triDuna
¦^_______
UVODNIKuvodnikUVODNIKuvodnikUVODNIKuvodnikUVODNIKuvodnikUVODNIKuvodniHJVODN
Ekološka kriza predstavlja nekakšen sediment zgodovinskega dejstva, da kapital v svojem razvoju in ekspanziji, predvsem pa v povezavi s tehniko, ki poganja njegovo gnijoče srce, vse bolj postaja destruktivna materialna sila. Predstavlja se kot materialna usedlina družbenih odnosov, ki pogojujejo kapital in ki jih ta pogojuje s predmeti in sredstvi dela. Kapital sam postav-lja produkcijo za kapital kot začetek in konec, za vse-bino in mejo procesa družbene produkcije in reproduk-cije. Družba samih producentov in pa narava, kot substrat človeškega dela, ostajata pri tem le še drugotni modus, ki kapitalu omogoča, da grize svoj lastni rep.
Ne zastopamo stališča, da konec kapitalsko-blagovne produkcije predstavlja tudi eshatološki konec vseh proti-slovij med človekom in naravo, nikakor, neblagovna produkcija je zgqlj začetek razreševanja teh protislovij skozi človekov vpogled v materialne pogoje lastnega življenja. Samoupravni socializem je v naši družbi speci-fična, zgodovinska oblika prehoda v neblagovno pro-dukcijo, ki naj bi odstranila neprosojno zaveso z odnosov materialne produkcije ter tako omogočila ne produkcijo za kapital, temveč čedalje širše oblikovanje življenjskega procesa v korist družbe producentov.
Tudi sam samoupravni socializem je protisloven proces, ki na eni strani še ohranja blagovno produkcijo, a jo po drugi že hkrati presega. V tem osnovnem proti-slovju naše prehodne družbe se odraža v vsakem zgodo-vinskem trenutku pogojeno in pogojujoče razmerje sil v razrednem boju. V ta razmerja se na specifičen način vmešča tudi t.i. ekološka kriza.
Ekološka kriza ima globalen karakter, razodeva tendenčno in ne ekscesno rast, zato v pristopu k razre-ševanju ekoloških problemov ne moremo ostati ria nivoja ,,redkih posameznih primerov'\ ,,malomamosti'\ ,,neupoštevanja predpisov in zakonov", pač pa moramo iz njenega gnilega drobovja izruvati tiste materialne odnose, ki jo pogojujejo in ki hkrati za seboj brišejo umazane sledi v tem ,,najboljšem izmed vseh svetov".
Ta lokalističen, drobnjakarski pristop k ekološki krizi ima seveda natančno določen pomen, da namreč zamegli njeno globalnost in vpetost v celoto družbenoekonom-skih odnosov v naši družbi. Le na tej celoviti družbeni ravni pa lahko ekološko krizo rešujemo.
Cinkarna Celje - predstavlja tipičen primer tega ekološkega lokalizma. V sodbi okrožnega gospodarskega sodišča v Celju dne 30. 9. 1977 (Delo 28. 10. 1978) lahko preberemo: ,,V danem primeru pa dejanje ni bilo storjeno zaradi pomanjkanja čistilnih naprav, temveč zaradi malomarnosti predvsem odgovorne osebe B. Pustoslemška, ki bi ob povečani pazljivosti lahko pre prečil izlitje nenevtraliziranih kislin — odpadnih voda i Hudinjo". Torej v tem ,,najboljšem izmed vseh svetov" s< je primerila nepričakovana napaka, popravilo in spet v» teče v redu. Pri tem pa moramo vedeti:
—  da je npr. celjski obrat TiO^ začel svoje obratovanj« brez dovoljenja vodnogospodarske skupnosti,
—  da nikakor ni šlo za enkratno kršitev predpisov o varstvu okolja, ampak za stalno prakso te ustanove
—  da se lahko sprašujemo o takem pristopu okrožnega gospodarskega sodišča v Celju predvsem glede dejstva, da  je   bila   cinkarna  pogojno  (!)   obsojena  le  na 20.000 din(!)kazni,
—  da iskanje grešnega kozla med delavci celjske cinkarne v nobenem pogledu ne zmanjšuje ekološke problema-tičnosti te ustanove v celoti.
Vprašanje energije zgodovinsko gledano vse bolj postaja Arhimedova točka blagovne produkcije. Pri tem pa energijska kriza še zdaleč ni zgolj neki odsev pomanj-kanja, oziroma omejenosti naravnih virov, pač pa se vedno vmesča v celoto družbenoekonomskih odnosov, v celoto blagovne produkcije kot svetovnega produkcij
skega načina. Seveda jo pogojuje tudi rast cen osnovnih virov (govorimo o njihovih cenah, ne pa o njihovi načelni naravni omejenosti), prav tako pa jo producirajo tudi druga protislovja blagovne produkcije — kot npr. vrto-glava rast mestne energetike in s tem čedalje večji delež potreb po vršni energiji v celotni strukturi energijskfli potreb.
Ekonomski spontanizem, ki se v energijski produkciji pri nas vzpostavlja z geslom prilagajanja proizvodnje potrebam, rešuje energijsko vprašanje ,,kot vsako drugo družbeno vprašanje: s postopnim ekonomskim izenače-vanjeni med povpraševanjem in ponudbo ter z rešitvijo, ki sama isto vprašanje vedno znova obnavlja, ki torej ni nikaka rešitev." (F. Engels: o stanovanjskem vprašanju, MEID,str. 373)
Takšen ekonomski spontanizem seveda na široko odpira vrata anarhičnosti v produkciji energije, ki skozi brezglavo dohitevanje proizvodnje in potreb ter s tenden-čnim večanjem organske strukture kapitala, slej ko prej zadene tudi v eno izmed temeljnih potreb, potrebo po bolj neokrnjenem življenjskem okolju, ki je mimogrede zagotovljena tudi z ustavo (ravno tako, kot jo mimogrede lahko zaobide npr. komite za energetiko: ,,Gradnja jezu za H.E. Kobarid ne bi poškodovala nobenega pomem-
bnega gospodarskega objekta na področju akumula skegajezera)".                                                               ;';
Hidroelektrarna Kobarid — predstavlja tipičen primei tega ekonomskega spontanizma. Energijska kriza se tu postavlja le še kot prozorno pojasnilo za fait accompli kot nekakšten vsemogočen passe partout z rešitvijo, ki pravzaprav ni nikaka rešitev in ki sama sebe večno obnavija. Ob tem pa velja:
—  da je  H.E.. Kobarid vršna elektrarna in ima zato inherentno    slab    energijski    izkoristek    instalirane električne moči,
—  da bi pridobljena energija na račun izmaličenja celfc pokrajine predstavljala čez 20 let le še 0,5 % celotne energijske produkcije,
—  da odločitev o lokaciji nekega tako obsežnega objek ne more biti zgolj stvar strokovnjakov.
Razvoj kapitalizma, kot svetovnega procesa neprei stano poglablja razlike med razvitimi in nerazvitimi. Zaradi tega se pojavljajo specifične, posredne oblike odvisnosti in eksploatacije, med katerimi je ena izmed najpomembnejših tudi tehnološka odvisnost. Zgodovin-sko pogojena koncentracija kapitala v nacionalnih okvirih nekaterih držav in s tem povezana njegova visoka organska sestava vodita k tehnološkemu monopolu in tehnološkemu kolonializmu kot posrednim oblikam izkoriščanja in odvisnosti.
Jedrska tehnologija je tipičen primer tehnologije z izredno visoko organsko strukturo kapitala, zato je že od vsega začetka izrazit monopol tehnološko najrazvitejših držav. Zaradi določenih protislovij, v katera se tu ne bi poglabljali (obravnava pa jih neki drug članek v tej številki Tribune), jedrska tehnologija postaja za kapital vse manj privlačna. Tendenčno padanje mere presežene vrednosti pri energijski produkciji, ki temelji na jedrski energiji, se kaže tudi v drastičnem padcu vrednosti delnic ene izmed vodilnih firm - VVestinghouse. Od leta 1972 do 1977 so njene delnice padle kar za 70 % — to depre-sijo na domačem terenu pa ameriški kapital nadomešča z monopolnim izkoriščanjem tujega trga. Izžeta presežna vrednost zlahka nadoknadi njegovo izgubljeno konkuren-čnost na domačem tržišču. V ta ,,tuji trg" se je leta 1974 z začetkom gradnje JE Krško vključila tudi Jugoslavija. Ob tem začetku jugoslovanskega jedrskega programa (do leta 2000 naj bi bilo zgrajenih še 12 JE) se moramo ustaviti ob dejstvfli:
—  da investicija 14 milijard novih dinarjev in več pred-stavlja skrajno mejo dometa jugoslovanskega gospo-darstva v trenutku ekonomske krize in splošne recesije na svetovnem trgu,
—  da se firma VVestingshouse obnaša dobesedno pobalin-sko do vseh domačih partnerjev ter z neprestanim zavlačevanjem in neupoštevanjem skupno postavljenih rokov  skozi  svoj   tehnološki  monopol  in grozečo energijsko krizo potiska na tak način dostopne ekstra-profite do vrtoglavih višin,                                         j
—  da smo se v jedrski program spustili skrajno nepre| mišljeno, saj   še zdaj ni razrešeno vprašanje skladišče nja   • dolgo živečih jedrskih odpadkov, jedrska elek-trarna namreč implicira tehnološko infrastrukturo, ki je vir novega tehnološkega kolonializma ali pa skrajno nevarnih ad hoc rešitev.
Ekološka kriza ni nekakšna samosvoja, nepredvidljiva in predestinirana pošast. V svojem drobovju nosi proti-slovja, ki daleč presegajo njene zgolj pojavne oblike. Zato globalen pristop nasproti ekološkemu lokalizmu ne predstavlja le neke metodološke variacije na temo ekologije, ampak zavestno razredno pozicijo pri analizi ekološke krize.
NAJ 2IVI PROLETARSKA REVOLUCIJA
UREDNIŠTVC
SKUC
Staritrg21
LJUBLJANA
Prostari Skuca se s svojo akusti-čnostjo v polnem avditoriju oziroma odmevnostjo (ko ni žive duše, ampak samo hladne stene in obokan strop ter v kotu temnem par žarečih oči) prile-gajo zvoku, ki prost in z ojačitvami neposredovan trka na bobniče membranaste znotraj tvoje glave tako, da večplastnost zvočne gmote zadobi svoj artikuliran izraz, kakor je objek-tivno, po izvajalcu - producentu povzročen, v tvoji zavesti.
Možnosti takega prostora za izvaja-nje ,,akustične" glasbe, torej glasbe, izvajane z instrumenti, ki ne potrebu-jejo posebnega električno-ojačitvene ga prenosnika; človeškega glasu kot artikuliranega poseganja v akustični prostor; vseh druglh virov zvoka-ploskov, žvenketov, zarez in milih glasov piščali - možnosti takega prostora se ne omejujejo zgolj na zgoraj izjavljeno: prostor, kakor tudi idejno-delovni koncept Skuca oz. v Škucu združujočih se glasbenikov (in eden teh postani tudi ti, če) je odprt za vsako kritično (aktivno) (ustvarjal-no) konstruktivno delovanje na po-dročju glasbe - tako v kontekstu nje same kakor v kakšnem drugem (so-cialnem, političnem, fdozofskeiu, sociološkem itd.).
Pridi, draga moja, kače spijo med kamenjem (na sonce se pridejo gret, ko posije.) Mai ne maraš vitke zvijajo-čnosti sikajočega jezika? Kače se ne boj!
Prosimo za objavo v vašem časo-pisu.
za SKUC: Biatko Bibič
Obvestilo vsem naročnikom Tribune!
Naprošamo vas, da do konca meseca maja odjavite naročnino Tribune, ako je v prihodnjem študijskem letu ne želite prejemati. V kolikor tega ne boste storili, si bomo opustitev odjave razlagali kot podaljšanje naročniškega razmerja.
Hvala.
Knjižnice pozor!
V uredništvu smo sklenili, da vam bomo do konca tega študijskega leta pošiljali preostale številke Tribune na ogled. V primeru, da želite postati stalni naročnik, se nam čimprej ogiasite.
Hvala,
TRIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS IZDAJA - UK ZSMS LJUBLJANA Trg osvoboditve 1 /11, soba 86 Telefon: (061)21-280
Uredništvo:Franc Milošič - glavni urednik, Slavko Hozjan - v.d. odgovornega urednika Bojan Korsika - teorijs, Rudi Podgornik - naravoslovje.Igor Žagar - kultura, Igor Bavčar -univerza, Nives VidrUi - lektorica, Mitja Marusko - prodaja, Mojca dobnikar - tajnica, Vojko Flegar - likovna in tehnicna oprema
Izdajateljskisvet: Rudi Rizman, Primož Hainz, MttaŠetinc, Marjan Kunej
(Jredsednik); Janez Topovšck, Šamo Hribar, Tomaž Krašovec, Borut Erzen, Bojan Korsika, Franc
Milošič, Branko Bratkovič, Slavko Hozjan;
Uradne ure sa vsak delavnik od 10. do 13. ure v prostorih uredništva.
Redni iavni sestanki uredništva so vsak torek ob 17,00 uri. Rokopisov ne vracamo m ptsem uredniltvu ne honoriramo. Pisma uredništvu ne smejo presegati^.S tipkane steam (poj ****** P°l« Celolctna naročnina za dijake in študente 50 din; za ostale 75 din. Št ziro racuna 50101-678-473 z obveznim pripisom za Tribuno!
$gtfttetLLlBKi8S&'&SS. RomJn Ro«, *m» MA V«on*. VM. Niko Rebek, Vera Dobovišek, Ksenija Surk in Drago Pecenik)
Oproščeni temdjnega davka na promet po pristojnein sklepu it. 421-1/70 zdne 22. 1. 1973.
USMERJENO    IZOBRAŽEVANJE
,JStar pregovor pravi: veliko grmenja, malo dežja." (Meta Demšar, Kdaj zasuk na bolje? , Komunist, 7. marec; 1980, str. 4)
Kam pridemo, če se gremo ,,ažurnega " in s plašnicami oskrbljenega novinarja, nam nihče lepše ne dokazuje kot prav novinarka in urednica pri Komunistu Meta alias Marjeta Demšar, ki nam v zadnji številki uglednega časnika enkrat na četrti, potem pa na sedem-najsti strani pripoveduje o isti stvari popolno-ma različne stvari. Najprej se, v očitno najprej aapisanemu članku ,,Nevednost ali moč razva-ie? " ,4iuduje" nad TV novinarjem, ki je v intervjuju izustil pregrešno besedo ( gimnazija - ko je osinošolca vprašal, kam bo odšel po lcončani osnovni šoli. Letos bo pa ja že usmer-jeno izobraževanje, tam pa gimnazij ni. Tako tiekako modruje M.D Potem pa nam na sedemnajsti strani na koncu članka ,,Oklevanj ne more biti* oklevajoč zagotavlja, kako ,,da niso dani še vsi pogoji za prehod na usmerjeno izobraževanje." Pa ne le to! Le teden dni pred tem, v številki, ki je izšla 28. marca, je ista M.D. zapisala:
,,Da bi jih dorekli (nekatera vprašanja o takonu, op. pis.) ter se o njih sporazumeli kot ) vseh drugih številnih predlogih in pripom->ah, so tudi delegati na zasedanjihvseh treh :borov skupščine SRS meriifi, da ostanejo v laslednjih štirinajstih dneh v obravnavi ter da lokončno oblikovan in prečiščen zakon o
usmerjenem izobraževanju sprejmejo na na- problemska konferenca o usmerjenem izobra-daljevanem zasedanju 9. aprila. S tem pa bodo ževanju. Kar je torej od javnosti ostalo, so bili tudt dokončno dani vsi pogoji za uresniče- _ javni delavci! No, končno smo imeli čast vanje preobrazbe vzgoje in izobraževanja." biti uradno seznanjeni s sklepom, ki uvaja (M.D., Usmerjeno izobraževanje začrtano, postopnost reforme. Komunist, 28. marec, str. 17)                             Obeta se nam torej zanimivo izobraževalno
V sedmih dneh je uspela M. D. skočiti z leto. Leto, v katerem bodo učbeniki izhajali v nog na glavo, ne da bi pri tem pretrpela snopičih, programi bodo ,,poskusni", odprav-kakšne resnejše pretrese. Nasprotno! Potednuljala se bo ,,miselnost o kakovostnih razlikah dni se ji naenkrat zdi to, kar je pred tem med posameznimi vrstami šol" (M. Jelen, razglašah za ,,dokončno'\ vprašljivo le - govor na predsedstvu RK SZDL), namesto da ,,kdaj?!"                                                       bi   bilo   bistveno   odpravljanje   kakovostnih
Sicer pa kaže, da je ta njen salto mortale razlik, se bo z mrežo šol ribarilo za ,,usposob-ravno tako nezaveden, kakor je nezavedno in ljeno delovno silo", za katero že sedaj poteka-nenačrtno tudi ,,načrtovanje" šolske reforme jo konkurentske bitke za lasten del zalivčka. najprej je bilo na RK ZSDL slišati kako, ,,da Na koncu ne moremo, ne da bi se še enkrat je bilo dovolj časa za razpravo" - pa se jevprašali o voluntarizmu, s katerim so se nabralo čisto na koncu preko 120 amandma- odgovorni ,,dejavniki" lotili šolske reforme, jev, tako da je bil sprejet sklep o dvofaznosti voluntarizmu, ki je tudi v drugih republikah sprejemanja zakona in to.v času, ko bi moral (ki so iz izobraževanja prešle na usmerjenost biti zakon - že sprejet! Potem ko je bilo že mnogo pred tem, ko smo se v SR Sloveniji nasproti trditvi o tem, da je bilo ,,dovolj pričeli o tem šele pogovarjati), priplaval na časa", večkrat in na različnih mestih poudar- površje šele kasneje, torej sedaj. jeno, da je potekala o predlogu zakona široka Kaže, da je tudi pri nas prišlo do tega in to javna razprava, se je izkazalo, da vsaj kar kljub zatrjevanjem o tradicionalni ,,slovenski zadeva ZSMS razen redkih iziem ni članstvo temeljitosti" (? ), kar pa imanentnih zakoni-predloga zakona niti videlo. Ce ga pa je, so tosti družbe neodvisnih producentov blaga bile njihove pripombe, predlogi in stališča prav malo prizadene. neupoštevani    kajti   skupščinski   postopek
usklajevanja se je recimo pričel mnogo pred NAJ ŽIVIPROLETARSKA REVOLUCIJA! tem, ko je bila recimo na UK ZSMS izpeljana                                                     uredništvo
ZMISP
VISOKOŠOLCIIN NJIHOVI NARODNOOBRAMBNI NAPORI V JUGOSLOVANSKEM MERILU
llvan Kreft
ry»
¦ V knjigi Slavka Kremenška ,,Slo-tensko študentovsko gibanje 1919 -1941", Ljubljana 1972 in v zborniku
Povenski   visokošolci v boju za na-no   osvoboditev   in   socializem", bljana 1977 ter končno v katalogu scenariju za razstavo, ki ju je pri-^ravila prof. Ana Benedetič leta 1977 )b razstavi z naslovom ,,Univerza v »jubljani   in   40   let   Komunistične iartije Slovenije" je med drugiin tudi lovolj gradiva o tem, kako je prišlo do istanovitve Društva študentov komu-listov dne  7. marca 1920, zato ne norem razumeti, da se je 60-letnice te istanovitve spomnfla od vseh javnih «bčil le Tribuna.
Tudi 40-letnice ustanovitve Na-lodno akademskega bloka leto prej 1979) slovenski tisk ni omenil. Res t, da je NA.B neokmjen obstajal le
Ei mesecaod  16. marca do maja 39, najbolj dosledni bojevniki proti izmu pa so v njem vendarle vztrajali fee do pomladi leta  1940.  Blok je lako preživel celo podpis sovjetsko-lemškega nenapadalnega pakta.
Prvi udare: je zadal bloku izstpp Itirih katoliških društev. Navodilu lodstva JRZ i Jugoslovanske radikalne fcupne stranke) za Slovenijo, naj catoliški visokošolci ne sodelujejo s comunisti, se je uprla katoliška levica, d je pooblastila Maksa Jezo, da pod-nše s predstavnikom študentov ko-nunistov Vladimirjem Vodopivcem in predstavnikom liberalnih študentov lovo skupno izjavo o nadaljevanju todelovanja. Posebej so izstop kleri-calnih študentov iz Narodnega aka-lemskega bloka ostro obsodili le-ričarji. Odgovorili so jim klerofašisti z letakom ,,Slovenski akademiki na branik domovine". ^Straže v viharju" ie tedaj (11.5. 1939) usmerila svojo ionjo zoper Narodni akademski blok. Vodstvo NAB je dne 25. maja 1939 iklicalo narodnoobrambno manjfesta-cijo v okrilju univerze (na njenem dvo-rišču) z geslom ,,Za večjo obrambno jposobnost dižave". To je bilo v času, ko so se na vseh takrat obstoječih aniveizah v naši državi študentje za-Celi resno izpopolnjevati v vojaških reščinah. Zborovanje v Ljubljani, na katerem so s5 zvTStUi govorniki vseh beh skupin in so pozvali študente,da branijo domovino \n njeno neokrnje-nost tudi z orožjem, je pospešilo iidjučevanje študentov in študentk v »kademsko strelsko legjjo. Ze prej tačeta diferenciacija se je po sklenitvi emško-sovjeiskega pakta nadaljevala.
ekaj mesecev po njem so 28. no-bra 1939 izstopili iz Narodno emskega bloka še člani J. N. A. K
instvo. Polcija je tedaj začela pre-
ijati celo študenta slavistike Maksa fezo, predstavnika katoliškega društva: Zarja, ki je govoril na že omenjenem manifestacijskem zborovanju dne 25. maja 1939. V prid študenta Maksa Jeze je interveniral na upravi dravske banovine rektor prof. dr. Rado Kušej, saj policaja pri njem ni našla nobene fiegalne literature, temveč le povsem tegalne dokumente o delovanju Na-rodno akaderrskega bloka.
Kljub omenjenim izstopom in te-lavam so vztrajali v Narodno akadem-ikem bloku vse do spomladi 1940 poleg Slovenskega kluba in katoli-flcega društva Zarja tudi disidentii ^ruštva Jugoslavije.
Omenili sno že, da so se tudi na gih   univerzah   študentje   urUi   v
ožju, da bi branili svobodo in ne-njenost države. Posebno močno je
lo revolucionarno gibanje na beo-'
ijski univerzi. Na tej univerzijebilo eroma  veliko  študentov,  ki so
eli v težkih gmotnjh razmerah. Ker
bili iz kmečkih in delavskih družin, se neposrecno povezovali tudi z de-
ivskim razredom pod vodstvom KPJ oma Zvezs komunistične mladine lavije. Ti študentje so sodelovali
tudi pri socialnih akcijah, na katerih so zahtevali poleg svobode tudi za-poslitev in kruh. Take narave so bile tudi delavsko-študentske demon-stracije dne 14. decembra 1939 v Beogradu. Danes vemo, da je te de-monstracije organiziral mestni komite KPJ za Beograd s sodelovanjem in pomočjo pokrajinskega komiteja za Srbijo, kakor je ugotovil dr. Vičentije Djordjevič v svojem prispevku ,,Zlo-čini na ulici" v Komunistu dne 14. decembra 1979.
Posebna številka beograjskega lista ,^faš študent", ki je izšla 23. de-cembra leta 1939 v Zagrebu poudarja ,,Vsi ti (bilo je okoli 5000 demon-strantov, op. I JC.) so vzklikali za mtf in svobodo, za delo in kruh, proti draginji in vojnim špekulantom".
Protidraginjske demonstracije s podobnimi gesli je organizirala partija tudi v Sloveniji,pa tudi visokošolske narodnoobrambne tabore v ogroženih slovenskih krajih od Kočevske do severovzhodne Slovenije, največ na Koroškem.
Boris Kraigher, ki je bil po Vladi-mirju Krivicu izvoljen za sekretarja partijskega komiteja na univerzi, ni dajal samo pobude za te tabore, temveč je dejansko vodil narodno-obrambni delovni tabor v št. Danielu pri Prevaljah. Visokošolci so šli poleti leta 1938 taborit na Koroško z na-menom, da bi zajezili okrepljeno na-cistično propagando iz Avstrije, ki je bila takrat že priključena Nemčiji.
Pomembno je bilo, da so se tega in še ¦ drugth taborov udeležili tudi ne-kateri zagrebški študenti. Omenim naj predvsem Pavla Žaucerja, Franja Go-loba in Šušmelja (oba Hegedušičeva študenta slikarstva) in Maksa Durjavo; med udeleženci so bili še: Slavko Kadunc, Mirko Tušek, Rihard Knez, Miio Dobršek, Zlatko Stepančič, ki najbrž tudi niso bili vsi slušatelji ljub-Ijanske univerze.
Študentje niso pozabili niti ogro-ženega Kočevja, kamor so šli 28. maja
1939  člani NAB na izlet. Pomladi leta
1940   so bili študentje drugič v Ko-čevju.   Manifestirali   so   v   sprevodu skozi mesto in peli slovenske pesmi. To je bilo v času, ko je bil za Borisom Kraigherjem leta 1939 partijski sekre-tar Blaž Rock-Biba, za njim pa leta 1940   Mirko   Bagar.  Oba  omenjena imata zasluge, da so dobro uspeli tudi naslednji tabori in da so na njih zopet sodelovali   tudi  zagrebški  študentje. Take narave so bili narodnoobrambni tabori avgusta 1939 na Lešah ia v Pre-valjah,  ki se ga je udeležilo veliko domačinov,  ter dva na Muti istega leta. Uspešne tabore so vodile tudi članice Društva doma visokošolk pa tudi   nekatere   liberalne   študentske organizacije.
Povsem jugsolovanski pa je bil tabor v Gozd Martuljku. Zaradi svoje pomembno&ti in zaradi tega, ker je bil prvi in zadnji take razsežnosti v Jugo-slaviji, zasluži monografljo!
Omenil sem že, da so se zagrebški slovenski študentje udeležili narodno-obrambnih taborov organiziranih v ogroženih predelih Slovenije. Taborje-nja v Gozd Martuljku v šolskih počit-nicah 1937, ki ga je organiziral zagrebški Triglav, pa so se udeležili študentje levičarji iz vse Jugoslavije. Zanimivo je ugotoviti, da je tovariš Tito, kot izhaja iz V. dela njegovih zbranih del, predvidel takšne tabore, kar je dokaz, da so bili potrebni in zaželeni, da se na njih študentje komunisti iz vse države bolj spoznajo in izmenjajo izkušnje. To so v Gozd Martuljku tudi storili, čeprav je bilo taborjenje kakšen teden pred koncem prepovedano.
Glede na to, da so bfle razmere v Sloveniji precej drugačne kot drugod v državi, seveda ni bilo mogoče zahte-vati,  da bi slovenske izkušnje togo
prenašali na druge univerze. Vsekakor pa je bilo narodnoobrambno delo skupno vsem, le da na jugu in vzhodu države ni bilo povsem takšne narave kot v Sloveniji.
To najbolje dokazujejo že omenje-ne velike demonstracije v Beogradu dne 14. decembra 1939, ki 30 zahte-vale tudi med študenti velike žrtve, smrtno zadet je obležal Mirko Lu-kovič, član akcijskega odbora stro-kovnih Študentskih združenj in so-organizator demonstracij, Živan Sedlan, študent tehnike, ter Bosa Mi-ličevič, študent ekonomske komer-cialne šole, pa sta bila tako težko ranjena, da sta kmalu umrla. Še več žrtev je bilo med delavci, vendar je nji-hova trupla policija odnesla in jih ponoči na skrivaj pokopala, tako da vemo le za imena delavcev Rajka Lapiča in Guboviča, drugih pa vse do danes še ne, bilo pa je med delavci še najmanj pet smrtnih žrtev. Med de-monstranti je bilo več kot 50 ranje-nih, zopet so bili to v večini delavci, od študentov pa: Ibrahim Ganič, fi-lozof, Milič Keljanič, pravnik, Milovan Markovič, medicinec, Dušan Kuga, filozof.
