kJ k C LETNIK XIII • ŠTEV. A HAO KUU LETO 1941/42 - XIX | V I v Chr^nj M h^UtUL /t. ^ <-y y*,$£*V\. }£ftj/t OPTIČNE PREVARE Prerišimo ta dva vzorca na bel papir v premeru 6 do 8 cm. črne ploskve prevlečemo s tušem ali dobrim črnilom. Nato prilepimo vzorce na strani lepenke enake oblike. Vtaknimo v sredo buciko in zavrtimo. Oglejmo si vrtečo sc risbo z ene in druge strani. Dokler se plošča vrti, izgineta risbi in naše oko vidi le enakomerno sivo ploskev. To ni nič posebnega! A če ponovimo to pri luči, se bomo le začudili! žarnica širi enakomerno belorumenkasto svetlobo. Tedaj bi morala tudi vrteča se ploskev ostati enobarvna. Pa ne! Ko izteka vrtenje prve ploskve in kroži vedno bolj polagoma, zažari ploskev v vedno lepši modri barvi, vmes pa se zabliskajo rdeči madeži. Pri pojemajočem vrtenju drugega vzroca pa zagledamo vse mavrične barve! Naslovna slika: Rihard Jakopič, avtoportret. »Naš rod« izhaja v Ljubljani med šolskim letom in ga prejemajo naročniki, ki plačajo naročnino v mesečnih obrokih po L. 2,50. Celoletna naročnina znaša 25 L. List izdaja »Učiteljsko združenje« v Ljubljani, zanjo odgovarja Metod Kumelj. Glavni in odgovorni urednik Josip Ribičič. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6. Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik France Štrukelj). SLOVENSKI SLIKAR RIHARD JAKOPIČ Gospod urednik mi je med počitnicami povedal, da bi v letošnjem letniku »Našega roda« rad predstavil svojim bralcem slovenske slikarje. Jaz pa da naj bi slikarje obiskala in kaj napisala o njih. Res, nisem preveč rada pristala. Tako težko se mi zdi pisati vam o ljudeh, ki žive zase in skušajo iz svetlih in mračnih dni ujeti na platno njih lepote. Mislim, da bi vam morala predvsem pokazati mnogo slik naših mojstrov, da bi jih spoznali, občutili njih lepoto, zajeli iz njih vso prelest-nost naših pokrajin in podobo našega človeka. Tega pa ne morem. — Toda obljubila sem, zato bom napisala. Prvi obisk sem namenila našemu velikemu, priznanemu mojstru Jakopiču. Mogoče ste že videli kakšno njegovo sliko. Mnogo slovenskih domov krasijo od severne do južne naše zemlje. Pa tudi v tujini poznajo in imajo več njegovih del. Jakopičevo ime je najbolj znano in spoštovano med imeni mnogih slovenskih slikarjev. Sredi avgusta, lep, sončen popoldan je bil, sem šla k njemu. Žal mi je bilo, da ne more z menoj še kdo, bi rad poznal našega velikega slikarja. Zagledala sem ga že na oknu v prvem nadstropju starinske hiše na Novem trgu. Gologlav se je sklanjal nad okensko polico. Sonce je blestelo na njegovih sneženih laseh, se poigravalo na dolgi srebrni bradi ln na belih golobih, ki so se zgrinjali okrog njega. Trosil jim je zrnja. Golobje so mu sedali na roke in na glavo in Jakopič se jim je tiho smehljal. Da bi videli, kaj vse je spravljeno v sprejemni sobi našega mojstra! V kotu ob oknu stoji lepo rezljan kolovrat. »Ta je iz škofje Loke,« mi je pojasnil mojster. Na steni vise stare slike, lepi, dragoceni originali in verni posnetki slik starih mojstrov. »To je bržkone slika Lagerjevega očeta,« mi je tolmačil ob majhni oljnati sliki v skromnem črnem okviru. (Lager je bil slovenski slikar, živel je od l. 1752. do 1828. Naslikal je tudi čudodelno podobo Matere božje na Brezjah.) Iz drugega kota velike sobe so se mi nasmihali baročni angeli. Prav taki, kot stražijo oltarje majhnih slovenskih cerkva. Na lepem, temnem starinskem klavirju spinetu pa stoji prelep kip svetnice Ane, iz lesa izrezan in zlatom prevlečen. Nad vse me je zanimal spinet, pa tudi mojstrov pogled je toplo počival na njem. Jakopič ima rad glasbo. Z rahlim nasmehom mi je pripovedoval: »Ta spinet je davna last naše družine. Moja žena je lepo in mnogo igrala na klavir in tudi hčerka igra. Koliko nepozabnih prelepih večerov smo doživeli ob glasbi. Jaz sem pel vse slovenske pesmi, žena pa me je spremljala na klavirju. Včasih je žena preigrala cele popoldneve, medtem ko sem jaz slikal.« Zazdelo se mi je, da v resnici diha iz njegovih slik ubranost lepe pemi. Troje platen je bilo pritrjenih kar na vratih. Všeč mi je bila pokrajina ob Savi v modri in rdeči luči. Iz vode nemirno drhti in nebo se vtaplja v večerni zrak. »To sem delal že pred kakimi dvajsetimi leti. Ta goli mladenič tu poleg pa je ena izmed mojih prvih slik,« je pojasnil mojster. Obstala sem pred velikim benečanskim okvirom z u-metnimi steklenimi vložki in opazila v kotu baročno mizico, ki jo srečamo na nekaterih znanih Jakopičevih slikah. Sedla sva k okrogli mizi sredi sobe. Povedala sem mojstru, da bi rada napisala o njem v »Naš rod«. Dobro-voljno je pripomnil: »Za našo mladino, kajne? Saj me je že gospod urednik poprosil za to.