CLS   170  i55D
Iz mojih detinskih dni
Pripoveduje  Anton Antonov (Dalje.)
10. Bolezen in smrt moje babice.
jobra babica je zbolela v tistih lepih dneh pred Veliko nočjo. Mesto da je šla z nami v oživljajočo naravo, veselit se in srkat sveži pomladanski zrak, je tnorala v posteljo.
Sprva sem mislil, da sem jo užalil jaz, ker ni šla nič iz postelje; a pozneje me je vendar prepričala, da jo samo bolezen drži v postelji.
Njena sobica je bila na nasprotni strani naše družinske sobe. Ko je bila babica še zdrava, nisem šel v tisto so-bico. Ne vem, kaj je bilo tako strašnega v njej. Zdela se tni je pusta in prazna, ker ni bilo tiste velike ure na steni, in peč je bila tudi veliko manjša kakor v naši sobi. Skoraj bi rekel, da me je bilo strah. Težko, prav težko me je zvabila babica vanjo. Na vsak način sem moral vedeti, da ima babica kaj za moj želodček, sicer bi me ne bila spravila v tisto tiho, napolmračno in napoiprazno sobico. Pa tako je bilo takraf, ko je bila babica še zdrava in skoraj vedno pri nas v hiši.
Toda zdaj, ko je ležala babica na bolniški postelji, nisem imcl no-benih pomislekov več, da bi ne šel k njej. Skoraj po cele ure sem bil okoli nje. Tudi Francek, Minka, Pepček in Slavka so bili kakor priklenjeni vedno okoli babice. Morala nam je vkljub svoji bolezni vedno odgovarjati na razna vprašanja. Tako smo hoteli biti vsi v njeni bližini, ker smo jo vsi zelo radi imeli. In vsako njeno željo smo brali že iz njenih oči. i          Nekega dne smo bili zopet vsi pri njej.  Ona bi bila rada pila svežo
vodo. Vsi smo ji hoteli izpolniti \o željo. In zagnali smo se vsi proti sobinim vratam. Ker sem bil jaz vedno najbolj neroden, so me drugi popolnoma pomendrali, in ležal sem na tleh ter vpil na pomaganje, kakor da gre za moje življenje. Pobil se nisem tako hudo; a jezilo me je, da nisem mogel prinesti jaz babici vode.
Iz tega je razvidno, kako draga natn je bila naša babica. Pa kakor so se bolj bližali velikonočni dnevi, tolikobolj je hujšala babica. Nadušljiva je bila že prej; a sedaj jo je dušil tudi kašelj, in vsi udje so ji odpovedali. Atej ji je poklical zdravnika, ki je pa rekel mamici, da zoper starostne slabosti ni nikake pomoči. Od tedaj pa se jaz nisem ganii od bolniške postelje babičine. Nisem sicer razumel, kaj pomenijo zdravni-kove besede, toda neka nevidna sila me je priklenila k babičini postelji. Atej in mamica sta tudi večkrat prišla pogledat k babici, ki jima je govorila o tem ali onem. Tudi besedo smrt sem večkrat čul med temi po-govori. Toda jaz je nisem razumel. Mislil sem si, da babica zapusti posteljo, ko speče mamica kolač, potvice in skuha pisanke. Saj so bili velikonočni prazniki že pred pragom.
CS3   171   L55
Pa temu ni bilo tako.
Tisto soboto pred Velikim tednom je bilo, zjutraj. Atej se je oblekel v praznično obleko in je rekel, da gre po gospoda. Babica pa ni hotela nič več govoriti z menoj. Tako sem misli! namreč jaz. Premišljeval sem, s čim bi jo bil razžalil. Toda moja vest je bila tiste dni napram babici popolnoma čista. Zato sem se še bolj čudil babičini molčečnosti.
Mamica mi je prepovedala govoriti z njo in je jela pospravljati po napoltemni in napolprazni sobici. Vse je očistila in umila. Mjzo pa je pre-grnila z lepitn belim prtom, potem pa prinesla dve svcči in majhen križ ter vse postavila na pregrnjeno mizo.
