ING, PRIMOŽ SIMONIC 
DOŽIVLJAJI IN SPOMINI 
V Škofji Loki so tri šolska poslopja, ki so jih uporabljali in ki eno še 
vedno uporabljajo za učni namen, tri neme priče, ki kažejo, kako je raslo 
šolstvo v Sloveniji. Prva šola je majhna neznatna hišica, stoječa nad obočnim 
prehodom na Cankarjevem trgu. To prvo šolo v Loki je zgradil Mihael Papler 
leta 1627. Drugo šolsko poslopje po starosti je v Klobovsovi ulici. (Glej članek 
Jamar: Loško šolstvo v prvi polovici 19. stoletja str. 40!) V tem poslopju se 
je šolala naša generacija. Tretje poslopje pa je v sedanji Šolski ulici. Od 
majhne hišice do mogočne palače; verna slika razvoja našega šolstva. 
Najlepše spomine iz šolskih let imam iz tretjega razreda, ker me je usoda 
posadila v druščino, ki se je vse do današnjega dne z veseljem spominjam. 
Poleg mene je sedel Janez Kalan, za menoj Franc Rupar in Franc Primožič. 
Janez Kalan je bil že kot šolar zlata duša in je tak vedno ostal, Franc Rupar, 
ljubezniv deček, mi je bil posebno naklonjen prijatelj, Franc Primožič pa 
najbolj zanimiv od vse naše četvorice. Ta je vedel vedno veliko povedati, 
posebno ob odmorih. GovorU je o vseh mogočih stvareh, pa ne samo ob od 
morih, temveč tudi med poukom. Imel je pravi pripovedniški talent in škoda 
je, da se ni posvetil pisateljevanju. Ce nam je pripovedoval med poukom, je 
znal to tako mojstrsko prikriti kakor najboljši gledališki šepetalec, da niti 
učitelj tega šepetanja ni opazil, a smo ga vseeno razumeli. Vsi skupaj smo 
bili na zunaj in na znotraj zaključena celota, pravi kvadrumvirat (druščina 
štirih). Najbolj zanimiv od vse naše četvorice, kakor že rečeno, je bil Franc 
Primožič in tako rekoč naš duhovni vodja. 
Pripovedoval je npr., kaj je bral v knjižici »Turške voine«. Ta knjižica 
z barvno sliko na naslovni strani, kako režejo Turki kristjanom glave, je bila 
tedaj posebno priljubljeno čtivo med deško šolsko mladino. Zopet drugič je 
pripovedoval o coprnicah, kako zlezejo ponoči skozi dimnik, zajahajo metlo 
in odlete proti Kleku; pa pravljice, ki jih je bral v knjigi »Pravljice in pripo 
vedke iz Soške doline«. Ta z:birka je izhajala v Gabrščkovi založbi v Gorici. 
Med odmori sem prišel včasih tudi jaz do besede. Tedaj sem poročal, kaj 
sem slišal od stare mame, na primer o divjih možeh, o vedomcih, ki ob poznih 
nočnih urah hodijo po hišah in se včasih tudi v razne živali spremenijo, o 
strahovih in kako so se videle iz mojega rojstnega kraja Plužnje na oni strani 
Idrijce v Masorah luči, ki so v temnih nočeh preskakovale iz ene grape v drugo. 
Ko so po naših gozdovih še domovali divji možje, se je zgodilo tole: pri 
Kalanu na Cavmu so orali za setev ozimnega ječmena. Pri tem jim je ne 
prestano uhajal plug iz brazde in nikakor ga niso mogli prav naravnati, tako 
da so bili že kar obupani. Tedaj zaslišijo iz bližnjega gozda glas divjega moža: 
»Brdovit narobe zvit!« Ko so to storili, jim je takoj šlo delo uspešno od rok. — 
245 
Moja stara mati je vedela še več drugih stvari o divjih možeh. Ko sem jo 
nekoč vprašal, zakaj danes po gozdovih ni več divjih mož, mi je hitro odgo 
vorila: »Papeži 90 jih panali«. 
Na Cavrnu, ki sem ga prej omenil, sta dve kmetiji, stari vsaj že blizu 
700 let. Ko sem hodil v šolo, še nisem vedel, da sta tako stari. Danes pa vem, 
ker sem bral v urbarju Loškega gospostva iz leta 1291, da sta bili tam dve hubi. 
