Poštnimi plačana v gotovini
Spod. ic obhod. poet. • II Grup po
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo :
Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina :	Mesečno	L	110
Za inozemstvo :	Mesečno	L	190
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
M
Leto VIII. - Štev. 16
Gorica - 19. aprila 1956 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Politično življenje v Italiji
Krsč. demokracija za upravne volitve
Ministrski predsednik Segni je na občnem zboru italijanske krščanske demokracije povedal, da bodo imele upravne volitve 27. maja, čeprav niso politične, globok pomen v političnem življenju dežele. »Krščanski demokrati — je rekel — morajo iti na volitve z odločno voljo, da pridobijo čimvečje število občinskih uprav in tako preprečijo, da bi se teh uprav polastili social-komunisti ter se jih posluževali za oslabitev državne moči in enotnosti.« Segni je tudi rekel, da mora vlada storiti vse, kar je v njeni moči, da olajša delovanje občinskih uprav', da bodo lahko kos najnujnejšim potrebam prebivalstva.
Notranji minister Tambroni je na istem občnem zboru izjavil, da bodo morale prihodnje volitve potekati v popolni svobodi. Vlada ne bo trpela nobenega nasilja s strani posameznih strank ali organizacij. Tajnik stranke Fanfani pa je v svojem govoru izjavil, da odklanjajo krščanski demokrati kakršno koli povezavo s komunisti.
»Kršč.-demokratska stranka — je rekel — ne more imeti nobenih stikov ali razgovorov s komunisti in Nennijevimi socialisti, ki so se povezali s komunisti, in niti ne z desničarskimi strankami, ki v svoji reakcionarni kratkovidnosti podpirajo načrte komunistične partije. Za krščansko demokracijo — je zaključil Fanfani — ostane vsekakor še nada-lje največji sovražnik komunizem in proti temu sovražniku se je treba boriti danes prav tako kot v preteklosti.«
Volilna propaganda v Trstu
Vladni generalni komisar v Trstu je raztegnil na Tržaško ozemlje zakon o disciplini volilne propagande. Zakon določa, da je razobeša-nje razglasov za volilno agitacijo dovoljeno le na prostorih, ki jih bodo določile posamezne občine. Prepovedano je tudi pisati po zidovih, cestah, skalah, nasipih in ograjah.
Občine bodo postavile posebne deske, kjer bodo lahko stranke lepile svoje volilne letake. Prostori na deskah bodo pravično odmerjeni med vse stranke, ki se bodo priglasile. Zakon določa med drugim, da je vsaka ilustrirana propaganda na javnih prostorih prepovedana. Uničevanje ali odstranjevanje katerega koli volilnega razglasa se pa kaznuje z zaporom do enega leta ter z globo od 10 do 100 tisoč lir. Lepljenje volilnih razglasov izven omenjenih desk se kaznuje z zaporom do šest mesecev ter z globo od 10 do 100 tisoč lir.
Dan pred volitvami so prepovedani vsi volilni shodi v zaprtih prostorih in na prostem, kakor tudi kakršno koli lepljenje volilnih propagandnih letakov. Na dan volitev je prepovedana vsaka volilna propaganda v razdalji 200 metrov od vhoda na volišče.
Zunanja politika
Italijanski zunanji minister Marino je imel pred dnevi v senatu govor, v katerem je poudaril, da sloui njegova zunanja politika na atlantskem zavezništvu ter na Evropski zahodni zvezi. Kar se tiče atlantskega zavezništva Italija nikakor ne podcenjuje vojaške plati, vendar pa sodi, da bi to zavezništvo lahko bilo tudi sredstvo za uresničenje politič-
ne, gospodarske in socialne skupnosti. Glede evropskega zedinjenja je pa minister zatrdil, da bi za dosego tega cilja bolje služilo skupno evropsko tržišče kot pa predlagana ustanova za atomsko energijo.
Govoreč o položaju na Bližnjem Vzhodu, je Martino dejal, da je edina italijanska korist na tem področju zavarovanje miru. Rimska vlada bo še nadalje delala na to, da bi med državami na Bližnjem Vzhodu prevladala pomirjevalna razsodnost.
O odnošajih z Jugoslavijo je zunanji minister rekel, da je ureditev tržaškega vprašanja omogočila politiko zbliževanja med Rimom in Beogradom. Neposredni sadovi so bili nedavno sklenjeni sporazumi o ribolovu in finančnem sodelovanju. Napredku na področju gospodarskih in trgovinskih odnošajev odgovarja vzporeden, čeprav še omejen razvoj dogodkov političnega značaja. Ti se nanašajo — je zaključil Martino — na ureditev meja in na izvajanje londonske spomenice o sporazumu.
Glede odnošajev z Avstrijo je poudaril, da je vprašanje Južne Tirolske, ki je urejeno na temelju sporazuma De Gasperi-Gruber, italijanska notranja zadeva.
Ob zaključku se je spomnil tudi dogodkov v zvezi s kongresom sovjetske komunistične partije v Moskvi. Poudaril je, da se cilji sovjetske politike niso spremenili, dokler komunisti odklanjajo svobodo, ki je bistvo zahodne demokracije. Ni mogoče torej trditi, da se je v bistvu kaj spremenilo.
Popovič pojde v Belgijo
Jugoslovanski zun. minister Popovič je prejel povabilo, naj pride na obisk v Belgijo. Vabilo mu je izročil belgijski zunanji minister Spa-ak, ki se je te dni mudil v Jugoslaviji. Dneva za Popovičev obisk v Bruslju niso še določili.
je komunistična partija sklenila, da bo skušala organizirati obširno akcijo proti vojaškim ukrepom, ki so jih francoske oblasti sprejele v Al-
Nov konzul v Kopru Spopadi V AlŽirU
Italijanska vlada je imenovala za novega konzula v Kopru dr. Guida Zeccliina, ki je bil doslej konzul v Bastiji na Korziki. Novo službeno mesto bo nastopil še v tem mesecu.
Dosedanjega konzula v Kopru Al-bertari-ja so določili za drugo službeno mesto.
Gronchi v Francijo
Predsednik italijanske republike Gronchi bo na povabilo francoskega predsednika Cotvja odšel od 24. do 29. aprila na uradni obisk v Francijo. Med bivanjem v Parizu si bo ogledal razne tovarne in atomske naprave. Odšel bo tudi na italijansko vojaško pokopališče v Blingny-ju, kjer je pokopanih na tisoče italijanskih vojakov, ki so padli med prvo svetovno vojno.
Ponovni napad na Stalina
Glasilo Centralnega komiteja sovjetske komunistične partije »Partiji-naja Žizn« je objavilo oster članek proti Stalinu. Morda je to najhujši napad, kar jih je doslej izšlo proti pokojnemu diktatorju v sovjetskem tisku. Ta list ostro obsoja pokojnega malika svetovnega komunizma ter ga obtožuje kršitve »revolucionarne zakonitosti« ter neupravičenega preganjanja ljudi v obdobju, ko je bil policijski minister Berja.
»Partijinaja Žizn« sicer pravi, da so Stalinove zasluge za partijo, delavski razred ter svetovno delavsko gibanje splošno priznane ter omenja vlogo, ki jo je mož imel v boju proti trockistom, buliarincem in nacionalistom, s čimer da je državo usmeril v industrializacijo ter preprečil, da bi bila šibka in neoborožena spričo kapitalističnega obko-Ijevanja.
Toda Stalin ni bil osebno skromen človek. Manjkalo mu je obzirnosti in pozornosti do mnenja drugih tovarišev. Te napake so ga nazadnje privedle do zlorabe oblasti in do podžiganja k hvaljenju sebe samega, ne da bi bil trpel najmanjšo kritiko. Vsaka zamisel, ki jo je razglasil Stalin, — pravi glasilo Centralnega komiteja sovjetske partije — je postala dogma. Tako je nazadnje pripisoval vse uspehe sebi ter zmanjševal vlogo partije.
Zaključek tega močnega napada na Stalina, na njegovo osebnost in delo pa pravi v tolažbo svojim či-tateljem:	»Malikovanje	osebnosti
je povzročilo veliko škodo našemu
delu. Toda politika partije je bila vedno izraz ljudskih koristi. Sovjetska država je bila vedno najmočnejše orodje v rokah delavcev za zagotovitev izpolnitve nalog, ki čakajo deželo. Zaradi tega pa smo navzlic silni škodi, ki jo je prizadelo to malikovanje, dosegli uspehe na vseh področjih gospodarstva in kulture.«
Gen. Gruenther odstopil
Vrhovni poveljnik atlantskih sil v Evropi, general Gruenther, je odstopil. Predsednik Eisenhower je odpoved sprejel ter na njegovo mesto imenoval poveljnika ameriških letalskih sil, generala Laurisa Nor-stada. Gruenther ho zapustil svoje mesto konec leta.
Izjavil je, da se je odpovedal vrhovnemu poveljstvu zato, da bi prepustil mesto mlajšim silam in novim idejam.
Ameriško državljanstvo Sovjetu
Pavel Lisenko, brat slovitega sovjetskega znanstvenika Lisenka, kateri je prav te dni padel v nemilost, je postal ameriški državljan.
Iz Sovjetske zveze je zbežal leta 1942, med nemško zasedbo. V Združenih državah je od leta 1949 ter je zaposlen kot navaden delavec. Povedal je, da je sposoben kemik ter da je za zasluge na tem področju prejel svoj čas od moskovske vlade odlikovanje »rdeče zastave«.
Napetost na Sred. Vzhodu
Glavni tajnik Združenih narodov Hammerskjoeld je po razgovorih, ki jih je imel v Kairu z egiptovskim ministrskim predsednikom Nasser-jem, odšel v Beirut ter tam nadaljeval posvete z libanonskimi oblastmi. Iz Libanona je Hammerskjoeld obiskal Izrael ter se sešel z njegovimi zastopniki.
Kaže, da bo Hammerskjoeldovo prizadevanje za zmanjšanje arab-sko-izraelske napetosti rodilo nekaj dobrih uspehov.
Položaj na mejah med Izraelom in arabskimi sosednimi državami je bil te dni še precej miren.
Hammerskjoeld se je za svoje poslanstvo dobro pripravil. Ko je prišel v Evropo, se je ustavil najprej v Rimu. Tu je bil sprejet v posebni avdienci pri sv. očetu in nato pri predsedniku Gronehiju. Sv. oče mu je gotovo potrdil, kako mu je pri srcu mirno pobotanje med Egipčani in Izraelom. Saj je sv. stolica to svojo željo že čestokrat izrazila.
