Za terenske sladokusce
ZELENONOGI MARTINEC (Tringa nebularia)
Na jesenskem terenu lahko ob večjih vodnih površinah nemalokrat opazimo 
skupine manjših ptic, ki se zavzeto prehranjujejo v plitvi vodi. Med njimi je 
pogosto sam ali v manjših skupinah tudi zelenonogi martinec, največji med 
našimi martinci. Najlaže ga prepoznamo po sivem trupu z belim trebuhom, 
dolgih zelenih nogah in dolgem, navzgor ukrivljenem kljunu, s katerim z gladi-
ne vode pobira nevretenčarje. Zaradi značilnega oglašanja ga hitro zaznamo 
tudi v letu, takrat pa lahko na njegovem temnem hrbtu opazimo tudi izrazito 
belo zajedo v obliki črke V. Gnezdi na barjih severne Evrope in Azije, pri nas se 
pojavlja na selitvi, redki na Obali tudi prezimujejo. Največkrat ga lahko opazu-
jemo prav na Obali, pa tudi na Cerkniškem jezeru in večjih akumulacijskih jeze-
rih, redkeje pa ga lahko opazujemo tudi na poplavljenih kmetijskih površinah.
besedilo: Jakob Habicht, foto: Samo Jerele
SPREMENLJIVI PRODNIK (Calidris alpina)
Spremenljivi prodnik je najpogostejša vrsta prodnika v 
Sloveniji. Gnezdi v severnih predelih Evrazije in Amerike 
ter se čez zimo odseli na obale zmerno toplega pasu. V 
Sloveniji se redno pojavlja na preletu, nekaj osebkov pa 
vsako leto na Obali tudi prezimuje. Najdemo ga na po-
lojih, morskih in jezerskih obrežjih ter rečnih brežinah. 
Velikokrat jih vidimo v večjih jatah po več sto osebkov, 
v katere pa se znajo pomešati tudi druge vrste pobre-
žnikov. Večino časa so rjave, sive ter bele barve, v sva-
tovskem perju pa se njihov trebuh obarva črno.
besedilo in foto: Maks Sešlar
PLOSKOKLJUNI LISKONOŽEC (Phalaropus fulicarius)
Če bi morali na hitro predstaviti vlogo spolov pri pticah, liskonožcev s tem 
najverjetneje ne bi zajeli. Pri tej skupini pobrežnikov so namreč za ptice obi-
čajne vloge spolov obrnjene. Večje in lepše obarvane samice dvorijo samcem 
in preganjajo vsiljivke ter po izleganju jajc, iščoč novega partnerja, gnezdo 
zapustijo. Manjši in manj vpadljivo obarvani samci pa kot nekakšni »očetje sa-
mohranilci« valijo in za mladiče skrbijo sami. Izmed dveh v Evropi gnezdečih 
vrst je ploskokljuni liskonožec redkejši. Evropska populacija gnezdi le na Islan-
diji in otočju Svalbard ter prezimuje na odprtem morju pred zahodnoafriško 
obalo. Če ga želimo opazovati pri nas, bo najboljše, da prekrižamo prste in si 
v času selitve zaželimo močnega ciklona v zahodni Evropi. V primeru, da se to 
uresniči, pa se hitro odpravimo na kakšno izmed štajerskih akumulacij. 
besedilo in foto: Blaž Blažič
LAŠKI GAD (Vipera aspis)
Laški gad je v Sloveniji razširjen zahodno od reke Soče in je naš najredkejši 
predstavnik kač iz družine gadov. Je plašen in počasen, če ga vznemirimo, pa 
se lahko brani z bolečim ugrizom. Njegov strup povzroča lokalno odmrtje tkiva, 
oteklino in poškoduje krvožilni sistem, a ugrizi so zelo redki. Pojavlja se vse do 
3000 m n. m., v Sloveniji pa običajno izbira nižje ležeče predele in ga redko 
najdemo nad 1300 m n. m. Višje ga nadomestita modras (Vipera ammodytes) 
in navadni gad (Vipera berus). Vse tri vrste so si med seboj sorodne in zato tudi 
podobne na pogled. Modrasa od drugih dveh ločimo po rožičku, sestavljenem iz 
nekaj vrst lusk. Višje nameščene luske na konici gobca laškega gada dajejo vtis, 
da je njegov gobec zavihan navzgor. Navadni gad nima zavihanega zgornjega 
roba gobca in je brez rožička. V primerjavi z navadnim gadom in modrasom je 
cikcakast vzorec pri laškem gadu nepovezan. Vse tri vrste na ozkih stičnih ob-
močjih lahko sobivajo in se med seboj celo križajo.
besedilo: Mojca Vek, foto: Leon L. Zamuda
Na terenu
Svet ptic 03, september 2022 43