740 Dr. A. Musič: Štiristoletnica hrvaškega slovstva. Štitnstoletnica hrvaškega slovstva. Za »Ljubljanski Zvon« spisal dr. A. Musič, vseučiliški profesor v Zagrebu. rvati se pripravljajo na praznovanje štiristoletnice svojega slovstva. Prvi je to misel sprožil profesor dr. Fr. Markovič v »Vijencu« leta 1900. v članku »Djed i unuci« (str. 24.—26.). Tu on omenja, da bo leta 1901. štiristo let, odkar živi umetno slovstvo hrvaško, ali da se bližata tudi še druga dva jubileja: leta 1926. bo tisoč let, odkar je bil na Duvanjskem polju v Bosni Tomislav kronan za prvega kralja hrvaškega, a leta 1927. bo štiristo let, odkar so Hrvati v Cetinu v Dalmaciji izvolili za svojega kralja Ferdinanda L, odkar torej Hrvati imajo kralje iz habsburškega rodu. Markovič je naredil tudi načrt, kako bi se vsi ti jubileji imeli praznovati. Toda za zdaj se je sprejel samo njegov predlog o praznovanju štiristoletnice hrvaškega slovstva. A sprejelo ga je mlado »Društvo hrvatskih književnika«, katero je odločilo v sporazumku z »Jugoslovansko akademijo«, »Matico hrvatsko«, »Društvom Sv. Jeronima« in »Hrvatskim pedagogičkim zborom« prirediti svečanost v Zagrebu meseca novembra t. 1. Iz proglasa, ki ga je osrednji odbor te dni izdal, omenjam, da se bo svečanost vršila po tem-3e razporedu: Sredi novembra se bodo povabili na svečanost v Zagreb vsi hrvaški pisatelji in prijatelji narodne prosvete. Ta strogo slovstvena spominska svečanost ima pa biti trojna: v društvu hrvaških pisateljev za pisatelje in njih goste; v hrvaškem narodnem gledišču za širje občinstvo in po vsem Hrvaškem za narod. V sporedu svečanosti bo najprej svečana seja, v kateri se bodo govorili svečani govori, recitirala prigodna pesem in čital spominski spis o štiristoletnern razvitku umetnega slovstva hrvaškega, a zraven tega deklamiral odlomek ene Maruličeve pesmi. Na svečani predstavi v gledišču se bo izvajala prigodna kantata, potem pa predstavljala prigodna igra, v kateri se bo prikazal prizor iz življenja pesnika Marulica. Cisti prihod glediške predstave je namenjen za Marulicev spomenik v Zagrebu. Drugi dan v svečanosti je posvečen spominu Avgusta Senoe. Odbor se hoče v oddolžiti senci slavnega Zagrebčana Senoe, ki je proslavil svoje rojstno mesto v krasnih svojih romanih. Potem bo izredni občni zbor »Društva hrvatskih pisateljev«, na katerem se bodo posvetovali po- Dr. A. Music: Štiristoletnica hrvaškega slovstva. *?4l sebno o vprašanju občnega zbora hrvaških pisateljev. Da se pomen te svečanosti predoči tudi narodu, izda osrednji odbor svečan popularen spis, v katerem se bodo prikazale zasluge pesnika Marka Marulica in glavni momenti umetnega slovstva hrvaškega v teh štirih stoletjih. Cisti prihod tega spisa je namenjen tudi za Maruličev spomenik v Zagrebu. Na koncu svojega proglasa priporoča osrednji odbor vsem pevskim društvom hrvaškim, čitalnicam in drugim prosvetnim korporacijam, da v teku tega leta prirede javna čitanja in koncerte in da skrbe za to, da bi se ta svečanost v vseh večjih mestih dostojno manifestirala, posebno pa tako, da bi se postavljale spominske plošče hrvaškim prosvetiteljem. Tako se bo v glavnih črtah letos praznovala ta redka spominska svečanost. Zdaj pa pojdimo za štiristo let nazaj v preteklost, v leto 1501. Tega leta je Marulic dovršil svojo »Judito«. To se vidi iz tega, ker je posveto tega svojega dela (»počtovanomu u Isukrstu popu i prmanciru (primincerius) splickomu, gospodinu dom Dujmu Balistriliču, kumu svomu«) datiral tako-le: »Od rojenja Isukrstova u puti godišče prvo nakon tisuča i pet sat, na dvadeset i dva dni miseca aprila. U Splitu gradu.