« Prižgal si je cigareto in jel pripovedovati: »Doma sem iz Trnovega. Naša hiša je stala onkraj Gradaščice. Seve takrat, ko sem bil jaz otrok, je nosilo trnovsko predmestje drugačno obličje, kot ga ima danes. Moj oče je vodil veliko trgovino z deželnimi pridelki. Na vse strani sveta je pošiljal poleg drugega tudi trnovsko kislo zelje in repo preko Trsta v Egipt. Osem otrok nas je bilo pri hiši, pa so štirje kmalu umrli. — še preden sem postal šolar, sta me zamikala kreda in ogle. S tovariši smo se igrali ob bregovih nizke Gradaščice, doma pa sem risal prizore iz naših iger po vratih in stenah. Lahko si mislite, kakšno veselje mi je napravil oče, ko mi je kupil barve! Prave, pristne, pisane barve. Vseh vrst sem jih odkril v podarjeni leseni škatli. Modro kot nebo, rdečo kot potonke na našem vrtu, zeleno, rumeno, rjavo in njih odtenke. Prav gotovo sem se zdel sam sebi razkošno bogat kot mogoče nikoli pozneje. V ljudsko šolo sem hodil v Ljubljano in nato še na realko. V šesti realki se mi je pa uprla kemija in sem sijajno padel. Veste, pa mi je bila kemija zelo všeč in zanimala me je, padel pa sem vkljub temu. Po lepi študentovski navadi sem bil trdno prepričan, da je kriv samo profesor. — To so bili tisti časi, ko sem se vneto ukvarjal z mislijo, da bi si naredil klavir. Poskušal sem najprej s citrami. Na desko sem napel strune in si naredil neke vrste glasbilo. Zdelo se mi je, da znam iz njega izvabljati imenitne, očarljive glasove. To mi je dalo korajžo. Zato sem hotel izdelati še klavir. Ampak ni šlo. Moje želje so bile uresničene šele takrat, ko sem imel v svojem domu pravi, resnični klavir. Iz prvih let mojega ljubljanskega šolanja se spominjam tudi stare stenske ure. Tako vidimo danes le še v kakšni stari kmečki izbi. Meni so od sile všeč. Prijazen obraz s številkami imajo in na čelu so narisane rdeče in rumene rože. Najbolj sta mi pa bili všeč dolgi verigi s črnima uteži-ma. Spominjam se le še tega, da se je nekoč ura ustavila. Mogoče, da po moji zaslugi, ker sem preveč poizkušal, kako daleč se dajo potegniti uteži. Kakšno plačilo sem prejel, se ne spominjam več. Po šesti realki sem že vedel, kaj hočem postati. Ker s klavirjem ni bilo nič, sem doma tako dolgo nadlegoval očeta in mater, da so me slednjič le pustili na Dunaj. Hotel sem biti slikar in sem se vpisal na slikarsko akademijo.« »Kakšne spomine pa hranite na tedanji Dunaj?« »To vam je bilo čudovito mesto! Priznam pa, da so me bolj od predavanj na slikarski akademiji privlačevali lepi koncerti in opere. Malokateri. koncert sem zamudil in v opernem gledališču sem bil stalen gost. V glasbi se mi je odprl povsem nov svet, poln čudovite, neizčrpne lepote in včasih sem od navdušenja kolebal ter se hotel posvetiti glasbi. Vendar sem vztrajal in skoraj celo leto pridno delal na akademiji. Proti koncu šolskega leta pa sem težko obolel in sem se moral vrniti v Ljubljano. Nekaj mescev sem ostal doma in pohajal po ljubljanskem barju med zelenimi logi s temnim Krimom v ozadju. Zjutraj sem gazil še roso, zvečer pa posedal od vodi. Prelepo mi je bilo. Jeseni pa nisem šel več na Dunaj, ampak v Monakovo. Tam je imel slovenski slikar Ažbe svojo šolo. Pri njem smo se zbrali poleg tujcev Slovenci: Vesel, Jama, Lojze Šubic in jaz. Tistega leta, ko sem jaz prišel, je odšla iz Ažbetove slikarske šole Ivana Kobilica, znana slovenska slikarica. Na spomlad pa me je spet zvabilo v Ljubljano. V okolici sva z Jamo poiskala krajev, kjer sva lahko nemoteno slikala. Največ mojih slik je v tistem času nastalo v Stranski vasi pri Dobrovi. Slikal sem neutrudljivo, dan za dnem, vsak dan z večjim navdušenjem in veseljem. Slikal sem breze v zgodnjem jutru, v megli, v poslednjih sončnih žarkih, pokrajino v jutranji rosi, pred nevihto, po dežju, v sončnem svitu, ob večernem soncu, ribnik v mraku, hišice v opoldanski svetlobi, debla v senci, razsvetljena jagneda, začetek jeseni in mnogo drugih. — Deset let sem živel med Monakovim in Ljubljano. Vsake pomladi me je zvabilo domov, na zimo pa sem se spet vrnil.« »Takrat ste bili že znani in priznani v Ljubljani, kajne,, mojster?