Casopis za kulturu, nauku i obrazovanje Casopis za kulturo, znanost in izobraževanje Beograd 2019. Casopis za kulturu, nauku i obrazovanje / Casopis za kulturo, znanost in izobraževanje V (2019) ISSN: 2466-555X ISSN: 2466-2852 (Online) Izdavac / Založnik Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet / Univerza v Beogradu, Filološka fakulteta i/in Nacionalni savet slovenacke nacionalne manjine u Republici Srbiji / Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Republiki Srbiji Za izdavaca / Za založbo Prof. dr Ljiljana Markovic Saša Verbic Adresa izdavaca / Naslov uredništva Terazije 3/IX, 11000 Beograd tel +381 (0)11 33 40 845 e-mail: nacionalnisvet@gmail.com www.slovenci.rs Lektura i korektura / Lektoriranje in korektura Sofija Miloradovic (srpski), Milica Ševkušic (engleski), Tanja Tomazin (slovenacki) Dizajn korica i teksture / Oblikovanje naslovnice in teksture Marija Vauda Graficko oblikovanje / Graficno oblikovanje Jasmina Pucarevic Tiraž / Naklada 300 Štampa / Tisk Graficka škola, Beograd Štampanje publikacije finansirano je iz sredstava Ministarstva kulture i informisanja Republike Srbije i Nacionalnog saveta slovenacke nacionalne manjine u Republici Srbiji / Tiskanje publikacije je financirano iz sredstev Ministrstva kulture in informiranja Republike Srbije in Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Republiki Srbiji. Glavni i odgovorni urednici / Glavni in odgovorni urednici Prof. dr Maja Đukanovic (Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Srbija) i/in Biljana Milenkovic-Vukovic (Etnografski institut SANU, Beograd, Srbija) Medunarodna redakcija / Mednarodni uredniški odbor Dr. Tatjana Balažic Bulc (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija), M.A. Dejan Georgiev (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija), dr. Cvetka Hedžet Tóth (Univerza v Ljubljani, Filozofskaf akulteta, Slovenija), prof. dr Borko Kovacevic (Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Srbija), Silvija Krejakovic (Muzej grada Beograda – Zavicajni muzej Zemun, Srbija), prof. dr Željko Markovic (Univerzitet u Novom Sadu, Filozofski fakultet, Srbija), dr. Mojca Nidorfer Šiškovic (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija), prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija), prof. dr Anica Sabo (Univerzitet u Beogradu, Fakultet muzicke umetnosti, Srbija), dr Milena Spremo (Zrenjanin, Srbija), dr Lada Stevanovic (Etnografski institut SANU, Beograd, Srbija), dr. Janja Žitnik Serafin (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Ljubljana, Slovenija), Dragomir Zupanc (Beograd, Srbija). Medunarodni izdavacki savet / Mednarodni svetovalni odbor Prof. dr Jurij Bajec (Beograd), dr Jadranka Đordevic Crnobrnja (Beograd), dr. Zdenka Petermanec (Maribor), prof. dr Vesna Polovina (Beograd), dr Mladena Prelic (Beograd), dr. Nataša Rogelja (Ljubljana), dr. Alojzija Zupan Sosic (Ljubljana). Sekretar redakcije / Tehnicna urednica Dr. Tanja Tomazin Tekstovi primljeni za objavljivanje na sastanku redakcije, 30.10. 2019. godine / Besedila sprejeta za objavo na sestanku redakcije 30. 10. 2019 Casopis se objavljuje jednom godišnje / Casopis izhaja enkrat na leto Casopis se besplatno može preuzeti sa sajta: / Casopis se lahko brezplacno prevzame s spletne strani: www.slovenci.rs Sadržaj / Vsebina Tema broja / Tema številke Književno-umetnicki dijalozi / Književno-umetniški dialogi (urednica broja / urednica številke Tanja Tomazin) Tanja Tomazin Uvodnik / Uvodna rec / Editorial Naucni i strucni clanci / Znanstveni in strokovni clanki 23 Katja Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim kulturnim prostorom / Veze Zofke Kveder sa srpskim kulturnim prostorom 49 Goran Korunovic ...... ....... . ....... ...... ..... / Lirski subjekt v poeziji Daneta Zajca 63 Darko Ilin Radost ponovo nadene dvojine – interkulturni aspekt zbirke poezije Život na razglednici Ane Ristovic / Radost ponovno odkrite dvojine – medkulturni vidiki zbirke poezije Život na razglednici Ane Ristovic 77 Vera Majstorovic Ka recniku srpsko-slovenackih lažnih prijatelja / K slovarju srbsko­slovenskih lažnih prijateljev 87 Jelena Budimirovic Iz pera prevodioca – problematika prevodenja književnosti sa slovenackog na srpski jezik na primeru cetiri dela / Izpod peresa prevajalke – problematika prevajanja književnosti iz slovenskega v srbski jezik na primeru štirih del 99 Sarival Sosic Avgust Berthold, peti slovenski impresionist, in njegova prva razstava v Beogradu / Avgust Bertold, peti slovenacki impresionista i njegova prva izložba u Beogradu 111 Franc Križnar Slovensko srbski kulturni in še posebej glasbeni odnosi: Glasba je brezmejna! / Slovenacko-srpski kulturni i, posebno, muzicki odnosi: Muzika je bezgranicna! 129 Mitja Reichenberg Filmska glasba in zlata leta slovenskega filma (2) / Filmska muzika i zlatne godine slovenackog filma (2) Prevodenje / Prevajanje 153 Marko Stanojevic Delo dobrega prevajalca je pravi podvig in vcasih meji na magijo / Rad dobrog prevodioca je pravi podvig, i ponekad se granici sa magijom Prikazi i osvrti / Prikazi in pregledi 159 Marija Stanonik Glasovi – knjižna zbirka slovenskih folklornih pripovedi iz naših dni / Glasovi – zbirka knjiga slovenackih folklornih prica iz naših dana 163 Lada Stevanovic Privremeni boravak u tvrdavi Ig / Zacasno bivališce na grad Ig 167 Vanesa Matajc Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu / Postmodernizam u slovenackom i srpskom romanu 173 Maja Đukanovic Bilateralni projekat Jezik, književnost i kultura kao osnova interkulturne komunikacije / Bilateralni projekt Jezik, književnost in kultura kot temelj medkulturne komunikacije 177 Maja Đukanovic i/in Darko Ilin Cankar i(in) mi: mednarodna študentska konfernca in zbornik / Cankar i(in) mi: medunarodna studentska konferncija i zbornik 181 Tanja Tomazin Razstava »Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu« / Izložba „Rešetari sa Crvenog krsta – sto godina trajanja u Beogradu“ 187 Beleške o autorima / Podatki o avtorjih 192 Izdavacki savet i lista recenzenata: imena i afilijacije / Svetovalni odbor in seznam recenzentov: imena in afiliacije 197 Politika casopisa i uputstvo autorima / Politika casopisa in navodila avtorjem / Journal policy and author quidelines Uvodnik Tanja Tomazin UDK: 821.163.6.09 Univerza v Beogradu 821.163.41.09 Filološka fakulteta Srbija tanja.tomazin@fil.bg.ac.rs Književno-umetniški dialogi Med Slovenijo in Srbijo so, tako kot danes in vmes še veliko mocne­je,od davno obstajale mocne vezi in povezave.Tako zaradi geografskih in drugih danosti, kot zaradi zgodovinskih odlocitev in prepletanj, ki so se zapisala globoko v karakter naroda, njegov spomin, njegov nacin bivanja, ki plameni tudi, ce ne predvsem v njegovi ustvarjalnosti in umetnosti,na poseben nacin vknjiževnosti.Peta,nagajivo rojstnednev­na številka Slovenike je zato posvecena dialogom – razgovoru, klepetu, srecevanju,pogovoru med razlicnimi kulturami,torej tudi med oddalje­nimi prostori, med razlicnimi casi in vsebinami. Književnost ni le ena od mogocnih vej umetnosti, je tudi »nacin«, s tem pa temeljni del zgodovine, filozofije, religije, tudi mnogih drugih humanisticnih znanosti, je odmev in odsev svoje stvarnosti, odmev, ki ima moc, da v svojo vselejšnjo sedanjost tudi aktivno posega, jo (pre) oblikuje. Zato smo si za tokratno številko izbrali prav književnost in jo, ko se je pojavila možnost objave tudi nekaterih odlicnih clankov z drugih podrocij, kot sta glasba in fotografija, z veseljem razširili na umetnost. Oboje je že po svoji imanentni naravi interaktivno, namrec obstaja »zaradi«, »za«, ce ne celo »zgolj v« dialogu. Prvi znanstveno-raziskovalni clanek v tej številki je nastal pod av-torstvom Katje Mihurko Poniž in osvetljuje manj ali skoraj nic poznane biografske, pisateljske, celo cisto osebnostne poteze velike slovenske pisateljice Zofke Kveder. V clanku »Vezi Zofke Kveder s srbskih kul­turnim prostorom« avtorica spretno prepleta pripoved zgodovinskih dejstev iz Zofkinega življenja z njenimi lastnimi literarnimi in zaseb­nimi zapisi, kot tudi zapisi njenih sodobnikov. Pomemben del Zofkine osebnosti in njenega ustvarjanja predstavlja prav njena povezanost s Srbijo, kjer je veckrat bivala in navezovala mnoge stike, med drugimi s srbskim socialistom Dimitrijem Tucovicem in številnimi pisateljicami tistega casa. Ceprav si poezijo danes le redko predstavljamo kot pogovor med pesnikom in muzo, je vsaka pesem vendarle dialog – med pesnikom in družbo, med bralcem in pesnikom, med svetovi, ki so le težko lah­ko enotni. V »Lirskem subjektu v poeziji Daneta Zajca« Goran Koruno­vic izpostavlja, premišljuje in pojasnjuje transformacije lirskega Jaza kot pripovednega gledišca in izvora izrekanj o svetu, kakršna se vršijo skozi modernisticno in neoavantgardisticno Zajcevo pesništvo s konca šestdesetih in sedemdesetih let. Kako v decentraliziranem, tudi že v marsicem postmodernem svetu vzpostaviti stabilne dialoške centre s svetom in ne nazadnje s primarnim subjektivnim predstavnikom tega sveta – samim seboj? S poezijo se ukvarja tudi Darko Ilin v clanku »Radost ponovno od­krite dvojine – medkulturni vidiki zbirke poezije Život na razglednici Ane Ristovic«, ki že v samem naslovu daje slutiti, da gre za odnos, rela­cijo med dvema kulturama, dvema jezikoma in državama, ne nazadnje med dvema posameznikoma. Z interpretacijo pesmi, v katerih so tema­tizirane obcasne bližine in vecne razdalje med »jaz« in »ti«, med »do­macim« in »tujim«, je osvetljena tudi konkretna izkušnja življenjskega dialoga. Pogovor med notranjimi svetovi in zunanjim okoljem še toliko bolj narekuje bivanje izven domovine, ko nas kulturne meje obcutno locujejo, mejni prehodi med njimi, kakršna je tudi analizirana poezija, pa medsebojno povezujejo in bogatijo. Ena od kljucnih dialoških razsežnosti književnosti se uresnicuje tu­di skozi njene prevode in dejavnost prevajanja. Vera Majstorovic v svo­jem clanku »K slovarju srbsko-slovenskih lažnih prijateljev« osvetljuje prakticne in veckrat tudi duhovite primere istih ali podobnih besed, ki pa v srbskem ali slovenskem okolju bistveno spremenijo svoj pomen. Kako si predstavljate rumene obraze, nadležne organe ali upokojene ljubimce? Vse je odvisno od jezikovnega okolja, v katerem se trenutno nahajate. Prevajanje, posebej še literarno, pa ni le prenašanje pomena, pac pa tudi forme,stila.Ta tim.dvojna kodiranost je velikizzivprevajal­cev, kar pragmaticno prikazuje Jelena Budimirovic v prispevku »Izpod peresa prevajalke – problematika prevajanja književnosti z slovenske­ga v srbski jezik na primeru štirih del«. Na primeru avtorskih prevo­dov Panika Dese Muck, Boštjanov let Florjana Lipuša, Intimno Gabriele Babnik in otroške knjige Groznovilca v hudi hosti Jane Bauer prevajalka izpostavlja dolocena težje prevedljiva mesta in izraze etnografske le­ksike, frazeologizmov, kletvic, onomatopej, arhaizmov, žargona in dru­gih jezikovnih posebnosti, ki zahtevajo posebno posvecenost prevajal-ca in ga vse bolj pomikajo v vlogo poustvarjalca, ce ne celo drugega soavtorja prevedenih besedil. Vsak umetniški izraz je tudi posnetek, celo Platonov »posnetek po­snetka«, ki odseva vselej zapleten odnos med empiricno resnicnostjo in idejo.Posebno obliko pomnoževanja svetovizvaja fotografija.Sarival Sosic v clanku »Avgust Berthold, peti slovenski impresionist, in njegova prva razstava v Beogradu« predstavi delovanje in mednarodni pomen tega umetniškega fotografa, ki je veliko sodeloval s sopotniki slikar­ji impresionisti ter slovensko umetnost povzdignil na evropsko raven. Ovekovecil je podobe velikih sodobnikov, Ivana Cankarja, Riharda Jako­pica in drugih, prvo predstavljanje serije svojih del pa je doživel prav leta v Beogradu na 1. jugoslovanski umetniški razstavi leta 1904. Od slike pa kam drugam kot k zvoku. Franc Križnar se v clanku »Slo­vensko srbski kulturni in še posebej glasbeni odnosi.Glasba je brezmej­na!« posveca slovensko-srbskim glasbenim dialogom na ozadju zgodo­vinskih danosti in velikih politicnih sprememb v preteklem stoletju in še prej. Avtor se po Davorinu Jenku, Mihovilu Logarju in Marjanu Kozini posveti tudi Zlatanu Vaudi, torej umetnikom, ki so tako in drugace pre­rašcali okvire svojih narodnih identitet in soustvarjali skupni jugoslo­vanski prostor. Po letu 1991 so se oblike medsebojnega sodelovanja in povezovanja med narodi bivše Jugoslavije precej preobrazile, najvec­krat v smeri njihovega ohlajanja, kljub temu pa so še danes prisotne mnoge pozitivne prakse sodelovanja na podrocju glasbene umetnosti, pedagogije in znanosti. O glasbi piše tudi Mitja Reichenberg v drugem delu svojega clanka, zacetega v prejšnji, torej cetrti številki Slovenike, »Filmska glasba in zlata leta slovenskega filma«. Avtor v njem predsta­vlja in pojasnjuje partiture skladatelja Bojana Adamica, ki spremljajo podobe velikega filmskega platna in se jih mnogi spominjamo še iz otroških ali mladostnih dni. Glasba za film je posebne vrste glasba, ki se mimikrijsko poigrava s sliko in relacijo med zvokom in tišino. Reichenberg, podobno kot Križnar, s kriticnim pregledom dejanskega stanja opozori tudi na nekatere aktualne probleme, o katerih je prav razmišljati prav iz (za)upanja v brezmejno moc umetnosti. V rubriki Prevod je objavljen prvi prevod Andricevega eseja »Sa ma-gijom se ponekad granici i na prave podvige lici rad dobrog prevodio-ca«, ki ga je pod naslovom »Delo dobrega prevajalca je pravi podvig in vcasih meji na magijo; Prevod Andricevega eseja o prevajalcih i preva­janju« v slovenšcino prenesel Marko Stanojevic. Andriceva esejistika je v glavnem manj poznana javnosti, še posebej slovenski. Z nastankom tega kratkega, vendar pomembnega prevoda se bralec lahko vsaj sreca z Andricevim razmišljanjem o pomenu in procesu prevajalske dejavno­sti, ki je izredno zahtevna, odgovorna in posebej v leposlovnih besedi­lih vedno že tudi umetniška. Tokratna številka je bogato opremljena s Prikazi in pregledi. Marija Stanonik bralcem predstavi, kaj so to »Glasovi – knjižna zbirka sloven-skih folklornih pripovedi iz naših dni«, v kateri že vec kot 30 let izha­jajo knjige in zapisi, ki pred pozabo ohranjajo žive pripovedi v njihovih geografskih, družbenih in narecnih karakteristikah, kot na primer v do-lenjskem govornem podrocju to uspeva knjigi »Naroube prav« dr. Vere Smole.Tankocuten odnos do jezika in zavedanje,da je ta ne le sredstvo, pac pa tudi že identiteta, je tudi eden glavnih inštrumentov knjige »Za-casno bivališce. Na grad. Ig.«, kot pokaže avtorica prikaza Lada Steva­novic. Knjiga, v kateri deset zapornic necenzurirano pripoveduje o sebi in svojem življenju, odpira prostor za glasove vrzeli in razpok, pa tudi prostor za milost in razumevanje, za izstop iz crno-bele sheme razmi­šljanja. Rušenje kategorij shematicnega in objektivnega je tudi ena od linij postmodernisticne poetike, ki je proti koncu 20. stoletja bistveno zaznamovala slovensko in srbsko književnost, kar sem predstavila v znanstveni monografiji, ki jo Vanesa Matajc na tem mestu predstavlja v prikazu »Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu«. Maja Đukanovic v prispevku »Bilateralni projekt Jezik, književnost in kultu­ra kot temelj medkulturne komunikacije« prikazuje strokovno sode­lovanje med Univerzama v Ljubljani in Beogradu v okviru devetega ciklusa bilateralnih projektov in podrobneje opiše živahna znanstvena srecanja med strokovnjaki lingvisti in književniki iz obeh držav. V soav­torstvu Maje Đukanovic in Darka Ilina je nastal prikaz »Cankar i(n) mi: mednarodna študentska konferenca in zbornik«,vkaterem razveseljuje študentska aktivnost na podrocju medkulturnih raziskovanj in njihovo zanimanje za slovenskega pisatelja, saj je na konferenci, ki je potekala v okviru beograjskega Lektorata za slovenistiko decembra 2018, so-delovalo kar 30 mladih slovenistov iz 5 razlicnih držav, mnogi od njih so svoje prispevke združili v zborniku, ki ga je pripravil Darko Ilin. Za konec sem sama zgolj podatkovno uokvirila novinarski zapis avtorice Milene Zupanic, dopisnice iz Srbije in širšega Balkana za casopis Delo, v katerem živahno poroca o razstavi »Rešetarji s Crvenega Krsta – Sto­letje obstoja v Beogradu«, ki sta jo beograjski Etnografski muzej in Društvo Slovencev v Beogradu – Društvo Sava pripravila v cast sitarske dejavnosti družine Cvar-Debeljak in življenjskega dela mojstra Ivana Debeljaka. V resnicno veselje mi je, da so v tej, kot tudi že v predhodnih števil­kah Slovenike staknili glave nekateri kljucni raziskovalci, znanstveniki, poucevalci, ustvarjalci in umetniki iz Slovenije in Srbije. Gre za še en pomemben trenutek dialoga med slovenskimi in srbskimi raziskoval­nimi in ustvarjalnimi dušami, dovolite mi reci tako, ki jih žene skupna želja, vsaj pokukati v tisto neskoncno »sem«, »obstajam«, ki je vselej vecje od posameznika, vecje od narodnosti ali prepricanj, tisto, kar je vedno (ce ne zgolj) v interakciji, torej – v dialogu. In ce je dialog re­snicno tudi »izmenjava razlicnih stališc z namenom doseganja spora­zuma«, naj ta casopis ponudi soglasje o pomembnosti medkulturnih raziskovanj, proucevanj naših medsebojnih odnosov in »drugega«, kar je navsezadnje edina pot, da bi lahko bolje spoznali in razumeli sebe. Uvodna rec Tanja Tomazin Univerzitet u Beogradu Filološki fakultet Srbija tanja.tomazin@fil.bg.ac.rs Književno-umetnicki dijalozi Izmedu Slovenije i Srbije su, kao i danas, a u prošlosti ponekad i mnogo intenzivnije, odvajkada postojale snažne veze i povezivanja. Usled geografskih i drugih uslovljenosti, kao i zbog istorijskih odluka i preplitanja koja su se duboko urezala u bit naroda, njegovo secanje, njegov nacin postojanja na poseban nacin plamti, ako ne prevashodno u njegovom stvaralaštvu i umetnosti, a ono svakako na osobit nacin u književnosti. Peti, razigrano rodendanski broj Slovenike posvecen je stoga dijalozima – razgovoru, caskanju, susretima, razgovorima izmedu razlicitih kultura, dakle – i izmedu udaljenih prostora, izmedu razlicitih vremena i sadržaja. Književnost nije samo jedna od mocnih grana umetnosti, ona je i „nacin“, a time i temeljni deo istorije, filozofije, religije i mnogih drugih humanistickih nauka, ona je odjek i odsjaj svoje realnosti, odjek koji ima moc da se u svoju vecitu sadašnjost i aktivno umeša, da je (pre) oblikuje. Zato smo za ovaj broj odabrali upravo književnost, a kada se pojavila mogucnost objavljivanja i nekih odlicnih clanaka iz drugih oblasti, kao što su muzika i fotografija, rado smo ga proširili na ume­tnost.Apo svojoj imanentnoj prirodi,obe oblasti su interaktivne,naime postoje „zbog“,„za“, ako ne cak i „samo u“ dijalogu. Prvi naucno-istraživacki clanak u ovom broju nastao je u autorstvu Katje Mihurko Poniž i osvetljava manje ili skoro nimalo poznate bio­grafske,stvaralacke,caki sasvim licne osobine velike slovenacke spisa­teljice Zofke Kveder. U clanku „Veze Zofke Kveder sa srpskim kulturnim prostorom“, autorka spretno preplice pripovedanje istorijskih cinjenica iz Zofkinog života sa njenim licnim literarnim i privatnim zapisima, kao i sa zapisima njenih savremenika. Znacajan deo Zofkine licnosti i nje­nog stvaralaštva predstavlja upravo njena povezanost sa Srbijom, gde je boravila u više navrata i stvorila mnoge kontakte, izmedu ostalih i sa srpskim socijalistom Dimitrijem Tucovicem, kao i brojnim spisatelji­cama iz tog vremena. Iako o poeziji danas vrlo retko razmišljamo kao o razgovoru izmedu pesnika i muze, svaka pesma je ipak dijalog – izmedu pesnika i društva, izmedu citaoca i pesnika, izmedu svetova koji teško mogu biti jedin­stveni. U „Lirskom subjektu u poeziji Daneta Zajca“, Goran Korunovic naglašava, promišlja i objašnjava transformacije lirskog Ja kao pripo­vedackog stanovišta i izvora izjašnjavanja o svetu, kakva se vrše kroz modernisticko i neoavangardisticko Zajcevo pesništvo s kraja šezdese­tih i sedamdesetih godina prošlog veka. Kako u decentralizovanom, a u mnogo cemu i postmodernom svetu uspostaviti stabilne centre dijalo­ga sa svetom, a na kraju krajeva i sa primarnim subjektivnim predstav­nikom ovog sveta – sa samim sobom? Poezijom se bavi i Darko Ilin u clanku „Radost ponovo nadene dvo­jine – interkulturni aspekt zbirke poezije Život na razglednici Ane Ri­stovic“, koji vec u samom naslovu otkriva da je rec o odnosu, relaciji izmedu dve kulture, dva jezika i dve države, ali i izmedu dva pojedinca. Interpretacijom pesama u kojima su tematizovane povremene blizi­ne i vecite udaljenosti izmedu „ja“ i „ti“, izmedu „domaceg“ i „stranog“, osvetljeno je i konkretno iskustvo životnog dijaloga. Razgovor izmedu unutrašnjih svetova i spoljašnjeg okruženja utoliko je više uslovljen boravkom van domovine, kada nas kulturne granice osetno razdvajaju, a granicni prelazi izmedu njih, kakva je i analizirana poezija, medusob-no povezuju i obogacuju. Jedna od kljucnih dijaloških dimenzija književnosti ostvaruje se i kroz njene prevode i proces prevodenja. Vera Majstorovic u svom clanku „Ka recniku srpsko-slovenackih lažnih prijatelja“ osvetljava prakticne, ponekad i duhovite primere istih ili slicnih reci, kojima se u srpskom ili slovenackom okruženju suštinski menja znacenje. Kako zamišljate osrednji problem, pristojne organe ili aktuelnu oblast? Sve zavisi od jezickog okruženja u kojem se trenutno nalazite. Prevodenje, a posebno književno, ne podrazumeva samo prenošenje znacenja nego predstavlja i prenošenje forme, stila. Ta tzv. dvostruka kodiranost pred­stavlja veliki izazov za prevodioce, što pragmaticno ilustruje Jelena Budimirovic u clanku „Iz pera prevodioca – problematika prevodenja književnosti sa slovenackog na srpski jezik na primeru cetiri dela“. Na primeru autorskih prevoda Panika Dese Muck, Boštjanov let Florjana Lipuša, Intimno Gabrijele Babnik i decje knjige Groznic vila u strašnoj šumi Jane Bauer, prevodilac ukazuje na odredena teže prevodiva mesta i na primere etnografske leksike, frazeologizama, psovki, onomatopeja, arhaizama, žargona i drugih jezickih osobenosti, onih koje zahtevaju posebnu posvecenost prevodioca i sve više mu namecu ulogu interpre­tatora, ako ne cak i koautora prevedenih tekstova. Svaki umetnicki izraz je odraz, cak Platonov „odraz odraza“, koji od­ražava uvek komplikovan odnos izmedu empiricne stvarnosti i ideje. Poseban oblik umnožavanja svetova izvodi fotografija. Sarival Sosic u clanku „Avgust Bertold, peti slovenacki impresionista i njegova prva izložba u Beogradu“ predstavlja delovanje i medunarodni znacaj ovog umetnickog fotografa, koji je dosta saradivao sa saputnicima, slikarima impresionistima, i koji je kroz ta povezivanja podigao slovenacku ume­tnost na evropski nivo. Ovekovecio je lica velikih savremenika – Ivana Cankara, Riharda Jakopica i drugih, a prvo predstavljanje serije svojih dela doživeo je upravo u Beogradu, na 1. jugoslovenskoj umetnickoj izložbi, 1904. godine. A od slike – kuda nego ka zvuku. Franc Križnar se u clanku „Slo-venacko-srpski kulturni i, posebno, muzicki odnosi. Muzika je bezgra­nicna!“ posvetio slovenacko-srpskim muzickim dijalozima na pozadini istorijskih cinjenica i velikih politickih promena u prošlom veku, a i ranije. Autor se posle Davorina Jenka, Mihovila Logara i Marjana Kozi­ne posvetio i Zlatanu Vaudi, dakle umetnicima koji su na ovaj ili onaj nacin prerasli okvire svojih nacionalnih identiteta i koji su ucestvovali u stvaranju zajednickog jugoslovenskog prostora. Posle 1991. godine, oblici medusobne saradnje i povezivanja medu narodima bivše Jugo­slavije dosta su se izmenili, najviše u pravcu njihovog zahladivanja, ali su uprkos tome i danas prisutne mnoge pozitivne prakse saradnje u oblasti muzicke umetnosti, pedagogije i nauke. O muzici piše i Mi-tja Rajhenberg u drugom delu svog clanka, zapocetog u prethodnom, dakle cetvrtom broju Slovenike – „Filmska muzika i zlatne godine slo­venackog filma“. Autor u njemu predstavlja i objašnjava partiture kom­pozitora Bojana Adamica, koje prate slike sa velikog filmskog platna i kojih se mnogi secaju još iz detinjstva ili mladosti. Muzika za film je posebna vrsta muzike, koja se mimikrijski poigrava slikom i relacijom izmedu zvuka i tišine. Rajhenberg, slicno Križnaru, kritickim pregledom cinjenicnog stanja skrece pažnju i na neke aktuelne probleme, o ko­jima treba razmišljati upravo iz vere i verovanja u bezgranicnu moc umetnosti. U rubrici Prevod objavljen je prvi prevod Andricevog eseja „Sa magi-jom se ponekad granici i na prave podvige lici rad dobrog prevodioca“, koji je pod naslovom „Rad dobrog prevodioca je pravi podvig, i pone-kad se granici sa magijom; Prevod Andricevog eseja o prevodiocima i prevodenju“ na slovenacki jezik preneo Marko Stanojevic. Andriceva esejistika je uglavnom manje poznata javnosti, posebno slovenackoj. Nastankom ovog kratkog, ali znacajnog prevoda, citalac može makar da se susretne sa Andricevim razmišljanjem o znacenju i procesu prevodi­lacke delatnosti, koja je izuzetno zahtevna, odgovorna, a posebno je u tekstovima iz lepe književnosti primetno i umetnicka. Ovaj broj je bogato opremljen prikazima i pregledima. Marija Sta-nonik citaocima predstavlja publikaciju „Glasovi – zbirka knjiga slo­venackih folklornih prica iz naših dana“, u kojoj vec više od trideset godina izlaze knjige i zapisi, koji cuvaju od zaborava živa pripovedanja sa njihovim geografskim, društvenim i dijalekatskim karakteristikama, kao što, na primer, za dolenjsko dijalekatsko podrucje to uspeva knji­zi Naroube prav, koju je sacinila dr Vera Smole. Brižan odnos prema jeziku i svest da je on ne samo sredstvo nego i identitet takode je jedan od glavnih instrumenata knjige Zacasno bivališce. Na grad. Ig., kako predstavlja autorka prikaza Lada Stevanovic. Knjiga u kojoj de-set zatvorenica necenzurisano pripoveda o sebi i svom životu otvara prostor za glasove praznina i pukotina, ali i prostor za milost i razu­mevanje, za izlazak iz crno-bele šeme razmišljanja. Rušenje kategorija šematskog i objektivnog je i jedna od linija postmodernisticke poe­tike, koja je krajem 20. veka suštinski obeležila slovenacku i srpsku književnost, o cemu sam pisala u naucnoj monografiji koju je Vanesa Matajc ovde predstavila u prikazu „Postmodernizam u slovenackom i srpskom romanu“. Maja Đukanovic u prilogu „Bilateralni projekat Je­zik, književnost i kultura kao osnov interkulturne komunikacije“ prikazuje strucnu saradnju izmedu Filozofskog fakulteta Univerziteta u Ljubljani i Filološkog fakulteta Univerziteta u Beogradu, u okviru devetog ciklu­sa bilateralnih projekata, i detaljnije opisuje živahne naucne susrete izmedu strucnjaka iz oblasti lingvistike i književnosti iz obeju država. U koautorstvu Maje Đukanovic i Darka Ilina nastao je prikaz „Cankar i(n) mi: medunarodna studentska konferencija i zbornik“, pri cijem nas cita­nju raduje studentska aktivnost u oblasti medukulturnih istraživanja i njihovo interesovanje za slovenackog pisca, jer je na konferenciji, koja je održana u okviru beogradskog Lektorata za slovenistiku u decembru 2018. godine, ucestvovalo cak 30 mladih slovenista iz pet razlicitih država, a mnogi od njih su svoje radove objavili u zborniku koji je pri­redio Darko Ilin. Za kraj, ja sam uoblicila i prilagodila novinarski zapis autorke Milene Zupanic, dopisnice iz Srbije i sa šireg podrucja Balkana za casopis Delo, u kojem pitko izveštava o izložbi „Rešetari sa Crvenog Krsta –vekpostojanja u Beogradu“,koju su beogradski Etnografski mu-zej i Društvo Slovenaca u Beogradu – Društvo „Sava“ pripremili u cast sitarske delatnosti porodice Cvar-Debeljak i životnog dela majstora Ivana Debeljaka. Iskreno me raduje to što su u ovom broju, kao i u dosadašnjim bro-jevima Slovenike, ucestvovali neki od kljucnih istraživaca, naucnika, predavaca, stvaralaca i umetnika iz Slovenije i Srbije. Rec je o još je­dnom znacajnom trenutku dijaloga izmedu slovenackih i srpskih istra­živackih i stvaralackih duša, neka mi bude dopušteno da se tako izra­zim, vodenih zajednickom željom da makar provire u ono beskonacno „jesam“, „postojim“, koje je uvek vece od pojedinca, vece od nacional­nosti ili uverenja, ono što je uvek (ako ne samo) u interakciji, dakle – u dijalogu. I ako je dijalog istinski i „razmena razlicitih stanovišta u cilju postizanja sporazuma“, neka ovaj casopis ponudi saglasnost o važno­sti interkulturnih istraživanja, proucavanja naših medusobnih odnosa i „drugog“, što je, na kraju krajeva, jedini put ka boljem poznavanju i razumevanju sebe. Editorial Tanja Tomazin University of Belgrade Faculty of Philology Serbia tanja.tomazin@fil.bg.ac.rs Literary and Artistic Dialogues The ties and connections between Slovenia and Serbia have always been strong: they are strong nowadays, whereas in the past, they were even stronger. Due to geographic and other conditions, as well as due to historical decisions and links that have left a deep imprint into the heart’s core of the people, their memory, their way of existence is flaming in a special way, if not primarily in the creative outputs and art, then certainly, in a peculiar way, in literature. Slovenika No. 5, a playful anniversary issue, is dedicated to dialogues – conversations, chats, meetings, dialogues between different cultures and, accordingly, between distant areas, periods and contents. Literature is not only one of the powerful branches of art; it is also a “way”, and, accordingly, a fundamental part of history, philosophy, religion and many other humanities; it is an echo and reflection of its own reality, an echo that has the power to step into its eternal present and get actively involved towards (re)shaping it. That is why literature was chosen as the topic for this issue. When an opportunity arose to publish several excellent papers in other fields, such as music and photography, we eagerly expanded it to include art in general. Both areas are immanentlyinteractive –namelytheyexist “because of”,“for”, if not even “only” in dialogue. The first research paper in this issue is authored by Katja Mihurko Poniž and it throws light on the less known or almost unknown information about the life, work and even very personal traits of the great Slovenian writer Zofka Kveder. In the paper Zofka Kveder’s Links with the Serbian Cultural Space,the author skilfullyinterweaves narration about the historical facts relating to Zofka’s life with an overview of her own literary and private writings, as well as the writings of her contemporaries. An important segment of Zofka’s personality and creative work was her connection with Serbia, where she repeatedly stayed and made contacts with many people, including the Serbian socialist Dimitrije Tucovic, as well as numerous writers of the time. Although poetry is nowadays rarely perceived as a conversation between a poet and a muse, every poem is still a dialogue – between a poet and society, between readers and poets, between worlds that are difficult to unify. In the paper Lyrical Subject in the Poetry of Dane Zajc, Goran Korunovic highlights, analyzes and explains the transformations of the lyrical self as a narrative standpoint and a source for making statements about the world, such as those made through Zajc’s modernist and neo-avant-garde poetry of the late 1960s and 1970s. It explains how to establish stable centres of dialogue with the world and ultimately with the primary subjective representative of this world –the self, in a decentralized and largely postmodern world. Poetry is also discussed by Darko Ilin in the paper Joy of the Regained Dual .Intercultural Aspects of the Collection of Poems Life on a Postcard by Ana Ristovic. It is revealed already in the title that the paper deals with a relationship between two cultures, two languages and two countries, but also with the relationship between two individuals. Through an interpretation of poems that focus on the occasional closeness and eternal distance between “me” and “you”, between “local” and “foreign”, light is also thrown on the concrete experience of the dialogue of life. The conversation between the inner worlds and the external environment is all the more determined by the fact that one lives outside the homeland, when cultural boundaries act as a major separating agent, while checkpoints between them, similar to the analysed poetry, interconnect and enrich us. One of the key dialogical dimensions of literature is materialized through translations and the process of translating. In her paper A Contribution towards a Dictionary of Serbian-Slovenian False Friends, Vera Majstorovic sheds light on practical, sometimes humorous, examples of the same or similar words the meaning of which changes significantly in the Serbian or Slovenian environment. How do you imagine an “osrednji problem”, “pristojni organi”, or “aktuelna oblast”? It all depends on your current language environment. Translating, and especially translating literature, involves not only the transmission of meaning, but also the transmission of form and style. This so-called double coding is a major challenge for translators, as pragmatically illustrated by Jelena Budimirovic in the paper From a Translator’s Pen: Problems Related to Literary Translation from Slovenian into Serbian Demonstrated on Four Literary Works. Using her own translations of the books Panika by Desa Muck, Boštjanov let by Florjan Lipus, Intima by Gabrijela