s svoje postelje; kajti jaz je ne potrebujem. Vroč sem, ker je mlado življenje v meni in ogenj za novo ljubezen —
Glej, nag kljubujem mrazu in vetrovom! Kako tuli veter zunaj, sneg se zaletava v okno: jaz pa
Spi in počivaj! Jutri bova šla na cesto, oba revna, ti in jaz; toda jaz bom zabrnel skozi ledeni zrak kakor pšica in bom delal pot za novo ljubezen!-------
Toda,   kaj   bo   s   teboj?-------Oh,   kaj  bo   s
mlado gorim in sem kakor oklep, naperjen proti     teboj?-------
sulicam! —
Lahko noč! —<
Balada o dveh ženah.
i.
Barake.
Sedem let -     sedem cvetov, sedem cvetov        sedem sinov: štirje so imeli tvoj obraz, trije so imeli moj obraz. Od zadnjega si vzel slovo, ko si odhajal na vojsko in ga še ni na svet bilo —
Prišel je težek, bridek čas,
pustili smo domačo vas
in v Steinklamm so pregnali nas.
Sedem dni ¦— sedem grobov,
v njih imava        sedem sinov.
Srce mi kamen je postalo,
a dokler ti živiš, bo kljubovalo
in čakalo na lepši čas,
ko spet boš oče ti in mati jaz!
II.
Osvobojenje.
Iz doline v goro, z gore spet v dolino ko val
zgrinjala vojska se je in on je šel ž njo in je v vasi pred svojo hišo obstal o polnoči.
V izbi rdeče zagrnjena okna. „Zena, odpri!"
Trikrat je klical, nihče ni odprl, in sam je v hišo in v izbo odprl o polnoči.
Privil je luč in se vstavil sred izbe
ves mrzl ko led
in roka je zgrabila za bajonet —
in oba je poslal na oni svet
o polnoči.
Iz doline v goro, z gore spet v dolino
naprej in naprej ko val
šel je z vojsko in prodiral je ž njo,
pa je prižvižgalo in je pal
o polnoči.
Joža Lourenčič.
25