Mnogo demonstrantov, 00 dose-danjih podatkih najmanj 60, pa je policija zaprla in jih mučiia.
Javnost je bila vznemirjena in ogor-čena, posebej še beograjska in srbska, saj je bil med padlimi tudi Mirko Lu-kovič, doma iz Kialjeva, ki je v Beo-gradu študiral m&licino. Že na-slednjega dne, 15. decembra, so ga pokopali ob množični udeležbi v rodnem Kraljevu. V govorih in letaku mestnega komiteja KPJ za Kraljevo so obsodili krivce za smrtne žrtve v Beo-gradu.
Demonstracije delavcev in štu-dentov so bile še v Zagrebu, Skopju, Novem Sadu, Splitu, Cačku, Dja-kovici in drugod.
V Ljubljani so krvave dogodke obsodili, ni pa bilo takrat demon-stracij, vsaj ne javnih. Zato pa so v Beogradu storili vse, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. Ko-memoracija v polni dvorani pravne fakultete je jasno izpričala, da so štu-dentje pripravljeni, da odločno na-daljujejo boj proti nasilju. Študentov ni bilo mogoče pomiriti samo z be-sedami. Dne 21. januarja 1940 so se zopet zbrali na zborovanju in ostro obsodili štirinajstodecembrski zločin ter izrazili vso podporo zaprtim štu-dentom in delavcem. ,,Komunist" se je tega zgodovinskega dne, kot že omenjeno, spomnil s posebnijm član-kom izpod peresa dr. Vičentija Djor-djeviča; iz tega članka navajam še, kai je Komunist štev. 1-2 leta 1940 objavil o tem dogodku; zapisal je med drugim:
,,Ta dan, ta noč bosta pstala ne-pozabna v zgodovini boja delavskega razreda Srbije. Zdaj je vsakomur jasno to, kar je bilo jasno le naši partiji. Padle so maske, za katerirni je bur-žoazija začasno uspela skriti izkorišče-valski, protiljudski in protidelavski obraz.
Zdaj je vsem jasno, da je to vlada sporazuma gospode (mišljen je spo-razum Cvetkovič-Maček) v boju proti delovnemu ljudstvu nasploh... Ni mogoče dvomiti, da je ta kivavi krst beograjskega proletariata hkrati tudi njegova velika zmaga. S tem ko je vlada streljala na delavce, uslužbence, mladino in prebivalce, ko je ubila in ranila desetine borcev za kruh, tnir in svobodo delovnejga ljudstva, je s svo-jimi dum-dum kroglami razbila de-mokratično in človeško lupino, za katero se je skrivala, medtem ko si je gibanje proletariata in delovnega ljud-stva pridobilo drugačne izkušnje in nov polet za širši in odločnejši boj". (Tu gre, kot že omenjeno, za citat iz Komunista štev. 1-2 1940)
Dr. Vičentije Djordjevič pa navaja še drugj važen citat v zvezi z zboro-vanjem dne 21. januarja 1940, ki enako ostro obsoja dogodke z dne 14. decembra, ko pravi: ,,Krvavi 14. de-cember je pomenil velik napad reakci-je za življenje in pravice delovnih ljudi in nas, mladih; na cesti naj bi zadušili vse akcije in gibanja proti neljudski in nepravični vojni... Draginja, napadi na delavske sindikate, na našo avto-nomijo in vsi drugi ukiepi, proti ka-terim smo demonstrirali 14. decembra - ko so nas podrle krogle iz strojnic — so v bistvu priprava reakcije, da bi čim laže in čimbolj zanesljivo pahnila naše narode v vojno klavnico. Mislili so, kako nas je to prestrašilo, kako bo ogenj strojnic zaustavil val ljudskega boja. Toda hudo so se zmotili. Štiri-najsti december je samo še bolj raz-plamtel naš boj proti imperialistični vojni reakcije in vdahnil novo moč, novi polet."
Dogodke v Beogradu leta 1939 in
1940   sem podrobneje osvetiil zaradi televizijske nadaljevanke, ki sem jo spremljal po scenariju v Ninu. Ne bi mogel trditi, da faktografsko doga-janje marca in aprila 1941 ne bi po-tekala tako, kakor so postavljena v scenariju Cvete Lukiča, vendar ljudske manifestacije in prevrat dne 27. marca
1941  niso bile rezultat nekega slučaj-n^a razpoloženja tega dne, temveč nekaj, kar je nastajalo dalj časa. To, kar je  nastajalo datj časa, oziroma samo  dobro leto pred 27. marcem 1941, pa so dogodki, na katere je v Beogradu leta 1939 in 1940 imela naj-močnejši vpliv partija, kot sem tukaj že opisal.
POROCILO O OPRAVUENI POCITNIŠKI PRAKSI NA FINSKEM
Nada Markuž
Počitniško prakso sem opravljala naFinskem od 1. 7. do 31. 7.1979, v Centralni univerzitetni kliniki v Kuopiu na oddelku za kirurgijo. Moj mentor je bil dr. Sakaii Aukee.
Centralna univerzitetna klinika v Kuophi je precej velika, saj razpolaga z okrog 300 bolniškimi posteljami na skoraj 20 oddelkih (kirurgija, interna, pediatrija, ginekologija, ortopedija, nevrologija, rehabilitacija, intenzivna nega, specialna diagnostika, otorinola-ringologija, psihiatrija in drugi), ima pa urejeno tudi poliklinično službo Zgrajena je bila pred približno 20 leti videti je kot ogromen blok z 10 nad stropji in skupaj z okoliškimi bolniš kimi stavbami predstavlja cel kom pleks na jezerskem obrežju, obdan s čudovitim finskim gozdom. Notranja oprema je sodobna, saj bolnišnico stalno obnavljajo in izboljšujejo razpolagajo pa tudi s precej sodob nimi aparaturami.
Delovni dan za zdravnike se pričnt zjutraj ob 7.45. Ob 8.00 se navadno zberejo na oddelku za rentgensko d&gnostiko, vsak dan z drugega oddelka, da bi si ogledali reptgenske posnetke svojih pacientov in slišali komentar rentgenologa ter se posveto-vali z njim. Zame se je delo začelo šele s to demonstiacijo, ki je trajala navadno 5-15 minut, odvisno od števila posnetkov, po tem pa sem odšla v operacijski blok. Prisostvovala sem operacijam, ki jih je opravljal moj mentor dr. Aukee, nekajkrat sem mu tudi asistirala. Slučajno je šlo v večini primerov za operacije na debelem crevesu, od tega sem kar nekajkrat videla amputacijo rektuma in kolona ter anus praeter, celo pri nekem 29-letnem moškem s colitis ulcerosa, ki je, kot so mi povedali, na Finskem žal kar pogosta bolezen. Prva narodna bolezen in najpogostejši vzrok smrti pa je srčni infarkt, kar glede na obili-co maščob in sladkorja v hiani ter posledično debelost povprečnega Finca in Finke niti ni presenetljivo, kot so mi sami priznali. Zdravstvena služba se skuša bojevati proti tej bo-lezni s posebnim programom, iineno-vanim Severno karelski projekt, kate-rega vodilni center je v Kuopiu, v bistvu pa gre za poziv javnosti tn nava-janje na bolj zdravo življenje, primer-nejso, manj mastno prehrano, zmanj-šanje telesne teže in več gibanja. Nasploh se finski sistem zdravstvene službe ne razlikuje veliko od našega. Večina ljudi je zdravstveno in social-no zavarovana, tako da za obisk pri zdravniku, v polikliniki in v bolnišnici plačajo le participacijo, ki res ni visoka: 5 mark za obisk pri splošnem zdravniku, 15 za obisk pri specialistu ter 21 mark dnevno v bolnišnici (1 flnska marka je vredna okrog 4,8 dinarjev), medtem ko je vse zdra\ije-nje brezplačno. Nfanajo pa socialnega zavarovanja za zobozdravstvene stori-tve, tako da so te. usluge resnično drage.
Studij medicine traja na Finskem 6 let, sem pa je vključenih tudi 6 mese-cev praktičnega dela na položaju zdravnika, ki ga mora študent opraviti pred diplomo — to bi nekako ustre-zalo nasemu stažu. Finski študenti so me presenetili, ko so mi povedali, da med počitnicami delajo kot zdravniki po zdravstvenfli domovih, večinoma po vaseh in manjših mestecih izven. Kuopia. Spiva nisem razumela, potem pa so mi pojasnili, da je pri njih običaj, da že po 3. letniku, zlasti pa po 4. in 5. začnejo praktično delati in to samostojno kot zdravniki, v svoji ambulanti in s polno odgovornostjo, opravljajo celo dežurstva popoldne in ponoči, pišejo recepte in napotnice za specialistične preglede in bolnišnico tei opravljajo celo preprostejše po-sege. Včasih imajo nekakšne mentor-je, y glavnem pa delajo povsem samo-stojno. Za svoje delo dobijo tudi plačo kot zdravniki, navadno z odbitkom za neustrezno izobrazbo, včasih pa kar polno. Moram priznati, da se rai to še zdaj zdi povsem never-jetno, saj si kar ne znam predstavijati našega študenta po 3. letniku medi-cine, ki bi bil sposoben samostojno opravljati poklic zdravnika, študij na Finskem pa tudi ni dosti intenzivnejši in smotrneje organiziran od našega. Urejen je po blokih, tako da ne moreš začeti novega predmeta, uokler ne opraviš izpita iz prejšnjega, naenkrat pa se študira in opravlja praktične vaje le iz enega predmeta.
Delo v bolnišnici sem navadno končala okrog poldneva, včasfli prej, včasih kasneje, v glavnem pa sem lahko odšla, kadar sem hotela, saj tako ni nihče opazil, da me ni več. Moj mentor je namreč poleg svojega rednega dela opravljal še funkcijo predstojnika celotnega kirui^kega oddelka bolniSnice, ker je bil šef ravno na dopustu, tako da je imel poleg praktičnega še obilo administra-
tivnega dela in ni imel ravno velikp časa na razpolago zame, vendar je bil zelo ljubezniv in mi je vse razkazal v bolnišnici, mi marsikaj pojasnil, naprej pa sem se morala sama znajti. Skoraj povsod sem naletela na ogrom-no jezikovno pregrado, saj vecina osebja sicer nekoliko razume angleš-ko, na noben način pa jih ne pripraviš do tega, da bi povedali več kot nekaj besed. Finci so zelo sramežljivi ljudje, pred tujci jim je zelo nerodno govoriti v tujem jeziku, zato so raje kar tiho ali pa govorijo le finsko. Na 5. kirur-škem oddelku, kjer naj bi delala, ni poleg dr. Aukeeja nihče hotel govoriti angleško, zato sem kmalu obupala in se preselila v operacijski blok, kjer sem se vsaj s tremi ali štirimi zdraviiiki lahko neicoliko pogovorila. Največ-krat sem le gledala operacije, nekaj-krat pa sem asistirala, enkrat so mi celo pustili zašiti rano po operaciji. Žal pa je moj mentor dr. Aukee po dveh tednih odšel na dopust, tako da setn se morala naslednja dva tedna pač sama znajti. Vsak dan sem šla zjutraj v operacijsko dvorano, okrog enajstih pa sem že zapustila kliniko.
Pohvaliti moram finske študente, predstavnike FIMSIC, ki so se resnič-no potrudili, da bi nam kar najbolj olajsali vživetje v novo okolje in nam pnbližali lepote svoje dežele. Že ob prihodu v Kuopio sta me na postaji z avtom čakala Matti in Katarina in me nato po kratkem orientacijskem ogledu mesta odpeljala do stanovanja, kjer naj bi preživela cel mesec skupaj s tremi poljskimi študenti, ki so oprav-ljali počitniško prakso na isti kliniki, le na drugih oddelkih. Nastanili smo se v prijetnem, komfortnem dvo-sobnem stanovanju dveh finskih študentov, ki sta čez poletje oddala stariovanje FIMSIC. Za zajtrke in večerje smo dobili bone za bližnji hotel, kosili pa smo v bolni&iični kantini, za katero smo dobili izkaz-nico s pravico do dveh obrokov dnev- * no in to v poljubnih količinah - na samopostrezni način. Finska hrana je za naš okus nekoliko nenavadna, včasih skoraj neužitna, vendar se je med vrsto jedi zmeraj našlo tudi kaj dobrega. Tamkajšnji kolegi so nam nekajkrat pripravili party z obvezno savno in kopanjem v jezeru, po katerem smo se okrepčali s finskimi specialitetami. Presenetilo me je, da sta najpogostejša in najbolj priljub-ljena pijača Fincev mleko in voda -sladkanih in gaziranfli pijač ter alko-hola, razen piva, skoraj ne pijejo, saj je alkohol dosegljiv samo v posebnih trgovinah, cene pa so tudi za njih zelo visoke, kljub temu pa povsod vidiš dovolj pijanih ljudi. Finski študenti so nam pripravili tudi nekaj izletov v bližnjo in daljno okolico Kuopia in nam v razgovorih skušali prikazati in razložiti svoje poglede na svet in živ-ljenje. Pri njih je običaj, da mladi ob začetku Študija zapustijo dom in staiie in začnejo živeti po svoje s pomočjo študentskega posojila, ki je dosegljivo vsakomur, ki se odseli od doma in je najobičajnejši način pre-življanja poleg poletnega dela. Prav vsi študentje, ki smo jih srečali, so bili čez pofetje zaposleni na najrazličnej-ših delovnfli mestih, da so si prislužUi nekaj denarja za zimske mesece.
Kuopio una odlično lego sredi naj-lepše finske jezerske pokrajine, vse-naokrog je obdan z jezerom Kallavesi. Je upravno-administrativno središče pokrajine Savon in s svojimi 70.000 prebivalci za finske pojme kar veliko mesto. Večina prebivalcev stanuje v prijetnih novih naseljih na obrobju mesta, sredi gozdov, tako da imajo z okna čudovit razgled na breze in borovce, otroci pa se igrajo po mno-goštevilnih i^riščih urejenih med bloki ter se kopajo v jezenh. Finci imajo zelo radi naravo m so tesno povezani z njo, kar se odraža tudi v čudoviti notranji opremi njihovih stanovanj -poleg pohištva iz naravnega, nelakira-nega lesa krasi njihova domovanja obilica volnenih in keiamičnih izdel-kov.
Počitniška praksa na Finskem sicer ni preveč obogatila mojega medicin-skega znanja, v enem mesecu, ki sem ga tam preživela, pa sem imela dovolj prilike spoznati to daljno, za nas malo nenavadno deželo in življenje ljudi tam na hladnem severu.kjerje narava tako skopa, pa obenem tako divje privlačna in kjer so ljudje v stalnetn boju s to mogočno elementarno silo. Spoznala   sem   mišljenja   in   način
življenja Fincev, organizacijo njiho-ve zdravstvene službe in organizacijo študija medicine, pa tudi nekaj zgodo-vine te dežele, ki ti pomaga razumeti nenavadno hladnost, sramežljivost in izoliranost tega naroda, ki je stalno živel v konfliktu s sosednjimi dežela-mi, stremečimi po njegovem ozranlju.
Ljubljana, septembra 1979
daniel schiff
v v
INSTITUCIJA ZNANOSTI SGITI OBSTOJECI RED
,,Etnograf je medli spremljevalec imperializma, kimu z eno roko daje, z drugo pa odvzema njegovo znanost in objekt njegove znanosti. Danesslavijo Napoleona, kerse je na poti v Egipt obdal z znanstveniki, ki so naredili veliko za egipto/ogijo. Vsak razhkovalec se počuti kot ogoljufani služabnik nekega bolj ali manj vidnega Bona-parteja. Kaj žalostna situacija. Današnji Bonaparteji se vse bolj proslavljajo z uničevanjem spomenikov, mest, cfvi/izacij in seveda Ijudi. Položaj je porazen in absurden. Toda poglejmo neki drug problem:
Znanstvenik obžaluje, da se je odpravil na pot z vojsko ali gospodarskhn podjetjem. Lahko bi se tolažil, kot misionarji, s samoprepričevanjem, da znanost ni odgovorna za posladice osvajanj, ampak da lahko takšno osvajanje izkoristi za dobro vsaga človeštva—modro-vanje, ki je le redko upravičeno, zakaj znanost je zve-zana z razvojem volje do moči, kateri dolgujemo vsa osvajanja in uničevanja" (Maurice Blanchot: ,,L'homme au point zero")
Izpopolnjenost tehnološkega arzenala, ki so ga Američani uporabili v Vietnamu, je najrazvpitejši aspekt vietnamske vojne. Tisto, kar je manj znano, pa je to, da je to, da je znanstvena elita ZDA dala svoje strokovno znanje na razpolago ameriški vladi: ,,Pentagonski dosjeji" razkrivajo, kako so najimenitnejši znanstveniki Pentagonu predlagali uporabo racionalnejših, torej učinkovitejših sredstev za vodenje vojne v Vietnamu. Kako se je znanstvena skupnost prilagodila tej situaciji?
Dolgo časa je mit o nevtralnosti znanosti omogočal, da vprašanje sploh ni bilo postavljeno. V zadnjem času so obtožbe za genocid v Vietnamu pričele zadevati tudi znanstveni milje: nekateri ameriški znanstveniki so pokazali na jasno politično vlogo znanosti. Pred kratkim pa je bilo več ,,elitnih" fizikov, dobitnikov Nobelove nagrade, članov skupine Jason, svetovalnega organa Pentagona, poimensko obtoženih. Kako je na to reagira-la ameriška znanstvena skupnost, ki je bila prisitjena prekiniti dolgotrajen molk? Medtem ko je glasno prote-stirala proti vojni v Vietnamu, je ,,pokrivala" (ščitila) svoje najbolj eminentne in najbolj kompromitirane člane. Takšna reakcija se nam zdi tipična: pod pokriva-lom nevtralnosti igra inštitucija znanosti pomembno ideološko vlogo.
V  prvem obdobju so skušali znanstveniki torej obiti vprašanje. Gibali so se znotraj dveh diskurzov: ,,tehni-cističnega" diskurza ,,ki ločuje sfere", v katerem sta znanost in politika predstavtjeni kot popolnoma ločeni
—   in diskurza ,,zdravega razuma in zlate sredine", ki predstavlja znanstvenike, v nasprotju s politiki in odgo-vornimi vojaškimi osebami, kot ,,poštene Ijudi", ki so ,,proti vojni v Vietnamu" itd.
V    naslednjem   obdobju,   ko  je že grozilo, da bo izbrunil škandal, se je znanstveni ,,establishment" kar najostreje postavljal zoper obtožbe, zato da bi bilo delo institucij: univerz, inštitutov, poletnih šol, mednarodnih konferenc s političntmi debatami kar najmanj moteno. Ta znanstveni ,,establishment" je bil pripravljen podpi-sovati celo peticije, ki so — seveda ne da bi jih imenovale
— obtoževale fizike, ki so sodelovali s Pentagonom:
„... Znanstveniki ne morejo molčati ob zlorabi sodobne tehnologije za zasužnjevanje Ijudstev fndokine, ki ne zahtevajo drugega, kot da so sami svoji gospo-darji... Razvoj te nove tehnologije je bil stimuliran s prispevkom nekaterih znanstvenikov. To sodelovanje je znanstvena skupnost sprva zanikala, danes pa se vse bolj zaveda svoje odgovornosti." Ja ^,^,. je ekstrakt iz
peticije, ki so jo eminentni francoski profesorji naslovili na mednarodne organizacije (ONU, UNESCO itd.). Zanimivo je omeniti, da so nekateri od podpisnikov cstro obtožili raziskovalce, ki so takšno peticijo naslovili ne na UNESCO, temveč na neposredno vpletene fizike. Zakaj ta dvojna igra? Zakaj s strani sminentnih liberai-nih znanstvenikov takšen odpor do konkretnega, čeprav simboličnega, imenovanja velikih ,,prerokov znanosti", tokrat poimensko in v okvirih, v katerih je ta znanost sokriva za vojno? Zato, da bo delovanje institucij za vsako ceno zaščiteno. Zakaj v našem socialnem sistemu znanost nikakor ni nevtralna: zavzema strateško pozicijo ,,sklepnega kamna" v naravnanosti nekega socialnega reda.
To, kar včasih imenujejo ,,perverznost" znanosti, ni nič drugega kot dajanje razuma na razpolago vojni. Če nimamo nič opraviti z neposrednim: KONČATI VOJNO, TAKO DA JO DELAMO ZNANSTVENO. To je logika, s katero lahko Pentagon odgovori na naslednja opažanja o masovni uporabi herbicidov v Vietnamu:
,,KakSna razlika je med tem, da Viatkongovcem preprečimo preskrbo z rižem, tako da pridelek uničimo s herbicidi, in med tem, da tja pošljemo vojaške enote, ki naj preprečijo sovražnikovo oskrbo? Končni rezultat je enak, le da prva metoda zahteva manj mož" (,,Penta-gon zagovarja uporabo kemičnih produktov" New York Times, 21. sept. 1966, citirano iz ,,TheSocial Rteponsa-bility of the Scientist" Free Press 1971)
Če postavimo vprašanje samo, bi se glasilo: ,,Kako zlomiti upor nekega Ijudstva, ki se uptra Američa-nom? ", če ga preciziramo pa ,,Kako to doseči? ", če se odrečemo uporabi jedrskega orožja, je logično povpra-Sati prav znanost za ,,najbolj optimistično" rešitev, tisto, ki ubija najmasovneje in najhitreje. Tako se je Pentagon odločil, da ,,vzame v vojake" najboljše ameriške fizike. Mac Namara je pod vojaško poveljstvo postavil tehniko: vojni Ijudstva je postavil nasproti vrhunsko tehnologijo in možgane elite. Leta 1966 je sklical skupino Jason in jo prosil, naj prouči ,,tehnične možnosti glede naših aktivnosti v Vietnamu". (Pentagonski dosje str.: 513) Komentator ,,Pentagonskih dosjejev" označuje skupino Jason kot ,,univerzitetno smetano v domeni egsaktnih znanosti" (str.: 513), kot ,,skupino prestižnih in ugled-nih znanstvenikov, ki se strinjajo s politiko ZDA, vendar so za ohranitev neodvisnpsti mišJjenja". (str.: 514) Seznam teh znanstvenih plačencev je v resnici izelo* impresiven: na njem najdemo Eugena VVignerja, Nobelo vega nagrajenca, profesorja teoretične fizike v Prince-tonu, katerega dela o simetriji so fundamentalen prispevek k razvoju sodobne fizike, Murraya Gell— Manna, Nobelovega nagrajenca, znanega predvsem po tem, da je formulirat hipotezo o ,,kvarkih", Charlesa Townesa, Nobelovega nagrajenca, iznajditelja laserja itd. Ti znanstveniki so po osemtedenskih proučevanjih predložili Mac Namari svoj zaključek: priporočili so prenehanje bombardiranja Severnega Vietnama in namesto tega predlagali konstrukcijo ,,elektronskega jezu": bombe na kroglice, sizmične in akustične detek-torje itd. tstr.. 517). Ta ,,elektronski jez" s periekcioni-stično tehnologijo — bombe vodene z laserskimi žarki, televodeno bombardiranje — je postal ,,polje elektronske borbe". (Poročilo ameriškega senata, 18, 19, in 24. novembra 1970).
Uporaba znanosti in znanstvenikov v Vietnamski voini se zdi logična za sistem, kateremu gre za učinko-'
vitost. To je dejavna stran znanosti. Glede druge strani, tiste, ki bi jo lahko imenovali ideološka stran — ,,nevtral-na znanost", ,,etika znanosti", »^nanost —napredek"— pa mar s tem ne tvega, da bo zbledela? Nekateri razisko-vatci so hoteti postaviti to vprašanje ,^e toplo": ko je GeJI-Mann prišel na College de France predavat o kvarkih, so poslušalci od njega zahtevali, da govori o Vietnamu. To je povzročilo v delu znanstvenega ,,esta-blishmenta" in še posebej v najliberalnejši frakciji burne reakcije, (,,nedopustljiv napad na svobodo govora znanstvenikov", ,,fašistične metode" itd.) . ki so še posebej zanimive za detajlno analizo, ki jo bomo razpo-redili glede na tri teme.
Liberalna ideologija: politična debatastotalitarna metoda
Tu gre za to, da se znanstveniki bojijo v notranjosti enega od svetišč rezerviranih za znanost slišati pofitično obarvan govor. Nezaupanje, ki je upravičeno glade na stalinistično kritiko ,Jt>uržoazne znanosti" (Lisenko), postaja izgovor za popolno odklanjanje kakršnekoli politične obravnave.
Pred kratkim je pet vplivnih članov skupine Jason sodelovalo na mednarodnem fizikalnem kongresu v Trstu. F.rancoskim raziskovalcem, ki so cxJ Alfreda Kastlerja zahtevali, naj ameriškim znanstvenikom postavi vprašanje o njihovi politični odgovomosti, je le-ta, Nobelov nagrajenec in oster nasprotnik ameriške agresije v Indokini odgovoril:
,,Ne odobravam vaše iniciative... Le kam bi prišli če bi se vsi obnašali tako."
diskusijo o skupini Jason PO predavanju.Spor, nedvom-no globlji kot preprosta zahteva po spramembi urnika, je razrašil Maurice Levy, francoski fizik, ki vodi inštitut v Cargesu tako, da je prekinil poletno šolo teden dni pred napovedanim koncem.
Oa bi ohranili mit o ločenosti znanosti in politike, čeprav ga demantira dejavnost tako uglednega znanstve-nika, kot je Gell-Mann, ki je bil — prav zato ker je tako ugleden znanstveni, — svetovalec Pentagona, si je treba očitno domišljati, da v njem (v Gell—Mannu) prebivata dve osebi: Gell—Mannu fiziku torej ne moremo postav-Ijati istih vpraSanj kot Gell—Mannu svetovalcu Pentagona.
Ko so hoteli italijanski fiziki v Trstu postaviti nekaj vprašanj v zvezi s skupino Jason eminentnemu ameriš-kemu fiziku Hansu Betheu, dobitniku Nobelove nagrade in znanemu po svojem liberalizmu, je le-ta jasno po-kazal. da se s tem ne strinja in zaptsal:
,,Močno upam, da je to, na kar merite tu v Trstu, dbkusija, ki nima nič opraviti z znanstvenimi dbku-sijami," poudarili mi.
Malo naprej Bethe žene to Jočevanje" problemov do prav karikaturne skrajnosti, ločujoč dve osebi v telesu uglednega znanstvenika svetovalca Pentagona: ,,Glede lasersko vodenih bomb pa se zdi, da jih je kot poseben svetovalec »Obrambnega oddelka" in ne kot 6lan skupine Jason Pentagonu predlagal neki član skupine Jason". (počrtali mi)
Pogost način obnašanja znanstvenega ,,establishmen ta" je metanje »ekstremistov dveh polov" v en koš, kai mu omogoča (,,establishmentu")da se umakne v tišinc sokrivde. Fizik Edvvin Salpeter, profesor na univerz Cornell in svetovno znani strokovnjak za fiziko zvezd, j« postal čtan skupine Jason leta 1969. O sebi pravi, da j< oster nasprotnik ameriške intevencije v Vietnamu, da ni nikoli sodeloval pri projektih, ki so bili skupini Jason poverjeni glede Indokine in da ni Pentagonu nikoli pomagal drugače kot z izključno tehničnimi nasveti. Njegovi nasprotniki ga obtožujejo, da je s sodelovanjem v skupini Jason pripomogel k pentagonski politikii Salpeter odgovarja: ,,Ne vem, kakšni so vaši nameni^ toda spominjate me na tip Ijudi, kakršnega sem srečaf \ času zadnje volilne kampanje: izrekali so ostre obtožtn na račun ameriške dejavnosti v Indokini, istočasno pa sc njihova dejanja razkrivala mržnjo do svobodomiselnegi ,,establishmenta" na sploh, §8 posebej pa do Georges McGoverna. 7. novembra bomo izgubili (Salpeter je bi! pobudnik akcije ,,Znanstveniki za McGoverna") in \ mržnji do volitvenih obljub o ustavitvi ognja se bo klanj« nedvomno nadaljevalo kri novih žrtev bo umazala rok« McGovernovih klevetnikov."                                                 \
\ Glede Trsta je profesor Casimir zapisal:                         '
,,Če želi skupina znanstvenikov na svojih srečanjih govoriti o tehničnih problemih njihove stroke, ne da bi se dotaknila širših človeških problemov, ji ie treba tg dopustiti."                                                                                 |
Ker je^več sto manifottantov, ki to priili v Trat prav zato, da bi članom skupine Jason postavili nekaj vpra-šanj, oblegalo dvorano, kjer je potekal simpozij, je profesor Casimir, predsadnik ,,Evropskega fizikalnega društva" v svojem uvodnem govoru poudaril, da takšno (namreč množično) preganjanje znanstvenikov ni novo in navedel dva zgodovinska primera: Galilea, ki ga je preganjala cerkev, in zidovske znanstvenike, ki so jih preganjali nacisti (citirano iz l'Unita 20-9-72). Danes pa je ravno ,,znanstvena resnica" tista, ki igra vlogo, kakršno je v srednjem vaku igrala ,,cerkyena resnica" in ki se ji je Galilei uprl: spodbijati politično aktivnost znanstvenikov je heretično dejanje. Primerjava med fiziki, ki so v času vietnamske vojne sodelovali s Penta-gonom in žkJovskimi znanstveniki, ki so jih preganjali nacisti pa s svojo skrajnostjo prav dobro prikazuje paniko, ki je zajela znanstvenike v strahu pred politi-čnimi oporekanji.