V istem urbarju sem tudi bral, da so bile tedaj v Moškrinu, vasici, ki leži 
pod Križno goro, leta 1291 štiri hube, kar je natančno toliko, kot je še 
danes gruntov. Lahko bi rekli, da je to neke vrste staro plemstvo. Cez 22 let 
bosta torej Cavern in Moškrin praznovala 700-letnico, ko se prvič omenjata. 
V Moškrin bo morda tedaj že vozil avtobus s priključkom v Pevno in na Križno 
goro. 
Franc Levstik izraža nekje glede narodnih pripovedk in pravljic naslednje 
mnenje: »Sicer je lepo in dobro, če napreduje ljudska prosveta, a je vendar 
škoda in se človeku milo stori, da to lepo narodno blago, ki je v njem toliko 
poezije, izginja.« Ce se prav spominjam, je podobna misel izražena tudi v drami 
Gerharda Hauptmanna »Potopljeni zvon«. 
Tako so nam potekali dnevi in tedni, dokler ni nazadnje učitelj spregledal, 
našega početja. Povabil nas je pred kateder in vsakemu odmeril dve s palico 
po zadnji plati. Naš četverokot pa je razgnal in sledile so premestitve. Za soseda 
sem dobil nekega Klemena Zajca iz Luše, ki pa ni bil prav nič mojih misli. 
Imel je sive mačje oči in ga že od vsega začetka nisem mogel trpeti. V žepu 
je vedno nosil denarnico za drobiž po tedanji modi. v njej pa polže, ki jih 
je mečkal in mi to stvar neprestano molil pod nos, da se mi je kar gabilo. 
Ne morem povedati, kako sem bil nesrečen. O kakšna sprememba v primeri 
s prejšnjimi lepimi časi. Pa kamor sem šel, je bil ta fant za menoj. Ko sem 
šel ob kakem prazniku v Crngrob, me je po maši že čakal pred cerkvijo. 
Kakor zli duh me je preganjal. 
V šolo sem hodil mimo Jakopčevega poda. Pravili so, da se je bil tam 
pred leti obesil neki Križnogorec in da tam še vedno straši. V zimskem, času, 
ko se je po popoldanskem pouku zelo hitro stemnilo, me je bilo vedno strah, 
ko sem moral zvečer domov mimo tega poda. Tega občutka se še dolgo nisem 
mogel popolnoma znebiti, niti ne, ko sem že odrasel. 
Nekega dne mi reče stric, preden sem šel v šolo, naj prosim učitelja, da 
bi mu posodil kak letnik revije Dom in svet. Pred začetkom pouka sem res 
izrekel učitelju to prošnjo. Slučajno sem pa ravno tisto uro napravil v zvezek 
(teko) neko grdo packarijo in sem že mislil, da ne bo z Domom in svetom nič. 
Ko sem bil pa že na cesti, me pokliče učitelj nazaj in mi izroči Dom in 
svet, in sicer ravno letnik 1894. Slastno in z velikim užitkom sva prebirala 
s stricem Pokornov spis »Loka« in njegova pripovedovanja o ljudskih običajih, 
o loškem gospostvu, o Crngrobu, starološkem gradu in njegovih lastnikih itd. 
Lastnike starološkega gradu sva izpisala v poseben zvezek, ki ga še vedno hra 
nim. Evo jih staroloških graščakov: Formacherji, Siegesdorfi, Raspi, Erber-
gerji in nazadnje Strahli, Friedrich Anzelm, Edvard in Kari. 
Posebno sem se zabaval ob branju spisa »Rokovnjači«. Nekaj rokovnjaških 
pesmi še sedaj vem, npr.: 
En kumer pod jinštrom štehna, 
se grandovga boja tehna, 
pa grandov hoj lovhat ga hne, 
en kumer pod jinštrom cu laufat začne. 
246 
To bi se reklo: 
En fantič pod oknom stoji, 
velikega psa se boji, 
veliki pes lajat začne . . . 
Minil je tretji razred, minil tudi četrti in s Klemenom sva nastopila šolanje 
v kranjski gimnaziji. Še prej pa moram povedati, da je v najinem razmerju 
nastala velika sprememba. Klemenu se je z vztrajnim prizadevanjem le po 
srečilo, da me je pridobil. In tako v njem nisem več videl nadležnega vsiljivca, 
pač pa dobrega prijatelja. Tudi oči, sicer še vedno sive, niso več imele tistega 
ostrega mačjega izraza, pač pa so postale zveste in prijateljsko vdane. 