« Zato se življenje umetnega slovstva hrvaškega računa od tega leta, čeravno je »Judita« bila prvikrat natisnjena šele 1. 1821. Sicer pa sam Marulic v omenjeni posveti pravi, da je to pesem zložil »po običaju naših zači-njavac« t. j. pesnikov; tedaj je bilo pesnikov hrvaških že pred Marulicem; ali mi ne poznamo ne njih ne njih pesmi. Maruliceva »Judita« je prva ohranjena umetna pesem hrvaška. Zato je prav, da se po njej ravna jubilej slovstva hrvaškega. — Kdo pa je bil Marulic ? Zibka slovstva kakor tudi političnega življenja hrvaškega je tekla v Dalmaciji, na solncu italijanskega preporoda (renaissance). Marko Marulic se je porodili. 1450. v Spletu. Sin plemenitega rodu in bogatih roditeljev je šel po navadi tistega časa v višje šole v Padovo, kjer se je pri glasovitih učiteljih učil posebno filozofije, poetike in retorike. Ko se je vrnil domov, pravijo, da je nekaj časa živel lahkomiselno; toda kmalu se je zavedel ter se je odrekel sveta pa svoje življenje posvetil samo pisanju knjig in pobožnemu razmišljanju. V svojem šestdesetem letu je šel celo v samostan sv. Petra v Gluhi dolini na otoku Solti, ali črez dve leti se je vrnil zopet nazaj v Splet, kjer je tudi umrl 1. 1524. v štiriinsedemdesetem letu, svojega življenja. Pisal je Marulic vrlo mnogo v verzih in v prozi, v hrvaškem in v latinskem jeziku. Po njegovih latinskih delih ga je poznala cela »Ljubljanski Zvon« 11. XXI. 1901. 53 742 Dr. A. Music: Štiristoletnica hrvaškega slovstva. zapadna Evropa. Naj omenim le najglavnejša! Njegov »Evangelista-rium« je sestavljen po glavnih naukih sv. evangelija za pouk ljudem, kateri hočejo krepostno in sveto živeti. Razdeljen je na 7 knjig tako, da se v 1. govori o veri, v 2. in 3. o upanju, v 4.—7. o ljubezni. Delo je polno modrosti, morale in velike učenosti. Koliko se je cenilo, vidi se po tem, da je v sto letih doživelo sedem izdanj in da se je tudi na italijanski jezik prevelo. Italijanski prevoditelj (Silvan Razzi) imenuje Marulicev Evangelistar sveto knjigo in pravi, da je večkrat ne samo od navadnih, nego tudi od učenih ljudi slišal, da kolikorkoli so knjig čitali, nobena jih ni toliko izpodbudila na pošteno in pobožno življenje, kolikor ta Maruličeva, katera je kakor v kaka božanska etika in zbornik vseh kreposti krščanskih. — Se večjo ceno je imelo Maruličevo delo »De institutione bene be-ateque vi v en d i« (nauk o dobrem in srečnem življenju), katero je v 16. in 17. stoletju doživelo do trideset izdanj po celi Evropi: v v Italiji, na Francoskem, Nemškem, Švicarskem in Nizozemskem, italijanski prevod od 1. 1569.—1609. pet izdanj, a prevelo se je tudi na nemški jezik (1. 1583.). Po vsebini je sorodno Evangelistariju, vendar je v moralnih naukih in historiških primerih bogatejše in obširnejše, čeravno nima več nego 6 knjig. S tem delom je Marulič pokazal, da zna ne samo sv. pismo starega in novega testamenta skoraj na pamet, nego da pozna tudi vse stare grške in latinske pisatelje, posebno pa cerkvene historike in pisatelje življenja svetnikov. Z velikim trudom je v njem zbral moralne nauke iz sv. pisma in iz vseh boljših pisateljev, ki so pred njim živeli in v grškem ali latinskem jeziku pisali, in zložil jih tako razumno, da bi se njegovo delo moglo imenovati enciklopedija naukov moralnega življenja (pravi J. Kukuljevic). Sicer je pa Maruliču v populariziranju krščanskih naukov bilo vzor znano delo Tomaža Kempenskega »De imitatione Christi«. Tudi »Parabolae« (50) Maruličeve so bile zelo popularne in so se večkrat izdale. Se 1. 