,,Tehnicistična" ideologija: ločimo probleme Mehanizem, ki ga uporabljajo znanstveniki, da bi se izognili priznanju, je tako imenovano ,,točevanje proble-mov". Takoj ko sta znanstvenik in politik ostro razmeje-na, od znanstvenika nikakor ne moremo zahtevati, da bi o nekem političnem problemu izrekel veljavno sodbo — in tako je igra uspela. Ista tehnokratska ideologija — kakršno je v »Novih mandarinih" prikazal Noam Chomsky — ki je ameriškim liberalnim univerzitetnikom dovoljevala, da so kot strokovnjaki sodelovali pri geno-cidu v Vietnamu, zdaj služi za zavračanje obsodb s strani njihovih kolegov, kajti znanstveniki niso eksperti ne v morali ne v politiki. Zelo resna angleška znanstvena revija ,,Nature" tako lahko zavrne članek, ki protestira proti sodelovanju ameriških fizikov v vojni v Indokini in je apel za prekinitev bombardiranja Vietnama, z obrazlo-žitvijo (pretvezo), da bi objava teh člankov potegnila za seboj konsekvenco, o katerih lahko veljavno spregovo-rijo le ,,eksperti v politiki":
,,Nature" je prepričana, da njeni dopisniki nimajo potrebnih kvalifikacij, da bi lahko spremljali razraščanje teh zapletenih problemov... Zdi se, da je potrebno zarisati mejo našega področja tam, kjer postanojo politi-čne razprave nujno nepopolne (,,Nature", 238, 57, 1972)
Ena od variant te ideologije je v prelaganju diskusije ,,na kasnejši čas." Sidney Drell, teoretični fizik s stan-fordske univerze v Kaiiforniji in član skupine Jason, bi moral poleti pradavati na ,,lnštitutu za teoretično fiziko' 'v Cargesu. Na začetku prvega predavanja so študentje od njega zahtevali, naj pojasni svoje sodelo-vanje v skupini Jasor^ PRED predavanjem o kvantni eiektrodinamiki.  Drell |e zahtevo zavrnil in predlagal
To, kar je končno najvažnejše, je, da se bo še naprej obdržala fikcija nevtralne znanosti: nevarnost ni v tem, da so znanstveniki kot znanstveniki sodelovali pri vojni v Vietnamu, arnpak v tem, da se to vprašanje postavlja na srečanjih, kjer se obravnava ,,čista" fizika.
Ideologija ,^late sredine"
V to spada predvsem poskus, da se znanstvenikom, ki so sodelovali s Pentagonom, ,,udari" ugoden pečat: to so razumni ijudje, ki Pentagonu ne bi mogli svetovati drugega kot napredne in koristne stvari.
Leta 1970 je Gell—Mann, član skupine Jason in ,,President's Science Advisory Committe", skupaj s še trinštiridesetimi ameriškimi dobitniki Nobelove nagrade za znanost podpisal odprto pismo predsedniku Nixonu, kjer ,,izražajoč ostro nestrinjanje z uporabo nasilja v vietnamski vojni" podpisniki zahtevajo ,,kar najhitrejši konec amariškega sodelovanja v vojni v jugovzhodni Aziji." (citirano iz ,,Society for Social Responsability in Science No 205). Ko je prišel leta 1972 Gell-Mann predavat na College de France, so francoski fiziki v pravem času obvestili avditorij — z ustreznim dokaznim gradivom — da je predavatelj za vojno v Vietnamu pripo ročil uporabo bomb na kroglice in da je sodeloval pri zatrtju vstaje na Tajskem. V zvezi s tem je profesor Kastler napjsal iainiku ,,Le ,,Monde" pismo, v katerem ,,ne da bi opredeljevalvoje statišče glede te afere" in ,,v skrbi za resnico" bpozarja, da je bil GeJI—Mann podpis-nik odprtega pisma Nobelovih nagrajencev predsedniku Nixonu.
Profesor Ft J. Dyson z ,,lnstitute for Advances Study" v Princetonu.ti* teoretični fizik in član skupine Jason, je pisal italijanskim fizikom:
,,Deset let sem bil aktiven član skupine Jason in oster nasprotnik ameriške politike v Vietnamu. Mislim, da je moje delo v skupini Jason pripomoglo k večjemu upoStevanju ,,glasu razuma" v vladi. Če resnično želite zaustavitev vojne v Vietnamu, nikar ne izgubljajte časa in energije z motenjem znanstvenih srečanj. Takšna motenja zadovoljujejo samo vas, (sic) nimajo pa nikakr-šnega vpliva na vojno".
Dyson očitno meri na mnenje o uporabi jedrskega orožja v Vietnamu, za katerega ga je prosi! Pentagon: v svojem poročilu je Dyson takšno orožje odsvetovai. Njagovo ,,ostro nasprotovanje ameriški politiki v Vietna-mu" pa je znano le po tem, da je javno obsodi! predloge, ki jih je v zvezi z ,,elektronskim jezom" daia skupina Jason.
To, kar je zgoraj sramežljivo označeno kot „1 človeški problemi", je odgovornost nekaterih fizikov uporabo bomb na kroglice v Vietnamu!
Predvsem torej nikakrSne ovire za nemoteno di vanje kongresov. Ta previdnost je prav neproporcialij resnostjo  angažmana  nekaterih eminentnih fiztko^ okrilju Pentagona. Mar torej znanstvene institucije igrajo pomembne ideoloSke vloge pri vzdrževanju obste ječega socialnega reda? Mesto v hierarhiji znanosti irn absolutno vradnost: Nobelov nagrajenec, sokriv vojni zločinov, ostaja v očeh znanstvenikov predvsem vm znanstvenik. Toda ali ne pomeni podvomiti v hiera znanosti, prekršiti socialno hierarhijo?
Vladajoča ideologija predstavlja znanost kot univ zalno dobro. Važno je predvsem to, da znanstvi institucije nemoteno nadaljujemo delo, zakaj to kar dobro za znanstvenike, je dobro za vse človeštvo. O se jasno izreka tudi profesor Kastler v že crtirai pismu:
1     ,,Faktorja, ki ju priznavajo znanstveniki vseh nai nosti, sta razumevanje in mir".
Mir za koga? Gell—Mann odgovarja na vpraša ameriške revije ,^cience' v zvezi z incidenti, kat ,^rtev" je bil na College de France:
„... ti ekstremisti so banda postopačev (a gang ruffians); incident pa sploh ni reprezentativen za n« katerega žrtev sem bil na letošnjem seminarju E (Evropski center za jedrske raziskave) in v Evrof (Science, 24. avgust 1972)
Lahko se vprašamo, če člani znanstvenega ,,establ menta" s tem, da za vsako ceno branijo dejavnost stvenih inštitucij, niso tudi sami postali sokrivci cida v Vietnamu.
Prevedeno iz knjige A. J5berta in J.M. Lavy-Leblonda» ,,(Auto) critique de la science"
Prev« IgorŽl
STRUKTURA ZNANOSTI, STRUKTURA NARAVOSLOVNE  ZNANOSTI
b.m. kedrov
SploSni pristop k določitvi strukture znanosti                     (
Vsaka znanost je miselni odraz biti predmeta njenega raziskovanja. Zato tudi struktura znanosti, torej tudi znanosti o naravi, določa najprej s rukturo njenega predmeta, njenega objekta, in drugič, s strukturo procesa, katerim se ta objekt odraža v človekovi zavesti — s procesom spoznanja. Tuktura slednjega pa se v zadnji liniji prav tako določa z naravo samega ijekta spoznavanja.
Zato je potrebno objektivno pristopiti k vprašanju strukture znanosti. V •ni karakterizaciji so določujoči momenti posebnosti predmeta spozna-nja. Toda s tem se še ne izčrpajo osnovne oznake pravilnega pristopa k Ikrivanju strukture znanosti.
Vsaka struktura, torej tudi struktura znanosti, predpostavlja obstoj doio-inih zvez med njenimi elementi, torej obstoj zapletene sestave, ki je obliko-oa iz elementov, združenih na določen način. Zveze in združevanja take pte niso nastajale kot slučajni, temveč kot nujni vzajemni odnosi etemen-f določene sestave, ki je nastala zakonito, kot rezultat lastnega razvoja, ft da je struktura naravnih teles fiksiran rezultat njihovega razvoja; rezul-\, ki vsebuje splošni zaključek njihovega razvoja: to, kar v sedanjem trenut-l obstoja drugo poleg drugega, je raslo zgodovinsko sukcesivno, drugo za ugim in po tem drugem v času. Potemtakem je potrebno najprej analizirati razlagati strukturo naravnih teles kot sestavljenih sistemov. V danem imeru, ko gre za strukturo naravnih teles, to pomeni, da se historizem v DStoru, v zadnji črti, ujema, in drugače ne more biti s historizmom v času. igels je pisal, da pojmovanje zemlje kot nečesa, kar je nastalo in se razvilo, edpostavlja, da je morala imeti zgodovino, ne samo v prostoru — v obliki tvrstitve drug poleg drugega, temveč tudi v času — v obliki zaporedja drug drugim."'
To, kar je povedano, se v celoti nanaša tudi na proces spoznavanja: rgova struktura' to pa pomeni tudi strukturo znanosti, označuje medse-jno logično povezanost sukcesivnih stopenj spoznavanja, ki se giblje od posrednih pojavov proti odkritju preučevanega predmeta in ki vse globlje odira v to bit. Od tod izhaja nujnost zgodovinskega pristopa k vprašanju tikture znanosti: le-ta je lahko odkrita in pravilno pojmovana samo s i!išča ideje razvoja v njeni uporabi na samem objektu in na njegovem razu v zavesti človeka.
Oba navedena pristopa nista izolirana drug od drugega; nasprotno, sta idsebojno nerazdružno povezana in pomenita v biti samo različne strani aspekte enotnega pristopa v razlaganju strukture znanosti. Njegove strani takšne:
Prvič, materialistični princip, glede na katerega se struktura znanosti, v Inji točki določa s strukturo materialnega predmeta, ki obstaja izven »jekta in neodvisno od subjekta, ki ga zaznava. Drugič, dialektični princip, de na katerega se struktura predmeta in struktura procesa njegovega ' ražanja pojmujeta v razvoju in se obravnavata kot izraz zakonite, notranje jne povezanosti elementov danega sistema. To kaže, da je splošni, enoten stop k strukturi znanosti po svoji naravi dialektičnomaterialističen; v im se predhodno navedene strani nerazdružljivo združujejo in vzajemno fcojujejo.
ojen strukturalan aspekt znanosti
Znanost je izredno zapleten, mnogostranski in zelo razvejan organizem. »na razvejanost ni eno, temveč mnogosmerna, od teh smeri nas sedaj limata samo osnovni dve: Prva ustreza logiki sestavljanja objekta znanostt; . same narave, njenemu razvoju od nižjega k višjemu, od enostavnega k avljenemu; druga pa ustreza logiki razvoja našega spoznavanja istega Bkta (narave), prehodu od manj popolnega in plitkega znanja k popolnej-iu in globljemu gibanju znanja v procesu preučevanja narave od njenih avov proti njihovi biti in od plitkejše k vse globji biti. Ta aspekta ali ti smeri nam lahko pomagata odkriti strukturo naravoslov-znanosti. Predpostavimo, da nam prvi strukturalni aspekt omogoča, da si nislimo logično povezanost različnih področij znanosti, razvrščeniti v ¦avi glede na stopnjo sestavljenosti samega njihovega objekta, t. j. glede na ipnjo razvoja narave, razvoja materije.
V skladu z rezultati sodobnih naravoslovnih znanosti se lahko proces voja snovi v naravi predstavi v osnovah shematsko takole: najenostavnejši sedaj znanih fizičnih pojavov so polja: elektromagnetsko polje lahko (ri električne delce — elektrone in pozitrone. Gibanje ,,elementarnih" jcev, na primer elektronov, ima kvantnomehanično naravo. Iz težkih lementarnih" delcev-nukleonov (protonov in nevtronov) se oblikuje imsko jedro, iz jeder in elektronov — atomi kemičnih elementov (plinasti, toči, trdni, amorfni in kristalni), ki predstavljajo osnovo različnih sfer iega planeta ali nežive narave. Tako nastajajo vse bolj sestavljene neorgan-
1 formacije.
2   druge strani  pa  postopno  nastajanje vse bolj sestavljenih molekul likovih spojin vodi do nastajanja beljakovin, ki predstavljajo osnovo žive fave.  Zakonito  izpopolnjevanje materialnega nosilca življenja do višjih klin na eni in do človeka na drugi strani. Skupno s človekom prestopi jces razvoja  narave svoje lastne okvire in pripelje do prehoda v novo aročje —v področje človeške zgodovine.
|Če naredimo ustrezni strukturalni presek v naravoslovni znanosti, bomo ili niz naravoslovnih znanosti, začenši pri znanosti, ki preučuje relativno mostavnejši objekt narave, do tiste, ki preučuje njen najsestavljenejši Bkt. Ti različni objekti znanosti ;t. j. materialne formacije narave naštete le na stopnjo njihove sestavljenosti vodijo do sledečega niza znanosti: jtomsko \n atomsko fiziko, (ki vključuje fiziko ,,elementarnih" delcev, ntno mehaniko, nuklearno fiziko, fiziko elektronske ovojnice atoma); lije (ki vključuje neorgansko kemijo organsko kemijo. kemijo visoko-ekularnih sestavin); molekulame fizike (tci prav tako vključuje fizično talografijo); geologije (ki vključuje meteorologijo, hidrogeologijo, eralogijo, petrografijo in druge)); biologije (ki vključuje protistologijo, jniko, zoologijo, antropologijo idr.)
:izika, kemija, geologija in biologija so osnovne veje sodobne znanosti o jvi. Njihov vzajemni odnos določa klasifikacijo all sestavo naravoslovnih nosti.
n tako za rezuftat prvega strukturalnega preseka dobimo določen niz nosti. Zapisovali ga bomo v horizontalni vrsti in zato bomo ta presek ojno poimenovali horizontalni presek. Torej nam bo horizontalni presek [tne znanosti o naravi dal vedno tako zaporedje razvrstitve znanosti, ki reza vse večji sestavljenosti njihovega objekta.
To nam bo jasnejše, če primerjamo znanost z mejo sestavljeno iz dreves: laredimo na katerikoli oddaljenosti od tal horizontalni presek te ograje, o vedno dobili eno in isto zaporedje dreves, iz katerih je ta ograja jena. Vendar zgolj horizontalni presek ne izčrpa vseh možnosti. Lahko dimo tudi vertikalni presek naše žive ograje, t. j. skozi vsako posamično o, ki sestavlja to ograjo. Tedaj nam bo strukturalni presek dal sliko jsa med različnimi elementi vsakega od teh dreves, začenši z njegovo »vo, njegovim sistemom korenin, končujoč s steblom, vejami in celo s njo.
rugi presek nam bo pomagal, da si predstavimo zapovrstje spoznavanja narave in njanih različnih področij: spoznavanje se začne z zbiranjem iričnega materiala na osnovi opazovanja in eksperimenta, z osnovno matizacijo in opisom tega materiala in se končuje s teoretičnim posplo-njem zbranih dejstev, s teoretičnim pojasnjevanjem, ki temelji na itjih zakonov narave in nastajanju naravoznanstvenih teorij, ter izdeiavo šne znanstvene slike sveta.
a drugi strukturalni presek znanosti imenujemo vertikalen presek. Tako 10 dobili detajlnejšo, bolj razvejano klasifikacijo naravoslovnih znanosti, pošteva vzajemno povezanost strukturalnih elementov znanosti; opazo-h ne samo zaradi njenega predmeta, temveč tudi zaradi metode preuče-b tega predmeta. Z drugimi besedami, struktura naravoslovne znanosti »čuje v sebi dve vrsti vzajemnih zvez naravoslovnih znanosti kot elemen-splošne sestave znanosti o naravi: horizontalno (glede objekta) in verti-K) (glede metcxie), pri čemer je druga podrejena prvi. Ko naredimo zontalni presek, cxlkrivamo zveze elementov znanosti, ki ustrezajo •anjim zvezam s^mega objekta; ko pa naredimo vertikaln« presek, odkri-
0  zveze elementov znanosti, ki nastajajo med človeškim spoznavanjem kta. S črkami A. B, C, D, E, itd., bomo označili posamezne znanosti
1  na zaporedje sestavljenosti njihovih predmetov; v tem primeru bo tontalni (ali predmetni) presek splošne struktura naravoslovne znanosti ian s tem nizom znanosti:
Posamične znanosti bomo označili z indeksi 1, 2. 3, 4, itd., ki izražajo stopnje popolnejšega in globljega poznavanja tega istega predmeta, začenši z njegovim povsem empiričnim opisom in prehajajoč na sistematizacijo dejstev, končali pa bomo z višjimi tipi teoretičnega pojasnjevanja njegove notranje biti, njegovih zakonov. V tem primeru je lahko shema vertikalnega niza znanosti, ki se ukvarjajo z enim predmetom na primer niz znanosti A, prikazana takole:
A — Ai — A^ — A3 — A4 — itd.
Sedaj pa predpostavimo, da se višja stopnja spoznanja predmeta razisko-vanja praviloma doseže toliko kasneje, kolikor je ta predmet bolj sestavljen. To pomeni: kadar znanosti A dosežejo tisto stopnjo razvoja, ki je pogojno izražena z indeksom 4, t. j. A4 bodo znanosti B še na predhodni stopnji (B3) in znanosti C na še nižjem nivoju (C^) itd. V tem primeru je lahko splošna struktura naravoslovne znanosti, ki jemlje oba ta preseka — horizontalni in vertikalni — za enoto, izražena s to shemo:
A-------B-------C-^—D-------E
A1 B1 C1 D^
A2 B2 C2 A3 B3 A4
Ta shema predpostavlja, da je stru ktura naravoslovne znanosti ugotovlje-na v nekem zgodovinskem trenutku, pri čemer vsi vzajemni odnosi v njej izražajo samo tiste zveze med strukturalnimi elementi (A, A^ A^ A3 itd., B, Bi itd., C itd.), ki so nastale v danem časovnem trenutku.
Seveda so odnosi med znanostmi v realnosti v horizontalni in tudi v vertikalni smeri, veliko bolj zapleteni; kljub temu pa navedena shema omogoča, da predočimo naravo vzajemnega odnosa teh dveh strukturalnih presekov naravoslovne znanosti — horizontalnega (predmetnega) in vertikal-nega (ki izraža stopnjo spoznavanja naravnega predmeta dane skupine znanosti). Dodali bomo, da nas bo v drugem delu te knjige najprej zanimal horizontalni presek, v knjigi ,,Znanost o naravi in družba" pa vertikalni presek.
sfcr-r?
Horizontalni strukturalni presek naravoslovne znanosti
Vzajemna povezanost osnovnih področij naravoslovne znanosti se lahko v prvi aproksimaciji shematsko izrazi v obliki tega splošnega niza znanosti:
fizika — kemija
geologtja
biologija
Razdvajanje niza znanosti, ki pridejo za kemijo, odraža razdvajanje procesa razvoja narave na živo in neživo. Če pa to bolj premislimo, spozna-mo, da ta niz ne zadostuje. Sodobna kemija pravzaprav meji s fiziko ne na enem samem, temveč vsaj na dveh mestih, ker se z gibanjem ne ukvarja samo kemija, temveč tudi sodobna fizika in to z nastankom atomov od najeno-stavnejših fizikalnih delcev, kar je predmet subatomske in atomske fizike (kvantne mehanike, nuklearne fizike, fizike elektronske ovojnice), pa tudi z vzajemnim delovanjem zapletenejših fiztkalnih delcev — molekul, sestavlje-nih iz atomov, ki so predmet molekularne fizike, zato se ta del splošnega niza znanosti lahko prikaže takole: fizika (subatomska) — kemija — fizika (molekularna).
Vsako osnovno področje naravoslovne znanosti se deli — v skladu s stopnjo razvoja naravnega objekta, ki ga preučuje — na niz vej in disciplin.
Vzporedno s tem obstajajo med znanostmi take zveze in vzajemni odnosi, ki omogočajo razvoj celih področij materialnih objektov, ki vključujejo v sebi različne oblike gibanja. Tako astronomija preučuje telesa (npr. Sonce) in njihove sestave in vesolje kot celoto (kozmologija), geografija pa površino Zemlje z živimi bitji, ki jo naseljujejo.
Razen tega v sodobni naravoslovni znanosti obstajajo prehodne ali mejne znanosti, ki v celoti ne vstopajo v nobeno od njenih osnovnih področij, temveč povezujejo dve ali več osnovnih znanosti; takšni vezni členi pogosto odražajo realne prehode, ki obstajajo v sami naravi med ustreznimi material-nimi formacijami s specifičnimi oblikami gibanja. Prehodne ali mejne znanosti kažejo, da ni nikakršnih ostrih mej med različnimi področji naravo-slovne znanosti, da se znanosti, ki so bile prej druga od druge ločene, vzajemno prepletajo, kar je tudi ena od najvažnejših lastnosti vse sodobne naravoslovne znanosti.
Na primer: med fiziko in kemijo je fizikalna kemija, katere ustanovitelj je bil že Lomonosov; v današnji obliki, ki so ji jo dali Van Hoff, Gibbs, Mende-Ijejev, Arenius in drugi znanstveniki odraža prehod med kemičnimi in fizikalnimi oblikami gibanja; poleg nje se je pojavila v XX. stol. kemijska fizika, ki odraža drugo stran vzajemnega prehoda med kemično in fizikalno obliko gibanja. Med kemijo in geologijo pa je geokemija. Med kemijo in biologijo je biokemija, med biologijo in geologijo pa je znanost o preuče-vanju zemljišča, katero je v XIX. stol. osnoval Dikučajev, in paleontologija, ki jo je že prej vpeljal Cuvier. V XX. stol. je Vernadski osnoval biokemijo, ki je med kemijo, biokemijo in geologijo. Med prehodne znanosti se lahko prištejejo tudi biofizika, astrofizika in mnoge druge.
Izredno veliko razvejanost sodobne naravoslovne znanosti, obstoj števil-nih prehodnih znanosti in disciplin danes zelo otežuje opazovanje vzajemnih zvez naravoslovnih znanosti v horizontalnem preseku. Ta problem je bil precej enostavnejši v času Comta, celo v času Engelsa. Ta probtem je sedaj mnogo bolj zapleten zaradi popolnega pomanjkanja nekdanje linearnosti v razporeditvi osnovnih vej naravoslovne znanosti in obstojem ne samo ene, temveč dveh pa tudi več stičnih točk med posameznimi znanostmi, na primer med kemijo in fiziko.
Vartikalni strukturalni presak naravoslovne znanosti
Ko raziskujemo vzajemno povezanost naravoslovnih znanosti v vertikalnem preseku, najdemo v vsaki izmed njih najprej njen opisni ali sistematski del in tisti del, ki odkriva in izpostavlja zakone gibanja, zakone funkcioniranja njenega objekta. V teh različnih področjih narovoslovne znanosti ima medsebojni odnos teh dveh delov ali smeri različne oblike. Včasih pride do nastajanja samostojnih sistematskih znanosti in znanosti o funkcijah, o strukturi in formah naravnega objekta. Tako obstajajo v biotogiji opisne (sistematske) discipline — botanika in zoologija ter tudi anatomija, morfologija in zlasti fiziologija rastlin in živali. V fiziki se je odločilo področje teoretične fizike, za razliko od takšnih področij, kjer teoretična posploševanja pridejo v povezavo z eksperimentalnimi razisko-vanji.
Kot se v biologiji loči anatomija rastlin od anatomije živali kot čisto analitična znanost, tako se v kemiji odloči analitična kemija, ki naj bi pojasnila kemično sestavo snovi. Značilno je, da so prav takšne analitične znanosti v procesu razvoja naravoslovne znanosti zgodovinsko prednjačile prsd drugimi. To se je pojasnjevalo s tem, da je bilo potrebno preučiti notranjo strukturo preučevanega predmeta, še preiden se je moglo pojasniti, kako ta funkcionira in deluje.
Ta logika razvoja same analitične metode se je pogosto obdržala tudi v strukturi ustrezne analitične znanosti. Tako v analitični kemiji obstaja razdelitev na kvalitativno in kvantitativno analizo; kvantitativna se deli na težinsko, prostorninsko itd. že glede na taf, kako se je v zgodovini kemije razvijala sama metoda kemične analize in kako so se drug za drugim pojav-Ijali njeni različni postopki.
Zvzpostavitvijo te paralele med kemijo in biologijo je moč odkriti sledeč zelo zanimiv detalj: kot se je po sistemski botaniki in zoologiji razvila fiziologija rastlin in živali, tako se sedaj nekaj podobnega dogaja v organski kemiji. Profesor Vichter iz ČSSR je nedavno objavil delo s področja organske kemije, v katerem se to celotno področje raziskuje s stališča kemijskih funkcij organskih vezav. Taka smer organske kemije je v istem odnosu z njenimi običajnimi smermi,. kot je smer fiziologije rastlin s smerjo sistematske botanike.
Raziskovanje naravoslovne znanosti s stališča njenega vertikalnega preseka omogoča, da se jasneje določi vsebina same znanosti o naravi kot znanosti, ker pokaže vzajemno povezanost vseh rezultatov naravoznanstve-nih raziskovanj opravljenih na vseh stopnjah razvoja spoznanja o naravi.
Vsabina naravoslovne znanosti v povezavi z njeno strukturo
Rezultati spoznavanja narave, ki se dosežejo s pomočjo opisanih načinov raziskovanja, vstopajo v vtabino naravoslovne znanosti. Ti rezultati so najprej izkustveni, dejanski material (empirični del naravoslovne znanosti) in drugič — njegova razlaga, njegovo posploševanje v pojme in njegova sistema-tizacija (teoretični del naravoslovne znanosti). Prvo in drugo predstavljata nerazdružljivo celoto, ker sta stopnji ali momenta enotnega procesa spozna-vanja narave; del ali stran naravoslovne znanosti brez druge ne obstaja in samo pogojno, v naši abstrakciji, se fahko določita iz celotne naravoslovne znanosti. Lahko se reče, da naravoslovna znanost vključuje v sebi nedeljivo enotnost eksperimenta in teorije, dejstva in njihovo posploševanje, izkustve-ne podatke in njihovo sistematizacijo.
