Smrt filma: Zgodovina, kulturni spomin in digitalni mračni vek
Matic Majcen, foto: Derek Vertongen
Slovenska Kinoteka je ob koncu minulega leta izdala slovenski prevod knjige Smrt filma: Zgodovina, kulturni spomin in digitalni mračni vek, ki jo je Paolo Cherchl Usai v angleščini prvotno izdal leta 2001. Izid slovenske različice tega ¡koničnega dela filmske arhivistike, konservatorstva in muzeologije je, kot priznava avtor v predgovoru, spremljalo določeno nelagodje. Pisati o devedeju in digitalni tehnologiji je danes vendarle nekaj povsem drugega kot ob prelomu stoletja in temu primerno so se nekatere terminološke odločitve in teze s časom izkazale za zastarele ali napačne.
Kot je avtor povedal že ob svojem oktobrskem obisku Kinoteke, se je napoved o količini proizvedenih podob v preteklem desetletju izkazala za preskromno odmerjeno - 100 milijard ur gibljivih slik, kolikor jih je napovedal za leto 2025, je civilizacija namreč presegla že leta 2011. Pa vendar - če bi kje drugje takšne »zgrešene« napovedi šteli knjigi v breme, jih Usai tukaj na genialen način obrne sebi v prid. Tudi po desetletju od prvega izida namreč še vedno velja: Smrt filma preprosto ni knjiga kot vse druge.
Namreč, nekaj globoko herzogovskega je v Usaljevem pisanju in ustvarjanju. Ne samo zaradi njegovega filma Pasijon (Pas-sio, 2007), ki nima (več) negativa in za katerega je Werner Herzog sam izjavil, da bi ga skupaj z Beethovnovo Odo radosti morali poslati v vesolje kot predstavnika človeštva v morebitnem stiku z neznanimi civilizacijami, temveč vsa ta dramatičnost, monumentalnost, kreativna norost, pro-vokativnost, averzija do dominantnega diskurza in nasilnost žarijo tudi na vsakem koraku njegove knjige. Ali, še bolje, izven nje: ko je avtorjev prijatelj Francesco Casettl leta 1999 na eni prvih predstavitev pred založniki In občinstvom potrgal strani iz osnutka knjige in pripomnil, da »niboljšega načina za branje tega dela«, je Usai kasneje v uvod knjige zapisal: »Popolnoma je razumel, o čem govori knjiga.« Kot ključen element za temi emfatičnimi dejanji stoji avtorjevo nekonvencionalno in zagotovo tudi poklicno determinirano pojmovanje filma, ki nima značaja nečesa večnega, nespremenljivega, simbolno popolnega, pod enakimi pogoji ponovljivega in učbeniško zakoličenega, temveč film vidi kot predpogoj izvedbe unikatnega in spremenljivega performansa, zaznamovanega s težko določljivimi silnicami Realnega tako v smislu degeneracije materiala kot spremenljivosti kulturnih, geografskih in drugih spremenljivk kon-zumaclje: »Film, prav tako kotora/na literatura, ne temelji na reprodukciji. Je umetnost ponovitve.« Gre za zgodbo o velikem idealu, o Modelu Slike - izvirni filmski projekciji, ki jo z nadaljnjimi projekcijami in predvsem s kasnejšimi restavracijami lahko poskušamo zgolj doseči, a seji zaradi drugačnosti vsake izvedbe nikoli ne moremo zares približati. Še toliko bolj, ker je obenem zaznamovana še s hujšim bremenom - s človeškimi hibami: pozabo, napako, zlom, politiko. Vsekakor privlačna pozicija za kritiko Benjaminovega teksta Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati (Das Kunstwerk im Zeitalter seiner technischen Reproduzierbarkeit, 1935), kije Usai n iti v svojem pisanju niti ob nedavnem obisku v Ljubljani ni pozabil izraziti.
