IZDAIAUPRAVANA' RODNEOA ELEDAIIUA VIJLBUANIIREIA OTON ŽUPANČIČ
CEMA2Sh
Spored za 18. teden
Drama
P°ned., 10. jan. — Smrtni ples I. Torek, 11. jan. — Zaprto.
^eda, 12. jan. — Zaprto, četrtek, 13. jan. — Zaprto.
Petek, 14. jan. — Smrtni ples II. ®°bota, 15. jan. — Školjka.
Nedelja, 16. jan. — Školjka.
^°ned., 17. jan. — Cvrček za pečjo.
Opera
P°ned., 10. jan. — Zaprto.
^°rek, 11. jan. — Striček Vanja, gostovanje moskovskega Umetniškega gledališča.
^reda, 12. jan. — Jesenske gosli, gosto vanje moskovskega Umetniškega gledališča. trtek, 13. jan. — Literarni večer, gostovanje moskovskega Umetniškega gledališča. etek, 14. jan, — Fra Diavolo.
®°bola, 15. jan. - Tosca, nedelja, 16.
jan. — Trovatore.
0lled., 17. jan. — Zaprto.
C
C
E
Izven.
D
Izven.
Izven.
Izven.
B
A
Izven.
f®dstavnik gostujoče družbe igralcev ,, Umetniškega gleda-
*l$pn ^	.	*
Je J. N. Bersenjev, administrativni upravitelj pa L. D. Leonidov.
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
Smrtni ples
(I. del)
Štiri dejanja. Spisal Avgust Strindberg. Prevel A. Robida.
Režiser: O. ŠEST.
Edgar, kapitan pri trdnjavskem topništvu	g. Rogoz.
Alisa, njegova žena, bivša igralka	ga Borštnikova
Kurt, karantenski mojster		g. Gaberščik.
Jenny, služkinja		gna Maškova.
Starka		gna Rakar jeva.
Straža		
33-
iv
- 2 —
Začetek ob 8.
Konec ob 10.
Smrtni ples
(II. del)
Tri dejanja. Spisal Avgust Strindberg. Prevel A. Robida.
Režiser: O. ŠEST.
Edgar...................................g-	Rogoz.
^lisa...................................ga	Borštnikova.
^urt....................................g.	Gaberščik.
Allan, Kurtov sin.......................g.	Peček.
Judita, Edgarjeva hči...................ga	Šaričeva.
Poročnik................................g.	Kralj.
- 3 -
Začetek ob 8.
Konec ob pol 11.
Školjka
Drama v treh dejanjih. Spisal Alojzij Kraigher.
JW' 0, Scut
Pepina, 23 let............................ga	Šaričeva
Tonin, njen mož, 30 let..................  g.	Rogoz.
Maks, njegov brat, 26 let.................g.	Kralj.
Olga, prijateljica Pepinina, 25 let .... ga Juvanova.
Dr. Podboj, zdravnik, 36 let..............g.	Terčič.
Dr. Lubin, odvetnik, 34 let...............g.	Pregare.
Strelovka, mačeha Pepinina, 54 let .	.	.	. ga Danilova.
Trgovski vajenec..........................g.	Rakuša.
Čas: fin de siecle.
Začetek ob 8.
Konec okrog 11
Cvrček za pečjo
Božična pripovedka v treh dejanjih. Po Charlesu Dickensu dramatiziral Lodovic de Francmesnil. Prevel Ivo Šorli. Glasba J. Masseneta.
Dirigent: A. BALATKA.
John, voznik .	.	.
^°tka, njegova žena Caleb, lesorezec . fjerta, njegova hči .
Edvard, njegov sin . ^ackleton, trgovec .
"|rs- Fiedlingova Maya Fiedlingova, njena hči
Režiser: O. ŠEST.
. g. Terčic. ga Rogozova. g. Kralj gna Wintrova. g. Gregorin, g. Ločnik. gna Rakarjeva.
ga Juvanova.
Prvo in tretje dejanje pri Johnu, drugo dejanje pri Calebu. Godi se v bližini Londona leta 1800.
— 5 -
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
Striček Vanja
Prizori iz selskega življenja v štirih slikah. Spisal A. P. Čehov.
Režiser: N. O. Massalitinov.
Serebrjakov, Aleksander Vladimirovič,
profesor v pokoju.........................P.	F. Šarov.
Jelena Andrejevna, njegova žena	.	.	O. L. Knipper-Čehova.
Sofja Aleksandrovna (Sonja), njegova
hči iz prvega zakona......................M.	A. Križanovskaja.
Vojnickaja, Marija Vasiljevna, vdova tajnega svetnika, mati prve žene profesorjeve.................................V.	M. Greč.
Vojnicki, Ivan Petrovič (striček Vanja),
njen sin..................................N.	O. Massalitinov.
Astrov, Mihajl Iljič, zdravnik .	.	.	V. I. Kačalov.
Teljegin, lija Iljič,' ububožan posestnik	P. A. Pavlov.
Marina, stara pestunja...E. F. Sk::ljskaja.
Delavec....................S. M. Komisarov.
Godi se na posestvu Serebrjakova.
I. Na vrtu. Stara Marina ponuja zdravniku Astrovu kozarec čaja, njemu se noče. Razvije se med njima pogovor o daligi diobi, kar živi Asltrov na kimeltih kot zdira/vmik. Naj se Mariina ne čudii, da se je p/asltaral in da je minila lepota. Deset lot žive/ti v tej samoti uned čiudalkli ob težkem ipokMou — saim moraš postati čudaik. Ničeisiair .nio/čeiš, ničesar ne ljubiš. — Nedavno je prišel ves truden iiz mesita, kjer je raziš aljala epidemija, ipa ti že privedejo bolnika in ko mil holčeš .naipravii/ti oiperacijo, ti umre pod kloroformom-In idbouifcek imaš, katar da Si ga ubil ti sam. — Ljudje, ki bodo živeli čez 100 let, pa se ne biodo spomnili z dobro besedio njih, ki jim utirajo pot. Marina dostavlja: Rudije ne, Bog se bo spomnil.
Pride Vanja, zasipan, truden. Kar živi profesor z ženo v hišii, )e s/taro življenje iz itira. Nič ne naipraivii ob piraivem času, edina Sonifc dela, on je, spi, pije. Profesor čita in piše v noči, spomni se na Čaj. ko vsi lljudije spe. čuden red.
Pridejo profesor, njegova žena Jelena Andrejevna, Sonja, Tolje-Sin. Profesor hvali vreme, čaj hoče piti y sobi. Odide. Vamja ^ ni videl 'lepše ženske od Jelene Andrejeivne. Pripoveduje
0	iproSsanju. Dvajset let že piše o umetnosti, ničesar pa ne razume, vse praizno delo. Neverjetno srečo ima starec pri ženskah. Prva žena, Varujeva sestra, je bila nenavadno blaga, lepa, dobra, druga je krasotica.
Došla Sanja naliva čaj. Marija Vasiljevina, Varujeva mati, govori
0	brošurah, sin jo nenvofzen zavrača. Ona mu očita izpremembo v Ponašanju, včasih je bal vendar drugačen. Da, včasih, ji odgovarja 'Wi. Zdaj mu je 47 let in po celle noči ne spi od jeze in žalosti, da !e lzgubi|jail tu svojo mladost, ko bi bil lahko užil 'vse, kar more življenje nuditi.
Med razgovorom ,pride deJavec po Astrova. Zdravnik vabi Jeleno Androjevno, naj pride kdaj s Sonjo pogledat njegov mali ime-lek, n,jodove gozdove. Ona ga izprašuje, da Ji ga zanima njegov Poklic, okolica? Ne iver ulj e temu.
Sonja jo 'zagotavlja, da je Astrov .znamenit poznavalec in golite!] gozdov, dobil ije že medaljo, diplomo. — On govori o svojih gozdovih, o radosti, ki jo občuti, kadar sadi drevje, ko vidi brezo, to se v njej Agra .veter. — Odhaja, Sonja ga spremlja.