V zvezi s tem je Engels pogojno delil naravoslovno znanost na empirično in teoretično. ,,Empirična naravoslovna znanost je zbrala tako ogromno množino pozitivnega materiala," je pisal, ,,da je v vsakem posamičnem področju raziskovanja postalo nujno, da se ta material sistematsko uredi v skladu z njegovo notranjo povezanostjo. Prav tako postane neodiožljiva naloga, da se posamezna področja znanja pravilno povežejo. Toda ko to naravosfovna znanost stori, vstopi v področje teorije .. ."2 _. Empirično ugotovljena dejstva (z opazovanjem in s poizkusi) so izhodi-ščni izkustveni material naravoslovne znanosti: „ . .. na vsakem znanstvenem področju — na področju narave in tudi zgodovine — je potrebno izhajati iz danih dejstev, torej v naravoslovni znanosti ni potrebno konstruirati zveze in jih vnašati v dejstva, temveč jih je potrebno izvleči iz dejstev in ko jih najdemo, dokazati, koiikor je to mogoče, po izkustvsni poti."3
S term se naravoslovna znanost vsebinsko razlikuje od naturfilozofije, za katero je bil karakterističen racionalizem, tuj resnično znanstvenemu, izkustvenemu raziskovanju, nagnjen k izmišljanju umetnih zvez namesto k odkrivanju resničnih zvezv sarni naravi.
fnaHaii^v/arsie v nrihndnii števitkH

TOBI /MOR4LI
DIMITRIJ RUPEL
KAM   SMO PRIŠLI
Prišli smo do tega, da je dovoljeno onega, s komer se ne strinjamo, na vse mogoče načine žaliti, zmerjati in smešiti. To je storil v prejšnji številki Tribune (17. marec 1980) Matjaž Po-tokar, za njim pa v posebnem članku še ured-niški odbor v celoti. Moje ,,kratko pojasnilo" so natisnili v komaj berljivi obliki (svoje odgo-vore pač s primerno mastnimi črkami!), nato pa so me obtožili oportunizma, ,,hoje po gla-vah drugih, ki so tudi padli v greznico", me imenovali ,,gospoda", mi očitali skladnost z ,,gnilim liberalizmom in malomeščanskim raz-krivanjem", privatnost, politikanstvo, ideolo-ško legitimiranje itd. Članek oz. pismo, ki je spodbudilo plaz omenjenih in še dragih iz-branih besed na moj račun, se je dotaknilo nekaterih preprostih dejstev, imelo je namen informirati: saj ni mogoče zanikati tega, da v inkriminirani številki revije Problemi (189) nisem objavil nobenega teksta (čeprav Poto-kar trdi, da sem ga); saj ni rnogoče zanikati, da nasploh izredno malo objavljam v Proble-mih (čeprav Potokar trdi, da v njih objavljam ,,skoraj v vsaki številki"); saj ni mogoče za-nikati, da so honorarji pri Problemih izredno nizki, tudi v primerjavi z drugimi slovenskimi revijami (čeprav Potokar trdi, da so ,,naj-boljši"), kakor tudi ni mogoče trditi, da sem kriv za Probleme, kakršni izhajajo. Moram reči, da mi je konec koncev vseeno, če pri Tribuni napišejo, da sem za kaj takega kriv, le neumno se mi zdi, da me to doleti ob številnih sporih z uredništvom Problemov in ob mojih ponavljajočih se kritikah na svetu Problemov.
Prišli smo do tega, da je ob tem, ko skuša opozoriti na preverljiva in dovolj enostavna dejstva, človek postavljen na sramotilni oder, kjer ni le predmet ponovnega izkrivljanja teh dejstev, ampak tudi osebne diskvalifikacije: zdaj ni govor le o stvareh, s katerimi se je vse skupaj začelo, ampak je ta govor le iztočnica za postopek, ki ga uredništvo Tribune napove s temile besedami: ,,si moramp pač pobliže ogledati kdo sploh je ta Rupel in predvsem kaj predstavlja" (slovnične napake niso moje). Iz mojega pisma uredništvo preide k preiskavi moje dejavnosti v celoti oz. moje dejavnosti pri časopisu Teleks, kjer urejam in pišem ru-briko o tekoči umetniški produkciji. (Na tem mestu o tem pisanju in o tej rubriki nočem razpravljati, ker bi s tem pristal na potiskanje debate na stranski tir: naj Potokar in ured-ništvo Tribune svoje pripombe naslovita kar na Teleks sam!)
Prišli smo torej do tega, da dejstva sama niso več pomembna, ampak so pomembni ljudje. Kot so včasih rekli: debata ,,ad ho-minem". Ni važno, kaj delaš, kaj poveš.. . ampak kdo in kaj si. Važno je, komu pripadaš, od kod izhajaš, kakšna je tvoja narodnost in rasa, komu si se zapisal in — kot posrečeno pišejo Tribunaši — ,,kaj predstavljaš".
Zakaj niso dejstva nič več važna in zakaj je nenadoma važneje, kdo si, kaj predstavljaš? So ta dejstva tako porazna? Sem nevede raz-kril kakšno bolečo skrivnost? Sem kdaj komu kaj storil, da se mi to zdaj vrača v neprepo-znavni obliki? Tedaj sovraštvo? Čemu takšna vnema, ko sem navedel le nekaj ušivih podat-kov? Čemu ta ton, ko gre za ušivo literarno revijo? Na ta vprašanja ne vem odgovora. Zato se moram odpraviti na mučno pot po-novnega spraševanja in preiskovanja besedil v Tribuni.
V tekstu, ki ga je podpisalo uredništvo (,,Poleg kratkega pojasnila morate vedeti še to") je glagol kar petnajstkrat j>ostavljen v prvo osefoo množine (,,povemo" ,,nimamo", ,,omenjamo", ,,žali nas", ,,pritrdimo", ,,ugo-tovimo", ,,rečemo", ,,mislimo", ,,smeji-mo" .. .), medtem, ko je v zvezi z mano kar desetkrat zapisana besedica ,,privaten", ,,pri-vatniški". Rekel bi, da sta tadva jezikovna po-java v zvezi, in da iz njiju lahko razberemo nasprotje med grupnim in posameznim inte-resom, principom .... Grupni princip ima v tem spisu prednost pred posamezniškim, saj se zdi, da je to, če ,,povemo", ,,ugotovimo" ali ,,mislimo" lepo, medtem ko je to, če nekdo ,,misli", ,,objavlja", ,,razume" in ,,bere" grdo (,4>rivatniško").
JUNAKI
NASEGA
Zdi se mi, da je najhujši očitek v zvezi s tem, da berem knjige s štiristo stranmi, da objavljam recenzije in intervjuje, gledam fllm-ske in gledališke predstave. Vseh teh reči — kot je znano — ni mogoče početikolektivno: o flknu ali predstavi (še posebej če hočeš o tem^kaj napisati) si moraš sodbo ustvariti sam, kakor je tudi jasno, da je pisanje zaenkrat raz-meroma individualen proces (zgodovina ki-tajske kulturne revolucije nas sicer poučuje o kolektivnem komponiranju simfonij in kolek-tivnem pisateljevanju). Zanimivo se mi — v tej zvezi — zdi, da uredništva Tribune ne zanima, kaj objavljam. Takole pravijo: ,,Pri tem nas zanima predvsem to kaj NE objavlja" (slov-nični napaki spet nista moji!). Z drugimi be-sedami, urednikov Tribune ne zanima to, kaj nekdo dela, ampak česa ne dela, iz česar se-veda sledi, da je bistvo spora v tistem, česar ni, pa bi po logiki prve osebe množine moralo biti. To, kar je, je slabo (delo, podatki, dejst-va,.,.); dobro je tisto, česar ni. Važno je ne-delo! Važno je, kar je neobjavljeno, kar je skrito. To kar je, je privatno in privatniško, da, to je gosposko, meščansko, manipulant-sks, oportunistično . . . Uredniki Tribune tedaj menijo, da je delo nekaj privatnega in gosposkega (petkrat me imenujejo gospoda, enkrat — najbrž lapsus — tovariša), medtem ko je revolucionarno (? ), komunistično (? ) ne-delo, molk, skritost. ..
Vse skupaj se na prvi pogled kaže kot pod-zavestna pomota na strani piscev omenjenega besedila, vendar je zadeva očitna tudi na po-vršini. Če je jezik uredništva na tistih mestih, kjer se ponaša z zaimkom mi, ves vznesen in tovariški, je na mestih, kjer govori o posa-mezniku — meni, sovražen, nabit s temnimi toni, zbadljivkami, mestoma s konvencionalno ironijo. Razumljivo je, da je mogoče črniti, zbadati in ironizirati samo konkretna dejanja in konkretne ljudi, in očitno je, da to zba-danje in zmerjanje prihaja iz abstraktne za-veze, iz anonimnega kolektiva. Kljub vsemu je uredništvo kot pisec anonimen ,,subjekt", skrit in pokrit z naslovom, z delavskim samo-upravljanjem in komunizmom, kritičnostjo, dostojanstvom itn. O tem anonimnem subjek-tu lahko rečemo, da je skrit in skrivnosten, da je abstrakten in v bistvu neproduktiven. Kaj vemo o njem? Kako se nam je predstavil? Kdo pa so ti velevažni uredniki, ki zmerjajo vsevprek? Ničesar ne vemo o njih: skrili so se za zveneče besede, za Lenina in marksistično literaturo, za komuniste in delavsko samo-upravljanje, za Kardelja, za Tribuno ... Tri-krat je v prvi osebi množine rabljen glagol smejati se. Tako kot pravimo: zakaj skriti se smejejo. Jaz sem edini, ki je razgaljen, po-vedan z imenom in priimkom. Meni nasproti pa se smejejo — varno skriti in pokriti — ano-nimni ,,mi", abstraktni kolektiv. In jaz naj bi bil gospod! Oni, ki zmerjajo in ki se zanimajo za ne-delo, oni, ki se ne zanimajo za dejstva in podatke (v zvezi s Teleksom mi mirno pri-pišejo besede, ki jih nisem nikoli zapisal, tisto o ,,srečanju dveh znancev, od katerih pravi eden drugemu: Ti, to knjigo moraš prebrati"), so pa tovariši. V imenu nedela, anonimnosti in neresnice zoper dejstva in delo: takšna je po-doba urednikov Tribune! Na poti pasemjim, ker delam, sovražijo me, ker sem nekdo, ki ga je mogoče imenovati. Jaz sem pač nekdo, oni so ljubitelji praznine in skrivnosti. Brezimne-ži! Razlika med njimi in menoj je tolikšna, da je oznaka gospod resnično ustrezna. Kaj je pa bolj privatno — biti razgaljen in izpostavljen ali anonimen in pokrit — prepuščam v presojo bralcem Tribune.
In kaj storiti?
Res, kaj storiti? Ko sem prebral omenjena spisa spod peres Potokaija in uredništva, sem razmišljal, ali naj se zapletem v boj z obtože-vanjem, ali naj morebiti vse skupaj pustim pri miru. Moram reči, da mi nobena od možnosti ni všeč. Boj ali dvoboj bo privedel do tega, da se bom obnašal podobno kot uredniki Tri-bune, tedaj neustrezno; da bom diskvaliflciral, ovajal, insinuiral, poniževal (pa ne da tega ne bi znal!); Pustiti vse skupaj pri miru pa pomeni dovoliti še naprej ta lažnivi radika-lizem, ta anonimni in v bistvu arogantni ko-lektivizem, ki nastopa v imenu niča in abstraktnih modelov, in ki konec koncev ni omejen samo na Tribuno. Lahko bi se vedel po načelu, da kdor molči, stotim odgovori, vendar nas je v zadnjem času ta molk pripeljal v kar se da nevarne vode. Poskusil bom go-voriti v prvi osebi, čeprav moja usoda ni edina: ali niso Tribunaši napadli določene skupine pri Problemih, ali niso v zadnjem času
napadli kar celih generacij (od Kleča do Zlob-ca); ali ni podobnega postopka v zvezi s Pro-blemi opravil v Katedri >rMpungi", za katerega je stvar nerodna toliko, kolikor je sam urednik Problemov in celo bivši (resda neuspešni) kandidat za odgovornega urednika? Ali ne gre morda za frontalen napad na generacijo, ki je svoje mesto v slovenski kulturi potrdila z dovolj značilnimi dejanji? Že spet genera-cijski boj? in to s sredstvi, ki kot najsrečnejši izhod nudijo molk? Ali naj se vedem, kot so se nekoč. vedli do mene, in kot je marsikdaj edino mogoče: tako, da se obrneš stran in zagrenjeno naprej ,,delaš svoje"? Ali ni ta vnema, ta bes, ta radikalni način .. . . v bistvu krik iz nemoči, iz gluhe sobe? Ali ni mogoče vsa ta grozna poplava žaljivk (ki lahko žalijo samo tistega, ki ni nič, ki nima nič svojega in individualnega, ki le prisluškuje govorici pre-takajoče se splošne zavesti) znamenje slabosti, ranljivosti? Ali ni morda ta terorizem nad Problemi in nad mano izbruh zavrtih energij, ki jim drugam ni dovoljeno izbruhniti? Kakšen pogum pa je, če se spraviš nad Proble-me ali nad Dimitrija Rupla, ga zmerjaš z go-spodom? Kakšno dejanje pa je to, če po-navljaš ovadbe, te tako dobro znane, več de-setletij stare formule, na račun umetniške kri-tike, umetnosti, individualnega dela, kritike instrumentalnega govora in piagmatizma itn.? Kakšna korajža pa je to, če poliješ gnojnico na časopis (recimo na Teleks), ko so mu že od-stavili urednika in napisali obtožnico v enem osrednjih ideoloških teles? ;r V jeziku Tribune mrgoli protimeščanske kritike, naprednosti, samoupravljanja in marksizma: vsaka druga beseda je uperjena zoper laži in nepravilnosti, vsaka tretja je podložena s svobodo in demokracijo. In vendar ni v teh besedah nobenega tveganja, pokrite so s formulami vladajoče ideologije, pokrite so z Marxom, Leninom in vsemi mo-gočimi avtoritetami. Boj avtoritet zoper avto-ritete?  Avtoritaren boj zoper avtoritarnost?
CASA
hudobije sodelavcev? Ali ni konec koncev ne-čedno, če se mora pri Problemih drenjati toliko različnih generacij in smeri, toliko interesov, in če je včasih to drenjanje podob-no že boju vseh poti vsem? Saj je res ne-normalno, da se okrog te revije še danes zbira generacija filozofov, literatov in esejistov, ki šteje okrog štirideset ali petdeset let? Kam pa naj pišejo, če jim drugje ne objavljajo?
Svoboda, demokracija in samoupravljanje. Koga pa mislite izločiti s temi parolami? Vse bolj in bolj se mi dozdeva, da je namen Tri-bune ožigosati že ožigosane in povzdigovati že povzdignjene. Malomeščanstvo, revolucija? Kakšna revolucionarnost pa je to, če se po-staviš v vlogo kontrolorja sprejetih izvodov Leninove knjige v dvorani centralnega komi-teja ZKS? Kakšen marksizem je to, ki pre-števa dneve med izidom Kardeljeve knjfge in objavo recenzije v Teleksu? Kakšna proniclji-va analiza je to, če na pamet določiš, da so določene recenzije Kardeljevo knjige iskrene, druge pa politikantske? Ali ne razodeva takšno ,,analitično" razmišljanje uma, ki je predvsem sam politikantski? (Tak um namreč a priori priznava, da je mogoče prikazovanje Kardeljeve knjige upOTabljati v dragotne na-mene). V informacijo — spet dokazljivo — povem, da sem Kardeljevo knjigo kupil v knji-garni prvi dan, ko je bUa javno naprodaj, in da s pisanjem o njej nisem odlašal niti en teden. Pa še to, da se s podarjenimi knjigami nikoli nisem pustil korumpirati — kar pa je med drugjm zlato novinarsko pravilo. Za uredništ-vo Tribune je ,,marksistična literatura" a priori vrednota; dodal bi le, da zame nobena literatura ni a priori vrednota, tudi če je blizu visokim avtoritetam. Pa ne da bi si bili Tri-bunini uredniki dobri z uredniki marksistične literature?
Bojim se, da se uredniki Tribune v omenje-nem spisu v svoji kritiki malomeščanstva in privatizma še vse preveč zgledujejo po splošno sprejemljivi, da ne rečem uradni, kritiki malo-
Ali ni mogoče enkrat končati s tem sprene-vedanjem s tem začaranim krogom, ki ob vsej bučnosti ne pove ničesar o konkretnem življe-nju in delu v tej naši deželi, v tej kulturi navse-zadnje?
Ali pri Tribuni ne veste, da gospodje, ki jilv tako glasno zmerjate, kljub vsemu niso pravi gospodje? Sem pravi gospod jaz, ki sem že deset let ušiv asistent, od tega štiri leta z dok-toratom znanosti? Ki mi z javnostjo ni ravno toliko prizanešeno, da bi me mogli imenovati privatnika? Je mogoče govoriti o računicah, politikanstvu in privatništvu pri določeni skupini v reviji Problemi? Kakšna pa sploh je ta revija? Kakšna pa sploh je ta naša revijalna situacija? Ali ni sestavljena iz samih brodo-lomov, ki jih moramo pripisati netolerantnosti za drugačno mišljenje? Ali niso nekoč likvi-dirali Perspektiv, ker so bile drugačne od uradne linije? Ali niso zato ,,reformirali" Sodobnosti, ukinili Prostora in časa? Ali niso ,,enako" (uradno, pravilno, pravšnje <..) mi-sleči dobesedno prepovedovali vstopati v re-dakcije slovenskih revij drugače mislečim? Ali niso pri problemih zaradi oportunosti (ampak ne zaradi oportunizma) pred leti iz redakcije izločiliPirjevca in Kermaunerja? Kaj se je dogajalo z Odrom 57 itn. itn.? Ali je mogoče verjeti, da zaradi nedejavnosti samih sodelavcev ali morebiti zaradi nekakšne go-sposkosti že več let Problemi ne izhajajo kot normalna revija? Da je ta latentna pa tudi manifestna kriza pri Problemih sad nekakšne
meščanstva in privatizma. Svoje flčafaje imajo usmerjene v isto smer, kamor že dolgo grmijo topovi. To seveda ni več kritičnost ampak konfonnizem. Kritičnost nastopi takrat, ko postane delovanje nevamo: to je nezmotljivo znamenje kritičnosti.
Kot sem ŽE povedal, se mi zdi jezik na-padov na moje pismo znan, preskušen, uve-ljavljen; z vidika konvencionalne zavesti je blag in pravšnji. Zato mu zaenkrat ne prizna« vam radikalnosti, na katero se sicer sklicuje. Morda je — in v to iskreno upam — znamenje nevednosti in naivnosti. Še bolj iskreno pa pri-čakujem, da bo Tribuna našla svoj avtentični jezik, ki bo jezik njene lastne izkuinje, in ki ga ne bo mogoče meriti z obstoječimi merili; ki ne bo nihilističen jezik in ne izpraznjen jezik. Ki ne bo jezik debate izpred več desetletij; ta stari jezik pomeni v modernem revolucionar-nem gibanju prejkoslej predmet refleksije in ne nostalgije. Največja moja želja pa je, da bi ta naša korespondenca postala predmet pre-misleka o utesnjenosti našega kulturnega (te besede pri Tribuni sicer ne marajo, le zakaj ne? res kultura prinaša toliko vznemirljive in neobvladljive, svobodne energije? ) prostora; morda o tem, da je napad name nadomestek v pomanjkanju dosegljivih tarč, nekakšen varen lov. Sicer bom seveda moral skleniti, da se Tribuna pridružuje pogonu nad nezaščiteno divjad, in da je tovrstno lovišče odprto za se-zono.
Dimitrij Rupel
.Nj^.    ^         »              .     "SjS^
JUNAK BURŽOAZNE
RENJE
Delavski razred se spontano nagiba k socializmu, toda najbolj razširjena (in v najrazličnejših oblikah stalno oživljajoča se) buržoazna ideoiogija se kljub temu spontano najbolj vsiljuje delavcu.
V.l. LENIN
imitrij Rupel nam je poslal nekoliko po lermontovsko dišeč —   če   sodimo   namreč   po   njegovem   naslovu   —   ki  ga vljamo.  Ne  bomo se ustavljali pri  njegovih fundamentalnih iskavah,  ki so  mu  uspele na področju semantike in grupne imike. Tisto, kar je pomembno za uredništvo Tribune v tem
u, je njegova percepcija družbe, oz. proklamirana razredna
t, ki se vleče skozi celoten tekst. ozicija in zavest, iz katere izhaja gospod Dimitrij Rupel, je
;t ,,svobodoljubnega intelektualca", ki mu ižbenozgodovinski odnosi v socialistični družbi — oz. v družbi, v iri  se   bojuje  razredni  boj  za delavsko   samoupravljanje —
adejo v dihotomijo odnosovmed ,,svobodnim intelektualcem" ,,avtoritarnostjo". Kot komponenta te ,,avtoritarnosti" nastopa ksizem   kot ,,vladajoča ideologija".  Konkretno pa se mu ta
oritarnost" v praksi prikazuje kot ,,arogantni kolektivizem", ki b vsej bučnosti ne pove ničesar o konkretnem življenju in delu v naši deželi".
V taki zdravorazumarski percepciji družbenih odnosov so brisana in mistificirana vsa razredna protislovja in seveda tudi credna narava oblasti. Ostane samo še ,,avtoritarnost" in iiobodnjak".     Diktatura     proletariata     je     identificirana     z
oritarnostjo"    —   pri   tem    ima   gospod    Rupel   izjemoma avedno   prav.    Kajti    čedalje   širše   uveljavljanje   delavskega oupravljanja   ima   za   svojo   logično   posledico   vedno   bolj Ine  učinke   na   meščanske  ideologe   —  in  oblike  njenega
vanja kot ,,arogantni kolektivizem". Marksizem kot ,,vladajoča
logija" in teoretski izraz te ,,avtoritarnosti" pa zaokrožuje to
mevanje    naše   družbe.   Prav   v   tem   nezgodovinskem    in enelem   apriorističnem   zavračanju   diktature   proletariata
oznamo gospoda Dimitrija Rupla kot meščanskega ideologa, ki ražno nastopa proti vzpostavljanju in dvigovanju politične i delavskega razreda. In prav nivo politične zavesti delavskega ireda — ki je usodnega pomena za delavsko samoupravljanje — je danih odnosih vsakokrat rezultat razrednih odnosov na področju vesti, oz. v teoriji. Ta teoretski boj za dvigovanje politične zavesti slavskega razreda je obenem proces, skozi katerega se ta zavest svobaja izpod naplavin in usedlin meščanske ideologije, katera reprečuje delavskemu razredu vpogled v totaliteto; v celoto ružbenih odnosov, na podlagi katerih šele lahko nastopa kot laterialna sila, ki bo odpravila razredno družbo.
Historičnomaterialistično   gledano   se   lahko   poiitična  zavest llavskega razreda posreduje samo prek določene organizacije -¦lektivno. Če tega ni, potem ni tudi potitične razredne zavesti »letariata. Obstaja samo gola deiovna sila, med katero neovirano istoši kapital (v tem kontekstu je funkcija meščanske ideologije v tnehnem    blokiranju      politične    zavesti    delavskega    razreda). roletariat lahko  samo organizirano, kolektivno postane grobar tare družbe,   v   nasprotnem  pa   kaj   lahko  pride  ob  ,,nebeško raljestvo    na    zemlji".    Njegova    politična    zavest   je    iahko tsredovana samo skozi organizacijo (kakorkoli jo že imenujemo),
{to zavest sploh šele vzpostavlja — kot materialno delujočo silo — obenem  da]e  tudi   možnosti   za  dvigovanje  te  zavesti.  Ko
govorimo o politični razredni zavesti delavskega razreda, delamo distinkcijo glede na tisto, kar je Lenin imenoval ,,tradeunionistično" zavest, ali na tisto, kar razumemo pod ,,sindikalno zavestjo". V nasprotju s to zavestjo, ki ostaja uokvirjena v neposredne ekonomske boje, pa: ,,Zavest delavskih množic ne more biti resnično razredna zavest, če se delavci ne navadijo na konkretnih' in vrh tega stalno žgočih (aktualnih) političnih dejstvih in dogodkih zasledovati vsakega od vseh drugih družbenih razredov v vseh pojavnih oblikah umskega, moralnega in političnega življenja teh razredov, če se tudi v praksi ne navadijo uporabljati materialistično analizo in materialistično presojanje vseh strani dejavnosti in življenja vseh razredov, slojev in skupin prebivalstva." (V.l. Lenin: ,,Kaj delati" ID I., Lj. 1977, str. 547)
Take stvari, kot je socialistična revolucija — kot prvi akt udejanjanja komunizma - se sploh ne da izpeljati brez zelo močne organizacije proletariata. Ta organizacija pomeni istočasno sovpadanje razredne zavesti proletariata, ki je posredovana skozi njo, in materialne sile, ki je sposobna revolucionarno spreminjati to obstoječe.
Vzpostavljanje diktature proletariata nikakor ne pomeni, da postanejo organizacije delavskega razreda odvečne. S »politično oblastjo delavcev" in ,,družbeno lastnino nad sredstvi za produkcijo" nikakor ne vstopamo v brezrazredno družbo, ampak se s tem razredni boji transformirajo; dobijo drugačno obliko. Zgornja formalnopravna definicija samo abstraktno označuje dialektično enotnost objektivno protislovnih interesov. S tem mislimo na eni strani še vedno obstoječo kapitalistično blagovno produkcijo, ki dobiva svojo adekvatno refleksijo tudi na teoreti-čnem nivoju in s tem kot celota ustvarja stalno tendenco vračanja na ,,staro". Po drugi strani pa je ta proces boj za delavsko samo-upravljanje, ki se mu seveda zgodovinske perspektive komunizma kažejo lahko samo skozi organizirano delovanje in organizirano dvigovanje politične razredne zavesti. Razredni boj, ki se manifesti-ra skozi to protislovno enotnost naše družbe, je tisti temeljni odnos, ki poganja družbo naprej.
Ni potrebno globjih analiz, da vidimo, da lahko organizacija, prek katere se zaradi spleta različnih zgodovinskih okoliščin ne izražajo več resnični interesi delavskega razreda, postane svoje lastno nasprotje. Skratka, da določen del družbe začne vladati v ,,imenu delavcev" in da kot osamosvojen subjekt izvaja hegemonijo nad celotno produkcijo in reprodukcijo družbenega življenja. Dvigovanje politične razredne zavesti delavskega razreda pomeni usposabljanje le-tega za razumevanje družbene totalitete odnosov in torej sposobnosti upravljanja ,,samega s seboj". Prav tako pa seveda to istočasno pomeni preprečevanje uzorpatorskih tendenc določenega dela družbe nad vso ostalo družbo. (glej več o tem: ,,Delitev dela v družbi prehodnega obdobja", Tribuna, 2. aprila 1980).
Na teoretskem nivoju se to osamosvajanje reprezentira kot kontinuirano vsiljevanje buržoazne ideologije ali ideologije, ki s stvarnimi interesi delavskega razreda nima nič skupnega. To kontinuirano vsiljevanje poteka pod oznako ,,svobode ustvarjanja", »svobode kritike", ,,demokracije", ali pa tudi kot zahteva po »tolerantnosti do drugačnega mišljenja". (to še posebno dobro uspeva kulturnikom, ki ob vsaki kritiki začno kričati: Noli me tangere!) Prav gotovo uredništvo Tribune načelno ne nasprotuje ,,svobodi ustvarjanja". Toda treba se je konkretno vprašati, kaj ponuja Dimitrij Rupel pod to oznako? Najprej nam ponuja teoretsko primitivno koncepcijo že omenjene dihotomije in obenem skozi grupno dinamiko zmagovito postulira — kot odgovor
na to ,,situacijo" — nekakšnega ,,svc odnega strelca", ki je ,,nekdo"; ki ,,dela"; ki objavlja ,,recenzij in intervjuje"; ki je etc, etc. Ta ,,svobodni strelec" je na začr ku čist vsakršne idejne umazanije. Na ,,žalost" pa moramo otoviti, da se skuša ta ,,svobodni strelec" predstaviti v neki nszgodovinski družbi, ki ne temelji na razrednih odnosih, ampak se v njej samo ,,dela". Kljub temu pa se vendarle izkaže, da ima to .,delo" neko zelo določeno idejno usmeritev, ki se ,,celo" izkaže kot razredna zavest: Marxa, Lenina in vse mogoče ,,avtoritete" kratkomalo identificira kot ,,avtoritarno$t". Marksizem je torej izenačen z zgodovinskimi deformacijami revolucionarne teorije. Vprašanje, ki se tukaj zastavlja, ni v tem, da bi to v resnici zelo desničarsko ideologijo teoretsko pobijali (in za percepcijo ,,svobodnega strelca" v resnici ne bi imelo nobenega pomena, kajti: ,,zame nobena literatura ni a priori vrednota, tudi če je blizu visokim avtoritetam"), ker tudi ni zrasla na t?m zelniku, ampak je tudi v jugoslovanskih okvirih ,,znana" usmeritev, ki išče pravega Stalina v Leninu. Mimogrede: zanimivo je, da npr. v Franciji prav desnica očita levici ,,arogantni kolektivizem". Vprašanje, ki se zastavlja, se konec koncev postavlja kot dejstvo, za katerega velja naslednja ugotovitev. To vsiljevanje buržoazne ideologije je prispelo do stopnje, na kateri je ustvarjena takšna stopnja ,,demokratičnosti" in ,,svobode ustvarjanja", da lahko gospod Dimitrij Rupel javno izjavlja takšne stvari. Po našem mnenju bi se morala takšna ,,svoboda ustvarjanja" nehati že precej pred takimi grobimi poskusi diskvalif ikacije marksizma.