V Alžiru ne mine dan, da bi ne prišlo do kakega spopada med gverilskimi oddelki alžirskih nacionalistov in francoskimi četami. Človeške žrtve, zlasti na strani upornikov, so zelo visoke. Francoske oblasti so začele z obsežnimi nastopi proti upornikom, pri katerih sodelujejo poleg kopnih tudi pomorske in letalske sile. Francosko poveljstvo je sporočilo, da je zdaj v Alžiru 750 letal ter da bodo to število pred koncem leta podvojili. Francoske čete bodo imele na raz.polago tudi 200 helikopterjev. V Franciji
Kongres političnih beguncev
O it 12. do 15. aprila je bil v Strasburgu kongres političnih beguncev iz devet ib držav vzhodne in srednje Evrope. Kongresa se je udeležilo knkih 70 osebnosti. Razpravljali so ined drugim o zadnjih mednarodnih dogodkih, »lasti o odmevu, ki bi ga nova sovjetska politika lahko imela v zasužnjenih deželaih. Po daljši debati so prišli do zaključka, da je namen nove taktike pridobiti prijateljstvo azijskih in afriških narodov ter zahodnih socialističnih strank.
' Preden so se razšli, sp zborovalci poslali Edemi in Molletu, ki bosta v kratkem imela razgovore s sovjetskimi prvaki, poslanici, v katerih jima priporočajo, naj privolita v nove sporazume s Sovjeti le pod pogojem, da izpolnijo že sprejete obveznosti. Ena izmed takih že sprejetih obveznosti je Listina Združenih narodov.
Napredni katolicizem na Poljskem
Že nekaj časa sem deluje na Poljskem skupina katoličanov, ki se zavzema za sodelovanje s komunističnim režimom. O tej zadevi je napisal zanimivo razpravo Auberom Herbert za angleški k atol. list »The Tablet«. Iz tega bomo povzeli glavne misli.
»Progresivni« katoličani so združeni v društvu Pax; skupino pa sestavljajo večinoma stari plemenitaši, bivši veleposestniki, fašisti in skrajno desničarski reakcionarni izobraženci. Ti ljudje imajo nek prvenstveni položaj v Ljudski republiki Poljski. Seveda se je treba tudi tukaj najprej ozreti na taktiko sovjetskih komunistov. Med vojno so namreč — kakor izgleda — priznali vero kot silo, ki jo je bilo treba vpreči v voz »socialistične izgradnje«. Komunistična hrbtenica je pa zelo prožna in žrtvuje tudi načela trenutnim uspehom na ljubo. Saj je to skupino organiziral sovjetski general Sierov, vplivna osebnost MVD. Za voditelje gibanja pa je izbral o-sebe, ki so na en ali drug način ram-Ijive. Boleslav Piaseeki, ki je vodja gibanja, je bil prvotno zaradi protisovjetskega delovanja obsojen na smrt. Leta 1945. pa je bil uradno poslan v politično-versko kariero. V mladosti je bil vodja komunistične dijaške skupine, nato se je pa predal fašistom in bil celo vodja anti-semitične oborožene skupine Falanga. Piaseeki se je trudil ,da bi postal posrednik med Cerkvijo in komunistično stranko, vendar ni mogel nikdar ublažiti žalostnega položaja poljske hierarhije ali preprečiti konfinacijo kai-d. Višinskega. — Zanimivo je še, da omenjeni pisec ni med svojim bivanjem na Poljskem nikdar mogel priti v stik z duhovniki, ki niso člani »progresivnega« gibanja.
O tem je spregovorilo tudi vatikansko glasilo »Osservatore Romano«. Avtor članka, F. A., zatrjuje, da se poljski kom. režim poslužuje dveh sredstev v borbi proti Cerkvi: direktnega pritiska in .širjenja svoje propagande s pomočjo progresivnih katoličanov. Namen slednjih je zlomiti odpor Cerkve v državah za železno zaveso in napraviti zmedo v mišljenju vernikov. To gibanje proglaša za svoj cilj sožitje med vero in konvunizmom. Kongregacija sv. oficija pa je to gibanje odklonila in obsodila Piaseckega knjigo »Osnovni problemi«, ki razlaga cilje te stru-
je. Obsodba Vatikana pa na Piaseckega in tovariše ni nič vplivala, čeprav so ti vedno zatrjevali vdanost sv. stolici. S tem pa so samo dokazali, da so le orodje v rokah komunističnega režima. Piaseeki je po tej obsodbi še povečal kampanjo za svoje gibanje in to razširil še v druge države. Zato je izdal bogato ilustriran zbornik z naslovom »Delo katoličanov v ljudski fronti«, kjer je natančno orisano sodelovanje med katoličani in komunisti v tej fronti.
Tudi sv. oče Pij XII. je poljske škofe in vernike opozoril na nevarnost, ki preti kat. Cerkvi na Poljskem s strani tega gibanja.
*
To se ne dogaja samo na Poljskem ; tudi pri nas na Goriškem in Tržaškem so se pojavile skupine ljudi, ki skušajo stati nekako na sredi med katoliškim in komunističnim taborom, in želijo miru med marksistično in krščansko idejo. Vendar je njihov poizkus ne samo obsojen na končen neuspeh, temveč tudi skrajno nevaren. Dovolj je, da se spomnijo na svoje idejne vzore onstran meje, kot so Kocbek in tovariši. Čas je že, da spregledajo ter spoznajo prevaro vsi, ki so ji nasedli.
KONEC ŠOLSKEGA LETA. Prosvetni minister v Rimu je določil, da se bo pouk na sa-ednjih šolah končal 30. maja. Sprejemni in nižji tečajni izpiti se bodo pričeli sedmega junija, zrelostni izpiti in usposobi jenostni pa 26. junija. Osnovne šole pa bodo zaključile s poukom med 1. in 9. junijem.
NOVI ATOMSKI POIZKUSI Britansko vojno ministrstvo ho s sodelovanjem avstralske vlade izvršilo v maju nove atomske poizkuse. Pozorišče teh poizkusov bo na otokih Montebello v Tihem oceanu, kjer so že bili taki poizikusi leta 1952. Radioaktivnost, ki jo bodo ti poizkusi povzročili, lio vsekakor manjša kot leta 1952.
ITALIJA DOSEGLA 18 MILIJONOV PREBIVALCEV
V januarju so zalieležili v Italiji 48 milijonov 122 tisoč prebivalcev, kar znači 122 tisoč prebival ec v več kot lansko leto v istem obdobju.
LETALSKE NESREČE
V ZDA so na velikonočni ponedeljek ob 13. uri zabeležili kar tri letalske nesreče, ki so zahtevale 28 smrtnih žrtev in 1-1 ra. njeneev.
NAŠ TEDEN V CERKVI
—	T u so
šila sta ga oba, Adam in Eva, s tein
Iz življenja Cerkve
bili zbrani apostoli. Devica Marija in drugi verniki, ko so pričakovali in sprejeli Sv. Duha. Ko je bil Peter čudežno rešen iz Herodove ječe po angelu, je prišel do te hiše. kjer je našel mnogo zbranih kristjanov.
Tako je bil Marko že v domači hiši v tesnih zvezah s krščanstvom. Po Petrovem oznanjevanju in sporočilu nam je poskrbel, po navdihnjenju Sv. Duha, evangelij, — preti letom 59. po Kr. r. ----- ki ga Cerkev priznava vse čase za božjo besedo.
Ali poslušaš ob nedeljah, ko se pri sveti maši bere odlomek iz evangelija? Ali imaš morda knjigo evangelija in jo bereš vsak dan?
Kdor se oddaljuje od Kristusovega evangelija, se počasi bliža poganskim nazorom.
da »ta na satanovo pobudo prestopila božjo zapoved. Kot zastopnika in prva roditelja eejega človeškega rodu sta pa s svojim grehom škodovala nele sebi,, marveč vsemu človeštvu. Izg*bila sta za vse ljudi prvotno milost, ki jo vrne samo sveti krst. Rane izvirnega greha so še danes občutne in otipljive: zamračil se je razum, podvržen je zmoti; o-slabljena je volja, nagnjena je k hudobiji in slabemu; pogosto se oglašajo strasti in porajajo se bolezni, trpljenje, žalost in smrt. Vse te rane so brez sv. milosti neozdravljive, a tudi milost jih na tem svetu docela ne ozdravi. Ostane zlasti smrt in inisel nanjo, to večno (in potrebno) slovo od tega sveta.
2.	Po smrli pa čaka pravične sama radost in veselje. »Vaša žalost se bo spremenila v veselje.« Po delu pride namreč plačilo. Kdor življenja ni užival na nespameten način, kdor ga ni zamenjal za lahkomiseln praznik, igro ali zabavo, marveč je gledal v njem delaven dan, takemu je obljubljena krona večnega veselja. Pogoj je temeljita in dosledna ljubezen do Boga, pogoj je svetost. Skrbno se torej varujmo greha, ki grozno žali Boga in naši duši koplje večni grob ter iščimo svetost!
Vse si želi ljubezni, vsako živo srce, tudi g. Bog. Tudi On je željan naše ljubezni, ker nas je ustvaril gnan od ljubezni in za ljubezen. Poglejmo malo v našo notranjost in presodimo, kakšno je naše razmerje do milega Zveličarja, ki nas brezmejno ljubi. Ali nam je njegova Oseba primerno pri srcu? Ga li radi obiskujemo v cerkvi in prejmemo v sv. obhajilu? On je Kruh večnega življenja, On naša rešitev in naša sreča. — 0 Jezus, tvoji smo in tvoji ostanemo!
22. 4. nedelja, 3. povel.: sv. Soter in Gaj, oba p. in m.
23. 4. ponedeljek: sv. Jurij. m.
24. 4. torek: sv. Fidelis, m.
25. 4. sreda: sv. Marko, ev., m.
26. 4. četrtek: sv. Klet in Marcelin, oba p., m.
27. 4. petek: sv. Peter Kanizij, sp.
28. 4. sobota: sv. Pavel od Križa, sp.