Ime Klemen je bilo po vaseh okoli Škofje Loke v prejšnjem stoletju zelo 
razširjeno. Klemen je bil prvi naslednik sv. Petra. Njegovo ime je za slovanske 
kristjane znano tudi po tem, da sta sv. Ciril in Metod, ko sta potovala z Mo-
ravskega do papeža, prenesla Klemenove relikvije s Krima v Rim. 
V prvih dnevih kranjskega šolanja sva srečala pred gimneizijskim poslop 
jem lepo oblečenega gospoda s skrbno negovano črno brado. MislUa sva, da 
je profesor, in se mu spoštljivo odkrila, on pa je najin pozdrav prijazno 
odvrnU. Od starejših tovarišev sva potem zvedela, da to ni bil nikak profesor, 
ampak osmošolec baron Zois, sorodnik Žige Zoisa. Menda je bilo to prav usodno 
»literarno« srečanje, ki nama je vcepilo ljubezen do slovenskega slovstva. 
V {>eti šoli se je Klemen Zaje zaljubil v štirinajstletno Milico. Pozneje mi 
je pripovedoval o lepih časih te ljubezni, ki pa ni dolgo trajala, ker se je 
z neko prav neumestno in nerodno izjavo Milici močno zameril. Hudo je trpel 
ubogi Klemen, vendar mu je čez leto in dan čas zacelil rane in Klemen je 
na Milico skoraj pozabil. 
Milica je doraščala in postala v Kranju ena prvih lepotic. Začela je sode 
lovati na odru Narodne čitalnice. Javljali so se vedno novi častilci, vabili so jo 
na ples in ji prirejali podoknice. Milica se sicer ni na nikogar vezala, vendar 
je Klemen to dvorjenje okoli Milice z muko opazoval in njegove že skoraj 
zaceljene rane so tse znova odprle. Noči brez spanca so postajale vedno daljše, 
podnevi je bil utrujen. Volja do učenja mu je pojemala. Bližala se je matura, 
njegovo stanje pa je postajalo vedno hujše. S skrajnim naporom je prestal 
maturo. Ko sva zbrala vsak svojo stroko, sva jeseni odpotovala na Dunaj. To 
je bila za Klemena rešitev. 
S Klemenom sva se vpisala na visoko šolo za zemljedelstvo, kakor smo 
slovensko imenovali tedanjo Hochschule fiir Bodenikultur. Mi smo kratko rekli 
»boderhkultura«. 
Pripominjam, da so imele avstrijske univerze samo štiri fakultete; filozof 
sko, pravno, medicinsko in bogoslovno, kakor vse prvotne univerze starega 
tipa. Za druge študije pa so obstajale posebne samostojne visoke šole, tako 
tehnična, veterinarska in najmlajša — zemljedelska. Vsaka teh visokih šol 
je bila popolnoma samostojna s svojim rektorjem (reotor magnificus). Zemlje 
delska visoka šola je bila v XVIII. okraju pod Kahlenbergom ob takrat novem 
parku Tiirkenschanzpark, ki smo mu Slovenci rekli Na turških šancah. Na tem 
kraju je prišel leta 1683 čez Kahlenberg poljski kralj Sobieski na pomoč av 
strijski vojski oziroma Dunaju, ki so ga oblegali Turki. 
Resnici na ljubo moram povedati, da smo se Slovenci na tej visoki šoli 
dosti dobro počutili. Bilo je tudi precej Hrvatov in avstrijskih Srbov. Profe 
sorji so bili Slovanom, zlasti Jugoslovanom včasih kar naklonjeni. Glede kole-
247 
gov študentov ne morem trditi prav isto, vendar do kakih sovražnih nastopov 
do konca prve svetovne vojne ni nikoli prišlo. 
Samo enega profesorja pa se spominjam, ki je bil precej velenemško 
usmerjen in je tudi pri izpitih delal včasih malo diskriminacije. Predaval je 
geologijo. Da bi mu ponagajali, so se Cehi in Poljaki pritožili pri rektorju, 
da ne razumejo njegovih predavanj, ker govori nekakšen »kucheldeutsch« in 
kakor bi imel cmoik v ustih. Najbrž ga je rektor o tej pritožbi obvestil, kajti 
ko je Koch, kakor se je pisal ta profesor, prišel naslednjo uro zopet v preda 
valnico, je zbadljivo izustil: »Ich werde von nun an Hochdeutsch sprechen, 
damit mich die eingewanderten Chinesen und Japaner auch verstehen werden.« 
(Od sedaj naprej bom govoril visoko nemščino, da me bodo tudi privandrani 
Kitajci in Japonci razumeli.) Pa to je bil izjemen, bolj komičen kakor resen 
primer, brez vsakih posledic. 
»Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj!« je bil star pregovor. 
Res smo živeli skromno, razen onih, ki so dobili Knafljevo štipendijo (600 kron 
letno), pa to so bile redke izjeme. S Klemenom sva kot študenta gospodarsko 
važne stroke dobila od deželnega odbora kranjskega 200 kron letne podpore, 
pa še od Podpornega društva za slovenske visokosolce na Dunaju mesečno 
5 do 10 kron. Tedaj je bil predsednik tega društva dr. Janko Polec, poznejši 
profesor na pravni fakulteti v Ljubljani. To podporo smo vsak mesec dvigali 
v njegovi pisarni v prvem okraju. Razen tega si dobil, če Si pravočasno opravil 
državne izpite ali če si kolokviral za predpisano število točk, v pisarni rekto-
rata ustrezno število brezplačnih kart za obede v menzi. Sicer pa življenje 
na Dunaju takrat ni bilo tako drago, kakor ga je slikala ljudska domišljija 
Prav poceni je bilo mleko. Na vsakem oglu je bila mlekarnica, kjer si dobil 
pozimi toplo mleko, poleti pa izvrsten jogurt, surovo maslo itd. 
Ko sem prišel prvi božič na počitnice, so se mi sosedje čudUi, kako da 
nisem nič shujšal in da sem se celo poredil. Pojasnil sem jim, da sprememba 
zraka in okolja ugodno vpliva na zdravje in počutje in da ima Dunaj, ki ga 
obdajajo veliki gozdovi, kar zdravo podnebje. 
Tako smo se torej prebijali in tudi prebili. Včasih smo vendar napravili 
zvečer kako izjemo in rekli malo »Gaudeamus igitur«. To je bilo takole vsake 
kvatre. Takšen večer ni minil brez petja. Včasih smo celo napravili kako »pod-
oknico«, ne vedoč komu in zakaj. In kaj se je zgodilo. Okna so se odpirala in 
Dunajčanke ter Dunajčani so z zanimanjem in celo z odobravanjem poslušali. 
Povedati je namreč treba, da Dunajčani ne poznajo zborovskega petja 
v družbi, kakršno imamo v naših narodnih pesmih, in da zato naše petje 
radi poslušajo. Komaj smo odpeli, se je od nekod počasi primajal policist in 
vljudno izrekel: »Saj je lepo, ampak ni dovoljeno.« Klemen je pripravil nemški 
prevod naše pesmi »Je pa davi slanca padla« in ko smo jo čez nekaj tednov 
zopet zapeli pri isti hiši, je Klem.en ta nemški prevod po končanem petju 
glasno recitiral. 
Ce nismo imeli vaj ali sedeli pri knjigah, smo se ob prostih popoldnevih 
shajali v klubu Danica. Tudi pevski zbor smo imeli. Vodil nas je dr. Franc 
Kimovec, ki je tedaj dopolnjeval svoje glasbene študije v Klostemeuburgu. 
Največ smo peli pesmi slovenskih skladateljev iz 19. stoletja: Volariča, Sattner-
Ja, Foersterja, Aljaža in drugih. Se ga slišim, kako je grmel s svojim basom 
moj dolgoletni sošolec, poznejši advokat v Kranju Igo Šilar: »Vstanite pol 
mrliči vi, odprite se vi živi grobi...« v pesmi »Slovan na dan«. 
Izjemoma smo si tudi privoščili kak umetnostni užitek, na primer z obi-
sikom opere, V dvorni operi sem bil samo enkrat, ko so izvajali Wagnerjevega 
248 
»Lohengrina« in prav pri tej predstavi je sodeloval tudi Betetto. Sicer pa je 
bila dvoma opera preveč zahtevna za naše žepe. Zato smo raje šli v Ljudsko 
opero (Volksoper), ki je imela tudi za kranjskega študenta zmogljive vstopnine. 