Babnik and the children’s book Groznovilca v hudi hosti by Jana Bauer as examples, the translator highlights passages that were difficult to translate, as well as ethnographic terms, phraseologisms, swear words, onomatopoeia, archaisms, jargon and other linguistic peculiarities that require a special commitment from translators and increasingly impose on them the role of interpreters, if not co-authors of the translated texts. Artistic expression is always a reflection and even Plato’s “reflection of reflection”, reflecting the perpetually complicated relationship between the empirical reality and ideas. A special form of the multiplication of worlds is performed through photography. In the paper August Berthold: The Fifth Slovenian Impressionist Artist and His First Exhibition in Belgrade, Sarival Sosic discusses the work and the international relevance of this art photographer, who actively collaborated with his companions, impressionist painters, and who raised Slovenian art to the European level through these connections. He perpetuated the images of his great contemporaries – such as Ivan Cankar or Richard Jakopic.The first presentation of a series of his works was organized in Belgrade, at the First Yugoslav Art Exhibition, in 1904. Proceeding from images we inevitably move towards sound. In his article Cultural Relations between Serbia and Slovenia, with Special Reference to Music. Music is Boundless!, Franc Križnar deals with musical dialogues between Slovenia and Serbia against the background of historical facts and major political changes in the last century, and earlier. Along with Davorin Jenko, Mihovil Logar and Marjan Kozina, the author also discusses the work of Zlatan Vauda. In other words, the paper is dedicated to those artists who in one way or another transcended the framework of their national identities and who got involved in the creation of a common Yugoslav space. After 1991, the forms of cooperation and connections between the nations of the former Yugoslavia changed significantly – cooperation mostly declined. However, many positive collaboration practices in the area of music, education and scholarship can still be found. Mitja Reichenberg discusses music in the second part of his study Film Music and the Golden Age of Slovenian Film, the first part of which was published in the fourth issue of Slovenika. The author presents and explains Bojan Adamic’s scores that accompany moving pictures and are imprinted in childhood or adolescence memories of many people. Film music is a special kind of music, which uses mimicry in playing with images and the relationship between sound and silence.Through an evidence-based critical overview of the situation, Reichenberg, just like Križnar, draws attention to some current problems that require consideration in the light of the faith and belief in the boundless power of art. The section Prevod brings the first Slovenian translation of Ivo Andric’s essay Sa magijom se ponekad granici i na prave podvige lici rad dobrog prevodioca [The Work of a Good Translator Sometimes Verges on Magic and a Genuine Exploit]. The translation by Marko Stanojevic is published under the title Delo dobrega prevajalca je pravi podvig in vcasih meji na magijo; Prevod Andricevega eseja o prevajalcih i prevajanju. Andric’s essays are generally less known to the public, especially in Slovenia. This short but important translation offers to the readers at least a brief insight into Andric’s perception of the meaning and process of translating, which is extremely demanding, requires great responsibility and has noticeably artistic traits, especially in the area of fiction. This issue features a significant number of reviews. Marija Stanonik presents to the readers the series Glasovi – knjižna zbirka slovenskih folklornih pripovedi iz naših dni [Voices – a Literary Collection of Modern Slovenian Folktales], which contains books and records published over the past thirty years, presenting living narratives with their geographical, social and dialectal peculiarities (e.g. the book Naroube prav compiled by Vera Smole, PhD, for the Lower Carniolan dialect). According to the author of the review, Lada Stevanovic, a considerate approach to language and the awareness that it is not only a means but also an identity are the main points of the book Zacasno bivališce. Na grad. Ig. The book in which ten female inmates present uncensored accounts about themselves and their lives opens up a space for voices of voids and cracks, but also a space for mercy and understanding, and a departure from a black-and-white pattern of thinking. The elimination of the categories of the schematic and the objective is also one of the lines of postmodern poetics, which left a crucial imprint in the Slovenian and Serbian literature in the late 20th century. This topic is discussed in my research monograph, reviewed by Vanessa Matajc in Tanja Tomazin: Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu. In the paper Bilateralni projekat Jezik, književnost i kultura kao osnov interkulturne komunikacije, Maja Đukanovic presents the cooperation between the Faculty of Philosophy, University of Ljubljana, and the Faculty of Philology, University of Belgrade, carried out within the framework of the ninth cycle of bilateral projects. She describes in detail lively scientific meetings between experts in the field linguistics and literature from the two countries. The review Cankar i(n) mi: medunarodna studentska konferencija i zbornik is co-authored by Maja Đukanovic and Darko Ilin. We are delighted to read about student activities related to cross-cultural research and their interest in the Slovenian writer: as many as thirty young scholars in Slovenian studies from five countries attended the conference held at the Department of Slovenian Studies at the University of Belgrade in December 2018 and many of them published their studies in the proceedings edited by Darko Ilin. Finally, I edited and adapted a report by Milena Zupanic, Delo’s correspondent from Serbia and the Balkans,about the exhibition Rešetari sa Crvenog Krsta – vek postojanja u Beogradu [The by Rešetars of Crveni Krst – a century of life in Belgrade],organized bythe Ethnographic Museum in Belgrade and the Sava Slovenian Society of Belgrade to celebrate the sieve-making trade of the Cvar-Debeljak family and the life-time achievements of Ivan Debeljak. I am truly pleased that some of the key researchers, scholars, lecturers and artists from Slovenia and Serbia have been involved in the creation of this issue. This is yet another significant moment in the dialogue between Slovenian and Serbian explorative and creative souls guided by a shared desire to peep into the infinite “I am”,“I exist”. This always transcends an individual, a nationality or a belief, which is always (if not only) in interaction, and accordingly in dialogue. If the dialogue is truly “an exchange of different viewpoints towards reaching an agreement”, let this journal offer an agreed position on the importance of intercultural research, the study of our mutual relations, and the “Other”, which is, after all, the only way towards a better knowing and understanding of ourselves. Naucni i strucni clanci / Znanstveni in strokovni clanki tema broja / tema številke Književno-umetnicki dijalozi / Književno-umetniški dijalogi Katja Mihurko Poniž DOI: https://doi.org/10.18485/slovenika.2019.5.1.1 Univerza v Novi Gorici UDK: 821.163.6.09:821.163.41.09 Fakulteta za humanistiko 821.163.6.09 ...... .. Slovenija Znanstveni clanek katja.mihurko.poniz@ung.si Vezi Zofke Kveder s srbskim kulturnim prostorom1 Povzetek V clanku so predstavljene razlicne oblike kulturnih stikov Zofke Kveder s srb­skimi intelektualci in intelektualkami.V prvem delu clanka so raziskane objave njenih literarnih besedil v srbskem prostoru ter kritiški odzivi nanje. V drugem delu clanka, izhajajoc iz korespondence Zofke Kveder, rekonstruiramo njen od-nos s srbskim socialistom Dimitrijem Tucovicem, ki jo je navdušil za potovanje v Srbijo, kamor se je odpravila tik pred prvo svetovno vojno. To potovanje je v nadaljevanju clanka natancno opisano. Pozornost je usmerjena tudi na avtori-cina dela, predvsem like Srbov in Srbkinj, ki se pojavljajo že v njenih zgodnjih literarnih besedilih. V romanu Hanka je v liku Kazimirja Staszynskega upodo­bila moškega, ki ima veliko lastnosti Dimitrija Tucovica. Kot žena kraljevskega namestnika za Hrvaško in Slavonijo je Beograd po vojni veckrat obiskala in navezala številne stike, ki jih v nadaljevanju clanka predstavljamo skozi pisate­ljicino korespondenco. Vecina pisem, napisanih srbskim prijateljicam, je danes izgubljenih, a iz tistih, ki so ohranjena, si lahko ustvarimo podobo pisemskega omrežja Zofke Kveder na Balkanu in tudi razberemo, da so bile na srbskem prostoru z njo povezane predvsem avtorice in feministke. Sledijo še odzivi na delo in lik Zofke Kveder po njeni smrti – tako v nekrologih kot v literarnovednih študijah, ki so ji bile posvecene. Njeno delo je bilo sprejeto kot pomemben del južnoslovanske kulture in literature. Kljucne besede: Zofka Kveder, srbsko-slovenski literarni stiki, Dimitrije Tucovic, Milica Đuric Topalovic, Julka Chlapec Djordjevic, Jelena J. Dimitrijevic Uvod Zofka Kveder je bila že od mladih dni navdušena raziskovalka no-vih geografskih in kulturnih prostorov. Kot dvajsetletno dekle se je odpravila na študij v Švico, odvisna le od svojih prihrankov. Kasneje, spomladi leta 1900, se je za šest let ustalila v Pragi, ki je bila takrat 1 Clanek je rezultat dela na raziskovalnem programu »Historicne interpretacije 20. stoletja« (P6-0347), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. središce mladih študentov s slovanskega juga. Stiki, ki jih je navezala v ceški prestolnici, so ji koristili ob selitvi v Zagreb, a tudi kasneje, kot je razvidno iz njenih objav, saj je imela bogato korespondencno mrežo. Njena želja po odkrivanju novih svetov in navezovanje stikov s pred­stavnicami in predstavniki tujih kultur so ji na zacetku novega stoletja odprli vstop tudi v srbsko kulturno življenje. Njena prisotnost v njem razkriva, da so potekale živahne in zanimive izmenjave, ki so obogati­le obe strani: pisateljico in njeno publiko. Zato se bomo v pricujocem clanku posvetili razlicnim oblikam stikov Zofke Kveder. Najprej bomo predstavili, kako se je v prvem desetletju novega stoletja srbskemu kulturnemu prostoru predstavila s svojimi literarnimi deli. V drugem desetletju, predvsem v obdobju tik pred prvo svetovno vojno je Zofka Kveder sama spoznavala Srbijo in njeno kulturo, saj se je odpravila na potovanje, za katerega jo je navdušil srbski socialist Dimitrije Tucovic. Njegov lik je v njej živel tudi, ko je na bojišcu izgubil življenje. Takrat je iz prijatelja postal ideal moškega, ki ga je pisateljica prikazala v liku Kazimirja Staszynskega v romanu Hanka (1917). Kot žena kraljevskega namestnika za Hrvaško in Slavonijo je Beograd po vojni veckrat obiska-la in navezala številne stike, ki jih v nadaljevanju clanka predstavljamo skozi pisateljicino korespondenco. Sledijo še odzivi na Zofko Kveder in njeno delo po njeni smrti – tako v nekrologih kot v literarnovednih študijah, ki so ji bile posvecene. Slika 1 -Zofka Kveder, vir Wikipedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Zofka_Kveder#/media/Slika:Zofka_Kveder_1920s.jpg Liki Srbov v literarnem opusu Zofke Kveder V pisateljicinih literarnih besedilih se kot osrednji liki pojavijo le Srbi, Srbkinj v njem ne najdemo. Protagonistki v novelah Gabrijela (1898) in Nekaj navadnega (1910) sta ocarani nad lepoto, razgleda­nostjo in temperamentom moških likov, ki sta oba srbske narodnosti. Vendar se razmerje v obeh novelah nesrecno konca, saj sta moška lika preracunljiva in si želita le avanture s poroceno žensko, za katero ni­ K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... sta pripravljena tvegati svoje gmotne varnosti. Tudi tretje pisateljicino besedilo, kratka pripovedna proza Epizoda (1902), ki prikazuje ljube­zensko nagnjenje med Slovenko in Srbom, se nesrecno konca, v tem primeru zaradi pomanjkanja volje do življenja in odlocnosti, kajti sodni pristav Dušan Jovanovic je bolehni, blazirani clovek, »njegovo držanje je bilo leno, nekako staro, v lepem licu se je bralo dolgocasje in ne­ka sitost vsega. Njegovo oko je bilo prazno, brez svita, ozke, vele roke so se nervozno poigravale s palcico« (Kveder 2005, 96). V odlocilnem trenutku se Jovanovic umakne, ceprav ga življenja polna Alma mocno privlaci in njuna ljubezen je le epizoda, ki je za dekle »kakor prva, huda slana« (Kveder 2005, 108). Tudi v noveli Študentke (1900) se pojavi lik Srba, ki je zaljubljen v eno od ženskih oseb, zapeljivo, a v ljubezni nesrecno Rusinjo Sašo Timofejevno. Pripovedovalka Popovica oznaci kot naivno dušo nepri­vlacne zunanjosti, a polnega empatije: »Mijo Popovic jo je poslušal v zadregi. Prej jo je hotel prijeti za roko, samo da ji pove, da socustvuje z njo, da kljub vsemu še cuti zanjo, da noce videti njene umazane pre­teklosti, a njene zadnje besede so mu vzele pogum in ves užaljen in zmešan se je poslovil. Bil je edini mož, ki mu Saša ni bila dražestna, a nizka, nevredna stvar ...« (Kveder 2010, 460). Povsem drugace so Srbi prikazani v novelah, ki opisujejo balkanske vojne in so v hrvašcini izšle v zbirki Jedanaest novela (1913). V ospredju sta njihov pogum in možatost, a tudi premišljevanja o smislu vojne: »Prije ga nije nikada mucilo pitanje: Zašto? Sada je pak u njemu sve vrelo, kao da mu se otvaraju nova vrata, kao da mu se tek sada diže spoznanje da je covjek –covjek,koji misli,osjeca i pita,zašto ovo,zašto ono. U ratu nikad nije promišljao, je li pravo ili nije, ako ispruži pušku. Naprotiv, ponosio se, što zna tako dobro gadati; i brojio je, pace, brojio, koliko je Turaka sravnio sa zemljom« (Kveder 1913, 115). Kot ideal domoljubnega poguma sta v dramskem diptihu Unuk kra­ljevica Marka (1922) predstavljena srbski podcasnik Marko Mrkovic in njegov narednik Mihajlo. Prva drama (Za svobodu) se dogaja leta 1914, eno izmed prizorišc je tudi trdnjava na Kalemegdanu, druga drama (Za ujedinjenje) kot eno izmed prizorišc postavlja kavarno Moskva v Beo­gradu. Drame, ki jih je Zofka Kveder pisala po prvi svetovni vojni, imajo le malo umetniških kvalitet, saj v njih prevladujejo tendencne hvalnice novi državi, v kateri so njeni zagovorniki prikazani kot junaki, naspro­tniki pa kot izdajalci (Badurina 2009, 183). Zofka Kveder v srbskem kulturnem prostoru v prvem desetletju novega stoletja Vstop Zofke Kveder v srbski kulturni prostor predstavljajo objave njenih besedil v periodiki. Najverjetneje se je njeno ime tam prvic po­javilo v recenziji zbirke dramskih besedil Ljubezen, ki jo je leta 1902 objavil Milan Marjanovic (1879–1955) v reviji Kolo. Marjanovic je sicer recenziral že avtoricin prvenec Misterij žene (1900) in ga objavil v hr-vaški Novi Nadi.2 V clanku je Marjanovic poleg njene knjige obravnaval tudi Knjigo za lahkomiselne ljudi (1901) Ivana Cankarja. Oba sta se re-cenzentu zdela najbolj markantni osebi sodobne slovenske književno­sti, opazil pa je tudi podobnosti med njima: »Oboje žive van domovine: Kvedrova u Pragu, a Cankar u Becu. I to je važno zbog toga, što oni, ne živeci u sredini slovenackog društva i njegovih dnevnih prilika, nego u velikom, slobodnom svijetu, gledaju na domace prilike iz daljine, pa ih vide preglednije, a ujedno ih mjere merilom velikog svijeta i mogu slo­bodnije da izražavaju svoja opažanja i svoje misli« (Marjanovic 1902, 354). Ceprav kritik najde pomanjkljivosti tako v prozi Ivana Cankarja kot v dramatiki Zofke Kveder je srbska kulturna javnost o obeh dobila pozitiven vtis, saj je avtor zakljucil s pohvalnimi potezami: »Jedno je jasno, a ujedno i od velikog znacaja, i Zofka Kveder i Can-kar ruše predrasude i laž, dižu potištene i ponižene, i traže novog covje­ka za nov, bolji, slobodniji i konsekventniji život. A takvi ljudi, novi, jaki, slobodoumni,potrebni su svakom narodu,kamo li malom slovenackom narodu. Baš zato i vidim u Kvedrovoj i u Cankaru dio one opce narodnje težnje za novim ljudima, koji ce narodu stvoriti bolje dane boljeg živo­ta, pa se zato i ne žacam, u prkos svih njihovih tobože kosmopolitskih ideja, smatrati ih piscima, koje su stvorile narodne prilike, precima na­rodnim, jednako slovenackim, kao i našim hrvatskim i srpskim« (Mar­janovic 1902, 358). Omenjena recenzija in številne druge, ki jih je Marjanovic napisal za razlicne casopise, dokazujejo, kot je zapisal že Štefan Barbaric v sestav­ku o njem, da so se »mladi ustvarjalci v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in v jugoslovanskih literaturah nasploh zanimali drug za drugega, se med seboj podpirali v generacijski zavezanosti dolocenim skupnim idejam in ciljem modernisticnega programa« (Barbaric 1980, 473). Verjetno se zdi, da sta Marjanovic in njegova recenzija tudi botro­vala objavi besedila U zoru v reviji Slovenski jug leta 1903.3 Kasneje je Zofka Kveder v tem casopisu objavila še dve pripovedni besedili – 2 Marjanovic je iz Zagreba odšel v Beograd, o cemer piše Zofka Kveder v clanku Novo-Nadaši, objavljenem v reviji Veda, leta 1913 (gl. tudi peti zvezek Zbranega dela Zofke Kveder): »Marjanovic je odšel v Belgrad, organiziral nekak poloficiozen dopisni urad srbski za slovanske casopise in njegovo pero deluje zdaj za interese Srbije, a to pero je okretno in duhovito« (Kveder 2018, 522). 3V Hrvatskem biografskem leksikonu so zapisani podatki, da je Zofka Kveder v srbskem tisku prvic objavljena leta 1910, v reviji Slovenski jug. Lenka Lecic je na doktorskem študiju pri prof. dr. Biljani Dojcinovic (Univerza v Beogradu) ugotovila, da je prvo besedilo objavila že 1903. leta. Kot navaja v elektronskem sporocilu avtorici clanka, v fondu knjižnice manjkata letnika 1905 in 1909, nepopolni so tudi letniki 1904, 1906, 1907 in 1908, zato ni mogla pregledati teh izvodov revije, v katerih je Zofka Kveder morda objavila še kaj. Omenjeni leksikon navaja še recenziji prozne zbirke Iskre. Podatek je le delno pravilen, saj je v Politiki izšel tudi prevod dveh avtoricinih kratkoproznih besedil (Sjecajte se in Anka). K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... Idila (1910) in Tude suze (1910) – obe besedili naj bi bila prevoda, ki ju je opravila oseba, podpisana z Dž. V casopisu Politika4 je v feljtonu leta 1905 objavila dve krajši pripovedni besedili iz dvojezicne zbirke Iskre (1905): Sjecajte se in Anka, ki sta bili obe že v knjigi objavljeni v hrvašcini. Izbor prvega besedila je morda temeljil na tem, da je že bilo prevedeno v bolgaršcino in je bilo objavljeno v ugledni reviji v Sofiji (Mihurko Poniž 2019), drugo je bilo morda izbrano zaradi kratkosti ali liricnosti, ki je v nasprotju z dogajalno bolj razgibano pripovedjo Sje-cajte se.V rubriki Književnost in umetnost je bila v isti številki objavljena tudi ocena zbirke. Anonimni recenzent je besedila oznacil kot slicice. Kot je zapisal, je Politika dve izmed njih objavila, da bi bralci videli, s koliko topline piše Zofka Kveder – avtorica, ki piše v jezikih dveh brat-skih narodov. Dodal je tudi, da je v vseh njenih delih cutiti žensko srce, da se avtorica razdaja z vso svojo dušo, kar je vecinoma vrlina, a vcasih zaradi tega knjiga deluje monotono. Pisateljicina obcutljivost in iskre­nost, kot še ugotavlja recenzent, dajeta zgodbam mocan individualen pecat.Uredništvo knjigo toplo priporoca bralstvu tudi zato,ker jo je na­pisala predstavnica naroda, ki je blizu srbskemu (Politika, 4. maj 1905). Druga recenzija je bila objavljena v casopisu Delo5 in je bila tudi zelo naklonjena avtoricini knjigi. Tudi tokrat nepodopisani recenzent je zbirko oznacil kot najboljše pisateljicino delo, ki je še posebno do-brodošlo,ker je avtorica Slovenka.Vrecenziji je zapisano,da je avtorica odvrgla vse predsodke, ki utesnjujejo ženske, in osvojila zelo ugledno mesto v književnosti. Besedila v zbirki Iskre so oznacena kot pesmi v prozi, poudarjeno je, da ne gre za zgodbe, temvec refleksije in psiho­loška opažanja. Med besedili je nekaj vec pozornosti namenjene no-veli Kajn. Zapis je zakljucen z mislijo, da gre za simpaticno knjigo, ki je pretkana z nežnimi, cistimi in cisto nic izumetnicenimi obcutji, polna je melanholije. Ker o njeni umetniški vrednosti ni dvoma, jo priporocajo bralcem (Delo, št. 35, 1905). Prisotnost Zofke Kveder v treh pomembnih 4 Politika je bila dnevnik, ki je pomenil pomemben dogodek v srbskem novinarstvu, saj je imela umirjen in uglajen nacin pisanja, distancirala se je od politicnih casopisov, ki so zapadli v stankarske igrice. Bila je casopis za intelektualce, že nekaj let po izidu pa tudi najuglednejši in najbolj bran srbski casopis (prim.https://www.rastko.rs/isk/isk_20.html). 5 Na portalu Istorijske novine o tej reviji beremo: »Casopis je izlazio mesecno u Beogradu od 1894. do 1899.; i od 1902. do 1915. sa podnaslovom List za nauku, književnost i društveni život. Takode, bio je ugušen nasilno u vreme Ivanjdanskog atentata, dok je od juna 1914. do marta 1915. izdavanje bilo obustavljeno zbog rata. Casopis je bio u vlasništvu Radikalne stranke. […] Najviše priloga je bilo iz književnosti, istorije i ostalih društvenih nauka, sa prikazima i ocenama knjiga. Upravo, ovaj casopis poceo je tamo gde je stala Otadžbina Vladana Đordevica. Iako casopis radikala, u njemu su saradivali i pripadnici drugacijih stavova, te se medu saradnicima pojavljuju i: Simo Matavulj, Branislav Nušic, Jaša M. Prodanovic, Đorde Stratimirovic, Bogdan Popovic, Janko Veselinovic, Aleksa Šantic, Ivo Cipiko, Vladislav Petkovic -Dis, Vladimir Corovic, Aleksandar Belic, Nedeljko Divac, Josip Kosor, Sima Pandurovic, Radoje Domanovic, Branislav Petronijevic i mnogi drugi« (http://www.unilib.rs/istorijske-novine/pregled­lat?newspaper=UB_00048). srbskih periodicnih publikacijah pred prvo svetovno vojno dokazuje, da je bilo njeno pisateljsko delo tudi v srbski kulturi prepoznano kot pomemben prispevek. Na kakšen nacin je pisateljica svoja dela posre­dovala omenjenim revijam oziroma casopisu, ni bilo mogoce ugotoviti, saj med njeno korespondenco ni ohranjenih pisem, iz katerih bi bilo razvidno, ali je bila povabljena k posredovanju besedil, ali je Iskre sama poslala v uredništvi obeh listov, kjer sta bili objavljeni recenziji. Navedene objave niso bile edini stik Zofke Kveder s srbskim prosto­rom v prvem desetletju novega stoletja. Osmega novembra 1905 je bil na beograjskem odru t. i. južnoslovanski vecer, ki se je predtem odvil že v Zagrebu (sedemnajstega oktobra istega leta), vendar z nekoliko drugacnim izborom besedil. Bolgarsko dramatiko je v Beogradu pred­stavljal Petko J. Todorov z enodejanko Strahil, strašni hajduk, hrvaško Milan Begovic z že v Zagrebu uprizorjeno Venus victrix, srbsko Vojislav J. Ilic s Pjesnikom, slovensko pa Zofka Kveder z Ljubeznijo. Ljudmila Ma-linova Dimitrova je ugotovila, da so Ljubezen igrali v srbskem prevodu Vlada Stanimirovica, režiral je Milorad Gavrilovic, igrali pa so Radomir Petrovic (stari Koder), Jelena Gavrilovic Petrovic (ga. Koder), Bogoboj Rucovic (Dušan), Aleksandra Bojiceva (Jelva) in Luka Popovic (Branko). Drugi vecer so vrstni red nekoliko spremenili (za bolgarsko enodejanko je bila slovenska), kar Ljudmila Malinova Dimitrova razlaga z vsebin­sko povezanostjo obeh del: »Sprememba ni bila nakljucna, temvec ima svoj impliciten pomen. Najbrž se je publiki drama Zofke Kveder zdela najbližja bolgarski, in sicer glede na emocionalno vzdušje, ustvarjeno na odru, kot tudi glede na sorodne eksistencialne probleme in tipolo­gijo dramskih situacij« (Dimitrova 2012, 176). Po uprizoritvi sta bili po navedbah L. M. Dimitrove objavljeni dve oceni: v Odjeku in Srpskem književnem glasniku. V Odjeku so najprej povzeli vsebino, vendar je bila obnova »naivna in lakonicno opisuje dramsko dogajanje, poudar­ja sentimentalno-presunljivo interpretacijo teme o predani ljubezni v družini« (Dimitrova 2012, 177). Kritiku se zdi neverjetno, da tako nadar­jen mladenic, kot je Dušan, ne najde službe, s katero bi preživel svojo majhno družino, tudi razplet se mu je zdel neprepricljiv. Po mnenju navedene bolgarske teatrologinje kritik »ni opazil kompleksnosti si­tuacije in njene polisemanticnosti, temvec je raje komentiral, ali se razplet dogajanja ujema z obicajnimi življenjskimi dejstvi« (Dimitrova 2012, 177). V reviji Srpski književni glasnik je kritik med vsemi štirimi enodejankami izpostavil Ljubezen kot povsem drugacno delo, ki ima moderne poteze,globino in spominja na Maeterlincka,vendar se mu to ni zdelo simpaticno,ali kakor zapiše Dimitrova vanalizi njegove kritike: »Po njegovem mnenju manjka logika v dokoncni odlocitvi staršev, da naredita samomor in na ta nacin rešita sina in njegovo zarocenko. Na koncu recenzije je kritik spet izrazil neodobravanje, a tokrat popustlji­vejše in rahlo ironicno: 'Lepo bi bilo kad bi se roditelji ubijali cim jim je sin nervozan jedno vece!'« (Dimitrova 2012, 178). K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... Naslednje leto (1906) je bil na prvi strani Pravde objavljen clanek Ženskinje kod Slovenaca, ki je na kratko predstavil slovenske pisateljice. Zofka Kveder je bila oznacena kot popolna realistka, a v novejših delih tudi pristašinja simbolizma. Njene slike in zgodbe so znane v nemški književnosti, nekaj jih je tudi v srbskih prevodih (Ženskinje 1906, 1). Leta 1917 je Zofka Kveder v Beogradskih novinah objavila clanek, ki ga je namenila vojakom. V njem jih je prosila, naj hranijo pisma svojih mater in žena, saj bodo dragoceno zgodovinsko gradivo o vojni. O dru­gih objavah Zofke Kveder in porocilih o njenih delih nismo našli po­datkov. Posebna oblika recepcije Zofke Kveder in njenega literarnega opusa v srbskem kulturnem prostoru so tudi nekrologi, o katerih bomo razmišljali na koncu clanka. Ustvarjalno prijateljstvo – Dimitrij Tucovic in njegova idealizacija v liku Kazimirja Staszynskega v romanu Hanka Zofka Kveder je srbsko kulturno življenje gotovo pozorno spremlja-la, saj je bila goreca privrženka povezanosti slovanskih in še posebno južnoslovanskih narodov, vendar v zacetku drugega desetletja dvajse­tega stoletja v ospredje ne moremo postaviti njenih objav, saj nismo našli nobene iz tega obdobja. A to ne pomeni, da so njene vezi s Srbijo popustile. Nasprotno – srecanje s socialnim demokratom in velikim intelektualcem Dimitrijem Tucovicem (1881–1914) jo je zaznamovalo kot osebnost in kot pisateljico. Spoznala sta se med velikonocnimi pra­zniki leta 1914, ko je bil Tucovic v Zagrebu. Najverjetneje se je Tucovic družil z možem Zofke Kveder Jurajem Demetrovicem,6 ker sta si bila blizu po politicnem prepricanju. Tako je Tucovic preživel velikonocne praznike na obisku v Demetrovicevi hiši in na sprehodih z Zofko Kveder. Njuno medsebojno naklonjenost so opazili vsi, ki so ju obdajali, in celo Demetrovic naj bi že ob prvem srecanju Zofke Kveder s Tucovicem de­jal, da ne bo žalosten, ce jo bo izgubil zaradi njega, saj je vreden, da ga ljubi.7 Literarno je Zofka Kveder njuno srecanje opisala v sestavku Moj literarni konfiteor, ki se zacne tako: U uskrsnim danima 1914. pokazivala sam posetniku iz Srbije divnu i prekrasnu našu zagrabcku okolicu. Brda zagrebacka sa svo­jim lepim vrtovima bijahu sva bela i ružicasta od cvatucih vocaka. Mirisavi lahor igrao se sa korvcastom zlatnom kosom moje naj­mlade kcerke, kojoj bijaše tada dve i po godine. Na visokome pla­vome proljetnjome nebu oštro se crtahu konture zagrebacke gore. 6 Juraj Demetrovic (1885–1945) se je po študiju prava pridružil socijalisticnemu gibanju in bil od leta1907 urednik strankinega dnevnika Slobodna rijec. Po prvi svetovni vojni je bil pomemben politik, leta 1945 je bil zaradi sodelovanja z okupatorjem obsojen na smrt. 7 Pismo Zofke Kveder Marthi Tausk, 4. 12. 1914, zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. Mi smo išli prema Prekrižju svaki cas zastajkujuci, da se oba­zremo i nauživamo divnog vidika na beli grad pod nama i na širo­ko savsko polje, na kojem se svetlucala reka ko rastaljeno srebro. »Cujete, gospodo, a zašto vi ne pišete vecih stvari?« zapita me Srbijanac. »Tako, ne mogu. Pišem feljtone, crtice …« »Trebali biste svakako, da napišete štogod veceg. Podite na putovanje po Makedoniji, saberite materijal i napišite roman o balkanskim ratovima,« kaže mi moj pratioc mirno i ozbiljno. Ja se nasmejem. Glasno se nasmejem (Kveder 2016, 412). Tucovic se je na njen smeh odzval z jezo, saj je menil, da je znak zagrebškega cinizma, ki ubija talente. Toda ona mu je razložila, da se je smejala zato, da ne bi jokala, saj je žalostna, ker ne cuti moci, da bi se lotila vecjega dela, da so ji tudi ob novelah, ki jih je pisala o balkan­skih vojnah, kritiki ocitali, da nima sposobnosti opisovanja epske širine. Tucovic jo zavrne, da to ni res, saj je on bil na bojišcu in ve, da je vojne dogodke odlicno opisala, zato jo poskuša opogumiti: Verujte opet u sebe i u svoju snagu. To je potrebno. I nije ob-mana. Ja vam to kažem, koji dobro poznajem ljude – u vama ima mnogo snage, još neizcrpljene! Imate talenta. To treba sve dignuti, korisno upotrebiti! To vam je dužnost! Mi smo tako mali, mi Jogo­slaveni, zato treba da se do kraja iscrpi snaga svakog pojedinca. Clanovi jednog malog naroda moraju sve da dadu iz sebe do krajnih granica, samo tako možemo, da se održimo. To je dužnost svakoga od nas! – I zato vam opet kažem: Vi cete ici u Makedoniju, pokupiti cete podatke, materijal i onda sednite i pišite! Eno vam zadace! – Dat’ cu vam svoj dnevnik iz prvog i drugog balkanskog rata, da vam olakšam posao (Kveder 2016, 413). Slika 2 - Dimitrije Tucovic. https://sh.wikipedia.org/wiki/Dimitrije_Tucovi%C4%87#/media/Datoteka:Dimitrije_ Tucovicc.jpg K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... Zofka Kveder se je po tem srecanju pocutila sposobno, da se loti tu­di vecjega besedila, a ni izbrala vojne tematike, temvec intimno zgodbo trpece ženske. Roman je na koncu prejel naslov Njeno življenje (1914) in nagrado Slovenske matice, ki je pisateljici omogocila potovanje po Balkanu, kjer je želela zbrati gradivo za nacrtovani roman o balkanskih vojnah, a so ji zgodovinski dogodki to preprecili: Onog istog leta 1914. podoh u Srbiju in Makedoniju. Imam loše pamcenje pa ne mogu reci kako mi je žao onih slavnih pricanja, koja sam cula na svome putu i koja zatrpana kasnijim dogadajima leže na dnu moje duše. Koliko mi je žao onih raznih spiskova in no-tica, na bojnim poljima nadenih, zamrljanih pisama srpskih vojnika i mnogih prekrasnih pesma, koje su posle slavnih pobeda nikle u narodu. Sve sam morala da ostavim preko u Beogradu, kad sam po­slednjom rumunjskom ladom morala da preplovim u Zemun, da se vracam kuci. Poceo je svetski rat (Kveder 2016 , 414). Pred potovanjem si je s Tucovicem izmenjala še nekaj pisem,8 iz katerih je razvidno, da se je med njima kljub kratkemu srecanju spletla prijateljska vez. Tucovic ji je namrec poslal, kakor je ona napisala, zelo lepo pismo, ki se ni ohranilo, in mu priložil tudi svojo sliko. O njej je zapisal »gruba je ali je moja«, na kar mu je ona v pismu 18. junija od­govorila: »Moje oci vide poznato simpaticno lice, a Vašu nutrinu upo­znala sam po Vašim pripovijestima i pismu, a ta je vrlo lijepa i pleme­nita«. Zakljucila je z upanjem, da je iz pisma razbral, da ga visoko ceni in spoštuje. Podpisala se je »Vaša Demetrovic« (Tucovic 1974, 403). Iz ohranjenega Tucovicega pisma Juraju Demetrovicu9 je jasno, da je bilo najprej nacrtovano, da gresta na potovanje skupaj z možem, a je nato zaradi njegove zaposlenosti padla odlocitev, da se ji pridruži v Skopju, kjer bosta nadaljevala potovanje skupaj proti Solunu in nazaj po morju do Trsta. Tucovicu v pismu 23. junija poroca, da bo odpotovala prvega julija, ker je vzela dopust in ker se želi dlje zadržati v novih srbskih krajih.10 Prosi ga, da naj ji prvega julija rezervira sobo v hotelu Moskva, v najvišjem nadstropju z razgledom na savsko ravnino. Ostala naj bi dva dni oziroma tri noci: »S toga molim, da mi saznate za adrese: 1. slovenskog društva, 2. Izidore Sekuliceve i jedne slikarice«. Najavlja, da bo prišla ponoci in prosi, da jo pocaka na kolodvoru. Zapiše še, da komaj caka, da se vsega reši in se podpiše kot Zofka. Pred njenim potovanjem je med Beogradom in Zagrebom potova-lo vsaj še eno pismo, v katerem je Tucovic napovedal, da ga morda v 8 Ta pisma so zbrana v knjigi Tucoviceve korespondence Prepiska (Tucovic 1974). 9 Zapušcina Zofke Kveder,Ms 1113,Rokopisni oddelekNarodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. 