*
SV. MARKO, evangelist, sprva Pavlov, pozneje Petrov učenec in spremljevalec. Mati je v Jeruzalemu na Sionu imela hišo s prostorno dvorano. Kadar je Jezus prišel t> Jeruzalem, je stanoval v tej hiši: v dvorani je pri zadnji večerji jedel velikonočno jagnje, postavil zakrament sv. R. T. in apostole posvetil v mašnike.
isti čas je rekel Jezus svojini učencem: »Še malo in ne boste me več videli in spet malo in me boste videli, ker grem k Očetu.a — Tedaj so nekateri izmed njegovih h-čencev med seboj govorili: »Kuj je to, kar nam pravi: 'Še malo in ne boste me videli in spet malo in me boste videli,' in 'Grem k Očetu?'«
— Govorili so torej: »Kaj je to, kar pravi, malo? Ne vemo, kaj govori.«
— Jezus je spoznal, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: »O tem se sprašujete med seboj, ker sem rekel: 'Še malo in ne boste me videli in spet malo in me boste videli? Resnično, resnično povem vam: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, ali vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ker je prišlu njena ura. Ko pa porodi dete, ne misli več na bridkost, od veselja, da je človek rojen na svet. Tudi vi zdaj žalujete; ali spet vas bom videl in veselilo sc bo vaše srce in vašega veselja vam ne bo nihče vzel.«
*
Slovo in čudežni vnebohod, ki ga je Zveličar ob tej priliki napovedal, naj bo svetli in nezmotljivi kažipot naših misli, želja, korakov in dejanj: s tega sveta je treba priti v nebeško kraljestvo. Le v krščanstvu imata življenje in trpljenje svoj pravi pomen. Oboje moramo gledati v luči nebes.
1.	Življenje na tem svetu je večinoma pomešano z žalostjo in trpljenjem. Smo namreč dediči Adamovega greha in ustvarjeni ne za ta, temveč za drugi, boljši svet. A-damov ali izvirni greh je prvi greh, ki je bil zagrešen na zemlji. Zagre-
AMERISKI SENATORJI 0 PIJU XII.
Senator Aleksander Smith iz Nevv Jer-sey-a je izjavil v senatu, da je papež Pij XII. za vse vernike svetel simbol upanja, vodnik v borbi proti vsaki obliki totalitarizma in za mir v svetu.
Senator Barelav iz Kentuhiya, ki je metodist in je bil svoj čas podpredsednik ZDA, je izjavil, da vodi papež Pij XII. usodo velike katoliške Cerkve z dostojanstvom in veliko inteligenco. Mislim tako je pripomnil da na svetu ni večje osebnosti v borbi za mir in demokracijo, kot je on.
MEDNARODNI KONGRES
ZDRAVNIKOV
Od 9, do 15. septembra se bo vršil v Haagu VII. mednarodni kongres zdravnikov. Zanj je že sedaj veliko zanimanja, ker bo obravnaval temo: Pravica zdravnika. To vprašanje je že obravnaval sveti oče Pij XII. in ne zanima samo zdravnike, ampak tudi pravnike in moraliste.
NOVE CERKVE V SEULU
V	Seulu so ipo drugi svetovni vojni posvetili že deveto novo katoliško cerkev. Dve drugi cerkvi sta v delu in bosta v kratkem dograjeni.
KATOLIŠKA CERKEV IN ZBIJZANJE S KOMUNIZMOM
Nemški časopis »Frankfurter AUgemeine Zeitung« je >po 20. kongresu v Moskvi večkrat pisal, da so sedaj dani pogoji za zbli-žanje med katoliško Cerkvijo in komunističnimi državami da bi moglo priti do nekega sožitja.
Na to »pisanje odgovarja »L’osservatore Romano«, da marksizem in leninizem o-staneta to, kar sta bila. Program se ni prav nič spremenil. Med katoliško Cerkvijo in komunističnimi vladami ne more priti do konkordatov, ker pač te vladavine nočejo priznati svobode Cerkvi. Iz vseh komunističnih držav so izgnali zastopnike svete stolice. Dokler so nešteti bratje po veri v vezeh zaradi verskega prepričanja, je to dokaz, da komunizem ni spremenil svoje protiverske smeri in noben dogovor ni mogoč.
BIVŠI INTERNIRANCI IN VOJNI UJETNIKI PRI SV* OČETU
Sv. oče je v nedeljo sprejel kakih 30 tisoč bivših vojnih ujetnikov in internirancev, ki so mu hoteli izreči svojo hvaležnost ob 10. obletnici ustanovitve Papeške podporne komisije. Ta komisija je nastala iz informacijskega urada, ki ga je papež dal odpreti v Vatikanu ob začetku vojne. Urad je prinesel veliko tolažbe družinam ujetnikov.
V' Vatikan je prispelo od septembra 1939. do junija 1947. to je v dobi, ko je posloval informacijski urad	skoro
10 milijonov prošenj za obvestila o ujetnikih in pogrešanih. Iz Vatikana pa so odposlali nad 11 milijonov sporočil družinam ujetnikov.
Urad je pomagal vojnim ujetnikom, internirancem in vobče ljudem, ki jih je vojna hudo prizadela.
Iz informacijskega urada se je razvila podporna ustanova, ki še vedno pomaga siromakom in prebivalstvu gospodar-ko-zaostalih pokrajin.
Popoldne so se zbrali v baziliki sv. Pe-
tra, kjer jih je sprejel sv. oče in imel tudi pomemben govor. Poudaril je svoje veselje nad njihovo vrnitvijo, a obenem tudi obžalovanje za vse ostale, katerih u-soda je še neznana. Solze mater, žena in otrok bi morale kot očitek vesti pasti na vse tiste, ki jih še zadržujejo. Po končanem govoru je sv. oče podelil svoj blagoslov. nato se je še prikazal ob oknu svojega privatnega stanovanja, da je blagoslovil še vse tiste, ki niso mogli v cerkev.
2taka{ *••?
Neka bralka »Corriere di Trieste« vprašuje isti list, zakaj je sv. oče v velikonočnem govoru v šestih jezi/kih popolnoma prezrl slovanske narode?
In »Corriere di Trieste« odgovarja dne
6.	t. m.: Sv. oče je podelil na veliko noč blagoslov »Urbi et orbi« v francoščini, nemščini, angleščini in španščini. Zakaj je pozabil slovanske narode ne vemo. Dobro bi bilo, da bi se naša bralka obrnila na državno tajništvo pri sv. stolici.
Naš bralec iz Trsta, ki nam je poslal zgornja odlomka, pa je pripisal: »Ali se je treba zateči tako visoko, kot pravi omenjeni list. in ni kake druge poti... bližje?«
V	pojasnilo povemo najprej, da je sveti oče imel svoj velikonočni govor pred nešteto množico zbrano na trgu sv. Petra v italijanščini, ker je bila na trgu velika večina Rimljanov. V raznih jezikih pa je oddajala ta nagovor potem vatikanska radijska postaja. Med temi jeziki so bili tudi ruski, poljski in drugi, med njimi tudi
Državna (!) založba Slovenije je izdala knjigo o Vatikanu: Crna internacionala. Spisal jo je 33-letni Frane Barbieri, ki je od leta 1953 rimski dopisnik »Tanjuga« in »Borbe«.
Kaj hočejo s to knjigo pokazali ali doseči?
To nam pojasnjuje med drugimi listi »Ljudska pravica« dne 7. aprila. Takole piše: »Dva mcmenta posebno izstopata iz Barbieri jeve knjige:	popolna	prilagoditev Cerkve
vsem zakonom kapitalistične družbe, kopičenje denarnega bogastva, u-stanavljanje povsem trgovskih družb, čeprav pod imenom dobrodelnih ustanov, infiltracija v družbe, ki že obstojajo in so rentabilne, dalje po» vezovanje s posamezniki, strankami, ki so — v zameno za protiusluge -r— pripravljeni Cerkev finančno podpreti: drugi moment: dosledna naslonitev Cerkve na najbolj reakcionarne režime v svetu in prav tako dosledno upiranje vsemu, kar na kakršen koli način teži po napredku. Taka je bila Cerkev v srednjem veku, taka je ostala za časa francoske in drugih meščanskih revoluciji, bila je taka v prvi in drugi svetovni vojni. In tudi v najnovejšem času ni v vatikanski politiki opaziti nobenih sprememb, težnja po miru in sodelovanju med narodi je v V atikanu naletela na gluha ušesa.«
Knjiga hoče torej dokazati, da je vera postala samo sredstvo za dosego gmotnih (kapitalističnih) in političnih ciljev; da je vera denar!
Razumljivo je, da zgrajeni komunist — in tak je F. Barbieri —. ki je vklenjen v svoj marksistični dogmatizem, ne more in ne sme drugače pisati o Cerkvi. Pričakovali bi pa, da bo kljub temu za svoje aprio-ristične trditve našel v Rimu, v rimskih bogatih knjižnicah, v verskem življenju itd. vsaj nekaj dokazov ali stvarnih dejstev. Pričakovali bi, da se bo držal vsaj najosnovnejših pravil zgodovinskega in znanstvenega raziskovanja in dokazovanja. Zaman iščeš po knjigi!
Ali vas ni sram kaj takega dati v svet ?
Pa še trdite, da je Barbieri zbiral gradivo dve leti, da je bila reakcija .cerkvenih krogov na Barbierijevo knjigo zelo žolčna in da v Rimu pripravljajo »odgovore«, ki jih bo objavil vatikanski tisk.
Take pozornosti knjiga res ne zasluži, ker je klasičen primer duhovne revščine. Dala nam bo pa priliko, da bomo napisali še kak članek o vprašanjih, ki jih pisatelj obravnava, zlasti na prvih straneh v knjigi, in da bomo pokazali, kako je to delo neresno, neobjektivno — pravi falzifikat.
slovenski. Po govoru je sv. oče pozdravil skupine romarjev zbranih na trgu v jezikih teh romarjev, kot to dela vedno pri splošnih avdiencah. Ker veliki teden ni bilo siplošne avdience za romarje, ki so prispeli v Rim za velikonočne praznike, jih je pozdravil pa ob tej priliki, kot je sv. oče sam pojasnil takoj po govoru. Nato pa je dal apostolski blagoslov vesoljnemu svetu v latinskem jeziku.
Da ni sv. oče mogel pozdraviti tudi slovanskih romarjev je razumljivo, ker jih na trgu sv. Petra ni bilo. Če bi bili, bi jih z veseljem pozdravil, saj je v svetem letu 1950 pozdravil v cerkvi sv. Petra pri 60.000 romarjih tudi nas majhno skupino goriških slovenskih romarjev in pozdravil v slovenskem jeziku. Če pa romarjev iz slovanskih dežel ni, pa ni krivda papeževa, pač pa komunističnih režimov, ki bi radi vse kar je verskega v topili v žlici vode, zlasti pa pretrgali vsako vez s središčem krščanstva in zato ne pustijo romarjev v Rim. Koliko romarskih skupin iz slovanskih dežel je pod demokratičnimi režimi prihajalo v Rim, zdaj pa je vse to zastalo. Upajmo, da bo prej ali slej zopet zavel drugačen veter ter bodo tudi slovanski narodi prosto izpovedovali svojo vero in tudi svobodno romali v središče krščanstva.