Jelena Andrejevna očita Vanji, da vedno govori slabo o njenem možu? Zakaj jo pomilovati, ker ima starega moža? Kakor rušijo Gozdove, tako nulSiijo ilsjudi in ikmalu ne bo na svetu ne zvestobe, ne Čistosti, ne požrtvovalnosti.
V	anija ne mara talke filozof ije.
Ona govori dalje o Astravu. Interesanten človek. Sonja je o5i-'idno zaljubljena vanj. Razume jo. Ona sama se še ni razgovorila z njim, predolgočasna je.
^ Vanlja ji pripoivednje o svoji ljubezni, Jelena Andrejevna ga pasiusa«. Odhajalta v hišo, Teli eg in igra na kitaro, Marja ^silfrevna dela zapiske v brošumo.
I- Jedilnica pri Serebrjakovih, noč. Profesor,
revmatičen, dremlje na stolu, Jelena Andrejevna kraj njega. r°dramivši se) govori profesor o svoji bolezni, zabavlja na ar°st in vse neprijetnosti. Ko se je postaral, je postal sam s°bi zapurn; njim vsem je giotovio tudii zoprno, gledati ga, baviti se njim. Jelena Andrejevna pripomni, da govori o svoji starosti v ‘ ^ tonu, kakor da so oni krtiv.i, da je star. On jo muči s svojo j0.io. Dasi ije star, ima i vendar pravico do pozornosti, ki mu daJe	fljegniva okolica. Zaslužil si je to. Vstopi Sonja in javi,
le pmišel dokitor Astrov, ki ga jc profesor poklical. »Kaj bom z “n.« sc obregne profesor. 'Razume o medicini prav tollilko kakor az o astronomiji.«
Nato pride Vanja s >svečo v roki. Brasi Jeleno jn Sanjo, naj gresta spat, prli profesorju 'bo cul oin. Za njim piride še Marina, ki končno odvede profesorja in Sonjo. Jelena Andrej evna ostane s stničkom Vanjo sama. »Izmučila sem se z njim,« pravi ona. »Vi z ruj/im, a jaiz s samim seboj,« odgovanja Vanja, »že treitjo noč ne spim.« Razodeva 'ji sivoljo (ljubezen, ona ga odbija in odide. Vanja ostane sam. Čulti se ®o®jiuifaneiga. Profesonja, ki ga je prej silno oboževali, sedaj prezdra. Spoznal je, da je vse profesorjevo delo brez ptomema. — VsItapSita Astrov in Teljegin. Astroviu se zJd.i Vanja zamišljen, vpraša tga, če ije 'zaljubljen v profesorico. Vanja .pravd, da mu je .prijateljica. Astrov meni, da je ženska moišikomu le po tem redu lahko prijateljica: najprej znanka, potem ljubica, nazadnje pr.iijaitelj*-ca. Ko vstapii Sanda, se Asitnav opraviči, da je brez ovratnika in odide. Sonja očita Vanji, da se za posestno nič >več ne briga. On zaplaka, odide. Sanfla pokliče Astrova in ga o&teje, ker je .popival z Vanjo. Zdravnik pravi, naj ga nikdar več .ne kliče k njenenui očetu. »Jaz mu pravim podaigira, on revmaitizem, jaz priporočam posteljo, .011 sedi.« Sanja ljubi na tihem Astrova. Praši ga, naj ne pile več. Oin iji obljubi s časitno besedo in se odpravlja. Ona ga zadržuje. »Povejte mi, Miihail LviOiviič, ,ko bi jaz imefla rrolaljšio sesitro i,n lco bi ana ... recimo ... fjiulbila vas, kaj bi vi rekli k temu?« On bii ijli dal razinmeti, da je ne more ljubiti. Odide. Sanja osttane sama. On ji ni dejal ničesar, tada ona je vsa srečna, dasiiiravmo ve, da ni lepa. Ko je šla 'v nedeljo ad maše, je slišala, kako so govorili o njej: »ona je diobra, velikodušna, tada žalibog nelepa ...« Ne lepa ...
Vstopi Jelena Andreijflvina. S Sonjo sta bili sprti, sedaj pijeta na niavo bratovščino. Gavaniita o Asitrtmi, San(ja se mu divi, ker zna 'ločilti ljudi in saditi drevje, Jelena Andirejevna meni, da medi-' cina ne parnem nlič, tuldi drevje ne, toda on je talent. »Veš kaj je to talent? Smelost, svobodna glava, široki razmah. Vsadd drevo in že ugitolje, kaj bo iiiz njega čez tisoč let, že mu blišči sreča človeštva naspirdti.« Nato ho/če 'igrati na klavir in pošlje Sonijio, prašat bolnega pnafesarja, če sme. Sonja se vmne vsa žalostma: »Ne ckrnili.«
III.	Razgovor Sonlje z Jeleno. Sonja prizna, da je zalijubljen a * Astrova, itada ive, da n'i ilepa in dvomi, da bi se Astrov mogel zaliu' hiti vanijo. Prosi ledeno Andrejev.no, naij skuša ona zvedeti, kakšni so odtnolšaji Astrova dio nje. Jelena osltaine isama in sd iprizna, da * Astrovu ni ravnodušna, venidar se zavzame za to. Pr,ide Astrov n ji z navdušen1; em razlaga s volje ideje o gozdovih in o leisu. Kiufil* bi lalhko s šoto, drevje naj bi raslo M. Jelena brez zanimanja P°' sluša njegoivo povesit in ga potem naravnost vpraša, če se mu S°' nja dopade. Astrov prizna, da jo visoko ceni, toda ljubiti je ne ■more. Jelena ga prosi, naj, ne hodi več v hišo, ker njegovi obiski mučijo Sanjo. Astrovu se zdi, da se tudi Jeilena zanima zanj, P1-*'
zna ji svojo ljubezen in jo poljubi. V tem vstopi striček Vanja s šopkom raž, ki ga je hotel pokloniti nijej. Vsi so v .zadreigi. .Jelena prosi strička Vanjo, nad preigovoiri njenega moža, da ihi takoj odpotoval. Vstopijo Serebnjakov, Sonja, Teljegin in Marina. Sonija vidi ipo kratkih odigorvtorlih Jeiloniiniiih, da je nljena stvar izgulbljena. Serebrjaikov crtvori družinsko :posvetovainje. Predlaga, naj se posestvo proda. Vanja je ogorčen. Po njegovem mnenju je posestvo Sonjina last, raizum nije nitma nihče pravice prodajati ga. To posestvo sd lahko kupili za Sonjo sip/kih šele potem, ko se je on sam odpovedal svojemu delu dedščine. Vse svoje življenje je delal za iposestvo in ves dohodek je vedino pošiljali Serebrjakovu. Vsa rodbina je smatrala Profesorja za neko višje bitje, sedaj Vanja vidi, da je čisto navaden človek brez talenta in brez pomena. Vanja razburjen odide. SerohnjaJkov se jezi, Sonja mu prigovarja, naj se pomiri z Vanjo, 1x1 ie v resnici žrtvoval vise svoje sile blagostanju posestva. Profesor je zadovoljen, toda komaj stopi za sceno, se sliši strel, v &ot>o pribeži Serebrjaikov, za njim Vanja z revolverjem. Jelena mu ''oče izitrgati revolver iz rok, Vanja strelja ponovno, ne zadene in Pade ves izmučen na stol.
IV.	Profesor in Jelena se odpravljata v mesto. Vanjo je sram. va:krat je streljal, pa ni zadel, umoriti je hotel človeka, pa iga niti ne aretirajo. Torej ga smatrajo za blaznega. Vanja izmakne Astrj-Vu stekleniaioo z morfijem, toda zdravnik to zapazi in jo zahteva azaJ* Vanja vrne strup šele po Sonjinem prigovarjanju. Vstopi l0na in pošlje Vanjo k svojemu soprogu, ki bi pred odhodom Se rad žovaril z njim. Astrov prosi Jeleno, nad ostane. »Saj nimata "obonega opravila na tem svetu in nobenega smotra — prej ali eJ le podležete čustvu.« Astrov jo iskreno .poljubi in se poslovii od Vstopijo Serebrijaikiov, Vanja, Marija Vasij evna, Teljegin in Slovo. Marija Vasiijevna poljubi profesorja ,in ga iprosi, naj ji Ijg ^	svojo	sliko.	Vsi	odidejo,	ostane	le Vanija s Sonjo in Te-
Srn z Marino. Cvrček cvrči, Teljegin igra na kitaro in Sonja a,11Ja 0 lepi lepi bodočnosti in tolaži strička Vanjo.