10 Mišljeno je ozemlje, ki ga je Srbija dobila po balkanskih vojnah. zacetku julija ne bo v Beogradu, saj mu ona 26. junija piše, da bo zelo grdo, ce ne bo pocakal nekaj dni, da pride v Beograd, in da je ravno na karti z rdeco zacrtala drugi »popolni« itenerarij in vkljucila še izlet iz Skopja na Kosovo ter potem iz Bitole v Solun. Na poti v Skopje je hotela videti še Kragujevac, Niš, Vranje in Kumanovo. Prosila ga je, naj ji napiše detajlni nacrt mest in krajev, kjer naj se ustavi, in koliko casa potrebuje za oglede. To mora vedeti iz casovnih in financnih razlogov. Sporoca mu tudi, da namerava za hrvaško revijo Književne novosti na­pisati »Dojmove s puta«, kar bodo beležke za daljšo pripovedno delo, ki bi ga napisala cez zimo. Dobro bi bilo, mu še piše, da bi se o tem pogovorila in bi jo še malo navdušil ter ji vlil poguma za pot. Dodaja še, da bo v primeru, da se ne vidita, potovanje zacela z nekim dvomom, da je ljudje ne bodo tako lepo sprejeli, kot je upala, in bo zaradi tega zadržana, potovanje pa ji ne bo toliko pomenilo. Zakljuci z besedami: »Nemojte mi pisati »prijateljice Kveder«, ma to je užasno cuti i citati! Mene sve zove Zofkom, svuda gdje god sam bila. »Kveder« -uvijek se moram tek sjetiti da se to mene tice …«. To je zadnje ohranjeno pismo Zofke Kveder Dimitriju Tucovicu, a v pismu, ki ga je pisala tretjega julija iz hotela Moskva možu, ko je prispe-la v Srbijo, lahko povzamemo, da Tucovica res ni bilo v Beogradu, a je na kolodvor poslal študentko Milico Đuric (Zofka Kveder je njeno ime zapisala Gjuric), ki je kasneje postala ena izmed najbolj prepoznavnih srbskih feministk.11 V pismu je bila predstavljena kot »jedna mala štu­dentica i organizatorica ženskog rad. pokreta«. Pisateljica je napisala o njej še naslednje: »Zgodna je, inteligentno izgleda, umiljate oci imade i veoma je vrijedna. »Partiji« sigurno više koristi nego što cu ja ikada. Inace mi izgleda za svoje godine staro. Imade tek 20, a ja sam mislila barem 24. Uz mene izgleda sitna i mala. A uz Tucovica je sigurno kao dijete.«12 Tucovic je v njenih mislih nasploh zavzemal osebo, ob katero je postavljala vse druge, saj je možu pisala: »Milica mi se svidja, pa Pavle Pavlovic,13 onda taj Živko14 ... izgleda junacki te imade jako lijepe bele 11 Milica Đuric Topalovic (1893–1972) je diplomirala na Univerzi v Beogradu in doktorirala na Univerzi v Ženevi s podrocja pedagogike. Že leta 1911 je postala urednica ženskega casopisa Jednakost, od leta 1914 je sodelovala pri casopisu socijalistov Borba, po prvi svetovni vojni je imela številne funkcije v socijalisticni stranki. Bila je clanica Komunisticne partije Jugoslavije, a je leta 1920 podpisala manifest proti Komunisticni partiji in bila izkljucena iz nje.Aktivna je bila kot ustanoviteljica delavskega izobraževanja in številnih letovišc za otroke. Med vojno sta z možem sodelovala pri cetniškem gibanju, D.Mihajlovic ju je poslal na diplomatske misije v Italijo. Po vojni sta bila ujeta, a nista bila izrocena jugoslovanskim oblastem. Do konca življenja sta živela v emigraciji, na Dunaju. 12 Pismo Zofke Kveder Juraju Demetrovicu, 7. julij 1914. Zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice. 13 Pavle Pavlovic (1888–1971), kasneje znan komunist in revolucionar. 14Verjetno gre za Živka Topalovica (1886–1972),kasnejšega moža Milice ĐuricTopalovic, ki je bil tudi Tucovicev prijatelj. K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... zube. Ali Tucovicu naravno nitko nije par. On je najkulturniji od njih svih,svestran i baš toliko djetinast,da mi se svidja./.../ Zaljubit se necu. Tucovica, koji bi mi jedini mogao biti malko, malko opasan, i onako nema, a on je i u tome pogledu veoma cestit covjek. Ona historija sa nekom Dragom i njegovim dijetetom koja bijaše u »Balkanu« neistinita je od pocetka do konca.«15 Slika 3 - Pismo Zofke Kveder možu Juraju Demetrovicu iz Beograda na pisemskem papirju hotela Moskva, 3. julij 1914. Vir: Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, Zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113. Na potovanju po Srbiji naj bi Tucovica vendarle na kratko srecala, a le za dve uri, kot je pisala prijateljici Marthi Tausk. Ceški prijateljici Zdenki Haskovi pa je o tem srecanju napisala: »Ko sem bila na potova­nju, sva se videla samo za 4 ure. Spremil me je na parnik, s katerim sem se vrnila nazaj.–Povedal mi je o svoji slutnji,da se ne vrne zvojne,da ga boli pri srcu in da takšnih obcutkov še nikoli ni imel.«16 Takšna so dejstva o njunem kratkem poznanstvu, saj se nikoli vec nista srecala, a v pisateljicinem delu je njegov lik zaživel na novo. Tu­covic je takoj ob zacetku vojne šel na fronto in padel že v prvem letu bojev, dvajsetega novembra 1914. V domišljiji je Zofka Kveder to po­znanstvo spremenila v globoko ljubezen in jo naredila za rdeco nit romana Hanka. Roman je napisan v obliki pisem, ki jih naslovni lik pi-še prijatelju Kazimirju Staszynskemu na fronto. Seveda je v Kazimirju upodobila Tucovica, ki mu je pridala še nekaj potez idealnega moškega iz svoje domišljije. Primerjajoc pisma Zofke Kveder in odlomke roma­na, je mogoce podobnosti zelo hitro odkriti: »One jeseni digla je neka podla klika kod nas veliku hajku protiv Vas, da obori uspjehe Vašega rada, koji ne bijahu u prilog njezinim tamnim ciljevima. /.../ Tvrdili so, 15 Pismo Zofke Kveder Juraju Demetrovicu, 7. julij 19014. Zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice. 16 Pismo Zofke Kveder Zdenki Haskovi, 26. 11. 1914, Literarni arhiv Zagreb. Navajamo iz prevoda pisma, objavljenega v Jesterle-Doležal 2014, 331). V nadaljevanju navajamo odlomke iz navedene knjige. da ste denuncirali neke svoje drugove,samo da sebe spasite od Sibirije. Da ste podmitljivi, da ste se nepoštenim putovima docepali imutka. Da ste zaveli neku jadnu študenticu, imenom Stanislavu, koja se kasnije sa svojim detetom bacila u vodu ...« (Kveder 1917,123). Marthi Tausk je pisala, da je bil Tucovic clovek, kot ga še ni poznala, dal ji je toliko moci kot še nihce pred njim. Zdelo se ji je, da tistega, kar je doživela ob njem, ceprav se nista nikoli poljubila ali govorila o ljubezni, sploh ni mogla izraziti z besedami. Nikogar ni obcudovala kot njega, bil ji je telesno in duševno ideal moškega, v pogovoru z njego­vimi tovariši je ugotovila, da o njem ve vec kot oni. Ko ga je srecala v Srbiji je izžareval harmonijo. Tucovic je imel, kot še piše, sijajen razum, bil je otroško cist in srcno dober, njegove roke so bile cudovito lepe, o njih je sanjala.17 O tem je pisala tudi v Hanki: »Nikad vam još nisam rekla,kako mi se svidjaju Vaše ruke.To su najlepše ruke,što sam ih ikad vidjela, žive ili naslikane. Najduševnije in najsavršenije formom. Tako su velike i jake. I tako su dobre, mirne, plemenite. Kadgod ih pogledam, osjetim, kako svakome mogu, a i hoce da pomognu, kako svakoga umi-re« (Kveder 1917, 42). Tudi v pismih Zdenki Haskovi piše o Tucovicu kot o svojem idealu: »Lahko sem mu hvaležna za marsikaj. O, morda je dobro, da ga nikoli nisem spoznala bližje. Tako mi bo za vedno ostal ideal«.18 Roman Hanka je hvalnica podobi moškega, ki si ga je po nekaj srecanjih in po nekaj pismih ustvarila Zofka Kveder.19 Ob novici o nje­govi smrti je Haskovi cetrtega decembra 1914 pisala: »Prebudila sem se ponoci z obcutkom, da leži na mojem oblicju njegova velika in mirna roka« (Jensterle Doležal 2014, 242). O njeni naklonjenosti Tucovicu se je ohranilo še nekaj pricevanj. Alenka Jensterle Doležal opozarja še na pismo, ki ga je pisateljica pi-sala na Ceško 22. oktobra 1917: »Vceraj sem dobila pismo od Milice, v pismu govori o Dimitriju. Kako sem ga pricakovala. A niti zdaj ni napi­sala podrobnosti, po katerih tako hrepenim. Samo, da je ta dan, ko sem ga videla zadnjic, govoril z njo in ji rekel, da me ljubi. Prosil jo je, da bi poskusila izvedeti kaj o meni – preko Bolgarije in ko ji je to uspelo, je bil že mrtev ... Za vse na svetu bi hotela izvedeti kaj vec o njegovem dnevniku. To cakanje me ubija« (Jensterle Doležal 2014, 328). Na Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice Lju­bljana hranijo knjigo Pelle, der Erober (1906–1910), ki jo je napisal 17 Pismo Zofke Kveder Marthi Tausk, 4.12.1914, zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. 18 Gl. opombo 14. 19 Toda mit o njuni globoki povezanosti je Zofka Kveder s Hanko uspešno zapisala v kulturni spomin. V pomanjkanju podatkov o ljubezenskem življenju Dimitrija Tucovica je bila namrec v nadaljevanki o njem, predstavljena kot ena izmed žensk v njegovem življenju. Vec o nadaljevanki gl. https://www.imdb.com/title/tt0199209/ fullcredits?ref_=tt_cl_sm#cast K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... Martin Andersen Nexř (1869–1954) in je bila zaradi svojega sporocila o pomenu delavskega gibanja v socialisticnih krogih zelo popularna. Na prvo stran v knjigi je Zofka Kveder zapisala, da jo je za velikonocne praznike posodila Tucovicu in jo je on vzel s seboj na fronto. Kot je še razvidno iz zapisa, je spomladi leta 1918 Milica Đjuric Topalovic knjigo našla pri nekih kmetih in ji jo leta 1920 vrnila. V reviji Danas je Momcilo Đorgovic leta 2016 zapisal, da naj bi po Tucovicevi smrti Zofka Kveder pisala njegovi sestri Dragici naslednje besede: »On mi je dao veru u život, bila sam u njega zaljubljena«. Po-slala ji je tudi svoj roman Hanka z naslednjim pripisom: »[M]islim da cete na stranicama ove knjige prepoznati svoga brata«. Tucoviceva se­stra ji je poslala njegovo zadnjo fotografijo in dobila odgovor: »Neobic­no sam srecna što imam sliku vašeg brata«.20 O tem, kako visoko je Zofka Kveder postavila Dimitrija Tucovica, pri-ca tudi psevdonim Dimitrije Gvozdanovic, ki si ga je izbrala za svoja dramska besedila, napisana po drugi svetovni vojni. Neprecenljiva izkušnja potovanja po Srbiji V Srbiji Zofka Kveder ni le navezala stika s srbskimi socijalisti in so-cijalistkami, temvec je spoznala tudi druge intelektualne osebnosti. V decembrski številki Jugoslovanske žene se je leta 1918 tako spominjala potovanja: U ljeti 1914. bila sam u Srbiji. Htjela sam, da pogledam ratišta Kumanovo polje,Babuna planinu,Prilepsko polje,Bitolj.Bila sam i u Solunu.Neke divne ljetne noci vozila sam se obitelju jednog solun­skog Srbina tada praznim i pustim solunskim zaljivom./.../ Putovala sam u Bitolj pa opet natrag u Skoplje, a onda odande na Kosovo polje i u Prizren. I tamo u Prizrenu na granici Albanije rekoše mi, neka žurim natrag, jer je Austrija naredila mobilizaciju, a i Srbija da mobilizira i da ce biti rata. Možete mi vjerovati, da na svome putovanju nisam citala nika­kvih novina, jer sam htjela, da što više vidim od onih romanticnih krajeva, da razgovaram sa štoviše ljudi iz naroda. Vratila sam se u Prizren preko visokih i divljih ogranaka Šar planine, mimo staro­drevnih turskih hanova, pa preko Ferizovca na Kosovu polju natrag u Skoplje. Bila sam gošcom Branislava Nušica. Onu vecer nije bilo više moguce otputovati pa sam pošla sa Nušicevima u kucu sko­pljanskog gimnazijalnog direktora Popovica, gdje se je sabralo ve­liko društvo, da se medjusobno bodri i tješi. /.../ Tek drugi dan sam mogla da putujem dalje preko Kumanova, Vranje i Niša u Beograd (Kveder 1918, 476–477). 20 Momcilo Đorgovic: Dimitrije Tucovic: Miris žene https://www.danas.rs/nedelja/ dimitrije-tucovic-3-miris-zene/ Slika 4 - Simbolicni zemljevid potovanja Zofke Kveder po Srbiji, julija 1914. Vir zemljevida: https://sh.wikipedia.org/wiki/Kraljevina_Srbija#/media/ Datoteka:Serbia1913.png. Pot je zarisala avtorica clanka. Iz Beograda se je odpravila v Niš, o cemer prica pismo Juraja De­metrovica, v katerem je zapisan kraj in datum pisma (Niš, 6. julija) in kjer med drugim piše o srbski gostoljubnosti: »Svi su otvoreni i srdac­ni prema meni«. Naslednji dan, sedmega julija, je obiskala Kumanovo in hcerki Vladoši na razglednici zapisala: »Danes sem bila pri bulah v starih turških hišah. Lahko si misliš, koliko romantike je tukaj povsod na vsakem koraku. Sledovi vojsk povsod se še vidijo. Zdaj grem »na po­ložaj«, od katerega se vidi ves tok boja pri Kumanovem«. Še istega dne ji je poslala še eno razglednico, na kateri je kostnica Cele Kula v Nišu. Osmega julija je pisala že iz Skopja: »U Kumanovom gdje bijah jucer. /.../ Danas rano izvezli su me – neki major – van Kumanova i kazivali ratno polje te objašnjavali poziciju bitke. Sada sam tu kod Nušicevih. Skoplje je interesantan grad, pomalo nalici na Sarajevo. Lepši je od Niša. Na Kosovo polje ide Margita skupa sa mnom. /.../ U Prizren necu ici ni na Ohrid, nego direktno iz Bitolja u Skoplje«.21 Tudi devetega julija se je hcerkam javila s kratkim sporocilom, ki prica o njeni navdušenosti nad potovanjem: »Drage moje! Veoma sam sretna, što sam došla na put ovamo dole. Mnogo novih utisaka mi krasi gotovo svaki sat«.22 21 Pismo Zofke Kveder Juraju Demetrovicu, 6. 7. 1914, Zapušcina Zofke Kveder, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. 22 Razglednica Vladoši Jelovšek, 8. 7. 1914, Zapušcina Zofke Kveder, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... V Skopju je ostala vec kot teden (Vladoši 11. 7. od tam pošlja karti-co), osemnajstega julija so se z avtomobilom najprej odpeljali v Bitolo in nato v Prilep, dvaindvajsetega julija pa si je ogledala Prištino. Brez datuma je razglednica hcerki Vladoši iz samostana Gracanica. Iz pisem, ki jih je pisala možu, je razvidno, da je vse te izlete delala iz Skopja, kjer se je vedno bolj cutilo, da se pripravlja nekaj velikega. Ob vojni napo­vedi je zato v naglici odpotovala v Beograd in se v Zemunu vkrcala na ladjo proti Hrvaški. Spomini na ta doživetja pa so v pisateljici še dolgo živeli, saj je v recenziji zbornika Slovenska žena zapisala: Ista imena, ki so jih nosile od 900. 1. p. K. in dalje Slovenke, žive še danes po južni Srbiji. V vaseh okrog Skopja, Velesa in Bitolja, na Kosovem polju in tam ob silni stari albanski meji v Prizrenu — pov-sod so mi po svobodnih in ciftinskih iz pleterja in blata spletenih vaseh donela na uho mila imena: Tihica, Ljuba, Dražica, Vesela, Ko­sa, Lepa, Vila in Iverka — ki so jih Slovenke nosile pred tisoc, devet­sto in osemsto leti po štajerskih in koroških ravnicah in hribih. Kako so mi v Makedoniji ugajala ljubko naivna imena: Ljuta, Zla, Dobra, Zemidraga i slicna. /.../ V skopljanski Crni gori nad Skopjem nosijo žene in dekleta še zdaj platnene bele obleke,vse s crnimi ornamen-ti vezene; spomin na kosovsko tragedijo, kakor nosijo v hrvatskem Primorju Primorke na žgocem soncu crne halje, v spomin na smrt Frankopanov (Kveder 2018, 561–562). Korespondenca s srbskimi prijateljicami V kratkem obdobju potovanja po Srbiji je Zofka Kveder navezala veliko stikov, ki so se kasneje nadaljevali tudi preko pisem. Za Zofko Kveder so pisma pomenila pomemben nacin izražanja pogledov na svet, komentiranja umetniških del in dogodkov ter dajanja medsebojne podpore, kakor je razvidno iz njenih literarnih in publicisticnih besedil: Ljubim pisma kakor nekaj živega, osebnega. Kakor glas so, ki pride iz dalje, kakor topel, pozdravljajoc pogled, ki zbudi v srcu ne­kaj radostnega in svetlega. Vcasi so kakor zdrav, vesel, odkritosrcen smeh, drugic zopet kakor melanholicna melodija, ki jo posluša clo­vek v mraku, sanjajoc in otožen (Kveder 2013, 7). Kdaj je clovek najbolj odkritosrcen, kdaj se najbolj razodene, kdaj najbolj brez strahu odgrne svojo dušo? – Morda v pismih, mor­da v dnevnikih. In vidite,zato jaz nadvse ljubim citanje dnevnikov in pisem.Tam cutiš toplino tujega življenja, utripe tujega srca, duhaš cvet tuje du­še, ce so pisma res odkritosrcna. A to se cuti. Zato so mi pisma nekaj svetega in citam jih s spoštovanjem, ki je globlje,cim je pismo bolj odkritosrcno,toplo in neposredno (Kveder 2018, 542). Kot pisateljica je za izražanje svojih misli veckrat uporabila pisem­sko obliko v clankih, ki jih je pisala o svojih obiskih tujih mest (Pismo iz Curiha, Pismo iz Prage itn.), a tudi v literarnih delih. V zgodnji roman Nada (1903) je vstavila nekaj pisem v smislu pisemskega romana, ro­man Hanka (1917) pa je v celoti napisan v obliki pisem naslovnega lika. Glede na zapisano tako ni presenetljivo, da velik del zapušcine Zofke Kveder sestavljajo pisma: njena in njenih korespondentov in korespon­dentk. Njena korespondencna mreža je zelo bogata, obsega dopisoval­ke in dopisovalce iz osrednje in jugovzhodne Evrope in sega celo cez Atlantik. Vecina pisem srbskim prijateljicam je danes izgubljena, a iz tistih, ki so ohranjena, si lahko ustvarimo podobo pisemskega omrežja Zofke Kveder na Balkanu.Vsrbskem prostoru so bile zZofko Kveder po­vezane, kakor lahko razberemo iz ohranjene korespondence, predvsem avtorice in feministke. 23 Iz njihovih pisem je razvidno, da so jo spošto-vale zaradi feministicnega angažmaja in osebnostne integritete. Tudi ko so se njihova politicna in socialna naziranja razlikovala, jih je druži-la zavest o ženski podrejenosti in želja po osvoboditvi žensk ali kakor je zapisala Milica Đuric Topalovic: »[T]i znaš da si ti meni draga, da naši raznoliki socijalni i politicki pogledi tu nemaju vrednosti; oni ne mogu deliti nas kao žene, jer je nama obema dvoje zajednicko: potištenost silna i želja za dizanjem i oslobodenjem: susreti su stvar sporedna«.24 23 Zahvaljujem se Vladimirju Đuric in Mariji Bulatovic, raziskovalcema na projektu Knjiženstvo, ki sta pomagala pri transkripciji korespondence. 24 Pismo Milice Đuric Topalovic Zofki Kveder, 1. januar 1922. Zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice. K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... Njihova podpora je bila posebno pomembna, ko je Zofka Kveder zacela izdajati feministicno revijo Ženski svijet, saj so ji pomagale z iskanjem narocnic. Pisateljica Vera B. Tanazevic (?–1936),25 ki je svoja literarna besedila objavljala tudi v Ženskem svijetu, ji je razkrila v pismu svojo slabo vest, da na kongresu Jugoslovank ni vstala in se ji zahvalila za vse tisto, kar je v vojnem casu naredila za ženske interese. Piše ji tudi, da obcutek sestrstva, ki ga je Zofka Kveder zacutila v odnosu do Americanke Rosalie S. Morton,26 cuti ona do nje in jo imenuje veliko sestro ter ji vliva pogum v trenutkih obupa: Ja verujem, da je teško to doživeti I tim se pomiriti, ali to bi teško bilo kakvoj maloj ženici, koja je zavisna od braka, muža, društva. Ali Ti Zofka? Seti se šta si bila pre, šta si sve mislila i govorila … pisala, dok te bolest nije oborila, pa ceš videti da digneš glavu i sa visine da gledaš na život I svoj položaj u njemu. Ti nisi sama. Ljubav tvoje dece I tvojih prijatelja neka te hrabre. Piši mi skoro, sestrice, brinem za tebe. Uvek tvoja Vera.27 Aktivistka, urednica in pisateljica Zorka Jankovic (1870–1933) ji je pisala, da je ona, Zofka Kveder, prispevala k ideji, da ženska postane clovek, in da lahko samo skupaj napravita še vec: Molim Vas, priberite se! Ako nije istrošena vaša fizicka snaga, duševno ne smete kloniti! Pogledajte oko sebe i da ima mnogo da se ucini da bude bolje – da bude posve dobro. Je samo onaj, tko poznaje zlo zna za razliku izmedu dobrog i zla. I ja sam trpila, trpim i bunim se – neka meni bude bolje – ne, zato je kasno, nego da ni jednoj ženi na svetu ne bude više ovako kako je meni. /…/ I ja veru­jem da ce tako biti. Jer jednako je velika naša želja da vidimo refor­misano ljudsko društvo u kom ce I žena biti covek. Vi ste do danas mogli doprineti tome više nego ja. Blago Vama. Istrojte, molim Vas. Pomagaci Vas svim silam, bez Vas ali, necu moci uciniti ništa, iako bih doista mnogo – mnogo htela.28 25 Letnice rojstva ni bilo mogoce ugotoviti. 26 Zdravnica in feministka Rosalie Slaughter Morton (1876–1968) je z Zofko Kveder navezala stik med svojim bivanjem v Jugoslaviji, najverjetneje v Beogradu, kjer je bila veckrat po prvi svetovni vojni, v kateri je bila bolnicarka na solunski fronti. V Srbiji je ustanovila tri bolnice in Srbski komite, ki je pomagal mladim na poti do izobrazbe. V Beogradu sta ji posvecena park in ulica. Ko se je vrnila v Ameriko, je vzpostavila dopisovanje z Zofko Kveder. 27 Pismo Vere B. Tanazevic Zofki Kveder, 3. februar 1920. Zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice. 28 Pismo Milice Jankovic Zofki Kveder, 24. januar 1918. Zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice. Tudi srbska svetovna popotnica in pisateljica Jelena J. Dimitrijevic (1862–1945) je bila del njene pisemske mreže, saj ji je na razglednici pošiljala pozdrave in zraven zapisala, do jo zelo ceni.29 Slika 6 - Razglednica Jelene J. Dimitrijevic z žigom Kola srpskih sester Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, Zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113. Iz pisma Jelke Todorovic30 je razvidno, da je Zofka Kveder v Beogra­du obiskala tudi pisateljico Milico Jankovic (1870–1933). K njej jo je pripeljala Dobroslava Đordevic,31 prijateljica srbskega socialnega de­mokrata Dimitrija Tucovica: »Razgovarale smo dosta o Vama, g-dica Jankovic Vas se prijatno seca i kaže, da nece lako zaboraviti onaj dan, kada Vas je k njoj dovela g-ca Dobroslava Đordevic, jer to posle podne imala je strašnu glavobolju, ali od Vaših zanimljivih prica sve joj je brzo prošlo i ona je žalila, kada ste otišli, da niste još duže kod nje bolesne ostali«.32 Da je bila naklonjenost obojestranska, je razvidno 29 Razglednica Jelene J. Dimitrijevic Zofki Kveder, 21. avgust 1919. Zapušcina Zofke Kve­der, Ms 1113, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice. 30 O Jelki Todorovic nismo našli zanesljivih podatkov, morda gre za Jeleno Todorovic Ristic (1884–1953), hcerko Jelene Todorovic in srbskega ministra Velimirja Todorovica, ki je obiskovala Dekliški zavod na Dunaju. 31 Dobroslava Đordevic (1884–1964) bila prijateljica Dimitrija Tucovica,saj so se ohranila njena pisma, iz katerih je razvidno, da sta si bila blizu (gl. Tucovic 1974). V Beograd je prišla leta 1903 na študij filozofije, ki ga je tudi koncala. Izhajala je iz izobražene družine. S Tucovicem se je spoznala na univerzi, pisala je feljtone za Radnicke novine in Borbo, ki jih je on urejal. Ko je koncala študij, je postala ravnateljica dekliške šole v Bitoli (glej Laketic 1974). 32 Pismo Jelke Todorovic Zofki Kveder, 3. december 1925. Zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice To pismo je transkribirala dr. Snežana Kalinic. K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... tudi iz recenzije Zofke Kveder o knjigi Milice Jankovic, kjer je zapisala: »Neobicno volim Milicu Jankovic. Njezine su knjige »za uteho«. Citam ih, da mi se odmori duša, da mi srce osvetlitracak blagosti i dobrote ljudske. /.../ Milica Jankovic je uvek i svukde iskrena, ona se odlikuje lepom, jednostavnom in nemaskiranom iskrenošcu, koja je u srpskoj literaturi vrlo cesta, a u našim stranama dosta redka, jer ne nailazi na poštovanje« (Kveder 1923, 217–218). Glede na takšno naklonjenost pisateljicinim knjigam ni presenetljivo, da je odlomek iz njenega dela Ispovesti (1913) vkljucila v svoj Almanah jugoslavenskih žena (1921), v katerem je objavila seveda tudi besedila Srbkinj, najbolj ugledne med njimi so bile Isidora Sekulic, Jovanka Hrvacanin in Dora Pfanova. Medtem ko so pisma Zofke Kveder navedenim srbskim prijateljicam izgubljena, se je ohranilo nekaj njenih pisem pisateljici, pesnici in pre­vajalki Jovanki Hrvacanin (1899–1987).33 V njih se opravicuje za zapo­zneli odziv na njena pisma in pesmi, ki ji jih je J. Hrvacanin poslala za objavo v Ženskem svijetu. Zaupala ji je, kako je izcrpana od skrbi za dru­žino, družabnih obveznosti in poti v Maribor in Varaždin. Pisala ji je tudi o tem, kako je jezna na citalnice, saj zaradi njih nima veliko narocnikov. Svoj zapozneli odgovor je opravicevala tudi z ogromno kolicino dela, saj je nekaj tednov na dan delala dvanajst do šestnajst ur. V zadnjem ohranjenem pismu jo je prosila za prispevke za Almanah jugoslavenskih žena in ji zaželela »mnogo lijepe, ciste i trajne srece«.34 Ohranilo pa se je tudi nekaj pisem Jovanke Hrvacanin, iz katerih je razvidno, da je pisateljico spoštovala. Zofka Kveder pa ji je ob srecanju v Zagrebu, 17. julija 1919, v spominsko knjigo zapisala: »Ostanite poeta, sve drugo — i studij i ispiti i mudrost koja se vadi iz tudjih knjiga, ostavit ce vas gladnom i žednom. Volim Vas, pa želim, da mi još mnogo godina ovako dolazite u kucu na kratak, srdacan, intiman razgovor. Kada odlazite, ja ostajem manje sama nego obicno. Vaša Zofka«.35 Pregled revije Ženski svijet, ki je bila leta 1919 preimenovana v Ju­goslavensko ženo, prav tako potrdi tesne zveze med srbskimi avtoricami in Zofko Kveder, saj so bile stalne sodelavke casopisa »Dora Pfanova, Jovanka Hrvacanin, Iva Rod, Katarina Bogdanovic, Zorka Jankovic Ve­likovecka, Darinka Odovic, Josipa Radoševic, Mira Velikovecka, a Ata­nasijevic, Vera Nažinic, Ljubica Miloševic, Jela Ostojic i brojne druge autorke« (Svircev 2012). 33 Biljana Skopljak in Zorana Đukic, raziskovalki na projektu Knjiženstvo, sta odkrili štiri pisma, ki so iz obdobja med letoma 1918 in 1920. Eno izmed njih ima priloženo tudi besedilo Zofke Kveder, ki je izšlo ob prvi številki Ženskega svijeta. O Jovanki Hrvacanin gl. tudi Ahmetagic 2012. 34 Pismo Zofke Kveder Jovanki Hrvacanin, 4. oktober 1920. 35 Zapis u spomenaru Jovanke Hrvacanin, Ms 1432, 1.10.3. pisma. Nekrologi Ob smrti Zofke Kveder je izšlo v srbskih casopisih nekaj krajših no-tic (Vittoreli 2008) in trije daljši nekrologi. Najobsežnejšega je napisala pisateljica, literarna zgodovinarka in prijateljica Zofke Kveder Zdenka Markovic (1884–1974) za revijo Srpski književni glasnik. Njen zapis je osebno pisanje, ki se poglablja v pisateljicino osebnost in ugotavlja, ali je njeno življenje povezano s položajem ženske v družbi in ali je pisateljicin znacaj bil takšen, da jo je pripeljal do tragicnega konca. Ni hotela podati prikaza njenega dela, saj je bilo to še prevec blizu, da bi lahko o njem neobremenjeno pisala, temvec je hotela samo ujeti nje-no še toplo dušo, tocne konture njene osebnosti. Za Zdenko Markovic je bila Zofka Kveder »jedna od najumnijih, najnesretnijih žena medu nama«, njeno življenje in smrt sta najvecja »tragika žene što znam, bar najveca od zabilježenih i poznatih (tko da izdvoji sve one nepribelje­žene i nezapažene!), tragika probudene, inteligentne, talentirane žena na našemu jugu, koja svojom težinom i sumornosti podsjeca samo još na tragiku svetske spisateljice Viktorije Benediktson« (Markovic 1926, 608–609). V njeni osebnosti prepoznava dvojnost: veselje do življenja in nagnjenje k tesnobi, crnogledosti, v njenem življenju in delu so se prepletale crne in bele niti. Ko se je spominja, piše, da je bila svet zase, temperamentna, mocna, zdrava duša, prava planinska narava, znala se je smejati s tistim vedrim, odprtim smehom, ko oci sijejo in se blešcijo, znala je uživati v lepoti sveta. A v njej je bila tudi globoko zakoreninje­na tragika. Zdenka Markovic izpostavi tudi njeno delovnost in zbiranje snovi za dela na vsakem koraku ter globok socialni cut: skrbela je za šolske otroke na periferiji mesta, služabnice, delavke. Ugotavlja tudi, da se nihce ni tako dal vsvoja dela kot ona.Zakljuceknekrologa je oseben in poeticen: Zofka Kveder je umrla in pri tem spoznala lepoto smrti in bolecine, kot je nekoc spoznala lepoto življenja in mladosti. Temno v njej je premagalo svetlo. Minka Govekar je za »sestre Srpkinje« prav tako napisala spominski clanek in ga objavila v reviji Žena i svet.V njem je pregledno predstavi-la življenje in delo Zofke Kveder ter izpostavila njeno jugoslovanstvo: »Srpkinje ce narocito interesirati, da je Zofka baš zbog svoje idealne i goruce težnje za što tešnje ujedinjenje zbog odlucnog naglašavanja jugoslovenske ideje mnogo patila za vreme rata i posle rata. Zbog ot­kritog »srbofilstva« su je hrvatski separatisticki listovi necovecanski napadali, ismevali i karikirali. Ali ipak nisu kritikovali njena literarna dela, vec su je nemilostno sramotili kao ženu, mater i suprugu« (Gove­kar 1927, 8). Kot opozarja Žarka Svircev je bila revija Jugoslavenska žena razumljena tudi kot casopis, ki je ustvaril »lepu vezu izmedu Srpkinja, Hrvatica i Slovenki« (Govekar 1927, 8). V Ucitelju je nekrolog objavila Ida Runjanin in v njem predstavila pisateljicino življenje in delo, ki jima je dodala zelo tenkocuten spo­ K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... min na pisateljico: »Njezin entuzijazam k stvaranju velikih, plemenitih dela – njezina požrtvovnost. Ljubaznost, iskrenost, otvorenost silno su privlacile, i osecala sam, kako me njesine ubedljive rei, price podižu nad ovu dolinu suza, punu nevolja, jada, zlobe ljudske u visine kroz be-licaste oblake letnjeg predvecerja,ka zvezdama –ka nirvani« (Runjanin 1926, 476). Kasnejša recepcija Zofke Kveder v Srbiji Zanimiva oblika recepcije Zofke Kveder v srbskem kulturnem pro-storu po njeni smrti je roman pisateljice, filozofinje in feministke Julke Chlapec Djordjevic (1882–1969) Jedno dopisivanje. Fragmenti romana (1932), o katerem piše Alenka Jensterle Doležal, da je njegovo genezo inspiriralo tudi življenje Zofke Kveder. Glavni ženski lik, Marija Prohar­ková, živi v Pragi: je bogata in razvajena Srbkinja, vzgojena je bila na Dunaju in ima tri otroke. O Zofki Kveder piše razpravo, vendar njenega imena ne omeni, skrije jo za inicijalke Z. K. Izhodišce romana je njena prošnja slovenskemu znancu, zdravniku dr. Otonu Šrepanu, ki je Z. K. poznal, da ji posreduje podatke o njej: »Pišem studiju o nedavnoj umr­loj spisateljici Z. K., koju, nažalost, nisma licno poznavala, ali sam je voljela i cenila. Secam se da ste studirali u Pragu u isto vreme kad i ona, i da ste bili s njom u velikom prijateljstvu, te bih Vam bila zahvalna da mi javite bliže podatke njenog života. Koja predavanja je posecivala? Da li se bavila u ono doba vec žurnalistikom? Kada se upoznala sa K.? S kime se narocito družila? Kada je došla u Prag?« (Chlapec Đordevic 2018,112).Dopisovanje med Šerpanom in Proharkovo odkrije duhovne sorodnosti, ki vzbudijo željo po ponovnem srecanju, iz katerega sledi ljubezensko razmerje. V zapušcini Erne Muser se je ohranil rokopis Eleonore Kernc, ki je opravila razgovor z Minko Govekar, ki je menila, da se za zacetnicami skriva Zofka Kveder: »Njena pisma Etb. in Antonu Kristanu je dr. Žerov­nik36 izposloval pri družini Antona Kristana za go. dr. Hlapec Đordevic, ki je spisala knjigo,vkateri igra glavno vlogo Zofka«.37Alenka Jensterle Doležal je ob primerjavi Hanke in Jednega dopisivanja za roman Julke Chlapec Đordjevic ugotovila: »V stilizaciji postav in zgodbe se mešajo tako avtobiografski elementi kot motivi iz Hanke (sama epistolarna forma romana, odprta kompozicija, fragmentarnost zapiskov, podob­ 36 Najverjetneje gre za dr. Antona Žerovnika (1881–1960), ki je študiral v Pragi, ko je tam živela Zofka Kveder. O njem smo našli le podatek, da je bil vabljen na vecer, ki so ga organizirali praški študenti v ljubljanskem Narodnem domu 12. septembra 1900, na katerem naj bi razpravljali o nacionalnem »jugoslovanskem« vprašanju (gl. Gantar Godina 1986, 301, ttp://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_1986_3. pdf)). 37 Zapušcina Erne Muser, zbirka Eleonora Kernc, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, Ms 1432. nost pa najdemo tudi v motivih: nesrecna zakonska zveza s tujcem, menjava razlicnih kultur, avstroogrsko ozadje, feministicna pozicija glavne junakinje, navezava idealne korespondencne zveze z moškim – intelektualcem ...)« (Jensterle Doležal 2014, 149). Raziskovalka na istem mestu še dodaja, da je Julka Chlapec Đordjevic v dvajsetih letih nekaj casa raziskovala tudi življenje in delo Zofke Kveder, napisala po­memben clanek o njej in recenzirala njene hrvaške knjige v ceškem in hrvaškem prostoru. Clanek, ki ga omenja A. Jensterle Doležal, je obse­žna študija o Zofki Kveder v ceškem kulturnem prostoru (.. ....... .... ..... .........).38 V zakljucku te študije je J. Chlapec Đordjevic lucidno ugotovila, da moramo na pisateljicin opus pogledati s širše perspektive: »U redu naših kulturnih radnica, Zofka stoji usamljena. Njena ogromna i svestrana radnost, boemstvom protkana emancipo­vanost, uz vrlo razvijen osecajni život, kao i izvesne crte licne sudbine, secaju nas na pionira našeg feministickog pokreta, na omladinku Dra­gu Dejanovic.Znacaj Zofke Kvederove ne leži toliko na polju književno­sti ili feminizma koliko u njenoj licnosti i celokupnosti njenoga rada« (Chlapec Djordjevic 1928, 130). Kakor navaja Ž. Svircev (2012), je leta 1932 spominski zapis o pisateljici izšel tudi v reviji Jugoslovenska žena. Med novejšimi raziskavami Zofke Kveder v srbski literarni vedi je pozornosti vredna raziskava Žarke Svircev, ki je analizirala casopis Ju­goslavenska žena in opozorila na povezanost med tedanjimi revijami iz srbskega prostora in revijo, ki jo je urejala Zofka Kveder: »Naime, teks­tovi su objavljeni u Ženskom pokretu, Ženi i svetu, Ženskom svetu i Jugo­slavenskoj ženi. Svi casopisi imali su potrebu da odaju poštu Zofki Kve­der i, iako sažeti, mesta su našli prevashodno za njenu Jugoslavensku ženu. Dakle, ideološki drugacije orijentisani casopisi svoju prethodnicu vide u casopisu Zofke Kveder« (Svircev 2012). V reviji so bili objavlje­ni, kot opozarja Ž. Svircev, tudi portretni clanki o srbskih pisateljicah: Milici Stojadinovic Srpkinji, Jeleni Dimitrijevic, Isidori Sekulic in Milici Jankovic, za katere je znacilno, da so bili hibridno koncipirani in so pri­našali »biografije žena, akcentujuci intelektualne profile i njihovu ide­ološku opredeljenost, odlucnost i borbenost u savladivanju društvenih prepreka, kao i interpretaciju njihovih književnih tekstova stavljajuci težište na emancipatorski diskurs koji ih prožima. Važnost i znacaj javnog angažmana, moc pisane reci i podsticajnost licnog primera u emancipatorskim procesima lajt-motivi su ženskih portreta u kojima su predstavljene spisateljice. Mozaicki ukršteni portreti prethodnica formiraju bogatu mrežu ženskog autorstva ciji je cilj uspostavljanje kontinuiteta ženske stvaralacke tradicije i svojevrsna podrška/ogledalo savremenicama« (Svircev 2012). 