,,Če pa Ijudi ne sodimo po njihovi sijajni uniformi, ki so si jo sami nadeli, niti po zvenečem imenu, ki so si ga vzdeli sami, marveč po tem, kako ravnajo in kaj v resnici propagirajo, tedaj nam postane jasrio, da pomeni ,,svoboda kritike" svobodo oportunistične struje v socialni demokraciji, svobodo sprevračati socialno demokracijo v demokratično reformistično stranko, svobodo vnašanja buržoaznih idej in buržoaznih elementov v socializem." (I.V. Lenin: isto, str. 503).
Tako smo pokazali na tisto bistveno — oz. Dimitrij Rupel je politično razkrinkan kot meščanski ideolog. Vse ostale Ruplove pritikline zato sploh niso več tako pomembne.
Šele sedaj lahko pogledamo nekatere ,,kontrarevolucionarne banalnosti", ki so seveda tukaj samo za dodatek. To je predvsem ,,psihoanalitično" pikanje ,,svobodnega strelca" v smeri ,,anonimnega subjekta", tj. uredništva Tribune.
Najbolj zanimiva je tista s ,,korajžo". ,,Kakšna korajža pa je to, če poliješ gnojnico na časopis (recimo na Teleks), ki so mu že odstavili   urednika   in   napisali   obtožnico   v   enem   osrednjih ideoloških teles? "  (to je CK — op. ured.). V resnici za akcijo        _ ,,polivanja gnojnice" ni bilo potrebne nobene ,,korajže". Ta akcija       ¦ ima veliko širše razsežnosti, kot si lahko misli gospod Rupel. Ta       ^ akcija je v bistvu doslej še neznan segment v novejši zgodovini naše partije.   Ker   bomo   v   naslednjih   vrstah   obravnavali   partijsko       ^M zgodovino, lahko ta del gospod Dimitrij Rupel ,,mirno" preskoči.       ^
Akcijo ,,polivanje gnojnice" lahko razumemo le, če posežemo najmanj leto dni nazaj. Glavni ,,arhitekti" te akcije ,,polivanja g&ojnice" so bili: člani uredništva Tribune in najbolj izkušeni cekajevski strategi. Priznati moramo, da smo imeli velike ,,tehnične" težave. S tem mislimo na konspiracijo pri sestajanju. Kljub temu, da sta naši stavbi zelo blizu, pa je vmes še ,,Teleks" (pa tudi Rupel hodi pogosto tam mimo v kinematograf) in bi bila prevelika frekventnost med Tribuno in CK-jem takoj sumljiva. Žal pa ne moremo izdati, kako smo rešili težave okoli konspiracije, ker nas čaka še zelo veliko skupnih akcij.
Načrt pa je bil zasnovan takole. Na zelo številnih, dolgih in konstruktivnih sestankih — seveda v globoki konspiraciji — smo predvideli, da bo zaradi objave določenega pisanja odstavljen urednik Teleksa. Zato so nam tudi glavni cekajevski strategi svetovali, da ne odgovorimo na ,,pikanje" tega urednika in še ¦ nekega žurnalista v tej ,,reviji" (glej: Teleks 16/11—1979, str. 4 in '9 str. 21). V resnici bi napad, še preden bi dozorele vse razmere, lahko vse pokvaril. To je bila ena stran načrta (tukaj ga imenujemo akcija ,,polivanja gnojnice", čeprav nosi v resnici čisto drugačno šifro). Potem smo že lansko leto predvideli, da bo letos februarja prišla na ,,knjižne police" številka Problemov. Zopet ponavljamo, da smo že lansko ieto predvideli (za vse to imamo dokaze, ki so v glavnem spravljeni v centralnem arhivu Tribune; za zgodovinarje naj povemo, da bomo te dele arhiva odprli za javnost šele — kot je to v navadi — čez trideset let, ti. leta 2310), da bo le-ta številka zelo kritično ocenjena v Tribuni (glej št. 9—10, letnik XXIX). Sedaj že lahko rečemo, da so se predvidevanja popolnoma uresničila. Kajti nevralgična točka naših predvidevanj je bila v tem, ali bo gospod Dimitrij Rupel (v informacijo lahko povemo, da je bil v našem projektu imenovan kot ,,gospod P" — p kot pipa) odgovoril na kritično oceno v Tribuni. (Kot zammivost lahko povemo, da sta se uresničila tudi oba podprojekta P^ in ?2 — P-\ je šifra za M. Hanžka in P^ je šifra za N. Grafenauerja). Tako se je uresničil tudi najbolj kočljiv in obenem najbolj genialen del načrta ,,polivanja gnojnice". Upamo, da so sedaj dogodki, ki se dogajajo okoli Teleksa, veliko bolj razumljivi.
Uredništvo Tribune se ]e odločilo za objavo teh dejstev predvsem zaradi tega, ker so se pojavile kuloarske govorice in zlonamerna podtikanja P kdo širi te govorice, bomo brez dvoma kmalu zagotovo ugotovili — češ da med napadi CK in Tribune na Teleks ni nobene povezave. Upamo, da je sedaj jasno, da je bila akcija ,,polivanja gnojnice" enotna akcija strategov Tribune in CK in da smo delovali kot enotno ,,ideološko telo".
Teh stvari se ne da kar tako metati v veter.
Meščanski ideolog lahko pojmuje to, kar označuje določenega posameznika kot gospoda, samo skozi svojo meščansko prizmo. ,,Sem pravi gospod jaz, ki sem žedeset let ušiv asistent, od tega štiri leta z doktoratom znanosti" (pomislite!). Verjetno je gospod Dimitrij Rupel tudi pristaš meščanske sociologije, ki se ukvarja s socialno stratifikacijo in mobilnostjo. Prav gotovo bi lahko iz zgornje sintagme izpadel samostalnik asistent, pa bi gospod Dimitrij Rupel še vedno ostal gospod.
Dimitrij Rupel mora glede na svojo razredno zavest doživljati peklenske muke, ker je uslužbenec na eni najbolj ideološko ,,avtoritamih" fakultet. Njegove muke pa pripelje do še bolj grozovitih oblik spoznanje, da s svojim delom pomaga ,,ustvarjati" tisti ideološki establišment in tisti ,,agresivni kolektivizem", proti kateremu se z vsem srcem bori.
Kako se na koncu izkaže ta ideološko umiti ,,svobodni strelec?" Ta konec je vedno meščanska ideologija, ki ponuja ,,vznemirljivo neobvadljivo", ,,svobodno energijo", za katero se skriva sovraštvo do marksistične teorije, Dimitrij Rupel pa je eden od ideologov slovenske meščanske srenje, ki je sovražna vsakršni marksistični teoriji. ,,Utesnjenost kulturnega prostora" se lahko s proletarskega stališča kaže Tribuni samo kot utesnjenost marksistične teorije, ki se lahko v tej konstelaciji razrednih odnosov ir\ razmerij sil samo mukoma prebija na površje skozi naplavine meščanske ideologije, ki se vsiljuje delavskemu razredu kot nadomestek za resnično revolucionarno teorijo.
NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA!
Uredništvo
o jogi ali kako odrešiti človeštvo
Okrogla miza ,,TEEZE 0 JOGI", ki je bila 26. marca na Filozof-ski fakulteti, je samo neposredni povod tega pisanja. Zato, ker so se na njej zopet jasno pokazale določene idejne tendence, ki so v slovenskem prostoru že precej časa prisotne, in ki ponovno oživlja-jo. Problematika joge je zanje le ugoden medij preko katerega se skušajo uveljaviti stara stališča in v tej modificirani obliki so ponovno potrebne kritične analize. Situacija in kontekst, v katerem se pojavljajo, je na videz popolnoma drugačna, toda intenca in njihov končni namen je isti.
Zamisel organizatorja, da naj bi okrogla miza razčistila nekatere stvari glede joge, je propadla na celi črti. Predvsem zaradi razmerja sil med udeleženci okrogle mize, če se o razmerju sil sploh lahko govori, ker velika večina prisotnih še zdaleč ni imela namena karkoli razčiščevati. Posamezni optimisti, ki so poskušali zastaviti diskusijo na drugačnem nivoju, so bili deležni vsesplošnega ogorčenja ostalih ,,posvečenih" prisotnih. Sicer pa se diskusije zaradi izhodiščne pozicije dr. Ivana Urbančiča, ki je prisotne ,,uvedel" v problematiko joge, sploh ni dalo drugače zastaviti. Izhodiščno pozicijo lahko strnemo v ugotovitvi, da djskusija za ,,neposvečene" ni možna, za ostale (t. j. ,,posvečene") pa ni potrebna, ker tem tako ali tako ni potrebno o jogi diskutirati in v zvezi z njo karkoli razčiščevati. O jogi in ,,jogijski praksi" lahko adekvatno govori samo tisti, ki jo neposredno doživlja. Diskusija za te ,,posvečene" je tako lahko samo pogovor oziroma izmenjevanje izkušenj, toda nikakor ne more biti dvoma o univerzalnem fenomenu joge. Vzroke in miselne izvore tovrstnih izhodišč si bomo podrobneje ogledali, ker niso omejeni samo na f,prouče-vanje" joge. Zanima nas torej metoda pristopa k problemu joge, ki jo je uporabil Urbančič in s katero je vnaprej diskreditiral vsak drugačen pristop. Ne nastopamo, aprioristično proti jogi, toda nastopamo proti tovrstnim metodam. Skicirajmo miselno pot Urbančičevega pristopa.
O jogi je mogoče govoriti z večih vidikov; s sociološkega, psihološkega, psihoanalitičnega, fiziološkega, gimnastičnega, filozofskega etc. etc. Vsi ti pristopi so legitimni in upravičeni — toda samo za naše zahodnoevropsko mišljenje. Kajti ključno vprašanje se za Urbančiča glasi: s katerega vidika naj pravzaprav govorimo o jogi? Pri vseh nastopa joga kot možni predmet razisko-vanja, ki se nam (Evropejcem!) kot tak kaže. Namreč kot predmet, ki je postavljen pred znanstveno proučevanje. Potem se začne Urbančič spraševati, kdo smo mi, ki vse kar srečamo podrejamo evropocentričnosti. Vse mora biti podložno evropskemu načinu gledanja, da sploh za nas kaj je. Toda joga je tista, ki jo zahodno-evropska filozofija in znanost ne moreta dojeti s svojo mrežo racionalnosti. Bistvo joge se vsem tem vidikom proučevanja izmika in zato vsi ti vidiki ne morejo biti dokončna in odločilna mera.Metoda je torej taka: najprej se razbije proučevanje pojava (joge) na različne parcialne aspekte, potem pa se ugotovi načelna nezmožnost določitve bistva pojava. Določitev bistva pojava (tudi joge) je seveda nemogoča dokler ta ni obravnavan v medsebojni poveznosti, vseh delnih aspektov, t. j. kot totaliteta vseh delnih spoznanj. Toda spoznanje pojava je historično-družbeno določeno in ni neka izvenzgodovinska inizvendružbena kategorija. Delitev na objekt (predmet) in na subjekt spoznanja, ki naj bi ležala v osnovi zahodnoevropskega mišljenja, ter na njej temelječa podvo-jenost sebe na misleče in na mišljeno, naj bi zaprla možnost pravil-nega spoznanja joge (se pravi, da tudi vseh drugih stvari). Zaradi te delitve na objekt in subjekt — recimo temu raje na bit in na bivajoče — naj bi zahodnoevropsko mišljenje prineslo izgubo resnice. Zato, ker se je obrnilo k bivajočemu in pozabilo na bit. Da se povrne resnica biti, moramo čakati na prihod biti in jo slušati. To pa so stališča nekega Heideggerja, ki navidez nimajo z jogo nobene zveze in na okrogli mizi v tej obliki niso bile izrečene. Toda povrnimo se nekoliko v preteklost in si oglejmo Urbančičeve hajdegerjanske   nastope.
,,Ce govorim o slepoti, mislim to dobesedno, namreč na popolno odsotnost zmožnosti odločilnega fenomenološkega gledanja, brez katerega npr. v heideggrovem Sein und Zeit ni mogoče sploh ničesar videti in zato ne presojati. (Problemi — razprave 115) Skratka: Heideggra lahko spozna samo hajdegger-janec. Podobna slepota je na delu tudi pri obravnavanju joge. Kdor ni jogi in se ne spozna na ,,prakso joge" o njej sploh ne more govoriti. Toda nekateri izjemni posamezniki so očitno zmožni takih prehajanj, ki jim omogočajo ,,vživljanje" in pravilno razume-vanje Heideggra, joge in verjetno vsega ostalega. Svoje čase so v okvirih zahodnoevropskega mišljenja lahko razumevali Heideggra, zdaj izven te evropocentričnosti pravilno razumejo jogo. Kar je skupno Heideggru in jogi je prav ponotranjenje realnih družbenih (in individualnih konfliktov). Pri enem se čaka na prihod biti, pri drugem na nirvano. 0 družbenih korenih takšnih stališč ne bi razpravljali, (lahko si pa ogledate nek drug članek v tej TribunM). Zanimivo pri vseh stvari je to, če se joge znotraj okvira zahodno-evropskega mišljenja (in s tem jezika) ne da razumeti (in s tem izraziti), da je Urbančič o jogi kljub temu veliko povedal.
Kaj je bilo torej rečenega o jogi na tej okrogli mizi? Pustimo definiranje joge, opis koristnosti prakticiranja joge, širjenja joge na zahod .. . etc. (ker o jogikoto ,,ontološki" bitnosti ne moremo govoriti!!) in si oglejmo tezo, ki je bila vseskozi eksplicitno a!i implicitno prisotna. Joga naj bi izredno učinkovito reševala indivi-dualne probleme s svojim univerzalnim značajem, ki da odkriva tisto izvorno v človeku, ki zadovoljuje univerzalne človekove potrebe (očitno ene najuniverzalnejše t. j. lakote ne zadovoljuje), da jemlje človeka kot vrsto etc. etc. Joga je pot k neposredni zedinjenosti sebe, pot k pozitivno vpliva na spreminjanje osebnosti. In tukaj se je pojavljala druga implicitna teza. Namreč, da se bo s spremembo osebnosti spremenila tudi družba, oziroma če bodo liudje dobri bodo rešeni družbeni konflikti.           O   utODičnosti
takih pogledov ne bi razpravljali, tpda razmisliti moramo o načinu in oblikah pojavljanja joge v naši konkretni družbeni stvar-nosti. Vsa zadeva ni tako nedolžna kot jo skušajo prikazati. Od joge kot individualne zadeve smo prišli do poskusov družbenega vplivanja preko spremenjenih osebnosti. To konkretno pomeni, da joga preneha biti individualna stvar brž, ko se pojavijo določene koherentne socialne skupine, ki poskušajo uveljavljati svoje interese in razširjati svoj vpliv.
Razmisliti velja še o naslednjem. Noben religiozen človek ne more biti č!an ZK, toda pristaši Jogijske prakse" sp lahko!!!
O tem na okrogli r  zi seveda ni bilo govora.
__________           ____:_____             _____             Damian RonH
UREDNIŠTVO   TRIBUNE - NEKAJ VPRAŠANJ.
Ker je v članku PEKA POTIČK PO PRINCIPU PROBLEMI Matjaža Potokarja nakaj laži, zahtevam, kot bivši v.d. glavnega urednika, nekaj argumentacij. (Na tekst se nisem oglasil prej zato, ker sem mislil, da je le splošna obsodba revijalne situacije, saj ste pisali o neki, še ne izdani številki. Da pa se nanaša na resnične Probleme, sem ugotovil šele iz Ruplovega odgovora ter vašega pojasnila in psovanja.)
1.   Zahtevam, da argumetirate trditev, ki ste jo napisali (oziroma M. P.) o načinu urejevanja Proble-mov, ki gre po principu: ti meni, jaz tebi. Ker ta obtožba zanika nekatere osnovne etičhe kvalitete, ki jih urednik mora imeti, ter s tem žali uredništvo Problemov termene, kot takratnega vršilca dolžnosti glavnega urednika, in to brez kakršne koli argumen-tacije,   zahtevam,   da  v naslednji številki Tribune dokažete to trditev.
2.    Zahtevam,   da  argumantiratt,  da   Problemi mislijo, da so edini in prvi predstavnik avantgarde, ter da pokažate, kje je tista aktualna (!? — mogoče mlada) literarna kmacija, ki jo Problemi nespremlja-jo (ali noče/o? )'¦
3.  Zahtevam, da argumentirate trditev (seveda z legitimnimi viri in ne ,jpo nekaterih virih" — termin čistega   obrekovanja),   da so  Problemi  revija,  ki najbolje honorira svoje prispevke. (Ob tem ne zahte-vam, da argumentirate svojo šovinistično nastroje-nost, ki ne vidi smotra prevajanja mlade literarne produkcije drugih jugoslovanskih narodov. Čudi me le, da lahko skupina s takšno šovinistično ideologijo ure/a časopis kot je Tribuna, ki je bila v preteklosti vedno drugače nastrojena.)
Lahko bi sicer jaz dokazovat neresnico vašega pisanja, toda vi ste obtožili, vi obtožbe argumenti-rajte, kotje navada pri civiliziranih Ijudeh.
Matjaž Hanžek
Narodne zaščite 3
61000 LJUBLJANA
Dodatek k pismu in zahtevam Tribuni
Da boste laže delali analizo zasebnosti posamez-nih uredništev, pri posameznih revijah, vam dam primer. Gre za številko 13/1980 časopisa Tribuna.
V Tribuni številka 12/1980 je objavljenih 21 različnih tekstov, od katerih izpustim 7 oglasov, pisem uredništvu, ali odgovore na napade. Ostane 14 tekstov naslednje avtorske strukture:
uredniški teksti
prevodi/urednikov
neurednikov
avtorski teksti/urednikov
neurednikov
5 alft 35,7%
2 ali 14L %
1 aU7,1 %
3ali21,4%
3ali21,4%
SKUPAJ                                                           3 tekstov
od tega 4 neurednikov in lOurednikov. Zaključke o zasebnosti in zaprtosti časopisa naredite sami.
m. h.
Slišali smo Spomenko Hribar. Zdaj govori sveta Ivana klavniška: ,JSpet začenja hrup po obratih in sliši se. Prefdnitev je ena in spet zamujena. Spet svet nespremenjen gre po stari stezi. Dokler ga je bilo mogoče spremeniti, nisem prišla; ko je bilo nujno, da jaz, mali človek, pomagam, sem zamudila. Govorila sem po vseh trgih in brez-številne sanje bile so, toda oškodovanim sem bila jaz v škodo in koristna samo škodljivcem. Vendar sem se vseeno naučila nečesa in to umirajoč za vas vem: Toda njegov pomen je v vas. Ne gre iz vas! Kaj vi veste vedoč samo tisto, kar nima posledic. Jaz recimo nisem napravila ničesar. Nič naj se ne šteje v dobro, pa naj se zdi še tako, kot le tisto, kar resnično pomaga, in nič naj ne slovi kot častno razen tistega, kar končno spreminja svet; to on potrebuje. Prišla sem prav tiačiteljem! Spre-menila nisem ničesar. Hitro izginjajoč s tega sveta in brez strahu vam pravim: Brigajte se, da pri zapuščanju sveta ne boste samo dobri, ampak da pustite tudi dober svet! Kerje med zgoraj in spodaf razpoka, večja kot je med goro Himalajo in tem morjem. In kar se zgoraj dogaja, se ne zve spodaf. In ne zve se zgoraj, kar se spodaj dogaja. In dva sta jezika, zgoraj in spodaj. In dve merili. In kar ima čbveški obraz, se ne prepoznava več. Toda ti spodaj bodo spodaf tudi ostali, da bi oni zgoraf ostali zgoraj. In nizkost onih zgomjih je brez merila. Tudi ko bi se poboljšali, ne bi pomagalo, ker je svet, ki jih je ustvaril, nephspodoben: izko-riščanje in nered, živalski in zaradi tega ne-razumljiv. Zato če vam kdo spodaj pravi, da bog je, a ga ni mogoče videti, da pa lahko ostane neviden in vseeno pomaga, tega je\ treba treščiti z glavo na pločnik. Ker kjer vlada sila, pomaga samo sila, in Ifudje poma-gajo samo tam, kjerje kaj Ijudi."
NA POTI KPROBLEMOM
Čeprav se bo vaš dopisnik Matjaž Potokar, potem ko je ozmerjal sestavljalce in sodelavce 188. in 189. številke revije Problemi, kot zatrjuje v članku ,,Oportunizem v svilenih hlačah" (Tribuna, 17. marca 1980), očividno posvetU važnejšim opravilom, ker da noče ,jpriti na nivo časniških prepirov", svoji nameri, kakor je lepa, vendarie ne bo mogel do kraja ustreči, kersije ta ,nivo" s svojim načinom razprav-Ijanja izvolil sam. Ce mu je zdaj postal neprijeten, mi lahko verjame, da je še toliko neprijetnejše meni, ki se v njegovem članku pojavljam kot eden od ,,dveh nemih, grešnih kozlov". Zato si pač štejem za pravico in dolžnost, da Matjažu Potokarju razfožkrt nekaj ustanovnih zadev v zvezi s kozlovstvom, ki mi ga ponuja v razpravljanje. To se mi zdi potrebno storiti predvsem zaradi tega, ker gredo Matjažu Potokarju pojasnila, ki mu jih je namenil Dimitrij Rupe/, očitno zeto težko v glavo in mu je zato treba ene in iste stvari pripovedovati po dvakrat.
Predvsem moram Matjažu Potokarju priznati pravico, da ni zadovotjen ne $ sestavo obeh napade-nih številk Problemov in ne z materijo, ki jo prina-Sata. Najbrž ima tb možnost in potrebo, da si bo poiskal kaj prhnarnejšega za branje. Resnici in ne oportunizmu, kot očita Ruplu, (navsezadnje do česa? Morda do Potokarjevega mnenja?) na Ijubo pa moram povedati, da tisto, kar je objavljeno v obeh inkrkniniranih številkah, ni proizvod mojega sestavljalskega dela in tudi Ruplovega ne. Zakaj ne, to naj pojasni nekdanji vršilec dolžnosti odgovornega urednika in sedanji glavni in odgovorni urednik revije Slavoj Žižek, ki bo ne samo Matjažu Potokar-ju, ampak tudi meni nemara najlažje razodel skriv-nost preseljevanja za eno številko revije pripravljenih besedil v najrazličnejše, tudi po mojem mnenfu zelo neustrezne kontekste štirih številk Problemov,
Sam sem svoje sestavljalsko delo opravil thti hlp, ko sem zbrano gradivo izročil v njegove uredniške roke. Vse tisto, kar se je kasneje dogajalo s tem gradivom, pa najbrž ni samo posladica njegove samo-volje, ampak je tudi odraz konstitutivnih zadržkov in precepov, ki so spremljali institucionalno delo-vanje revije Problemi, pri čemer nikakor ni mogoče spregledati vloge izdajatelja RK LSMS, ki se ni potrudil, da bi se razmere pri reviji čimprej uredile tako v organizacijskem kot v pravnem pogledu. Vsega tega Matjažu Potokarju ne pripovedujem zato, da bi razumel, kolikšne so bile kompetence in kakšen je bil vpliv sestavljalcev na končno podobo obeh napadenih števiik Problemov, ampak predvsem zato, da opozorim tudi na okoliščine, ki so ju ,jpomagale" oblikovati. Vendar pa to po vsetn videzu niso stvari, ki bi pretirano zanimale Matjaža Potokarja. Dosti bo/j ga vznemirjajo imena, ki se pojavljajo v obeh številkah, zato si seveda nikakor ne umišljam, da bi bil potešen, če bi izšla ena sama s tistim izborom prispevkov, ki je bil prvotno priprav-Ijen zanjo. Prav tako pa si ne morem predstavljati, da je dia/og, za katerega se zavzema v čianku ,,Peka potičk po principu Problemi" (Tribuna, št 9—10), mogoč v primeru, ko temelji na površnih, sktajno pavšalnih oznakah in zmerljivkah, s kakršnimi se ponaša njegov spis. To vodi kvečjemu k njegovemu ukinjanju, v netematizirani in nareflektirani negati-vizem, s tem pa tudi v kopičenje problemov, kot po svoje spoznava celo Matjaž Potokar, ko sklepa svojo ,,Peko potičk.,.." z besedami: ,,Takih Problemov ne potrebujemo, ker imamo dovolj svojih". Menda ne bo trdil da sern mu jaz š tem, ker sem sodetoval pri sestavi nebodijih treba številk Problemov, kakor-ko/i onemogoči!, da bi v njih opozoril nanje?
Niko Grafenauer
martin   heidegger
SAMOPOTRJEVANJE NEMŠKE UNIVERZE
Pričujoči Heideggrov tekst iz leta 1933 (ko je prevzel
rektorat freiburške univerze), je bil pred leti v
Tribuni že objavljen. S povsem določenimi nameni,
ki so, imeli'povsem določene učinke.
Očitno so nekateri na to že pozabili.
Zato naj   si tekst še enkrat preberejo !
Prevzetje rektorata je zaobveza k duhovnemu vodenju te visoke šole. Pripadnost (sledništvo - Gefolgschaft) učiteljev in učencev nastaja in črpa svoje moči samo iz resnične in skupne zakoreninje-npsti v bistvu nemške univerze. To bistvo pa pride do jasnosti, višine in moči šele, če predvsem in vsakokrat vodi voditelje same, če jih vodi z neizprosnostjo tiste duhovne naloge, ki žene usodo nemškega ljudstva v oblikovanje njegove zgodovine.
Poznamo to duhovno nalogo? Če jo ali ne, vprašanje ostane nespremenjeno: ali smo mi, učitelji in učenci te visoke šole, resnično in skupno zakoreninjeni v bistvu nemške univerze? Ima to bistvo čisto tvorno moč za našo tubit? Seveda šele takrat, ko hočemo, to bistvo iz njegovega temelja. Toda kdo more o tem dvomiti? Navadno vidimo prevladujočo bistveno značilnost univerze v njenem ,,samostojnem upravljanju (Selbstvenvaltung), ki naj se ohrani. Samo — ali smo tudi do konca premislili, kaj terja od nas ta zahteva po samostojnem upravljanju?
Samostojno upravljanje namreč pomeni: samim sebi zastaviti nalogo in si sami določiti pot in način njene uresničitve, in v tem sami biti to, kar naj bi bili. Toda ali potemtakem vemo, kdo smo mi sami, utelešenje učiteljev in učencev najvišje šole nemškega ljudstva? Ali to sploh lahko vemo brez neprestanega in najtrdnej-šega premišljevanja o sebi samem?