- 9 -
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
Jesenske gosli
Drama v štirih dejanjih. Spisal I. D. Surgučev.
Slikar: I. J. Gremislavski.	Režiser:	N.	O.	Massalitinov.
Dimitrij Ivanovič Lavrov, advokat. Varvara Vasiljevna, njegova žena. Veročka njih pohčerjenka .	.	.
Viktor Ivanovič Baranovski, advokat
Gruša, sobarica..........................
Vasilij, vratar..........................
Gostje
N. O. Masalitinov.
0. L. Knipper-Čehova. V. G. Orlova.
1. N. Bersenjev.
E. F. Krasnopoljskaja. P. A. Pavlov.
V. M. Greč.
M. A. Križanovskaja.
E. F. Skuljskaja.
N. G. Aleksandrov.
A. C. Astarov.
P. A. Bakšejev.
V.	I. Vasiljev.
S. M. Komisarov.
P. F. Šarov.
1.	Provuncijalni advokat Dimitrij Ivanovič Lavr&v je živel že petnajst lat srečno s svioijo soprogo Varvaro Vasiljevno. Kar nista imela lastnih oltnclk, sta ipdhčailHa Veročko, ki ije živela pri njiju kot rodna hči. Absolvirala je gimnazijo in postala že odrasla gospodična. Prd Latviroviih je cainsitviav^la ljubezen in mir. Toda vse blagostanje je le doizdavino. Vanvara Vasiljevna ima že več kot eno leto ljubezensko razmerje s prijateljem in bivšim pomočnikom .nijonoga moža, Viktorjem Ivanovičem Baranovskim. Lavrov, ki ničesar ne elut1« prejme anomiiminio pfiisma, v katerem mu pomoičajo o prepovedim1 zvozi njes-oive sa.nnoige. Laivtnav ie na očeh zelo resno balam in pisma ne mcire čiitaiti sam. Čita mm ga žena. V ost ga je zelo presenetil3 in on zahteva od svoje žene pojasnila. Hoteč obvarovati moža razočaranja iiin ohraniti iKjesova dobra čustva k njej, ga ona 0^' pričuje, da je vse to laž in da Baranovski ne le ne dvomi njej, temveč, da ije zaljubljen .v Veroičko, katero hoče te dni zasnubiti, vendar naj o tem še nihče ne izve. Lavroiva to pojasmiilo zelo razivese-i' prosi ženo odpuščanja in povabi Baranovskega ipo telefonu na
- 10 —
Vstopi VaroSka, in Vanvara Vasiljevna ji pove, da se Baranovski žarnima zanjo in da namerava 'prositi za .njeno .roko. Veoročka, kateri se nikoli nnifci sanjalo ni, da bi se mogel Viktor Ivanovič zaljubiti vanjo, je 'Visa srečna in odskaklja v sivojo .sobo. Varvara Vasiljevna telefonira Bairanovslkemu, naj inikar ne pride ina oibed ter ga povabi Ha zelo resen razgovor iv mestni park.
II. Vamvara Vasiljevna 'pripoveduje Bairartoivislkamiu, da je -mož zvedel za nljliiju razmerje in ga pregovarja, naj se oženi z V er očk o. »Jaz te hočem odvezaiti od neugodnosti, da ime danes ali jutri zapustiš,« iimi pravi ona. »Še tni ali štiri leta potečejo, ti boš še mlad >n'lep, a jaz? ... Omogoči mii, da dam zadoščenja svojemu ižanskem:! samoljubju in odidem — prva. Prej ali slej človeška duša le ne zmore več dušiti svojega hrepenenja, in 'takrat zaigrajo svoj koncert jesenske gosli. Glej, neizbežno je, da prav sedaj zaigrajo v ■ttojii duša.« Baranovslki protestira, je ves ogorčen in jo prepričuje o svojih iskrenih čiuisltvih. Veročke da sploh mirna rad. Lavrova mu iz-lavi, dia moža ne more več 'varati in ga prosi, maj se oženi z Veročko ln naj pomaga toidii nijej, da se izkoplje iz blata, v katero jo (je pahnilo življenje. Baranovski se 'ne more odločiti in ne da odločilnega °dgovora.
III. Pni Laivr.ovu so gostje. Ravnokar so povečerjali. Mladina arta, starejši se šumno razgovarjajo, initrigirajo, 'kot je navada
Provinci in namigujejo na razmerje gospodinje z Baranovskim. Var-Vara Vasiljevna je siilno nemirna in nervozna. Servirajo šampanjca. Gospodinja privede Veročko in Baranovskega ter inazinami gostom, da .stu zaročena. Siplošna poražonost, gostje se spogledujejo in čestitajo, avrov vabi mladino, naj pleše, in prosi Varvaro Vasiljevno, naj igra klavir. Ona igra, gostje plešejo. Veročka pleše z Baranotvslkim. ar.vara Vasiljevna jima sledi nekaj minutt, nato pade ina klavir 111 zaeue plakati. Splošna zmedenost. Gospodinjo odpeljejo, gostje se ra23iajiajio, ostane le Baranovski, ki je zelo 'vznemirjen. Zaljubil se je v Veročiko in .tuidii ona IftubS njega. Pokliče jo iz sosednje sobe in 'l|0tVo nožno da/sikanje raziprši ivse dvome o iskrenosti njegovih «tev do ruje. Voroflka je srečna in odide. Tudi Baranovslki gre. °Uavi se Vanvara Vasiljevna. Ona je silno nejevoljna, ker se rti ^°8la .obdržati iv oblasti. Sede za klavir in začne igrati. Vstopi ®ročka in za njo Lavrov. Varvara Vasiljevna pravi, da se hoče 1 awati in igra. .Lavrov J.n Varoičlka poskušaita plesati, toda ne gre y a- Vamvara Vasiljevna pošlje soproga proč m začne izpraševati ^^ročjfo 0 ]juij)eianj Baranovskega do nje. Veroeika ji ponavlja nežne j/70^’ ki jih je slišala iz njegovih ust, pripoved uje, kako jo ie fo •r°'Val- Varvara Vasilij ovna je prepričana, da Baranovski Ve-sy °-V resu‘c* ™ j° začne poljubljati. VeroGki se .začne počasi
i	v glavi, s silo se osvobodi njenih objemov in ubeži. Lavrov,
11 —
ki je srečal Veročko p.ri vratih, zahteva od žene pojasnila, dolžeč jo laži m neizrvestdbe. On je vedel, da je zaroka Bairanoviskega in Verouke njeno delo. Ves večer je opazoval. Sedaj zalhiteiva od nje le —priznanje. Varvami Vasliljavni se mož smili im zaito se ne more odločiti, da bi mu povedala vso resnico. Prisega miu, da med njo in Bara/no.vskim ni bilo ničesar. Pravi, da sta bila pač zelo blizu ljubezni, toda, da se temu ogneta, je pregovorila Baranoviskega, da se oženi z Veročko. Baranovski je sedaj v resnioi zaljubljen v Ve-račko ta vse je v redu. Lajvirov se pomiri.
IV.	Ro poroki se Odpravljata Veročka in Bairanoviski na potovanje. Laivrov čuti, da je duševno stanje soproge zelo napeto in’ jo skuša 'razvedriti. »Jesenske gosli igrajo sv-ojo melodijo in zdi se ini, da jo bodo kmalu dofarale. Gosli bodo utihnile,« pravi orna. »Naj utiihneljo iza 'vedno,« odgiorviari Lavrorv, »saj ipride starost, naij mi s snegom posiipiije glavo. Ti si pri meni in meni je lepo. Naj se tudi tvoja glatva posuje -s snegom, ti boš ivseemo lepa. In tiho bova doživela svoje žiivlljenlje.« Baranovski in Veročka vstopita. Varvara Vasiljevna (se izigorvori na igoapodinj&tvo \in (odide. Veročka se z Lavirovim veselo pogovarja. Ko se Varvara Vasiljevna vrne, postanejo vsi '.zopet slabe volje. Po zajtrku se poslavljajo. Pred slovesom po iruslkam običaju za nekaj minut vsi sedejo. Varvara Vasiljevna pnosi, naj je ne čakajo, ker ima še della, ona da pride za njimi na kolodvor. Vsi odidejo. Varvara Vasiljevna gleda za njimi in se ozre okrog: vise pusto in tiho. Veročka se vrne k materi, ona vse razume in je pripravljena ji vse odpustiti. Varvara Vasiljevna ji gleda v oči, hladno in ponosno, naenkrat pa jo objam* in začne pofljuibovati. Izroči ji šopek cvetic. Veročka jih vzame i11 odide. Varvara Vasiljevna pade molče v stol.