38 O povezavah med romanoma Hanka in Jedno dopisivanje. Fragmenti romana. gl. tudi Jensterle Doležal 2016. K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... Zakljucek Raziskava stikov Zofke Kveder s srbskim kulturnim prostorom je po­kazala, da je pisateljica gojila literarne in prijateljske stike s Srbkinjami in Srbi. Njeno delo je bilo sprejeto kot pomemben del južnoslovanske kulture in literature. Iz pisem, ki jih je dobivala iz Srbije, lahko razbe­remo, da je njena podoba številnim ženskam, ki so jo poznale osebno ali le iz njenih del, pomenila navdih za lastna emancipacijska dejanja. Današnji pogled na Zofko Kveder razkriva, da med pomembne zasluge na literarnem polju sodi tudi njeno kulturno posredništvo. S svojim delovanjem je obogatila prostore, v katere je vstopala, a hkrati je z odprtostjo svojega duha iz njih srkala najbolj žlahtne kulturne dobrine in cloveške velicine osebnosti, s katerimi se je srecevala. Sodelovanje z intelektualci in intelektualkami iz srbskega prostora je nedvomno obogatilo njeno življenje in delo. Literatura Ahmetagic, Jasmina. 2012. Pisanje kao cežnja za sagovornikom. Književno delo Jovanke Hrvacanin. Knjiženstvo 2(2). http://www.knjizenstvo.rs/sr-lat/ casopisi/2012/zenska-knjizevnost-i-kultura/pisanje-kao-ceznja-za­sagovornikom-knjizevno-delo-jovanke-hrvacanin Badurina, Natka. 2009. Nezakonite kceri Ilirije. Hrvatska književnost i ideologija u 19.i 20. stotjecu. Zagreb: Center za ženske studije. Barbaric, Štefan. 1980. Milan Marjanovic kot slovensko-hrvatski literarni posrednik. Slavisticna revija 28 (4): 457–474. Chlapec Đordevic, Julka. 1928. Iz praških dana Zofke Kvederove. Letopis Matice Srpske 2(1): 124–131. Chlapec Đordevic, Julka. 2018. Jedno dopisivanje. Fragmenti jednog romana. Beograd: Laguna. Dimitrova, Ljudmila Malinova. 2012. »Zofka Kveder in Petko Todorov – srecanje in razhajanje slovenskega in bolgarskega modernizma v dramatiki«. V Slovenska dramatika, ur. Mateja Pezdirc Bartol, 175–180. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Govekar, Minka. 1927. Zofka Kveder Demetrovic. Žena i svet 21. januar. Jensterle-Doležal, Alenka. 2014. Avtor, tekst, kontekst, komunikacija. Poglavja iz slovenske moderne. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti – Filozofska fakulteta. Jensterle-Doležal, Alenka. 2016. Genealogija u južnoslovenskom romanu 20. veka: Zofka Kveder i Julka Hlapec-Đordevic. Knjiženstvo 6(6). http:// www.knjizenstvo.rs/sr-lat/casopisi/2016/zenska-knjizevnost-i-kultura/ genealogija-u-juznoslovenskom-romanu-20-veka-zofka-kveder-i­julka-hlapec-djordjevic Kveder, Zofka. 1913. Jedanaest novela. Zbirka Savremeni hrvatski pisci. Knj. 29. Zagreb: Društvo hrvatskih književnika. Kveder, Zofka. 1917. Hanka. Zagreb: Hrvatski štamparski zavod. Kveder, Zofka. 1917. Vojnici, ranjenici, cuvajte pisma svojih majka i žena. Beogradske novine 5. september. Kveder, Zofka. 1918. O prošlosti, sadašnjosti, buducnosti. Jugoslavenska žena 2 (12): 473-486. Kveder,Zofka.1923.Milica Jankovic: Cekanje.Jugoslavenska njiva l7 (5): 217–218. Kveder, Zofka. 2005. Zbrano delo. Knjiga 1. Maribor: Litera. Kveder, Zofka. 2010. Zbrano delo. Knjiga 2. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Kveder, Zofka. 2013. Zbrano delo. Knjiga 3. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Kveder, Zofka. 2016. Zbrano delo. Knjiga 4. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Kveder, Zofka. 2018. Zbrano delo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Laketic, Milana. 1974. Dobrosavine prijateljice. Duga 16. 11. Marjanovic, Milan, 1902. Iz novije slovenske literature. I. Cankar i Z. Kvedrova. Kolo 2(5): 353–358. Markovic, Zdenka. 1926. Zofka Kveder. Srpski književni glasnik 25 (19): 608–613. Mihurko Poniž, Katja. 2019. Bolgarsko-slovensko prijateljstvo v življenju in delih Zofke Kveder = The Bulgarian-Slovenian friendship in the life and works of Zofka Kveder.V B.lgarija -Makedonija -Slovenija : meždukulturni dialozi v XXI vek : recenzirana kolektivna naucna monografija = Bugarija -Makedonija -Slovenija : megukulturni dijalozi vo XXI vek = Bolgarija -Makedonija -Slovenija : medkulturni dialogi v XXI stoletju, ur. Namita Subiotto in Ljudmil Dimitrov, 205–216. Sofija: Nacionalno izdatelstvo za obrazovanie i nauka »Az-buki«. Runjanin, Ida, 1926-1927. Zofka Kveder Demetrovic. Ucitelj 7(6): 476–478. Vittorelli, Natascha. 2008. »Její život, její smrt. Život Zofky Kveder po její smrti«. V Zofka Kvedrová, (1878–1926) : recepce její tvorby ve 21. století, ur. Jasna Honzak Jahic in Alenka Jensterle-Doležalová, 221–232. Praga: Národní knihovna CR, Slovanská knihovna. Svircev,Žarka.2012.Jugoslavenska žena –forum moderne spisateljice. Knjiženstvo 5(5). http://www.knjizenstvo.rs/sr-lat/casopisi/2015/zenska-knjizevnost-i-kultura/ jugoslavenska-zena-forum-moderne-spisateljice Tucovic, Dimitrije. 1974. ......... Titovo Užice : »Dimitrije Tucovic«. Ženskinje kod Slovenaca. 1906. Pravda 11. junij. http://www.digitalna.nb.rs/wb/ NBS/novine/pravda/1906/07/11#page/0/mode/1up K.Mihurko Poniž Vezi Zofke Kveder s srbskim... Katja Mihurko Poniž Univerzitet u Novoj Gorici Fakultet za humanistiku Slovenija VEZE ZOFKE KVEDER SA SRPSKIM KULTURNIM PROSTOROM Clanak predstavlja razlicite oblike kulturnih kontakata Zofke Kveder sa srpskim intelektualcima. U prvom delu obraduju se objave njenih knji­ževnih tekstova na srpskom kulturnom prostoru i reakcija kriticara. U drugom delu, polazeci od korespondencije Zofke Kveder, rekonstruiše se odnos izmedu nje i Dimitrija Tucovica, koji ju je podstakao da putuje u Srbiju, kuda se ona zaista i uputila neposredno pre Prvog svetskog rata. Taj put je u nastavku clanka takode detaljno opisan. Pažnja se usmerava i na autorkina dela, pre svega na likove Srba i Srpkinja koji se pojavljuju vec u njenim ranijim književnim tekstovima. U romanu Han-ka, u liku Kazimira Stašinjskog (Staszynskog), ona prikazuje muškarca sa mnogim karakteristikama Dimitrija Tucovica. Kao žena kraljevskog zamenika za Hrvatsku i Slavoniju, posle rata cešce posecuje Beograd i razvija mnoga poznanstva, koja u nastavku ovog clanka predstavljamo kroz njenu korespondenciju. Vecina pisama upucenih srpskim prijate­ljicama danas je izgubljena, dok na osnovu onih koja su se sacuvala možemo zamisliti mrežu prepiske Zofke Kveder na Balkanu, pri cemu iz njih, takode, možemo da razaberemo kako su se na srpskom prostoru sa Zofkom povezivale, pre svega, autorke i feministkinje. U clanku zatim slede reakcije na rad i lik Zofke Kveder nakon njene smrti – kako u nekrolozima tako i u književno-naucnim studijama o njoj. Njen rad je prihvacen kao važan deo južnoslovenske kulture i književnosti. Kljucne reci: Zofka Kveder, srpsko-slovenacki književni kontakti, Dimi­trije Tucovic, Milica Đuric Topalovic, Julka Hlapec Đordjevic, Jelena J. Dimitrijevic Katja Mihurko Poniž University of Nova Gorica School of Humanities Slovenia ZOFKA KVEDER'S LINKS WITH THE SERBIAN CULTURAL SPACE The paper presents the various forms of Zofka Kveder's cultural contacts with Serbian intellectuals. The first section of the paper deals with the emergence of her literary texts in the Serbian cultural space and the reactions of critics. Based on the correspondence of Zofka Kveder, the second section seeks to reconstruct her relationship with Dimitrije Tucovic, who encouraged her to travel to Serbia, which she did immediately before World War I. The paper describes the trip in great detail. Attention is drawn to Kveder’s writings and primarily Serbian men and women appearing as characters already in her early literary works. In her novel Hanka, through the character Kazimir Staszynski she portrayed a man that shared many personal traits with Dimitrije Tucovic. As the wife of the royal deputy in Croatia and Slavonia, she visited Belgrade more often after the war and she developed many acquaintances, which are presented in the paper through her correspondence. Although the greatest part of the letters sent to her Serbian friends are lost, the surviving ones make it possible to get an idea of Zofka Kveder’s correspondence network in the Balkans. They also suggest that her contacts in the Serbian cultural space primarily included women writers and feminists. The paper also discusses the reactions to her and her work after her death – both in obituaries and in scholarly studies. Her work has been considered an important segment of South Slavic culture and literature. Keywords: Zofka Kveder, literary contacts between Serbia and Slovenia, Dimitrije Tucovic, Milica Đuric Topalovic, Julka Chlapec Đordevic, Jelena J.Dimitrijevic ..... ......... DOI: https://doi.org/10.18485/slovenika.2019.5.1.2 ........... . ........ UDK: 821.163.6.09-1 .... .. ......... ........ Naucni clanak ...... goran.korunovic@fil.bg.ac.rs ...... ....... . ....... ...... .....1 ....... . .... .. ...... ...... ....... ........ . ....... ...... ...... . ...... .. ..... ....... ......... ............ ........ ...... 60-.. . ........... ..... 70-.. ...... .. ...., .......... .. ........ .............. . .............. ......... ........... ...... .. ........... ....... ........ .... .......... .......... .......... ..... . ............. ....... ...... ..... .. ..... ............ .. ...... ............ ....... ..... ........ ...... ......... ....... ..... .... ........ ....... ..... . ...... ....... ....... .......... ....... ... .. ..... .. ......... . .... ...... .............. ........ ...... . .............. ... .......... ....... ......... ...... ....: .... ...., ...... ......., .........., ..............­..., ............ ..... 70-.. ...... ....... .... . ............... ..­............. ......... (.......) ...... .. ........ ....­....... ....... .................... . .............. ......... ........ .......... ....... ........... . .....­..... ....... ........ .. ........... . .... ............. ......... ....: .... ... .. ... ....... (....... .....,..... ......, ...... .......) ........ .......... ............. ........ . ......... ........ ....... ..........., ........ ...... (...... .........., ..... .......) ............ .. 1 ..... .. ........ .... .. ........ ..... ...... ......... . ......... ........., ......... . ........... ........, .... ......... ............ ........, ..... . ........... ....... ... ... ............. .............. ........., ....... ... .......... ....... .............. .......... (..... ....., ... .......). . ...... ......... ......... . .... ...., ..... .. ....... ........... ....... .............. ......... ........ ...... ........... ....... ....... ........ ....­.. .. .............. ..... ... ...... .. ......... ..... .... ........ .. ...., ...... .. .. . ........ ........ ....... ......, ... ...... .. ....... ............. ...... ......... .... .........., .......... ......... ....... .............., ....... .............. ............. .......... ....... .. ..... ........... .. ........ . .......... ......... .......... ... ...., ....., .. .. ....... ...... ....... ........ .... ......... .... .......... ......, ... .. .. .......... ........... ........ ........ .... .. ........ .......... ........... ............. ........ ......... ..... ....... ....., .............. ........ ...... ............... ... ..... ... ........ ......... ...... ....., ........... . ..... 60-.. . ..... 70-.. ..­.... .......... ........ ....... ...................., ......... . ........... ............ ........., ... . .......-......... .............. . ..... ......... ......... ....., .. .... ........ . ........... ...... .......-......... ....., ....... . . ..... ............. ........., .... .......... . ......... .... ........... ...... .............. ..... .......... .. ..... .......... ... .. .. ........... ......... ......... .. ..... ...... ........., ...... .. .. .......... ...........­.................... ........ . ......... ....... ......... .......... .... ...., ............. ........... . ....... ....... ..... ....... .... .. .. ....... .. .... ........ . ........ ........ ......... . ......... ....... ........... ....., .... .. ...... .. ....... Rožengruntar (........ 1995, 362–363), ...... .. .. .. ..... ...... .......... ...... ..... .................­.... ......., .. ..... ......... .. ............ ........ ....., ... ....... ............. . ......... ........ ...... .................... ......... ........ . ...... ............, . ... ... .., .... .., ........ ....... ...­...... ............. ...... .............. . .......... ............... . ......... ....... .......... ....... .... .. ......... ...... ....... . ....... ...... ... ............ ......., ... .. ... ..... ............. ....... .... .. ....... ............ ........... ..... ........ ....... ..,....... –..... ..... .......... ......... ...... ........ .... ....................-........... ......., ..... ......., ..... .......... .......... ............. ............ ....... . ......... .... ..... ........ ........ ...., . .............. ........ .... .. .. ...... ............ ......... / ....... .......... .... .. .........., ........ ........ .............. .......... .. ..... ...... ..............? ....... ..... ..... (1968), .......... ..... .. . ...... ....... ....... .. ......... ....... ...... .............. ......., .... .., ..... ......... ........... ....., .............. .. ....... ............. .............. ... ......... 70-... ....., ...... ...... . ....... ..... ..... .......... ............, ............. ...... .........., ... ............ .... ......... ...... .. ....... ........ .... ......... .... ...... .... ....., .. . .... ........ ...... ............. ...... . ..... ......, ........ .. . ........ ............., .... ...... .. ..... .. .. .... ........ ..... ......... . ............ ............. ...... ...... .. .... .... . ........ .. ........... ....... .. .... ... .......... .... . ............ ...... .................... . ........... ....... – ...... ....... ........ ...... . ......... .... .... .. ...... ... .. ..... ......., .. .., . .......... ......... .............. . .......... .. ....., ......... .. . .... ..... ...... ....... ...... . ........ .... ., .... – ...... ...... .................... ......., ...... . ..... ...... . ...... .... ...... .. ...... ....... .............. ........ ......... (..)..... . ....... ........, ...... ........... .......... ............. ....... ........, ..... .......... ..........., .. .. ... ...... ..... .. ........... ....... ...............-........... .... ..... ........ . .... ........ ............ ........ ..... ......, „..... .....“, ........... .. .. .... .. ...... ........, ... . .. ...... ........ ....­...... .......... ..... .... .... ........ .......... „..........“ ......... ............., ....... ...... ........... „......“ ........ ... ............. .......­... ...... .......-.......... ...., .. .. . ............ ........ ..... / ........ .... ....... ..... ........... ....... ........ .. ............, .............. ......, ...... ....... ....... . .... ......... .......... ......... .... .. .......... . ..... ......... ......... ........... ..... ... ........... . ...: „... ....... ...........,/ ..... .. ..... ....../ ... .. .... .... .../ .... .... ..../ . .... ..... ........// ... .... .... .. ...., ... . ...... .. .... ...... ..... ....../ .. . ... ........ ......./ .. ...... ... ......./ ...... ..... .... .. ...../ . ....., ......... ... ...... ..... .. ........ ......“ (Zajc 2001, 67). ........ .... .. .. ........ ........ .. ............. ...... ..... .......... . ......... ......... .. ....­..... ........ ........... .... ......... ........ ....... ........., ........ ..... . .......... ........ . .....: „.... ...... ... ....... ...... ....../ . .... ...... ... .. . ... ...... ......./ ..... . ..... .... .. .... .. ..... ....../ .... .. .... ...... ....... ...... .....:/ ... .. .. ...... . .... ..... ...../ . ...... .. .. ...... ..... ....... .....“ (Zajc 2001, 67). .. .. .... ... ...... ....... .. ....... .. ....... ......... .. ........ ......... .......... ...... ....., ...... .......... .. ..... ..... .. ... .......... ........... ......... ......... ....... ..... .............. („..... . ..... .... .. .... .. ..... .....“). ...... ............. .............. ....... ..... . .... ....., ... .... ............ ........ ...... ....... .., ........ . .... . ............ ........ .......,2 . .... .. .............. ... ............ ....... „.......... .....“ ....... ......... .. ..... . ....... .. .......... ........... ......., ...... .. .. ........ ......... . ........ ........ ......... ......... ... ........: „.. ..... ... .. ...... 2 .. .... ..... ....... .. ..... ............ .. ............ ........... . ......... ............, .......... ............. ...... . ..... ........... ..... ....., ....... ......... ......... ...... ......... .......... ..... pharmakon . ...... ..... . ........ ........ . ... ....... .. . .... .... ...... ............. ....., ....... ...... – ............. ........ . ....... „......“ pharmakona / ...... ...., ...... ....... ........ ........ ..... ....... ..... ..... ....... .............. ......... ......... – ... ...... ......... ........ ....... ....., . ....... .. ..... .. ....... ..... (....... . ........) ..... . ...... ......... .......... ......... ........ . ....., .. . ...... ..... . ....., ........... ...... .. ................... .. ......... ....... ..... .................. ....... / ......, .......... ...... ........... ......... ...... ..... ........ ........ „.......... ......“ . ......... ..... .... .... ..... . ......... ..................... ........ .. ......... ...... ....... . ....... ...... ... . ......... ....../ ......... .. .. ...... ......... . .. .. ...../ .. ....... .. .... .. ...... ........“ (Zajc 2001, 67). .... .. ...... ....... ....... ... ........ .... .... ..... .... ... ......., .... ........... .... ... ........., „......“ ................... ............ .............. ...........-.......... ........ ........ ....... – ....., ........ .......... ............ ..... ........ . ......, .......... . ......., ........ ...... ........ . „.......“ ........, ............ .... ....... .... . / ... ....., ... .. . ....... ......... ............ ... ..... .................. ............. . ........ ...... (Kobolt 1969, 802–804). ...... .., ....., .... .......... ........ .........-.......... ............ ... ................... ..........., ... .......... .. ...... ...... .... .......... ........... . ...... ....... – ....., ............ .......... ......... .... .. ....... ..... . ........ ........, ........... ............. . ......... .......... ........... . ....... „....... .....“ ....... ......... . .......... ...... .. ..... ............. ....... ........ ..... ........ .... . . ..... ......... .........., .. ..... .......... ............ . .......... ...., ... ........­............. ............, ......... ..... .... .. ....... ......., .. .. ..... ......., ... ....... . ..­............ .... .... .. ....... ....... ............ ....... ...... .. .., ... . . .......... ....., ....... .......... .......... .. ........., ........ ........... ........... ...... ........ ........ – . .... ......., ....... ... . ...., ...... .... .. .... .. ..... .. ....... .......... ........ ....... ...........-........... ......., ... .. ...... ...... .............. ........... (......... .. ........... ... ... ... .....). ..... ....... ......... .... .. ...... .......... .......... . „....... .....“ ....... .. ........ ...... ............. .......... .. ........... ..... . .......... ....... .. .... ..........., ............. ......... ....... ..., ... . ........ ................, ... ........... .... ....., ..., .. ............. ... .. . ............... ......... ..­.. ......... .......... ....... ........ – ............. ....... ... ........... ............ ...... („.. ...... . .. ....../ (...)/ ...... . ..... . ..... ...... .. ..... ......./ .. .. ........ .. .. ...... ..... . ...... . ...../ .. .. ....... .....“, Zajc 2001, 47) . .......... .. .. ......... ........ („..“), .... .. . ......... ......... ........ ............ ........... ....... ........ . ....... .... ... .. ..... . ..... . ...... .......... („...... ..: ... ..... .. ... ....../ ..., ... ......, .... ...../ ..... .... ... ..../ ... .. ....... ... ........./ .. ...... .... .... .. ....... ..... ....“, Zajc 2001, 47), .. ........ ............. ............, .... .... .. ........ .. ...... . ... ......... ................ ....... ....... ... .... ........ ........... ........ („. .. .. ..... ....., .. ...../ ...... ...., ....., ....../ . .....“, Zajc 2001, 48). ........ .., ....., ...... ....... .... ......... ........ ..... . ....... ..., ... .... .. .. ..... ....... ............... ............... . .......... ............. ........... ... .. ......... ...... .......... ...... .......... ......... ....... . ........ ........ ...... ...... ....... .... .... . ..... „.... ..“, .............. ............ ......, ......... .......... ...... ...... „..........“ .......... ........ .... .. ...... ........, ......., ..­.........,33 .... ..... ... ..... .......... ...... .....­......... .......... .. .......... ......... .... .....­....., . ............. ..... .. .......... ....... ......... . ........ . ..... .. ......... .. .., .........., . ....... ..... „.... ..“,......... .......... .... ...... .... .. .... ......... ... .... ......... ....... .. ........ ......... .........: „.... .. . ..... ......, .... . ............ ....,/ .... .. . ......., . ... .... ....., .. .... ..../ (...)/ . ... ........ ....., ..... .. .. ........ . ....“ (Zajc 2001, 41). ........... ....., .......... .. ...... ...... ........... ...., . .......... ......... . ....... ..........., .......... .. . .... ....... ........... ........... ...... . ....... .......... („....... .... ...... .. .......... ..... .....,/ .... .. ..... .... ....., ...... ....,// (...)// .... ... ....... . ...... .... ...... .... ... .. ....,/ ... .... .. .... .... .. ..... ... .. .... ..../ ... .. .... ........“, Zajc 3 ...., ... ....., ..... . .... ..... ...... ..... ......... ....... ........ .......... ....... ...... .., ...... ......., ...... .. „......... .... .............. ........; ....... ......, ... ...... ........, ........... .......“ (Culler 2001, 169). .... .. ....... – . ...................... ...... – ......... .. ........ ......... ........ ............. ........ ......: .......... ........... ............ ..... „..... ................ .... ......“ (Culler 2009, 887). .. ......... ...... ....... . ....... ...... ... 2001, 41–42), .... . ..................... .... ........ ..... .... . ..........-............. ......... 70-.. ...... ... ...... ........ ........... .. ....... ......... ... ....... ........ ... ...... .......... .... ............ ....... .......... ...., .... ........ ...... ..... ............ ............. .. ....... Rožengruntar (1975), ......... ... .......... ...... ...... . ...... .. ...... ........... ......., ........ ... .......... ........., .......... ...... . ........ .......... ............. ......... ...... ............., ............ ....... ............. ... ...... .......... ......... .. ......... ........... ....... .. „..... .............“, .... .. .............. ......... ............ ....... .......... . .............. ...... / ....., ......... ............. ... ... ........ . ............. ............. ...... ....... ..... ........ ....... ..... .. ..... .......... ......, ........ . ...... ..... ....., ... .. .... .. ..... ......... ... ........ .......... .... ........ ......... ......., .... ...... „.. ........“ ...... ........... ....., ......... .. ..... .... ........... ......... ............. ......... ...... .. ...... Rožengruntar ....... .......... ............, ........... .. .......... ... ........ .......... .. .......... ... ... .. ..... ........ .......... ...... ....., ... .. ..... .. ...... ..... ........... ..... (Zlobec 1977, 90–92), ............. . ........ ....... .... .. . ..... „......“ .. .... ...... .... ...... ... ......... ......, ..... ............. .. .... ......... .......... ......, .... .. ..... ............ ......... . .......... ............ ......... ....... .......,........ ........... ........... ...... ............. . ........: „... .. ......... .. ......// (...)// ... .. .... ........ ....... ....../ ... .. .... ........ ......../ ... .. .... ..../ ... .. .... ..... .... ... ..// (...)// ... .. .... ..... .... ...../ ... .. .... ...... .... ...../ ... .. .... .... ....... . .......// (...)// ... .. ........ ......./ ... .. ........ ........../ ... ......... ... ........... ... ..........“ (Zajc 2001, 74). ..... ........ ......... ..,.... ..,......... .. .........,. .. .... .... ....... („...... ... .. ......“) ......... .... ......... . ...... .. .......... ... .......... ....... .. ....., .............. ........ .......... .... ........... ....... . .... . .. ...... ........ .... ..... ..... ..... .. .......... ......... ...... . ........ („.... .... ..... .......... ..... .. ...../ . ..... ........ ..... ..../ .... .. .. .... ..... ....../ ..... .. ...... . ...... ........ ..... .......“, Zajc 2001, 74). ........ ........... ........ .......... .......... – ...... .... .... ......... ..... .........., ...... .... .... ...... „....“ ................ ........ ........­........ ............ .... ...., .... .... .... . ....... ..... ... ........ . ..... ........ („....“) .... ........., ... .... .... ........ ........ .......... .......... – ... .... .. ...... ...... „..........“ .... ............ „...“. . ......... ....., ....... .... .., .. ..... . ........ ........... ............., .... .............. – ....., . ... ....... ....... .......... .. .... ... .. „......... .. ......“ – ......... .. ....... .... ..... ......... .... .......... ......... ........: „...... ... .. ...... ....// (...)// ...... ... .. ...... ......“ (Zajc 2001, 74–75; ....... .. ..). .. .... ........ .... ....... ......, ....... .... .......... ........-.......... .... .., ......., .......... ... ....., ... .......... ...... .., .... .. .......... ....... .................... ...... . ....... ..... . .... ....... ..... . ... ...... ......... .......... ......, ...... ............. . ........ ..... .... .. ......., ... ........ .... .......... ............. ........: .......... ......... ............... ....­.. („... .. .... ...... .... ...../ ... .. .... .... ....... . .......“), .......... „.........“ ........ („....... ......“), .......... ...... .... .. ..... ........ ..­............ („.... ........ ........“, „.... ..... .... ... ..“) ........ .. ......... .. ....... ........ .... ..........., ....... .. ....... .......... ....... .... ........ ............ ......... ............ ... ....., ... .. . ........ ......... .......... .........: „... ....... ..... ......../ ......... .......... .....“ (Zajc 2001, 75). ......... .. ... .... .. ...... ........ ....... ..... ...... ...., . ... ........ ........... ......, ......... ..... ...... / „...“ ...... ....... . .... .. .... ....... ... ............. ....... ........... ... .. . .......... .......... ..... ............, .... ...... ......... ....... ...... . .............. ........ .... ........., ...... ......... ...... / „...“ ......... .. ......... ...... ....... . ....... ...... ... . ..... „....“, ...... .. ........... ......, . .... .. .... .. ........ .. ....... ...... ........ ......... ......, ... ........ . .. .. ... ....... ....... . ..... .... .......... ...... ..... .... ....... ........: „.. ...... .. ........ ........./ ..... .. .. ........ ........ ....../ .. ...... .. ..... ........ ..... .. ....../ ....“ (Zajc 2001, 76). ..... ............ .......... . ........... ....... .. .... . ....... ..... „......“ .......... .. ..... . ........... . .............. (..)....... ....... ... ........ .....­...... .........., .... .. .... ... ........... ....... „..... ...... ...... ..“, .......... ...... ......., .. .. .. ..... .... ...... . .... ......... ...... ....... ........ ..... .. ....... ..... ........., .... .. ......... (...)....... .... ................ ... ......... ....... ..... („/..... .... ....... ...... .... ...../“). ...... ......, ....... . ........... .......... ........... ...... .... ......... – ........ . .......... ....... ............. – ............ ......... ...... .............. . ..... „....“. ..... .. ....... ............. ....... .., ...., . ..­......... ..... .............., ........ ........ ..... .........., ... ... .. ...... . ...... „........ .......“, . ..... .. ......... ...... ......... .................... .............. – ........ ........ .... . ............ ........ . ...... ........: „...... ...... ....... .. .. ..... .........../ .. .. ......, .../ . .â. .. .... .... ..... ........ ..../ . ..... .. . .... .. ....../ .... .... ... .. ....., ........// (...)// . ...., .... .. .... ....., .... ... .. .........,/ .... .. ......... .... ..... .. .....?“ (Zajc 2001, 71). . ............. ..... „........“ ....... .. ........ .......... ......... ...... .............. .. ......... ...... ..... „........“. ......, ....... ........ ......... ............ .... ........ .. ..... „....“ ....... .. ......... .... . ........... ........... .... .. .. ....... („.... ........ .... .. .......“; „.... .. .... .......... ......“; „.... .. ...... ..... ..... ....“; „.... ...... .... ...... .... .... ..... ........“; „.... ..... .. ........ ......“, Zajc 2001, 72–73). ... .... .. ........... ....... ...... .......... .. ......... ....... . ......... „........“, .......... ... ... „.........“ .. „.......“ ........ .......... .., . ......, .. ......... ...... ..........., ...... .. ........ ....... ......, .............. .. ......... ........ . ............ .......... ..... ...... ... ...., ......... .. ......... ......... ....... .. ......... .... ........ .... ......... .. .... .. .. .... ........ ............., ... .. .. ......... .......... / ......... ........ ... ..... .. .......... ......, .... .......... ......... („.... ........ .... .. ......./ ......../ .... .. ..... ...... .... .. ...../ ......../ (...)/ .... .. .... ..... ......./ ........“, Zajc 2001, 72–73). .... ..... ...... .. ......... ..... ....... .. ...­............. .......... . ..... ...... ....... ......... .... ............ – .. .. .. ... . ......... ........ („.... .... ...... ..... ......../ ...../ (...)/ .... .. ...... .... .. ... ....../ ......../ .... ........ .... .. ..... ..../ ...“, Zajc 2001, 72–73), ... .. ... ....... .......... ...... ......-...... ............. . / ... ...............,...... ........ .......... („.... ..... ......... .... ......../ ..../ (...)/ .... ........ .... ........../ .../ (...)/ .... ... .... ...... .... . ....... ..../ ... ... .../ (...)/ .... ..... .. ........ ....../ ... ... ... ........“, Zajc 2001, 72–73). ... .. ..... . ......... .. „..... .............“ ........ .. ........... ............ „........“ ........... ...... .......... ....... ....... ............ ......... ....... .. ..... ....... ............. ......., .... ..... . ......... .......... ........ . ..... ..... ........... ......... ........ .......a ........... ............. ....... .. – .. ........ .... ..... ............. .......... ........ ..... ..... . ..... ........, ..... ........ .... .......-............... .......... .......... ....­.... ......... ........... . ....... ...., .. ........ .... .. ....a...... . ........ ............. ........... ......... ........, .... ....... ....... ........ ........ .. ....... . ................ ..... ...... ......, ... ... .. ... ......... . ......., ............. ....... ........ „.......“. ....... .... ...... .. „.....“....... .. ......... ........ ........ (Pavlic 2009, 122). . .. .... ............ ........., ... .. . .......... ........ ............ ............. ...... .............., ... . .......... .... ........... ......, ................ ........ ..... .... ............ ....... .., .... .... ...... .. .. ...... . ........... ............ . ......... ..­ .. ......... ...... ....... . ....... ...... ... ........., ......... .... .......... („....... .....“), ... . ............. . ........... .......... ...... ...... ....... – ...... („..... .....“). . ... ....... ......... .. .........-......... ......... ...... .............., ... .. ....... ....... . ......... „........“ .......... („......“, „....“), .... ....... .......... .......... ........ ......... . ... ..........., ...... ............. ... .... .. ....... .................. / .............. .........., .... .. .. ....... .. ......... . ............ ........ ........... ... .. .... ........ . ............... ..................... ....... .............., .... .....­....... ............ ........ ....... . .... .. .......... „.........“ .... ......... ............ . ...... .. ..... ....... . / ... „...... .......“....... .. .. . ... ........... ... .......... ........... ......... „..........“ .... ... .. ... .... ..... ... .........., ...... ............. ...... . .............. ...., .. ......... ....... ..... ............... ... . „........