Niti poznavanje današnjih razmer na univerzi niti seznanjenost z njeno prejšnjo zgodovino Se ne zagotavlja zadovoljujočega vedenja o njenem bistvu — zatorej naj se v prihodnje omejimo najprej na jasnost in trdoto tega bistva, da ga v taki samoomejitvi hočemo in v tem hotenju sami sebe potijujemo.
Samostojno upravljanje se vzdržuje samo na temelju razmišljanja o sebi samem. Le-to pa se dogaja edino v moči samopotrjevanja nemške univerze. Ali ga bomo izpolnili in kako?
Samopotrjevanje nemške univerze je izvorna skupna volja po njenem bistvu. Nemška univerza nam pomeni visoko šolo, ki vzgaja (in die Erziehung und Zucht nimmt) voditelje in varuhe usode nemškega naroda iz znanosti in prek znanosti. Volja po bistvu nemške univerze je volja po znanosti, če je (kot) volja po zgodovin-ski duhovni nalogi nemškega ljudstva kot ljudstva, ki se zaveda sebe samega v svoji državi. Znanost in nemška usoda morata priti do moči predvsem v volji bistva (Wesenswille). In to bosta tedaj inle tedaj, ko bomo mi, učitelji in učenci — najprej izkazali najglobljo, najbolj notranjo (innerste) nujnost znanosti in drugič,*vzdrževali nemško usodo v njeni najskrajnejši stiski.
Bistva znanosti pa seveda ne izkusimo v njegovi najgloblji nujnosti, dokler samo izpodbijamo samosvojost in nesporno priču-jočnost preveč današnje znanosti — če govorimo o ,,novem pojmu znanosti".
Če želimo določiti bistvo znanosti, potem si moramo najprej ogledati odločilno vprašanje: ali naj znanost vnaprej za nas sploh še bo — ali pa jo bomo pustili, da se prižene do hitrega konca? Da naj Jianost sploh bo, nikoli ni brezpogojno nujno. Ce pa naj in če naj bo za nas, pod katerim pogojem lahko potemtakem resnično obstaja?
Samo če se izpostavimo moči začetka naše duhovnozgodovin-ske tubiti. Ta začetek je nastanek grške filozofije. V njem vstaja zahodni človek s pomočjo svojega govora prvikrat iz ljudskosti nasproti bivafočemu v ceJoti in ga vprašuje in zapopada kot bivajoče — kar je. Vsa znanost je filozofija, če zmore to vedeti in hoteti — ali ne. Vsa znanost ostaja zavezana temu začetku filozo-fije. Iz njega črpa moč svojega bistva, kajti še ostaja vraščanje temu začetku nasploh.
Za našo tubit želimo ponovno pridobiti dve izstopajoči lastnosti grškega bistva znanosti.
Pri Grkih je krožilo izročilo, naj bi bil Prometeus prvi fllozof. Temu Prometeju da Aishilos izreči stavek, ki kaže (izraža) bistvo vedenja:
(,,Sposobnost je močnejša od vedenja." - Gantar) ,,Vedenje je namreč mnogo bolj nemočno kot nujnost." To omeni: vsako vedenje o stvari ostaja najprej izročeno premoči usodein seji odreka.
Prav zato mora vedenje pokazati (razviti) svojo največjo upor-nost, da bi se šele razprla (aufstehen) vsa moč skritosti bivajočega - za resnično odreko (um wirktich zu versagen). Tako se razpre bivajoče v svoji nezasnovljivi nespremenljivosti in posodi vedenju !vojo resnico. Ta govor o ustvarjalni nemoči vedenja je beseda Gikov, ob kateri se preveč rado zamenjuje vzor za čisto, na sebi lamem zasnovano in zato sebe pozabljajoče vedenje, ki ga imamo za teoretično zadržanje.
Todakajje ^fctfpit za Grke?Pravimo:čistoopazovanje, kiostaja zavezano stvari v njeni polnosti m zafttevnosti. To opazujoče vedenje naj se dogaja ob pozivanju na Grke, zavoljo sebe samega. Vendar je to pozivanje zgrešeno. Kajti, prvič, se ,,teorija" ne dogaja zavoljo sebe same, temveč edinole v strastnem prizadevanju priti bivajočemu kot takemu bliže in ostati v njegovi stiski. Drugič pa se Grki borijo prav zato, da bi to opazujoče vprašanje zapopadli in izpolnili kot eno, da, kot najvišjo obliko energjje- Biti-na-delu (desam-Werke-seins) človeka. Njihov smoter ni bil v tem, da bi prakso primerili teoriji, temveč obratno, da bi teorijo razumeli iz prakse. Grkom znanost ni neka kulturna dobrina, temveč najbolj
notranje določujoča sredina celotne ljudsko-državne tubiti. Zanje znanost tudi ni golo sredstvo osveščanja nezavestnega, temveč moč,ki jasno obvladuje in zajema celotno tubit.
Znanost je vprašujoče vztrajanje sredi stalno prikrivajočega se bivajočega v celoti. Hkrati to delujoče vztrajanje ve za svojo nemoč pred usodo.
To je začetno bistvo znanosti. Toda ali ni ta začetek že dve in pol tisočletji za nami? Ali ni napredek človeškega dejanja spre-menil tudi znanost? Gotovo! Za njim prihajajoča krščansko-teološka razlaga sveta (miselnost) prav tako kasnejše matematično-tehnično mišljenje nove dobe sta znanost časovno in strokovno oddaljila od njenega začetka. Toda začetek sam s temi nikakor ni premagan ali celo izničen. Kajti, postavimo, če je izvorna grška znanost nekaj velikega, ostaja začetek tega velikega to največje. Bistvo znanosti ne more enkrat postati izpraznjeno in izrabljeno, kot se vsem izsledkom in ,,mednarodnim organizacijam" navkljub dogaja danes, če veličini začetka še ni napočil njen čas. Začetek še je. Ne leži za nami kot že davno zgodeno (minulo), temveč stoji pred nami. Začetek je (kot) to največje vnaprej nad vse prihajajoče in tako nad nami (že oddaljen) (DerAngang ist als das Groesste im voraus ueber alles Kommende und so auch ueber uns schon hinweg gegangenj. Začetek je vržen v našo bodočnost. Tam stoji kot oddaljeno razpolaganje nad nami znova nasproti prinašajoč svojo veličino.
Samo če se odločno podredimo tej oddaljeni odločitvi, da bi ponovno pridobili veličino začetka, samo takrat bo postala znanost najgloblja nujnost tubiti. Sicer ostane naključje, ki smo nanj nale-teli, oziroma umirjeno ugodje nenevarnega delovanja za pospeše-vanje golega napredka znanja (Kenntnis).
Ce pa se podredimo oddaljeni določitvi začetka, potem mora postati znanost osnovno dogajanje naše duhovno-ljudske tubiti.
In ravno ko naša najbolj lastna tubit stoji pred veliko spremem-bo, ko res je, kar je rekel Friedrich Nitzsche, zadnji nemški filozof, ki je strastno iskal Boga: ,,Bog je mrtev." — ko se moramo resnično ukvaijati s to zapuščenostjo današnjega človeka sredi bivajočega, kako je tedaj z znanostjo?
Tedaj se spremeni prvotno čudeče se vztrajanje Grkov, sprva popolnoma odkrite izpostavljenosti, v skrito in negotovo, se pravi vprašljivo. Vprašanja potem niso več samo premagljive predstopnje, ki vodijo do odgovora kot vedenja. Vpraševanje tedaj privede do skrajne poenostavitve uvida v neizogibno.
Takšno vprašanje razdrobi enotnost fskupno vsebovanost, Verkapseellung) znanosti v ločene stroke, zadržujejo pred brez-izgovorno in brezciljno razpršitvijo v posamezna polja in vidike in jo znova vzpostavlja neposredno iz plodnosti in blagoslova vseh svetovnih sil človeško-zgodovinske tubiti, kot so: narava, zgodovi-na, jezik; narod, naravnost, država: pesnjenje, mišljenje verovanje; bolezen, blaznost, smrt; pravo, gospodarstvo, tehnika,
Ce želimo bistvo znanosti v smislu vprašujočega, neprikritega zadržanja sredi negotovosti bivajočega v celoti, potem ustvari ta bistvena volja našemu narodu svoj svet najgloblje in skrajne nevar-nosti, to je resnično duhovni svet. Kajti ,,duh" ni niti prazna bistroumnost niti neobvezujoča igra duhovitosti niti brezizvorno prizadevanje razumu primerjene členitve, še manj svetovni um, temveč (duh) je izvorno določena, vedoča izključenost za bistvo biti. In duhovni svet nekega naroda ni nadgradnja neke kulture, kot tudi ni arzenal za uporabna znanja in vrednote, temveč je moč najglobljega ohranjanja svojih izvirnih in resničnih sil kot moč najbolj notranjega vzburjenja in nadaljnjega pretresanja svoje tubiti. Samo duhovni svet zagotavlja ljudstvu veličino. Kajti prizadeva si za to, da bi stalno razlikovanje med voljo do veličine in dopušča-njem propada postalo mera (zakon) koraka, za nadaljnji pohod, ki ga je naš narod določil (nastopil, antreten) za svojo prihodnjo zgodovino.
Če želimo to bistvo znanosti, potem mora učiteljstvo univerze resnično v skrajnem pomenu (točkah) predstaviti nevarnost stalne svetovne negotovosti. Če se tega trdno drži, se pravi, če mu raste od tod — v bistveni bližini stiske vseh stvari — skupno vpraševanje in skupinsko določeno izrekanje, tedaj postane močno za vodstvo. Kajti za vodenje ni odločilno golo predhodenje, pač pa zmožnost, da gre človek sam, ne iz samovolje in oblastiželjnosti. Taka moč se veže na bistveno, ustvarja izbiro najboljšega in prebuja čisto pripad-nost tistih, ki imajo novi pogum.- Toda pripadnosti nam ni treba šele prebujati. Nemški študentje so na pohodu. In ko iščejo vodi-telje, so to tisti, po katerih hočejo uveljaviti svojo lastno določe-nost v utemeljeno resnico, ki ve, in jo postaviti v jasnost besed in vrednot, ki prinašajo spoznanje.
Odločenost nemšldh študentov biti v oporo nemški usodi v njeni najskrajnejši stiski, postane volja do bistva univerze. Ta volja je resnična volja, v kolikor nemški študentje prek študijskega prava postavijo sami sebe pod zakon njenega bistva in tako to bistvo šele najprej določijo (omejijo). Samemu sebi postavljati zakone je naj-višja svoboda. Toliko opevana ,,akademska svoboda" bo pregnana z nemške univerze, kajti ta svoboda je bila nečista, ker je bila zgolj zanikujoča. Pomenila je uklanjajočo se brezskrbnost, poljubnost namenov in nagnenj in navezanost v dejanju in nehanju. Pojem svobode nemških študentov bo zdaj povrnjen k svoji resnici. Iz nje se izvijata prihodnja obveznost in naloga nemških študentov.
Prva obveznost je v ljudski skupnosti. Zavezuje (k udeležbi) prispevanju in sodelovanju pri naporih, bremenih in znanjih vseh poldicev in članov naroda. To obveznost bo odslej potrjevala in zakoreninila v študentskitubiti delovna služba.
Druga obveznost nemških študentov je v duhovni nalogi nemškega naroda. Ta narod deluje za svojo usodo, kolikor postavlja svojn .zgndovino v jždprtosl^jrgrnoči vseh svet oblikujo^ih sil ^lo-
veške tubiti in si vedno znova izbojuje svoj duHovni svet. Tako izpostavljen v mejno vprašljivost lastne tubiti hoče biti ta narod duhovni narod. V svojih voditeljih in varuhih zahteva od sebe in zase najtršo jasnost najvišjega, najširšega in najbolj bogatega ve-denja. Studentska mladina, ki si kmalu drzne stopiti v moškost in svoje hotenje razpenja prek prihodnje usode naroda, si iz temelja prizadeva za službo temu vedenju. Služba vedenju zanjo ni več prignati se prek topega in hitrega vežbanja do ,,imenitnega" poklica. Zakaj, ker državnik in učitelj, zdravnik in sodnik, župnik in stavbenik vodijo ljudsko-državno tubit in so v svojih temeljnih Dzirih pozorni na svet oblikujoče sile človeške biti in jih obvladu-jejo (scharfhalten), zato so ti poklici in vzgajanje zanje izročeni službi  vedenje. Vedenje ni v službi poklica, marveč obratno:
poklici dosegajo in določajo (venvalten) najvišje in bistveno ve-denje ljudstva za njegovo celotno tubit. Toda za nas to vedenje ni pomirjeno sprejetje znanja o bistvenostih in vrednotah na sebi, temveč najostrejša ogroženost sredi nadmoči bivajočega. Vprašlji-vost biti nasploh izsili od ljudstva delo in borbo in ga privede v državo, ki ji poklici pripadajo.
Tri obveznosti - prek ljudstva do usode države v duhovni nalogi
-   so nemškemu ljudstvu enako izvome. Tri odtod izhajajoče službe - delovna, obrambna služba in služba vedenju - so enako nujne in na istem nivoju.
Sodelujoče vedenje za ljudstvo, (in) vedenje, ki se ohranja v pripravljenosti za usodo države, tvorita šele skupno z vedenjem o duhovni nalogi izvcM-no in izpolnjeno bistvo znanosti, ki nam je naložena nje uresničitev — Če se primeri nadaljnjemu določanju začetka naše duhovno-zgodovinske tubiti.
Ko ugotavljamo, da je nemška univerza po svojem bistvu visoka šola, ki vzgaja in disciplinira^«^ Erziehung und Zucht nimmt) voditelje in varuhe usode nemškega naroda in znanosti in skozi znanost, mislimo to znanost.
Ta izvorni pojem znanosti nas ne zavezuje samo k ,,stvarnosti" (treznosti) temveč^predvsem k bistvenosti in enostavnosti vpraše-vanja sredi zgodovinsko-duhovnega sveta narodov, da šele v tem se lahko stvarnost resnično utemelji, t.j. najde svoj smisel in mejo.
Znanost v tem pomenu mora postati oblikujoča sila utelesbe (Koerpersdtaft) nemške univerze. V tem leži dvoje: Pojem znanosti mora vsaj enkrat pretresti učitelja in učence. Ti morajo biti vsak na svoj način vsaj enkrat pretreseni in morajo pretreseni ostati. Hkrati mora ta pojem znanosti preoblikujoče poseči v osnovne oblike, znotraj katerih učitelj in učenec vsakokrat skupaj znanstveno delujeta: v fakultete in strokovne oddelke.
Fakulteta je fakulteta samo, če se razvije v zmožnost ustvarjanja duhovnih zakonov, zakoreninjeno v bistvu svoje znanosti, da bi izoblikovala sUe tubiti, ki jo prežemajo, v en duhovni svet naroda.
Strokovni oddelek je strokovno rekel samo, če se že od začetka postavi v območje te duhovne zakonodaje in s tem razveljavi meje stroke ter premaga to zatohlo in nečisto poklicu zunanje dresure.
V trenutku, ko fakultete in oddelki sprožijo bistveno in enostav-no vpraševanje svoje znanosti, ta zadnja nujnost in stiska ljudsko-državne tubiti tudi že prevzema učitelje in učence.
Vendar izoblikovanje izvornega bistva znanosti zahteva izmero moči, odgovornosti in večjega potrpljenja, kajti temu nasproti pride bodisi vestna poslušnost ali prizadevno izboljševanje že goto-vega načina postopanja komajda v poštev.
Toda če so Grki potrebovali tri stoletja, da so prevedli na prava tla in gotovo pot samo vprašanje kaj bodi vedenje, tedaj mi res ne smemo domnevati, da bo razjasnitev in razplet bistva nemške univerze sledila že v tekočem ali prihodnjem semestru.
Vendar, eno vemo jasno iz prikazanega bistva znanosti: da bo nemška univerza prišla do podobe in moči samo tedaj, ko se bodo izvomo našle v eni oblikujoči sili tri službe — delovna, obrambna služba in služba vedenju. To pomeni:
Bistvena volja učiteljev mora priti do enostavnosti in širine vedenja, da bi obvarovala in okrepila bistvo znanosti. Bistvena volja učencev se mora povzdigniti do najvišje jasnosti in vzgojenosti vedenja in zahtevno in določno oblikovati sovednost za ljudstvo in njegovo državo v bistvo znanosti. Obe volji se morata vzajemno pripraviti za boj. Vse voljne in miselne zmožnosti, vse sile srca in vse sposobnosti telesa se morajo razviti iz boja, se stopnjevati v boju in se ohraniti kot boj.
Volimo (izbiramo) spoznavni boj vprašujočega in izpovedujemo s Karlom von Glausewitzom: ,,Odrekam se lahkomiselnosti upanja na rešitev prek sluč aja."
Borbena združba učiteljev in učencev pa bo šele tedaj spreme-nila (predrugačila) nemško univerzo v mesto duhovne zakonodaje in v njej dosegla sredino najbolj strumne zbranosti za najvišjo službo narodu v njegovi državi, ko bodo učitelji in učenci bolj enostavno, trše in manj zahtevno (bolj skromno) kot ostali tovariši iz ljudstva uravnavali svojo tubit. Sleherno vodstvo mora priznavati tistim, ki mu sledijo, lastno moč. Vsaka poslušnost (Foigen) pa nosi v sebi odpor. To bistveno nasprotje med tistimi, ki vodijo, in tistimi, ki sledijo, ne sme biti niti zabrisano, kaj šele izbrisano.
Samo boj ohranja nasprotje odprto in zasadi v celotno udeležbo (Korperschaft) učiteljev in učencev tisto osnovno razpoloženje, iz katerega sebe omejujoče samopotrjevanje opolnomoči cxiločno razmišljanje o samem sebi v čisto samo - upravljanje.
Hočemo bistvo nemške univerze ali ga nočemo? Na nas je, da in koliko si prizadevamo za samorazmišljanje in samopotrjevanje iz temelja in ne samo mimobežno ali pa da — z najboljšim namenom
-  samo spreminjamo stare uredbe in dodajamo nove. Nihče nam ne bo branil to storiti.
Toda nihče nas tudi ne bo vprašal, ko bo pritiskala duhovna sila Zahoda in se bo le-ta lomil na vseh koncih; ko se bo zlohotna prividna kultura sesula vase in raztigala vse sile ter jih pustila zadušiti se v blaznosti.
Če se bo to zgodilo ali ne, to je odvisno od tega, ali se še vedno znova hočemo kot zgodovinsko-duhovni narod ali se nočemo več. Vsak posameznik sooidloča o tem, tudi takrat in piav takrat, kadar se tej odločitvi izmika.
Vendar hočemo sami sebe. Zakaj mlada in najmlajša sfla naroda, ki že zapopada prek nas (hinweggreift) je o tem pravkar odločila.'
Sijaj in veličino tega nastopa pa razumemo popolnoma šele tedaj, če nosimo v sebi tisto globoko in resnično sprevidenost, (razsvetljenost, besonnenheit) ki iz nje govori stara grika modrost:
t» .../«r******** iT(/r**f~
,,Vse veliko je v prevratu." (Platon, Politeia 497,9) (»Sve, što je veliko, nestalno je." (prevod Albin Vilhar, Država 497, ll,Beogradl957)
Prevod: LS
jy_______________________________
Pričujoči tekst E. Balibarja: ,,Razredi, država in ,,diktatura proletariata " objavljamo zato, ker je pomemben za razumevanje tako imenovane ,,demokratične poti v socializem". Le-ta predpo-stavlja ,,odpravo" pojma diktature proletariata, ki je seveda ena od središčnih točk historičnega materializma. Marx sam je zgodo-vinsko vlogo diktature proletariata takole označil: „1. da je eksi-stenca razredov vezana zgolj na določene, historične razvojene boje produkcije; 2. da ta boj nujno pelje k diktaturi proletariata; 3. da ta diktatura sama tvori le prehod k odpravi vseh razredov in k brezrazredni družbi." S tem, ko se ,,odpravlja" diktatura proleta-riata, se obenem odpravlja tudi marksizem kot revolucionarno teorijo delavskega razreda.
Balibarjev tekst je teoretski obračun s ,,teorijami", ki hočejo socializem, ne da bi se delavski razred polastil politične oblasti (čeprav se je polastil samo zato, da bi jo odpravil), kar je sploh prvi akt socialistične revolucije (pa naj bota mirna ali pa ,,krvava"). Te ,,teorije" so se v zadnjem ča§u močno prebile v ospredje v zahodno evropskih komunističnih strankah. Tako pravi npr. E. Berlinguer: ,,Menimo, da je parlament osnovna institucija italijanskega politi-čnega življenja, ne samo danes (to je v letu 1977), ampak tudi v fazi prehoda v socializem in v obdobju njegove izgradnje." (E. Berlinguer: ,,Razmišljanja o Italiji podogodkih v Čilu", Marksizam u svetu, št. 8, 1977.) Balibar s tem v zvezi obračunava tudi z ,,zgodovinskimi kompromisi" in ostatimi ,,strategijami" prehoda v socializem.
Ta tekst je sklepna beseda k angleški izdaji njegovega dela „0 diktaturi proletariata". To izredno pomembno delo je objavljeno v ,,Marksizam u svetu", št. 3, 1977.
Bojan Korsika
ETIENNE BALIBAR
. Na 21. zborovanju KPF (Komunistična partija Francije), ki je bilo oktobra 1974, potem ko so leve partije izdelale skupen vladni program in je njihov kandidat Francois Mitterand pri volitvah predsedstva dobil devetinštirideset glasov, se je razvila diskusija ob vprašanju, s kakšnimi srec^stvi se bo to Ijudsko gibanje (mouvement populaire) razvijalo dalje. Kako daleč je bila reakcija na zaostreno ekonomsko krizo kapitalizma? Kdteri notranji in zunanji zadržki se postavljajo zoper spremembo mncžičnega socialnega nozadovoljstva, še bolj heterogenega in zapletenega v notranjih nasprotjih, v aktivno, zavestno in enotno politično gibanje? TV<rat formulirano vprašanje se je istočasno nanašalo na okrepitev m ložičnega delovanja za krepitev števila članstva, vpliva in organizacijske sposobnosti revolucionarnih strank in na okrepitev njihovega proletarskega kcnkterja. Drugače rečeno, mnogim komunistom se zdi nujno spremeniti n; "'n deiovanja stranke, če hoče biti delavski razred povsem kos svoji pofi,ični vlogi. Spoznali so tudi, da je ta vloga vzvod za trajen pretres n.~ščanske vladavine: tu ne zadostuje ekonomska kriza in prav tako ne neodpovedljivo očitna unija levih strank. Vendar se je za komuniste — zaradi reane težavnosti problema in zaradi dediščine iz časa hladne vojne in stalinizma — izkazalo za skrajno težko (naglo izvršeni /fobrati" med in tudi po ?.\. strankarskem zborovanju so to jasno pokazali) razčistiti o določenem navidezno nepremagljivem nasprotju: ,,množičnastranka" ali ,,avantgardna stranka" ,,bojna stranka" ali ,,vladna stranka"? ,,Leva unija" strankarskih vodstev (z dnevnimi kompromisi, ki so pri tem potrebni) ali ,,ljudska unija" na taki bazi, ki ruši okvire parlamenta in volitev? In kako začrtati in realizirati to Ijudsko unijo: kot enotnost (v različnih stopnjah) izkoriščanih delavcev, producentov? Ali kot enotnost s frakcijami buržoazije same, z bolj aii manj dolgoročnimi cilji? Mnogim članom stranke se zdijo ta vprašanja nujna za novi proces diskusije. Kajti če že v tem času stoji politika stranke ,,na obeh nogah", na eni strani na politični povezavi skupnega programa, na drugi strani pa na prizadevanjih stranke, da bi dosegla nadaljnji razvoj Ijudske unije, medtem ko ta poskuša v vsakem boju stati na vrhu, je treba dodati, da sta' obe nogi imeli zmeraj probleme s sokorakom: ena /Ijudska unija) je šepala za drugo (strankarska povezava), če že ni bila povsem žrtvovana, ker stranka ni uspela najti poti proletarske prakse politike in se zadostno rešiti meščanske prakse politike, v katero jo je nenazadnje — prav tako paradoksalno kot neizogibno zapletel stalinski odklon. In vendar je Georges Marchais že pri podpisu dejal, da skupni program nima nobenega upanja brez Ijudskega gibanja in Ijudske unije, brez spojitve komjunistične stranke s tem Ijudskim gibanjem, da potem v nobenem primeru ne bo dal rezultatov, ki jih od njega pričakujejo delavci.
Medtem ko je 22. strankarsko zborovanje nepričakovano zopet izgreblo pojem diktature proletariata, četudi le na paradoksalen način, da bi ga istočasno napotilo v arhive delavskega gibanja ali še bolj v muzej njegovih zablod, je v dbločenem smislu te probleme imenovalo pravilno: že sedaj namreč gre za probleme vladavine razreda delavcev, njihovih sredstev in njihove zgodovinske perspektive. Vendar je do sedaj ostalo to imenovanje preveč abstraktno in preveč obloženo z dvoumnostmi.
Vendar je dokaz, da ni čisto tako, dejstvo, da se je diskusija po kongresu, daleč od tega da bi bila zaključena, šele prav začela. Med drugim je to znamenje, da se je pri tem spremenilo nekaj globokega, podzemljskega v političnih pogojih, reflektiranih z razvojem stranke. Seveda razvoj poln protislovij, katerih prevladujoči aspekt danes ni tisti, ki si prizadeva osvoboditi refleksijo in prakso komunistov vsake oblike dogmatizma, sektaštva ali njihovih navideznih protislovij, od utopizma in ,,demokratičnega pustolovstva" (Althusser)J Vendar bi si bilo do dna zgrešeno predstavljati za zdaj dominirajoči aspekt kot edini, kot gonilnosilo v toku prihajajočih sprememb. V nasprtotju gre, pod različnimi oblikami, za izraz ovir, ki tem spremembam stojijo na poti. Soditi drugače bi pomenilo gledati na delavsko gibanje in na razvoj njegovih organizacij s staltšča buržoazije, ki vso svojo težo prenaša na to, da bi spremenila svoje želje v realitete (pod določenimi pogoji in za stalno uspešno).
Moj prispevek k diskusiji3 se nanaša predvsem na teoretični pojem diktature proletariata, katerega dejanski pomen velja natančno obnoviti, da bi se diskusiji dala potrebna izhodiščna točka, ki ji je manjkala. Tega pojma ne ločujem od zgodovinskih pogojev njegovega nastanka (Marx, Lenin) niti od njegove deformacije in revizije (Stalin), sem pa prisiljen to analizo omejiti. Drugo boste, upam, nadaljevali.4
Diktatura proletariata je temeljni pojem zgodovinskega materializma, ki z njegovo analizo kapitalistične družbe tvori enotnost. Enotnost tvori z analizo oblike izkoriščanja na kateri temelji (izkoriščanje mezdnega dela) — ki jo spremlja tendenca izoblikovanja le dveh razredov (na račun vseh ostalih), proletariata in buržoazije, kot rezultat te oblike izkoriščanja.5 Tvori enotnost z marksistično analizo države, kot razredne države, katere ,,splošno socialne funkcije" niso nič drugega kot ensemble (skupek, celota), mehanizmov, ki reproducirajo pogoje za kapitalistično izkoriščanje. Razširitev analize države, kot jo je skiciral predvsem Gramsci, navezujoč se na Lenina, v njenih glavnih črtah s svojo teorijo hegemonije (in ki se nesme zemenjati s tako imenovano ,,razširitvijo pojma države"), je okrepila nujnost diktature proletariata: kajti ta analiza kaže, da diktatura buržoazije ni omejena na represivno ,,oklopnost" (Panzerung) vojske, policije, pravosodja in propagande same, temveč se razširja na celoto ideoloških aparatov države, ki zagotavljajo materialno gospostvo vladajoči ideologiji s stalnim razrednim bojem.6 Pojem diktature proletariata tvori enotnost s tezo, da ne more biti socializma in tudi ne uničenja izkoriščanja v njegovih mnogovrstnih oblikah, če se državna moč ne iztrga meščanskemu razredu in ne vzpostavi politična ob!c3st delavcev. To je nekaj čisto drugega, kot delavcem v obstoječi državi ,,pri-krbeti mesto, ki jim gre". In tudi nekaj drugega kot na plečih delavcev ,,k epiti državo celotnega naroda".