- 12 -
Literarno-umetniški večer.
PRVI DEL.
Inscenirane povesti Antona Čehova:
Dober konec.
Izvajata E. F. Skuljskaja in M. M. Tarhanov.
Pozabil
Izvajata V. J. Vasiljev in P. A. Pavlov.
Kirurgija.
Izvajata N. O. Massalitinov in M. M. Tarhanov.
DRUGI DEL.
Scena iz tragedije Alekseja Tolstega:
Smrt Ivana Groznega.
Izvaja V. J. Kačalov.
Inscenirana povest Maupassanta:
Pristan.
Izvajata V. G. Orlova in P. A. Bakšejev.
TRETJI DEL.
Komedija Jacka Londona:
Nenravna ženska.
Izvajata V. G. Orlova in I. N. Bersenjev.
Pesmi Aleksandra Puškina:
Recitira O. L. Knipper- Čehova. v°ra Bruta in Antonija iz Shakespeareove tragedije:
Julij Cezar.
Recitira V. J. Kačalov.
— 13 —
Začetek ob 8.
Konec okrog 11.
Fr a Diavolo
Opera v 3 dejanjih, napisal E. Scribe, prevel A. Funtek, vglasbil D. F. E. Auber.
Dirigent A. BALATKA.
Režiser F. BUČAR.
Fra Diavolo, pod imenom tnarchese di San
Marco (tenor)...........................
Lord Kookburn, potujoč Anglež (bariton) Pamela, njegova žena (mezzo sopran) Lorenzo, častnik (tenor) ....
Matteo, krčmar (bas)....................
Zerlina, njegova hči (sopran)
Giacomo, (bas) |	|	.	.	.
Beppo (tenor) / bandlla j . . .
Podčastnik (bariton)....................
Mlinar (tenor)..........................
g. Drvota. g. Pfibislavski. gna Šterkova. g. Šindler. g. Zupan, ga Levičkova. g. Zorman, g. Trbuhovič. g. Drenovec, g. Rus.
Vojaki, strežniki, kmetje in kmetice.
Godi se blizu Terracine v Italiji začetkom 19. stoletja. Prva vprizoritev 1. 1830. v Parizu.
—	14	-
. Začetek ob 8.
Konec ob 11.
TRUBADUR
(IL TROVATORE)
Opera v štirih dejanjih. Besedilo spisal S. Cammerano, prevel A. Štritof. Vglasbil G. Verdi, dirigent: A. BALATKA.	Režiser: F. BUČAR.
Grof Luna (bariton)..................g. Romanovski.
Leonora (sopran).....................gna Richterjeva.
'neza, njena družica (sopran)........gna Vrhunčeva.
Azucena, ciganka (mezzosopran).......gna Thierryjeva.
Manrico, njen rejenec, trubadur (tenor)	.	.	g. Drvota.
^uiz, njegov prijatelj (tenor).......g. Mohorič.
Ferrando, načelnik grajske straže (bas)	.	.	g. Zupan.
Ciganski poglavar (bas)..............g. Vovko.
®el (tenor)..........................g. Simončič.
Služinčad, spremstvo, vojaki, cigani. — Godi se deloma v ^iskaji, deloma v Aragoniji v 15. stoletju.— Prva vprizoritev
I.	1853. v Rimu.
I- Ferrando pripoveduje straži, da je imel stari grof Luna dva ?'na. Mlajšega je bila neka ciganka začarala. Ker so jo zato sežgali, *e »grabila njena hči Azucena grofovo dete in ga baje iz maščevanja ’rKla v ogenj. Po nalogu rajnega grofa, ki tega nikdar ni mogel erjeti, išče Ferrando zločinsko ciganko. — Premena. Leonora razodene Inezi, da ljubi trubadurja. Grof Luna hoče zapeti Leonori *°doknico. Sreča se s svojim tekmecem Manricom ter ga pozove na dvoboj.
•I. Azucena pripoveduje Manricu grozne doživljaje iz svoje Jv^teklosti in mu odkrije svoje sovraštvo proti Lunovim. Manrico ,K1ene maščevati se nad protivnikom. V tem pride sel s poročilom; J*? namerava Leonora iti v samostan, ker misli, da je Manrico ^ftev. _ Premena. Luna hoče preprečiti Leonorin vstop v atnostan. Manrico prihiti in odvede Leonoro.
p Ul- V taborišče grofa Lune privedo Azuceno, v kateri spozna ®rrando zločinsko ciganko. — Premena. Manricu in Leonori a?-nani Ruiz. da vedejo Lunovi vojaki Azuceno na grmado. Man-c° odide, da bi jo rešil.
„ . *V. Manrico je z Azuceno vred pal v roke Luni. Oba sta ob-^lena na smrt. Pred ječo toži Leonora. Z dvora se čuje mrtvaški °f. iz ječe Manricova pesem. Da bi rešil Trubadurja, obljubi Lenora Luni, da se mu bo vdala. — Premena. Leonora. ki je bila žela strup, pride v ječo po Manrica; on pa jo pahne od sebe, sleč, da mu je postala nezvesta. Ko Leonora umre, da Luna Man-brat SeŽKati- Azucena mu razodeno grozno skrivnost: Bil je tvoj
- 15 -
Hudožestveni teater.
Ko je ves zapad pod silnim vplivom vzornih predstav vojvode meininškega reorganiziral svoja gledališča, ko je nova drama mojstrov kot Ibsen, Zola in Tolstoj zahtevala tudi v vprizoritvi nov stil, ter ga našla v Antoinovem „Theatre libre“ v Parizu ter Brahmsovi „Freie Biihne“ v Berlinu, je teklo umetniško življenje ruskih imperatorskih gledališč v starih strugah tradicije ter popolnoma prezrlo epohalne pridobitve francoskih in nemških odrov. Posamezni ruski ljudje, ki so živeli „za granico“ ter se vračali v Rusijo, so se javno in zasebno navduševali za umetniško revolucijo ruskih gledališč po zapadnem vzorcu, prirejali v novem stilu diletantske predstave, dosegli celo modernizacijo nekaterih gledaliških šol, toda nič več. Imperatorska gledališča so ostala neomajna v svojem prepričanju ter se odločno upirala vsaki novotariji. Pisatelj in kritik Nemirovič-Dančenko, poznejši soustanovitelj »Umetniškega gledališča*1, je predložil upravniku državnih gledališč popoln plan za reorganizacijo odrov, izvedbe in repertoarja, a ni prejel niti odgovora. Posamezne, med njimi zelo dobre diletantske predstave niso mogle tekmovati z bogastvom in sijajem vprizoritev carskih zavodov. Že je pretila nevarnost, da nova umetnost ne bo našla poti do širokega občinstva, da bo edino Rusija obsojena ostati na enem in istem, že davno doseženem mestu, izključena od napredka in razvoja. Tradicija, produkt skoro dvestoletne gledališke kulture, je bila brez dvoma mogočno svojstvo državnih zavodov, mogočno in povzdigujoče svojstvo, toda obenem silno opasno. Ob domačih in tujih klasikih si je vstva-rila stil, ki moderni drami ni mogel biti kos, ne Ibsenu, Zol> in Tolstemu, še manj pa Čehovu, katerega nežna muzika je morala v gesti in govoru patetičnih rutinerjev popolnoma propasti.