“ ...... .. ...... ...... .......... .. ............. ...... ............., ...... .. .. ..... .. ............. „....“ ....... .. ........... .......... .. ..........-............... .......... ......... ....­........ ...... ............. . „........“ ....... ........ . ..... .... ..... ... .......... ....... ... .............. ............. ....... ......... ...... .. .. ... ... .......... ....... .......... .............. . .......... ......... .............. „......“ ......... .........., ............ .............. ...... ....... ........ ..... ........ ........ .... ...... .. .............. ...... ..... .......... ........ ....... ........ – .. ....... .. .... ......... ........ ................ .... ..... . ......, .. .. ....... ........ ...., . .... ............. ......., ......... .......... .. ........... „.....“ ...... .......... . .......... .. ....... Si videl (1979) .... ...... .. ...... ...... ............ .... .. ... . ............. ....... ........, ...... ...... ............ ... ......... .........,....... – ... ... ...... .... .... ........... . ........ ........ ........, ... .. .. .... ............. ......... . ...... ....... ... .... .. ....... ...... .. ...... .... .. ....... .. .. ....... ........ ........ ... ..... ........ ........., ... . .. ........ .. .. .. .. .. ..... ..., ..... ...., ... ... ........ ...... ..... .... . .......... ..........., ... ........ ......... ................... ....... ......... ..... .......... ......... („Si videl“) .... .. ........ . ... ....., ... .... .. ...... .......... . . ......... ......, ...... .. ...... „.....“ .... .. ....... . ........ ......... / ...... ...... .......... .... ......., .. ........ ...... .... ...... .. .......... ........ . ........... ....... ......... ...... ......, .... ..... ...... .......... .... .... ......... .. ............ ......... ........ ...... („Si videl kako te je gledala/ Si videl kako te je brez utripanja gleda-la“, Zajc 2008, 283), ......... ...... („Si videl“) .. .... .......... ....... .....; . ........, .... .. .... .. .. .. ...... ........ .......... ........, ......... .. ......... ........ .. .. .. .......... .. .......... ...... („Si videl kako ji sledi tvoja glava/ kako ji na gibcnem/ kako je na tankom vra­tu// (...) Si jo še videl svojo glavo ko je nisi vec videl“, Zajc 2008, 283), ....... ..... .. .. .......... ...... .......... – ...... .. . .. .. ... ...... ....... ........ .... ........... .. ....... ........... ........... .. ....... ......... .... ...... ....... ........... ...... ....... ....... . ........ ..... ........ ...... „...... ......“, .... ..... „......“, .... .. ....... ...... . .... . ...... ....... .......... („Si videl plavega cloveka/ So mu sijale kosti/ So mu sijale kosti plavo// (...)// Si videl kako se je raspocil/ Si videl kako se je plavo raspocil/ (...)// Si ga videl kako te je zelo lahek zajahal/ (...)/ Si ga cutil kako težka je njegova b.rva“, Zajc 2008, 279). ............ .. ...........-............ ............ ... ..... .. .... – .......... „...... ......“, .... .. .... „.....“, .. ........ ...... ...... .......... . ......... ........... ......... ...... ....... / ....., . ... ...... ......., .......... .. ........... .... ......... ....­...... „...... ......“, ....... .. ... ........ .... ...... .......... ........... ....... . .......... ....., ... ... ........... ....... ........... ........ ....... . . .... ......., ....., .... ...... .. ........ .......... .........., .. ...... ............ „....“ ....... ........ . .... ......... ........... . ...... ............ .... .. .. ..... ............ .. .......... ...... ...... ........... ........ .......... ...... ........­ .. ......... ...... ....... . ....... ...... ... ...... ........ .........-......... ...... .........., ....... .......... .. ....................-............ . ........... ........... ........ ....... . .....­.......... ............... .......... ..... 70-.. ......, .... .... ...... .. .......... .... ........... ......... ............ ...... .. ........... ...... ... .... ...... ................ ..... . ........ ....... ....., ........... ....... . ........... ......... ...... ..­............ . .......... ........... ........ . .... .... ........ .......... . ....... .. ..... ...... ... ...... ...... ..... ........... ....... ... ........, .... .. ............ .................. .........., ...... ......... . ......... ............ ... .. ... . ........... ............. ......... .............. ........... ..­.......... ..... ............ ......., .... .......... ........ . „.......... ..........“, ... ........ ........... „.......... .....“ ......... . .... .......... ......... ..... . ...., ............. .......... . ........ ........, ... ... .. ...... .. ...... „........“, ....... ........ ... ..... .......... ....... .... .... ... ..... .. ......, ...... .. .... ...., . . ... ......., ...... ...... .... ........... ......... ....... .. ....... ...... ......... ......... ........, ... .... ... ....... ...................., ...... ..... . ........... ........... ........ ...... Zajc, Dane. 2001. Izabrane pjesme. Prev. Radoslav Dabo. Zagreb: Konzor. Zajc, Dane. 2008. V belo: zbrane pesmi. Ljubljana: Študentska založba. .......... Zlobec, Marijan. 1997. Dane Zajc, Rožengruntar. Sodobnost 25 (1): 90–92. Kobolt, Ernest. 1969. Dane Zajc, Ubijavci kac. Sodobnost 17 (7): 802–804. Mitrovic, Marija. 1995. Pregled južnoslovenskih književnosti. Novi Sad, Sremski Karlovci: Izdavacka knjižarnica Zorana Stojanovica. Pavlic, Darja. 2009. Lirski subjekt v poeziji Daneta Zajca. Literatura 21 (215/216): 114–123. Culler, Jonathan. 2001. „Apostrophe“. The Pursuit of Signs. New York: Routhledge Classics: 149–171. Culler, Jonathan. 2009. Lyric, History and Genre. New Literary History 40 (4): 879–899. Goran Korunovic Univerza v Beogradu Filološka fakulteta Srbija LIRSKI SUBJEKT V POEZIJI DANETA ZAJCA V clanku so obravnavane oblike lirskega subjekta v poeziji Daneta Zajca. Pozornost je osredotocena na obdobje njegovega pesniškega ustvarjanja, ki se zacenja konec 60-ih in uresnicuje skozi 70-a leta 20. stoletja ter za katero je znacilno križanje modernisticnih in ne­oavantgardnih poeticnih teženj. V zacetku so analizirane instance izjavljanja, ki odražajo specificno variacijo ideje o nezadostnostni cloveškega znanja. Pozornost se nato usmerja na primer možne spremembe gledišca znotraj pesniškega besedila. Interpretacija da­lje zajame pesmi, v katerih je opaziti presenetljivo množenje lirske­ga Jaza. V zakljucku je predstavljena raven vplivov neoavantgardnih pristopov k jeziku in subjektivnosti na oblikovanje lirskega subjekta. Kljucne besede: Dane Zajc, lirski subjekt, modernizem, eksistencia­lizem, neoavantgarda Goran Korunovic University of Belgrade Faculty of Philology Serbia LYRICAL SUBJECT IN THE POETRY OF DANE ZAJC The paper seeks to explain various forms of the lyrical subject in the poetry of Dane Zajc. It focuses on one phase of his poetic work – namely the one beginning in the late 1960s and developing through the 1970s – marked by fusion of modernist and neo-avant­garde poetic tendencies. Statement instances that reflect a specific variation of the idea of the insufficiency of human knowledge are analyzed. Attention is further focused on the example of potential change of perspective within a poetic text. Subsequently, the poems featuring wondrous multiplication of the lyrical self are subject to interpretation. Finally, the degree of the influence of the neo-avant­garde approach to language and subjectivity in shaping the lyric subject is examined. Keywords: Dane Zajc, lyrical subject, modernism, existentialism, neo-avant-garde Darko Ilin DOI: https://doi.org/10.18485/slovenika.2019.5.1.3 Univerzitet u Beogradu UDK: 821.163.41.09-1 ........ .. Filološki fakultet Naucni clanak Srbija darko.ilin@yandex.com Radost ponovo nadene dvojine – interkulturni aspekti zbirke poezijeŽivot na razglednici Ane Ristovic Sažetak Cilj ovog rada je da pokaže na koji se nacin pesnicko Ja u zbirci poezije Život na razglednici Ane Ristovic etablira unutar druge kulture, te da se time uka­že na interkulturne aspekte ove zbirke. Osim pesama, na obodima zbirke nalaze se dva eseja, koja za temu imaju putovanje i upoznavanje drugih kultura, što doprinosi ne samo žanrovskoj kompleksnosti zbirke nego i po­država tezu da je važno istražiti interkulturne elemente zbirke. Središnja tema rada su pesme u kojima autorka tematizuje Sloveniju, te život i isku­stvo navikavanja na novu sredinu jedne migrantkinje koja je napustila ta­dašnju Jugoslaviju. Ljubavna tematika kojom je prožeta zbirka predstavlja jedno od njenih tematskih cvorišta kojim je oslikano spajanje sa osobom koja predstavlja kulturno Drugo. Važan element istraživanja predstavljaju i nacini interkulturne komunikacije, kao i strategije prevazilaženja kulturnih granica. U radu ce biti analizirane odredene pesme u kojima lirski subjekat suceljava elemente kulture u kojoj je nekada živeo sa onom u kojoj trenu­tno živi i koja mu je strana. Preciznije, predmet analize bice aspekti slove­nacke kulture koji su poetski preoblikovani u zbirci Život na razglednici, te ce kroz analizu biti moguce doci do zakljucka o tome na koji nacin se pe­snickom obradom prevazilaze kulturne granice i uspostavlja interkulturna komunikacija. .ljucne reci: interkulturalnost, Slovenija, putovanje, ljubavna poezija, intimno .ompleksna istorijska slika naših prostora, a pogotovo naše bi-vše državne zajednice, uslovila je zanimljiv razvoj dveju donekle slicnih, ali umnogome i razlicitih kultura – srpske i slovenacke, kao i njihovih medusobnih odnosa. Važno je obratiti pažnju na neke za­nemarene aspekte interkulturalnosti u vezi sa slovenackom i srp­skom književnošcu, a zbog same bliskosti, kako geografske tako i kulturološke, ovih dvaju naroda. Takode, znacajno bi bilo predsta­viti interkulturne aspekte na primeru jedne medijatorske figure, savremene srpske pesnikinje Ane Ristovic, u cijoj se poeziji mogu pronaci primeri za to na koji se nacin pesnicko Ja etablira unutar druge – u ovom slucaju slovenacke – kulture. Kosmopolitski karakter postmodernog doba, uslovljen promena-ma na globalnom planu, postavlja pojedinca u jedan paradoksalan položaj, onaj u kojem mu se svet cini kao sasvim otvoreno mesto, u kojem su skoro sva egzogena iskustva užasno blizu, dok mu se isto­vremeno time umanjuje znacaj tih iskustava, upravo zbog toga što postoji iluzija covekove mogucnosti da bez mnogo truda interaguje sa Drugošcu. Položaj savremenog subjekta tesno je vezan uz globa­listicke nazore i mogucnosti koje pružaju internet i drugi masovni mediji, te mu ne ostaje poznato samo ono što predstavlja njegovu sadašnjost, vec pred sobom ima mogucnost da, zahvaljujuci etno­grafskim praksama, ima uvid u razlicite obicaje, kulture i nacine življenja. Medutim, upravo takva mogucnost sveobuhvatnog uvida u razlicitost pospešuje i istovremeno problematizuje interkulturni položaj savremenog pojedinca, a zbog toga što se mogucnost uvida u druge kulture ostvaruje mahom kroz komercijalni i konzumeri­sticki aspekt, dok se prenebregava onaj kriticki. Upravo na takav na-cin interkulturna komunikacija ostaje lišena svoje konacne suštine, a to je upoznavanje, poštovanje i razumevanje Drugoga. Uloga književnosti u uspostavljanju i produbljivanju interkultur­nih veza veoma je važna, te se, kako navodi Meta Grosman, svako sretanje citalaca sa umetnickim tekstovima koji dolaze iz stranih kultura danas oznacava kao citanje u interkulturnom položaju, jer pri citaocevom susretu s tekstom iz druge kulture istovremeno do-lazi i do susreta izmedu citaoceve izvorne kulture i kulture iz ko­je tekst dolazi. Pored neposrednog kontakta s drugim kulturama, i na ovakav posredan nacin bivaju istaknute i najvidljivije slicnosti, ali najcešce i razlike izmedu tih kultura. Medutim, istovremeno sa zapocinjanjem tog sukoba pocinje da se gradi interkulturna svest, koja je jedna od kljucnih odlika savremenog coveka i koja za cilj ima podrobno razumevanje bilo cega što je drugacije, kao i toleranciju prema drugosti (Grosman 2004, 43). D.Ilin Radost ponovo nadene dvojine... Upravo tolerancija prema drugosti ima veoma važnu ulogu u kultura koje se mogu odrediti kao postjugoslovenske. Zaista, kom­pleksnost situacije na prostorima nekadašnje državne zajednice odredena je jednim sveobuhvatnim procesom otudivanja bliskoga, koje je bivalo sistematski sprovodeno kroz medije i politiku, ali i kroz jedan tok književnosti i kulture, tokom poslednje decenije dva­desetog stoleca. Generacije autora koji dolaze kasnije bavice se, iz­medu ostalog, ponovnim približavanjem onoga što je nekada bilo blisko, što se može odrediti i kao postjugoslovenska tendencija, koja se može primetiti i u zbirci Ane Ristovic – Život na razglednici. Naci­ni na koje se premošcuju kulturne, politicke, jezicke i mnoge druge razlike medu državama-naslednicama Jugoslavije, te interkulturni položaj u kojem se lirski subjekt ove zbirke nalazi, bice predmet ove analize. Ovaj rad se fokusira na nacin na koji su te interkulturne veze predstavljene unutar samog poetskog teksta. Zbog toga je izbor Ane Ristovic kao interkulturnog posrednika veoma povoljan. Naime, Ana Ristovic je svoje formalno obrazovanje stekla u tadašnjoj SR Jugoslaviji i nakon toga se, krajem devedesetih godina prošloga ve­ka, preselila u Sloveniju. U tom periodu usavršila je slovenacki jezik i od tada deluje kao najvažniji savremeni prevodilac sa slovenackog jezika — do sada je prevela oko 20 znacajnih proznih i poetskih dela. Takva pozicija autora koji se nalazi na medi i koji predstavlja (inter) kulturnog medijatora izmedu slovenacke i srpske kulture zahvalna je za analizu upravo iz tog razloga što pesnikinja svojim profesio­nalnim angažovanjem predstavlja proces interkulturnog dijaloga na javnom planu, dok se u njenoj poeziji ocituje nacin na koji se takav dijalog uspostavlja na privatnom i intimnom nivou. Pre dela koje predstavlja središte ovoga rada, u periodu izmedu 1994. i 2003. godine, autorka je objavila tri zbirke poezije. Cetvr­ta zbirka poezije Ane Ristovic, Život na razglednici iz 2003. godine, unekoliko se razlikuje od njenih predašnjih zbirki jer je to – prema odredenju Bojane Stojanovic-Pantovic –„svojevrsni medužanrovski projekat” (Stojanovic-Pantovic 2014, 15), a zbog toga što je lirsko središte ove zbirke okruženo dvama tekstovima esejisticke prove-nijencije. Tekst Air mail (sever) -Strinbergove olovke, kojim se zbirka otvara, predstavlja putopisni esej iz Švedske. Interkulturni aspekt zbirke istaknut je na samom pocetku eseja, referirajuci na Crnjan­skog i njegove zapise o putovanjima. Naime, imajuci u vidu da se po­eticki koncept sumatraizma zasniva na povezivanju najudaljenijih, ali ipak po necemu srodnih mesta i stvari i na ukrštanju takvih veza (Tatarenko 2013, 307), autorka na taj nacin nastavlja liniju svojevr­snog kosmopolitizma, koju predstavlja i Crnjanski. Takode, uspo­stavljanje intertekstualnih veza unutar spisa putopisnog karaktera veoma je znakovito za tumacenje ideoloških i poetickih aspekata samog dela. Naime, imajuci u vidu da putopis uvek kreira sliku o Drugom, imagološko sagledavanje intertekstualnosti može nave-sti na pojam kulturnih granica, „jer intertekstualnost nas upucuje na prelaske granica samog teksta dok putopis sa intertekstualnim aspektima jasno upucuje na otvorenost prema Drugom i prevazi­laženje ili mogucnost prevazilaženja granica jedne kulture, kultu-re putopisca prema kulturi Drugog” (Sekulic 2017, 94). Na taj nacin ovaj putopis postaje teren za razumevanje interkulturnog položaja savremenog subjekta koji nastoji da prevazide granice nacija, ali i stereotipa o kulturama, koji su možda i cvršci od fizickih granica. Medutim, pravi kontekst za razumevanje koncepta putovanja, a samim tim i interkulturalnosti, nalazi se u zavšnom eseju, po kojem i sama zbirka nosi naziv – Život na razglednici. Naime, autorka u tom eseju, promišljajuci koncept putovanja, dolazi do zakljucka da po­stoje dve vrste ljudi koji putuju, te da se ti ljudi dele na putnike sa Zapada i putnike sa Istoka; putnici sa Istoka retko putuju, i to uvek zbog nekog odredenog cilja, bilo da je to romanticno putovanje ili zbog honorara koji ce primiti, dok putnici sa Zapada putuju kako bi nesputano upoznavali druge kulture, time izgradujuci sebe kao savremenu individuu, koja je otelovljenje izreke „Što više putuješ, to više vrediš”. Medutim, i sam koncept razglednice se u ovom eseju dekonstruiše tako što se sagledava kao simulakrum koji bi treba-lo da predstavlja verodostojnu sliku mesta ili lokaliteta sa kojeg se putnik javlja. Autorka problematizuje upravo nacin prikazivanja tih virtuelnih i umetnih uspomena, jer ta mesta u najvecem broju slu-cajeva ne izgledaju onako kako su predstavljena na razglednicama, pa se taj život sa razglednica zapravo nikada i nije dogodio. U šestom segmentu eseja nalazi se, poetski intoniran, uporedni pregled putnika sa Istoka i sa Zapada. Može se zakljuciti da je autor­ka kriticki nastrojena prema putnicima sa Zapada: „Ponekad pomi-slim da putnik sa Zapada zapravo ne putuje na Istok da bi upoznao 'drugost' kao takvu (iako se najcešce tim razlozima i vodi) vec da bi, konformisticki odgajan, našao Zapad na Istoku: svaki veci iskorak obicno mu kida živce” (Ristovic 2003, 85). Na ovom mestu se može istaci i polemicki aspekt ovog eseja u vezi s kolonijalnom i zapadno­centricnom tradicijom, koja je zagledana u sebe cak i pri upoznava­nju s drugim kulturama. Ovaj esej u sebi sadrži potencijal postko­ D.Ilin Radost ponovo nadene dvojine... lonijalistickog propitivanja upravo zbog toga što kritikuje diskurse moci i relativizuje uvrežene istine i cinjenice, te predstavlja jedan pogled iskosa i decentriranje fokusa (Miladinov 2015, 161). Tema ovog eseja je i putopisni diskurs, gde se svakako ukljucuje i nacin na koji vidimo drugost, zbog cega se u njemu može primetiti i mocan impuls imagološke analize nacina na koji putnici iz, tradicionalno posmatrano, suprot(stavlje)nih kultura vide drugost, a samim tim i nacin na koji se snalaze u interkulturnom položaju. Strucnjaci isticu da je narušavanje žanrovskih ocekivanja zapra­vo neka vrsta programskog nacela ove zbirke, jer se upravo izlaskom u drugost (bilo žanrovsku, bilo kulturnu) pesnikinja suocava sa so-bom i vlastitim granicama (Stojanovic-Pantovic, 2014, 15). Upravo u takvom odnosu prema tvrdim granicama kako žanra tako i na­cionalnog identiteta ocituje se ideološki stav prema monolitnim strukturama, koje se smatraju umetnim, te se nastoji da one budu prevazidene. Medutim, bilo bi suviše usko posmatrati ovakav po­stupak kao cisto postmodernisticko poigravanje s tekstom, zbog to­ga što se u ovoj zbirci otkriva novi nacin iskrenosti i prevazilaženja konstrukta, ali ne na intelektualisticki i razigrani nacin, na koji to cini postmoderna književnost, vec kroz duboko intiman i pre svega kriticki nastrojen odnos prema svetu. U središtu ove žanrovski heterogene zbirke nalazi se lirsko sre­dište naslovljeno sa Sobne muve (-severozapad), što se može inter-pretirati kao simbolicko upucivanje na nemogucnost odlaska ili na stanje bez želje za izlaskom iz ogranicenog prostora (sobe), odno­sno – za putovanjem. Medutim, takav naslov bice na jedan nacin izneveren, zbog toga što se u zbirci nalaze pesme koje tematizuju prevazilaženje takvog ogranicenja. Pomenuti izlazak u drugost na­jizrazitiji je u cetirma pesmama koje tematizuju navikavanje na po­drucje u kojem se lirski subjekt oseca stranim, zbog toga što je stran datoj kulturi, ali je istovremeno i svoj, buduci da je razlog putovanja lirskog subjekta – ljubav. Naime, na samom pocetku zbirke, jedna za drugom nalaze se pesme Jezik, moj jež, Tolari i dinari i Smrznute sarmice, i one su povezane zajednickim tematskim obeležjima – sta­tusom pojedinca u medukulturnom položaju, upravo izmedu srpske kulture kao maticne i slovenacke kulture, u kojoj se lirski subjekt nalazi. Pesma s naslovom Jezik, moj jež tematizuje jedan od najznacaj­nijih elemenata iskustva odlaska u drugost, a posebno migrantskog iskustva. Naime, samim odlaskom u prostor koji je oznacen jezikom koji je subjektu stran, taj se subjekt nalazi u situaciji kada mora da prevazide svoje epistemološke granice i da kroci ne samo na teri­toriju koja je geografski razlicita od njegove maticne, vec na kojoj jezik, a samim tim i obrasci mišljenja, funkcionišu na drukciji nacin. U ovom konkretnom primeru je takva situacija metaforicki predsta­vljena zvukom (govorom) kao realizacijom jezika, te se ovde pro-blematizuje nacin na koji se migrant oseca u državi ciji mu je jezik stran i koji ce zauvek govoriti stranim naglaskom, ma koliko dobro taj jezik naucio: Ljubljanski taksisti se klade da sam iz Ukrajine. Na moje „Dobar dan“, požele mi dobru noc – moj slovenacki miriše na jug ili istok, siguran užitak. (Ristovic 2003, 30) Pripadnici dominantne, slovenacke kulture percipiraju na svom tlu lirskog subjekta kao stranca na osnovu jezika, na osnovu nacina na koji zvuci, što ih podseca na jug ili istok, samim tim – na drugost. Drukcije receno, jezik kao nacin na koji individua sebe izražava u svetu predstavlja se ovde kao barijera, kao oznaka da lirski subjekt ne pripada kulturi u kojoj se trenutno nalazi. Medutim, važno je na­glasiti istancanost izbora slika koje izgraduju ovu lirsku situaciju — kao merodavne sudije izabrani su upravo taksisti, koji ovde pred­stavljaju „prvu liniju odbrane” nacionalne kulture, odnosno, prvo što ce novopridošla susresti po dolasku u Ljubljanu. S druge strane, oni bi morali biti neka vrsta kulturnog medijatora upravo zbog svog interkulturnog položaja, te najbolje mogu oceniti odakle neko do-lazi na osnovu mnogih prethodnih iskustava sa strancima. Uz to, njihovo kladenje oko identiteta lirskog subjekta može se tumaciti kao nonšalantna objektifikacija s kojom se došljak susrece, gde nje­govo poreklo postaje jedan kuriozitet kojim pripadnici dominantne kulture prekracuju svoje vreme, prenebregavajuci time cinjenicu da sebe iznova etabliraju kao centar, dok istovremeno utvrduju po­dredenost figure došljaka. Medutim, jezicka situacija u ovoj pesmi predstavljena je uneko­ liko kompleksnije u narednim stihovima: Beogradski misle da dolazim iz užickih krajeva: otežem, tvrde, kao Morava pred sušu. D.Ilin Radost ponovo nadene dvojine... A oni oko autobuske stanice na koju stižem umorna od puta kažu da mi C nije kao njihovo meko, mora da sam Slovenka – (Ristovic 2003, 30) U ovim stihovima implicira se da lirski subjekt ima status pri­došlice, a samim tim i da se nalazi u vrednosno nižoj poziciji u od­nosu na dominantnu kulturu i u svojoj sopstvenoj državi. Naime, ovakva situacija može se tumaciti kao opšta obeskorenjenost lirskog subjekta, što s jedne strane i jeste jedna od tema ove zbirke, imajuci u vidu da se motiv putovanja cesto može povezati s motivom obe­skorenjenosti ili barem pokušaja da se ponovo uspostavi ravnoteža izmedu sebe i Drugoga. Medutim, ovo se takode može tumaciti i kao tipicna situacija liminalne pozicije subjekta, one koja se nalazi iz­medu dve kulture – ne više u jednoj, ali ne još u drugoj. Taksisti se, takode, izmedu ostalog pitaju „i cija su dva glasna A iz imena/ oko mojih ruku i vrata, umesto omce” (Ristovic 2003, 31). Na ovom mestu postavljeno je važno pitanje imena, a samim tim i iden­titeta, koji je ovde predstavljen kao teret, kao sredstvo koje ograni-cava kretanje i život sâm. Kroz ovakvo poetsko posredovanje jastva predocava se savremeno stanje subjektiviteta, koje je usled mnoštva razlicitih misaonih paradigmi u dvadesetom stolecu dekonstruisa-no, te se u centar postavlja štetnost nametnutog tradicionalnog po­imanja identiteta. „Upravo zbog toga što su identiteti konstruirani unutar, a ne izvan diskurza, trebamo ih razumjeti kao proizvode specificnih strategija iskazivanja u specificnim historijskim i insti­tucionalnim mjestima u kojima se koriste specificne diskurzivne formacije i prakse” (Hall 2001, 219). Na ovom mestu je važno istaci upravo taj sukob izmedu esencijalistickog poimanja identiteta kao tradicionalnog i monolitnog jedinstva i poimanja identiteta kao flu-idnog konstrukta, koji neprestano nastaje u diskursu, ostaje zauvek nefiksiran i spreman za interkulturnu komunikaciju. U narednom segmentu pesme, lirski subjekt se fokusira na razlog svog interkultulnog položaja – na ljubav. O stihovima „.ao zavere­nici, sastajemo se/ u bescarinskoj zoni, na pola puta” (Ristovic 2003, 31) promišlja hrvatska pesnikinja Darija Žilic: „Ta 'multikulturalna' ljubav kao da se hrani upravo prelaženjem granica; nakon toliko go-dina neputovanja, udaljenost izmedu dva grada u razlicitim drža­vama, postaje privlacna, a putovanje nimalo zamorno“ (Žilic 2004, 122). Na ovom mestu se D. Žilic osvrce na realije koje ona vidi kao podlogu ove pesme, imajuci u vidu da poznaje samu autorku. Na-ime, ona se osvrce na godine neputovanja, na šta i sama autorka aludira u svojim esejima, te se istice da su ova dva grada – Ljublja­na i Beograd – dva grada u sada razlicitim državama, izmedu kojih postoje granice, ali da se njihovo prelaženje iznova i iznova dogada uzrokovano ljubavlju. Upravo ova multikulturalna ljubav istaknuta je na kraju pesme i kao multijezicka ljubav: Osudeni jedno na drugo, gramaticke revolucije preživljavamo cutke: ja radost ponovo nadene dvojine, on, strah od crnog imperfekta (Ristovic 2003, 31) Naime, sa stanovišta konotacije, u pesmi citalac može primetiti razlike izmedu slovenackog i srpskog jezika, odnosno – postojanje dvojine kao gramaticke kategorije broja, koja u srpskom jeziku više ne postoji, i imperfekta, glagolskog oblika koji se nije održao u sa­vremenom slovenackom jeziku. Medutim, važno je osvrnuti se na znacenja koja se pomenom jezickih kategorija ostvaruju. Dvojina je kao morfološka kategorija zavredivala pažnju brojnih proucavalaca jezika, koji su o njenoj prakticnoj upotrebnosti i semantickoj oprav­danosti imali prilicno razlicita mišljenja. Tako, od Tenijerovog stava da je dvojina znak niskog civilizacijskog stupnja, preko Humbolto­vog stava da je pojam dvojnosti duboko ukorenjen u covekovom po­imanju sveta, do stavova koje je, pozivajuci se na Humbolta i Jakob-sona, izneo Rado Lencek – da poetska funkcija dvojine predstavlja semanticki znacajno sredstvo u ljubavnoj poeziji, buduci da osim gramaticke informacije implicira i savezništvo i posebno intiman odnos dva pojedinca (Derganc 2006, 67-68). Dvojina ne može biti upotrebljena umesto jednine ili množine (Vlahovic 1990, 313), te je ona ne samo jedna od opcija, vec i jedina moguca opcija kojom bi se iskazala zajednica dvaju entiteta. Zbog toga lirski subjekt vidi ponovo nadenu dvojinu kao savršen nacin da u jezik prenese sijaset razlicitih znacenja – od jezickog, kulturnog i fizickog spajanja dve­ju jedinki, preko postojanja jezicke, a samim tim i epistemološke kategorije u kojoj su lirski subjekt i njen partner jedina dva enti­teta, do evociranja platonisticke figure androgina i narativa o po­novnom nalaženju izgubljene polovine nekadašnjega dvojca. Uz to, treba obratiti posebnu pažnju na predstavu ljubavi kao gramatickih revolucija, odnosno – na prevazilaženje jezicke barijere u ljubavi iz­ D.Ilin Radost ponovo nadene dvojine... medu lirskog subjekta i njenog partnera koji govori drugim jezikom i dolazi iz drugacije kulture. Jedina stvar koja pomaže pri izlasku iz interkulturalnog limba jeste zapravo ljubav, što je, pored teme pu­tovanja, središnja tema ove zbirke. U drugoj pesmi, Tolari i dinari, tematika pojedinca u migraciji biva produbljena: „Tolari i dinari se mešaju u mom džepu:/ zenit i pomracenje sunca/ u istom casu, na obe strane neba” (Ristovic 2003, 32). Tolari kao slovenacka valuta u vremenu kada je zbirka napisa­na i valuta domovine lirskog subjekta mešaju se u njenom džepu, što se može tumaciti kao potpuna afirmacija jednog pojedinca kao interkulturnog subjekta. Samim tim, afirmiše se i stav da unutar osobe u liminalnom kulturnom položaju ne može postojati samo jedna valuta, te jedan identitet, vec da je rec o totalitetu razlicitosti i suprotnosti, cime se podržava shvatanje o identitetu kao homo-genom konstruktu, te afirmiše jedan kompleksniji pogled, barem sa stanovišta interkulturalnosti. Uz to se i zajednica lirskog subjekta sa njegovim slovenackim partnerom definiše kao „najmanja država na svetu/ sa revolucionarnim programom/ uvek u nacrtu” (Ristovic 2003, 33), što ponovo upucuje na erotsku tematiku zbirke i na ljubav kao jedino moguce ishodište, te tako upravo na nacin da se preva­zidu fizicke granice i istakne intimna i revolucionarna državotvor­nost koja pociva na ljubavi. Treca pesma nosi naslov Smrznute sarmice, cime se upucuje na motiv udaljenosti od doma: Preko tri granice, kroz tri države putuju na usijanim gumama sa mnom, ka tebi smrznute sarmice (Ristovic 2003, 34) Naime, evociranjem poznate situacije slanja hrane od kuce evo­cira se situacija u kojoj se lirski subjekt nalazi daleko od kuce, a uz to se sarmice mogu shvatiti kako simbol nacionalnog indentiteta lirskog subjekta, te se prica o putovanju smrznutih sarmica može tumaciti i kao transgresija koncepta nacionalnog identiteta unutar lirskog subjekta. Upravo ova pesma simbolicki upucuje na proces migracija, ukljucujuci u sebe taj motiv, pri cemu se ima u vidu i to da je upravo kompleksni fenomen migracija simptom politicnih razlika na globalnom planu, ali i u manjim, geografski ogranicenim kon­tekstima. Stoga uocavanje i interpretacija takvih motiva doprinosi razumevanju društvenih odnosa koji ga karakterišu (Stojic Mitrovic 2017, 26). Migrantska situacija o kojoj je rec u ovoj intimistickoj li­rici zapravo je bliska konceptu transnacionalne književnosti, koju pišu autori i autorke koji su izmešteni; medutim, od tog se koncepta ova zbirka razlikuje po tome što autorka piše na svom maternjem jeziku, na kojem na najbolji nacin može izraziti sudar svoga jezika i kulture sa onim koji je sada okružuje. Na semanticki povlašcenom mestu, odnosno – na samom kra­ju lirskog središta ove zbirke, nalazi se nenaslovljena pesma, koja ponovo, nakon niza pesama koje tematizuju stvaranje, pesnicku tradiciju i, svakako, ljubav, progovara o lirskom subjektu iz Srbije i njenom partneru iz Slovenije kontrastiranjem nekih nacionalnih obeležja jedne i druge države, tvoreci na taj nacin medu njima jednu intimnu interkulturnu zajednicu: Meni rimski bunar u trbuhu Tebi petsto turskih godina pred vratima Tebi davno priznata dvojina Meni dvojina sacuvana od svakog vuka (Ristovic 2003, 71) U ovoj pesmi, kojom se okoncava lirsko središte zbirke Život na razglednici, lirski subjekt ulazi u nacionalne imaginarijume obeju država, Srbije i Slovenije, pronalazeci u njima mesto preseka lirskog subjekta i njenog partnera. Referišuci najpre na rimski bunar kao specificnost beogradskog Kalemegdana, otkriva se mnoštvo mo-gucih znacenja, prvo zbog toga što je taj bunar izgraden u 18. veku, a tek se kasnije u njega slilo obilje simbolike koja ga je povezala s rimskim vremenima. Na taj nacin, lirski subjekt možda referiše na stalnu i svevremenu mogucnost prevrednovanja cinjenica, tako što im se pripisuje drugaciji semanticki potencijal, a samim tim, po­novo, i na fluidnost identiteta kao odliku savremenog subjekta. S druge strane, imajuci u vidu da i Beograd i Ljubljanu povezuje rim-sko naslede, kao i, u Srbiji veoma intenzivan, a u Sloveniji manji, ali svakako znacajan, kontakt sa Osmanskom imperijom, koja je ovim prostorima vladala petsto godina, ovaj segment pesme po­ziva se i na zajednicko kulturno i civilizacijsko naslede ovih dvaju naroda. Lirski segment ove zbirke završava se pomenom dvojine, D.Ilin Radost ponovo nadene dvojine... koja obeležava ovaj korpus pesama. Upravo pozivajuci se na skupno sveslovensko naslede koje prožima ove dve kulture, te na jezik koji je jednom davno bio zajednicki i imao dvojinu, reartikuliše se ide­ja ponovo pronadene dvojine, koja je nekada davno postojala. Po-men vuka koji predstavlja opasnost po dvojinu, s jedne strane, naj­intenzivnije inkorporira elemente tradicije, jer može predstavljati mitološku figuru vuka kao svete životinje Slovena, dok se s druge strane može shvatiti i kao referisanje na jezikotvorni proces u kome je srpski jezik izgubio dvojinu kao morfološku kategoriju u punom intenzitetu. Pominjanje ovakvih kulturno specificnih momenata aktivira jedan paradoksalni proces spajanja i razdvajanja, istosti u razlicitosti, osobenosti u zajedništvu, što se zapravo može razumeti kao suštastvena osobina ljubavnog odnosa lirskog subjekta prema voljenom, ali i kao šira i sveobuhvatnija humanisticka poruka o op-timalnom medusobnom odnosu ljudi uopšte. .orpus pesama koje tematizuju odnos migrantkinje iz Srbije sa slovenackom kulturom u kojoj se našla veoma je važan za sagleda­vanje interkulturnih aspekata ove zbirke, te se u tumacenju svakako mora poci od empirijske stvarnosti, pošto ova zbirka intimisticke li­rike umnogome referiše na stvarnu Anu Ristovic i njen život. Medu­tim, suptilnost kojom je predstavljen nacin aklimatizacije sopstve­nog identiteta na život u drugoj državi, život u drugom jeziku, dru­goj kulturi i, uostalom, jednoj multikulturnoj ljubavi izdižu se kao opšti i veoma umetnicki uspeli aspekti ove zbirke. Ipak, otvara se pitanje kako lirski subjekt u ovoj zbirci, koji se nalazi u interkul­turnom položaju, te odbacuje koncept cvrstog identiteta, posmatra sebe u odnosu na svoju tranziciju. Da li se odbacivanjem tog kon­cepta lirski subjekt ove zbirke približava onom kosmopolitskom su­matraisti na kojega na samom pocetku zbirke referiše? Odgovor je najverovatnije mnogo komplikovaniji od toga. Upravo na tom mestu neodredenosti nalazi se radost ponovo nadene dvojine. I to radost dvojine ne samo kao morfološke kategorije koju je slovenacki jezik sacuvao, vec – kako kaže Ana Ristovic – radost života u dvojini, u najmanjoj državi na svetu, uz osudenost na zajednicko preživljava­nje gramatickih i još ponekih revolucija. Literatura Derganc, Aleksandra. 