore jutra ne pozna.
1936 * * *
In beseda kamnata je pala na še žive prsi mi težko. Nič ni, saj sem to pričakovala. Zbotala se s tem bom že kako. Danes čaka me veliko dela: ubiti moram sleherni spomin, moram, da bo duša skamenela, da živeti spet se naučim. A ni to... Šumot poletja vroči je za oknom kot nedeljski zvon. Davno sem slutila, da napoči dan ta svetli in ta pusti dom.
1939
ŠTIRIDESETO LETO
Londončanom
Štiriindvajseto dramo Shakespeara piše ta čas z ravnodušno roko. Mi udeleženci groznega pira lažje bi Hamleta, Cezarja, Leara brali sedaj nad svinčeno vodo, lažje je spremljati z baklo in peti Juliji nežni na pogrebu te dni, lažje je k Macbethu v okna strmeti, skupaj z najetim morilcem drhteti — toda za to, za to, za to dramo smo mi, da bi jo brali, že brez moči.
1940
1104
SMRT PESNIKA
Neponovljivi glas zamrl je včeraj,
zapustil nas je sobesednik jas.
Postal je droben dež, ki ga je opeval,
ali življenje, ki ga daje klas.
In vsi cvetovi, kar jih je na svetu
so se v slovo v tej smrti razcveli . . .
A tiho je postalo na planetu,
ki pravimo mu skromno — Zemlja vsi.
1957
POSLEDNJA VRTNICA
Z Morozovo naj se do tal  priklanjam, plešem s pastorko Herodovo ljudem, kot dim z Didonine grmade uhajam, da na grmado spet z Ivano grem.
Gospod! Ne vidiš, trudna sem postala, da vstajam, umiram, zrem življenja splet... Le vzemi vse, a daj, da boni zaznala tej rdeči vrtnici svežino spet.
1962 * * *
In to ljudem se zdelo bo tako kot čas Vespazijana, vendar bilo je — samo rana in bolečin oblak nad njo.
1964
Prevedel   Tone   Pavček
70   Sodobnost
1105