V	tistem času sta se pojavila dva velenadarjena moža, Nemirovič-Dančenko in Stanislavski, ter začela snovati novo gledališče. Inicijativo je dal Nemirovič-Dančenko. Ko na svoj predlog o reorganizaciji carskih gledališč ni prejel nobenega odgovora, se je obrnil na Stanislavskega ter ga prosil *a sestanek. Stanislavski, ki je s svojimi diletantskimi prireditvami že takrat opozoril umetniške kroge nase ter sanjal 0 novem gledališču, se je pozivu rad odzval in oba znamenit® moža sta se sestala poleti 1897 v gostilni Slavjanski bazar
— 16 —
v Moskvi ter se domenila v vseh podrobnostih projektiranega novega gledališča. Nemirovič-Dančenko seje navduševal pred vsem za nov repertoar, Stanislavski pa za novo režijo. Prvi pogovor je trajal baje osemnajst ur. Načrt je bil kmalu gotov, toda sedaj so se pojavile težkoče Realizacija ideje je potrebovala denarja in ljudi, sposobnih, da ji služijo. Denarno
K. S. Stanislavski
^Pfašanje so kmalu odpravili. Moskovski bogataš Morozov ob	za	smelo	podjetje	ter	ga izdatno podpiral takoj
k Začetku, kakor tudi v poznejših časih. Tudi drugi mos-jjjiV8ki kapitalisti so priskočili na pomoč. Zelo težko pa je zn°t ses*:av't' ansambl. Časopisne anonse so privedle le ne-v n° število članov. Gledališke igralce je strašil pred vstopom n°vo podjetje strogi poslovnik, ki ni poznal ne prvih ne
—	17	—
zadnjih vlog ne strok. Vsak član je moral sprejeti vsako od vodstva mu dodeljeno vlogo in sodelovati v komparseriji. Kdor se ni pokoril, je bil brezpogojno odpuščen.
Danes igraš takozvano prvo vlogo, jutri neznanca brez imena in brez besede v množici. Vsaka vloga v drami je enako važna, vsake se poprimi z vso svojo ljubeznijo do umetnosti, položi vanjo vse svoje znanje in žrtvuj svojo osebnost dosegi harmonične celote. Igralci, ki so že sodelovali na drugih odrih, so se morali odpovedati vsem „šolam“ in vsem vajenim načinom izražanja, da so lahko korakali k vzvišenemu cilju, ki si ga je stavil Stanislavski. Po njegovih besedah naj bi bil smoter novega gledališča — umetniško razkritje življenja človeškega duha. Tudi najbolj skrite tresljaje duše moraš snati izražati, če si umetnik. Do tega te ne privede ne rutina ne konvencionalnost, temveč le talent, volja, vztrajnost in neumornost v iskanju umetniške resnice. Le kdor je hotel posvetiti vse svoje življenje postavljenim ciljem ter se odpovedati vsaki osebni ambiciji, je postal lahko član gledališča.
Končno so premagali tudi to težavo. Člani so bili skoro sami mladi ljudje, začetniki in diletantje, toda od prvega do zadnjega prežeti s trdno voljo, doseči nekaj velikega in polni požrtvovalne ljubezni do svojega dela. Mnogi teh začetnikov so postali umetniki, katerih slava se je razširila daleč preko mej Rusije, tako M. L. Lilina, soproga Stanislavskega, O. L. Knipper-Čehova, vdova znamenitega pisatelja, I. M. Moskvin, Višnjevski in drugi. V. I. Kačalov, ki je začel svojo gledališko kariero pri petrogradskem gledališču Suvorina, je vstopil v družbo šele v tretjem letu njenega obstanka. Nekateri člani so zopet izstopili ter začeli pri drugih gledališčih širiti „novo vero", tako n. pr. V. E. Meierhold, ki šteje danes med najznamenitnejše ruske režiserje.
1898. leta je začelo novo gledališče končno s skušnjami. Družba se je preselila v vas Puškino, letovišče blizu Moskve ter si priredila neki skedenj za svoj poskusni oder.
Kako so mladi ljudje gledali na svoje delo, bomo raz-videli iz par stavkov, ki jih je napisal Nemirovič-Dančenko v nekem članku, posvečenem Čehovu. Osvoboditi se moramo od scenične rutine in od literarnih klišejev. Odru vrnimo živo psihologijo in človeško besedo. Življenja ne smemo ocenjevati samo z višav, štrlečih v nebo in iz pogrezajočih se brezden, temveč tudi skozi obdajajočo nas vsakdanjost. Teatralnosti dramatičnih del ne smemo iskati v razkričani sce-ničnosti, ki je oddala gledališče na toliko let mojstrom čisto posebne sorte v roke ter odbila od njega žive literarne talente, temveč v skritem, notranjem psihološkem gibanju.
- 18 —
Vsak posameznik, tudi oni, ki bi ga pri nas imenovali »statista11, je moral poznati vse delo do zadnje podrobnosti. Vadili so od zore do mraka. Vsaka scena je bila podvržena posebnemu, temeljitemu študiju. Na nemih scenah, posebno na scenah z množico so delali s prav tako vnemo in vztrajnostjo, kot na dialogu. Joco Savič (znameniti nemški drama-
V. S. Nemirovič-Dančenko
,VrS> rodom Srb) pravi nekje, da še ni videl gledališča, kjer ’ga komparserija ne motila. Ko bi bil videl moskovsko „Umet-•sko gledališče", bi se bil prepričal, da je z znanjem, talentom N vztrajnostjo doseglo tudi tu rezultate, o katerih se poprej
1	najsmelejšemu sanjaču sanjalo ni.
.. Kot prva dela so bila na programu: Alekseja Tolstega l®torična drama „Car Fjodor Ivanovič". Shakespeareov
—	19	—
„Beneški trgovec*4, Sofoklova „ Antigona" in „Utva“ Čehovar ki je v Petrograda popolnoma propadla in šele tu našla poklicane interprete svojih globokih lepot. V tem programu se zrcali vse hotenje podjetnih umetniških revolucionarjev. Oni niso krenili vstran od izhojenih potov starega gledališča, da nastopijo pot, ki bi postala s časom tudi izhojena, oni so obstopili umotvor ter skušali pronikniti do njega najsvetejšega. Tu ne zadostuje ena pot, pa naj bi bila še tako nova. Zato se „hudožestveniki" niso zadovoljili s tem, da najdejo-nov stil. Prisluškovali so najtajnejšim tresljajem vsakega posameznega dramatičnega dela ter skušali najti stil dotičnega umotvora, da ga preneso v scenično izpolnitev. Način izražanja v drami Alekseja Tolstega ne more biti enak načinu izražanja v Shakespeareovem „Beneškem trgovcu", še manj; v Sofoklovi „Antigoni“ ali pa „Utvi“ Čehova. Vsaka draina ima svojo dušo. Občutiti jo in vdahniti vprizoritvi — tej lepi in težavni nalogi so posvetili mladi iskavci mnogo truda in vse svoje sposobnosti. Na tem odru je res zaživela Moskva 16. stoletja, Shakespeareove Benetke z nesrečnim Židom in z-vsem liričnim bogastvom, s katerim je prepleteno nesmrtni delo velikega umetnika, stara Grčija in sodobna ruska provinca*
Po dolgih mesecih neprestanega truda se je podalo jesen*' 1898. leta mlado gledališče v Moskvo ter stopilo 14. oktobra s „Carjem Fjodorom Ivanovičem" prvič pred občinstvo.
S tem dnevom se začne v zgodovini ruskega gledališča nova epoha.
„Hudožestveniki“ so izvojevali sijajno zmago. Tudi onir ki so z nasmehom gledali na njih napor v vasi Pušlrinor majali z glavami nad nerazumljivim jim početjem, veseleč sfr na tihem neuspeha in sramote, so morali priznati to: je nekaj popolnoma novega in prekrasnega! Vsa Moskva je romala kot na božjo pot v gledališče „Eremitage“, da se divi novink nepoznanim lepotam gledališke umetnosti.