Morda je Usaijevajeza danes še toliko bolj na mestu kot pred desetletjem. Še vedno živimo v dobi mita digitalne popolnosti, ki vsaj pri veliki večini gledalcev še ni niti začel bledeti in ga gospodarji tehnološke oblasti pometajo pod preprogo z rednimi nadgradnjami. Kritična refleksija zaostaja
za razvojem v realnosti, ali kot pravi Usai: »Mikavni obeti digitalne revolucije so se hitro sprevrgli v smer pritajen e, vendar vseprisotne in prežemajoče ideologije,« Še vedno smo približno tam, kot smo bili leta 1990, ko smo verjeli, da smo z zgoščenkami dobili prvi medij, ki bo gradivo ohranil za večno. Ne, nič ni novega - razvoj tudi danes, z vsakim bežečim trenutkom drsi v zastarelost kot računalniški softver, ki ga je potrebno dnevno nadgrajevati, da bi ostal »na tekočem«. To, da stvari polzijo mimo naše pozornosti, še zdaleč ni tako kritično kot moralni imperativ njihovega ohranjanja tam, kjer se ga dandanes šele začenjamo dobro zavedati: »Kako ohraniti umetniška dela, ki so izvirno ustvarjen a na zgoščenkah? S kakšnimi tehnikami restavrirati videoigre? Bo nekoč nekje obstajal muzej, ki bo hranil vse gibljive in govoreče slike, dostopne na svetovnem spletu?«
Jeza in očitki torej na vsakem koraku, že v naslovu - digitalna doba kot mračni vek. A pisanje, ki je skozi celotno knjigo izrazito kritično in provokativno, uspe v isti sapi biti prežeto z afirmativnostjo. Usaijeva veličina se skriva v tem, da na koncu knjige po vseh uperjenih puščicah poda lastne
rešitve za probleme ohranjanja filmske dediščine v digitalni eri. Namreč, kerfilmski festivali še vedno s pregrešnimi vsotami restavrirajo in oglašujejo nove različice tistega, kar avtor pikro imenuje Absolutna mojstrovina"', Usai rešitev v izogib umiranju tisoče nitratnih kolutov v arhivih vidi v vzpostavitvi obširnega registra neohranjenih filmov, v katerega bi bile vključene tako javne kot zasebne institucije: »Te bi prevzele odgovornost za kar najširšo cirkulacijo registra in bi na kar najprijaznejši pa vendar odločen način zavračale vsakršen, še tako oglaševan projekt restavriranja, ki bi utegnil druge, manj znane filme posredno obsoditi na počasno smrt v skladiščih.« Glede na to, da je knjiga pri nas izšla le nekaj mesecev po beneškem filmskem festivalu, na katerem so po programski prenovi eno osrednjih sekcij namenili restavriranim klasikom ter s tem nakazali, da gre za nišo, ki je niti festivali niti medijske korporacije ne bodo kar tako spustile iz rok, teže teh besed, tudi desetletje kasneje, nikakor ne gre spregledati.
Čeprav je po avtorjevih navodilih to zbirko aforizmov »potrebno brati nadvse počasi: če je le mogoče, samo po en razdelek na teden«, je avtor s tem celo nekoliko preskromno opisal
RvJnlVnhl llui
Smrt filma
večdimenzionalno in fragmentarno naravo knjige, kijev resnici tako zgodovina, filozofija in teorija filma, a tudi fizika, matematika, biologija, poezija, pridiga, katalog, slikanica. Smrt filma kljub (le domnevni) dotrajanosti ostaja fascinantno in izzivalno branje, ki pretresa ustaljena pojmovanja zgodovine filma in bi brez pomisleka moralo najti mesto na knjižni polici vsakega razmišljujočega filmskega gledalca. Pri reviji KINO! so vzporedno izdali tudi tematsko številko, namenjeno arhiviranju in kuratorstvu, ki Usaijevo knjigo dopolnjuje še z dvema avtorjevima daljšima tekstoma, zaradi česa gre obe publikaciji brati skupaj.
u <
u
s £
FILMSKE KNJIŽNE NOVOSTI ZALOŽBE UMco!
INTEGRALNA VERZIJA IN REFERENČNA ŠTUDIJA 0 SLOVENSKEM FILMU
Zdenko Vrdlovec: ZGODOVINA SLOVENSKEGA FILMA 1896-2011
■	obseg knjige: 850 strani
■	mehka vezava z zavihki
■	ilustrirana in opremljena s kazali • 11 5 let filma na slovenskih tleh
Cena knjige: 29,80 €
IZiLO S PODPORO MK RS.
"Knjiga želi zadostiti dvema osnovnima namenoma: celovitosti in komptek-5nosti. Prvi je celovitost: razvoj kinematografije na Slovenskem obravnava °d njenih začetkov do danes. Drugi je kompleksnost: poudarek je sicer na ^tetskem in idejnem pristopu, toda prav tako so obravnavani tudi drugi ki-nernatografski vidiki (načini in oblike filmske produkcije, sprejem pri kritiki 1,1 občinstvu) ter institucionalne in zakonske ureditve kinematografije.«
ÍBM
Naročila sprejemamo:
•	po telefonu 01/520 18 39
•	po e-pošti urednistvo@umco.si
•	na spletni strani www.bukla.si
't
SISTEMATIČNA IN METODIČNA ŠTUDIJA 0 RAZMERJU MED SLOVENSKO LITERATURO IN FILMOM
Matevž Rudolf: KO BESEDA PODOBO NAJDE
Slovenska literatura in film v teoriji in praksi (1984-2012)
KO BESEDA
podobonajde
ÜE25
IZŠLO VSODELOVANJU S SLOVENSKO KINOTEKO,
' obseg knjige: 536 strani ■ mehka vezava z zavihki • opremljena s slikovnim gradivom > številne tabele in preglednice
Cena knjige: 28,90 €
»Skoraj tretjina slovenskih celovečernih filmov je nastala na podlagi literarnih del. Ti filmi so bili zaradi različnih razlogov vselej predmet številnih polemik, kljub temu daje slovenska kinematografija prav s pomočjo domače književnosti dosegla nekaj svojih vrhuncev. Avtor v knjigi podrobneje raziskuje razmerja med slovensko literaturo in filmom po letu 1983, ki še niso bila predmet sistematične obravnave.«
UMco, d. d., Leskoškova 12,1000 Ljubljana
KNJIGE ZALOŽBE UMco SO NA VOLJO TUDI V VSEH
BOLJE ZAL0ZENIH KNJIGARNAH!