V Ljudski operi je bil tedaj prvak, pri publiki zelo priljubljeni tenorist Kubla, 
Ceh po rodu. Pri neki priliki, ko so peli »Prodano nevesto«, so mu priredili 
češki študentje navdušene manifestacije; »Hoch Kubla!« Ker se je pri Ljudski 
operi odlično obnesel, je bil kmalu angažiran pri Dvorni operi. To pa je bil 
vrhunec kariere vsakega pevca. 
Lep umetniški užitek smo imeli tudi ob nedeljah dopoldne, če smo šli 
k maši v dvorno kapelo, ker so tam običajno izvajali najlepše koncertne maše, 
lepše kakor pri sv. Štefanu ali v votivni cerkvi, ki je tudi slovela po lepi glasbi. 
Ta kapela, (ki je bila po svojem, dokaj obsežnem prostoru, bolj podobna cerkvi, 
je bila na dvoru v prvem okraju in dostopna ljudstvu. Za člane cesarske 
rodbine pa je bil rezerviran prostor na koru nad zakristijo. 
Večkrat nas je obiskal v Danici slovenski državni poslanec Janez Evange 
list Krek, ob nedeljah popoldne pa se nam je rad pridružil, da smo šli na izlet 
v bližnjo okolico Dunaja. Na takih sprehodih se je na široko razgovoril o svojih 
zamislih in načrtih, tako glede socialne politike vobče in socialnega zavarovanja, 
kakor glede potrebe industrijskega razvoja v Sloveniji. Pogosto je poudarjal, 
kakšna trpinka je naša kmečka žena — gospodinja in kako nujno potrebno 
bi bilo starostno zavarovanje kmetov, da bi rešili problem kmečkih preužit-
karjev in s tem pogosto tako tragične odnose med starimi in mladimi. Tudi nam 
je pripovedoval o svojih vsakovrstnih doživljajih iz avstrijskega parlamentar 
nega življenja in napletal razmišljanja o razmerah v naši slovenski domovini. 
Ce smo zašli daleč v notranjost Dunajskega gozda, ga je prevzela lepota narave 
in na povratku se je ob časi piva raznežil in postal dobre volje. Tedaj smo 
skupno zapeli kako lepo slovensko, npr. >^Mogočno se dvigajo naše gore« 
Ceha Foersterja', ki ga je Krek visoko cenil že zaradi zanimive o^kolnosti, da 
se je skladatelj tako popolno vživel v razmere Slovenije, ki mu je postala nova 
domovina, in da je bU naposled vodilna osebnost našega glasbenega ustvar 
janja tedanjega časa. Pri tej ugotovitvi smo z zanimanjem dodali, kako je 
Foersterjev primer podoben našemu Davorinu Jenku, ki je ob svojem času tudi 
postal vodilna osebnost v glasbenem življenju bratskega slovanskega naroda. 
Dve leti po naši maturi je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, in 
kmalu potem, ko je Italija napovedala Avstriji vojno, smo se znašli v Tirolah 
na italijanski fronti. Dne 22. julija 1916 so Italijani navsezgodaj začeli s hudim 
artilerijskim ognjem na naše postojanke. Ta ogenj je trajal nekaj ur. Čepeli 
smo kot kompanijska rezerva v barakah, pripravljenih za zimska zaklonišča. 
Tik poleg mene je sedel infanterist Ivan Rus. Bil je idealen, nepokvarjen fant, 
ki iz njegovih ust ni nikdar prišla nobena kvanta ali druga zla beseda. 
Ni se pritoževal ne jezil, ampak je vse tegobe in trpljenje vdano prenašal. 
Ob desetih dopoldne je udarila v naše zaklonišče granata in takoj sem 
začutil, da sem ranjen. Ozrl sem se na levo in videl sedeti poleg sebe Ivana 
Rusa in zraven njega še enega tovariša, oba brez glave. Stekel sem k sanitej-
cem, ki so bili komaj sto korakov oddaljeni in tam obležal. Ko sem tako 
negibno ležal, sem zaslišal, kako sta se pogovarjala dva sanitejca: »Ta bo tudi 
umrl, pa novo bluzo ima.« Vendar se pričakovanje sanitejcev ni izpolnilo, dasi 
je šlo za las. Že čez teden dni sem bil operiran v Innsbruoku. 