Kritika je enoglasno priznala in občudovala dotlej ne' doseženo skupnost igre ter pogrešala — posameznih velikih talentov. Toda tudi ljudje, ki so bili prepričani, da mora prv| igralec absolutno dominirati nad drugimi in jih po možnost* streti v prah in nič, so sčasoma spoznali globoki smisel »novo' tarije". Umetniško gledališče jih je naučilo gledati dramo kot živo, harmonično celoto.
Odslej „Umetniško gledališče" ni več mirovalo. Vsak* nova predstava je bila — dogodek in obenem novo odkritj®-dotlej še nepoznanih sceničnih vrednot. Če se je tudi vpr>' zoritev „Carja Fjodora Ivanoviča" še kolikor toliko naslanja'8 na scenične metode vojvode meininškega, (ki jih je »Umetniško gledališče" že pri prvem svojem poskusu razširilo 10
- 20 -
poglobilo), so postale vse te metode pri Čehovu — prekratke in preozke.
Sedaj je bilo jasno, zakaj je propadla „Utvaft v Petrogradu. Vsa sila Čehova leži v razpoloženju. Njegova dejanja so zastrta v tenke, malo mračne pajčolane vsakdanjega trpljenja
J. N. Moskvin
kot car Fjodor v tragediji grofa Alekseja Tolstega „Car Fedor Ivanovič"
j^ajhnih ljudi, ki nosijo globoko v srcu neopaženo gorje. On
2	0Prezn° ogiblje dramatičnih sredstev, ki morajo „upaliti“,
0	Pa so njegove scene polne notranjega bogastva. Dvigniti 8y ?l°boke, nevidne zaklade in jim vdahniti življenje, da s J° skromno svetlobo in s svojo prijetno, zamišljeno toploto Je oder z občinstvom — to nalogo si je stavilo sedaj novo
— 21 —
gledališče. Naloga je bila smela in težka — toda kaj je nedosežno ljudem, ki delaje z ljubeznijo?
V dramah Čehova je našlo ^Umetniško gledališče14 sce-nične izraze, ki jih ni našlo pred njim še nobeno drugo gledališče na svetu.
Toliko zasmehovana „Utva“ je prišla do svoje zaslužene slave.
Pri tem ne smemo pozabiti omeniti velike zasluge Neiniroviča-Dančenka, da je „Utva“, sploh prišla na repertoar „Hudežestvenega teatra". Isto leto, ko je v Petrogradu „Utva propadla, je prejel Nemirovič-Dančenko za svojo dramo „Vrednost življenja", kot za najboljše dramatično delo v sezoni, častno nagrado Gribojidova. On premije ni hotel sprejeti, češ, zaslužil je ni on, temveč Čehova „Utva“, to je resnični dragi kamen, to je veliki ponos ruske dramske književnosti. Ljudje tega še ne razumejo, toda kmalu bodo izpregledali vsi, je govoril takrat. In ko je pozneje ustanavljal s Stanislavski^ „Umetniško gledališče", je predvsem piepričal in navdušil vse člane za neopažene lepote tega tihega in globokega dela.
Premijera „Utve“ je bila 18. decembra 1898. Arkadino je igrala ga. Knipper, poznejša soproga avtorja, Trepljeva, njenega sina Meierhold, Nino Roksatiova, beletrista Trigorina Stanislavski. Po tej predstavi se je vsa Rusija čudila, kako jo je moglo tako ponižati in oskubsti vseh lepot imperatorsko gledališče v Petrogradu.
V resnici, osebe v „Utvi“ zahtevajo zamišljenih in zelo sposobnih interpretov. Oglejmo si samo Trepljeva, sina znamenite provincijske igralke, ki z vso nežnostjo tenkočutnega srca ljubi svojo mater, a jo čudovito točno karakterizira: Moja mati je psihološko čudo. Ona je brezdvomno nadarjena, pametna, sposobna plakati nad vsako knjižico, zna vsega Nekrasova na pamet, streže bolnikom kot angelj, toda samo poskusi pohvaliti, v njeni navzočnosti Duše! Ohoho! Sanio njo smeš hvaliti, samo o njej smeš pisati in se navduševati za njeno nenavadno igro v „Dami s kameljami“. Ker pa W na vasi ni teh neumnosti, ji je dolgčas in mi vsi smo njen1 sovražniki; vrhutega je praznoverna, boji se treh sveč 111 številke trinajst. In skopa je. Jaz vem za gotovo, da ima v banki v Odesi sedemdeset Lisoč, če jo pa prosiš na posodo, bo plakala. „TrepIjev je inteligenten, samoljuben, globoki nepriznan, poln nežnih čuvstev in srčnih muk, toda svoja nežna čuvstva skriva, svojih srčnih muk ne izda. Tam, kjer je interpret Trepljeva sposoben, izraziti vse te vrline in s*f' bosti svojega junaka, tam „Utva“ ne more propasti, tudi °e bi celotna vprizoritev daleč ne dosegla višine „Umetniškega gledališča."
— 22 —
Čehov je živel takrat v Jalti. Ko so ga obvestili o krasnem uspehu „Utve“, je bil prepričan, da mu iz korektnosti in z ozirom na prijateljske odnošaje ne marajo povedati resnice. Ko je prišel potem spomladi v Moskvo, je postalo Prijateljstvo med njim in „Umetniškim gledališčem" neraz-
A. L. Višnjevski
°t Boris Godunov v tragediji grofa Alekseja Tolstega „Car Fedor
Ivanovič"
avi**110' »Striček Vanja“ je bil takrat že spisan, toda pre°’ £n .ie odal, „Malemu gledališču*4, kamor ga je bil že ko >. obljubil. Tudi „Strička Vanjo“ je literarno-gledališka ^"iisija odklonila, oziroma' vrnila avtorju, s tem, da predela Di5u akt. Cehov tega ni storil, temveč prepustil delo „Umet-h eniu gledališču14.
- 23 —
Še bolj kot v „Utvi" je stopilo v „Stričku Vanji“ na dan to, kar je tako strogo in značilno ločilo „Umetniško gledališče" od drugih gledališč: nobenih splošno priznanih znakov za čuvstva, temveč čuvstva sama. Ne pritiskaj roke k srcu, če hočeš izraziti, da si iskren, temveč bodi iskren, ne primi se za glavo in ne vij rok, če si potrt, temveč bodi v resnici potrt in če si razburjen, ti je popolnoma nepotrebno, dihati glasno, da te slišijo na galerijo, temveč edino potrebno je, da se v resnici razburiš. Brez dvoma je, da je Stanislavski baš pri dramah Čehova izdelal in izpolnil svoj „sistem* notranje, psihološke režije.
„In glejte, zgodil se je čudež," piše kritik Efros o teh predstavah dramatičnih del Čehova pod režijo Stanislavskega, „zgodilo se je, da smo mi vsi, s programi v rokah in s kukali na očeh, postali soigralci. V tem ravno je zapopadena vsa prelest -— del Čehova na odru tega gledališča in obenem
—	njega umetniška važnost. In zato, ker so nas vabili preživljati to, kar nam je posebno pri srcu, to, kar je tlelo, živelo in pelo v nas, so te predstave tako očarale in postale tako silno privlačne. Občinstvo ki je postalo že ravnodušno do gledališča, ker se je nehalo pogovarjati z njega kolektivno dušo, se je zopet vrnilo k gledališču ter se zlilo z njim v eno samo celoto."
„Strička Vanje" niso občudovali samo v Moskvi, temveč tudi v Berlinu, Pragi, na Dunaju in povsod, kjer je gostovalo ^Umetniško gledališče" 1906. leta. To gostovanje je bilo — pravi triumfalni pohod. Kjerkoli so se pojavili „hudožestve-niki“, povsod so jih priznali in kapitulirali pred njimi. Bivši cesar Viljem II., ki jih je pred odhodom iz Berlina povabili da igrajo še eno predstavo zanj, se je po predstavi izrazil svoji okolici: „So will ich’s gespielt haben." Gerhard Haupt' mann jim je poklonil svojo sliko z napisom: In Bewunderung-Vsa razumniška Nemčija je bila presenečena in začudena, kako more priti tako fina in nežna umetnost iz »nekulturne" Rusije
Iz te drame (avtor jo imenuje scene) diha vsa melan* holija in žalost Čehova. Striček Vanja šteje med njegove naj' bolj tipične junake: nadarjen, dobrodušen, požrtvovalen n®' srečnež, pozabljen od Boga in od ljudi v gluhi ruski provinci-Nazadnje se bo tudi on zapil, kot večina ruskih nadarjeni!1 ljudi. Vse življenje dela, se trudi in muči, toda zakaj, teg8 ne ve ne on ne mi. Tega ne ve nihče. Sreče ni in je J11 treba, toda življenje je in če ima življenje kak smisel 111 smoter, potem ta smisel in smoter ne more biti naša sreča* temveč nekaj vse bolj razumnega in velikega. ŽivljenJe in nravstveni zakon je naš najvišji zakon . . . Delajte dobi'8 dela! To je filozofija in morala Čehova.