« »O, znan že, a s priznanjem ne gre pri nas tako gladko. Takrat, leta 1900., smo priredili prvo slovensko slikarsko razstavo. Važno se nam je zdelo predvsem to, da smo razstavljali sami slovenski slikarji. Razstavni prostori so bili v Mestnem domu. Poleg nas mlajših, Groharja, Jame, Vesela, Sternena, Žmitka, mene in kiparja Bernekerja, so razstavljali tudi starejši slikarji. V časopise so nam napisali lepe kritike, prodali pa nismo skoraj nič. Takrat je še v redki slovenski hiši visela slika slovenskega mojstra. Po tej razstavi sem mnogo slikal na Hrvatslcem in v okolici škofje Loke. Nešteto slik gorenjske pokrajine v vseh dnevnih svetlobah in vremen-skih izpremembah sem napravil v tistem času. čez dve leti smo v Narodnem domu spet priredili razstavo, to pot pa sami mladi. Sedaj pa nas je kritika žolčno nagnala s kozolčarji in špinačarji, češ da slikamo le kozolce in zelenje. Očem in občutju naših kritikov je ostala skrita in nema vsa lepota naše pokrajine, ki smo jo ujeli na platno v vsej njeni ubrano-si in razkošni sočnosti. Ljubljana je nas mlade odklonila. Vrnil sem se v Škofjo Loko, naslednjega leta pa me je slikar Peter Žmitek zvabil s seboj v Prago. Od tam pa sem šel kmalu na Dunaj in tu smo l. 190U. sami Slovenci priredili razstavo. Dunaj nas je lepo sprejel in pisali so nam ugodne kritike. Potem smo razstavljali Slovenci še v Krakovu in Varšavi na Poljskem, spet na Dunaju in nazadnje celo v Londonu in Rimu. L. 1907. so nas povabili Slovenci v Trst in tja je prišla kupovat slike tudi ljubljanska mestna občina. Pet let smo morali čakati in se uveljaviti v tujini, da so nas doma priznali,« je zakjučil mojster s trpkim nasmehom. Oči so se mu stemnile, nemiren je segel po novi cigareti. »Utrujeni ste, mojster. Mogoče bi končala za danes.« »Ne, ne,« se je živahno smejal in odklonil z rokami, »dajva kar do kraja.« »Mogoče mi poveste še to, kako ste zgradili Jakopičev paviljon, ki je še danes zatočišče naših slikarjev in kiparjev?« Mojster je oživel: »Rad, rad vam povem. Ko sem videl, da počasi raste razumevanje za naše delo, se me je lotila neugnana želja, da bi naše ljudstvo videlo čim več lepih slik. Le na ta način raste smisel za lepoto, da jo uživaš pristno, nepotvorjeno iz prvega vira. Hotel sem, da bi bela Ljubljana priredila vsako leto vsaj eno slikarsko razstavo. Toda kje? V Narodnem domu so prirejali veselice, v Mestni dom so se vselili gasilci. Pa sem napisal prošnjo na deželni odbor, naj mi dovolijo, da zgradim paviljon. Saj sam nisem imel denarja. A pomagali so mi sorodniki in tako je v l. 1908. zrasel v Tivoliju paviljon. Od takrat pa do vojne smo priredili v njem kakih 25 razstav. Zanimiva in važna se mi je zdela predvsem razstava vseh slikarskih del, kar jih je bilo do takrat ustvarjenih na Slovenskem.« »škoda, da Slovenci nismo imeli svoje slikarske šole in so si morali ter si morajo še naši mladi umetniki iskati uka le v tujini.« Jakopiču so se živahno zasvetile oči in prekinil me je: »Jaz sem že l. 1907. ustanovil v Ljubljani privatno slikarsko šolo na svojem domu. Prvo leto mi je pomagal tudi Sternen. Imel sem nekaj učencev, ki so mnogo obetali. Najbolj talentiranega Gustinčiča je ugonobila svetovna vojna. Ta je tudi v veliki meri prekinila moje delo. Vsa ta leta pa sem se zavzemal za ustanovitev narodne galerije, ki smo jo tudi res dobili.« Mojster se je živahno razvnel. Pred njim so v vsej jasnosti vstajala prošla desetletja slovenskega življenja, ki mu je posvetil vse svoje moči in delo. Mnogo je slikal v tej dobi obrazov, pokrajin, ljudi in cvetic. V neprestanem delu mu je potekal čas. Pa je danes še ves mladosten, živahno zasleduje vse, kar se godi po svetu in pri nas. Pri vseh tegobah naših dni pa čvrsto verjame v lepo prihod-njost, ki nam bo vzrasla. Ko sem se mu zahvalila za prijazen sprejem in se poslovila, se je še okre-nil: »In ne pozabite, povejte svojim mladim bralcem, kako je nad vse važno delati to, kar sam spoznaš za prav, ne hoditi za tujimi vzori. Povejte jim, da ne le talent, ampak predvsem odločna volja in vztrajno delo kažeta človeku pot. Kaplja kamen izvotli.« »Pozdravljeni, mojster/« Ves večer sem mislila na Jakopiča, mislila, kako bi vam napisala vse to, kar mi je povedal. Vem, da se mi ni posrečilo tako, kot bi rada. Vesela pa bom, če bo kdo med vami, ki to čitate, obiskal v četrtek ali nedeljo Narodno galerijo in si ogledal tam Jakopičeve slike. Videli boste tudi del slikarjev, ki sem vam jih omenila: Kobilice, Jame, Sternena, Groharja, Vesela in drugih. Mogoče boste dobili kdaj v roke Podbevškovo knjigo Monografijo o Jakopiču in spoznali tam kakih sto ponatisov Jakopičevih slik. če greste kdaj mimo Jakopičevega paviljona, spomnite se našega velikega mojstra, ki je vse svoje življenjsko delo posvetil slikanju slovenske zemlje in njenega življenja. Ta dela bodo živela med nami v zvesti lepoti, dokler bo živel slovenski človek. Mogoče imate na steni v svojem domu celo Jakopičevo sliko? To je lep zaklad! Jaz je nimam, pa bi jo zelo rada imela. Gospod urednik vam je dal na prvo stran Jakopičevo sliko, lastni portret in pod njim je odtis lastnoročno napisanega stavka. Kajne, tudi vam je mojster na sliki všeč in vas zagotavljam, da je v resnici prav tak. Le da nosi na cesti širolcokrajen klobuk in prav lahko ga boste spoznali v Zvezdi, kjer večkrat trosi drobtinice golobom. Razum