„Ali bodo kmalu gospod tukaj," je vprašala babica s slabim glasom.
,,Je že odzvonilo; skoraj bodo tukaj!"
nHva!a Ti, o Bog," je izpregovorila babica s težkim glasom.
,,Tonček, pojdi, da te preoblečem v nedeljsko oblekico," tni veli na-tihoma mamica.
S težkim srcem sem šel iz sobice. Francek, Slavka, Minka in Pepček so bili že preoblečeni v praznične obleke. Po vasi pa so se zbirali mali in veliki, moški in ženske, da pospremijo Jezusa v vas. Na koncu vasi je bilo zbirališče, kamor smo šli tudi mi.
Ni bilo nam treba dolgo čakati. Že se je začul mili glas zvončka. Čez nekaj trenutkov zagledamo izza ovinka po cesti korakati duhovnika v belem oblačilu, cerkovnika in našega ateja.
Vsi smo torej pokleknili. Kmalu je bila ona trojica pri nas. Duhovnik se ustavi pred nami ter nas blagoslovi. Sprejeli smo Zveličarja medse. Vsa množica se je nato dvignila, in cel izprevod se je pomikal pojoč proti naši hiši, kjer se je ustavil. Duhovnik pa Vstopi v babičino sobo. Tudi jaz bi bil šel rad za duhovnikom, toda mamica mi je zabranila vstop. Zelo hudo se mi je zdelo in krivično, da nisem smel k babicl. Tedaj nisem vedel, a danes vem, da je opravila babica sv. izpoved, in da je prejela potem v popolnoma čisto srce Jezusa.
Po končani izpovedi da duhovnik znamenje z zvončkom, da je vstop v sobo prost. Šli so, kolikor jih je moglo vanjo. In jaz sem se tudi prerinil do bolničine postelje.
Spet sem smel gledati v babičin mili obraz! Vsa, prav vsa njena duša je bila pri Kristusu, ki ga je imela skoraj sprejeti.
Duhovnik je pokleknil in molil. Vsi so pokleknili in molili. Jaz bi bil šel rad k babici, da bi ji postregel, če ji kaj manjka. A nisem si prav upal.
Slavnosten in zvišen se mi je zdel že takrat tisti trenutek, ko je duhovnik govoril besede »Gospod, nisem vreden" . . . ter so se navzoči trkali na prsi. Nato je obhajal babico.
Še nekoliko časa se je pomudil pri njej, nato pa odšel.
Natanko sem videl, kako so še vedno trepetale babičine uvele ustnice. Molila je.
»Babica moja," sem zaklical trepetaje.
»Babica naša," sta zaklicala bratca moja in sestrici moji.
12*
0Lz   172  &L>
Ti klici so bolnico predramili iz pobožne utopljenosti. In pogledala nas je, vsakega posebe. Tega milega, mehkega in otožnega pogleda ne pozabim nikdar! Vsa njena duša se je zrcalila v njem! Ljubezcn njena, dobrosrčnost in bridkost ločitve od nas je povedal ta njen zadnji pogled na nas!
BPokličite ateja in mamico," je zaprosila nas s težkim in počasnim in skoraj votlim glasom.
Francek je poklical ateja in mamico.
,,Tonček, Francek, Minka, Pepček, Slavka," bili so njeni zadnji vzkliki, ko je smrtni angel odpeljal njeno blago dušo v nebesa.
Mi vsi, ki nas je poklicala babica, smo skočiii k nji ter ji poljubovali obraz.
Atej nas je takorekoč odtrgal od nje, mamica pa je prižgala svečo, pokleknila k postelji, in solze britke žalosti so se udrle kar curkoma po njenem obrazu.
nUmrla je moja mati," je rckel težko atej ter se naslonil na mizo.
»Umrla je," je zaihtela mamica.
,,Babica, babica naša," smo klicali po vrsti svojo babico.