Tudi Klemen je bil ranjen na italijanski fronti. Ko' je Milica brala v ča 
sopisu, da je bil član akademskega društva Danica Klemen Zaje nevarno ra 
njen in da leži v vojni bolnišnici na Dunaju, se ji je ponovno zbudila stara 
249 
ljubezen in hudo si je očitala, da je Klemenovo pred leti izgovorjeno nepre 
mišljeno besedo premočno obsojala in si ga odbila. Dolgo je premišljevala, kaj 
naj stori, da bi storjeno napako popravila. Končno se je odločila. Nastopila je 
težko pot na dom njegove matere. Klemenova mati, ki je slučajno vedela za 
njuno mladostno skrivnost, jo je ljubeznivo sprejela. Kakor mati in hči sta se 
prisrčno pogovarjali in Milica je bila prepričana, da njena spokorna pot ni 
bila zaman. Popolnoma nepričakovana pa je usoda tudi tokrat drugače ukre 
nila. Klemenova mati iz nepojmljivih nagibov svojega sina ni takoj obvestila 
o Miličinem obisku, ampak šele čez nekaj let. Tedaj pa je bilo že prepozno. 
Tako je sklop nasprotujočih jima ukrepov zle usode preprečil, da bi se bila 
oba mlada človeka našla. Ostal jima je samo bridko sladek spomin. 
Maija meseca leta 1938 smo napravili uslužbenci kmetijskega oddelka ban-
ske uprave strokovno eksikurzijo v Prago, kjer je češkoslovaška vlada priredila 
veliko kmetijsko razstavo. Javili smo se v Pragi na kmetijskem ministrstvu, 
kjer so nas nadvse ljubeznivo sprejeli in nas povabili na večerjo v ministrstvo 
za kmetijstvo. Navzoči so bili načelniki oddelkov in drugi predstavniki mini 
strstva. Izrekli so nam dobrodošlico in nas počastili s prisrčno napitnico. Na 
to napitnico je odgovoril Klemen. 
Komaj je Klemen končal, so Cehi navdušeno zapeli »Po jezeru bliz Tri 
glava«. In kaiko brezhibno so znali besedilo. V vedrem, prisrčnem razpoloženju 
nam je minil večer, eden najlepših v mojem življenju. Vsakemu zemljanu 
je pač dano, da poleg težkih preizkušenj doživi tu in tam kako veselo uro, 
ki kakor svetel preblisk v temni noči naglo ugasne v vihri življenja. 
Kmalu po praški ekskurziji sem imel služben opravek v okolici Pivke 
na Notranjsikem. Ko sem se proti poldnevu vračal na železniško postajo, sem 
zaslišal v malem borovem gozdiču ptiča, ki je neugmano drobil sv6je melodije. 
Takoj sem spoznal, da slišim slaveka, ki ga doslej še nikoli nisem. Čudno pa 
se mi je zdelo, ker sem vedno slišal, da poje slavec najraje ob zgodnji jutra 
nji uri ali pa zvečer, ko se stemni. To pa je bilo opoldne, sredi belega dneva. 
Njegove čudovite melodije so me vsega prevzele. To ti je nedosegljiv kompo 
nist, ki mu med ptiči pevci ni para. Nekateri ptiči pevci imajo sicer lepši glas, 
na primer penica in tudi senica in kos, v oblikovanju melodije pa ga nobeden 
niti od daleč ne doseže. Dolgo sem ga poslušal in težko sem se ločil, ker se 
je bližal odhod vlaka. Ko sem prišel domov, sem si sestavil najprej listo naših 
najboljših ptičev pevcev. 
Petje slavca je podobno klarinetistu, ko izvaja zamotane melodije Mo 
zarta ali Handla, petje liščka je slavčevemu podoibno, a melodije so krajše. 
Penica poje kakor violina, ki igra zvonko doneče, a kratke melodije; podobno 
a bolj nežno poje taščica, sinica s svojim preprostim ti-ti-ti-ti, im^a srebrno 
čist glas oboe, 'kosov glas je podoben flavti, kobilar pa poje, sedeč na krev-
Ijasti vrbi ob potoku, kakor cerkveni basist, ki ob poznem velikonočnem času 
nenehno opozarja nemarnega kristjana as' že biu, as' že biu. 
Cas izpolnjuje naše življenje z vsakovrstnimi doživljaji, hudimi in lepimi. 
Včasih nas prav neznatni dogodki, kratki in nepomembni lepi doživljaji tako 
ganejo, da nam ostanejo za vedno v spominu. Posebno mladost izpolni naše 
življenje s spomini, ki so neizbrisni, čeprav so v zvezi z dokaj neznatnimi in 
nepomembnimi doživljaji. 
250