posluša, pamet spoznava, volja odloča, n h, ne govori toliko, rajši kaj malega povej. V hudih dneh se najlaže spoznava vrednost človeka. Poslušaj potrpežljivo vsakega, misli pa svoje. Brez ljubezni ni življenja. , i ~ - JI. ^cdc&^iic FRANJO ČIČEKs »ASTRON« Ilustriral Fr. Mihelič Peter Tement je bil vojni invalid. V vročih bojih ob Soči so mu granatni razstrelki izbili oči, tako da je popolnoma oslepel. Dvoje steklenih kroglic mu je nepremično čepelo v očesnih jamicah in zdelo se je, da Tement prav dobro vidi. Ali v resnici ga je obdajala noč. Črna noč brez konca in kraja. Zanj ni bilo več zlatega sonca ne srebrne lune z milijoni zvezdic ne pisanih livad in zelenih travnikov, zanj je obstajala le črna tema. Ob samotni predmestni cesti si je postavil leseno kolibico in v njej namestil trafiko. Mnogo se je moral vaditi, preden si je tip tako izvežbal, da je lahko brez skrbi izbiral tobačno robo ter jo nudil kupcem. Skromno kosilo je dobival pri sosedi, spal pa je kar v trafiki. Tako je preživel Peter Tement nekaj let. Nekega dne pa se ustavi pred njegovo trafiko siromašen deček z mladim psičkom v naročju. »Gospod, ali ne bi hoteli tega psička?« ga ponudi Petru, »mlad volčjak je. Poceni vam ga dam.« Žeje hotel Peter napoditi vsiljivega poba, a nazadnje si le premisli. Spretno poišče nekaj drobiža ter ga izroči dečku. Nežno kakor otroka vzame psa v naročje ter ga prične božati. V predalčku poišče košček kruha in slanine in z novokup-1 j enim psom sta si bila namah prijatelja. »Imena še najbrže nimaš,« mu prijazno besediči Peter ter mu tipa smrček. Dolgo ugiba in izbira razna imena, nazadnje se spomni, da so imeli pri njegovi četi psa Astrona, ki jih je leta in leta spremljal v bojih in pohodih, dokler ga ni pogodila sovražna krogla. »Vsa četa je imela takrat solzne oči,« govori Peter psičku v naročju. »Njemu v spomin se boš imenoval tudi ti Astron.« Tako je dobil mladi volčjak svoje ime in dom. Svoje mlade dni je preživel, kakor jih pač preživlja pasji rod. Motovilil je Petru pod nogami ter ga kaj rad vlačil za čevelj in za hlačnice. Včasih je po-basal svojo prazno skledo ter jo zavlekel na sredino ceste, kar je dalo ubogemu Petru precej truda in skrbi, preden jo je s palico do-tipal in pobral. Nekoč pa se je zgodila nesreča. Atsron je spet privlekel svojo skledo na cesto. Parkrat jo je prekobalil s tačko, nato pa je mirno legel v senco ter poredno opazoval Petra, kako jo išče. V tem pa privozi mimo tovorni avto, poln premoga in nesreča je hotela, da so šla kolesa ravno preko Astrono-ve sklede. Dasi je bil Astron še mlad in neumen, je v svoji pasji pameti vendarle doumel, da z njegovo skledo nekaj ni vredu. Parkrat jo je povohal in nejevoljno pokimal z glavo, nato pa je uprl svoje oči v Petra, ki je neprestano tipal s palico ter govoril: »Astron, kje imaš skledo?« Astron je že davno spoznal, da njegov gospodar ni tak, kakor so drugi ljudje. Sicer ni vedel, da so Petrove oči steklene, a slutil je že od početka, da nekaj z njimi ni prav. Včasih se mu je že kar smešno zdelo, kako nerodno išče Peter njegovo skledo, ko je vendar vidna daleč naokoli. Ali danes je pričel Astron razumevati, zakaj ne gre gospodar kar naravnost k skledi, ampak tipa sem ter tja in se ji le po ovinkih približuje. Postajalo mu je jasno, da ta posel za Petra ni igrača in zabava, ampak da se trudi in muči. Nekam sram ga je postalo in povesil je svoje bistre oči. Tedaj pritipa Peter do njegove sklede. »O ti kuj on ti,« ga kara, ko spozna, da je skleda za nič. »Le iz česa pa boš sedaj jedel, kaj?« Tedaj je Astron vse razumel. S povešenim repom je stopical poleg Petra h kolibi in nič več ni bil mlad nagajiv kužek. Mirno je počenil za vrata in ponovno uprl svoje oči v gospodarja. Steklene oči so zrle nekam v daljavo in za te se Astron ni brigal več. Te mu ne povedo ničesar, saj so mrtve. Obrnil je pozornost na Petrove roke. Dobro je videl Astron, kako so Petrovi prsti drseli po tem in onem predmetu, kako je pretipal vse predale ter naposled vzel nekaj drobiža in stopil na cesto. »Astron, pojdi z menoj, greva po novo skledo!