2006. Nekatere znacilnosti dvojine v slovenšcini. Slavisticna revija 54 (1): 57–71. Grosman, Meta. 2004. Književnost v medkuturnem položaju. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Hall, Stewart. 2001. Kome treba „identitet“? Rec : casopis za književnost i kulturu 64 (10): 215–233. Miladinov, Branislava. 2015. Postkolonijalna teorija: pregled problema. Anali Filološkog fakulteta 27 (2): 159–197. Ristovic, Ana. 2003. Život na razglednici. Beograd: Plato. Sekulic, Mirjana M. 2017. Intertekstualnost putopisa u funkciji otkrivanja drugog. Lipar XVIII: 87–96. Stojanovic-Pantovic, Bojana. 2014. Lirski agon. Disovo prolece 45: 15. Stojic Mitrovic, Marta. 2017. Neki izazovi terenskog proucavanja neautorizovanih migracija u etnologiji i antropologiji: multilokacijska etnografska istraživanja. Slovenika: casopis za kulturu, nauku i obrazovanje 3: 23–34. Tatarenko, Ala. 2013. „Poezija kao ispovest nove vere: o sumatraizmu Miloša Crnjanskog“.U Miloš Crnjanski: poezija i komentari,ur.Dragan Hamovic, 292–309. Beograd: Institut za književnost i umetnost. Vlahovic, Maja. 1990. Modeli transpozicije dvojine (na primeru prevodenja sa slovenackog na srpski). Naucni sastanak slavista u Vukove dane XX/2: 311–315. Žilic, Darija. 2004. Zanesenost umanjivanjem : prikaz knjige Život na razglednici Ane Ristovic. Polja 429: 121–123. Darko Ilin Univerza v Beogradu Filološka fakulteta Srbija RADOST PONOVNO NAJDENE DVOJINE – MEDKULTURNI VIDIKI ZBIRKE POEZIJE ŽIVLJENJE NA RAZGLEDNICI ANE RISTOVIC Cilj tega clanka je, da pokaže, kako se pesniški Jaz v zbirki poezije Življenje na razglednici Ane Ristovic vzpostavlja znotraj druge kul­ture, ter s tem opozori na medkulturne vidike zbirke. Poleg pesmi se na robovih zbirke nahajata dva eseja, ki obravnavata potovanje in spoznavanje drugih kultur, kar prispeva ne samo k žanrski komple­ D.Ilin Radost ponovo nadene dvojine... ksnosti zbirke, ampak tudi k temu, da je pomembno raziskati med-kulturne elemente zbirke. Osrednja tema clanka so pesmi, v katerih avtorica tematizira Slovenijo in življenje ter privajanje migrantke, ki je zapustila tedanjo SR Jugoslavijo. Ljubezenska motivika, s kate­ro je zbirka prepredena, predstavlja eno njenih tematskih središc, s cimer je upodobljeno združevanje z osebo, ki je kulturološki Drugi. Pomemben element raziskave predstavljajo tudi nacini interkultur­ne komunikacije ter strategije preseganja kulturnih meja. Predmet analize so pesmi, v katerih lirski subjekt sooca elemente kulture, znotraj katere je živel nekoc, s tisto, v kateri trenutno živi in mu je tuja. Pomensko središce torej predstavljajo aspekti slovenske kulture, ki so na pesniški nacin preoblikovani v zbirki Življenje na razglednici, z analizo pa bo mogoce skleniti, na kakšen nacin se s pesniško predelavo presega kulturne meje in odpira medkulturno komunikacijo. Kljucne besede: medkulturnost, Slovenija, potovanje, ljubezenska poezija, intimno Darko Ilin University of Belgrade Faculty of Philology Serbia JOY OF THE REGAINED DUAL – INTERCULTURAL ASPECTS OF THE COLLECTION OF POEMS LIFE ON A POSTCARD BY ANA RISTOVIC The aim of this paper is to show the way in which the lyrical subject of Život na razglednici, a collection of poems by Ana Ristovic, is established in another culture and to highlight the intercultural aspects of this collection. Apart from poems, the collection includes two essays on travelling and exploring other cultures, which not only adds to the genre complexity of the book but it also encourages the idea that it is important to explore its intercultural aspects. The central topic of the paper are the poems in which the author dwells upon Slovenia and the life and accommodation of an immigrant who left former SR Yugoslavia. The topic of love imbues the entire collection and is one of the main topics that helps describe the unity with a person representing the cultural Otherness. An important element of this research focuses on the ways of intercultural communication and the strategies of transcending cultural boundaries. The poems in which the lyrical subject confronts the elements of her maternal culture with the one in which she is living now and which is foreign to her will be analyzed. In other words, the aspects of Slovenian culture that have been transformed through poetry will be analyzed, thereby enabling us to discover the way in which poetic transposition paves the way towards transcending cultural boundaries and establishing intercultural communication. Keywords: intercultural, Slovenia, travelling, love poems, intimate Vera Majstorovic DOI: https://doi.org/10.18485/slovenika.2019.5.1.4 Univerzitet u Beogradu UDK: 811.163.41:811.163.6 Filološki fakultet Strucni clanak Srbija veramajstorovicc@gmail.com Ka recniku srpsko-slovenackih lažnih prijatelja Sažetak Jezici koji su deo iste jezicke porodice, kakvi su srpski i slovenacki, genetski su srodni i odlikuju ih brojne medujezicke podudarnosti. Komparativno­kontrastivna lingvisticka istraživanja bave se slicnostima i razlikama na morfološkoj, fonetskoj, fonološkoj, sintaksickoj i leksickoj ravni. Nedovo­ljno istražena pojava tzv. lažnih prijatelja dvaju jezika u kontaktu biva u radu definisana, analizirana i ilustrovana konkretnim primerima. Rad ima za cilj da podstakne na nova istraživanja i potencijalno leksikografsko kom­pletiranje grade srpskih i slovenackih medujezickih homonima. Kljucne reci: medujezicka homonimija, lažni prijatelji, srpski jezik, slove­nacki jezik Šta (ni)je medujezicka homonimija? Homonime, „dvije ili više rijeci razlicita znacenja i podrijetla ko­je imaju isti zvuk ili grafiju“ (Simeon 1969, 487), prepoznajemo kao reci koje su deo leksike jednog jezika. No dešava se da se rec istog oblika nade unutar leksika dvaju razlicitih jezika, dok joj je znacenje posve razlicito. Ova pojava se naziva medujezickom homonimijom, i ona stvara zabunu i poteškocu prilikom ucenja jezika, prevodenja i govorenja stranog jezika. To se dešava zbog „refleksnog prepozna­vanja leksickih oblika te podrazumijevanja da i u materinskom jezi­ku i u stranom jeziku slicne ili iste rijeci imaju isto znacenje“ (Lewis 2008, 173). Termin lažni prijatelji prvi put se javlja krajem 30-ih godina XX veka (Kśssler et al 1928), na primeru medujezicke homonimije iz­medu francuskog i engleskog jezika. Iako je ovakva, metaforicka upotreba termina netipicna u lingvistickom diskursu, vremenom je prihvacena, najpre od strane prevodilaca i teoreticara prevodenja, verovatno zbog toga što ni termin medujezicki homonimi nije idea-lan, buduci da je uži od onoga što se pod njim podrazumeva (Lewis 2008, 177). Medujezicka kontrastivna leksikološka istraživanja nalaze naj­više prostora za obradu lažnih prijatelja. Ipak, istraživanja nema onoliko koliko je ocekivano da ih bude, jer se istraživaci susrecu sa razlicitim problemima. Pre svega, ne postoje zajednicki kriterijumi u vezi s terminološkim odredenjem ove pojave, niti su jasno kate­gorisani uzroci njenog nastanka. Ne postoje ni jasne podele medu­jezickih homonima, vec samo grube podele koje se ticu (ne)apso­lutnog znacenjskog i / ili grafemskog (ne)preklapanja. Takode, nije jasno odgovoreno ni na pitanje izmedu kojih se to jezika može javiti medujezicka homonimija – da li samo izmedu jezika u kontaktu ili i prilikom pozajmljivanja reci, dakle, i medu nesrodnim jezicima, te pukom slucajnošcu. Bez obzira na izbor kriterijuma, leksikografi se slažu sa cinjenicom da medujezicke homonime nije lako zabeležiti, a još ih je teže leksikografski obraditi. Svakako, pojava lažnih prijatelja je najzanimljivija metodicarima nastave stranih jezika, teoreticarima prevodenja, prevodiocima i le­ksikografima (Đukanovic 2007, 478), i svi oni problemu pristupaju s pozicija i metoda vlastitih naucnih disciplina. Najveci broj radova na ovu temu bavi se pojavom medujezicke homonimije na primeru jezika istih jezickih porodica. U ovom radu ce biti razmatrani medu­jezicki homonimi dvaju južnoslovenskih jezika u kontaktu – srpskog i slovenackog. Srpski i slovenacki u kontaktu Srpski i slovenacki vekovima imaju znacajne dodire ne samo na jezickom nego i na istorijskom, odnosno kulturološkom planu. Kon­takt dvaju jezika seže od zajednickog prapretka, praslovenskog jezi­ka. U 9. veku dolazi do izvesnih preklapanja prilikom stvaranja sta­roslovenskog jezika1, a isto se dešava i u doba ilirizma2, vremena u 1„Odredene stilske i jezicke karakteristike svedoce o postojanju, mada samo posredne veze sa starocrkvenoslovenskom kniževnošcu. Naime, delovanje solunske brace, Cirila i Metodija, kao i slovenska akcija pokrštavanja uopšte nije predstavljala snažniji impuls: dotakla se samo krajnjeg severoistocnog ruba slovenacke teritorije.“ (Mitrovic 1995, 13). 2 Ilirizam je književni i kulturni društveno-politicki pokret, nastao u Hrvatskoj 30-ih godina 19. veka, koji je imao za cilj okupljanje svih južnih Slovena oko zajednickog jezika i pravopisa. U Sloveniji je bilo intelektualaca (Stanko Vraz) koji su prihvatali navedene ideje (Recnik književnih termina 1985, 261-262 ). Vera Majstorovic Ka recniku srpsko-slovenackih lažnih ... kome se slovenacki intelektualci odupiru germanizaciji slovenackog jezika i okrecu južnoslovenskim jezickim rodacima. Najznacajniji je kontakt u vreme jugoslovenskog suživota, kada se srpskohrvatski jezik uci u slovenackim školama, a popularna kultura (stripovi, ca-sopisi, literatura, filmovi, muzika i dr.) ulazi u sve pore jugosloven­skog društva. Danas, Srbija i Slovenija imaju ekonomsku saradnju, u Srbiji aktivno posluje više stotina slovenackih firmi, a ekonomska migracija Srba u Sloveniju ne jenjava. S obzirom na to da su slovenacki i srpski jezik veoma bliski, ko­munikacija se lako uspostavlja. U takvoj, jednostavnoj komunikaciji, lažni prijatelji dolaze do izražaja, i tada oni bivaju simpaticni. Ipak, zbog visokog razumevanja srpskohrvatskog jezika, mnogi slovenac­ki govornici tvrde da srpski jezik poznaju sasvim dobro i znaju se latiti kompleksnog posla, kakvo je prevodenje. Greške koje nastaju tom prilikom bivaju morfološke, fonetske, fonološke, leksicke i sin­taksicke prirode. Medujezicki homonimi se u ovoj situaciji vidno is-poljavaju, i to ne samo pravi homonimi (homofoni i homografi), vec i oni nepotpuni, u slucajevima kada se lekseme vrlo malo razlikuju, što ilustruju konkretni primeri predstavljeni u nastavku ovog rada. Srpsko-slovenacki medujezcki homografi / homofoni Medujezickom homonimijom na primerima srpskog i slovenac­kog jezika bavilo se malo autora. Janko Jurancic u udžbeniku slove­nackog jezika za srpske i hrvatske govornike (Jurancic 1971) zbraja ukupno 268 medujezickih homonima, stvarajuci mini recnik srp­skohrvatsko-slovenackih lažnih prijatelja. Pre popisa odrednica, u kratkom uvodu, Jurancic primecuje: „Južni Sloveni, naime Slovenci, Hrvati, Srbi, Makedonci i Bugari, mogu jedni druge, kako bi rekao Vuk Karadžic, ’za nevolju’ razumjeti, ali svaka rijec i svaka recenica ipak nece biti potpuno jasna kad bi, na primjer, jedan Slovenac i je­dan Srbin razgovarali svaki na svom jeziku. Manje ili vece nejasnosti i kriva razumjevanja dolazili bi odatle što svaki od južnoslovenskih jezika, pored svima zajednickih rijeci sa istim znacenjem, ima i pri-lican broj rijeci istih po obliku a razlicitih po znacenju“ (Jurancic 1971, 29). Nakon Jurancicevog popisa leksema, prvi sledeci kompleksniji popis javlja se u savremenom Slovenacko-srpskom i srpsko-slovenac­kom recniku Maje Đukanovic i Vlada Đukanovica (Đukanovic i dr. 2005). Unutar recnika mapirani su i podvuceni medujezicki homo-grafi. U slovenacko-srpskom recniku ima ih 260 (176 imenica, 53 glagola, 22 prideva, 1 zamenica i 8 priloga), dok ih je u srpsko-slove­nackom 176 (94 imenice, 23 prideva, 46 glagola, 10 priloga, 1 veznik i 2 zamenice). U najvecem broju slucajeva, predstavljeni homonimi pripadaju istoj vrsti reci u oba jezika, ali ima i onih koji pripadaju razlicitim vrstama reci (Đukanovic i dr. 2011, 38). U ovom delu rada tabelirano je 20 medujezickih homografa –„le­ksema koje se pišu na isti nacin, ali se razlikuju znacenjem“ (Kristal 1988, 131), i homofona – „leksema koje se jednako izgovaraju, ali su im znacenja razlicita“ (Kristal 1988, 130), te njihovih prevoda na oba jezika. Prvo su navedene imenice, zatim glagoli, te pridevi, i na kraju one reci koje u dvama jezicima ne pripadaju istoj vrsti reci. Medujezicki homograf: slovenacko-srpski: srpsko-slovenacki: Imenice: blago blagó -a s roba; materijal, tkanina bl.go-e s zaklad cas cŕs -e m vreme (u znacenju c.s -a m treutek, hip; (šolska) ura trajanja), doba družina družína -e ž porodica drůžina-e ž tovaršija, družba grad grád -u -a m zamak, tvrdava gr.d -a m mesto; gr.d -a m toca krilo krílo -a s suknja krílo -a s perut (ptice); narocje leto léto -a s godina l.to-a s poletje mesto mésto -a s grad m.sto -a s kraj, prostor snaga snága -e ž cistoca snága -e ž moc vilice vílice -lic ž mn. Viljuška v.lica -e ž celjust zagrada zagráda -a ž pregrada z.grada–a ž oklepaj Glagoli: brati bráti berem nedov. citati br.ti berem nesv. obirati gojiti gojíti -im nedov. gajiti, negovati; gňjiti se -im se nesv. rediti se uzgajati igrati igráti -am nedov. igrati; glumiti; .grati -am nesvr. igrati, plesati svirati vaditi váditi –im nedov. vežbati v.diti -im nesvr. jemati ven, jemati iz, vleci iz Pridevi: ljudski ljúdski -a -o prid. narodni ljůdski -a -o prid. cloveški rumen rumén -a -o prid. žut růmen -a -o prid. crvenkast, ružicast slovenski slovénski -a -o prid. slovenacki slňvenski -a -o prid. slovanski Nepromenljive vrste reci: ja já prisl. potvrdna recca: da j.zam. ja gotovo gotóvo prisl. izvesno, svakako gňtovo pril. konacno ko ko vez. kad k.zam. kdo, kdor naravno narávno prisl. pravo; direktno, náravno recca seveda otvoreno Tabela 1. Medujezicki homografi i homofoni Vera Majstorovic Ka recniku srpsko-slovenackih lažnih ... Prikazana tabela nudi samo osnovne oblike reci, i to one kod kojih se javlja maksimalno formalno podudaranje. One se u svom osnovnom znacenju u potpunosti razlikuju, ali imenica krilo je, pri­mera radi, višeznacna, te se neka njena znacenja u oba jezika po­dudaraju, no ono pak koje pravi zabunu, gorenavedeno, ne poznaje semanticku podudarnost. Nepotpuni medujezicki homonimi Kao što je do sada navedeno, „specificnost srpsko-slovenackih medujezickih homonima ogleda se u tome što se javlja znacajan broj reci koje su potpuno istovetne po formi. Sa druge strane po­stoji znacajan broj reci u dva jezika koje su slicne, ali ne sasvim iste po svom obliku“ (Đukanovic i dr. 2011, 37). Dakle, lažnim prijate­ljima smatramo i sledeci leksicki par: upokojen (leksema u srpskom jeziku) i upokojenec (leksema u slovenackom jeziku), lekseme koje imaju potpuno razlicita znacenja. Dok se srpska leksema odnosi na „pokojni, mrtvi, umrli“ (Recnik srpskoga jezika 2011), slovenacka se odnosi na penzionera. Sledi tabela od 10 takvih, nepotpunih medu­jezickih homonima, takode u njihovom osnovnom obliku: ljubímec -mca m ljubavnik nadléžen -žna -o prid. dosadan poróka-e ž vencanje pogníti -em dov. lipsati, crknuti, uginuti pristójen -jna -o prid. nadležan róža -e ž cvet róžen -žna -o prid. cvetni stňl -a m stolica upokojenec -nca m penzioner znacájen -a m karakter ljubímac -mca m ljubljenec nadležan -žna -o prid. pristojen pňrok - am zavisnost pňginuti -nem svr. umreti pr.stojan -jna -o prid. vljudnost, spodobnost rúža -e ž vrtnica rúžan -žna -o prid. grd st. stola m miza upokojen -a -o prid. mrtev zn.cajan -jna -o prid. tehten, pomemben, važen Tabela 2. Nepotpuni medujezicki homonimi Ostali medujezicki homonimi Medujezickim homonimima, pored navedenih, možemo smatra-ti i: - lekseme koje imaju homonimicne tvorbene osnove, ali razli-cite tvorbene afikse; - lekseme koje imaju znacenjsku razlikovnost, a glasovno pre­klapanje u samo nekim oblicima; - lekseme koje stvaraju konfuziju samo u odredenom kontekstu; - lekseme koje ne pripadaju književnom standard, vec su u pi-tanju dijalektizmi, žargonizmi ili arhaizmi. Zakljucak Medujezicka homonimija dva srodna jezika obuhvata celovit sis-tem leksema. Rad ima za cilj da se suoci sa ovom, nedovoljno istra­ženom problematikom i da podstakne na razmišljanje o tome kako bi se moglo pristupiti izradi sveobuhvatnog recnika srpsko-slove­nackih lažnih prijatelja. Mada je za takav cin potreban višegodišnji rad, krajnji cilj, poput kvalitetnijih prevoda, olakšanog istraživanja u uporednoj leksikologiji i lakšeg ucenja stranog jezika, bio bi od neprocenjive vrednosti za struku. Za kraj, sledi predlog za izradu odrednice u jednom takvom rec­niku. Za stvaranje odrednice korišceni su Slovenacko-srpski i srpsko--slovenacki recnik (Đukanovic i dr. 2005), Slovar slovenskega knjižne­ga jezika (Slovar slovenskega knjižnega jezika 2012), Sinonimni slovar slovenskega jezika (Snoj i dr. 2016) i Recnik srpskoga jezika (Recnik srpskoga jezika 2011). Ovo rešenje je samo skica i na njemu bi treba-lo još raditi, kako bi teorijsko i prakticno objašnjenje odrednice bilo u potpunosti ispunjeno. Vera Majstorovic Ka recniku srpsko-slovenackih lažnih ... Medujezicki homonim Prevod sa slovenackog na srpski Objašnjenje na slovenackom jeziku Prevod sa srpskog na slovenacki Objašnjenje na srpskom jeziku I vaditi vežbati váditi -im nedov. (á .) 1. s sistematicnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati sposoben cim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost: tekmovalci vadijo vsak dan; redno, vztrajno vaditi; vaditi na prostem; vaditi v majhnih skupinah / pevski zbor vadi v dvorani 2. preh. s sistematicnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben cim hitreje, bolje opravljati to, kar izraža dolocilo: vaditi gibe, skok; vaditi igranje na klavir / vaditi pesem, skladbo; vaditi poštevanko 3. preh. s sistematicnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati, izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti: ucitelj vadi ucence za nastop; jemati ven, jemati iz, vleci iz v.diti -im nesvr. (gl. imen. vadenje) 1. a. izvlaciti, iznositi, uzimati (iz necega): ~nož iz korica, ~stvari iz ormara, ~med iz košnice. b. cupati, izvlaciti, uklanjati (iz tela, organizma): ~zub, ~krv. v. grabiti nekim sudom iz dubine (vodu, tecnost). g. iskopavati, izgrtati (rudu, krompir i sl.) 2. a. crpsti, uzimati (kao gradu): ~primere b. nabavljati, pribavljati (zvanicne dokumente): ~pasoš, ~licnu kartu. v. kupovati na biletarnici (karte, ulaznice) 3. uklanjati, odstranjivati: ~mrlje 4. oslobadati, izvlaciti iz teškog položaja: ~iz zatvora, ~iz škripca, ~iz dugova vaditi pevski zbor; vaditi se nastopanja; vaditi se v pisanju / vaditi se v potrpežljivosti / vaditi si oci za razlikovanje drobnih znakov / vaditi papigo govoriti; psa vadi vsak dan / vaditi mišice; vaditi spomin uriti; prim. vajen ~se: 1. izvlaciti se iz teškoca, spasavati se. 2. razg. pravdati se, izgovarati se: ~na bolest 3. nadoknadivati svoju štetu: Sinonimi: trenirati se, urti se, delati vaje ~dušu (nekome), muciti, kinjiti (nekoga). ~oci (jedan drugome): žestoko se svadati, obracunavati se. ~rupice: praviti ukrasne rupice na platnu, tkanini. ~ (za nekoga) kestenje iz vatre: izlagati se opasnostima (za drugoga). ~fleke 1) cistiti fleke, mrlje. 2) uklanjati nezgodne posledice necega. Tabela 3. Predlog za odrednicu u recniku srpsko-slovenackih lažnih prijatelja Literatura Đukanovic, Vlado in Maja Đukanovic. 2005. Slovenacko-srpski i srpsko­slovenacki recnik. Ljubljana: Pasadena. Đukanovic, Maja. 2007. Srpsko-slovenacka medujezicka homonimija. Naucni sastanak slavista u Vukove dane 36/1: 477–483. Đukanovic, Maja i Borko Kovacevic. 2011. ‘’Problemi prevodenja sa srodnih jezika: medujezicka homonimija (na primeru srpskog i slovenackog jezika)’’. . .........: ..., ........, ......., 33– 42. .....: .............. ........... ‘’....... .......... ..........’’. Jurancic, Janko. 1971. Slovenacki (slovenski) jezik, Gramatika slovenackog (slovenskog) jezika za Hrvate i Srbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Kśssler, Maksim et Jules Derocquigny. 1928. Les Faux Amis ou les trahisons du vocabulaire anglais. Paris: Vuibert. Kristal, Dejvid. 1988. Enciklopedijski recnik moderne lingvistike. Beograd: Nolit. Lewis, Kristian. 2008. „Dva aspekta neodredenosti pojma lažni prijatelji“. U Slavistika dnes: vlivy a kontexty, Konference mladych slavistu II,173– 189. Prag: Filozoficka fakulta Univerzity Karlovy v Praze, Pavel Mervart. Mitrovic, Marija. 1995. Pregled slovenacke književnosti. Novi Sad: Izdavacka knjižarnica Zorana Stojanovica. Recnik književnih termina. 1985. Beograd: Nolit. Recnik srpskoga jezika. 2011. Novi Sad: Matica srpska. Simeon, Rikard. 1969. Enciklopedijski rjecnik lingvistickih naziva. Zagreb: Matica hrvatska. Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2012. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU. Snoj, Jerica, Martin Ahlin, Branka Lazar i Zvonka Praznik. 2016. Sinonimni slovar slovenskega jezika. Ljubljana: Založba ZRC. Vera Majstorovic Univerza v Beogradu Filološka fakulteta Srbija K SLOVARJU SRBSKO-SLOVENSKIH LAŽNIH PRIJATELJEV Jeziki iste jezikovne skupine, kot sta na primer srbski in slovenski je­zik, so genetsko sorodni in imajo številne jezikovne podobnosti. Pri komparativno-kontrastivnem jezikovnem proucevanju ugotavljamo podobnosti in razlike na morfološki, foneticni, fonološki, sintaksni Vera Majstorovic Ka recniku srpsko-slovenackih lažnih ... in leksicni ravni. V prispevku smo definirali, analizirali in prikazali konkretne primere slabo proucenih tako imenovanih lažnih prijate­ljev srbskega in slovenskega jezika. Cilj prispevka je spodbuditi na­daljnje raziskave in morebitno leksikografsko kompletiranje srbskih in slovenskih medjezikovnih homonimov. Kljucne besede: medjezikovna homonimija, lažni prijatelji, srbski jezik, slovenski jezik Vera Majstorovic University of Belgrade Faculty of Philology Serbia A CONTRIBUTION TOWARDS A DICTIONARY OF SERBIAN-SLOVENIAN FALSE FRIENDS Languages which are part of the same linguistic family, such as Serbian and Slovenian, are genetically related and distinguished by numerous cross-lingual overlaps. Comparative-contrastive linguistic research deals with similarities and differences at the morphological, phonetic, phonological, syntactic and lexical planes. This paper explains the terminological determination of this linguistic phenomenon and offers a precise analysis of specific examples of interlingual homographs. The practical aim of the paper is to initialize new comparative and contrastive research of the two languages in contact, and also to apply the results in the fields of lexicography, language teaching, translation studies and other language-related fields. Key words: interlingual homonymy, false friends, Serbian, Slovenian Jelena Budimirovic DOI: https://doi.org/10.18485/slovenika.2019.5.1.5 Vlada Republike Srbije UDK: 821.163.6=163.41 Ministarstvo za evropske integracije 81'255.4 Beograd, Srbija Strucni clanak jelena.buda@gmail.com Iz pera prevodioca – problematika prevodenja književnosti sa slovenackog na srpski jezik na primeru cetiri dela Sažetak U clanku je predstavljen rad na prevodima cetiri književna dela sa slovenac­kog na srpski jezik. Opisani su prevodilacki izazovi s kojima sam se susrela, kao što su prevodenje etnografske leksike, arhaizama, istorizama, frazeolo­gizama, dijalektizama, germanizama, psovki, licnih imena, naziva za rod-binske veze, kovanica i onomatopeja. Na sintaksickom planu analizirani su problemi prevodenja razlike izmedu slovenackog razgovornog i književnog jezika na srpski jezik, prevodenja dugackih i teško razumljivih recenica, kao i pojave koja se u slovenackom jeziku naziva „onikanje“. Ispitane su i ne­doumice pri korišcenju fusnota u književnom prevodenju. Nabrojane su i alatke (recnici i sl.) koje olakšavaju prevodenje. Kljucne reci: prevodenje, književnost, neprevodivo, prevodilacke napome­ne, lokalizmi U prethodne tri godine bila sam angažovana na prevodenju cetiri, u prilicnoj meri razlicita, dela iz savremene slovenacke književnosti. U pitanju su „Panika“ Dese Muk, „Boštjanov let“ Florjana Lipuša, „Intimno“ Gabriele Babnik i „Groznic vila u Strašnoj šumi“ Jane Ba­uer. Svako od ovih dela zahtevalo je drugaciji pristup i fokusiranje na razlicite specificnosti književnog jezika. Pritom je veoma važno imati što relevantnije „alatke“ koje olakšavaju prevodenje – osim sveobuhvatnog portala Fran, ovde mislim i na specificne recnike srpskog jezika, kao što su „Recnik sinonima“ Pavla Cosica i „Frazeo­loški recnik“ Đorda Otaševica. U romanu „Panika“ Dese Muk (Laguna 2017) izdvojila bih kao prevodilacke specificnosti sledece: etnografska leksika, frazeologiz-mi, psovke i razlika izmedu slovenackog književnog i razgovornog jezika (zborni / pogovorni). Etnografska leksika je leksika koja je vezana za odredenu kultu­ru i nacionalni identitet, te stoga spada u kategoriju neprevedivog (Đukanovic 2011a, 107). Ona se gotovo neizbežno javlja u svakom književnom delu – u slovenackom jeziku takve su, recimo, reci kozo­lec, potica i cvicek (Đukanovic 2011a, 108). Pošto je ovakve lekseme nemoguce sasvim precizno prevesti, pred prevodiocem uvek stoji iz­bor: preuzeti leksemu iz stranog jezika, prevesti je recju s približnim znacenjem u ciljnom jeziku ili je prevesti opisno (Đukanovic 2011a, 111). U kontekstima gde nije narocito važan lokalni prizvuk reci možemo se odluciti za drugi pristup; tako sam u „Panici“ rec kozo­lec prevela srpskom bliskoznacnicom senjak. U nekim kontekstima, pak, veoma je važno ocuvati ovu znacenjsku nijansu, pa se u takvim slucajevima odlucujem za prosto preuzimanje slovenacke lekseme, i zato sam u prevodu ovog romana upotrebila reci potica i cvicek, prvu objasnivši u fusnoti, a drugu ostavivši citaocu da znacenje shvati iz samog konteksta (tocim cvicek). U ovom romanu javljaju se i lokaliz-mi Rožnik (u bukvalnom znacenju) i Potocka zijalka (u metaforicnom znacenju), pa sam stoga u prevodu rec Rožnik upotrebila u originalu i objasnila je u fusnoti, dok sam izraz Potocka zijalka prevela onako kako je kontekst zahtevao – neka pecina (Ja sam ko neka pecina. Sve prazno. Umorna sam…). Najzad, metaforu zvezdica Zaspanka prevela sam pomocu pojma koji je medunarodno poznat i koji sasvim odgo­vara kontekstu – Mali Princ. Tu su, potom, fraze i izrazi s posebnim emotivnim nabojem – njih treba prevesti tako da u ciljnom jeziku zvuce prirodno. Zato rec Kristus! necemo prevesti bukvalno (Isuse!), vec recju koju bi na srp­skom jeziku upotrebila junakinja romana: Gospode! Izraze Porka­duš! O, tristo hudicev! prevela sam izrazima: O bože! Joj, majko mila! Dalje, u „Panici“ se javlja i fraza pasti noter, dopunjena spisateljici­nim slikovitim stilom: je padla noter kot dolgo zadrževan drek iz riti. Ovo sam se odlucila da prevedem našim žargonskim izrazom primila se ko mlad majmun, koji odiše slicnom slikovitošcu, a ujedno izraža­va znacenje originalnog teksta. Najzad, izraz biti od hudica (pri nas so babe od hudica) prevela sam socnim turcizmom rospije (kod nas su žene rospije). Ponekad fraze iz slovenackog jezika treba prevesti ne-frazama u srpskom jeziku, pa tako na primer, kako izraz Pa sem bila v riti nema J.Budimirovic Iz pera prevodioca – problematika... ekvivalent u srpskom jeziku, odlucila sam se za rešenje Potpuno me pomeo. Slicno važi i za psovke: druga junakinja romana uzvikuje: Ne ga srat! – i ova psovka je prevedena ekvivalentom Daj ne seri!, dok izraz mešajo drek u prevodu na srpski glasi prave sranja drugima. Poseban izazov u prevodenju savremenih romana predstavlja razlika izmedu književnog i razgovornog jezika, koja je u slovena-ckom mnogo veca nego u srpskom jeziku. Naime, u slovenackom razgovornom jeziku ima mnogo više odstupanja od standarda, kako na leksickom tako i na gramatickom planu. Kod prevoda delova ko­ji su na slovenackom pisani razgovornim jezikom, prevod je prila-goden jezickoj situaciji u srpskom jeziku. Na primer: Živijo, Simonca. Poslušaj, sonce moje, a je direktor kaj znorel, ker me zjutraj ni bilo? Ga sploh še ni? D best! Malo smo zabluzili vceraj, kolega je imel fantovšcino … Sem vedel, da boš razumela. Poslušaj, muca naša, a me boš krila, dokler ne pridem? Reci, da sem že ves cas v službi, da sem samo malo skocil ven. Ja, saj vem, da obvladaš! Lupcka! Zdravo, Simonice. Slušaj, sunce moje, je l’ direktor poludeo što me jutros nije bilo? Još nije ni stigao? Strava! Sinoc smo malo zaginuli, drugar je pravio momacko vece… Znao sam da ceš ra­zumeti. Slušaj, lutko, hoceš da me pokrivaš dok ne dodem? Reci da sam sve vreme na poslu i da sam samo nakratko izašao. Da, pa naravno, znam da umeš! Ljubim! Iako sam u ovom prevodu upotrebila pet fusnota, tu pra­ksu sam u narednim prevodima napustila, jer se fusnote u književnom prevodenju smatraju „kapitulacijom prevodioca“ (prevodilac se nije snašao), pa se njihova upotreba ne prepo­rucuje. I ne samo to – fusnote umnogome ometaju citanje, usporavaju ga, prekidaju odredeni tok misli, pa njima pribe­gavam samo kada nemam drugog izbora i kada je dodatno razjašnjenje zaista neophodno za dalje razumevanje teksta. „Boštjanov let“ Florjana Lipuša (Fabrika knjiga 2018) je roman veoma osobenog, arhaicnog i liricnog tona, koji pisac postiže nesva­kidašnjom leksikom, stilskim figurama i karakteristicnim ritmom recenice (Jarh Ciglar 2014, 157). Pišceva kreativnost u poigravanju jezikom rezultuje i brojnim kovanicama (idiolektizama) kojih ne-ma ni u jednom recniku. Uprkos specificnoj leksici, u romanu nema nijedne prevodilacke fusnote – on zahteva strpljivog i pažljivog ci-taoca. Cinilo se, naime, da bi broj fusnota u ovakvom tekstu bio pre­velik, odnosno da u romanu ima dosta mesta koja bi mogla zahte­vati objašnjenje, što bi pak opteretilo tekst i suviše ometalo citanje (Đukanovic 2011a, 110). Verovatno iz istog razloga fusnota nema ni u originalu, iako bi se njihova upotreba i tamo mogla lako opravdati. Na planu leksike, dakle, roman obiluje arhaizmima, dijalektiz­mima, germanizmima, istorizmima i leksikom iz domena seoskog života i crkve, kao i onomatopejama. Buduci da sam nastojala da ovakav bogat leksicki fond ocuvam i u prevodu, citalac ce u romanu naici na mnogobrojne reci koje nisu u svakodnevnoj upotrebi, pa i na neke (davno) zaboravljene reci, koje srecom cuvaju recnici. Na primer, kako je pisac za mesec septembar koristio staru slovenacku rec šmihelšcnik, tako sam se i ja odlucila da u prevodu upotrebim manje poznat naziv za ovaj mesec na srpskom jeziku – grozdober. Tu su zatim i drugi arhaizmi, kao što su halja (slov. svita), panjega (slov. pristenek), podoknica (slov. podoknica), puklina (slov. pocina), tocilo (slov. drca), useknjivati (slov. utrinjati), neprodušan (slov. ne­predušen), docim (slov. docim) i druge. Kada na srpskom jeziku ni­sam uspela pronaci odgovarajuci arhaizam, morala sam odstupiti od ovog principa i upotrebiti rec iz svakodnevnog života. Primera radi, pisac za vrata gotovo dosledno koristi rec duri (umesto ovog arhaizma u savremenom slovenackom jeziku koristi se takode rec vrata). Pošto naš arhaizam dveri u mnogim kontekstima ne bi bio prikladan (u pitanju su uglavnom vrata staje, štale, ili pak skromne seoske kucice), ovo sam prevodila recju iz svakodnevnog jezika. Ta-kvu odluku sam donela i u još nekoliko slicnih primera: lekar (slov. lecnik), usamljen (slov. samošen), zakokodakati (slov. zarahtati), roditi se (slov. naroditi se), poducavati (slov. meštrati), i slicno. Istorizmi (reci koje oznacavaju pojmove i predmete koji više ne postoje) i leksika iz domena seoskog života u prevodu su gotovo po­tpuno ocuvani, pa se u romanu cesto javljaju reci kao što su: strnjika (slov. strnišcnica), uvratina (slov. zara), tratina (slov. trata), skladnja (slov. skladanica), venjak (slov. uta), stelja (slov. steljnik), štagalj (slov. hlev), stupa (slov. stopa), crna kuhinja (slov. crna kuhinja), tepka (slov. tepka), glavnica (slov. rožic), trap (slov. zasipnica), mašak (slov. oprh), krcevina (slov. laz), i mnoge druge. Iako se ove reci danas ili retko koriste ili se uopšte više ne koriste, sve njih cuva „Recnik srpskoga jezika“ Matice srpske, te ce tako citaoci moci da se podsete na neke zaboravljene reci ili da pak neke nove nauce (kao što je u mom slu-caju najcešce bivalo). U retkim primerima, u srpskom jeziku nisam našla sasvim odgovarajuci prevodni ekvivalent, što i nije neobicno jer istorizmi i lokalizmi spadaju u kategoriju neprevodivog (Đuka­novic 