NAŠE UČITELJICE. PIŠE X. Mnogo učiteljev in učiteljic na deželi toži zoper sedanje stariše, da zanemarjajo svojo deco, da šola ne more zidati, če " starisi podirajo, da matere nimajo pojma o vzgoji otrok itd. Kdo so pa ti starisi, te matere ? Ali ne mar večjidel že gojenci sedanje, nove šole ! Kdo je vzgojil seda- nje stariše ? Ali ne mar učitelji-učiteljice ! Učitelji-učiteljice niso torej le gojitelji otrok, temveč gojitelji gojiteljev otrok, torej sta- rišev. Dajte nam dobrih mater, in narod bo srečen. Od kod pa dobiti dobrih mater? Učiteljica je gojiteljica mater! Dajte nam torej dobrih učiteljic, in imeli bodemo dobrih mater in narod bo srečen ! Vsaka ženska, ki postane učiteljica, mora biti izobražena in dobro vzgojena. Ali je pa mogoče govoriti o človeku v devetnajstem letu njegovega življenja že o dovršeni izobrazbi in vzgoji, med tem ko človek potrebuje poduka od zibeli do groba? Ako človek potrebuje poduka vse življenje, je naravno, da je človeka mo- goče vzgojevati in izobraževati, a popol- noma vzgojiti in izobraziti nikoli, ker po- polnost ni lastnost človeška. A učiteljica je človek in kot tak, dasi ravno sama vzgojevalka in izobraževalka, vendar po- trebuje še vedno za-se vzgoje in izobrazbe. Kdo pa naj spopolnjuje njo ? Šole je do- vršila, izpite prebila. Sedaj ji ne ostane druzega nego človeška družba, knjige in časopisi. Ali se pa učiteljici nudi prilika, da se more prosto gibati v človeški družbi? Ali je učiteljica v takih gmotnih razmerah, da si zamore preskrbeti primernih knjig in časopisov ? Zalibog ni prvo ni drugo 246 ji ni na razpolago. Ozrimo se na človeško družbo. Kako družbo ima učiteljica na de- želi ? V prvi vrsti morala bi biti ta družba v voditeljevi hiši, to je voditelj sam in njegova družina. Nočem tu razpravljati o razmerah med voditelji in učiteljicami na deželi in o vzrokih tem razmeram ; do- volj, če povem, da ona učiteljica, ki je v prijateljskih odnošajih z voditeljevo dru- žino, se lahko prišteva srečnim. Kam naj se pa obrne, ako ne naide primerne družbe v voditeljevi hiši ? Na deželi je lahko najde, a še lažje je ne najde. Ce je blizu mesta ali kakega trga, morda še gre, a če je vas oddaljena od mest in trgov, kje naj najde družbe, da se bode spopolnjevala? In vendar ji je potrebna nadaljna vzgoja kot ribi voda. A družba ji ne nudi tega, kajti v bližini ne najde primerne družbe, a daljna je v zvezi z gmotnimi žrtvami. Učiteljica pa ni v posebno prijaznem raz- merju z dobrim gmotnim stanjem. Vsled tega mora tudi drugi pripomoček k na- daljni izobrazbi gledati le od strani. Kje si zamore nabaviti potrebnih knjig in Ča- sopisov ? Njene gmotne razmere so take, .da mora biti zadovoljna, če si priskrbi, tega, kar ji je neobhodno potrebno v te- lesno življenje, t. j. da si priskrbi primerne hrane, dostojne obleke, da se obvaruje velikih nadležnih dolgov ter da si ohrani kredit za majhne, neizogibne dolgove. Stroš- kov za čtivo in za razne izlete, ki bi ji služili v nadaljno vzgojo in izobrazbo, ne more v sedanjih gmotnih razmerah nika- kor zmagovati, če si noče kratiti neizogib- nih telesnih potreb, da ji začne vsled tega hirati telo in pešati duh. To naj bi pre- mislil oni, ki pravi: Zakaj bi imele učite- ljice enako plačo z možkimi? Saj ženska potrebuje manj. Ženska potrebuje ravno tako kakor, možki tečne in zdrave hrane, da si