Kadar bo pa šla kaka romarska skupina Slovencev, pa naj bo to iz Slovenije, iz zamejstva ali pa od drugod po svetu, v Rim na božjo pot, naj se kar javi v Vatikanu na uradu za romarje in naj prosi za sprejem pri sv. očetu. Prepričani smo, da jo bo sv. oče pozdravil v slovenskem jeziku. Kar velja za nas Slovence, velja tudi za ostale Slovane. To je najbližja in najbolj enostavna pot.
Ubogi slovenski narod, ki te pitajo s tako učenostjo in moraš mol-cati!	Dr.	L.	Šk.
Za razvedrilo!
(Po knjigi: Črna internacionala)
1. Biblija in sveto pismo ne bi molčala... (do danes smo se učili, da je biblija isto kakor sveto pismo. Kaj je izdal Primož Trubar?)
2. Peter ni nikoli živel v Rimu (Kateri
Peter? Če misli apostola Petra, »je nazaj s kartami« in še precej!)
3. V zadnjem poglavju Janezovega evangelija — v najstarejših izdajah je rečeno, da je apostol Peter umrl pribit na križu. (Važno za eksegete pri »Primorskem dnevniku«, saj drugim to ni znano!)
4. Barbieri je odkril, da je darilna listina cesarja Konstantina falzifikat. (To danes ve že vsak študent teologije!)
5. Tommaseo in Gioberti sta bila Dalmatinca (Pa res nismo vedeli, da je bil Gioberti Dalmatinec. Hvala Barbieriju za novo odkritje!)
6. Dogmatična transformacija vatikanske Cerkve na socialnopolitičnem področju, navdihnjena z novimi gospodarskimi in socialnimi koristmi njene kaste, je začela najprej izpodbijati protiliberalne in pro-timeščanske koncepcije iz enciklik papeža Pija IX., ki so bile še v veljavi. (Ta stavek predlagamo za maturitetno nalogo.)
7. Leta 1911 je jezuitska družba ustanovila svojo podružnico tudi v Ljubljani in opravljala dela na vojaških utrdbah v Sloveniji in Hrvatski. (Ste videli med vojno jezuite v črni srajci, kako so zidali utrdbe? Barbieri jih je!)
VODSTVU CMD
naše pisanje ni pogodu!
Iz časopisov in iz ljubljanskega radia smo zvedeli, da se je izvršni odbor CMD na svoji seji v torek dne 10. aprila zopet zelo hudoval zaradi pisanja našega lista. »Slov. poročevalec« glede tega takole pise: »Obravnavali so med drugim (na omenjeni seji) tudi pisanje nekaterih tujih časopisov, posebno »Katoliškega glasa« v
sti o prepovedi praznovanja obletnice .papeževega kronanja pri nas in o tako imenovanem preganjanju. Taksno delo teh časopisov in radijskih postaj so močno obsodili, ker njihove vesti ne odgovarjajo dejanskemu stanju.«
O delovanju CMD že dolgo nismo nič zapisali, morda je že dve leti. Molčali smo, ker nam je vedno neprijetno govoriti o tej organizaciji, ki ni prav nič v čast slovenski duhovščini, in ker so bili nekateri mnenja, da je bolje ne polemizirati s sobrati. Toda ker oni sami o nas ne molče, tudi mi ne bomo molčali, zlasti ker pravi pregovor, da kdor molči, se čuti krivega. Mi se pa nič ne čutimo krive, da bi morali molčati. Zato poglejmo danes,
zakaj vodstvo CMD obsoja naše pisanje. Časopisno poročilo trdi, da zato ker naše vesti o verskem položaju v Jugoslaviji ne odgovarjajo dejanskemu stanju. Je to res?
Za nas Jugoslavija in zlasti Slovenija ni več deveta dežela. Stiki z našimi ljudmi z one strani so vsakdanji. Jugoslovanske časopise in revije dobivamo vsak dan. Tudi s te strani hodijo ljudje tja. Zato si iz vsega tega človek lahko ustvari približno sodbo, kakšen je verski položaj v Sloveniji. Ker nimamo nagobčnika, ne zlatega ne železnega, kot ga imajo nekateri, se ne bojimo zapisati, kako je. In z ozirom na cerkv. razmere res ne moremo nič pomagati in omiliti tega, kar smo kdaj zapisali. Po našem mnenju smo raje premalo povedali kakor preveč. Seveda pa mi pišemo v slovenskem jeziku, kakor smo se ga učili v šoli pred letom 1945. Do takrat se je verskemu in cerkvenemu stanju, kakršno je v Sloveniji sedaj, pravilo preganjanje, nekrvavo če hočete, toda preganjanje. Če so v novi slovenščini dali tej besedi kak drugačen pomen, ne vemo. Mi se držimo starega pomena. Isto velja za besedo »verska svoboda«. Tudi te tam ni po našem pojmovanju. Zato naj se gg. v odboru CMD potrudijo, da bi razumeli slovenščino še po starem. Potem upamo, da ne bo več takih nesporazumov med nami in njimi.	Vred.
ŽENSKI KOTIČEK
MALENKOST
Dva mlada zakonca stojita pri oknu. Dan poprej sta se poročila. Zelo sta se ljubila in bila sta prepričana, da mora vedno tako ostati. Vsak izmed njiju je vroče želel drugega osrečevati.
Molče stojita in gledata v krasen večer. Velika sreča ne da govoriti. Kadar pregloboko sega v srce, ne najdemo besed, da bi z njimi izrazili, kar občutimo.
Počasi tipa roka mlade žene po moževi, jo iskreno stisne in pravi: »Želim, da bi ti mogla pokazati, kako te imam rada in kakšne žrtve zmorem tebi no ljubo. Imenuj mi eno. Pa reci nekaj prav težkega.«
Z mirnim nasmehom gleda mož v vrhove na nasprotni strani, kakor da ne sli^i njenega vprašanja.
Se tesneje je njena roka stisnila njegovo. Čutila je, kako je vroč val ljubezni iz njenega srca.
»Pač, imenoval bi nekaj,« reče prav rahlo, »pa se skoraj bojim povedati, kajti bilo bi pretežko za tebe.«
»Prav gotovo ne,« se je razvnemala. »Kako moreš dvomiti o moji ljubezni? Nobena stvar mi ni pretežka za tebe, prav nobena!«
»Dobro, tedaj ti bom povedal. Sprejmi me vsakikral, ko bom prišel domov, s prijaznim obrazom. Pa naj se zgodi karkoli. Naj se ti pečenka ožge ali naj bo juha presoljena, naj te mlekar razjezi ali se pripeti kaka druga neprijetnost, pokaži mi vedno prijazen obraz.«
Mlada žena se je prav iz srca nasmejala ob tej žrtvi, o kateri misli, da sploh ni nikaka žrtev. Prav rada bo to storila. Saj bi itak storila, tudi če ne bi posebej tega prosil. To se vendar razume samo po sebi. Saj je le malenkost, bo že sam videl.— Ali je to vse? Naj vendar pove kaj težjega!
Oh pa ni več veliko govoril. Samo modro se je smehljal kakor bi hotel reči: »Bova videla, kdo ima prav.«
Prav jo imel on. Spočetka je bila malenkost sprejeti moža s prijaznim obrazom. Smehljaje mu je odprla vrata, ko je prišel domov: povsod sama radost!
Toda ni ostalo vedno tako. Zdaj je doživela kako sitnost in zoprnost, drugič se je čutila utrujeno, izčrpano, potem zopet je imela srce polno žalosti in skrbi, včasih ji je bila 'saka stvar odveč, čeprav sama ni vedela, od kod in zakaj. Najrajši l)i takrat moža takoj napadla s tarnanjem in jadikovanjem.
A hotela je hiti močna žena. Niti za trenutek ni pozabila svoje obljube. Njena čast je zahtevala, da je tudi takrat vztrajala, čeprav j« bilo večkrat neizrekljivo težko. Svoje žalosti sicer ni nosila sama
to je storila šele pozneje, ko sta sedla k zaupnemu pomenku. Nikdar ga ni sprejela s čmernini obrazom. Pogumno se je borila proti svojim muham in slabi volji, ker je vedela, da bi nastala razpoka v njeni sreči, če bi začela popuščati. Kadar je njen mož v svojem poklicu doživel kako neprijetnost, če je bil utrujen in zmočen, je vedel, da ga doma čaka sončni žarek. Tam je bila sama ljubezen. In ves dan se je veselil tega žarka, ki ga je sprejel ob vstopu v hišo.
Mlada žena se je polagoma znala premagati ne samo v eni stvari, ampak tudi v veliko drugih, ki bi mogle -kaliti srečo skupnega življenja.
Bila sta srečna oba...
ČRNA INTERNACIONALA
Gorici in o oddajah nekaterih tujih radij-skih postaj, ki so prenašale neresnične ve-	zase, o vsem se je z njim .pogovorila. Tpda
Težka pot naših optantov
Deset let bo kmalu, kar je mirovna pogodba z Italijo v 19. členu določila možnost optiranja za italijansko državljanstvo, da bi se tako dokončno uredil pravni položaj neštetih oseb, ki so že itak preveč trpele zaradi vojnih grozot. Razumljivo je namreč, da človek, ki nima državljanstva in ki zato ne uživa vseh pravic, živi v nepretrgani negotovosti in celo v strahu pred izgonom ali prisilno izselitvijo. Ta negotovost pa hromi njegovo podjetnost in ubija voljo do dela in napredka. Javni blagor zahteva zato, da pristojne oblasti izdajo one zakone in ukrepe, ki so potrebni, da se že enkrat zazdravi odprta rana in ukine ta nezdravi mučni položaj. Saj so vendarle optanti le nedolžne vojne žrtve in državljanstva niso izgubile po lastni krivdi!
Novi italijanski zakon z dne ^6. januarja 1956, ki urejuje vpis ugodno rešenih opcijskih prošenj v javne listine, pa nima nikakor namena, da bi dokončno rešil to bolestno zadevo, pač pa vse kaže, da jo bo še bolj zamotal in da bo podaljšal v nedogled negotovi položaj vseh naših optantov. Določa namreč, da »kdor koli, ki ima na tem interes, more vsak časa sod-nijsko osporavati veljavnost pridobljenega državljanstva. Ta možnost izpodbijanja državljanstva velja ne samo za v bodoče rešene opcijske prošnje, temeč tudi za one. ki so bile v preteklosti že rešene in vpi-
sane v sezname polnopravnih državljanov.