« je ljubeznivo dejal psu ter zaklenil za seboj vrata. Kakor skesan grešnik je taval Astron za njim. Težko mu je bilo, ko je opazil, kako si z muko išče Peter pot ter s palico neprestano tipa ob tla. Tedaj šine Astronu v mlado glavico misel, da bi mu pomagal. Skočil je naprej ter zalajal, čez za mojim glasom hodi. »Tako je prav, Astron,« ga je pohvalil Peter. Ali Astronu se še niti sanjalo ni, kako je bitju, ki ničesar ne vidi. In tudi Peter Tement se je preveč zanesel na svojega mladega psa. Obesil si je palico na podlaket ter jo brezbrižno meril za Astornovim bevskanjem. V tem je prečkal Astron jarek, ki zanj sploh ni bil nobena ovira. Toda ubogi Peter je zadel z nogo v praznino ter telebnil po tleh, kakor je bil dolg in širok. »Slab vodnik si, Astron,« je stokal Peter in se s težavo pobiral. Astronu je bilo hudo pri srcu. Prevohal je večkrat zaporedoma jarek in cesto. Zdelo se je, da se je naposled vendarle uveril, zakaj da je njegov gospodar padel. Zamišljeno je stopical poleg Petra, ki je sedaj zopet s pridom uporabljal palico. Astron si je zaman belil glavo, kako bi v bodoče preprečil take in enake nesreče. S trupom se je naravnost tiščal Petrovih nog, da bi mu tako dokazal, kako ga čuva. Na prvem križišču Peter obstoji ter tipa k vhodu v trgovino. Z velikim zanimanjem je Astron opazoval vse njegove kretnje. Posebno ga je zanimalo, kako je Peter prekoračil stopnico za stopnico ter naposled prišel v trgovino. Kupil je novo skledo za psa in še nekaj drobnarij. »Samo, da mi je ne nosiš več na cesto,« poučuje nazaj grede Astrona ter mu kaže novo skledo. Zdelo se je, da ga je Astron razumel, ali se je vsaj delal tako. Toda že naslednji dan jo je zopet zavlekel na četo. Ali kakor da se je česa domislil, jo mahoma pograbi ter zanese nazaj v trafiko. Od tistih dob ni več Astron vlačil svoje sklede na cesto. Od kupcev, ki so prihajali v trafiko, si je vsakega natančno ogledal ter ga povohal. Nemalokrat je kateremu pokazal ostre zobe, če ga je hotel pobožati. Prilizovanj ni maral. Še celo sosedi Bidovčevi Neži, ki je prinašala Petru kosilo, ni bil naklonjen. Mogoče, da je razumel, ko je nekoč dejala: »Le čemu še rediš tega psa, Peter? Raje bi si nabavil kako prase. Imel bi več koristi.« Peter ni takrat odvrnil. Ko pa je Neža odšla, je poklical Astrona k sebi ter ga pobožal. Da ni bil Peter slep, bi bil takrat videl, kako milo so ga pogledale zveste Astronove oči. Od takrat se je Astron neprestano trudil, kako da bi še bolj ustregel svojemu gospodarju. Vneto je sledil vsakemu njegovemu gibu ter si ’ prizadeval vtisniti si v spomin, kaj in kdaj rabi Peter to in ono. Posebno zjutraj pri oblačenju mu je hotel biti pri roki. Toda njegovi mladi možgani še niso mogli razumeti vseh človeških navad in potreb. Tako je med drugim spravil čevlje v škatlo za srajce, Petru pa ponudil copate. Drugič mu je zopet prinesel po eno copato in en čevelj, Nekoč zdrkne Petru z dlani kovanec ter se skotali pod omaro. »Išči, išči, Astron!« uči Peter psa ter mu s prstom kaže po tleh. Astron ga takoj uboga. Vneto išče po vsej trafiki in naposled privleče pred Petra prazno škatlico za vžigalice. »Ni prav,« ga poučuje Peter, »išči, išči!« Astron je zopet preteknil vse kote. Privlekel je pred gospodarja razne papirje in cunje, polena in celo dva žepna robca, a denarja pa ne. Toda Peter ni odnehal. »Išči, išči!« mu je ukazoval venomer. Astron je postal pri svojem delu tako vnet, da ga je že kuhala vročina. Daleč mu je molel jezik iz gobca, ko je ponovno vohal in vlačil razno ropotijo pred gospodarja. Ali Peter še ni bil zadovoljen. Vedno še goni svoj »Išči, išči!« Sedaj so Astronove oči temeljito pregledale vsa tla. Res, pod omaro se sveti novec. Toda kako do njega? Astron poskuša s tačko, ali s tem porine denar še dalje nazaj. Ves je obupan. Ne ve si več pomagati, pa prične lajati. Neprestano cvili pod omaro in se ne gane od nje. Peter ga razume. Parkrat ga pogladi po baržunasti dlaki, nato se spusti na kolena ter prične z roko broditi pod omaro. Kmalu otipa denar in Astron je ves navdušen. Povzpel se mu je na prsi in od veselja lajal in cvilil. Ves je bil iz sebe in ni vedel, kako bi se postavil. Pač pa je prav dobro vedel, da je on tisti, ki je našel denar. Kmalu nato pa ga je spet polomil. Ko se hoče Peter nekega jutra umiti, ne najde mila poleg umivalnika. Prejšnji dan ga je namreč položil na okno, kar pa je pozabil. Astron hitro opazi, da Peter nekaj išče ter se takoj ponudi v pomoč. _ »Milo išči, Astron, milo!« ga uči Peter, toda vrli Astron za milega Boga ni vedel, kaj bi naj bilo milo. Zopet je pretaknil vse kote, a pri tem je skrbno pazil, da ni privlekel pred gospodarja kaj takega, kar je zadnjič. Dobro mu je lebdel pred očmi srebrnkast novec, zato se je spravil sedaj samo na svetle predmete. Denarja sicer ni bilo na tleh, pač pa opazi na polici svetlo žlico, hop! že jo ima v gobcu ter jo vesel nese Tementu. »Milo išči, Astron, milo!« ga zavrne gospodar ter mu odvzame žlico. Ničesar si ni Astron bolj želel, kakor da bi imel vsaj vonj od tega, kar želi Tement. Pustil je svetle reči pri miru ter se spravil nad zaboj za čiščenje čevljev. Pograbil je črno pasto ter jo ponudil Petru. Ni zadovoljen, nazaj jo mora nesti. Potem mu prinese krtačo. Zopet nič. Ubogi Astron, kako se je mučil! »Milo, milo, milo!