Kot blisk se je raznesla žalostna novica po vasi . . .
Prišli so sosedje in sosedinje, napravili so mrtvaški oder v hiši, nanj pa položili mrtvo babico. Naokoli so pa postavili sveče, kojih luč je ob-sevala mili obraz naše babice. Zrl sem vanj skoraj nepremično. In nič več ni bilo tistih dvch svetlih fižolčkov na njenetn obrazu!
nSpi moja babica, pa se spet prebudi", sem si mislil, ko sem jo zrl. Ali čudno se mi je zdelo, da prlhajajo Ijudje, poklekajo, krope babico z zeleno oljkovo vejico, potem pa tiho odhajajo.
V ponedeljek zjutraj pa so pripeljali rakev, črno rakcv s svetlim kri-žem povrhu.
nKaj pa je to, mamica," sem vprašal začudeno.
MTo je sobica za babico; v nji bo odslej prebivala," mi je odgovorila mamica. Nisem je razumel,
»Zakaj pa ne bi ostala v svoji sobici," sem premišljal.
Prišli so torej črni možje s črno rakvijo tisto jutro in so položili mrtvo babičino truplo v tisto ozko in tesno sobico. Hoteli so pribiti še pokrov s svetlim križem na rakev.
Tedaj pa sem skočil jaz k možem, da jim zabranim pokriti predrago mi truplo. To moje početje je osupnilo može in mene samega.
Resnim črnim možem so zdrknile po tri solze po licih, meni pa so zastale noge. Nekaj sem zaklical, ali ne vem se več spominjati, kaj.
In možje so pokrili mrtvo babico. Tedaj pa sem zaihtel, in jokali so z menoj Francek, Minka, Pepček, Slavka, atcj in mamica. Tudi sosedom in sosedinjam, malim in velikim, odrastlim in neodrastlitn, vsem, prav vsem, ki so se zbrali pred hišo in v hiži, vsem so bile solzne oči.
Tisti Črni tnožje so dvignili rakev, in žalostni izprehod se je jel pomi-kati proti pokopališču. Domači smo pa spremljali babico k zadnjemu počitku, in tudi hiše vseh vaščanov so se tedaj docela izpraznile.
SC   173   SL^          ^
Po sv. maši-zadušnici smo babico pokopali. Ko je jela padati prst na mrtvaško rakev in so votli odmevi prihajali iz groba, sem začutil prvo gorje v svoji mladi duši. Zdelo se mi je, kakor da me kdo zbada z iglo v srce. ln zaplakala je moja duša, in zaihteli so vsi pogrebci. Ni bilo treba babici nagrobnega govora, s katerim bi kdo hvalil rajnico in poveličeval njene vrline.
Ne, ona je bila vsakomur v vasi osebno in duševno znana. Zalo je pa plakala cela dolina za njo . . .
Nobenega dogodka se tako nalanko ne spominjam iz svojih otroških lel kakor ravnokar opisanega. In temu se tudi ni čuditi.
Saj je bila mila mi babica vedno ob moji strani. Negovala me je, učila moliti in Ijubiti, kar je dobro in lepo. Vcepljala mi je s svojimi besedami in svojimi dejanji v moji najnežnejši, najpristopnejši in najdovzetnejši mla-dosti pravo in čisto pobožnost ter mi vlivala v srce Ijubezen do Boga, do domačih in do domovine.
S svojimi lepitni in za mladež tako zanimivimi pravljicami pa mi je bistrila mladega duha ter mi kar sipala z njimi svežost in gibčnost misli v srce.
Vse to je torej bilo, da sem prvič v svojem življenju občutil nekaj groznega. Trpcla je prvikrat moja duša takrat.                                                   ;
Svet in drag mi je bil še vsakokrat spomin na umrlo babico. Tudi danes, ko pišem te skromne vrstice o njej, mi je svet njen spomin. Zelim ji iz dna duše:   ,Bog ji daj večni mir'!   Pa upam,  da ga že davno užival