»Kdor koli«: torej tudi tvoji osebni sovražniki ali politični nasprotniki ti lahko »vsak čas«, tudi čez dolga leta, izpmlbijejo veljavnost pridobljenega državljanstva in te oropajo osnovnih pravic. Nad vsemi našimi optanti visi tako Damoklejev meč, ki jim neprenehoma grozi z državljansko smrtjo...
Splošno pravoznanstvo proglaša, da je zakon predpis modre preudarnosti v splošni blagor. Namen zakona je pač ta, da vzpostavi red in nudi podanikom zakonitost in varnost. Novi italijanski zakon pa uzakonjuje pravno negotovost tisočev naših optantov, ker jih izpostavlja milosti in nemilosti »kogar kolin, in to »za vsak čas«, tako da bodo morali živeti vedno v strahu in trepetu, da jim morda kak skrit sovražnik odvzame državljanske pravice in vrže na cesto brezdomstva.
Zato pa dvigamo svoj glas in zahtevamo, naj se zadeva opcij reši dokončno in z vso širokogrudnostjo. V dobi, ko zori načrt združene Evrope, ko razni italijanski državniki nastopajo kot baklonosci evropskega gibanja, ko nešteti italijanski izseljenci trkajo na vrata različnih držav in ko v Rimu blagoslavljajo in med nas prinašajo »svetilke bratstva« — ni nikakor na mestu ozkosrčnost navedenega zakona in diskriminacijsko postopanje z našimi optanti.
Italijanski demokristjani naj volijo svojo D. C.
Zvesti Slovenci naj volijo svojo slovensko listo!
Tako jasno in točno smo dolžni govoriti zato, ker krščanska demokraicija na žalost do nas Slovencev ni pravična in ne krščanska. Dokazov imamo samo iz tega leta preveč!
Zvesti Slovenci na Tržaškem pozdravljamo našo samostojno slovensko listo !
Spomini na sooj&tska la&oclšča
1952 s Živel Stalin - Dol Tito 1956 s Živel Tito - Dol Stalin
ali o volilni zmešnjavi na Tržaškem
»Delo« je v zadnji številki objavilo imena kandidatov Komunistične partije pri občinskih in pokrajinskih volitvah v Trstu. »Primorski dnevnik« pa v zadnji nedeljski številki obvešča slovensko javnost, da slovenski titovci nastopijo v mestu samostojno kot NSZ, to je združeni z italijanskimi Magnani-Cuechi-jevci v neodvisni socialistični zvezi. Dalje sporočajo, da v 'slovenskih tržaških občinah nastopijo titovci skupno s kominformisti na eni listi. To so tedaj prve odkrite skrivnosti iz časopisov. Kakor se vidi, bo zmešnjava Velika, sploh ib rez primere, saj so volitve samo zaključek dejanskega političnega položaja. Politični položaj med slovenskimi komunisti na Tržaškem pa je sedaj do skrajnosti zapleten in že skoro smešen. Vročo volilno kašo je nakuhal sodnik mrtvih in živih Ukrajinec Hruščev z znano razsodbo, ki se praktično glasi:	pri
zadnjih volitvah leta 1952 je veljalo: Živel Stalin, Dol Tito, leta 1956 pa velja: Živel Tito, Dol Stalin!
Danes poglejmo malo pobliže, kakšna je ta vroča kaša v največji slovenski občini tia Tržaškem, v Dolini:
Po vseh koncih obsežne dolinske občine se govori in šušlja sledeča tajnost: kominformisti in titovci nastopijo v dolinski občini skupno na eni volilni listi. Pravi partijci po vaseh so temu nemogočemu bratstvu zelo nasprotni, toda linijo določata za manjše občine Togliatti-Hruščev in ne
BiZPUST KOMINFORMA
Podpredsednik sovjetske vlade Mi-kojan je 17. t. m. potrdil vest, da so razpustili komunistično internacionalo ali Kominform., ki povezuje med sabo komunistične stianke.
Vidali-Lovriha. S samostojno volilno listo bodo nastopili tudi pripadniki italijanske demkrščanske stranke. Ker je v ohčini malo Italijanov, zato hodi znani italijanski Slovenec okrog poštenih slovenskih mož in išče kandidate za italijansko listo. O nekem drugem tudi občinskem uradniku pa se govori in recimo, da je brat demokristjan da bo postavil na noge Nen-nijevo socialistično listo v korist komunistične partije; po tem računu bi komunisti hoteli pospraviti vsa odborniška mesta na ohčini. Za to listo je borba in tekanje okrog tistih kandidatov, ki praktično v življenju niso ne tič ne miš!
Čistokrvni Slovenci, ki nismo nikoli zatajili domačega jezika in katoliške vere pa bomo verjetno nastopili s svojo samostojno slovensko listo. Ker so obojni komunisti po receptu Hruščev-Togliatti združeni iri ker kraški demokristjan razbija zdrave slovenske vrste, zato ni resnega upanja, da bi naša slovenska lista pri volitvah prodrla. Kljub temu pa pozivamo vse dohromisleče Slovence v občini, naj v teh tednih pred volitvami prav presojajo položaj in naj ostanejo zvesti pameti, ne-omadeževani narodnosti in neoskrunjeni veri!	•
Kakor se torej vidi iz celotnega pregleda na Tržaškem in iposebej v dolinski občini, bo letošnji majnik zelo vroč. Zmešnjavo bo še povečal in ga po svoji navadi polomil »Novi list«, ko se bo o-glasil v zadnji predvolilni številki. Toda četudi bo vse na Tržaškem skregano s pametjo in bo po svoje od vseh strani grmelo: Živel Tito in Dol Stalin, bo pravi Slovenec znal vedno, najti pravo pot!
Naše načelo za vso volilno borbo ostane nespremenjeno sledeče:
Komunisti naj volijo svojo mednarodno komunistično partijo 1
Iz Zgonika smo prejeli:
«DELG«
in ljubezen do bližnjega...
Članek v velikonočni številki našega lista je nekdanje malikovalce Stalinovih zločinskih podvigov pri »Delu« zadel v živo in jih prisilil, da si napišejo zagovor, ki pravzaprav ni nikak zagovor, temveč le ponesrečeno prikrivanje lastnih ciljev in poti, ki jih že ves svet predobro pozna. Da je temu tako. zgovorno priča tudi sramoten poraz njihove sindikalne organizacije CGIL pri volitvah za notranje upravne komisije tovarniškega podjetja FIAT v Turinu, kjer so delavci v velikanski večini pokazali komunizmu hrbet. V dveh letih je ta izgubil polovico glasov, od 60% je padel na 30%. Proces »malikovanja osebnosti« gre dalje in napada sedaj bolno tkivo bivših komunističnih odpadnikov — titoistov, Magnanija in Cucchija. Od teh se je slednji odločil za zavezništvo s Saragatovimi socialnimi demokrati, Ma-gnani je pa šel z Nennijem.
'Nesporno je, da ima »Delo« sveto nalogo in dolžnost ,da svoje slovenske zapeljance, uboge in milijonkrat opeharjene ovčice pred neizprosnim prodiranjem rakastega razpadanja KP, ki ga je ipovzročil »kult osebnosti«, vsaj do skrajnih meja in možnosti »zavaruje«. Seveda je to početje skrajno nerodno in odvratno, čeravno morda mastno plačano.
»Zato, da bi ljudje pozabili kaj so oni, kaj delajo oni (v Moskvi!) v sedanjem trenutku, kaj so delali za časa osvobodilne fronte...« (v Sloveniji in Jugoslaviji namreč), bi radi sedaj nas učili krščanske
*	ljubezni in po znani šepavi dialektiki reci mu, da ti ne poreče odvrnili pozornost svojih čedalje manjštevilnih kimavcev od notranje gnilobe, ki je iz . Kremlja neozdravljivo zasmradila vse »ljudske fronte« tega sveta!
Glede krščanskega miru pa naj rdečim farizejem pri »Delu« odločno povemo naslednje: Mir, kakršnega oznanjajo rdeči bajoneti, tajne policije, špijoni, »čistke«, taborišča za suženjsko delo. množični po-kolji nedolžnih ljudi in lastnih političnih tekmecev, obrekovalci sv. očeta in javni bogotajei, ni in ne bo nikoli krščanski! Zato je sklicevanje na papežev velikonočni govor le preračunana potegavščina in to tem večja, ker ste zamolčali vsem katoličanom na svetu znani odlok kongregacije sv. ofioija z dne 1. julija 1949, s katerim je sv. stolica javno in nepreklicno obsodila komunizem v teoriji in praksi, kakor tudi vse one, ki z njim kakorkoli vedo-ma in hote — sodelujejo; seveda tudi vas, pa naj ho to komu prav ali ne!
LEŽIŠČE DIAMANTOV V SIBIRIJI
Sovjetski geolog Burov je naznanil, da so v vzhodni Sibiriji odkrili ležišče diamantov. To je tako obsežno kot ležišča v Južni Afriki. Po njegovem bodo sibirski diamanti poslali v bližnji bodočnosti važno izvozno blago za Sovjetsko zvezo.
Še naprej sem našel drugo cerkveno poslopje. Ugotovil sem, da so tam bivali ljudje. Cerkev so bili uporabili za privatna (civilna) stanovanja...
Obrnil sem se tedaj proti osrčju mesta
—	Kremelj v Kazanu. Najprej sem postal pozoren na visoko zgradbo z apnom pobeljeno. Oeividno je to bila nekdaj cerkev: visoki zidovi, na strehi značilne majhne kupole; niso se videle ikone, razločno pa je bilo videti mesta, kjer so nekoč visele. Na kupolah ni bilo več križa. Čudno!... Prebral sem napis na vhodu: »Ministrstvo za javno zdravstvo«...
Nasproti temu poslopju stoji obzidje, ki je pripadalo bivšemu samostanu našega Odrešenika (Spasskij monastyrj); sedaj služi za vo^jašnjieo. »Prepovedano približati se brez dokumentov!«, me je opozoril napis. Bil sem brez vsakega dokumenta, zato sem jo previdno odkuril...
Na drugi strani Kremlja sameva — vsa zanemarjena — nekdanja univerza. Tam blizu je vrtiček okoli katerega so prav tedaj gradili zid s kosi granita. Nemalo sem bil presenečen, ko sem opazil, da so kosi granita bili — nagrobni spomeniki!
Zgubil sem že skoraj upanje, da bi našel eno »pošteno« cerkev, ki bi še vršila funkcije, za katere je bila postavljena.
Tedaj je pa nenadoma pritegnilo mojo pozornost poslopje z novimi križi na strehi. Čista streha je bila lepe modre barve. Spredaj so stali reveži in prosili miloščino. Končno — sem modroval sam zase t— vendarle ena aktivna cerkev, ali kakor se izražajo Sovjeti: »cerkev, ki dela«!