ohrani čil duh in zdravo telo, da zamore vršiti svoje težavne dolžnosti. Ženska potrebuje ravno tako kakor možki duševne hrane,y. da se zamore dalje vzgojevati in izobra- ževati. Gmotni položaj je torej učiteljici prva ovira, da ne more spopolnjevati lastne vzgoje in izobrazbe. Druga ovira pa je : pokvarjenost člo- veške družbe. Kamor sme šestnajstleten mladenič, tje ne more in ne sme „poštena" ženska v sedanjih razmerah sama. Vse zastonj, emancipacija sem, emancipacija tje, „poštenost" gor, „poštenost" dol — v gotove kraje ne sme sama ženska v družbo, ne da bi se postavilo v nevarnost njeno osebno čast. V gotove družbe „poštena" ženska ne more, ne da bi bil žaljen nje ženski ponos. A kako priti v okom vsemu temu? Kar čez noč ne more priti ženska do zaželjene emancipacije v tem zmislu. Sedaj tudi najbolj modra, zares poštena in zrela ženska še ne more uživati v vsem in povsod popolne jednakopravnosti z mož- kimi. To se bo zamoglo zgoditi še le po- . tem, ko bode možki spol vzgojen v tem smislu. Človek je vzvišeno bitje, ki obstoji iz duše in telesa, ne samo iz telesa kakor nema žival, ki mora slediti le naravnim nagonom. Duh človeški bode z dobro vzgojo in splošno omiko prevladal telo, in tedaj človek ne bo gledal človeka vedno le s telesnimi očmi, da bo v njem vedno pazil na razliko spola in kar sledi temu, temveč človek bo po splošni omiki videl v človeku v gotovih slučajih le njegovo dušo, v njo bode prodiral, žnjo se bode bavil, v njej našel utehe in zabave. Mar- sikdo bo tu vskliknil : to so ideali, koji se nikdar ne uresničijo. No, da svet na- preduje v omiki, to bo vender vsak iz- obraženec priznal. Da ideali morajo iti pred realnostjo, to ve tudi vsak omikan človek. Kako bi pa vedno spopolnjevali omiko, ä ako ne bi imeli idealov. Realnost je do- vršena, dosežena stvar, a ideali se ne dajo dovršiti, niti popolnoma doseči. Na- ravno je torej, da noben človek ne more reči : moja vzgoja, moja omika je dovr- sena. In kako zamore torej biti dovršena omika v človeštvu? Gorje pa narodu, ki nima idealov; tak narod ne more stremiti po vedno višii omiki. Narod, ki stremi po višji omiki, mora imeti ideale, kajti ideali se počasi in deloma spreminjajo v kri in meso človeštva. Kakor se ideali počasi spreminjajo, tako raste omika in žnjo vred tudi ženska emancipacija pridobiva trdnej- ših tal. A pred žensko emancipacijo mora iti dobra vzgoja in splošna omika. A v vzgojo je poklicana v prvi vrsti učiteljica. Učiteljica pa ne more postati nikdar prava vzgojiteljica, ako bo odgojevala mladino le par let, v dobi, v koji bi še sama za-se neizogibno potrebovala nadaljne izobrazbe, da si pridobi višje omike. Česar človek nima, tega ne more oddajati. A nihče nima, ako si ni pridobil. Zamore li vzgojitelj oddajati omiko, ako si je sam ne prido- biva ? Učiteljica pa si ne more pridobivati omike, kajti manjkajo ji, vsaj deloma, zgo- raj omenjena sredstva, in tudi časa nima, da bi se spopolnjevala v svoji stroki. Ko- liko učiteljic se omoži v par letih I Le te nimajo časa se spopolnjevati, čeravno bi jim bila morda druga sredstva deloma na razpolago. Vsled tega ne bi smel biti za- kon ovira k nadaljnemu podučevanju, po- sebno ne onim, koje imajo veselje do šole. Tu bo pa večina učiteljev in učiteljic vskliknila : Kdo pa ima veselje do tako težavnega stanu ? Naj se prišteva srečnim ona, ki