1882. je izšel nov italijanski prevod Parabol v Genovi.1) Značajno je, da nobeno od omenjenih latinskih del Marulicevih ni našlo hrvaškega prevoditelja, gotovo zato, ker je vsak, kdor je znal ceniti Maruličevo didaktiko, znal tudi latinski. Pač pa je v naše dni ta sreča zadela Maruličevo delo »De humi-litate et gloria Christi«. Prevedel gaje na hrvaški J. Cherubim v Segvič pod naslovom »Poniženi i uzvišeni Isus« (Zadar 1893). ') Maruličeve Parabole so tako lepe in poučne, da bi dobro bilo, ko bi se v prevodu podale tudi slovenskemu narodu. To bi lahko storila na pr. »Družba sv. Mohorja«. Dr. A. Music: Štiristoletnica hrvaškega slovstva. 743 Razen bogoslovnih in moralno-filozofičnih del je Marulič v latinskem jeziku pisal tudi historična dela; n. pr. »Regum Dal-matiaeetCroatiae gesta« (Dela dalmatinskih in hrvaških kraljev; prevod stare hrvaške kronike); »In eos qui beatum Hiero-nymum Italum esse contendunt« (Proti tistim, ki trdijo, da je sv. Jeronim bil Italijan); »Epistola ad Adrianum VI. pont. max. de calamitatibus occurrentibus et exhortatio ad c o m -munem omnium Christianorum unionem et pacem« (Pismo papežu Hadrijanu VI. o nadlogah in opomin na slogo in mir vseh kristjanov; Marulič opisuje nadloge, ki jih trpi Dalmacija od Turkov, in prosi papeža, da bi pomiril in zedinil krščanske narode in izpodbudil jih na vojsko proti Turkom); »Dialogus de lau-dibus Herculis« (Razgovor o slavnih delih Herkulovih; razgo-varjata se pesnik in bogoslovec). Tudi zbirko latinskih napisov, ki jih je nabral po Italiji in v Solinu, je izdal Marulič. K vsemu temu prihaja pa še veliko število latinskih pesmi: elegij, himen, od, heroičnih pesmi, epigramov itd. Predmet jim je vzet navadno iz sv. pisma ali iz življenja svetnikov. Prave poezije ni mnogo v njih, pač pa za-služuje vsako hvalo klasična oblika in moralna vsebina. (O latinskih v pesmih Maruličevih govori obširno M. Srepel v »Nastavnem Vestniku« 1899. str. 346. in d.). v Se lepši od venca, ki ga je Maruliču splela krščanska Evropa za njegova latinska dela, je pa venec, s katerim ga je ovenčal njegov lastni narod za dela, ki mu jih je podal v njegovem jeziku in ž njimi vsadil drevo hrvaškega slovstva. Glavno hrvaško delo Maru-ličevo je epos »Judita«, katero je, kakor sem že poprej omenil, dovršil 1. 1501., a izdal šele 1. 1521. v Benetkah pod naslovom: »Libav Marka Marula Spličanina, u kom se uzd rži istorija svete udovicejudit uversih hrvacki složena, kako ona ubi vojvodu Oloferna po sridu vojske njegove i oslobodi puk izraelski od velike pogibili.« Druga izdaja je izšla že drugo leto (1522.) s slikami; potem sta izšli še dve izdaji (četrta 1. 1628.); letos pa izide med knjigami »Matice hrvatske« sijajno jubilejsko izdanje, v katerem bodo tudi slike iz starih izdaj reproducirane. V svoji pesmi je Marulič pesniški obdelal znano biblijsko povest o junaški Juditi v šestih spevih. V glavnem se pesnik drži reda, ki mu ga podaje sveto pismo. V že omenjeni posveti dom Dujmu Balistriliču pravi, da je to historijo zvel v verzih »po običaju naših začinjavac i jošče po zakonu starih poet«. Za prvi izraz misli v prof. M. Srepel, najboljši poznavalec Maruliča« v svoji razpravi »O 53* 744 t)r. A. Music: Štiristoletnica hrvaškega slovstva. Maruliču«, ki jo je 5. junija čital v Jugoslovanski akademiji v slavo štiristoletnice Maruliceve »Judite«, — da se tiče metra, ker že v po-četku 15. stoletja nahajamo v Dubrovniku pesmice v šestercu, a Maruličev dvanajsterec je samo zveza dveh šestercev. Da se vidi, kako obliko ima Maruliceva »Judita«, navajam tukaj njen začetek: »Dike ter h.va\jen'Ja presvetoj Judz"/z, srnina nje stvoren'ja hoču govorzzV; za to cu mol*W, bože, tvoju svitlost, ne htij mi kratz'/z u tom punu milost.