ivan Razpotnik
Skrivnost zelene jame
(Cudoviri doiivljaji d.sh dečltov)
Ta/na zrcalne tivortme
Spočetka se jima prostor ni zdel tako strašen — nasprotno! Bila je to dvorana, ki je bila obokana z ogromnimi gotskimi oboki. Nešte-vilne stene so bile iz krasno bruše-nih zreal in zdelo se je zaradi tega, da se dvorana razprostira v ne-skončnost.
Tomo in Branko sta zagledala svojo lastno zrcalno podobo sto-krat pomnoženo in zdelo se je, ka-kor da bi valovala v vsei dvorani ogrorana množica ljudi.
Odvrgla sta plašča, ki sta jima bila pri hoji v veliko napotje.
»Cudno,« je menil Tomo. »Vojak je vendar čisto razločno rekel, da drviva v pogubo! Pa na.iu vendar ne zasledujejo in tu duše ni razen naju. Ali si to zna.š razložiti?«
Branko ni odgovoril. Samo krče-vito se je držal prijatelja za rokav.
»Zakaj se obešaš name kakor klop?« je vprašal Tomo zadirčno. Dobil je prav jasen odgovor. »Ker si velik bedak.« je rekel Branko precej osorno, bedak, ki misli ve-dno le toliko daleč naprej, do ka-mor mu sega nos! Nikar ne misli, da te iz same pretirane prijateljske ljubezni držim tako čvrsto. Toda če tu med temi zahrbtnimi zrcal-nimi stenami ne ostaneva skupaj, potem se ne bova več našla, če se izgubiva. Jaz se bom že kako izma-zal, toda za tebe se bo.jim. Zakaj če jaz ne mislim tudi za tebe, po-tem ne vem, kaj se bo zgodilo s teboj, ti kodrasti bacek!«
Tomo je brez ugovora vzel na znanje to kratko pridigo. Imel ie lepo lastnost, da je vedno uvidel svoje napake in krivice. ki jih je prizadejal drugim. Da, sedaj je bil celo on tisti, ki je prijel svojega prijatelja okoli  rame.
»Oprosti mit« je rekel pri tem, »mislim, da sem bil strahovito ne-umen, ko sem te grajal. Te zrcalne stene so me vsega zmešale. Člove-ku postane kar temno v glavi, če vidi samega sebe dvajsetkrat ena-ko naslikanega!«
»To še ne bi bilo največje zlo, prijatelj! Toda zrcala nama lahko vzamejo vso možnost, da se znaj-deva med njimi. Midva sva vendar prišla skozi vrata v to dvorano. Ves čas sem se trudil, da bi jih ne izgubil izpred oči — a zaraan. Se-daj vidim samo zrcala, zrcala in nič drugega ko zrcala!«
Tomo je s pomenljivim obrazom poslušal. Tudi njemu je bilo enako pri srcu kakor tovarišu Branku.
Nekaj časa sta še hodila med stenami sem in tja.
»Tu ne najdeva svoj živ dan več ven,« je končno vzkliknil Branko v pravični obupanosti. »Umrla bo-va od Iakote med temi zrcali. To je bilo tisto, kar je mislil voiak, ko je rekel, da drviva v lastno po-gubo!«
»Lepše torej sploh ne more bi-ti!« je godrnjal Tomo. »Umreti od lakote in pri tem samega sebe gle-dati — meni se zdi, da ie stari mož, ki je spisal knjigo o Esteri, prav dobro poznal to zrcalno dvorano. Zato je tudi vsakega tako svaril pred   tem   tajinstvenim   mestom!«
»No, sedaj sva tu. Meščani Este-re so naju nagnali sem, kjer sva bolj varno ujeta kakor pa za naj-bolj debelimi trdnjavskimi zidovi!«
»Povej mi, Branko; ti si od naju dveh pametnejši — saj si mi to pred nekaj minutami prav jasno in točno razložil — kaj bo pa zdaj: ali veš za kakšen izhod iz te ne-prijetne  zagate?«
Branko je zmajal z glavo: »Ce sem katerikolikrat kaj takega rc-kel, potem sem tudi iaz velik be-dak! To povem popolnoma samo-voljno in ne morda zato. da bo te-bi zadoščeno, moj malček! Kajti tu je moja modrost...«  Hotel je
reči: »pri kraju«, pa je sredi stavka prenehal in pričel strmeti v zrcalo, pred katerim sta ravnokar stala. Naenkrat se je plosko vrge! na tla, tako, da se je Tomo zelo prestrašil.
»Kaj pa je?« je zavpil ves raz-burjen. »Nova nevarnost?«
»Ne!« je zaklical Branko vriska-joče. »Nasprotno! Morda rešitev! Skloni se nekoliko!«
Tomo je storil, kakor mu je bilo rečeno, in opazil, da je bilo ogle-dalo, poleg katerega se je Branko vrgel na tla, spodaj na podstavku razpraskano. »Nekaj prask vidim na zrcalu,« je rekel.
»Praske? Ne, moj dragi, to niso praske, to je pisaval«
»Pisava?«
»Da! Nekdo jo je z diamantom vrezal v steklo. In sicer je imel ta nekdo strahovito naglico, kajti vse črke so neenakomerne in postrani. Toda jaz sem smisel pisave že po-gruntal!«
»Kaj takega!« se je čudil Tomo. »In ti si samega sebe imenoval be-    Zavrti tega...  Tu pisanje  prene-daka! Tega ti kot tvoj prijatelj ni-    ha.«
koli  ne odpustim!  In zdaj  povej,        »Morda je to nova past?« kaj je napisano na zrcalu?«                 »Mogočel   Toda   jaz   ne   verja-
»Poslušaj!« Zapisano je: štej, da mem. Poskusiti pa morava stvar na prideš do dvanajstega zrcala, od vsak način,« je menil Branko. Ta-tega potem tri na desno in še ene- ko sta se znašla prijatelja zopet ga na levo. Na tem zrcalu je vijak.    pred  novim  doživljajem!
Komc l. dtu