se ga more iznebiti. Mimogrede bodi omenjeno, da marsi- kak učitelj, učiteljica ima veselja do šole, in koliko bi si jih pa še le pridobilo ve- selje do učiteljskega stanu, ako bi zavla- dale druge razmere. Druge razmere pa ne bodo zavladale, dokler se ne bo učiteljstvo samo povspelo do višje omike. A višjo, ali tako rekoč pravo omiko si pridobi človek še le, ko z lastnimi očmi gleda, z lastnimi ušesi posluša, z lastnimi mislimi misli, sam presoja po lastnih skušnjah. Ali je pa mogoče zahte\'ati vse to od mlade učiteljice? Je li čuda, če je njeno delo le nekako mehanično, ki ga mora vršiti, da se preživi? Ali si zamore ona s takim delom pridobiti veselja do učenja ? A kolikokrat pa grenijo veselje do šole tudi privatne razmere I S kakimi te- žavami se mora učiteljica bojevati v za- sebnem življenju, to je bilo že letos ome- njeno v članku: „Učiteljica na deželi". Je li čuda, če zgubi veseije do šole vsled takih razmer? Kako vse drugače bi bilo, ko bi mlade učiteljice nakaj časa nekako prakticirale pri starejših. Tu bi imele nekak dom. Tu bi še le našle j)ravo in primerno družbo, in bodi si že pri poro- čeni ali svobodni. Starejši učiteljica bi mlajšo lahko upeljala v marsikako družbo, kamor sama mlada ženska ne more in ne sme. Priletna, splošno spoštovana učiteljica na deželi, gre skoro lahko v vsako družbo, ne da bi se bala, da bi bila v nevarnosti nje osebna čast, kajti spoštovanje do nje je ukoreninjeno v vaščanih, da ji nihče ne bode predbacival slabih namenov, pa tudi nihče si ne bo upal ziniti vzpričo nje, kar bi žalilo ženski ponos. Mlajša učiteljica bi ž njo gledala, poslušala ter presojevala z lastnimi mislimi. Imela bi potemtakem nadaljno vzgojo. Ne bi se ji li dopadalo v enem kraju, ali ji ne ugajala družba, ali bi imela kake sitnosti, ne bi li se ujemala se starejšo učiteljico, ali bi ji ne bilo kaj po godu, ali sploh, ako bi hotela videti različne kraje, različne navade, spreminjati družbo, spremeniti stanovanje, na voljo bi ji bilo dano preseliti se, kamor bi hotela. S tem bi si še le pridobila sposobnost k samostalnemu življenju. Pa tudi navžila bi se lahko nedolžnega mladostnega veselja. Lepša priložnost bi ji pa tudi bilo dana, stopiti v zakon, ako bi dobila moža po svojem srcu. No potem naj bi že ostala učiteljico ali ne, kakor bi ji bilo sploh ljubo in kakor bi ji razmere nanesle. Saj izobraženo ženstvo ne škodje narodu ! Po prebiti mladostni „norosti" naj bi 248 bila učiteljica še le stalno nameščena in sicer, ko bi spoznala sama, da ima v res- nici poklic za učiteljski stan. A tedaj bi je nobena sila ne smela iztrgati iz kraja, kjer je začela blagodejno uplivati na ljudstvo: Ali kaj, ko je naš narod tako ubog, (hi vsaka učiteljica komaj čeka, da postane samosvoja, da ne nadleguje več starišev ! je li mogoče zahtevati od starišev, naj pod- pirajo hčer še dve, tri, pet, morda deset let predno postane samosvoja? — Zakaj pa je naš narod tako ubog? Baš zato, ker mu manjka splošne omike, ker mu manjka prave izobrazbe v posameznih strokah. Pesnik, pravijo, zamore postati vsakdo, da se le količkaj temu priuči, a lavorjevih vencev si ne splete oni, kojega ni narava obdarila s pevsko žilo. — Ku- hati in šivati zna menda vsaka ženska, kajti ni je ženske, da bi ne bila videla kuhati in šivati. Marsikatera se pa uči še posebno teh del, in bodi si že doma ali