« v A za drugi izraz (»po zakonu starih poet«) misli Srepel, da se tiče kompozicije in stila, v čemer Marulic posnema posebno Vergilija in Ovi-dija. Opis vojske in razne pripodobe v 1. spevu nas živo spominjajo Vergilijeve Eneide (in sicer njene druge polovice). Značilna je tudi amplifikacija misli, kakor jo nahajamo posebno v Ovidijevih delih. Jezik, ki ga je Marulic s svojo »Judito« vpeljal v slovstvo hrvaško, je njegovo materino narečje čakavsko. Šele, ko se je hrvaško slovstvo razvilo v Dubrovniku, zagospodovalo je v njem štokavsko narečje. Sicer pa v »Juditi« ne nahajamo mnogo poezije. Gotovo je pesniku oviral polet biblijski predmet in pa težki meter. Danes ima »Judita« le še historično vrednost. Ali da je ob svojem času bila popularna, dokazuje najbolj to, da je v dveh letih doživela dve izdaji. Kar je o »Juditi« rečeno, velja tudi za drugi epos Maruličev, za »Suzano«, ki je pa ohranjena samo v rokopisu, kjer ima naslov: »Počinje historija od Susane hčere Helkije, a žene Joakimove. Ovo se zgodi u Babiloniji, buduči tamo zaveden u sužanjstvo puk izraelski. Ovej verse složi Marko Marul Spličanin«. Sicer pa je Suzana krajša od Judite, ker ima samo 780 verzov, a Judita jih ima 2126. Razen teh pesmi je izdal I. Kukuljevič v 1. zv. akademijskega zbornika »Stari pisci hrvatski« še mnogo drugih kot Maruliceve. Med njimi so pesmi poučne in nravstvene, duhovne in bogoljubne, šaljivo-satirične ali pokladnice in smešnice (tal. Farse, nem. Fast-nachtsspiele), prikazanja (tal. Rappresentazioni, nem. Geistliche Schau-spiele). Ali za mnoge od teh samo v rokopisu ohranjenih pesmi ni gotovo, če so res Maruliceve. Gotovo je pa njegov prevod znanega zbornika »Disticha moralia Catonis« pod naslovom: »Stumačen'je K a ta«. Prevod je svoboden. Marulic tudi tu rad amplificira misli originala; zraven pa gleda moralne nauke postaviti na krščansko podlago (gl. Fr. Maixnera v Radu Jugoslov. akademije knj. 74.). Dr. A. Musič: Štiristoletnica hrvaškega slovstva. 745 Izmed prozaičnih hrvaških del, ki se smatrajo za Maruličeva, je gotovo njegovo samo to-le (ohranjeno v rokopisu): »Knjige Ivana Gersona kancilira pariškoga Od naslidovanja Isukrstova i od pogrjenja taščin segasvitnjih«. To je prevod glasovitega dela Tomaža Kempenskega »De imitatione Christi«, katero je Marulič imel za Gersonovo, toda danes ga kritika smatra za Tomaževo. Marulič ga je prevel že 1. 1500., kakor je zapisano na koncu rokopisa, tedaj še predno je spisal svojo »Judito«. Pa že to, da je ravno to delo šel prevajat, je značilno za smer slovstvenega delovanja Maruličevega. Seme, ki ga je Marulič pred 400 leti posejal, obrodilo je obilno sadu. V tej dolgi vrsti let je hrvaško slovstvo napredovalo neprenehoma, čeravno se mu je središče večkrat menjavalo po tem, kakor je osvajalo posamezne dežele hrvaške. Najprej je cvelo v Dalmaciji, potem v Bosni, potem v Slavoniji, potem v pravi Hrvaški. Nazadnje se je ustavilo v duševnem središču celega naroda, v Zagrebu, kjer so se vsi posamezni žarki, ki so ga dotlej oživljali, zlili v jarko solnce, ki ga je probudilo na novo življenje. Danes štejejo že vse vrste slovstva med Hrvati odličnih zastopnikov. In če se Hrvat o štiristo-letnem jubileju svojega slovstva ozre v preteklost, mu ni treba biti v skrbi za prihodnjost. Večno pa bo hranil hvaležen spomin začetniku svojega slovstva, Marku Marulicu, in s ponosom ga bo navdajala misel, da je to bil eden najodličnejših mož svojega časa. Tako se bo izpolnilo, kar je 1. 1536. o njem pel Peter Zoranič: »Blažen i slovuči biti če njega glas, dokole živuci bude hrvatski stas. Njegova poj a slas i složenja hitrost uzdržati če vlas, dokol sunčja svitlost bude obhodit svit vas dileč svu kripost«.