Približal sem se in vstopil. Bil je to neki torek, ob 10. predpoldne. Res se je v cerkvi vršilo bogoslužje. Opravljala sta sv. daritev dva častitljiva duhovnika, starčka s snežnobelo brado, zelo pobožna. Bilo je zelo ganljivo. Cerkvica je bila natrpana skoro samih žena. Le redek star mož in par otrok, drugo pa same žene. Natrpana cerkev je bila razmeroma majhna: morda 16 m dolga in 6 m široka, a ne več! Videti je bilo, da cerkev popravljajo, a je kljub temu povsod vladal najlepši red in snaga.
»Dobra mamica, povejte mi, kako se ta cerkev imenuje?« nagovorim staro ženico.
»Ali vi niste iz tega kraja?«
»Ne. nisem!«
»Od kod pa potem prihajate?«
»Turist sem, — s turizmom sem se ba-vil po Sibiriji, v taboriščih...«
»Ste li morda kaznjenec?«
»No, da. nekaj podobnega. Sedem let sem bil zaposlen s to vrsto turizma. Sedaj sem prost!«
»Kdo pa ste?«
»Duhovnik.«
»Duhovnik? Kako vam je ime?«
Povedal sem ji ime in narodnost.
»Trenutek, oče! Zmolila bom za vas kar hitro.«
Ženica je začela šepetaje moliti. Potem je vzela nekaj iz žepa in mi stisnila v roko:
»Vzemite, oče, prosim!« Pogledam kaj mi je dala: prav drobceno jabolko.
»Dobra žena, saj ni treba...«
»Ne, ne, vzemite in ne žalite me! Vzemite za spomin name in na ruski narod!« Prav tako je rekla. Šele sedaj mi je povedala, da je to cerkev sv. Nikolaja.
»Ali je v tem mestu še mnogo cerkva?« povprašam.
»Vsega skupaj 3. Dve pravoslavni in ena 9taro-katoliška. Toda vse so približno te velikosti.«
Med tem je sv. obred končal. Ljudje so-se začeli zbirati okrog duhovnika. Zani-
malo me je o čem so govorili in sem se približal, da bi bolje razumel. Nekateri so želeli blagoslov, drugi da bi opravil molitve za rajne ali »panichida« za žive. Pristopila je tudi stara ženica in ga prosila :
»Oče, otroka bi rada krstila!«
»Oho, babica, ali ne poznate predpisov, ki so pri nas v veljavi? Najprej pojdite v urad, da vam otroka registrirajo. Potem pa le pridite s tistim kosom papirja in bo mo o t ro k a k rs t i 1 i!«
Tako torej: kdor hoče svoje otroke krstiti, mora imeti pogum, da to izjavi pred oblastmi ter vso odgovornost sebi pripiše.
MOSKVA »ZLATIH KUPOL«
Iz mesta Bykovo, 35 km jugovzhodno od Moskve, nas je avtobus prepeljal v prestolnico. Smatrali so nas sedaj za prave turiste; vendar nismo vstopili v mesto od one strani, od koder navadno prihajajo vsi zapadni turisti, ampak iz druge. Med vožnjo smo videli mnogo cerkva; a vse te številne cerkve	so: »ali	trgovine, ali	skladišča, ali kaj drugega,«	so nas	poučili
spremljevalci.
Mosikvo smo si ogledovali ves dan. Zgleda kakor prenovljena. Cerkva je zelo malo.
V	Kremlju jih je sicer precej, ki pa so sedaj muzeji. Moram reči. da so te cerkve-muzeji dobro oskrbovane. Tu in tam so v teku razna obnovitvena dela. Kupole nekaterih cerkva blestijo kot nove. Pogled je naravnost očarljiv! Toda poudarjam: žal niso več cerkve, temveč muzeji!
SLOVO
Pred odhodom iz Moskve sem moral, za slovo, poslušati	še govor	častnika,	ki	nam
je bil dodeljen	za vodnika.
»Ne gojite mržnje do nas!« je dejal. »Želimo, da bi vas, kot svoje goste, kmalu spet videli v svoji sredi!« Izrekel je te besede s takim naglasom, da so se zdele popolnoma iskrene.
Isti občutek iskrenosti sem imel tudi pri vseh drugih osebah, ki so mi stisnile roko v pozdrav.
Srce velikega - ruskega naroda utripa v prisrčnem prijateljstvu do nas!
VPRAŠUJETE - ODflOVABJAMO
Nekateri časopisi so prinesli vest, tla je izšel zakon o prepisu opcij v matične knjige in da na poti lugi tega zakona oblasti mnogim optantom osporavajo pravico do opcije ter jim državljanstvo, ki so ga že dobili, zopet odrekajo. Želim zvedeti, kako je s to zadevo, ker sem sam pri tem prizadet.	F q Trbii
Odgovor na Vaše vprašanje dobite delno v posebnem članku, ki je izšel v tej številki KG pod naslovom Težka pot optantov. Drugič ostalo.
SLEPCI SPREGLEDUJEJO
V	Franciji je že na tisoče slepcev spregledalo po zaslugi tako imenovane »Banke za oči«. To dobrodelno društvo so ustanovili 1. 1948 in že naslednje leto je vlada objavila zakon, po katerem so lahko zaceli presajati roženice iz oči umrlih oseb na slepce. Za uspešnost te operacije je potrebno, da iztaknejo umrlemu oko najkasneje v osmih urah po nastopu smrti.
Do zdaj se je ugodno iztekla presaditev v približno polovici primerov.
f KAREL BRATUŽ
MISLI OB 30. DNEVU NJEGOVE SMRTI
Kar zamislimo si jih vse te Bratužcve fa,>te: Joško, Lojze, Franci in le starejšim Goričanom poznani Karleto. Vsi }r ležijo v mrzlih grobovih; prvi trije v ljubljeni goriski zemlji, kot tudi njihova sestra Anica, a zadnji v daljni Srbiji, kjer je pred mesecem dni umrl z neutešenim hrepenenjem po zemlji svoje mladosti.
Giulno bridka usoda je vso družino pokosila. Spomin naim uhaja nazaj nainje, nepozabne: Lojzeta, veselega, nadarjenega in nadvse požrtvovalnega organizatorja naših zboro-v po prvi svetovni vojni in sijajnega pevovodjo, padlega kol žrtev nasilja leta 1937.
Potem še Joškota, dolgoletnega vodjo našega Alojzijevišea in poznejšega profesorja v MaJem semenišču, pevca po božji Volji, ki mu le njegova prirojena skromnost ni pustila na gledališki oder, kljub ponudbam. Ni mu pa tudi bilo dano, zaradi šibkega zdravja postati duhovnik, kot si je vedno želel. Koliko je v svoji ljubezni do mladine in petja, javno in tiho-mn, velikega napravil, moremo samo slu-
titi. Kruta bolezen ga je zlomila in je umrl ob konc/u 1944. Bog mu je prihranil bolest, da ni videl razsula in zmede, ki jo je domovina doživela ob koncu vojne.
In še Francija se spomnimo! Kako je bil vedno pripravljen za pomoč, nikoli ni ničesar odrekel. Bil je zelo sposoben odrski igralec in pevec, ki je tudi kot solist žel mnogo priznanja in uspeha. Zadnja leta je bil nastavljen na šoli, a tudi njegovo življenje se je izteklo kaj kmalu.
Sedaj še par besed o Karletu. Rojcu v Gorici 2. inaja 1894., je maturiral na slov. učiteljišču in nato poučeval dve leti. Po prvi svetovni vojni se ni več vrnil v Gorico, s samo izjemo enkratnega obiska za par dni v septembru 1921, ko mu je umrl oče. V Jugoslaviji je postal aktivni oficir in služboval več let v Ljubljani, kjer se je tudi poročil. Potem je bil premeščen v Srbijo. Leta 1941. so ga Nemci odpeljali kot vse njegove prijatelje — v Niirn-berg, kjer je ostali v ujetništvu vse do konca druge svetovne vojne.
Vrnil se je domov v Požarevac in je živel 7, ženo in hčerko. Druga hči pa je poročena v Nemčiji. Ni mu pa bilo dano mirno uživati pokoj. Bolezen, ki si jo je nakopal v ujetništvu, ga ni pustila do
smrti. Umrl je na dan sv. Jožefa letos. Imel je veličasten pogreb, ki je pokazal njegovo veliko priljubljenost pri prijateljih in znancih.
Njegova želja, da bi se še enkrat vrnil v svojo srčno ljubljeno sončno Gorico, da obišče drage sorodnike in starše in brate v tihih grobovih, pa je ostala neutešena.
Hvala Vam, pokojni Joško. Lojze in Franci za vse delo in ljubezen in žrtve.
Hvala tudi tebi. Karleto, za tvojo ljubezen do domovine.
Počivajte v miru, ne bomo vas pozabili!
„NaŠa dela“ in kritika
Dijaki 3. raz. slov. nižje srednje šole v Gorici izdajajo že drugo leto svoje razredno glasilo »Naša dela«. To ni nič posebnega. Posebno je. le to, da se »Prim. dnevnik« za ta listič izredno zanima. Že večkrat je o njem pisal, laskavo za dijake, manj laskavo za prof. slovenščine, ki list urejuje in zanj skrbi. Zadnjo nedeljo pa je omenjeni list izpovedal svojo grajo ne samo nad izdajatelji, temveč tudi nad dijaki, in sicer zaradi nekaterih pesmic, ki so po listovem mnenju »politične
špekulacije in zastrupljanje mladine«. To jezo »Pr. dnevnika« je zaslužila posebno pesem, v kateri mladi pesnik takole poje o domovini:
»Sedaj pa krvaviš, o domovina, vendar kloniti ne, nikdar ne smeš, čeprav ta čas še krutih si lastnina.«
»Primorskemu« take izpovedi niso všeč. Verjamemo, da ne. Toda kdo je kriv? Morda mladi pesnik, ki zre na domovino tako, kakršna je, kakršno dojema iz lastne izkušnje in iz tožb bratov in sestra, o katerih poje:
y>Tu tujec, tam tiran vas zatira, a vendar vam zavest ne umira, da svobotle še čaka vas dan.a
Kdo pravim, je kriv, če mladi pesnik tako čuti in zato tudi tako poje? »Primorski« želi pač, da bi bila pesem povsod na lajno tako, kakor je v Sloveniji. Danes »Živel Tito, živel Stalin«; jutri:	»Živel
Tito«; pojutrišnjem: »Živel Tito, dol Stalin!« Prihodnji teden pa Bog ve kako. Tako pesem si želi »Primorski«. Hvala za njegove želi je, ki se mu med svobodnimi Slovenci gotovo ne bodo nikoli izpolnile. Mladim pesnikom pri »Naših delih«
vendar svetujemo, naj se drže čim dalje od dnevne politike in njenih grdobij.