Cončno tvori enotnost s tezo, da dokončna odprava kapitalizma ni mo na brez efektivne, neprenehoma preizkušane in naprej razvijajoče pcA ave množične demokracije delavcev (nezdružl}ivo s celotnim državnim apantom kapitalizma) in revolucionarnih sprememb načina produkcije (tc,:j lastninskih razmerij pa iz tega antagonističnih oblik družbene delitve de'" strukture industrijske produkcije, s tem podpiranega ravnanja potrošnje in -j^no izsiljeno pripoznanje v obliki bolj ali manj zadovoljenih ,,potreb" in san,   ;ačin nadaljnjega razvoja produkcijskih sil). Na kratko, nobene odprave
razredi,država in        ¦ >diktatura proletariata<
kapitalizma brez razvoja v komunizem, odprave, ki predstavlja organsko enotnost teh obeh aspektov; ta razvoj je zmeraj dotg in težak, zato si te odprave danes ne more nihče samoumevno predstavljati kot kratkoročno rešljive naloge.
Zato zastopamo mnenje, da govor o ,,odpravi" diktature proletariata — kot to izražajo nekateri tovariši, ki pod tem pojmom dajejo razumeti samo časovno in prostorsko omejeno ,,taktiko" revolucionarnega gibanja — meri na ,,odpravo" celotnega korpusa temeljnih pojmov in teoretičnih tez in s tem na ,,preseganje" marksizma samega. Marxov Kapital ni samoumevno Mojzesov zakon, katerega prevrat bi bil bogoskrunstvo! Toda preden delavsko gibanje pristopi k takšni ,,odpravi", v tej povezavi torej k nalogi marksistične teorije razrednega boja, bi storilo dobro, če bi si zagotovilo posest druge teoretične baze, ki je združljiva z njegovo politično neodvisnostjo in njegovimi revolucionarnimi perspektivami... Drugo razredno bazo, se razume.
Zato smo, onstran spora za besede (ki so lahko pomembne, toda na področju teorije niso odločilne), zavrniti (misli ,,odprave" diktature proletariata, ki so jih izrekli nekateri francoski in tuji komunisti, ker te misli imamo za več kot dvoumne. Formula ,,odprave" se izkaže praktično le kot formula kompromisa, ki želi člane ,,pridobiti za soglasje", ki ga lahko ponovno postavi sprememba jezika in teorija revolucionarne stranke, medtem ko se okrasi z ,,dialektičnim" opravičilom (in žal lahko takšna opravičila uporabimo za vsak smoter). Predvsem takšna fdrmula ne predstavlja niti neobhodnega procesa nadaljnjega razvoja in korekture v mednarodnem komunističnem gibanju prisotnih teoretičnih koncepcij niti procesa obnovitve marksizma, ki bi bila danes v novih pogojih socialističnega boja potrebna, temveč je temu procesu ovira. Namesto da bi v konkretnem primeru prispevala k razjasnitvi in s tem k rešitvi nasprotij 22. strankarskega zborovanja in njemu za podlago vzete prakse, prispeva k zamegljevanju in zaostrovanju.
Od tu dalje pa postavljeni problem ne zadeva samo teoretičnega pojma diktature proletariata, kot je poudaril neki udeleženec v diskusiji, zadeva tudi odnos med tem konceptom in tistim, kar se navadno označuje kot ,,stretegija" revolucionarnih bojev v določenem zgodovinskem obdobju.
Zdi se.da je na primer vprašanje o ,,razrednih zvezah" (Klassenbuendišse) neposredno odvisno od tega problema. Zdi se, da to kar je k tej točki povedal Althusser, nasprotuje izvajanjem moje knjige. Te točke nočem odbiti. Althusser piše: ,,Ta teza (proletariat kot srce široke zveze) je na Marxovi in Leninovi liniji. 22. kongres jo je ponovno sprejel: vodilna vloga delavskega razreda v srcu široke Ijudske zveze. Tu ni nobenega resnega problema" 7/ Pri razlikovanju ,,relativno kontingentnih" od ,,nujnih" elementov diktature proletariata šteje probleme mirnega prehoda in razrednih zvez h kontingentnim elementom in piše: ,,Glede na obe ti vprašanji je 22. kongres pospravil zmote v glavah nekaterih tovarišev o prevzemu oblasti in socializmu, zmote, ki so inspirirane z zgodovino USSR in stalinskim odklonom. Toda 22. kongres ni prinesel nič novega k tema dvema točkama: povzel je teze, ki sta jih Marx in Lenin imela za možne (miren prehod) ali politično zaželene (široka zveza okrog delavskega razreda)..."
Treba je razjasniti, kaj pomeni to razlikovanje. Določeni privrženci ,,odprave" diktature proletariata uporabljajo ustrezno razlikovanje v naslednji obtiki: za ,,nujno" pojasnjujejo splošno definicijo socializma (podružbljenost produkcijskih sredstev in politična oblast delavcev) in štejejo samo diktaturo proletariata h ,,kontingentnim" aspektom, ki se navezujejo na posebne, danes premagane zgodovinske pogoje.8 Lahko bi se reklo: v temelju je problematika ista, razlika je tu le v besedah, v vprašanju, kaj je novo in kaj ne. . . Ali ni to nekaj sholastičnega? Mislim da ne, brž ko je neposredna povezava med diktaturo proletariata in marksističnim pojmom države in boja razumljena za komunizem.
Problem proletarske revolucije predvsem ni problem ,,strategije". Revolucija potrebuje strategijo prevzema oblasti in izvajanja oblasti, ki bo prilagojena vsakokratnim zgodovinskim pogojem in mora zato sloneti na konkretni analizi teh pogojev in njihovega spreminjanja. Toda takšna analiza ne more biti prav narejena, če zgodovinske tendence v razvoju kapitalističnih produkcijskih odnosov in državne diktature meščanskega razreda za vsako obdobje niso dojete prav tako kot specifične oblike zgodovinske protitendence v smeri diktature proletariata. Vsaka resnično revolucionarna ,,strategija" zato vključuje teorijo teh tendenc in nadaljnji razvoj te teorije. Prav to je na primer storil Lenin, ko je razvijal teorljo o imperializmu in s tem korigiral določene točke Marxove teorije, med njimi tudi predstavo, ki jo je mogel Marx ustvariti o nadaljnjem razvoju ,,tendenc" kapitalistične družbe. Odslej so karakteristike imperializma (kot jih je Lenin lahko spoznal v fazi nastajanja) vključene v analizo kapitala, postanejo baza konkretne analize oblik meščanske aiktature in s tem pogojev in oblik proletarske revolucije.9 Izoblikovanje strategije ne more biti ,,logično deducirano" iz ene splošne zgodovinske tendence kot posledica nespremenljivega in linearnega poteka, vnaprej predvidljivega razvoja. Prav tako je to izoblikovanje težko empirična prilagoditev na ,,to, kar se je spremenilo", čeprav v primerjavi različnih dežel ali različnih obdobij: spremembe je treba analizirati kot (nove, vnaprej nepredvidljive, toda nujne) oblike zgodovinske tendence, če hočemo dojeti njihov realni pomen.
Hujše kot vse drugo je često nastopajoč poskus opravičiti strateško prilagajanje navznoter, ko je iznajdena teorija, \z katere se lahko izvaja (tako ,,teorija državnomonopolističnega kapitalizma" v mnogih aspektih ni nič drugega kot sprememba tistih pogojev v abstraktne ekonomske termine, ki se morajo predstaviti kot izpolnjeni za ,,ustanovitev" strategije mirnega prehoda v socializem, za ,,ustanovitev" strateške zveze med delavskim razredom, malomeščanstvom, nemonopolisitčno buržoazijo itd).
Razumljivo je, da je stalinski izrodek marksizma, ki je analizo kapitalizma reduciral na mehanistično prerokbo njegove ,,zadnje krize" in politično koncepcijo socializma na z represijo in propagando oklopljeno (gepanzert) tehnokracijo, revolucionarje in komuniste in jih spodbujal, da bi raziskali strateške ,,alternative" in pri Gramsciju in drugje iskali politične alternative stalinskemu ,,leninizmu" in nadomeščali ideologijo ,,frontalnega napada" proti buržoaziji s ,,pozicijsko vojno". Vendar, dokler se zadovolji s tem, da primerja eno obdobje z drugim, eno strategijo z drugo točko za točko, brez ovinka preko teorije in konkretne analize, vsako strategijo načelno določa utopizem. Upoštevanje pojmov diktatura proletariata in komunizem, torej na zelo težko dosegljive cilje in na zelo dokjoročno tendenco, ima nasprotno — kar se najprej lahko zdi paradoksalno — temeljni antiutopističnipomen, kolikor je prišel v konkretno analizo in nadaljnje teoretično razvijanje. Brez tega postane revolucionarna strategija zopet gradnja modelov. Modeli prevzema oblasti: najprej zveza, potem zmagovite volitve, potem reforme ekonomskih in socialnih struktur itd.# v prehodu povezani z (/nevtralizacijo" razrednih nasprotnikov in tujega imperializma itd. Ekonomski modeli: bolj ali manj razširjena nacionalizacija, bolj ali manj imperativno planiranje, bolj ali manj avtonomno vodenje podjetij, industrijske prioritete, izboljšanje življenjskih pogojev delavcev, itd. Modeli državeali samo vlade: ,,formalni", čisto pravni, z ekonomskimi sredstvi pritiska omejeni demokraciji se postavlja nasproti ,,realna" demokracija delavcev, vsaka s svojimi' institucijami; centralizaciji se postavlja nasproti decentralizacija, ločitvi na oblast izvajajoče elite in pasivne množice aktivna udeležba množic itd. Tu je skupnost utopizma in reformizma: oba mislita v državnih modeiih, katerih prednosti in možnosti za uspeh so pretehtane... Vendar če se dikaturo proletariata in komunizem postavi v center teoretične metode marksizma, potem marksizem uniči vsako mišljenje v modelih in s tem vsak strateški empirizem. Po eni strani prepoveduje prepletati razglase političnega ali ekonomskega programa s prihodnjimi zgodovinskimi dogodki (kot bi morali slediti po načrtu), kajti nacionalni in intemacionalni razredni boj bo spremenit in končno razbil vsak program. Po drugi strani kaže, da so za strategijo možni samo delni uspehi glede na končni cilj: ne konstrukcija novega modela države, tudi . če je v vseh točkah , postavljen nasproti obstoječi državi, temveč odprava razredov in države sploh. Zaradi tega lahko le takšna strategija razume in korigira predhodne odklone revolucionarne prakse (dopolnimo: in prihodnje odklone), namesto da jih enostavno postavi ,,na distanco" medtem ko se prostorsko in časovno relativizira kot ..presežna, ..odpravljena" strategija".
Pridemo do vprašanja razrednih zvez. Kot realen problem, ki zahteva konkretno analizo, je popolnoma nerešen in ga zato ni mogoče odpraviti z dvema stavkoma. Ta problem se v resnici postavi na specifičen način za vsako obdobje in za vsako družbeno formacijo v zgodovini kapitalizma. Na tej podlagi se diktatura proletariata na splošno ne sme identificirati z določeno obliko razrednih zvez, na primer s tisto, ki je omogočila oktobrsko revotucijo in katere napredujoči razkroj pojasni, vsekakor delno, nadaljnjo zaostritev razrednega boja in stalinskega odklona. Nasprotno je treba opozoriti na to, da Marx in Lenin problema diktature proletariata nista nikoli točila cxi problema razrednih zvez, ker so konkretni pogoji za realizacijo enega cilja enaki kot za realizacijo drugega. Povzeto po provizorični Althusserjevi terminologiji: kar je v pojmu diktature proletariata medsebojno povezano le na ,,kontingenten" način, se v praksi dokazuje kot neločljivo iri sicer v vedno novih oblikah, ki so ,,uresničitev" tega pojma. Vendar uresničitev pojma nikakor ni ,,kontingentna": nasprotno je prav tako nujna kot zgodovinska tendenca razrednega boja. Absurdno je medsebojno primerjati diktaturo proletariata in razredne zveze in odklanjati diktaturo proletariata pod pretvezo meja in cepljenj razrednih zvez v ruski revoluciji. Nasprotno pa se ne smemo odpovedati opazovanju novih oblik diktature proletariata, ki nastopajo z novimi oblikami razrednih zvez, ki so postale možne in nujne v kapitalistični deželi, kakršna je današnja Francija. Glede na to stoji leninistična praksa pred odprtim problemom. Kajti ni drugačna le konkretna razredna konstelacija, lahko se celo vprašamo, če ima termin ..razredne zveze" še isti pomen.
Rekli smo, da kapitalistični način produkcije, opazovan z marksističnega stališča, tendenčno reproducira le dva razreda, buržoazijo in proletariat. V ruski družbeni formaciji na začetku stoletja je bil kapitalistični način produkcije že absolutno dominanten, to se pravi: revolucionarno vprašanje se je takrat postavljalo kot alternativa meščanske ali proletarske diktature, meščanske ali proletarske demokracije. Vendar kapitalistični razvoj še dolgo ni izbrisal vseh sledi drugih načinov produkcije, medtem ko je te hkrati temeljito od znotraj spreminjal. To je naredilo ,,zvezo delavcev in kmetov" za temeljni problem. Kmetje so bili sicer v sebi razdeljeni zaradi kapitalističnih antagonizmov in tendencialno razdrobljenih v frakcije, od katerih so se nekatere proletarizirale, druge razvile v agrarne kapitaliste.
lt   }
I
1		1					
¦							¦
1		**|					i  1
1	Ipill		SHii	3	. _lr_ .   . *. ^^~   v .   • VA*    /   \		1
			fciiii				
							
1                       /^							
1                     r  ^   A				»1			
		ife					19
1                rt '^^i^-							
^M                (*- "^j^ '. 1                   w    ~'^  ""							/      ¦
							'     1
	fttPBfcrs	Ha		CtZk			1
					4°^u\		
PgHBBZ						\	I
						\	¦
			ELSS3afeg		JpfJCK v   _Vfl		¦ 1
							
vendar so kljub temu tvorili en razred z lastnimi zgodovinskimi interesi, lastno ideologijo in političnimi silami, katerih avtonomna pozicija je v določenih situacijah postala centralen nastop razrednega boja. V družbeni formaciji, kakršna je današnja Francija, kjer kapitalistični način produkcije ni le dominanten, temveč je edini resnični način produkcije, je situacija povsem drugačna. Bila bi velika zmota, če bi se socialna struktura te dežele hotela predstaviti kot enostavnejša ,,homogenejša" struktura. Kljub Marxovi formulaciji, ko govori o Komunističnem manifestu o iz kapitalizma rezultirajoči ,,poenostavitvi razrednih nasprotij", je treba videti, da zgodovina družbenih formacij, kakršna je kapitalistična Francija, nikakor ni priklenila nase manj kompleksnih razrednih struktur. Gre samo za drugačen tip kompleksnosti. Obnovljeno navrženo vprašanje ..razrednih zvez" je naravnost politični indic za to kompleksnost novega tipa.
V  nadaljevanju napovedujem dva dokaza, ki pravzaprav zahtevata analizo.
V   današnji  kapitalistični  Franciji je kmetijska produkcija popolnoma podrejena   kapitalistični   produkciji,  tudi   ,,kmetijska  družinska podjetja" (Familienbetriebe).     Popolnoma    je    integrirana    v    celokupen    proces kapitalistične    blagovne    produkcije    in    cirkulacije    in    po   eni   strani ,,zagozdena"  preko  trga v  industrijske produkte, ki jim trusti vsiljujejo monopolne cene, po drugi strani pa preko trga agrarnih produktov, ki ga kontrolira država v okvirih mednarodne konkurence. Glede na absolutno nazadovanje aktivnega kmečkega prebivalstva takšna kmetijska produkcija ne more več  predstavljati  nobene  baze za avtonomen družbeni razred. Vendar  v   nasprotju   s   predstavami   ,,marksističnega"   evolucionizma   II. internacionale (Kautsky), ki je dolgo imel velik vpliv, takšen razvoj nikakor ne vodi k absorbciji kmetov v edini in enoten delavski razred, k Čisti in enostavni    fuziji    z    delavskim    razredom.    Temu    najprej    nasprotuje funkcionalno odločujoča vloga,  ki so jo  kmetje v francoskem primeru odigrali    pri    reprodukciji    državne    diktature   francoske    buržoazije.10 Eksistenca   in   politika   meščanske   države   sta   pustila   naprej   obstajati razcepljenost  delavskega  razreda  in  kmetov v  Franciji  proti tendencam proletariziranja kmečkega dela. Toda to še ni vse: če lahko abstrahiramo samo od tega dejavnika, si ne smemo predstavljati proletarizacije kmečkega dela  po   istem   modelu   kot   (proletarizacije)  delavskega   razreda.  Temu nasprotujejo materialne (predvsem ,,naravne") sile kmečkega procesa dela, ki zadeva tako potek njegovih operacij (poljedelstvo, živinoreja), kot tudi reprodukcijo delovne sile (njeno ,,kvalifikacijo, njeno preživljanje). Popolna industrializacija kmetijstva je v tem primeru mit. In pomešanje kmetijske in industrijske delovne sile na enotnem trgu dela je nemogoče v današnjih pogojih. Če torej problam ..zveze delavcev in kmetov" s stališča socialistične revolucije nima niti iste teže niti enake vsebine kot v Leninovem času, ostane kljub temu odtočilen problem, katerega raziskovanje je življenjskega pomena.
Problem se zastavi še mnogo bolj odločno glede na to, kar se ponavadi imenuje ,,malomeščanstvo" (ali ,,srednji razred"), pri čemer se včasih razlikuje med ,,starim" malomeščanstvom (obrtniki, trgovci, mali industrialci svobodni poklici) in ,,novim" malomeščanstvom (vodilni nameščenci in tehniki v državnih aparatih in privatnih obratih). Brez detaljnejših obrazložitev lahko tu le trdim, katero izhodišče se mi zdi edino pravilno: ,,malomeščanstvo" kot razred ne obstaja. Kar se označuje s tem terminom po vsem svetu, je prav kompleksnost z razvojem kapitalizma ustvarjenih socialnih slojevitosti. Dejstvo je, da se je tendenca proletariziranja izvršila neenakomero: z zgodovinskimi ,,zaostanki", ki so vačkrat odvračali za dolga časovna obdobja velike množice mezdno odvisnih od tistih pogojev, ki jih je izkusila večina izkoriščanih delavcev in nameščencev v njihovem življenju, pri njihovem delu in pri ,,zbarantanju" pogojev za prodajo njihove delovne sile. Zaostanki, ki so sledili brutalnim tendencam proletarizacije, če so na primer celi sektorji pisarniškega in laboratorijskega dela bili mehanizirani in naloge razparcelirane. Kar se označuje s tako neenotnim pojmom, so notranja nasprotja procesa ^roletarizacije, ki ni samo ena tendenca počasnega povečanja in enotne množice zamenljivih delavcev, temveč neprenehoma ustvarja nove neenake grupe, katerih neposredni interesi se bolj ali manj razhajajo. Lahko grem še dalje: kar zadeva termin r,malomeščanstvo", je notranja cepitev proletariata in notranja cepitev buržoazije, ki se doseže s skupnostjo obeh teh razredov in vodi k temu, da ne gre nikoli za dve sociološko absolutno ločljivi skupini brez prekladanj in vzajemnega delovanja in s tem dozdevno ustvarja med obema ležeči ,,tretji" razred. Pravim ,,dozdevno", ne da bi oporekal temu, da imajo različne socialne skupine s političnega in ekonomskega stališča nestabilno, v zraku visečo pozicijo v medprostoru razrednega antagonizma — bolj ali manj udobno med proletarizacijo in kapitalističnim , pomeščanjanjem; temveč da bi oporekal temu, da gre tu za avtonomen ! razred: v bistvu njegove točne meje niso določene, samostojni interesi ne I obstajajo, ker predstavljajo samo po konjunkturi menjajočo kombinacijo ' nasprotnih interesov, ki so že prisotni v vsakem razredu.
Vendar je  nasprotje revolucionarne politike prav aktualen moment v
določeni     zgodovinski     konjunkturi.     Negirati     obstoj     avtonomnega
malomeščanskega razreda zato nikakor ne pomeni negirati obstoja problema
,,razredne zveze" s pretvezo, da bodo vsi ti sloji in sekundarna nasprotja
tako ali tako izginili. Kajti ta vsesplošni konec ne bo nastopil nikoti, nima
zgodovinske   realitete.   Nasprotno:   če  se   na   ta  način  problem postavi
teoretično,   ima   nujno  politične posledice. Shematično  rečeno  pomeni
sprejetje obstoja srednjega razreda (z večjim ali manj§im obsegom: včasih se
gre tako daleč, da se vanj vključi celotna ,,nemonopolistična buržoazija")
odprtje poti za takšno koncepcijo, ki problem razrednih zvez postavlja v
pojme   kompromisov,   zgodovinske   pogodbe,   to   končno  pomeni   —  v
pojmovanje juristične ideologije. Problem je v tej perspektivi v vedenju,
katere vzajemne koncesije morata opraviti proletariat in ^malomeščanstvo",
katere posebne interese morata žrtvovati, da bi prišlo do dogovora in kako
bo ta dogovor lahko ,,garantiran". Problem je v tem, če bo ta dogovor
sklenjen med ,,enakima" (po pravicah in dolžnostih) partnerjema ali med
Mneenakima" partnerjema (kako bi lahko bil takšen dogovor primeren? ).11
Takoj ko je ,,razredna zveza" tendencielno mišljena v pojmovanju juristične
ideologije   kot   zgodovinskega   analoga   pogodbi   med   individualnimi  ali
kolektivnimi partnerji, očitno neizogibno pride do misli, da lahko veljavnost
in spoštovanje takšne pogodbe ..garantira" samo država. Država, to se pravi
točneje: politična ideologija državnega aparata (volitve, politične stranke, dogovori med političnimi strankami, parlament. . .). In kdor ne prevzame sedanje garancije, ne pripoznava takšne zveze; potem se cilj glasi: osvojiti državo in jo spremeniti tako, da bo prevzela garancijo. S tem je sredi začaranega kroga: za osvojitev države je potrebna razredna zveza, da bi zagotovili to zvezo in si s tem ustvarili pogoje za njeno eksistenco, se je treba nasloniti na državo in ,,anticipirati" njeno demokratično transformacijo. Drugače rečeno, vse teče v okvirih države in ne na polju razrednega boja, ki presega državo in ji nasprotuje. Zavrniti mit malomeščanstva kot tretjega avtonomnega razreda pomeni zavrniti juristično formo, ki odkrito alr implicitno sprejema predstavo razrednih zvez. To pomeni postaviti novo formulacijo, ki se lahko zdi presenetljiva, če se jo odtegne od njenega konkretnega zgodovinskega konteksta: razredne zveze, ki jih potrebuje proletariat, so zveze na bazi njegove lastne razredne pozicije s frakcijami buržoazije same, ki so se obrnile proti svojemu razredu. To istočasno pomeni, da te alianse nimajo nič spontanega, da niso rezultat enostavne ,,konvergence" interesov, ker nastajajo izključno z razbijanjem sistema razrednih zvez buržoazije, ki se razprostirajo vse do proletariata in si tu z ekonomsko in politično silo zagotavljajo svojo množično bazo s služenjem stanovskim interesom in z ideološko vladavino. To pomeni, da je temeljni pogoj, delno tudi kot rezultat tega procesa, enotnost delavskega razreda samega, ki še nikjer ni spontano realizirana.
Brž ko se lotimo problema razrednih zvez v povezavi s pogoji imperialistične družbene formacije, kakršna je Francija, glavni f aspekt. postanejo notranja cepljenja obeh anatagonističnih razredov in vloga države pri reprodukciji teh cepljenj. Že Lenin in drugi teoretiki imperializma so pokazali, da imperializem obnavlja in zaostruje cepljenje proletariata. Od tod izvirajo danes razširjeni fenomeni kot ,,nacionalno" cepljenje na ,,francoske" in ,,tuje" delavce (ki so 1974 s svojimi družinami šteli skoraj 4 milijone), ki se precej pokriva s cepitvijo na kvalificirane in nekvalificirane delavce in tendencielno postaja najpomembnejša baza ,,industrijske rezervne armade" kapitala: brez dolgotrajnih bojev lahko zasidra rasizem v delavskem razredu samem. Ali na ,,družinsko" cepljenje na moške in ženske, ki se ne omejuje samo na slabše poklicne možnosti in nižje mezde, temveč se kot notranja črta vleče skozi celoten delavski razred in ima svojo podlago v meščanski obliki družine, v vlogi ženskega hišnega dela, dvojno izkoriščanega dela, ki z ,,množično potrošnjo", ki jo uvaja imperializem, ne izgine, temveč se nadaljuje. Kajti ta množična potrošnja je izsiljena potrošnja blaga, ki zasužnji ženske doma in moške na njihovih delovnih mestih s ,,potrebami". Od tod izvira tudi sindikalno cepljenje delavskega razreda, centralni fenomen francoske socialne zgodovine, ki je prav tako kot politična cepljenja vsakikrat resnično malo premagan (golizem se je v velikem obsegu opiral na ta cepljenja). Vseh teh fenomenov, ki zahtevajo konkretno analizo, ni mogoče reducirati enostavno na ideološko delovanje. Do tiste mere, kot zadevajo pogoje za reprodukcijo delovne sile in kot (sindikalne in politične) organizacijske oblike proletariata neposredno vključujejo funkcije države v imperialistični družbeni formaciji.12
Zdi se mi, da mnogi marksisti ostajajo zapleteni v pogled na imperialistično državo in meščansko sociološko problematiko. Svojo pozornost obračajo izključno ali skoraj izključno na odnos med vladajočim razredom in ,,njegovo" državo: katere so notranje (nacionalne, internacionalne) cepitve meščanskega razreda? Katere frakcije buržoazije ,/lominirajo" ali ,,razpolagajo" z državo, ali kot se danes reče (medtem ko je država reducirana na svoj površni aspekt), z »oblastjo"? Kako država doseže relativno enotnost vladajočega razreda, ali obrnjeno, ali zaide v ,,krizo", če se zaostrijo njena notranja cepljenja? Medtem ko postavljajo problem samo v takšnih pojmih, menijo, da so ostali zvesti Marxovi tezi, po kateri je vsaka država razredna država. V resnici pa to tezo deformirajo in je ne priznavajo. Če je področje problema po eni strani omejeno na državo, po drugi pa na vladajoči razred in njegove različne frakcije, potem bistvena povezava izgine. Notranji odnos države do proletariata (s tem do izkoriščanja in do reprodukcije pogojev izkoriščanja) potem sploh več ne igra nobene vloge. Vendar je prav to centralni aspekt, iz katerega je treba izhajati, da bi lahko razumeli vlogo države in specifične oblike njene zgodovinske spremembe. Funkcije države — varovati (ali pa tudi ne) enotnost vladajočega razreda — ni mogoče razumeti, če se je ne analizira na osnovi njenega odnosa do vladanega razreda. Drugače rečeno, države vladajočega razreda ni mogoče razumeti s stališča vladajočega razreda. Temeljna funkcija države in osnova njenih nasprotij je s tega zornega kota uničiti enotnost delavskega razreda, tako s čisto represivnimi aparati kot s svojimi ideološkimi aparati. Zaradi tega nasprotja (znotraj) vladajočega razreda ne morejo privesti do izbruha, ki bi razbil njihov zgodovinski sistem razrednih zvez in razrušil njihove množične baze, ne da bi se fotil pričujoče države s takšnimi oblikami, kot jih dovoljuje razmerje sil. V obstoječi meščanski državi ne more biti vzpostavljena niti enotnost delavskega razreda niti enotnost vseh delavcev, vzpostavljena je lahko le proti njej. proti njeni zgodovinski obliki, s sredstvi trajnega ekonomskega, političnega in ideološkega razrednega boja.