— 24 -
L. N. Tolstoj: „Moč teme“, V. dejanje
Ruski kritik Andrejevič pravi, da bi smatrali „Strička Vanjo" lahko za satiro samopožrtvovalnosti, ko bi iz tona drame ne slišali žalosti in solza. „Vanja, Sonja, Jelena" — to so nekaki divjaki, ki pitajo s svojo srčno krvjo lesenega malika, ki bodo zdaj zdaj izkrvaveli, a so še vedno pripravljeni, prizadeti si v neki posebni ekstazi nove in nove rane.
„Toda Čehov ni pisal satire, pisal je dramo, v kateri se odraža bolj kot v vseh drugih njegovih delih vsa zmedenost svetovnega naziranja dobo, ki ga je rodila, vsa globina njenega hrepenečega pesimizma in nevere, ves strah pred realnostjo — to pajčevino iz miriad slučajnosti in nerazkritih tajn."
Iz dramatičnih del Čehova so sledile „Stričku Vanji“ „Tri sestre", tem pa labodja pesem velikega poeta ruske duše — „Črešnjev vrt", drama, ki je, kakor pravi kritik Efros, blagodišeča kot njen naslov.
Fo smrti Čehova (2. julija 1904 v Badenweilerju) je vprizorilo ,Umetniško gledališče" še njegov dramatični prvenec „Ivanov'. Poleg tega je insceniral Stanislavski več njegovih novel pod imenom „Miniature". Prvi poskus se ni popolnoma posrečil. Od sedmih naštudiranih novel so pri generalni vaji črtali štiri, tri pa sprejeli v repertoar. Način vprizarjanja novel so prevzela od ,Umetniškega gledališča” potem vsa večja ruska gledališča.
Poleg del Čehova, ki so vzbudila največ zanimanja in se stalno obdržala na repertoarju, je vprizorilo „Umetniško gledališče" nešteto del ruskih in inozemskih avtorjev, Gribojedova, Ostrovskega, Tolstega, Gorkega, katerega drama „Na dnu" šteje tudi med inscenatorična remek-dela, Turgenjeva, Ibsena, Hauptmanna in mnoge druge. Sam Maeterlinck je dopotoval v Moskvo in se divil svoji „Sinji ptici", ki je na tem odru presegla celo dimenzije njegove lastne fantazije-K vprizoritvi „Hamleta" so povabili znamenitega angleškega sceničnega teoretika in reformatorja Gordona Craiga, ki j'111 je spremenil oder v ogromno arhitektonsko stebrišče, da je dal izraza nemirni, v brezmejnem vsemirnem prostoru tavajoči duši danskega princa.	a
Do posebnih izrazov je prišlo ^Umetniško gledališče tudi pri delih Knuta Hamsuna, v Rusiji posebno priljublje' nega avtorja.
»Umetniško gledališče" je uvedlo čisto nov način vpr*J zoritve romanov, zlasti Dostojevskega. „Brate Karamazove so igrali tudi v Zagrebu. Ogromna snov romana je bila i’aZ' deljena na dva večera. Tu so podali dokaz, da so pri njihov1 igri tudi kulise odveč. Ves oder je bil zagrnjen v temne *a' store, le pohištvo, ali pa kos vrtne ograje je oznacal spre'
— 26 —
Gorki: „Na dnu“, II. dejanje
membo kraja. V težkem slogu Dostojevskega so se vrstile slike pred očmi občinstva. To ni več nežna, sanjajoča, melanholična Rusija Čehova, to je popolnoma druga, globlja in še veliko bolj nesrečna zemlja. Ti ljudje ne poznajo ne počitka ne spanja. Elementarne strasti jih tirajo v težke konflikte, neka usodepolna neizbežnost jih lovi v zanjke nerazrešljivih vprašanj. Omejeni oderski prostor scene se je spremenil v temna usta, izdihavajoča brezmejno in neznosno gorje človeštva.
Značilno pri teh vprizoritvah romanov je to, da scene ne vsebujejo niti ene besede, ki bi je ne napisal pisatelj sam. To torej niso dramatizacije v našem smislu. Za razumevanje potrebna pojasnila, ki jih v romanu ne najdemo v dialogu ali monologu, bere lektor in veže posamezne prizore v harmonično celoto.
Nič manj silna od „Bratov Karamazovih" ni bila vpri-zoritev romana „Selo Stepančikovo", ki ga je videl pisec teh vrstic za časa svojega bivanja v Moskvi na odru „Umetni-škega gledališča".
*
* *
Ker mi je prostor omejen, naj s tem končam svojo majhno, površno in nezadostno sliko o velikem, temeljitem in popolnem delu.
Dovoljeno naj mi bo le, da na tem mestu iskreno p°' zdravim drage goste in da se s hvaležnostjo spomnim K. S. Stanislavskega in vseh njegovih sotrudnikov.
Ko sem se koncem novembra 1918. leta poslavljal oC* Moskve in od „Hudožestvenega teatra“, sem izrazil K. S-Stanislavskemu misel o gostovanju po osvobojeni Jugoslaviji-Stanislavski, ki je celo leto precej bolehal, se je bridko na' smehnil in dejal: Čas bo umreti. Na realizacijo tudi jaz takrat nisem bog ve kako resno mislil — — In glej, danes igraj0 člani „Hudožestvenega teatra* na slovenskem odru.
P. G.
- 28 -
Čehov: „Striček Vanja", I. dejanje
Moskovsko umetniško gledališče.
(Hudožestveni teater.)
So besede, ki ne pomenijo same po sebi nič — v zvezi z drugo pa izrazijo smisel — celoto. Ako govorimo o Moskovskem umetniškem gledališču, mislimo na Čehova, ako govorimo o Čehovu, mislimo na Umetniško gledališče. Stremljenj® Moskovskega gledališča je: osvoboditi se ozkih stebrov sce-nične rutine in literaturnih klišejev, vrniti odru živo psihologijo in naravno govorico, gledati na življenje ne samo iz višav in globin temveč tudi iz naše vsakdanjosti. Iskati teatralnost dramskih del ne v znani oderski efektnosti, ki je vzela gledališče na mnogo let v svojo last, in pa v oblast mojstrov in virtuozov, ter odbijala žive literaturne talente — temveč v notranjih skritih psihologičnih kretnjah. — To hoče Moskovsko umetniško gledališče. To se pravi: je hotelo, kajti vse to je že doseženo, v polni meri, na vsej črti.
V	polni meri pa je dal Čehov gledališču to, kar je hotelo-Umetnost Čehova je umetnost svobodna — in umetnost res-nična, njej lahko verujemo. — Kajti on je ljubil tisto preprosto življenje, ki je dano vsakemu človeku od Boga. Ljubil j® brezo, in solnčno luč čistega jutra, ljubil reko v stepi, ljubil žvižg strnada in krik sove. Brezskrbni smeh, mladost, naivno vero, žensko ljubezen, prijatelje, ljubil meščane, nad katerim} se je lahno smehljal. Ljubil je ruski jezik, njega slovanski lirizem, njega jasne primere in pestrosti. Bolj pa kot vse je ljubil: „tješit svoj um mečtami."