2011a, 110). Zbog toga je, recimo, rec vedrnik (klupa na kojoj su se držala vedra s vodom) prevedena recju šamlica, koja nema po­ J.Budimirovic Iz pera prevodioca – problematika... tpuno isto znacenje, ali cuva arhaicni (ili makar lokalni) prizvuk. Takode, specificna rec celešnik prevedena je nešto neutralnijim iz­razom seoska furuna. Najzad, u originalnom tekstu sam naišla i na nekoliko glagola koje slovenacki recnici ne beleže i koji se po svoj prilici koriste u pišcevom dijalektu . znacenje ovih glagola mi je ljubazno pojasnio sam pisac (takav je recimo izraz odžanjati proc, koji je preveden izrazom skupljati požnjeveno žito). Pošto Florjan Lipuš potice iz austrijske Koruške, gde se govori koruškim dijalektom slovenackog jezika, u „Boštjanovom letu“ se takode neretko javljaju dijalektizmi. Ovakvi slucajevi prevodioca obicno stavljaju pred dilemu, jer takva leksika tekstu, naravno, uvek daje posebnu boju. Ja sam se odlucila da dijalektizme prevedem re­cima iz srpskog književnog jezika, pošto bi upotreba leksike iz naših dijalekata romanu dala prizvuk koji u originalu ne postoji (upotre­ba npr. turcizama u ovakvom (kon)tekstu ne bi se mogla opravda-ti). Tako sam ove veoma specificne reci slovenackog jezika morala prevesti recima koje su u srpskom jeziku sasvim uobicajene: prolece (slov. vigred), sobicak (slov. štibeljc), kukuruz (slov. turšcica), kamenje (slov. pecovje), cvetne rukoveti (slov. rokovati cvetlic), johe (slov. olšje), jedan jedini put (slov. ensambart), prikazati se (slov. narajmati se), i tako dalje. U romanu se zatim javljaju i germanizmi, kojih pak, s obzirom na to da pisac živi u Austriji, ima srazmerno malo, a razlog za to je, po svoj prilici, pišceva želja za negovanjem slovenackog književnog jezika (Borovnik 2013, 21). Ove reci prevedene su, opet, recima iz srpskog standardnog jezika, jer mi se cinilo da takvi germanizmi ci-taocu prevoda nece biti poznati, npr. ceprkati (slov. štarehati), izmo­tavanje (slov. firlefanc), puce (slov. knoflica) i sl. Takode, pisac koristi i reci koje bismo možda mogli nazvati srbizmima – reci koje su, u svakom slucaju, u srpskom jeziku uobicajene, dok se u savremenom slovenackom ne koriste, a u recnicima su oznacene kao arhaicne i neustaljene – recimo ako, baš, iznenadnost. I u ovakvim primerima prevod zvuci neutralnije od originala. Znacajna odlika stila Florjana Lipuša jeste to što veoma cesto ko­risti reci koje recnici slovenackog jezika ne poznaju, vec koje su plod pišceve kreativnosti i bogate tvorbe (neologizmi, okazionalizmi, idiosinkraticne izvedenice itd.). Prevodeci „Boštjanov let“, nastojala sam da oponašam pišcev stil i da tako ocuvam njegovu domišljatost i slikovitost, te se zato nametnula potreba da prevodeci i sama stva-ram nove reci na srpskom jeziku – po uzoru na autora, a u duhu srp­skog jezika. Tako su u prevodu nastale, na primer, sledece reci: nju­škacica (slov. vohljacica), cunjacica (slov. stikacica), bogovoljnik (slov. božjevoljnik), preinacilište (slov. preonegavišce), proizvodilište (slov. proizvajališce), sanopis (slov. sanjepis), pakloslovac (slov. pekloslo­vec), pepelarka (slov. pepelarka), gloda vremena (slov. gloja casa), jar­canka (slov. grabnarica), zgaženik (slov. pomendranec), krotište (slov. krotišce), zatvrdoglaviti (slov. zatrdovratiti), odmukati (slov. odmuka-ti), zagrmljen (slov. zagrmašcen). U nekim pak primerima, kada je de­lovalo da kovanica ne bi bila u duhu srpskog jezika, odnosno da na srpskom jeziku ne bi imala jednak efekat kao na slovenackom, teška srca sam odstupila od ovog nacela i potrudila se da pronadem reše­nje koje ce u tekstu zvucati prirodnije. Tako, na primer, za razliku od slovenackog pocivalka, koje je sasvim u duhu tog jezika, na srpskom jeziku ne bi dobro zvucala kovanica *odmaracica, i zato sam odlucila da ovu rec prevedem sintagmom devojka što je zastala da se odmori. Po slicnom principu, rec poživljališce nije prevedena kovanicom tipa *oživljalište nego sintagmom mesto na kom bi uvek živnuo; recenica mušni so na med prevedena je recenicom lete kao mušice na med; zatim, grehi trdci postali su tvrdi grehovi, neobicno crbljanje postalo je obicno žvrgoljenje, a prilog ponudljivo preveden je recju nametljivo. Ove „gubitke“ sam pak pokušala da nadoknadim tamo gde bi mi se pružila prilika, te sam tako recimo imenice u izrazu preprecevalci in motilci, koje slovenacki recnici kao takve beleže, prevela recima kojih u recnicima srpskog jezika nema: smetaci i ometaci. Kujuci nove, posebne reci koje služe da opišu magicni svet deca­ka Boštjana, pisac tvori i neuobicajene prisvojne prideve od imenica koje oznacavaju nežive stvari, i to tako da ti pridevi imaju znacenje pripadanja, a ne znacenje porekla (kao što je slucaj u slovenackom i u srpskom standardnom jeziku). Tako u romanu ponovo nalazi-mo oblike koje ne beleže ni recnici ni gramatike: drvetov (slov. dre­vesov), biciklov (slov. biciklov), potokov (slov. potokov), livadin (slov. travnikov). Pošto su ovakvi pridevi u srpskom neuobicajeni koliko i u slovenackom jeziku, odlucila sam se da ovu specificnost u prevodu ocuvam jer ona ima važnu stilsku funkciju – ovakvim oblicima pisac „oživljava“, personifikuje prirodu, koja je u decakovom svetu izuze­tno važna, a takode, po mom utisku, sugeriše i povremeni prelazak (odraslog) pripovedaca u decji registar govora. U stilu Florjana Lipuša veoma su zanimljiva i poigravanja s na­rodnim poslovicama i ustaljenim frazama. Tako, na primer, u slove­nackoj poslovici stoji da clovek obraca, bog obrne (sr. covek snuje, bog odreduje) – dok kod pisca bog le obraca a ne obrne (u prevodu: bog samo snuje a ne odreduje). Takode, slovenacki izraz kaže spraviti koga J.Budimirovic Iz pera prevodioca – problematika... k pameti (sr. dozvati nekoga pameti), dok je u romanu Boštjan spravil svoja cuvstva k pameti (u prevodu: osecanja prizvao pameti). Kao i kod leksike, pisac se na kreativan nacin poigrava i gramati­kom, iskušavajuci njene granice. Tako se, recimo, javljaju glagoli bez dopune, odnosno objekta, tamo gde bi ga norma zahtevala. Takva je, na primer, recenica: Kakva je smešna tvrdava kuca koja nije zabranila žandarima, koja nije štitila svoje... . ovde, po mome mišljenju, pisac takode sugeriše decji registar (unutrašnjeg) govora glavnog junaka, te takvim recenicama u prevodu nisam dodavala objekat. U romanu se javljaju i pridevi bez imenice (npr. Preko broda crkve slao joj je po­ruke, kazivao vesele i tegobne, i niko nije posumnjao da on s njom vodi razgovore na daljinu), kao i recenice bez subjekta (npr. Ni dva dana nisu prošla, a on je izgubio mir, izbilo je na videlo i prekipelo), dok se predikat ponekad ponavlja (npr. okupljali su se stari, okupljali mladi nedeljom). Najzad, neretko cemo objekat naci izmedu dva predikata na koja se on odnosi, umesto iza njih, kako je (i na slovenackom i na srpskom jeziku) uobicajenije (npr. želeo je ... da tako okrene i ucinje-no poništi, umesto: da tako okrene i poništi (ono što je) ucinjeno). Ove morfološke i sintaksicke karakteristike prenete su i u prevod. Još jedna sintaksicka specificnost romana jeste pojava koja se na slovenackom jeziku oznacava terminom onikanje. U slovenackom jeziku postojao je, naime, obicaj da govornik o osobi prema kojoj oseca posebno poštovanje govori u trecem licu množine umesto u trecem licu jednine. U slovenackom je ova sintaksicka specificnost nastala pod uticajem nemackog jezika (Jelovšek 2011, 196). U roma-nu se ovakve recenicne strukture dosledno javljaju kada pripovedac govori o Boštjanovom dedi (dedek so bili kavelj) i o župniku seoske crkve (župnik so meštrali), što svedoci o patrijarhalnosti društva u kome živi Boštjan (Ražem 2015, 8) , kao i o velikom autoritetu crkve (Zupan Sosic 2004, 85). Ova pojava prisutna je i u kajkavskim govo­rima hrvatskog jezika (izmedu ostalog, i kod Krleže – Gospon doktor zaklali su barunicu), a javlja se i u srpskom jeziku, iako mnogo rede nego u slovenackom (prisutna je sporadicno, recimo, u romanu „Pop Cira i pop Spira“). Buduci da, uz konsultacije sa kompetentnim dija­lektolozima i istoricarima jezika, nisam našla dovoljno opravdanja da ovu pojavu dosledno sprovedem u celom romanu i pošto mi se cinilo da bi onikanje suviše skretalo pažnju citaoca (o župniku se u romanu prilicno cesto govori), ova pišceva specificnost je u prevodu, nažalost, izgubljena (deda je bio bodar, a župnik je poducavao). Roman „Intimno“ Gabriele Babnik (Clio 2019) s prevodilackog aspekta karakterišu dve upadljive osobine: dugacke recenice sa slo­ženom sintaksom i razgovorni jezik u funkciji karakterizacije likova i medusobnih odnosa. Što se tice dugackih recenica, odlucila sam da ih ne skracujem, pošto se to ne preporucuje jer se smatra intervencijom u pišcev stil. Medutim, da bih recenice ucinila razumljivijim, rešila sam da ih drugacije segmentiram, da preraspodelim recenicne konstituente, te da ih odvojim ne samo zapetama (kao u originalnom tekstu), vec i crtama i zagradama, i tako tekst ucinim jednostavnijim za citanje. Na primer: Tibor ji ni odgovoril, zgolj stal je tam in si jo ogledoval od spodaj navzgor, medtem ko je ona v zadregi zrla v njegove roke, nežne, z ne predolgimi prsti, skozi katere je šla, ceprav samo v ti-sti noci, ko si je pustila odpeti zadrgo na ozkem krilu, v povprecju škatlica cigaret na dan. U prevodu glasi: Tibor joj nije odgovorio, samo je stajao odmeravajuci je odozdo naviše, a ona je u smutnji zurila u njegove nežne ruke ne narocito dugih prstiju, kroz koje je u proseku prolazila pakla cigareta dnevno (makar je tako bilo one noci kad mu je dozvolila da joj otkopca rajsferšlus na uskoj suknji). Razgovorni jezik je u ovom romanu dosta važan buduci da je, kako je vec receno, u funkciji karakterizacije likova i medusobnih odnosa. Naime, likovi u knjizi ne govore uvek na isti nacin, vec u zavisnosti od toga s kim razgovaraju. Tako ce, recimo, Dijena u je­dnom registru razgovarati sa svojim mužem Aronom, a u drugom – sa svojom sestrom Dinom, u cijem se govoru primecuju radikalne redukcije. Na primer: Se prau, da boš zavrnila, ker maš še zmeri obcutek, da si se v necem pogrešila nasprot Bradyju. Deani, ne smeš tko mislt. Glej mene, noben ni kriv za to, da sem takšna, ko sem, mogoce sem kriva sam jest sama. Brady se je res rodil s šestimi mesci, ampak zdej je ok, a ni? Za Aarona te pa tud ne bi smel skrbet, sam pazi, kako mu boš povedala. Enkrat si mu s tisto Danajo že nardila štalo in v bistvu si mu zarad tega res mal dolžna, ampak tist je v resnic neka druga zgodba. Tist je blo stvar telesa, tvojga iska­nja, tole pa je umetnost, neki, neki, kako nej recm, neki resnga. Mogoce lohk s to novo službo zacneš postopoma. Greš, probaš za mesec al pa dva, Aaron in Brady lohk prideta k teb. Ce vam bo znesl, super, ce pa ne boš prenesla, pa še vedno lohk nehaš. Za probat je. J.Budimirovic Iz pera prevodioca – problematika... Ovakav govor u prevodu treba prilagoditi što prisnijem, ali i što prirodnijem razgovornom srpskom jeziku: Znaci odbiceš zato što još uvek imaš osecaj da si s Brejdijem u necemu pogrešila. Dijenice, ne smeš tako da razmišljaš. Pogle’ mene, niko nije kriv što sam ovakva kakva sam, možda sam ja sama kriva. Brejdi se jeste rodio sa šest meseci, al’ sad je okej, je l’ tako? Ni za Arona ne bi trebala da se brineš, samo pazi kako ceš da mu kažeš. Sa onom Danajom si mu jednom vec napravila sranje, i zbog toga mu u suštini i jesi malo dužna, ali to je zapra­vo neka druga prica. To je bila stvar tela, tvog traženja, ali ovo je umetnost, to je nešto, nešto, kako da kažem, nešto ozbiljno. Možda s tim novim poslom možeš da pocneš postepeno. Odeš, probaš mesec-dva, Aron i Brejdi mogu da dodu kod tebe. Ako vam uspe, super, a ako ne budeš mogla da izdržiš, uvek možeš da odustaneš. Moraš da pokušaš. Dakle, u ovakvim slucajevima, u srpskom (razgovornom) jeziku redukcija ima neuporedivo manje, ali takvo odstupanje je opravda-no jer je za prevodioca prvi imperativ da prevod mora zvucati pri­rodno, tj. da citalac ne može prepoznati da je u pitanju prevedeni tekst. U ovom slucaju, ukoliko bismo na srpskom oponašali reduk­cije iz originala, naš bi prevod zvucao kao da nije prevod maternjeg govornika. Ipak, da bih nadoknadila ovaj „nedostatak“, odlucila sam se da upotrebim glagol „trebati“ u licnom obliku, što je protivno normi srpskog jezika. Naravno, lektorka je ovo u prvom citanju od­mah ispravila, ali onda sam joj objasnila da je to namerno stavljeno i da je u funkciji karakterizacije lika. Na srecu, lektorka je bila otvo­rena za sugestije i za odstupanje od norme tamo gde je to potrebno. U prevodenju decje knjige „Groznic vila u Strašnoj šumi“ Ja­ne Bauer (Laguna 2019), najveci izazov je predstavljao sam naslov romana – kako prevesti kovanicu groznovilca, a ujedno ocuvati de­minutiv i znacenje reci grozan. Ideju mi je dala koleginica Jelena De­deic, takode prevoditeljka, došavši na ideju da groznovilca postane groznic vila (aluzija na zubic vilu, koja deci daruje novac kada izvade zub). Kod prevodenja decijih knjiga izazov cesto predstavlja prevode­nje licnih imena – ona se u književnosti obicno ne prevode, osim ako je u pitanju odredeni stilski efekat u vezi s njihovim znacenjem (Đu­kanovic 2011a, 110), što je u decijoj književnosti cesto slucaj. Ipak, u ovoj knjizi imena nije bilo narocito teško prevesti jer sam, zahvalju­juci bliskosti slovenackog i srpskog jezika, mogla jednostavno da ih preuzmem: tako je Ježivi Ježum ostao Ježivi Ježum, a ime groznic vile iz naše knjige, Ježumila, ostalo je Ježumila – jer je ježu mila. Još jedna nedoumica koja se javila tice se prevoda naziva za rod-binske veze. Iako i slovenacki i srpski jezik imaju izuzetno razvijen sistem naziva rodbinskih veza (Đukanovic 2011b, 29), ovi sistemi se ipak razlikuju. Takav je slucaj kod slovenacke reci sestricna, koja u srpskom jeziku može oznacavati sestru od tetke, sestru od ujaka i sestru od strica (Đukanovic 2011b, 32). U originalnom tekstu knjige Groznovilca v hudi hosti se na 42. strani javlja recenica „Groznovilca bo pripeljala svoje sestre in sestricne, pa tete in strine“. To sam mo-gla da prevedem kao „Groznic vila ce dovesti svoje sestre i sestre od tetke, i tetke i strine“, ali to na srpskom jeziku ne bi zvucalo dobro zbog previše ponavljanja. Zato sam u ovoj recenici malo odstupila od originala i napisala: „Groznic vila ce dovesti svoje sestre i ostale rodake, i tetke i strine“. Vecih problema u prevodenju ove knjige nije bilo – jednostavan jezik prilagoden deci najlakši je za prevodenje, pa rad sa ovakvim knjigama za prevodioce nije mnogo zahtevan. Takve knjige uvek cu docekati s velikom dobrodošlicom. Pomocu ove cetiri knjige pokušala sam da predstavim neke od najcešcih izazova s kojima se kao prevodilac srecem. Svako od ovih dela imalo je svoje specificnosti, iz kojih sam pak dosta toga naucila i opremila se znanjem za buduca dela, i zato se vec radujem novim književnim prevodima. Literatura Borovnik, Silvija. 2013. Lipuševi deli Boštjanov let in Poizvedovanje za imenom kot sklepanje kroga s krepkejšo crto. Jezik in slovstvo, letnik 58, številka 4: 17-26, 81. Đukanovic, Maja. 2011a. „Slovenske etnografske prvine v slovaropisju“. U Meddisciplinarost v slovenistiki: simpozij Obdobja 30, ur. Simona Kranjc, 107-112. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Đukanovic, Maja. 2011b. „Svakovega tasta sestricna je moja mala teta“. U Družina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj 47. SSJLK, ur. Vera Smole, 29-37. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Jarh Ciglar, Barbara. 2014. Ženska in družba v sodobnem slovenskem romanu. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani . Filozofska fakulteta. Jelovšek, Alenka. 2011. Razvoj zaimenskega ogovornega sistema v slovenskih pisnih virih do leta 1850. Slavisticna revija, letnik 59, številka 2: 195-211. Ražem, Katarina. 2015. Mladostnik-upornik v sodobnem slovenskem romanu. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani . Filozofska fakulteta. J.Budimirovic Iz pera prevodioca – problematika... Zupan Sosic, Alojzija. 2004. „Tradicionalno in sodobno v romanu Boštjanov let Florjana Lipuša“. U Moderno v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj 40. SSJLK, ur. Marko Stabej, 80-91. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Jelena Budimirovic Vlada Republike Srbije Ministrstvo za evropske integracije Beograd, Srbija IZPOD PERESA PREVAJALKE – PROBLEMATIKA PREVAJANJA KNJIŽEVNOSTI IZ SLOVENSKEGA V SRBSKI JEZIK NA PRIMERU ŠTIRIH DEL V clanku je predstavljeno delo na prevodih štirih literarnih del iz slovenšcine v srbšcino. Opisani so prevajalski izzivi, s katerimi sem se srecala, kot so prevajanje etnografske leksike, arhaizmov, histo­rizmov, frazeologizmov, dialektizmov, germanizmov, kletvic, oseb­nih imen, družinskih poimenovanj, skovanih besed in onomatopej. Na skladenjski ravni so analizirane težave prevajanja razlike med slovenskim pogovornim in zbornim jezikom v srbšcino, prevajanje dolgih in težko razumljivih stavkov, pa tudi pojav, v slovenšcini ime­novan „onikanje“. Raziskovani so tudi dvomi glede uporabe opomb pod crto v literarnem prevajanju. Navedena so tudi orodja (slovarji ipd.), ki olajšajo prevajanje. Kljucne besede: prevod, literatura, neprevedljivo, pripombe preva­jalca, lokalizmi Jelena Budimirovic Government of the Republic of Serbia Ministry of European Integration Belgrade, Serbia FROM A TRANSLATOR’S PEN: PROBLEMS RELATED TO LITERARY TRANSLATION FROM SLOVENIAN INTO SERBIAN DEMONSTRATED ON FOUR LITERARY WORKS The article deals with the translations of four literary works from Slovenian into Serbian. The author describes the many challenges she has encountered: translating ethnographic terms, archaisms, historisms, idioms, dialectisms, Germanisms, curse words, personal names, names of family relations, occasionalisms and onomatopoeia. As far as the syntax is concerned, she analyses the issues a translator is facing regarding the differences between the Slovenian spoken and literary language, sentences that are long and difficult to understand and the phenomenon known as “onikanje” in Slovenian language . Furthermore, the usage of footnotes in literary translations is discussed. The tools (dictionaries, etc.) that facilitate translation are also listed. Keywords: translation, literature, non-translatable, footnotes, localisms Sarival Sosic DOI: https://doi.org/10.18485/slovenika.2019.5.1.6 Univerza v Novi Gorici UDK: 77.071:929 ....... .. Akademija umetnosti 75:061.43(497.11)«1904« Slovenija in Strokovni clanek Visoka šola za storitve (VIST) Oddelek za fotografijo Ljubljana, Slovenija sarival.sosic@mgml.si Avgust Berthold, peti slovenski impresionist, in njegova prva razstava v Beogradu Povzetek Avgust Berthold je bil dinamicna, aktivna in ustvarjalna osebnost, ki je krepko zaznamovala naš kulturni prostor v zacetku dvajsetega stoletja. Kot sopotnik slikarjev impresionistov je z njimi aktivno sodeloval, hkrati pa sam ustvarjal kvalitetne umetniške fotografije, zato ga danes razumemo kot petega sloven-skega impresionista. Tako kot ostali štirje impresionisti je tudi Berthold zaslu­žen za to, da je postavil slovensko umetnosti ob bok takratni evropski umetno­sti. Za njegovo razgibano delovanje je pomembna 1. jugoslovanska umetniška razstava iz leta 1904 v Beogradu, na kateri je razstavil 12 fotografij (Portret, Del iz okolice Münchna, Zima, Pod snegom, Moja ljubezen, Samota, Portret slikarja Riharda Jakopica, Del iz škofjeloške okolice, Kronberg na Taunusu, Noc, Vecer, Pole-tje). Te fotografije so bile izdelane v gumijevem postopku in zato zelo podobne impresionisticnim slikam. Motivno so prevladovale impresije intimnega pejsa­ža, pomemben fotografski portret s te razstave pa je zagotovo Portret slikarja Riharda Jakopica. Kljucne besede: piktorializem, peti slovenski impresionist, intimni pejsaž, ume­tniška fotografija, fotografska razstava Avgust Berthold (1880 .1919) je slovenski fotograf evropskih raz­sežnosti, ki je šele pred kratkim doživel prevrednotenje svojega obse­žnega fotografskega ustvarjanja. Bil je prvi fotograf na Slovenskem, katerega fotografije so prešle z obrtne na kvalitetnejšo in evropsko primerljivo raven. Že v monografiji (Sosic 1997)1 in istocasno v obse­žni retrospektivni razstavi v Mestni galeriji Ljubljana je bila temeljito predstavljena njegova življenjska pot, predvsem pa je bilo analizirano in ustrezno ovrednoteno njegovo fotografsko ustvarjanje. V obsežni zgodovinski in retrospektivni razstavi o slovenskem impresionizmu in njegovem casu v Narodni galeriji Ljubljana (Sosic 2008) pa se je Avgust Berthold utrdil kot pomemben clen v obdobju impresionizma in slovenske moderne ter postal priznan kot peti slovenski impresio­nist, poleg že kanoniziranih slikarjev, kot so Rihard Jakopic, Ivan Grohar, Mitja Jama in Matej Sternen. Od te razstave dalje so Bertholdova de-la postala del nacionalne kulturne dedišcine in so danes sestavni del zbirke Narodne Galerije.Vprispevku bom predstavil tega pomembnega fotografa in njegove fotografije, med katerimi me bodo najbolj zani-male tiste, ki jih je razstavljal prvic. Avgust Berthold je namrec svojo razstavno dejavnosti zacel v Beogradu. Serijo svojih del je javnosti pr­vic predstavil na 1. jugoslovanski umetniški razstavi, leta 1904 v Beo­gradu. Na tej obsežni razstavi je predstavil dvanajst fotografij, in da bi nekatere izmed njih lažje razložil, bom na zacetku sestavka na kratko pojasnil ustvarjalno pot in znacilnosti njegove fotografske poetike (I. jugoslovenska umetnicka izložba 1904). Fotograf Avgust Berthold je deloval v zacetku 20. stoletja, ko se je pod vplivom takratnih stilnih, estetskih, tehnicnih in idejnih prelivanj izoblikoval pojem umetniška fotografija oziroma še širše – slikarska umetniška fotografija. Termin je oznaceval fotografijo v tem casu in predvsem fotografijo, ki so jo izoblikovali plemeniti tiski.2 Ti so omo­gocali, da se je fotografija vsaj vizualno približala slikarstvu, saj so se motivi prikazovali rahlo zabrisano, zamegljeno in predvsem v mehkem tonu, tako da so fotografije ucinkovale na impresionisticen nacin, z iz­ražanjem hipne vizualizacije narave.Takšno fotografijo lahko oznacimo tudi z izrazom piktorialisticna fotografija3 (Robinson 1971), ki je prina­šala doloceno novo kreativno napetost. Izpostavljalo se je migetajoce prikazovanje svetlobe, zracnosti in atmosfere; sestavljanje barvne po­vršine v pike, lise, sence; razkrojevanje lokalnih barv v perspektivne in atmosferske izrazne vrednosti, mehko igro svetlobnih odsevov in senc ter drgetajoci, trepetajoci, kot skozi presojno kopreno izraženi vtisi im­presij. Berthold je za izrazno sredstvo v svojih fotografskih delih med plemenitimi tiski najbolj dovršeno sprejel predvsem gumijev postopek. 1 Monografija Avgust Berthold. Fotograf z zacetka stoletja (Sarival Sosic) je izšla ob retrospektivni razstavi v Mestni galeriji Ljubljana, leta1997. 2 Plemeniti tiski so bili autochrome, karbonski, gumijev, platinski in bromoljni postopek, fotogravura ter želatinasto srebrov postopek. 3 Leta 1869 Henry Peach Robinson izda knjigo Pictorial effect in photography. Knjiga predstavlja temelj estetskih in tehnicnih pogledov piktorialisticno usmerjenih fotografov, ki se pojavijo predvsem v zadnjem desetletju 19. stoletja. S.Sosic Avgust Berthold, peti slovenski ... Z dodajanjem razlicnih pigmentov in uporabo neobdelanega, grobega risalnega papirja, so fotografije dobile videz enobarvne krede ali slike z ogljem. Tako kot že pleneristi v slikarstvu so tudi fotografi opazovali delovanje svetlobe na razlicnih elementih v okolju. Potencirano estet­sko doživljanje narave doseže svoj želeni izraz v motivu t. i. intimnega pejsaža, ki je upodabljal motive dreves in gozda ali samo gozdnega roba, motive pokrajin v nevihti ali razlicnih letnih casih oziroma urah dneva, intimni pejsaž so predstavljale tudi morske obale z gostim vla­žnim zrakom ter pogledi na odprto morje. Berthold si je v zacetku 20. stoletja že izoblikoval estetske nazore in za dosego dokoncno prepoznavne fotografske poetike je nanj poleg impresionizma vplivala še secesija. Ta je v fotografijo prinesla nekate-re novosti. Tudi v secesiji postane vzor narava in fotografsko iskanje razmerij svetlo-temnih niansiranj z nazorno izpostavljeno kompozicij­sko urejenostjo, organizirano predvsem z vegetabilno linijo izbranega motiva. V ospredje je zacela prihajati do sedaj spregledana dekorativ­nost s poudarjanjem mehkosti osvetlitve, zamegljenosti ozadja in ra­znolikosti svetlobnih preigravanj (na primer prodiranje svetlobe skozi liste krošnje). Secesija je izpostavljala vegetabilnost linij in postavila v ospredje znacilno S-linijo, ne samo v naravi, v ritmu tankih drevesnih debel, predvsem belih brez, vijugastih rek, labodov z dolgimi vratovi, pac pa predvsem v fotografiji ženske figure, ki je že zaradi takratne modne uporabe steznika pridobila takšno linijo.4 Fotograf Avgust Berthold je bil izredno odprta osebnost. Sprejemal je takratne moderne poglede na ustvarjanje, hkrati pa se je tudi inten­zivno družil z nekaterimi pomembnimi ustvarjalci, kot so bili slikarji impresionisti Rihard Jakopic, Ivan Grohar, Matej Sternen, prijateljeval je tudi z umetnostnim zgodovinarjem in publicistom Antejem Gabrom, ki je leta 1904 aktivno sodeloval pri izboru del slovenskih umetnikov za 1. jugoslovanski umetniško razstavo v Beogradu. V zacetku dvajsetega stoletja pa je Berthold tudi veliko študijsko potoval, najprej v München in nato na Dunaj, ki sta bila takrat najvecja bližnja centra in baza za umetniški, duhovni in strokovni razvoj, kamor so slovenski umetniki najpogosteje zahajali. Na potovanju v München je posnel fotografijo z naslovom Del iz okolice Münchna, ki jo je poslal na I. jugoslovansko ume­tniško razstavo v Beogradu. Za fotografov ustvarjalni in izobraževalni razvoj je bil Dunaj zelo pomembno središce. Tu so se konec devetnaj­stega in v zacetku dvajsetega stoletja organizirale mnoge fotografske razstave, kjer so razstavljali evropsko priznani fotografi, odlocilni za razvoj Bertholdovega ustvarjanja, kot na primer Hans Watzek, Hugo Henneberg in Heinrich Kühn. Po vrnitvi z Dunaja si je Berthold v Lju­bljani med leti 1904 in 1906 dal zgraditi fotografski, izrazito secesijski, 4 S-linija je dobila svoj poudarek tudi s secesijsko posebnostjo – formatom. Ta dobi obliko ozkega pokoncnega pravokotnika. po dunajskih vzorih nacrtovan atelje, s steklenim stropom in naravno svetlobo ter številnimi platnenimi rolami, ki so predstavljale poslikana ozadja, primerna za portrete. Bertholdov fotografski atelje je vse do njegove smrti uspešno deloval, prav tako pa je sam fotograf s svojim delom mocno vplival na številne sodobnike, amaterske ter profesio­nalne fotografe. Slovenski fotograf Fran Krašovec je leta 1923, nekaj let po Bertholdovi smrti zapisal: »… Berthold, ki je fotografsko obrt na Slovenskem že dvignil na stopnjo umetnosti in se proslavil kot ume­tnik – fotograf na raznih inozemskih razstavah …« (Krašovec 1923, 2). V zadnjem desetletju devetnajstega stoletja in predvsem v zacet­ku dvajsetega stoletja se je v Evropi zelo razmahnila prav razstavna dejavnost. Fotografi so pogostokrat razstavljali skupaj s slikarji, ali pa so organizirali samostojne fotografske razstave. Poudariti je treba, da se Bertholdova razstavna dejavnost zacne v Beogradu, kjer se je na 1. jugoslovanski umetniški razstavi leta 1904 predstavil širši javnosti. Pregledna razstava izbranih likovnih del je potekala v t. i. »Veliki šoli«, ogromni stavbi v središcu mesta, z nekaj fakultetami, nizi kateder in seminarjev. Razstava je bila postavljena v drugem nadstropju, kjer so obstajali primerno veliki prostori za postavitev okoli petsto umetniških del (Tošic 1983, 42). Berthold je bil edini slovenski umetniški fotograf, ki je tam razstavljal, in tudi nasploh eden redkih fotografov na tej raz­stavi. Slovenci so bili zastopani v treh skupinah in vsaka se je v eni izmed dvoran samostojno predstavila. Te skupine so bile: umetniško društvo »Sava«, akademsko umetniško društvo »Vesna«, tretjo skupino pa so sestavljali umetniki, ki niso bili vkljuceni v nobeno društvo. Ka­talog razstave še danes dokazuje, katera umetniška dela so bila pred­stavljena, pod vsakim imenom pa je tudi zapisano, kateremu društvu avtor pripada. Pri Bertholdu piše, da je clan akademskega umetniškega društva Sava z Dunaja.5 Na 1. jugoslovanski umetniški razstavi, leta 1904 v Beogradu, je Berthold razstavil dvanajst fotografij: Portret, Del iz okolice Münchna, Zima, Pod snegom, Moja ljubezen, Samota, Portret slikarja Riharda Jakopi-ca, Del iz škofjeloške okolice, Kronberg na Taunusu, Noc, Vecer in Poletje. Fotografije so bile izdelane v gumijevem postopku, ki mu je omogocal izrazno približevanje impresionisticnim slikarjem, s katerimi je razsta­vljal. Tako je likovni kritik Josip Regali Sever zapisal: »Najvec pozor­nosti pa je vzbujal Avgust Berthold s svojimi dovršenimi umetniškimi fotografijami, v katerih je dosegel toliko impresije in toliko enotnosti, da ni hotel spocetka marsikak vešcak verjeti, da so Bertholdova de-la fotografije, ker jih je v resnici mnogo cisto slicnih radiranjem« (Re-gali-Sever 1904, 754). Motivno so prevladovale impresije pejsaža, pri portretni fotografiji pa je predstavil svojo lastno podobo – ovalni Av-toportret z dodanim modrim pigmentom, ki je poživil fotografov rahlo 5 I. jugloslovenska umetnicka izložba, Beograd, 5. 9.–6. 10. 1904 [razst. kat.]