« Le kaj naj bi bilo milo? Seve ga je že videl. Tudi vonjal ga je že, a ime je pozabil. Za hip opusti iskanje. Zamisli se. Medtem preneha tudi Tement z iskanjem ter se gre umivat brez mila. Astron je dobro ve- . del, da gospodar ni našel zaželenega. Zato ga sedaj napeto opazuje, kako se umiva. Sicer ga je že večkrat, a danes je temu posvetil še posebno pažnjo. Nobena kretnja mu ni ušla in kmalu je pričel primerjati današnje umivanje s prejšnjimi. In je hitro pogodil, da je imel Peter po navadi nekaj rumenega v roki, ki se je penilo. Danes tega nima. Takoj mu je bilo jasno. Znova švigne pokonci, v drobcu minute mu prelete oči vso trafiko. Hej, na oknu je nekaj takega! Z bliskovito hitrostjo švigne na okno in hip nato že tišči v Petrovo roko toli zaželeno milo. »Ti moj ljubi, dobri Astron!« ga pohvali ves ganjen Peter ter ga objema z mokrimi rokami. Tako je Astron srečno prestal začetne težave učenosti. Z vsakim dnem se je izpopolnjeval, uril si spomin in orientacijo, z vonjem določal in zaznaval posamezne predmete in ljudi. Ko je minilo leto in dan, se je razvil v krasnega volčjaka. v. w I N K L E R i TINEK BRATI SE UČI DOM NAŠ — naša topla streha, rože v oknih, smeh, pomlad .. . Ob ograji cvetja leha. Tja se hodimo igrat. ZEMLJA — vonj po sveži brazdi, mimo pota in vsevprek, kjer prepevajo škrjančki. Mi za njimi gremo v breg. ČLOVEK — to sva ti in jaz, vsi, ki bomo šli v zemljo. V znoju kopljemo obraz, v pesmi hvalimo nebo. UKRADENA DOLINA Ilustriral Niko Pirnat Pognali so šepastega vraga iz pekla, češ da ni dosti prida, da ne napravi nikoli nič posebnega. Lucifer je bil že hudo jezen, zaropotal je z vilami in jih vrgel po tleh, pisarji so zaškripali z zobmi, bolj oddaljeni vragi so jezno zacepetali z nogami. Sepasti vrag je ravno še o pravem času poskočil, da se mu ni zaplela *ned noge težka železna vrv, ki so jo spustili iz največjega ognja. Zaletel se je v peklenska vrata, odprla so se tnu na stežaj, in v naslednjem trenutku je bil pred peklom. Mrzel veter je butnil vanj, obstal je v široki in Pusti kamnitni puščavi. Oddahnil se je za trenutek, nato je sedel na enega izmed kamnov in začel premišljevati. Prav za prav je gospodar res lahko jezen, česar se je še lotil, vse je pokvaril. Toda zdaj mora biti konec neumnosti. Zadosti je star, spametovati se mora. Napraviti mora nekaj posebnega, nekaj tako imenitnega, da ga bo peklenski rod še dolgo, dolgo občudoval, da bodo dogodek zapisali pisarji v bukve z železnimi platnicami. Popravil si je obleko, osnažil si jo je in se odpravil po svetu. Hodil je kar tjavdan, bil je že po naravi precej brezbrižen, ko bo čas, mu bo že prišla dobra misel, je presodil. Polagoma je celo pozabil na pekel, na Luciferja in tovariše, na vse neprijetnosti, veselil se je toplega sonca, zelenega polja in lepe pomladi, šele pod večer se je spomnil na delo. Zdaj bi se bilo treba vrniti, bilo ga je nekoliko strah bližajoče se noči. Ustavil se je na visokem hribu in pogledal čez dolino. Da, pod hribom se je razprostirala res lepa dolina, vsepovsod cvetje, široka polja, rodovitni travniki, v bregovih vinogradi, šepaš ti vrag je sedel na samotno skalo in mlaskal z jezikom. Kaj vse so že drugi prinesli v pekel, dragocenosti, čudovite umetnine, on pa še nič takega. Majal je z glavo, oziral se je po svetu, ki ga je zlatilo zahajajoče sonce, naposled so se mu zasvetile oči, domislil se je. Da, kaj takega ni prišlo še nikomur na pamet. Pljunil je v roke in stekel v dolino, privzdignil je zemljo na enem koncu, privz- dignil in zavihal na drugem, kakor bi bila dolina pisana ruta, zavezal je vse štiri kraje in si vrgel breme čez rame kakor ciganka veliko culo. Vragi so namreč čudovito močni, pol sveta obrnejo z enim samim sunkom. , »če jim prinesem tako lepo dolino, bodo vsi veseli,« je premišljeval. »Takole za spremembo bodo radi legli v travo. V peklu je včasih le prevroče.« Dolina je pa bila težka. Bal se je, da bi jo pretrgal, če bi jo vlekel kar po tleh, zato se je napenjal in sopihal po hribu. Na vrhu se je ozrl. Kjer je bila poprej dolina, je zijalo zdaj pusto kamenje. »Eh,« si je mislil vrag, »ljudje so pridni. Sčasoma bodo že popravili to zaplato. Tudi veter bo opravil svoje in zamašil luknjo.«. Pot do pekla je bila huda. Počivati ni mogel, pa tudi mrak je bil že legel na zemljo, le s težavo je našel pot. Ko je potrkal na peklenska vrata, ga je vratar začudeno pogledal. »Kaj vendar prenašaš?« »Zeleno dolino sem ukradel,« je dejal šepasti vrag vužno. »To je bilo že preneumno, da nismo imeli v peklu nič poštene zemlje. Zdaj bomo imeli vsaj nekoliko zelenja. Nemara bomo gojili tudi žilo in zelje. Dobro bi bilo, če bi znali tudi kmetovati...