Tako sta se našla dva pola: Čehov, živi, resnični, Urn^' niško gledališče drugi — s stremljenjem, živeti tej resničnosti-
Čehov je prva ljubezen Umetniškega gledališča. In njega
—	prav tako kakor prve ljubezni — srce ne pozabi. ^ Čehov je bil most, ki je zvezal dramo s publiko in od tistn' časov so bile smeri gledališča popolnoma jasne. Sede v Moško' " skem umetniškem gledališču človek sprejema v svojo dušo dramo, igrokaza ne gleda, doživlja ga. „Tam nismo več gjeJ dalci s plakati in binoklji, osebe smo, ki igrajo zraven v drann> je dejal Andrejev. To je čudo, ki dela Moskovsko umetnij0 gledališče majhno na zunaj, ogromno po svojem notranje11' ustroju.	...
Po študiji o Umetniškem gledališču, priobčeni v Rev,J »Solnce Rusije14.	O. *•
— 30 —
Cehov: „Striček Vanja", II. dejanje
Grof Aleksej Konstantlnovič Tolstoj:
Smrt Joanna Groznega.
(Tragedija v petih dejanjih.)
Iz tretjega dejanja.
Prestolna dvorana.
Ves dvor v bogatem nakitu vstopi in se razvrsti ob stenah. Pri vratih in ob prestolu se postavi telesna straža s sekirami na ramah Trobente in zvonovi naznanjajo prihod Joannov. Car vstopi iz notranjih soban skupaj z Zaharjinom, bratom svoje prve žene.
JOANN (Zaharjinu).
Naj vstopi sel. Časti pa mu nikalne izkazujte nič. Razvajati tega Batura nisem več pri volji!
(Zaharjin odide Joann sede na prestol. Skozi sprejemna vrata vstop1 Hardburda in z nizkim poklonom obstane pied .Joannom.)
JOANN (ga meri z očmi).
Ne vidim menda prvokrat te, pan Haraburda, tu pred prestolom mojim.
Po smrti Sigismunda kralja ti si z naročilom sejma, ali ne, poslan bil k meni ?
HARABURDA.
Veliki car, da.
JOANN.
Ce pomnim prav, so mi takrat nudili poljski pani krono ?
HARABURDA.
Da.
JOANN.
Postati pa vaš kralj in te oblasti si ne napraviti za dedno last, se ni mi zdelo dobro. Vi pa moj pogoj ste odkloniti izvolili.
— 32 -
HARABURDA.
Velmožni car, ni bilo možno nain republiki ta privileg odvzeti! Zakon imaino, da vsak novi kralj izvoli naj se v sejmu.
•JOANN.
Lep zakon,
ki v Henriku vam vrednega gospoda bil dal je!
hARABURDA.
•'oann.
Ah, da prej ga vzel ni bes! To bil je kralj ničvreden! Isti hip, ko zbežal je, smo pozabili nanj in izvolili drugega.
Batura.
človeka, ki kot knez je sedmigradski danj plačeval Turčinu. No, povej, kaj hoče in zakaj te je poslal?
HaRABURI)A.
Presvetli moj in veliki gospod,
Poljakom kralj in knez na Sedmigradskem ter veliki knez litovski . . .
'■OANN
(mu seže v besedo).
Počakaj!
Si pravoslaven? Nekaj so mi rekli, da bil si davi v stolnici pri maši ?
HaRaburda.
Tako je, car.
j°ann.
Kako pa imenuješ šizmatika latinskega gospoda ?
HaKaburda.
Car veliki, zato, ker on je vse svoboščine Ukrajine potrdil, ker sveto cerkev našo on časti, izgnati dal je vse proklete farje.
- 33 —
.IOANN.
Vse vere so enake mu, sem cul, celo nevernike menda spoštuje.
Govori torej s kakšno prošnjo tebe poslal je k nam? Kaj prositi izvoli naš sosed Štefan ?
HARABURDA.
Najprej prosi te, da ti, pan - car, ne zoveš ga soseda, marveč da pismeno in ustno čast, ime, naslove, spoštovanje daješ mu one. kakršne dolžan dajati presvetlemu si njega veličanstvu.
JOANN.
On šali se! Sedaj? V trenotku tem, ko bežal izpod Pskova je domov?
Ni napačno! Potem?
HARABURDA.
Potem od tebe zahteva, da nemudoma iz zemlje livonske svoje odpokličeš polke in poljski kroni daš na večne čase Smolensk in Polock, Novgorod in Pskov.
(Mrmranje v zboru.)
Na tej podlagi mir skleniti s tabo voljan je.
JOANN.
Sel, čuj, koliko izpil si vrčev vina? Kaj, da drzneš se pijan stopiti predme?
(Stolnikom).
Kdo iz vas netreznega je pustil v moje dvore?
HARABURDA.
Ako pa tvoji milosti, pan - car, ne bili bi po vkusu ti pogoji, kralj Štefan ti je velel reči to:
„Ne lijva narodov krvi nedolžne, na konje rajša midva in sama
1	oj smrtni s sabljami si prirediva, kot se za viteze spodobi vrle!“
V	ta znak pošilja kralj ti rokavico.
(Vrže pred Joanna železno rokavico.)
— 34 —
JOann.
Od vaju dveh je najmanj eden znorel! Ti ali kralj? Čemu ta rokavica? Nemara da zato, da bi te ž njo bil po obrazu? Si pozabil, pes, da ni pred tabo kak izvoljen kralj ? Maziljenca gospodovega drzneš se z vati na dvoboj? Počakaj me! Zašiti dam v medvedovo te kožo in v polju razmrcvariti te psom!
haraburda.
joann.
Ne, tega ne storiš, pan - car.
Kaj pravi ?
Se li ne šali z mano? Ej, boljarji, se zdim vam šalobarda?
haraburda.
Ne, ne smeš!
Sla nemogoče je zašiti v kožo.
JOANN.
Izpred oči! Izbičajte ga vun!
Izbičajte nazaj ga tja do kralja!
Poberi z dvora se mi, pes! Proč, proč! (Iztrga stražniku sekiro in jo zažene v Haraburdo.)
^araburda (se izogne udarcu).
Prenaglil si se, veš, pan - car. Najbrže še nisi čul, pan - car, da je prispel izpod Varšave z novo, svežo vojsko kralj Štefan? In da je na meji že v prah in pepel razdrobil tvoje polke ? Nemara tudi nisi čul, da Šved ]e vzel Narovo? In da skupaj s kraljem pripravlja zdaj pohod na Novgorod? Zanikarne pač vojvode imaš, da niso ti poročali o tem!
°ANN (vstane s prestola).
Ti lažeš, vrag!
Harabuda.
Pri Bogu, da je res.
Čemu mi laž! Ne, laž je grda stvar.
— 35 -
Če torej ti, pan-car, oditi nečeš na častni boj s presvetlim kraljem našim, potem nemara kralj pred Moskvo tvojo sam pride. Zdaj pa zdrav ostani!
(Odide. Splošno razburjenje.)
GODUNOV (plane v dvorano).
O veliki gospod! Kaj storil si!
Baturovega sla si smrtno žalil?
JOANN.
Lagal je pes!
GODUNOV.
Gospod, ne! Vse je res!
Pravkar od vojske so prišli glasniki! —
Govoril ž njimi sem. — Narovo vzel je Šved ■ razbiti naši polki —
JOANN.
Lažejo!
Obesite jih! Smrt mu, kdor veli, da jaz razbit sem! Polkov mojih nikdar razbiti možno ni! O moji zmagi vest mora priti! Šlužbe božje precej zmagalne naj done po vseh cerkvah!
(Pade brez sil v prestolni naslanjač).
Preložil Ivan Prijatelj-
Ponatisk dovoljen le z označbo vira.
.s«a»!!i*kl "st. izhaja vsak ponedeljek in prinaša poročila o reper-Pri na arodnega gledališča v Ljubljani, vesti o gledališki umetnosti deliij j ln drugod, kratke članke o važnejših dramskih in opernih Qolia j,*1'11*1 avtorjih Sodelujejo: Fran Albrecht, Anton Funtek, Pavel Alojjjj ^iln Govekar, Matej Hubad, Friderik Juvančič, Pavel Kozina, Kraigher, Ivan Lah, Anton Lajovic, Ivan Prijatelj, Ivan Vavpotič, Josip Vidmar, Oton Župančič in dr.
TISK n UČITELJSKA TISKHRMn V LJUBLjniil.