Brž ko prenehamo misliti na enotnost delavskega razreda Kot na uspeh ali dejstvo in na razredne zveze kot na pogodbe ali kompromise, lahko dejansko materialistično združimo oba problema. Ni več nevarnosti, da bi enega (zveze) postavljali na mesto drugega (enotnost razreda), kot to tendencialno dela vsaka reformistična politika: zgodovina kaže, da pod temi pogoji ni mogoče rešiti niti enega niti drugega, povsem neodvisno od konstelacij, v katerih se iluzija grupirane zveze okrog razcepijenega delavskega razreda povsem enostavno obrne proti delavskemu razredu z restavracijo odkrite in ojačane meščanske diktature.13 Torej lahko potem realno postavimo problem njene konkretne enotnosti, ki istočasno predstavlja temeljni politični in teoretični problem.
Upam, da je iz teh nekaj pripomb razvidno, da je ta problem še komaj rešljiv in da ga poimenovati še ne pomeni reSiti. Nismo pa imeli namena ponujati rešitev ali ceto receptov, temveč v diskusijo vnesti le razčiščenje poj-mov.
OPOMBE:
x. Nekoliko skrajšana sklepna beseda k angleški izdaji Balibarjeve knjige „0 diktaturi proletariata". V nemščini je knjiga izšla 1977 pri-VSA. Prevedeno po: Das Argument, št 106, nov./dec. 1977, str. 795—805.
1.  V javni debati z Lucienom Seveom, aprila 1976, organizirani ob tedn marksistične knjige pri založbi KPF.
2.  Primerjaj z L. Althusser, 22e Congres, Paris 1977 (Maspero). Krajš verzija je izšla v nemščini v:  Beitrage zum vvissenschaftlichen Sozi lismu.'. 2-77, z naslovom ,,Ueber die historische Bedeutung des 22. Parteitags de^ KPF".
3.  Ta prispevek se neposredno nanaša na francosko diskusijo. Toda diskusija ne more biti omejena niti na eno deželo niti nagolo izmenjavo me vodstvi   komunističnih   in  socialističnih strank  različnih  dežel. Če hoc prinesti  sadove,  mora  odpraviti  s  poti^vse ovire  in  voditi   k  obnovit marksizma, ki ga tako moramo nujno prevzeti za ,,bazo" teh strank samif njihovih aktivnih članov, njihovih ,,simpatizerjev" v množicah, ki se bod množile s svobodo te razprave, in končno vseh socialistov.
Tehtam zelo splošno hipotezo: k obnovitvi marksizma lahko direktnc prispevajo prav diskusije in teoretična dela komunistov v deželah ,,Latinsi<.' Evrope", kjer so osvojili pomembne politične položaje, nič drugače kot tist ki so pred leti sprožili antiimperialistične revolucije. ,,tretjega sveta". Vedn znova   smo   poudarjali    nujnost   dodati   marksistični   analizi   zgodovin socialističnih   dežel   bistvo   družbenih   odnosov,   ki   so   se   tu   razvili   p< revoluciji, kot tudi tendence, ki jih danes tu izkazuje razredni boj. Toda n malo odločilno povezati te analize z raziskovanjem razvoja kapitalističnth dežel — predvsem anglosaksonskih dežel — v katerih marksizem zgodovinskc ni postal organska ideolbgija delavskega gibanja (kljub njegovi starosti, kljub tradiciji in moči njegovega boja): zakaj ta cepljenja zgodovinskega spajanja delavskega gibanja  z revolucionarno teorijo?   Kateri so njegovi vzroki v ekonomski in socialni strukturi, v zgodovinski obliki, ki jo je prevzel državni aparat, in posebno odredba (le dispositif) ideoloških državnih aparatov?  V razvoju marksizma samega?   Če predstavlja ta pošastna neenakost razvoj? revoludonarne prakse integrirani del marksizma—leninizma, katerega dedič' smo, in če izhajamo iz tega, da teoretična rešitev problema, ki jo nalaga ts neenakost razvoja, dožene bistveni aspekt obogatitve in odkritij, ki jih enako potrebujemo v drugih deželah, potem ne dvomim, da bo ta rešitev prišla predvsem iz lastnih analiz angleških, ameriških itd. marksistov in bo morala vključevati njihova stališča na do sedaj od marksizma in leninizma prevzete oblike. (V tej zvezi opozarjam na zelo zanimivo delo Michaela Anglietta. Crises et  regulations du capitalisme:  L'experience des Etas—Unis, Paris. Calman Levyed., 1977.)
4.  V tej zvezi lahko opozorim na nekatera dopolnilna dela: L. Althusser: Elemente  der Selbstkritik,  Berlin/VVest  1975; D.   Lecourt:  Proletarische VVissenschaft?  Der Fall Lyssenko und der Lyssenkismus, Berlin/VVest 1976.
5.  Kar seveda ne more pomeniti niti da to izoblikovanje poteka linearno niti  da  se kompleksnost  kapitalističnih  družbenih  formacij  reducira na soočenje obeh razredov, katerih antagonizem določa njihov razvoj. Primerjaj poglavje ,,Presežna vrednost in socialni razredi" v moji knjigi Cinq Etudes du materialisme historique, Paris 1974.
6.  Često se je zdelo, kot bi bil Gramsci, ko je govoril o hegemoniji in ne o diktaturi, oslabil leninistično koncepcijo meščanske razredne vladavine, ker je ,,sili" ali moči dodal ,,konsenz". Vendar je nasprotje pravilno. Gramsci, ki je bil poiičen s skušnjami fašizma na dramatičen  način, je okrepil to koncepcijo. Dejal je: razredna vladavina je še bolj absolutna, kot sama misli, da je, ker ne obstaja le iz direktne ,,sile", to je le zunanjost ,,oklepa"; istočasno je ,,konsenz", t.j. materialno vladajoča ideologija in organizacija ,,splošnih funkcij" družbe preko vladajočega razreda. Proletariat mora torej svojo diktaturo in svojo hegemonijo postaviti tudi na to polje, na mesto te buržoazne.   Problem je  le v tem, na  kakšen  način:  sredstva  in oblike meščanske hegemonije tu ne morejo služiti za vzgled .. .
7. Primerjaj z 2. opombo
8. Primerjaj npr. z Lucien Seve, Le XXe Congres, developpement leniniste de la strategie de revolution pacifique, v: Cahiers du Communisme, junij 1976. Rezimiran je ta tekst v: Beitrage zum vvissenschaftlichen Sozialismus. 3—77, str. 166—170: ,,Lucien Seve ueber Klassenbevvusstsein bet Lenin und Diktatur des Proletariats".
9.  Lahko gremo celo dalje in dornnevamo, da so bili podlaga za analizo odkloni revolucije in diktature proletariata. Če socializem in kapitalizem nista ,,dva" zaprta in izolirana ,,svetova", kot sem jaz razumel, temveč dva aspekta enega sistema nasprotij, potem notranje ovire dokazujejo socializem, tendenco  odklonov  in  regresivne  tendence pa  v svoji notranjosti ne le ,,kapitalistične   razmere"   na   splošno,   temveč   nujno   njihovo  aktualno imperialistično obliko.
10.  tn jo igrajo še danes, kot se kaže v vrsti in načinu, s katerim se je maja 1968    Pompidoujeva    vlada    lahko    lotila    razpuščanja    fronte   svojih nasprotnikov.
11.   V   Franciji  prevladujoča verzija,  teorija  državnomonopolističnega kapitalizma, bi problem rešila tako: tendencielno so partnerji na ekonomski ravni že povezani in sicer enakopravno. Kajti vse v enaki meri izkorišča monopolistični veliki kapital. Njihovi interesi enega nasproti drugemu se spontano   izenačujejo.   Ostane  ,,prenos" tega  izenačevanja na politično raven: prav to je naloga pogodbe med političnimi strankami, ki je dosežena v demokratični obliki in garantirana s to obliko. Toda potem je popolnoma nerazumljiva stvar, ki se ji izkušeni komunisti nikakor ne smejo odpovedati: ,,vodilna vloga delavskega razreda", o kateri točno vedo, da je odločilnasila revolucionarnih bojev. Lahko bi rekli, da to nasprotje daje priložnost za očitek dvoličnosti, za vedno proti  komunistom povzdignjen očitek, da hočejo pod plaščem svobodnega kompromisa zavarovati skrito vladavino delavskega razreda nad svojimi zavezniki, vladavino svoje lastne stranke.
12.  Dragocena opozorila o tej točki so v knjigi Suzanne de Brunhoff: Etat et Capital, Maspero, Paris 1976.
13.   Samoumevno  je, da  ne zadostuje  le  hoteti realizirati enotnosti delavskega razreda. Zato je neizogibna zgodovinska analiza notranjih ovir, na katere naleti <tudi kritična refleksija revolucionarne stranke o zmotah, ki jih v   svoji   preteklosti   ni   mogla   preseči).   Enotnost   razreda   francoskega proletariata ni mogla biti realizirana ali konsolidirana niti po Ijudski fronti (1936)   niti   po   odporu   in   osvoboditvi   (1945-47)   niti   1958   niti   po maju—juniju 1968 (največjem generalnem štrajku v francoski, celo evropski zgodovinil). Torej so Jjudske množtce, namesto da bi naprej igrale odločilno vlogo na političnem prizorišču in s tem revolucionarno podrle politično deželo, kljub svoji sposobnosti. da povzročijo prelom, ostale drugorazredna, sporadična politična moč. Torej razredne zveze niso mogle združiti okrog proletariata, kljub ,,konvergenci boja" (maja 1968), ali so končno razpadle (tako  1938 ali v petdesetih  letih, po antifašistični enotnosti). Torej je francoski burioaziji še vedno uspelo kljub težkim notranjim krizam, ki so se včasih zdete smrtne  (od Vichyja sem do kolonialnih vojn  in »obnove Evrope"), ponovno vzpostaviti svojo enotnost in ponovno razširiti svojo množično bazo. Zdi se mi, da ta zgodovinska zveza še ni našla zadovoljive pojasnitve.
Prevod: Franc MILOŠIČ
BALADA O SAKSOFONU IN SONCU
Matjaž Potokar
Policaj Ferdinand, imenovan F ,0. je stal na kri-žišču Titove in Celovške v Ljublj. V svojedelo je ravnokar uvajal študenta Leopolo lcer študirajo-čega na pravni fakulteti. Ravnoka? je razlagal, da mora vesten policaj trikrat dolgo ¦ /akrat kratko zabrlizgati, če hoče, da se člove! i je ušel čez cesto ob nepravi luči, ustavi. V tiste> renutku je za za voznike in pešce, ki hočejo preč; i ali zaviti na Titovo, svetila rdeča luč. Oba, polic..-, n njegov pri-pravnik, sta precej strogo zrla na gi-joo Ijudi, ki je ždeča na pločniku čakala zelene luči.
Iz čakajoče gruče se je tedaj, kot r.a sveti zelena luč, napotil čez cesto možakar, čigar vedenje sta oba uniformiranca označila za skrajno vehementno in upadljivo. Brez tako čislanega pogleda na levo ali desno se je popotnik odpravil v atomski vek, na drugo stran cestišča.
Kri je udarila obema možema postave v predele, kjer je včasih kraljevala glava in pripravnik Leopold je zabrlizgal trikrat dolgo in dvakrat kratko, da bi dokazal, kako zaleže poduk že uveljavljenega kolega. Mož pa se na začudenje obeh organov sploh ni zmenil za te v nebo vpijoče brlizge in se je svečano odpravil svoji usodi nasproti. Na tem mestu mora pisec napeto pripoved nekoliko prekiniti, to pasamo zato, da bi podal, kar se da naturalističen opis pre-čkajočega moža. Mož je bil torej visoke, skoraj koščene postave, njegova oprava pa je dala vedeti, da prihaja iz izobražensko študentskih krogov. Bebasfi pogled njegovih sinjemodrih oči je izdajal, da nemara obiskuje študentsko ustanovo na Aškerčevi 12. Morda je ceio poslušal predavanja iz kompara-tivne književnosti in literarne teorije. To so seveda samo ugibanja, čeprav pisec teh vrstic čisto dobro ve, na kateri oddelek je prečkajoči hodil in tam tudi spal. Kozja bradica je dajala vedeti, da se mož nemara ima za umetnika v romantičnem pomenu hesede. Oblečen je bil v svetlo moder, izpran jeans na zgornjem delu telesa pa je nosil nekakšno sutano, kar samo potrjjje domnevo o njegovi umetniškosti. Nos tega študenta je bil, kar naj prosim ne zbuja začudenja, popolnoma normalen.
Ta človek se torej sploh ni bil zmenii za brlizge pripravnika in je mirno korakal čez cesto.
Leopold je sklenil v skladu s svojo uniformo dra-stično nastopiti. Zato se je tudi on napotil čez cesto, da bi prestregel modrookega. Njegove oči so se uprle v nasprotnikov obraz, toda ko je že nameraval izusti-ti povsem normaino besedo ,,dokumente," so se mu oči začudeno zazrle v njegove prsi, iz katerih je briz-gal rdeč curek krvi. Organ Ferdo je na drugem koncu cestišča popolnoma osupnil, ko je v neznan-čevi roki zagleda! medlo svetlenje strelnega orožja kalibra petinštirideset, ki je kar streljalo v njegovega gojenca. Tudi sam je izvlekel svoje orožje in se na-potil proti streljaču. Oni pa mu je bit brez besede pokazal nekakšno izkaznoci, ki je bila škrlatno rdeče barve. Ferdinand je na široko odprl usta, nato pa zmedeno  zamrmral:
,,Oooprostite... je že vse v redu". Nato se je začudeno popraskal po tilniku in še enkrat dahnil: ,,je že v redu . . . oprostite". Vsi so lahko vkjeli, kako se je stoki mož brez posledic, še vedno pri rdeči luči odpravil po pločniku proti središču mesta in skrivoma pokazal policaju jezik.
V avtobusu mestnega prometa številka dve je po stari navadi izredno živahno. Šofer se, tudi po stari navadi, prepira s potniki in grozi, da bo poklical policijo, če ne bodo vsi plačali, kar mu gre.
Nad mestom sije sonce, lep dan pa napovedujejo tudi ptički, ki letajo proti gnezdom. Sončni žarki se odbijajo od kristalno čistega okna in dražijo starejšo damo, ki si nehote — od osuplosti — trebi nos. V zadnjem delu zelenca stojijo trije Ijudje, ki jih na pn/i pogled lahko proglasimo za pesnike. Peter, kratko ostriženi očalar, je kolovodja in ostalima raz-laga svoje poglede na pesniški stil. Četrtek je in ura kaže deset minut čez poldan. Drugi, ki ima nekotiko afriško prirejeno frizuro, ga posluša z odprtimi usti. Pogovor teče nekako takole:
,,Vizualije, vizualije" pravi Peter. ,,Kdo pa danes še dela take bedarije? Povrhu vsega pa smo z Enzens-begerjem t te  že presegli. Tebi, Borut, pa pripo-ročam, da se maio poglobiš v te prave pesnike. Zakaj ne bereš recimo Kleča?
Borut zmedeno pripomni: ,,Ni tuki notr nič, kar bi me interesiral, sei ne rečem .. . Kleč je dober, ampak kje so vizualije? "
Tretji, ki je na las podoben obema ali sploh vsem slovenskim pesnikom le, da še ni tako zapit, kot se spodobi, odvrne: ,,Fanta ne se kregat, u božju mater. A morjo res vsi vedet, da smo poeti? " Pri zadnji besedi se mu rjave oči zamolklo zableščijo, nos pa se mu nehote nekoliko dvigne. Postrani po-gleda vse Ijudi, kot bi hotel reči: Mi pesniki smo kaveljni! Največ ga nesemo, najboljši štekamo, samo kozmos nam sedi na glavi. Sicer pa — kaj bi pesniki brez kozmosa!
Ljudje okoli njih se kot po navadi ne menijo za bodočo slovensko kulturo ingnusno zrejo v četrkov dan. Na vetrobranskem steklu se muči zapoznela čebela. Zaman poskuša odkriti izhod iz zelene pasti. Tudi čebela ne sliši pogovora treh pesnikov, ki se iz ozadja pomikajo proti vozniku. Na lepem vstane potnik s popolnoma normalnim nosom in svetlo modrimi očmi. Te mu zrejo v daljavo. Melanholično se popraska po tilniku, pri tem se zgornja polovica trupa nekoliko zamaja. Naenkrat iz zadnjega žepa zdrsanega jeansa potegne . . . robec in se vsekne. Stara gospa polglasno prdne. Potnik premišljuje o Matjažu Kmeclu. Zato zabrunda šoferju: ,,Obrni in v garažo". V težnji, da bi podkrepil povedano, potisne pilotu pištolo pod prepono. Šofer gleda zdaj na cesto zdaj na naperjeno orožje in reče izza zobotreb-ca: ,,Ne me jebat... sej vidm d je na vodo." S tem misli na pištolo, ki ga vse bolj in bolj straši. Svetlo-oki se ne nasmehne. Ne. Tak človek se ne smeji. Tak človek je sposoben tudi ubijati. Šoferja prešine, da še ni napisal današnjega poročila. To pa je tudi zadnja misel, ki ga sploh preširte, kajti ogiušujoč pok razpara zrak in avtobus zatrobi. Šofer leži mrtev, z luknjo v glavi, avtobus pa se še nikoliko zadriča po cesti, nato pa se preplašeno — spričo oglušujočega poka namreč — ustavi ob robu cestišča.
Iz avtobusa izstopi en sam potnik in pripovedo-valec si na tem mestu tastni pravico, da vpraša bral-ca: ,,Kateri kurbir, hudiča, pa izstopa, ko vsi vemo, da tu ni postaje? To lahko delajo vendar samo poli-caji! Bralec lahko ugiba kar trikrat."
Seveda je bralec verjetno zadel. Da, seveda. To je ubijalec šoferjev mestnih avtobusov. Njegovi zobje se kot vetrobranska šipa bleščijo v opoldanski svetlobi; iz žepa vzame robec in se ponovno usekne. Vsi trije pesniki pohitijo za možem s pištolo in z ogabno kri-čečim glasom zahtevajo njegove dokumente, ta pa jim brez besede pomoli pod nos škrlatno rdečo iz-kaznico. Vsi trije na stežaj odpro usta.
Skozi ozračje zakajenega dima se vidijo le posa-mezni orisi ali silhuete Ijudi. Sedijo za težko, po-dolgovato hrastovo mizo, na njej pa stojijo povečini prazne skodelice za kavo. Sem pa tja se na mizi po-kaže manjši koi-arček žganja, ki pa je večkrat, oj prevečkrat, prazen. Za dimom skriti Ijudje so tu, čeprav jih ne vidimo. Sedijo, pijejo kavo ali pa sre-bajo zoc, puhajo velike oblake sivkastoplavega dima v zrak, da se tam onemoglo vrtinči, dokler se ne začne počasi razblinjati. Nekaterim drobne podganje
vi.....:- _s-.    J.
oči švigajo zdaj na eno zdaj na drugo stran in si pri tem mislijo bogve kaj. Predsednik sedeč čisto na koncu^mize je nam neviden, zato pa precej bolje slišen, caj se njegov počeni gtas nikakor noče poraz-gubiti v ušesnih Skoljkah tu prisotnih. Levo od pred-sednika sedi s sklonjeno glavo mlad, še ne sprejet član te družbe. O njem v glavnem tudi teče beseda, ki se često sprevrže v pravo kričanje. Mladi večkrat zardi, kar pa mi zaradi tobačnega dima ne vidimo. Ostalim govomikom se vidi, da jim je čas naložil že lepo število let na grbo, ki jih, v skladu s svojim poklicem, tudi težko prenašajo.
Poleg predsednika je najbolj glasen neki podporni član, ki seveda vedno poskrbi za reprezentanco. Dobimo občutek, da ga ti modri Ijudje prenešajo v svojih vrstah predvsem zato, ker jim nudi nekakšno materialno udobje in zato tudi tolerirajo njegove doceia zgrešene izjave. Nasproti mize sedi siva, osemdesetletna gmota meda, ki ji ostali člani te družbe pravijo starosta. Naduha tega moža je prvo, kar mi, pozorni opazovalci, opazimo na njem; Tehtno in s premisiekom diha, da se ne bi preveč utrudil, od časa do časa komaj vidno prikima ali odkima. Tako predsedniku kot članom tega društva se zdi povsem nemogoče, da bi posegel v žolčno debato.
Oebata se od časa do časa prekine, oči vseh pri-sotnih se takrat obmejo v sivo starosto, da bi ujele njegovo prikimavanje ali odkimavanje. Mladi mož, čigar imena vam žal ne moremo sporočiti, postaja čedalje bolj obupan. Ugotavlja, da dve njegovi knjigi in kup objavljenih pesmic še ne zadostujejo za spre-jem v eminentno družbo. Predsednik tedaj povzame besedo nekako takole: ,,Kot smo soglasno sklenili, se temu možu ne more priznati naziva umetnik, po katerem tako hlepi. Očitno je, da bi njegov sprejem v naše kroge zopet razvezal jezik tistim, ki trdijo,da sprejemamo v naše društvo Ijudi le zato, da potem v naših prostorih jedo takoimenovano carsko solato. Res je. Solata je vredna vse pohvale, zato pa moramo tudi skrbeti, da je navaden smrtnik ne bo mogel jesti. Tako soglasno odklanjamo vstop tega mladega moža v naše društvo!" Po teh besedah se pogled predsedujočega vprašljivo zazre v starosto in ker ta komaj vidno prikima, je predsednik zadovoljen.
Trenutek kasneje se zatohlost dima nekoliko zmanjša, kajti vstopa slok zakrinkan mož, v rokah drži revolver kalibra petištirideset in hitro pritiska na sprožilec. Streli prekinejo življenje vsem udele-žencem seje, samo starosta je, kakor po božji volji.
o
I
o
D5
f
2
C
CD BJ
s.
1
p
3 M
J?
ca*
obvarovan pred alienacijo od življenja. Modrikast dim in mrtva, na tleh ležeča trupla ustvarjajo srhljiv pogled, nekdo pa je med padcem za sabo potegnil na tla še prt, tako da je razdejanje v sobi popotno. Ne da bi nastali položaj neznanca zmedel, se s hitrimi skoki odpravi na drugi konec sobe, odpre neko konzervo in z njeno vsebino natrpa usta sivi starosti. Ko to opravi, brez besede pokaže škrlatno rdečo izkažnico in hitro izgine.
V vseh jutranjikih Ijudje osuplo bero naslednje besede: Pokol v Društvu književnikov. Sedem žrtev neznanega ekstremista, kot po naključju pa je pri življenju ostal najstarejši član tega društva. Ta se še vedno nahaja v šok sobi, ker se je vsled nemoči in starostne senilnosti skoraj zadušil s carsko solato, katero mu je neznani ekstremist natlačil v usta. Če se bo starosta naših književnikov izlizal, bo lahko dal dragocene podatke o napadalcu, ki ga naši organi že iščejo. V tem trenutku se v prostorih napada ne dogaja veliko. Pravzaprav se ne dogaja skoraj nič, le oko pozornega in naključnega opazovalca bi v kotu sobe opazilo dve sivi miši, ki gestikulirata tako ži-vahno, da bi naključni opazovalec utegnil takoj pomisliti, da se miši pogovarjata o umetnosti. Ena od obeh je nekoliko večja, pa tudi na pogled precej starejša, saj ji zobje očitno ne služijo več tako kakor mladi miši. Dodajmo še to, da naključni opazovalec tega ne bi uspel opaziti, vendar si tu pisatelj, kot avktorjalni pripovedovalec, lahko privošči pripove-dovatca komentira zaostalo prebavo — strokovno zapeko — starejše miši, ki že nekaj dni ni opravila t. i. velike potrebe. Veridar so to dokaj obrobni po-datki, katere bi morda le kak vnet pozitivist imel za pomembne in poskusil iz njih izžeti trditev, da je stara miš zaradi zapeke tako kritična do mlajše to-varišice rodu glodalcev. Pisec tega teksta pa očitno stoji na stališču vsevednega pripovedovalca, ki se sicer ne vmešava v pripoved, tako da bi krojil usodo nastopajočih, a o njih ve takorekoč vse.
Stara miš torej, kljub pisateljevemu ekskurzu v takoimenovano literemo teorijo, takole povzame besedo:
,Ljubi moj mladi prijatelj ino učenec. Vse preveč miši dfines meni, da je pri siru, za katerega veš, da je naš glavni predmet preučevanja, poglavitnega po-mena duh, ki ga je treba jemati brez tehtnega pre-misleka, zgolj čutno, in biti od njegovega vonja tako-rekoč pijan. To je, Ijubi moj prijatelj ino učenec, velik nesmisel. Stališče teh miši je torej tako, da je treba vonj sira le sprejemati-perseptirati, s tem pa naj
bi tak vzvišen fenomen, kot je sir, tudi že dosegel svoj namen. Miši premalo zahtevajo od sira! Gre jim preprosto za čisto uživanje v duhu umetnosti, se pravi v duhu sira.
Sedaj pa te, Ijubi moj prijatelj ino učenec, vprašam: Ali je temu res tako? Morda se s takimi dejanji samo nekritično vračamo v zastarele estet-ske, sirovske poglede, ki so trdili, da moramo na umetnosti samo zafurati? Ali kot je nekdo modro povedal, da je vonj sira čutno svetenje njegove ideje. Pravim ti, da je treba sir jemati kritično in s pre-mislekom. Njegov duh je treba jemati kar najbolj razumsko in ne oblizovalno. Šele razum bo dal siru tisto mesto, ki mu gre, ne pa nekakšno uživanje ali furanje r»a siru in njegovem duhu",
Mlada miš bi na tako utemeljene izjave verjetno prikimala, čeprav ne bi v tistem trenutku snažilka odprla vrat in stopila v sobo. Miši sta se v strahu pred snažilko gajstno zatekli v svoje sobane. Kot je lahko potrpežljivi bralec že opazil, pisec teh vrstic zmedeno povezuje dogajanja v nekakšno celoto. Bralcu lahko mirno zatrdimo, da se piscu teh vrstic še ni zmešalo, čeprav je bil že nekajkrat povsem na robu irealnosti. Zato naj, če ni prepit in skrokan od včerajšnjega popivanja, še naprej sledi piscu, da ta žmohtno izpelje tekst do konca. Edina oseba, ki se skoraj redno pojavlja v tekstu (poleg policajev), je sinjeoki in kozjebradi ekstremist. Pa poglejmo, kje tiči ta lumpek. Tcxla joj! Tam na bivšem uredntštvu Problemov v Gregorčičevi ulici je velik direndaj. Na5i vrli organi imajo v tej stavbi stisnjenega v obroč glavnega protagonista tega teksta. Organi imajo tromblon in ga tudi uporabljajo, iz stavbe pa se čuje zategli lajež kalibra petinštirideset.
Kot je razvidno iz nastale situacije, bo moraj pisec teh vrstic kaj kmalu zaključiti zgodbo, kar domneva, da mu bodo junaka nesramno pokončali. Kakšen pesnik bi prizor pesniško-slikovito opisai takole: Ne boj, mesarsko klanje . .
(Bralca opozarjam, da prehajam na službeni opi$ dejstev, ki so shranjeni na neki policijski postaji v Ljubljani.)
Po triurnem obstreljevanju je našim silam uspeto zlomiti teroristov odpor, vendar smo pri tem po-polnoma porušili in zažgali stavbo na Gregorčičevh Materialna $kcxia je precejšna, moralna pa je enaka ničli, ker je bil tam tudi sedež nekaterih oportu-nistov in disidentov. Napadalec (terorist) je bil po nekaj strelih v glavo in život na mestu mrtev. Njegov edini dokument je bila škrlatno rdeča izkaznica, ki jo je krčevito stiskal v roki. To je bila izkaznica Društva za zaščito živali, na kateri je pisalo: Kdor to čita, je vosu. (Organi tega seveda niso brali). Naše izgube niso bile velike. Dva organa sta bila ranjena v živote, eden pa si je izpahnit ramo. Opomba pisca: podpis
Cenjenemu bralcu, ki seveda išče sporočilo vteh fragmentih, pa naj pisec teh vrstic ustreže. Podal mu bo sporočilo ali moto: Od takrat naprej so izkaznice Društva za zaščito živali zelene barve.