« Vratar se je prijel za trebuh in se začel neznansko krohotati, šepasti vrag ga je osupel gledal, bremena pa ni spustil na tla. Ko so slišali smeh, so prišli še drugi vragi. Tudi oni so se zakrohotali in oči so se jim zasolzile od smeha. Ne, solate pa že ne bodo gojili! To je delo za kakega nerodnega kmeta, ne pa zanje! Smeh je rast el, lezel je od gruče do gruče, naposled ga je opazil tudi Lucifer. Ko mu ni mogel nihče prav pojasniti, čemu se smejejo, je prilezel še on k vratom, šepasti vrag je še zmeraj držal na hrbtu breme in krmežljavo gledal režeče se obraze. Lucifer je zakričal nadenj: »To si prinesel? Kaj ti pride na pamet! Dušo, dušo bi ujel, ne pa zaplato zemlje! Zdaj je pa dosti neumnosti! Kar precej se obrni in odnesi Zeleno dolino, kamor hočeš! Kar v nebesa jo odnesi! Pri nas je ne moremo spraviti/« Šepasti vrag je obupno pogledal tovariše, toda nihče se ga ni usmilil. Nehali so se mu smejati in so mu začeli kimati, naj čimprej odide. Nekoliko je zastokal, težko je vzdihnil in odšel iz pekla. Do nebes je dolga pot in že itak je bil zelo truden. Le približno je vedel, v kateri smeri stanuje Bog s svetniki, dvakrat, trikrat je zašel in moral kolovratiti kar povprek , po kamenju in grmovju. Potem je našel ozko stezico in kmalu je ugledal tudi nebeška vrata in se razveselil. Pospešil je korak, toda še preden je potrkal, se je odprla v vratih tesna lina, skozi njo je pogledal bradat obraz in neprijazno vprašal: »Kaj bi rad?« »Zeleno dolino sem prinesel,« je razložil vrag in skušal odložiti breme. »Počakaj, ne odkladaj, saj sem rekel, da nič ne kupimo, nimamo denarja. Kar naprej pojdi! Bog ve, kje si jo ukradel! In smrdiš, po žveplu smrdiš!« »Saj ne prodajam, podarim jo. Lepa dolina, nič kako rodovitna, za paš- nike in njive, tudi gozda ima precej,« se je bahal vrag in težko sopel. Sveti Peter ga je nezaupno ogledoval, meril s sivimi očmi težko breme, nato je zaklical: »Počakaj/« Zaprl je lino in hitel pravit nebeščanom o čudnem kramarju pred vrati, še-pasti vrag je čakal dolgo, dolgo, hrbet ga je bolel, roke so ga pekle. Najrajši bi izpustil Zeleno dolino pred vrata in zbežal. Toda bal se je, da bi se moral še enkrat vrniti. Strmel je v vrata in se potil od strahu in utrujenosti. Naposled so se vrata odprla, na prag Je stopil sveti Peter. Radovedni angelci so kukali izza njega. Sveti Peter je srdito zakričal in požugal šepaste-tnu vragu: »Le čakaj! Ukradel si jo in zdaj jo ponujaš nam! Nesi jo tja, kjer si jo vzel! Misliš, da ne vemo? Vse vemo! Kar precej se odpravi, drugače te poškropimo z blagoslovljeno vodo!« Ko je šepasti vrag čul o blagoslovljeni vodi, je povesil glavo in še bolj sključil hrbet. Obrnil se je, niti pozdravil ni, ucvrl jo je po bregu, da se je pokadilo za njim in zasmrdelo Po žveplu. Angelci so zakašljali in se zahihitali. Sveti Peter je pa siten zapiral vrata in javkal, da bo treba nebesa prezračiti. Šepasti vrag se je mučil čez bregove in klel. Odločil se je, da ponese Zeleno dolino na njeno mesto, da jo vrne deželi, kjer jo je bil ukradel. Lezel je čez hribe, kraji so se mu dozdevali zmeraj bolj znani, naposled se je ustavil na samotni skali vrhu gore in presenečen pogledal navzdol. Kjer je bil zadnjič ukradel Zeleno dolino, se je razprostiral zdaj gozd, lep smrekov gozd. Začuden si je pomel oči. Da, prav zares, lep smrekov gozd. Kam naj zdaj spravi Zeleno dolino? Kar preko gozda je ne more vreči. Vzdignil je in se obrnil na drugo stran hriba. Nikjer ni prostora. Povsod so že vasi, gozdovi, travniki, njive. Tiščal je z desnico culo in si gladil raz-paljeno lice. Sprevidel je, da od čakanja ne bo nič dobrega. Obupno je zaječal in se odpravil s hriba. Spomnil se je, da ljudje marsikaj kupujejo, tudi take stvari, ki so brez pomena, staro kamenje, kosti in suhe rože. čemu ne bi kupil kdo Zelene doline? Nerodno je ropotal po kam-nitni poti proti vasem. Začel je ponujati kar pri prvi hiši. Pa ljudem se je zdelo, da ne more biti vse v redu. Zadnje čase že sploh niso imeli do krošnjarjev zaupanja, do tegale pa še najmanj. Pokrižali so se. Ta mora biti poseben človek, da nosi Zeleno dolino s seboj. Kupiti je pa niso marali. Bilo mu je neprijetno. Nekateri zgovornejši in drznejši so mu pomežikovali, kakor bi hoteli reči, da vedo, kaj ga je doletelo. Svetovali so mu, naj gre na kak semenj. Tam so ljudje zmeraj dobre volje, mogoče bo kateri kupil in še dobro plačal. Tudi šepasti vrag je bil takega mnenja. Na semnju se zlahka proda tudi slaba roba. skomizgali z rameni. Denarja niso | imeli in tudi prostora bi bilo treba, precejšnjega prostora, če bi jo hoteli razgrniti. Vsake vrste ljudje so prihajali k šepastemu vragu. Nekateri so se takoj vrnili, zasmrdelo jim je po žveplu, drugi so se začeli