(r + r)
NASTOP SLOVENSKEGA DIRIGENTA
V BUENOS AIRESU
Buenosaireška mestna občina je počastila dvestoletnico Mozartovega rojstva z dvema simfoničnima koncertoma, ki ju je dirigiral naš rojak Marijan Drago Šijanec.
Prvi koncert je bil 27. januarja, t. j. prav na dan dvestoletnice Mozartovega rojstva. Bil je na prostem v mestnem am-fiteatralnem gledališču. Nastopili so solisti, zbor in orkester gledališča Colon. Izvajali so Mozartovo simfonijo štev. 39 (Labodji spev) in Mozartov Requiem.
V istem gledališču je bil 6. februarja zvečer Mozartov festival ob sodelovanju simfoničnega orkestra mesta Buenos Aires. Izvajali so uverturo Don Juan, Serenado za 2 orkestra, koncert za klavir in orkester v D molu ter Simfonijo štev. 40.
Številno občinstvo na obeh koncertnih prireditvah je dirigenta Šijanea za uspela umetniška večera nagradilo z , odobravanjem. Tudi glasbeni kritiki v bucnosai roških listih so prinesli ugodna poročila.
Stran 4
KATOLIŠKI GLAS
Leto VIII . 1956 - Štev. 16
Avstrijsko zanimanje za Trst
Neodvisni dunajski list »Die Presse« pripravlja posebno izdajo, ki bo v celoti namenjena tržaškemu mednarodnemu velesejmu. »Die Presse« je glasilo avstrijskih industrijskih krogov.
Proglas Slovenske liste
Slovenska listu za Trst in okolico je za prihodnje volitve izdala »Proglasa, v katerem razlaga volivcem svoj program. Ker smo proglas za to številko dobili prepozno, ga objavimo prihodnjič.
Program je zelo sodoben in napreden ter obsega vse glavne potrebe tržaških Slovencev. Slovenska lista, ki nastopa s takim programom, gotovo zasluži podporo vseh slovenskih volivcev.
Dolina
Pred tremi leti so razbojniki vdrli v župno cerkev v Dolini in ukradli dragoceno monštranco. Sedaj dolinska žmpnija, to bogoakrunstvo neznanih roparjev popravlja in izroča svoji cerkvi novo monštranco kakor jo vidite na sliki. Izdelal jo je priznani zlatar Lipizer iz Gorice. Prvič smo jo rabili na to veliko noč. V nedeljo Do-ibrega Pastirja je bila ob 7h sv. maša v zadoščenje Sv. Rešnjemu Telesu za bogo-skrunstvo, ki se je zgodilo pred tremi leti.
*
Novi oder v naši župnijski dvorani že pridno služi svojemu namenv- Na belo nedeljo je bila v enem mesecu že tretja prireditev. To pol so nastopili dolinski in boljunSki šolarji. Dvakratna predstava je šla v korist šolskega patronata v dolinskem didaktičnem ravnateljstvu.
*
Med Dolino in Boljuneem stoji velika nova stavba, kjer bo sedež občine. Kakor se sliši bo slovesna otvoritev in blagoslovitev v sredo 25. aprila, ko je obenem državni praznik.
Val izseljevanja
V	povojnih letih se je ogromno število ljudi izselilo v prekomorske dežele. Tem so se zadnje čase pridružili še Tržačani,
ki so se izselili v Avstralijo s posredovanjem izseljeniške organizacije CIME. Računajo, da je do sedaj odšlo 8.300 Tržačanov. Med njimi je bilo 84°/o mladih ljudi.
Prireditev tržaških dijakov
Že dalj časa se pripravljajo tržaški višješolci na dramsko prireditev. Letos so izbrali novo slovensko veseloigro Mihaela J erasa:
»VEČER BELIH VRTNIC«
Pisatelja Jerasa poznamo predvsem po njegovih dobrih radijskih igrah. Zelo nas zanima, /kako se mu je posrečilo delo za oder. Igro režira prof. Jože Peterlin.
Ker avditorij biv. ZVU še vedno predelujejo in ga niso končali, kot so obljubili, bo krstna predstava veseloigre v dvorani na
KONTOVELU in sicer v nedeljo dne 22. aprila ob 16,30. Idealizem mladih slovenskih dijakov bomo podprli, če bomo napolnili do zadnjega kotička dvorano. To smo zavedni Slovenci tudi dolžni svoji mladini.
Bazovica
Nobenega filma nismo toliko časa pričakovali kot Quo vadiš. Tri dni pred predstavo v novembru lanskega leta —
so ga poslali v »bolnico«, ker si »je kosti polomil«. Film so vsepovsod predvajali, nič čudnega če so se razne slike pokvarile in potrebovale popravil. Predvajali ga bomo več dni, da si ga bo občinstvo z lahkoto ogledalo. Predstave bodo v soboto zvečer, v nedeljo ob 4.30, 7.00 in 9.30. Film traja nad dve uri in pol. V sredo popoldne 25. aprila na državni praznik bo predvajan samo za otroke in sicer samo to, kar otroci lahko vidijo:	začetek
ob 3h. Za druge še ob 6.30 in 9. Film ne potrebuje nobene propagande, ker je nekaj izrednega.
Po vsej fari se pripravljamo na SVETI MISIJON. 28. tega meseca pridejo k nam štirje misijonarji: trije s Koroškega in g. Vidmar iz Gorice. Isti večer je začetek misijona po vseh naših cerkvah: Bazovici, Gropadi, Padričah in Pesku. Zaključek pa na prvo majniško nedeljo. O tem kaj več prihodnjič. Pomagajte nam z molitvijo, da bo imel sv. misijon dober uspeh! — Od' kar so brezvestne in podle roke pokvarile spomenik bazoviških žrtev, smo opazili, da , so orožniki in policijske straže noč in dan stražile spomenike v Bazovici, Padričah in Gropadi. Pametno, a še bolj bi zaleglo, če bi se na našem ozemlju vzgajalo vse ljudi k spoštovanju slovenske manjšine, njih kulture in vseh duhovnih vrednot. Iz časopisov pa ne veje tak duh in zato je naravno, da slalbo drevo rodi slabe sadove. Kadar bodo ljudje dobri kristjani, prežeti z ljubeznijo do Boga in bližnjega — tudi do »sovražnikov« —, ne bo več treba stražiti spomenike.
lezni imel v rajni Pepci požrtvovalno po-■strežnico. V zadnji vojni je po-kr bela tudi za siroto brez staršev Ivota Trošt, ki ga je sprejela za svojega, dokler ni dobil novih staršev v Ameritki. Bog ji daj večni mir!
Doberdob
Objava
Pooblaščeni smo, da objavimo, da goriški g. nadškof ni clal nobenega odobrenja Dobrodelnemu društvu A. M. Slomšek, v Gorici.
Nova avtobusna proga
Z otvoritvijo novega bloka na Solkanski cesti vozi sedjaj tudi avt«bus na progi Goriea-Solkan skozi ta blok in ne več skozi blok pri Rdeči hiši. Vsi, ki imajo na propuistnieah naveden blok pri Rdeči hiši za prehod čez mejo z avtobusom, bodo morali spremeniti in dostaviti novi blok na Svetogorski cesti. Avtobus bo vozil dvakrat dnevno in sicer z glavnega solkanskega trga do Travnika ob 8. in 14. uri in obratno.
Otvoritev novega bloka
Dne 12. aprila so na Rafutu ot varili nov d vo lastil iški blok, ki bo služil izključno le italijanskim in jugoslovanskim dvolastnikom. S tem bo našim kmetom, ki so morali večkrat z vozovi celo uro čakati na bloku pri Rdeči hiši, prehod zelo olajšan in bodo tako pridobili na času. Blok prve kategorije pri Rdeči hiši bo služil le za promet domačih in tujih državljanov in za promet z blagom, dovoljenem po dogovoru videmskega sporazuma, kakor tudi za prehod s prepustnicami.
Sestanek v Vidmu
V	ponedeljek 16. aprila se je v Vidmu ponovno sestala mešana italijansko-jugo-slovanska razmejitvena komisija, da prouči sedanji položaj obmejnega prometa in odstrani morebitne ovire. Italijanski komisiji načeljuje dr. Fabiani, jugoslovanski pa dr. Tomič.
Občni zbor SKPD v Gorici
V	sredo 11. aprila se je vršil na Placuti redni letni občni zbor Slov. kat. prosvet. društva. Odhajajoči odbor je podal poročila o svojem delu v preteklem letu. Čeprav so v drugi polovici poslovnega leta razni odborniki bili odsotni od društvenega dela zaradi stvarnih težav, je društvo kljub temu izkazalo tudi letos zelo visoko delavnost, ki ,se je pokazala predvsem v delovanju društvenega pevskega zbora, glasbenega ikrožka, pevskega okteta, raznih predavanj in gostovanj, tu in drugod, ter v vsestranski pomoči, ki jo je društvo nudilo, kjerkoli je bilo naprošeno. Tudi društvena knjižnica je redno poslovala vsako nedeljo, čeprav obisk ni bil izredno visok. Občni zbor je dal odboru raizrešnico, ki jo je predlagal nadzorni odbor s posebno pohvalo neutrudnemu pevovodji prof. M. Fileju. Občni zbor se je zahvalil tudi dosedanjemu predsedniku prof. D. Butkoviču, ki je vodil društvo polna tri leta, a je sedaj moral predsedništvo odložiti še pred občnim zborom zaradi bolezni.
Pri volitvah je bil izvoljen za predsednika prof. M. Filej. v odbor pa so prišli poleg nekaterih prejšnjih odbornikov tudi razni novi. Novoizvoljenemu odboru želimo, da bi nadaljeval svetlo tradicijo SKPD pri delu za katoliško in narodno kulturo med goriškimi Slovenci.
Smrt žanje
Pretekli teden smo pokopali požrtvovalno in dobro ženo Pepco z Grada, kot smo jo vsi klicali. Bila je že veliko let vdova brez otrok, zato je svoje moči posvetila Bogu in bližnjemu. Naše pobožnosti pa tudi naši bolniki so ji vedno bili pri srcu. Pokojni č. g. Reščič je v svoji dolgi bo-
DOBERDOBSKI MEŽNAR FRIDERIK REBULA 80-LETNIK
13. aprila je obhajal naš cerkovnik uoča Federiko« svojo osemdesetletnico rojstva še pri polnem zdravju. Odlikuje se po vestnosti v cerkveni službi kljub svojim visokim letom in je vsem vzgled krščanskega moža.