izven doma. Ali strokovnjakinja v teh delih bo le ona, koja čuti veselje in nag- njenje do teh del. Le strokovnjakinjam v teh obrtih bode odprta na ta način pot do blagostanja. Blag človek v dobrih gmot- nih razmerah bo gotovo dobro odgojal lastno deco, da doseže stan, do kojega čuti veselje ; če pa lastnih otrok nima, bo z veseljem podpiral ali še celo vzdrževal onega, ki bi ga prosil naj mu pomaga do stanu, v katerem misli vspešno delovati v prid človešta. Marsikdo bi bil sedaj pošten človek, koristen ud človeške družbe, ako bi mu bilo dano dospeti ter delovati v stanu, do kojega je čutil voselje ; a ker ni mogel dospeti do tega, postal je ne- vreden ud človeške družbe, sebi v nadlogo, drugim v nesrečo in škodo. Dokler bode človek pa tak sebičnež, da bode sanjaril le o ukusno napravljenih jedilih, dokler se bo tako rekoč zahtevalo, naj polovica člo- veštva žrtvuje svoj talent, svoje nagnjenje, svoje veselje v to, da more druga polo- vica zadovoljiti svojo sladkosnedost, do tedaj gotovo ne more priti narod do splošne omike in prave izobrazbe, do tedaj tudi ne bo blagostanja. Kako more prodreti splošna omika in prava izobrazba v po- sameznih strokah, če se zakopava polovica talentov v človeštvu? Učiteljica bode go- tovo mnogo več koristila narodu, če se drži svojega poklica ter če porabi vsa sredstva, ki so ji na razpolago, da se za- more spopolnjevati, kakor da bi priprav- ljala ukusna jedila sebi in svojim, če jih ima. Da potrebuje tudi ona zdrave in tečne hrane, to je gotovo. A ni ona, ni človeštvo ne bode trpdo prav nikake škode, če ji pripravi hrano druga, v tej stroki zmožna oseba. V članku „0 ženski izobrazbi" bilo je rečeno, da bi morala biti dana prilož- nost, ne le v mestih, temveč v vsaki še tako majhni vasi, da bi se vsaka deklica učila gospodinjstva, torej tudi kuhanja. Ona, ki bi čutila veselje do tega, postala bi strokovnjakinja v tem. V slučaju po- trebe bi lahko vzdrževala lastne ali pa še celo podpirala druge otroke se svojo umet- nostjo. Srednje bi se naučile dovolj za lastno rabo, ako bi postale gospodinje. Ona pa, ki ne čuti veselja ter nima nagenja v to, njo bi naučila sila v praksi, ako bi morala kuhati. Se ve da, take ne bi nihče poročil radi nje umetnosti v kuhanju ; ali to nič ne de, tudi če ostane sama, ako nima dobiti onega, ki bi jo poročil po srčnem nagibu ! Ali vse to le mimogrede in nekoliko v odgovor I Učiteljica, ako hoče postati dobra vzgo- jevalka ljudstva, mora pred vsem biti sama dobro vzgojena in mora imeti poklic v to. Ne zadostujejo šole, ne zadostujejo iz- piti, temveč mora se vsaka še vedno dalje vzgojevati in izobraževati. A v to potre- buje časa in denarja. — Ako pa narod ni v blagostanju, ne more vzgojevati dovolj učiteljic, niti jih vzdrževati v dobrih gmotnih razmerah, da bi se zamogle spopolnjevati. Ce pa še le po dobro vzgojenih učiteljicah zadobi ljudstvo splošno omiko in žnjo 249 blagostanje spoznati pač moremo, da se bo to godilo le polagoma, ker je zamotano eno v drugem ter se razvija eno iz dru- zega. Omika je predhodnica blagostanju, a blagostanje pospešuje omiko. Omika pa izvira iz dobre vzgoje. V vzgojo je pa poklicana v prvi vrsti učiteljica. Vsled tega je dolžan podpirati učiteljice vsakdo, komur je mar blagor človeštva, kajti : Dajte nam dobrih učiteljic, in imeh bodemo dobrih mater, in narod bo srečen! 250