pogajati, šepasti vrag je kričal, da se mu je osušilo grlo, naposled je hotel dati ce- lo Zeleno dolino za en sam zlat cekin. Zdaj so se pa sploh obrnili od njega. Stvar, ki je tako poceni, ne more biti šel je od vasi do vasi, dokler ni prišel do semnja. Bilo je tam sila ljudi in radovednejši so se takoj zbra- li okoli šepastega vraga. Vrag si je brisal potno čelo in utrujen hropel. Bremena pa ni smel spustiti. Bilo je ogromno breme, da je zaprlo pol trga. Začel je kričati s hripavim glasom, da prodaja Zeleno dolino. Pristopili so mesarji, potipali blago in dejali, da mora biti mastna zemlja. Tudi čevljarji in kovači so jo pohvalili. Toda kupili je niso. Kaj bi oni z zemljo, zlasti s tako veliko dolino l še tistega sveta, kar ga imajo, ne morejo obdelati. Prišle so ženske in tudi odkimavale. Nekaterim kmetom je zemlja dišala. Drobili so jo s prsti in šepetali, da bi gotovo bogato rodila, a so dosti vredna. Ko so se pa približali celo orožniki in ga vprašali, če ima pravico prodajati zemljo, je šepasti vrag skril glavo med ramena in jo z dolgimi koraki pobral s semnja. Zelena dolina mu je odskakovala na hrbtu in ga neusmiljeno bila po kosteh. Bežal je naravnost proti peklu. Pred peklom je bila kamnitna puščava, oster pesek je rezal bose noge. Tam se je šepasti vrag domislil nečesa. Zavriskal je od veselja in razgrnil Zeleno dolino po peščenih tleh. Segla je z enim koncem do skalnatega gorovja, z drugim prav do peklenskih vrat. šepasti vrag se je oddahnil. Zdaj je bil rešen bremena. Pretegnil je roke, nato je legel v mehko travo in se odpočil. Ko so se mu razbolela pleča nekoliko ohladila, Jo je mahnil v pekel. »Kam si odnesel Zeleno dolino?«, so dejali vragi. »Razgrnil sem je pred peklom,« jim je veselo pomežiknil. »Samo gospodarju ni treba praviti.« Vragi so se razveselili. Poslej je bilo v peklu vse drugače. Kadar je bil Lucifer slabe volje in je treskal z ognjenimi strelami po dvoranah, so se vragi izgubili iz pekla in poležali v travi Zelene doline. Prekuce-vali so se, spali in počivali, kadar je bilo največ dela. Tako dobro jim je dela mehka trava. Spočetka so bili le mlajši tako drzni, kasneje so prišli tudi stari polegat v travo. Lucifer se je nekaj časa čudil, kam mu vsi izginjajo. Napravil je lepega dne obhod po peklu in našel, da so peklenska vrata na stežaj odprta. Pokukal je skozi nje in ugledal svoje podložnike, ki so ležali v travi in se radovali svetlega sonca. Kaj takega! Takoj je dal Poklicati šepastega vraga in ga ozmerjal. Kaj si vendar misli! Kdaj je še bilo v peklu tdko? Takoj naj odnese Zeleno dolino kamor hoče! Vragi so se poparjeni splazili mimo gospodarja v peklo, šepasti je pa s težkim srcem vzdignil vse štiri konce Zelene doline, napravil culo in odšel nJ\ Jf izpred pekla, šel je dvakrat, trikrat preko sveta, vsi so že imeli zadosti zemlje, kralji in cesarji so se je branili, revežem je pa manjkalo denarja. Ko je bilo vragu vsega že odveč, je sedel na velikem trgu na tla, razgrnil Zeleno dolino, vzel škarje, razrezal dolino na kose kot platno ter jih razdajal mimoidočim. Ta je vzel košček z drevesom, drugi njivico, tretji travnik, skoraj stepli so se. Prišli so policaji, a niso mogli nič opraviti, zakaj šepasti vrag jo je bil že pobrisal proti peklu. Dolgo vrsto let je bila zato na svetu zmeda, niso vedeli, kam bi z zemljo. Počasi se je pa vse zravnalo, zamašili so jarke in prepade in ljudje so se potolažili. šepastega vraga pa ni bilo več iz pekla. MARIJA VOGELNIKOVAs KRESNICE Narodna iz Podgorjan v Rožu Device tri kresujejo, na sred vasi kres netijo, in prav lepo prepevajo : „Bog daj ti dro, oj kralji« mladi" Tako lepo prepevajo, da se je dale? slišalo, dale? v deveto dežel<5. Kaj mladi kralji? govori: _ ,Je to glas žegnanih zvonov? HI’ je to glas predrobnih ptic W' je to glas fistih devic? Daj mi konjfa čilega, Da hitro tja pojezdim ga, da le t6 še videl bom, kaj je ta prelepi glasi" H kresu kraljic prileti, tri device tam dobi. Tako lepo prepevajo, da mu srce premotijo. Bara starejši deklico: „Oj, kako kaj poješ ti?" Ona mu odgovori: ,Jaz pojem ko veliki zvon." Bara srednjo deklico : „Oj, kako pa poješ ti?" Ona mu odgovori: »Jaz pojem kakor mali zvon." Bara mlajši deklico: „Oj, kako pa poješ ti?" Ona mu odgovori: »Jaz pojem, kakor reva znam." Bara starejši deklico : ,,Kaj tvoj ofa delajo?" Ona mu odgovori: »Moj ofa druzga ne delajo, ko bele tolarje preštevajo." Bara srednjo deklico: »Kaj tvoj ofa delajo?" Ona mu odgovori: »Moj ofa druzga ne delajo, ko rmeno pšenico merijo." Bara mlajši deklico: »Kaj tvoj ofa delajo ?" Ona mu odgovori: »Jaz nimam ofeta ne matere, sem zapušfena sirotica." Jo prime kraljif za roko, Jo na konjfa posadi, ^ njo tja dalef mi zdrfi,