Bog mu daj se dolgo vrsto let mirnega življenja v krogu svoje družine in v službi oltarja.
Sovodnje
DRUGIM OČITAJO,
SAMIH SEBE PA NE VIDIJO
»Soča« je v svoji zadnji številki prinesla članek z naslovom »Malomarna občinska uprava«, kjer pravi, da so moraili v Doberdobu solski otroci, če so hoteli imeti zakurjene razrede, iti v spremstvu učitelja iskati drva na občino. - Tega početja od strani občine ne odobravamo, ker bi morala poskrbeti, da imajo učenci v razredu toplo. Toda poglejte, kaj >e je pat pri nas v Sovodnjah zgodilo, kjer imamo napredno občino: Te dni, ko je bilo mrzlo, so si učenci iz nekaterih razredov sami nosili drva v solo, če so hoteli imeti gorko, ker naša občina ali nima drv alli pa ni pravočasno poskrbela, da bi šolske prostore zakurila. Toda, da nimajo drv ne verjamemo, ker so občinski uradi zelo dobro zalkurjeni. morda še preveč. V Doberdobu torej so Šli otroci na občino iskat drv, pri nas pa, kjer imamo zelo napredno občino, pa so jih nosili od doma. Slovenski pregovor pravi:	»Vsakdo
naj pometa pred svojim pragom«.
Jazbine
SE NEKAJ O SOLI
Prav brez potrebe pa nam delajo težave pri šoli neke osebe v Števerjanu. Siljeni smo bili obrniti se za posredovanje na pristojna mesta, kot smo zadnjič povedali. Uspeh se je že čez nekaj časa pokazal, ko so na občini le sklicali novo izredno občinsko sejo pra-v o šoli.
Zaradi točnosti moramo ugotoviti, da se je o šoli v Jazbinah že razpravljalo na seji 7. avg. 1955, iko so jazbin?,ki svetovalci žal manjkali. Zanimivo je, da so na zadnji seji 5. aprila pa štirje števerjanski možje manjkali. A se je kljub njih odsotnosti dosegel kompromis, da se zgradi v
Jazbinah nova sola in da se za Valerisče odkupi že obstoječe šolsko poslopje.
Komaj se je pa ta pameten sklep sprejel, že se v nekem listu izraža dvom, če bo to potrdila prefektura. Le nevoščljivost kakega občinskega uradnika se more skli-f vati na anagrafeke podatke o rojstvih (3 otrok v	šestih letih)	in	umetno izra-
čunati, da bo v Jazbinah 1. 1961 samo 5 učencev. Kje pa je zapisano, da bo število otrok talko padalo? Pa če bo raslo?! Na-migavati in vnaprej prišepetavati oblastem, naj ne odobrijo šole v Jazbinah, ali se to ne imenuje hudobija?! In podtikati o-sebni interes pri šoli nekomu, češ da si hoče zagotoviti plačo z a pouk verouka na tej šoli, ko so ga šele drugi na to spomnili, da bi bilo	čudno, če	bi	otroci	hodili v
drugo duhovni jo v šolo in torej tudi k verouku k drugemu (katehetu! Tisti »nekdo« je poskrbel s pritožbo na pristojne oblasti le za to, za kar ga je ljudstvo zaprosilo. Tisti »nekdo« pa lahko povemo, da je brez honorarja učil verouk 25 let po cerkvah, zakristijah in pravih učilnicah za verouk, iki jih je posebej zgradil v ta na-men. Tudi celo ljudsko šolo v slovenskem jeziku je dotični nekje med vojno obnovil in sam vse	predmete	učil	brez	plačila.
Tudi takrat	nekaterim	to	ni	bilo	všeč, pa
se nismo dali prestrašiti. In končno, tudi tedaj se je oživila šola, ker je ljudstvo tako želelo.
Padanje števila šol. otrok, žal, ni zgolj jazbinski pojav, ampak splošni v naših krajih. In smo resno zaskrbljeni, kaj. h n iz našega ljudstva,'če se stanje ne izboljša, a ne samo v Jazbinah!
OBVESTILA
SKPD v Gorici vabi na prosvetni večer, ki se bo vršil v sredo 25. 4. ob 20.30 na Placuti.
Na sporedu je predavanje s skiop-tičnimi slikami „0 potovanju po Združenih državah". Predaval bo č. g. Vinko Zaletel iz Celovca.
NOVE KNJIGE. Iz Argentine smo prejeli nekaj izvodov knjige dr.ja Gnidovca »Mati našega Odrešenika«. Dobite jo na naši upravi. Broširana stane L 1000, vezana pa L 1500.
V	založbi Goriške Mohorjeve družbe je izšla 2. izdaja knjige o čudežni podobi svetogorske MB. Prva izdaja je bila zaplenjena pod fašizmom. Dobite jo pri GMD in v knjigarnah.
RODITELJSKI SESTANEK za Nižjo srednjo šolo v Gorici bo v nedeljo 22. a-prila ol) 10.30 v sols)kih prostorih v ulici Randaccio, kakor je billo sporazumno sklenjeno na zadnjem sestanku. Vljoidno vabljeni vsi starši dijakov.
DAROVI ZA MARIJANIŠČE:	Tul	Al-
berta iz Skednja 1000 lir v zahvalo.
Izšel jc PASTIRČEK
za mesee april i
OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7“ o davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
J os. Spi Uma nn:
16
‘Ded in vnukt
Utrujen po preslanih mukah je bil deček po kratki večerni molitvi legel na svoje trdo ležišče in v mislih na svojo ljubo mamico kar v hipu zaspal. Prav nič se ni mogel domisliti, koliko časa je že spal, ko ga je nenadoma zbudilo glasno stokanje in vekanje. Prestrašen je gledal v temi okrog sebe in sprva ni mogel prav nič uganiti, odkod bi ti žalostni glasovi prihajali. Spomnil se je povesti o strahovih, ki mu jih je bila stara Marta pripovedovala, in se je že začel trepetaje križati in znova moliti večerno molitev, ko je prav od blizu čisto dobro razločil — znan glas.
»Saj je to moj ded,« si jc rekel John in vstal, da bi uho pritisnil k steni, ki je .»kozi njo prodiralo zdihovanje v njegovo celico. Nekaj časa je vlekel na uho, a ni nič razumel; tudi ni prav nič mogel razložiti, kako naj bi bil ded prišel v njegovo soseščino. Že je hotel potrkati in klicali, ko so se njegovi celici bližali koraki po dolgem hodniku in jc takoj nato zarožljal ključ v vratih. Skripaje so
se odprla in vstopil je ječar s košarico v roki in z leščerbo v drugi, čigar svetloba je medlo padala na sicer osorni, a v resnici dobrohotni obraz sivobradatega o! oža.
»Oh, dečko moj, še pokonci?« je nagovoril Johna starec; poznalo se je, da je bil nekoliko vinski. »Morda pa perje naših severnih rac ni dovolj mehko za ležišče? Ha, ha. ha! Zdaj pa pazi, ti vrabček!« Pri teh besedah je odgrnil košaro in začel iz nje jemati razne dobre jedi za večerjo, da so se izstradanemu dečku kar sline cedile. »Ali pa veš. od koga vse to prihaja? No, mamica ti to pošilja. Kajne, zdaj ti bo še enkrat bolj dišalo? No, končno tudi jaz nimam škode pri tem.« Ob teh besedah je zadovoljno cincljal s Srebrnjaki v žepu. »Kajne, saj boš molčal? Da znaš, to sem danes videl.«
»Mali mi to pošilja!« je veselo vzkliknil deček. »O, pustite jo noter, vsaj za eno urico, zdaj, ponoči!«
»Saj me je prosila: toda spodaj je straža. Sauno to košarico sem mogel vtihotapiti.«
V	lem hipu je v sosedni celici še glasneje zastokalo in zatarnalo.
»Kaj pa je?« se je začudil ječar.
»Pomirite se, Sir Rihard, do tega še ni
»Mislim, da je moj ded; toda kako je prišel semkaj in zaikaj tako zdihuje in toži; tega pa ne vem.«
»O, jaz pa dobro vem, kako jc prišel med te	zidove,«	je odgovoril	ječar,	»in
tudi lahko si mislim, zakaj stoka. Ni sala, če človek ve, da ga bodo drugo jutro privezali na natezalnico. No, pa poglejva, kaj želi.«
John je bil že večkrat slišal o tem groznem mučilnem orodju: s strahom je stopil za ječarjem v dedovo celico. Našla sta starca	silno	razburjenega.	Takoj	po
ovadbi, ko je bil svojega lastnega sina duhovnika ovadil, se mu je bila oglasila vest; nato pa je prišel še nepričakovani zapor — že to mu je zdravje omajalo: ko mu	je	pa v	sodni dvorani	danes	sodnik še	z	natezalnico zažugal,	se je	nje-
gova telesna moč popolnoma zrušila. Ležal je v vročici, ki je bila za njegova leta smrtnonevama. Ko je začul rožljanje ključa v vratih, se je skril pod odejo in kričal: »Že prihajajo! Odpeljati me hočejo v mučilnico!«
prišlo. Kaj ste bolni?« ga je vprašal ječar s sočutjem, kakršnega človek ne bi pričakoval pri navidezno trdem možu. Posvetil je starcu v vročični obraz.
(Nadaljevanje)
ZAHVALA
Ob težki in nenadomestljivi izgubi našega preljubega očeta
IVANA RIJAVCA
se najlepse zahvaljujemo vsem, ki so nam izrazili svoje sožalje ter z nami sočustvovali.
V globoki žalosti čutimo dolžnost zahvale in priznanja gospod o m zdravnikom, zlasti dr. Bregantu, ki mu je požrtvovalno stal oh strani v težki bolezni. Posebna zalivala sosedom, Štandrežcem, prijateljem, znancem, profesorskemu zboru, vsem dijakom slovenskih šol ter zastopnikom ustanov in podjetij, ki so našega dragega očeta spremili na njegovi zadnji poti. Iskrena zahvala gg. duhovnikom, pevakemu zboru, darovalcem krasnega cvetja, ter sploh vsem, ki so nam na kakršen koli način
lajšali težko bol.	_	_
Družina RIJAVEC
POZOR!!!
Tri metre volnenega blaga za
moško obleko s podlogo za Lir 4k950
» m 7>480 tt d 10.700
ter lepa izbira angleškega moškega blaga
dobite v trgovini
TRST - Bilca Ginnastica 22
Telefon 95-998
A. PERTOT