. S.Sosic Avgust Berthold, peti slovenski ... hudomušen izraz. Pomemben fotografski portret s te razstave pa je za­gotovo Portret slikarja Riharda Jakopica, upodobljen kot podoba misleca zrahlo sklonjeno glavo in lasmi,zlitimi znevtralno crnino ozadja.Ume­tnik izraža odlocnost, nekakšno dramaticno napetost, ki jo stopnjujejo tudi mocneje osvetljene oci kot tisti organ, s katerimi slikar zaznava. Osvetljene so tudi roke, saj z njimi ustvarja svojo umetnost. Obcute­nje takrat moderne impresije pa so uresnicevali Bertholdovi krajinski posnetki oziroma intimni pejsaži Noc, Vecer, Poletje in Pod snegom, ki sodijo med njegova najboljša fotografska dela in jih je fotograf ustvaril na zacetku svojega delovanja ter tako uspešno predstavil že na svoji prvi razstavi. Za dobre krajinske posnetke je Berthold uporabljal stativ. Obicaj-no je poiskal opticno sozvocje med temnimi in svetlimi površinami,6 preproste oblike je povezoval z zapletenejšimi, podrocja z mnogimi de­tajli pa kombiniral z bolj praznimi površinami. S pomocjo kompozicije in pravilnega kota naravne svetlobe je skušal izraziti razpoloženje, na primer dramaticnost, skrivnostnost trenutka, temacnost, otožnost, celo otrplost okolja,ali pa liricnost in veselost narave.Takšni hipno ujeti po­dobi nekega trenutka v naravi sta na primer tudi fotografiji z razstave v Beogradu Vecer in Pod snegom. Fotograf je preizkušal skrajne meje svojega znanja ter tehnicne sposobnosti fotoaparata – kako ujeti tisti zadnji moment, ko je v ozracju še dovolj svetlobe za posnetek, in hkrati ujeti tudi tisti trenutek, ko se svetline prevesijo v temine in fotoaparat še zazna tako nežna in subtilna svetlobna nihanja. Podoba vecera je mehka, nežna, cutno polna posebnega miru in tišine. Tudi zimski motiv na fotografiji Pod snegom je kompozicijsko natancno izrisana, umirjana zasnežena podoba narave. Na sredini posnetka se v globino prostora vije zasnežena pot, na nebu pa se skoraj hkrati z belino tal razporejajo oblaki. Krošnje dreves so gole, izrazito sloka stebla se rahlo valujoce vijejo v višino, horizont pa zamejuje hrib, ki uokviri celotno zimsko po­dobo ter utrdi cutenje hladnega in hkrati prijetno skrivnostnega zim­skega poznega popoldneva. V kasneješih letih je Avgust Berthold ustvaril obsežen opus, ki za­jema prakticno vse fotografske žanre. Tako je ustvaril krajinsko foto­grafijo, fotografijo tihožitij, žanrsko fotografijo s kmeckim žanrom in otroškim žanrom, arhitekturno fotografijo, portretno fotografijo, doku­mentarno fotografijo in fotografijo akta. Že obravnavano portretno fo­tografijo in krajinsko fotografijo, ki jo je prvic razstavljal v Beogradu, je tudi kasneje najpogosteje pošiljal na mednarodne razstave, vse do leta 1911, ko se je obdobje piktorializma in t. i. umetniške fotografije v gu­mijevem postopku koncalo in je tudi sam prenehal razstavljati. V svoji razpravi pa bi izpostavil še žanrsko fotografijo, ki se ji je Berthold zelo 6 Berthold je bil seznanjen s študijo svetlobnih niansiranj priznanega avstrijskega fotografa Heinricha Kühna (Kühn 1902, 93–109). temeljito posvecal in jo prav tako pogosto razstavljal, predvsem pa je pomembna zaradi podobnosti fotografije s tocno doloceno sliko. Motiv kmetov pri delu je bil na zacetku stoletja zelo priljubljen zaradi soci­alnih in družbenih poudarkov ter vse vecjega osvešcanja in ljubezni do domace zemlje. Njegova žanrska fotografija zajema motive oranja, gibanja oracev, sejalca, košnje, žetve in pocitka po delu. Najbolj znana Bertholdova žanrska fotografija je nedvomno Sejalec, 2006. Fotografija odpira nekaj vprašanj in mnenj glede nastanka. Zanimiva je njena oci­tna podobnost s sliko Sejalec (1907) Ivana Groharja, ki se nahaja v Na-rodni galeriji v Ljubljani. Po vztrajnem raziskovanju mi je uspelo najti katalog II. jugoslovanske umetniške razstave v Sofiji, ki je potekala avgu­sta in septembra leta 1906. Na podlagi seznama razstavljenih del sem ugotavljal datacije nekaterih fotografij in predvsem Sejalca, ki je vka­talogu vpisan pod zaporedno številko 156 in je bil ocitno prav tu prvic razstavljen. Ker je bila razstava organizirana poleti leta 1906, je Sejalec zagotovo nastal spomladi istega leta, kar ocitno dokazuje, da je slikar Ivan Grohar svojega Sejalca naslikal po Bertholdovi fotografiji, in sicer leta 1907.7 Figura in pozicija ter gib kmeta so natancno premišljeni, saj je telo kmeta prestreženo v hitrem, dinamicnem koraku, v specificnem gibanju sejanja. Svetloba je ujeta v valujoci beli srajci in zdi se, da prav ona žene kmeta v premikanje. Fotografija je obarvana v rdeckastem tonu, izdelana na grob risalni papir, zato pridobi tudi zrnasti vizualni poudarek in je polna razpršenih, migetajocih ter zamegljenih obrisov. Sejalec je obravnavan kot skupek dinamicnih, slikovitih, barvnih in sve­tlobnih odtenkov, ki uglasijo motiv sejalca v ospredju s celotnim ozad­jem na ritem rahlo zamegljenih obrisov, pri cemer se podoba odmika od plasticnosti in zapisuje tisto, kar je trenutno, hitro in težko pono­vljivo. Bertholdovega Sejalca lahko primerjamo z Groharjevim. Figura sejalca na sliki je skoraj identicna s fotografirano. Diagonalno gibanje sejalca, položaj nog oziroma rahla upognjenost trupa v beli srajci, gib roke, ki seje in nošnja košare ter celo sence telesa se medsebojno uje­majo. Tudi diagonalni poudarki njive in nato lega travnate površine se zakljucijo v višini pasu, tako kot na fotografiji. Le ozadje je spremenje-no; medtem ko je pri Bertholdu fotografirana razclenjenost naravnega ozadja v danem trenutku s pokoncnim hribom v ozadju, kar ni mogoce spreminjati, pa slika prinaša ustrezno stilizacijo, ki lažje in bolj poglobi celotno simbolicno dogajanje sejanja. Tako je ozadje približano z mo-tivom senika (tudi na fotografiji je viden manjši senik v ozadju), kom­ 7 II. južnoslavjanska hudožestvena izložba, Sofija, avgust–september 1906, str. 24 [razst. kat.] (II. južnoslavjanska hudožestvena izložba, 1906). Še danes lahko natancno dolocimo mesto, kjer je fotografija nastala. Posneta je bila na njivi na Suhi s pogledom proti strugi reke Sore, ki je obrašcena z grmicevjem. S.Sosic Avgust Berthold, peti slovenski ... pozicijsko vkomponiranem v dinamizem diagonalnega gibanja figure, linij njive in travnika, pomaknjenih v globino prostora.8 V pricujoci študiji o fotografskem ustvarjanju enega najbolj po­membnih slovenskih fotografov je treba opozoriti tudi na portretno dejavnost, ki jo je fotograf temeljito in visoko ustvarjalno udejanjal. V opusu Avgusta Bertholda so ohranjene številne portretne fotografije znanih Slovencev. Nekatere fotografije (predvsem manjši format) so nalepljene na kartonske podlage z vtisnjenim pecatom in podpisom fo­tografa. Ti ateljejski portreti so vecinoma nastali med leti 1910–1917, omenil pa bi samo nekatere: Anton Aškerc, Oton Zupancic, Emil Ada­mic, Juš Kozak, Pavel Golia, France Kralj, Lavoslav Schwentner, Fran Ilešic, Franc Derganc, Ivan Grohar, Franja Tavcarjeva, Ivan Cankar, Izidor Cankar, Ivo Šorli, Viktor Steska in Stano Kosovel. Portreti so izdelani tehnicno na­tancno, pred nevtralnim ozadjem. Med portretnimi deli izstopa tudi t. i. znacajsko ustvarjalni portret, ki se od drugih loci po vecjem formatu. Tu bi izpostavil skupinski posnetek na Bertholdovi jadrnici. Nastal je na morju med Devinom in Trstom, poleg Bertholda pa je na tej fotografiji prikazan tudi priznani nemško-avstrijski modernisticni pesnik Rainer Maria Rilke. Sedi naslonjen na jambor, s cašo vina v roki, in nazdravlja. Rilke je nekaj casa prebival v Devinu kot gost nemške plemiške druži­ne Thurn und Taxis (od oktobra 1911 do maja 1912) in prav takrat so nastale znamenite Devinske elegije. Izjemo med Bertholdovimi portreti znanih osebnosti tistega casa pa predstavlja Portret Ivana Groharja iz leta 1905. To je edini cisti profilni portret nekega umetnika v Berthol­dovem fotografskem opusu. Grohar je fotografiran pred le delno obar­vano kuliso, ki simbolicno nakazuje njegov slikarski poklic. Družinski prijatelj rodbine Berthold je bil tudi Ivan Cankar. V razlicnih obdobjih pisateljevega življenja so nastale pisateljeve najbolj znane in kasneje najpogosteje reproducirane fotografije, ki pomenijo pomemben vpo­gled v razvoj Cankarjeve podobe. Fotografiji iz leta 1911 Ivan Cankar9 in Ivan Cankar na Zgornjem Rožniku prikazujeta pisatelja na vrhuncu ustvarjalnosti in uspešnosti. Druga fotografija je bila posneta kmalu po Cankarjevi vrnitvi iz sv. Trojice v Slovenskih goricah, konec maja in v zacetku junija leta 1911(Dobrovoljc 1972). Cankar je fotografiran s klobukom in skoraj celopostaven, sprošcen je in do potankosti urejen. V zadnjem obdobju Cankarjevega življenja (v prvi polovici leta 1918) 8 Ker je fotograf Avgust Berthold prvi naredil podobo Sejalca in ga je leto dni kasneje slikar Ivan Grohar naslikal po njegovi fotografski predlogi, je pri oblikovanju ter izdaji slovenskega evra leta 2007 oblikovalec Miljenko Licul kot edino likovno podobo na slovenskih evrih izbral prav Bertholdovega Sejalca in ga umestil na 5 centov. 9 Nastala je verjetno v dogovoru z Izidorjem Cankarjem, ki jo je nato prvic objavil v delu Obisk pri prijatelju na Rožniku,Dom in svet, Ljubljana 1911, str. 317. Po tej fotografiji so se zgledovali mnogi slovenski slikarji, ki so ga po smrti portretirali, na primer Ivan Franke (1919) in Rudolf Jakhel (1921). pa sta nastali še dve fotografiji.10 Sam Cankar je bil s temi fotografijami izredno zadovoljen. Po vsej verjetnosti se nanje nanaša anekdota, ki jo je Cankar sam pripovedoval Ivanu Mazovcu, ceš da za delo fotografu ni nic placal, pac pa je v tistem casu stiske za hrano in razsvetljavo od nje­ga po koncanem delu prejel še en kilogram sladkorja in en liter petro­leja, samo zato, ker se je prišel k njemu fotografirat (Mazovec 1920, 40). Kot receno, je bil Avgust Berthold prvi fotograf na Slovenskem, ka­terega fotografije so prešle iz obrtne na kvalitetnejšo in evropsko pri­merljivo raven. Bil je dinamicna, aktivna in ustvarjalna osebnost, ki je krepko zaznamovala naš kulturni prostoru. Njegov opus potrjuje veliko estetsko širino in izrazno moc fotografskega medija v zacetku 20. stole-tja. Ustvaril je nekaj pomembnih fotografskih del, ki sodijo v vrh takra­tne slovenske likovne umetnosti. Kot sopotnik slikarjev impresionistov je z njimi aktivno sodeloval in po pregledu ter analizi njegovega dela ga lahko mirno umestimo med slovenske impresioniste, torej ume­tnike, ki so slovensko umetnost postavili ob bok takratnim tokovom evropske umetnosti. Njegova dela so postala del nacionalne kulturne dedišcine Slovenije in so danes sestavni in razstavni del zbirke Naro­dne galerije Ljubljana. Literatura Dobrovoljc, France. 1972. Cankarjev album. Maribor: Obzorja. Jugoslovenska umetnicka izložba 1. 1904. Katalog izloženih umetnickih dela na I. jugoslovenskoj umetnickoj izložbi u Beogradu, 5. 9. – 6. 10. 1904. Beograd: Elektricna nova trgovacka štamparija. [Prva] I. jugoslovenska umetnicka izložba, Beograd, 5. 9.– 6. 10. 1904. [razst. kat.]. [Druga] II. južnoslavjanska hudožestvena izložba, Sofija, avgust, september 1906, [razst. kat.]. [Prva] I. nemzetközi fényképkiállitása, Budimpešta, junij–julij 1910 [razst. kat.]. Krašovec, Fran. 1923. Umetniška fotografija. Slovenec, let. LI, št. 136. Kühn, Heinrich. 1902. Studie über Tonwerde. Die Photographische Kunst im Jahre 1902. Mazovec, Ivan. 1920. Ivanu Cankarju v spomin. Dom in svet, št. 1–2: 40. Robinson, Henry Peach 1971. Pictorial effect in photography : being hints on composition and chiaroscuro for photographers. New York. Regali-Sever, Josip. 1904. Prva jugoslovanska umetniška izložba v Beogradu. Ljubljanski zvon, št. 12: 754. 10 Eno fotografijo je fotograf Ivan Tišler povecal, po pisateljevi smrt jo je izdala Delniška tiskarna Ljubljani. S.Sosic Avgust Berthold, peti slovenski ... Sjuzna južnoslavjanskite hudožnici LADA,bulgarskoto iskustvo na južnoslavjanskite izložbi 1904–1912. 1994. Sofija: Nacionalni zgodovinski muzej: 245 [razst. kat.]. Sosic, Sarival. 1997. Avgust Berthold: fotograf z zacetka stoletja. Ljubljana: Mestna galerija. Sosic, Sarival. 2008. »Fotograf Avgust Berthold, slovenski impresionist«.V Slovenski impresionisti in njihov cas 1890–1920, [Narodna galerija, Ljubljana, 23 april 2007 [i.e. 2008]–8. februar 2009], ur. Barbara Jaki (et al.), 177–196. Ljubljana: Knjižnica Narodne galerije. Tošic, Dragutin. 1983. Jugoslovenske umetnicke izložbe 1904–1927. Beograd: Filozofski fakultet, Institut za istoriju umetnosti. Sarival Sosic Univerzitet u Novoj Gorici Akademija umetnosti Slovenija i Visoka strukovna škola Odeljenje za fotografiju Ljubljana, Slovenija AVGUST BERTOLD, PETI SLOVENACKI IMPRESIONISTA, I NJEGOVA PRVA IZLOŽBA U BEOGRADU Avgust Bertold (Berthold) je bio dinamicna, aktivna i kreativna licnost, koja je pocetkom dvadesetog veka znacajno obeležila naš kulturni pro-stor. Kao njihov saputnik, aktivno je saradivao sa slikarima impresio­nistima, i takode sam kreirao kvalitetne umetnicke fotografije, pa ga zato danas možemo sagledavati kao petog slovenackog impresionistu. Kao i ostala cetvorica, i Berthold je bio zaslužan za to što je slovenacka umetnost postavljena rame uz rame sa tada savremenom evropskom umetnošcu. U njegovom dinamicnom delovanju, od velike važnosti je 1. jugoslovenska umetnicka izložba, održana 1904. godine u Beogradu, gde je izložio 12 fotografija (Portret, Del iz okolice Münchna, Zima, Pod snegom, Moja ljubezen, Samota, Portret slikarja Riharda Jakopica, Del iz škofjeloške okolice, Kronberg na Taunusu, Noc, Vecer, Poletje). Te fotogra­fije bile su izradene na poseban nacin, sa gumiarabikom, i zato veoma podsecaju na impresionisticke slike. U motivima preovladavaju impre­sije intimnog pejzaža, a znacajan fotografski portret sa izložbe je, bez sumnje, Portret slikara Riharda Jakopica. Kljucne reci: piktorijalizam, peti slovenacki impresionista, intimni pej­zaž, umetnicka fotografija, fotografska izložba Sarival Sosic University of Nova Gorica School of Arts Slovenia & Higher School of Applied Sciences Department of Photography Ljubljana, Slovenia AUGUST BERTHOLD: THE FIFTH SLOVENIAN IMPRESSIONIST ARTIST AND HIS FIRST EXHIBITION IN BELGRADE August Berthold was a dynamic,active and creative person who marked the local cultural environment at the beginning of the 20th century. As a companion of Impressionist artists, he actively collaborated with them and he also made high-quality artistic photographs. Due to this, he may be considered the fifth Slovenian Impressionist artist. Along with the other four artists, Berthold contributed to the recognition of Slovenian art in the contemporary European context. The First Yugoslav Art Exhibition, held in 1904 in Belgrade, where he exhibited 12 photographs (Portrait, In the Vicinity of Munich, Winter, Under the Snow, My Love, Loneliness, Portrait of the Painter Rihard Jakopic, In the Vicinity of Škofja Loka, Kronberg im Taunus, Night, Evening, Summer), has a particularly important place in his dynamic agenda. The photos were made using a special procedure (involving gum arabic), due to which they looked like Impressionist paintings.The dominant motifs included the impressions of intimate landscapes. The Portrait of the Painter Rihard Jakopic was undoubtedly a remarkable photographic portrait presented at the exhibition. Keywords: pictorialism, the fifth Slovenian Impressionist painter, intimate landscape, art photography, photo exhibition S.Sosic Avgust Berthold, peti slovenski ... 1. Portret Avgusta Bertholda, 1905, 2. Portret slikarja Riharda Jakopica, 1904, gumijev postopek, modri pigment, ovalni gumijev postopek, crn pigment, 15,7x11,1 format, premer 17,9 cm 3. Vecer, 1904, modrooker 4. Pod snegom, 1904, gumijev postopek, 17,1x23 pigment, 17,8x23 5. Sejalec, 1906, gumijev postopek, rdeci 6. Ivan Grohar, Sejalec, 1907, olje na pigment, 12,4x16,8, na kartonski podlagi platno, 108×120 7. Rainer Maria Rilke na Bertholdovi jadrnici, 8. Ivan Grohar, 1905, bromosrebrov 1911–1912, bromosrebrov papir, 12x12 papir, 22,2x14, na kartonski podlagi 9. Ivan Cankar, 1911, bromosrebrov papir, 10. Ivan Cankar, 1911, bromosrebrov 14,7x9,1 papir, 18x12,2 11. Ivan Cankar, 1918, bromosrebrov 12. Ivan Cankar, 1918, bromosrebrov papir, 19,9x13,4 papir, 18,2x12,9 Franc Križnar DOI: https://doi.org/10.18485/slovenika.2019.5.1.7 Univerza v Mariboru UDK: 78(497.11:497.4)«18/20« Centar za interdisciplinarne in Pregledni clanek multidisciplinarne raziskave in študije Inštitut glasbenoinformacijskih znanosti Slovenija franc.kriznar@siol.net Slovensko srbski kulturni in še posebej glasbeni odnosi Glasba je brezmejna! Glasbena umetnost je vec kot univerzalna, zato so dandanes na tej relaciji le še državne meje, ki pa jih stoletja nazaj sploh ni bilo. Morda pa so zato v ospredju specificni samo še nacionalni (ljudski) elementi in pa danda­našnji aktualni (glasbeni) modernizem. Povzetek Glasbeni odnosi med Slovenijo in Srbijo so skozi vec kot 200-letni razvoj ostali bogati in raznoliki. Dolgo sta jih pogojevali skupna politicna situacija in država (Avstroogrska monarhija, Država SHS, Kraljevina Jugoslavija, FLRJ in SFRJ). Med obema vojnama in zlasti še po 2. svetovni vojni je bilo medsebojno sodelo­vanje intenzivno, vendar je kasneje, po letu 1991, razvodenelo v nakljucja in posamicnosti, cetudi neke vrste sodelovanje obstaja še dandanes, predvsem na ravni bilaterale, tj. dvostranskosti. V preteklosti pa je obstajal dokaj eno­vit slovanski nacionalni prostor, v katerem z vidika ustvarjalnosti ne moremo spregledati Davorina Jenka. Bil je tisti vezni clen med Slovenijo in Srbijo, ki drži še dandanes: ustvarjalno, poustvarjalno in pedagoško. Med množico go­stujocih skladateljev, ustvarjalcev in poustvarjalcev (izvajalcev), pevk in pevcev, dirigentov in instrumentalistov, tako Slovencev kot Srbov, ne morem niti mimo Mihovila Logarja, Marjana Kozine in Zlatana Vaude. Pricujoca obravnava bo-gate mednarodne izmenjave zajema tudi balet. Gre za povsem drugacno in raznoliko sodelovanje, ki ga je dandanes vse manj: sodelovanje na podrocju (glasbene) umetnosti, pedagogike in znanosti. Kljucne besede: bilaterala, Jenko, Logar, Kozina, Vauda Uvod Slovenija je evropska država z zemljepisno lego na skrajnem severu Sredozemlja in na skrajnem jugu Srednje Evrope. Na zahodu meji z Ita­lijo, na severu z Avstrijo, na severovzhodu z Madžarsko in na vzhodu in jugu s Hrvaško.Leži na sticišcu alpskega,sredozemskega,panonskega in dinarskega sveta. S Srbijo pa jo druži kar nekaj desetletno (1918–1991) skupno državništvo: Država Srbov Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Ju­goslavija in FLRJ-SFRJ. Republika Srbija pa je celinska država, ki leži na Balkanskem polotoku, v jugovzhodni in deloma v srednji Evropi. Med »univerzalnimi« ali celo evropeiziranimi, tako srbskimi kot slovenskimi (glasbenimi) avtorji-ustvarjalci-skladatelji v nekaj vec kot 200-letnem zgodovinskem in še posebej glasbenem razvoju uvodoma ne smemo in ne moremo spregledati takih, kot so npr. med Srbi: Korne­lije Stankovic, Davorin Jenko, Josif Marinkovic, Stevan Stojanovic Mo-kranjac, Stanislav Binicki, Petar Stojanovic, Isidor Bajic, Petar Konjovic, Miloje Milojevic, Stevan in Zoran Hristic, Milenko Paunovic, Kosta Ma-nojlovic,Jovan Bandur,Mihajlo Vukdragovic,Vlado in Predrag Miloševic, Marko Tajcevic, Milenko Živkovic, Svetomir Nastasijevic, Mihovil Logar, Dragutin Colic, Milan Ristic, Ljubica Maric, Vojislav Vuckovic, Stanojlo Rajicic, Milutin Radenkovic, Enriko Josif, Vlastimir Pericic, Aleksandar Obradovic, Dušan Radic idr.; ter med Slovenci: Jakob Gallus, Risto Sa­vin (Friderik Širca), Gojmir (Gregor) Krek, Emil Adamic, Anton Lajovic, Slavko Osterc, Marij Kogoj, Karol Pahor, Matija Bravnicar, Lucijan Marija Škerjanc, Blaž Arnic, Danilo Švara, Marjan Kozina, Pavel Šivic, Marijan Lipovšek, Primož Ramovš, Zvonimir Ciglic, Uroš Krek, Janez Maticic idr. (Jugoslovenska umetnost 1972, 231–33). Eni in drugi pa še marsikdo od ostalih so bili redno in so še danes prisotni na pultih izvajalcev obeh narodov. Oboji so del evropskega in svetovnega (glasbenega) re-pertoarja, kar pa še najbolj depolarizira njihovo morebitno nacionalno opredelitev. Ceprav je vecina obeh nacionalnih predstavnikov še naj­bolj znacilna v nacionalnem ali vec nacionalnih pogledih, je njihova »dodana« vrednost prav v tem, da so eni in drugi (vec kot) univerzalni za obe naciji, naroda. Med njimi pa najdemo tudi take, ki so za casa svojega življenja še dodatno oplajali oba naroda tako z neposrednim delovanjem na obeh prostorih kot tudi in predvsem s svojo avtorsko, skladateljsko zapušcino, opusom tu in tam, torej v Sloveniji in Srbiji. Posebno podrocje enega in drugega, torej slovenskega in srbske­ga (glasbenega) prostora je tudi ljudska glasba. Posebej jo preucuje etnomuzikologija, tj. interdisciplinarna znanstvena veda, ki ima v obeh državah svoj najvišji akademski rang, tako na znanstveni in raziskoval­ni ravni obeh Akademij1 kot na pedagoško raziskovalni ravnini univer­zitetnega študija. Povsod pa so seveda spet v ospredju tipicni ljudski pevci in plesalci, solisti in ansambli, nekje tudi profesionalno (Beo­ 1 Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in Srpske akademije nauka i umetnosti u Beogradu. F.Križnar Slovensko srbski kulturni in še... grad), spet drugje amatersko, ljubiteljsko (Ljubljana). Za obe nacionalni vrsti ljudske glasbe (slovenske in srbske) je znacilna tako balkanska kot evropska orientacija. Njeni »podkasti« so še: etno-popularna, popular-no-etno, zabavna idr. Za obe je znacilno tudi izrocilo kot znacilna ra­znolikost, ki so jo v preteklosti ustvarili razlicni vplivi kot posledico ge­ografske lege ozemlja in zgodovinskih dogajanj. Predvsem na obmej­nih obmocjih je ves cas prihajalo do medsebojnega vplivanja razlicnih etnij,kar se odraža tako vvokalni kot tudi inštrumentalni glasbi.Znacaj glasbe je po pokrajinah sicer razlicen, osnovne znacilnosti vecjega dela ljudskega glasbenega izrocila pa imajo tudi skupne lastnosti: pretežno diatonicna glasba, parni – vecinoma dvo-in tridobni plesi oz. razlici­ce polk in valckov. Manjše godcevske zasedbe so pravilo, v uporabi so bila zelo razlicna glasbila, vodilno vlogo je nekoc poleg pihal imela violina, pozneje jo je izpodrinila diatonicna harmonika (Rauch 2016, 87) – Avseniki in nadaljevalci v Sloveniji. Srbske folklorne pesmi, ljud­ske in tradicionalne pesmi (pesništvo), ki dandanes kulminirajo vsaj v primeru s Svetlano Spajic (Srbija). Tako kot so za Slovenijo novodobni sinonim narodno zabavne glasbe Avseniki2 in diatonicna harmonika (frajtonarica)3, so za Srbijo Guca4 in gusle.5 Vloga ljudske glasbe se je v sodobnosti mocno spremenila, posle-dicno pa tudi oblika, predvsem pod vplivom medijev. Tu in tam so v ospredju pevski zbori in folklorni ansambli. Zanimivo je še aktualno oplajanje enega in drugega nacionalnega prostora: da Slovenci v Srbiji in Srbi v Sloveniji zaradi maksimalnega in enovitega toleriranja obeh nacij pomenijo tudi tovrstne srbske dosežke v Sloveniji in slovenske v Srbiji. To pa so že rezultati, ki jih dosegajo današnje najsodobnejše ko­munikacije in tolerance.Te obstajajo na obeh ravneh,državniško (ome-nimo lahko tudi politicne tolerance, spodbujanja in sofinanciranja) in v obliki nacionalno toleriranega življa na obeh straneh. Manjšine v obeh državah, predstavniki obeh nacij tako »tu« kot »tam« in konec koncev tudi notranji umetniški naboji pa so tista vrela, ki so prakticno neusahljiva. 2 Ansambel bratov Avsenik je v svetovnemmerilu verjetno najuspešnejša slovenska glasbena skupina. Delovala je od leta 1953 do 1990. Skupina je bila sprva trio, ki je kmalu prerasel v kvartet in leta 1955 v Gorenjski kvintet, ta pa se je preimenoval v Kvintet bratov Avsenik: harmonika, kitara kontrabas/evfonij-bariton, klarinet, trobenta, pevski duo in (nazadnje) tercet. 3 Diatonicna harmonika, okrajšano DHA, sicer pa tudi gumbna harmonika, pogovorno frajtonar’ca oz. prostotonska harmonika, je vrsta harmonike, za katero je znacilno, da pri stiskanju meha na neki tipki proizvaja en ton, pri vlecenju pa drugega, zato diaton. 4 Guca je mestno naselje v Srbiji, v obcini Lucani v Moraviškem upravnem okraju. V Guci se vsako leto odvija tradicionalni Dragacevski festival trobentacev. 5 Gúsle so ljudsko glasbilo,vrsta enostrunskih godal.Najvec se uporabljajo na Balkanskem polotoku in Dinaridih (tj. Dinarske Alpe), predvsem pri nekaterih južnih Slovanih. Na to podrocje so jih verjetno prinesli iz Azije v 8. ali 9. stoletju. In medias res: takoj k bistvu … Prvi zacetki omenjenega obcasnega in nenacrtnega sodelovanja trajajo med Slovenci in Srbi vse od nacionalnih gibanj po letu 1848 oz. 1860. Zavest o tovrstnem sodelovanju na tem južnoslovanskem ob-mocju in na podrocju glasbene dejavnosti ter v tem skupnem geograf­skem in kulturnem obmocju nikoli ni bila zelo mocna. Pred koncem 1. svetovne vojne, torej pred 1918 sta bili vidni in povezujoci glasbeni osebnosti predvsem S. S. Mokranjac in D. Janko. Ta je panslavisticne ideje z Dunaja najprej prinesel v Slovenijo in nato še l. 1862 v Srbijo (najprej v Pancevo). Že od 1865 je deloval v Beogradu (1870–1902) kot dirigent v tamkajšnjem Narodnem gledališcu (Narodnom pozorištu). Skladatelj in zborovodja Davorin Jenko je bil samouk, avtodidakt. Še kot študent prava je na Dunaju (1858–1862) kot zborovodja vodil Slovensko pevsko društvo, zatem 1863–1865 Srbsko cerkveno pevsko dru­štvo v Pancevu (Srbija), 1865–1877 Beograjsko pevsko društvo, 1871– 1902 pa je bil dirigent v srbskem Narodnem gledališcu v Beogradu. Med njegovimi glasbenimi prvenci so vokalne skladbe (zbori in samospevi). Najpopularnejša iz tega Jenkovega opusa je prav gotovo Naprej,zastava slave!, moški zbor a cappella (1860, na besedilo oz. poezijo Simona Jenka), ki je pozneje postala slovenska himna. Panslavisticen pa je bil tudi njegov prvi (glasbeni) opus, obe zbirki, op. 4 (1869) in op. 5 (1870) Srpskih, hrvatskih i slovenskih pesama. V tem beograjsko-srbskem oko­lju je D. Jenko preživel in deloval vec kot polovico svojega življenja. Kompozicijsko dejavnost je razširil še na inštrumentalno in scensko. Namrec,napisal je glasbo za veckot 80 iger,mdr.za igre Vracara (1882), ki je predhodnica srbske operete, in za igro Pribislav i Božana (1894), ki pa je že blizu tipu romanticne opere. V svoji glasbi je uporabljal tudi elemente srbske ljudske glasbe. Jenko se uvršca med zacetnike srbske­ga nacionalnega sloga, ki ga je utemeljil K. Stankovic, realizirala pa sta ga S. Stojanovic Mokranjac in J. Marinkovic. Tako je Jenko pomemben predvsem za razvoj srbske glasbe njenega zgodnjega obdobja in hkrati za razvoj slovenske glasbene romantike. Je pa tudi avtor glasbe za Bože pravde (slovensko Bog pravice), ki je himna republike Srbije. Uglasbil jo je l. 1872 na besedilo Jovana Đordevica. To je bila prvotno državna hi-mna Kraljevine Srbije, zato povelicuje srbskega kralja (Pavlovic 1986). Srbija (dandanes) uporablja rahlo spremenjeno razlicico, kjer poudar­ja, da ni vec monarhija; spremenjeni so štirje verzi. V treh je »srbski kralj« nadomešcen s »srbskimi deželami,« v eni pa »Bog ohrani srbske­ga kralja« z »Bog ohrani, bog obrani« (Jenuš in Križnar 2015: 14, 21). M. Logar (1902–1998) je slovensko-srbski skladatelj, pedagog in publicist. Glasbo je študiral v Pragi pri Josefu Suku. Zaradi fašisticnega nasilja se je leta 1927 preselil v Beograd. Tam je do leta 1972 deloval kot profesor kompozicije na Glasbeni akademiji. F.Križnar Slovensko srbski kulturni in še... Kot skladatelj tradicije je M. Kozina (1907–1966) izprical izvirnost in svojevrstno življenjsko vitalnost, s cimer si je v slovenski glasbi pri­dobil mesto upoštevanja vrednega ustvarjalca. Živel je v casu velikih preizkušenj, v katerem je bil s kompozicijsko usmerjenostjo in politic­nim prepricanjem blizu povojni oblasti. Bil ji je ocitno potreben, zato mu je po vojni omogocila kariero, ceprav kaže, da je bil pozneje razo-caran in kriticen do nje. Študiral je na ljubljanskem konservatoriju, na Dunaju pri J. Marxu in na mojstrski šoli praškega konservatorija pri J. Suku,neke vrste vzorniku.Dirigiranje je koncal pri N.Malku.VMariboru je zacenjal kot dirigent zbora in orkestra Glasbene matice ter direktor njene šole, pouceval je na glasbeni akademiji v Beogradu (1940–1943, 1945–1947), vmes pa je bil kulturno in glasbeno dejaven v partiza­nih (Tomašek,1982). Nadaljeval je kot upravnik novoustanovljene SF in profesor na AG v Ljubljani vse do upokojitve. Hkratno sosledje na slovenski strani pomeni od l. 1899 izvedbe Mo-kranjcevega ciklusa Rukoveti, venckov srbskih ljudskih pesmi, ki jih je izvajal zbor Glasbene matice Ljubljana (GML) tako doma kot v tujini, po l. 1918 tudi na slavnostnih priložnostih (akademije v spomin na Janeza Evangelista Kreka, 1918; ob 100-letnici smrti Valentina Vodnika, 1919; ob 50-letnici GML, 1922) in na turneji po Ceškoslovaški leta 1928. Mo­kranjceva dela – rukovete so peli tudi drugi slovenski zbori.Ti so spored srbske zborovske literature razširili še na klasicne skladbe Srbov M. Mi­lojevica, P. Konjovica, S. Hristica idr. Po l. 1918 pa so ti slovensko-srbski stiki postali redni in nacrtni, vendar ne zaradi resnicnega pretoka glas­benih idej ali zanimanja za poustvarjalne dosežke drugih, temvec prej v zvezi z bolj zunajglasbenimi priložnostmi. Pri tem so bili izjema stiki, ki so se med obema vojnama (1918–1941) vzpostavili med glasbeniki, zlasti skladatelji, ki so se socasno šolali v istih glasbenih središcih v tujini (Praga) in so izhajali is skupnega (panslovanskega) nacionalnega in estetskega izhodišca. Dela srbskih skladateljev (P. Konjovic, S. Binicki, I. Bajic, K. Manojlovic, S. Hristic, Dimitrije »Mita« Topalovic, Petar Krstic, P. Stojanovic, M. Živkovic, P. Miloševic, D. Radic, Erne Kiraly, Konstantin Babic, Zoran Eric, Dimitrije Golemovic idr.) so najbolj pogosto izvaja­li srbski glasbeniki na gostovanjih po Sloveniji. Mokranjcevi rukoveti pa so bili in so še danes stalno na repertoarju slovenskih zborov. V casu skupne države so stike utrjevale tudi izmenjave opernih in bale-tnih predstav in simfonicnih orkestrov (Enciklopedija Slovenije 1998, 240–41). ... in v sodobnosti do danes Od slovenskih skladateljev so v Srbiji od 30-ih let 20. stol. najpo­gosteje izvajali skladbe Zlatana Vaude (slovensko-srbski skladatelj in pedagog), L. M. Škerjanca, A. Lajovica, E. Adamica, Antona Foersterja, S. Osterca (njegov Magnificat za mešani zbor in klavir 4-rocno iz leta 1932 je Beograjsko pevsko društvo izvedlo že leta 1936; glej Rijavec 2019)6, po 2. svetovni vojni, ko se je (takratno) medrepubliško sodelovanje in-stitucionaliziralo v okviru Zveze skladateljev Jugoslavije, Jugoslovanske radiodifuzije, Jugoslovanske glasbene tribune v Opatiji (Hrvaška), Festiva-la Ljubljana (Operni in baletni bienale), Glasbene mladine Jugoslavije idr., pa predvsem dela U. Kreka, M. Kozine, B. Arnica, M. Bravnicarja, Lojzeta Lebica, P. Ramovša, Marijana Gabrijelcica, Alojza Srebotnjaka, Daneta Daniela Škerla, Jakoba Ježa idr. Gostovanja Filharmonij (Beograjske in Slovenske) z obeh obmocij, sodelovanje srbskih zborov na tekmovanjih v Sloveniji in slovenskih v Nišu ter na Beograjskih glasbenih svecanostih (BEMUS) so izrabili za spoznavanje skladb iz drugih okolij. Od srbskih poustvarjalcev – (glasbenih) izvajalcev so v Sloveniji nastopali: pevci baritonist N. Cvejic, basista M. Cangalovic in M. Jovanovic, mezzoso­pranistka J. Stamatovic Nikolic; pianisti J. Dokic Đurakovic, E. Indjic, D. Jovanovic (v duu z bratom violinistom Milanom), K. Gekic, O. Jovanovic, N.Kecman,R.Kinka,A.Madžar,duo Milica in Lazar Marjanovic,O.Mihai­lovic (v duu s sestro violinistko Marijo), M. Petrovic, J. Stancul, M. Vuk­dragovic, A. Serdar; violinisti J. Kolundžija, S. Milenkovic, R. Dimitrova, P. Toškov, P. Stojanovic, S. Krstic; violoncelistka K. Jankovic; dirigenta Ž. Zdravkovic in D. Matic Marovic (s pevskimi zbori FMU Beograd, Collegi-um Musicum, Obilic idr.); pevski zbori, Orkester kraljeve garde, Beograjska filharmonija, komorni ansambli in folklorna društva, APZ »B. Krsmano­vic«, AKUD »B. Krsmanovic« idr. Opera in balet SNG Ljubljana je uprizorila operi P. Konjovica Miloševa ženitev (1927) in Koštano (1931) ter Hristicev balet Ohridska legenda (1949, 1954), ki so jo trikrat postavili tudi v SNG Operi in baletu Maribor (1954, 1958, 1976). Od slovenskih glasbenih poustvarjalcev so po Srbiji in še posebej v Beogradu poleg solistov posameznikov, kot so Aci Ber-toncelj / klavir, D. Bravnicar, P. Novšak in I. Ozim / violina, A. Dermota / tenor, I. Grafenauer / flavta, J. Gostic / tenor, M. Gregorac, M. Kalin (nov. 2005, 37. BEMUS v Mahlerjevi 3. simfoniji z dirigentom Z. Mehto), gosto­vali tudi dirigenti, S. Hubad, B. Leskovic, A. Nanut, M. Munih, U. Lajovic (mdr. tudi šef-dirigent Beograjske filharmonije, 2001–2005), M. Mlejnik / violoncelo,D.TomšicSrebotnjak/ klavir idr.,ter pevski zbori in komorni ansambli, Slovenska filharmonija ter Opera in balet SNG Ljubljana. Poleg D. Jenka so v Srbiji daljši ali krajši cas mdr. delovali slovenske pevke in pevci: A.Cepe,R.Francl,V.Gerlovic,J.Gostic,V.Heybal,J.Križaj,M.Lubej, C. Medved Škerlj, A. Meze, A. Planinšek, Š. Polic, F. Puhar, J. Rijavec, D. Stare, M. Šimenc, pevec in režiser A. Koren; pihalci E. Ackun, B. Brun, M. Gunzek / klarineti, E. Gotvald / oboa, F. Grassel / flavta, I. Turšic / fagot; J. Pikelj / harfa, Bogomir in Božidar Gorše, U. Prevoršek / violine; I. Bre­zovšek, F. Klinar, A. Kolar, R. Zakrajšek, N. Žlicar / dirigenti, B. Adamic, M. Fajdiga,M.Polic,R.Simoniti,V.Savnik,Z.Vauda / skladatelji in dirigenti, 6 Prim.Wikipedia,27.3.2019 in (U.Lajovic): https://www.bgf.rs/It/dirigent:cp/uros-lajovic/. F.Križnar Slovensko srbski kulturni in še... Z.Ciglic,J.Kalcic,I.Rupnik,S.Šuklar / skladatelji in pedagogi,muzikolo­ginja M.Bergamo; v Sloveniji pa Srbi –pevci in pevke N.Cvejic,V.Lacic, D. Ognjanovic ter dirigenta O. Danon in A. Spasic. V glasbeni publicistiki je bil med vojnama v beograjskih glasbenih revijah Muzika, Muzicki glasnik, Slovenska muzika in Zvuk zelo dejaven S. Osterc kot zagovornik t. i. nove glasbe, polemicni pisec in porocevalec iz tujine, saj je bil mdr. predsednik ljubljanske sekcije Udruženja jugo­slovenskih muzickih autora in tudi clan odbora Mednarodnega društva za sodobno glasbo SIMC (ISCM), s tem pa posredno tudi clan žirij za njihove festivalske programe, kar je nedvomen dokaz o ugledu, ki ga je imel v mednarodnih glasbenih krogih. Hkrati pa to neposredno dokazuje Ostercevo organizacijsko, skoraj bi lahko rekli diplomatsko sposobnost (Rijavec 1979, 199). Ob Ostercu pa je v Beogradu še najvec objavljal A. Lajovic. Po letu 1945 so v revijah Zvuk, Pro musica, Suvremeni akordi idr. objavljali mnogi slovenski glasbeni pisci in muzikologi, predvsem D. Cvetko (ki je bil tudi eden od urednikov Zvuka, Beograd, 1932–36, 1956–67, Sarajevo, 1967–90; izdajatelj in založnik SOKOJ). Razen ob­casnih objav v slovenskih revijah med vojnama so srbski muzikologi, predvsem tisti, ki so se izpopolnjevali v Ljubljani, s prispevki sodelovali pri Muzikološkem zborniku, nekateri so sodelovali in še sodelujejo na simpozijih Festivala Ljubljana – Slovenski glasbeni dnevi (Ljubljana et al, 1986–34, 2019). Cvetko sam je v Beogradu objavil monografijo o Jenku (Davorin Jenko i njegova doba, SAN, 1952), Život i rad kompozitora Rista Savina (Nolit, 1958), njegovo temeljno delo Južni Sloveni u istoriji evropske muzike (Nolit, 1984) pa je izšlo tudi v srbskem prevodu (Cvetko 1981). Srbsko glasbeno kulturo je še naprej raziskovala M. Bergamo in v Beogradu objavila tri knjige. Ocitno se je Cvetkova »ljubljanska muzi­kološka šola« nadaljevala in oplajala tudi s srbsko, saj so tam delovali številni (prvi) srbski doktorji znanosti s podrocja muzikologije, ki so si naziv pridobili prav v Ljubljani (N. Mosusova, R. Pejovic, D. Petrovic idr.). Po letu 1991 se je institucionalno sodelovanje pretrgalo, ostale pa so še pobude posameznikov. Balet Tudi na baletnem podrocju, ki je morda glasbi najbližje, je bilo tako. Še najbolj se je bilateralno sodelovanje med Slovenijo in Srbijo tako na glasbenem kot tudi na baletnem podrocju intenziviralo po koncu 1. svetovne vojne. Po odhodu ruske baletne pedagoginje J. Poljakove iz Ljubljane so nekateri slovenski plesalci študirali pri njej v Beogradu in obenem vec sezon plesali v beograjskem Narodnem gledališcu: S. Eržen, B. Pilato, Š. Suhi, Pia in Pino Mlakar. L. Wisiak, V. Vlcek in zakonca Mlakar so imeli tam svoje solisticne nastope. Mlakarja sta v Beogradu tudi koreografirala. »V zameno« pa so veckrat v Ljubljani gostovali vo­dilni plesalci-solisti ruskega rodu iz Beograda. Po 2. svetovni vojni so bili ti plesni in baletni stiki tesnejši in bolj nacrtni, saj so v obeh sme­reh gostovali baletni ansambli iz Beograda, Novega Sada, Ljubljane in Kopra. V Ljubljani enkrat, vendar s številnimi ponovitvami, in trikrat v Mariboru (leta 1958 samo 4. dejanje) so postavili Hristicev balet Ohrid-ska legenda. Precej je bilo obojestranskih gostovanj posameznikov, ba­letnih solistov. V Sloveniji so kot plesalci mdr. nastopili J. Bjegojevic, Mile Jovanovic in D. Trninic, kot koreografi Mile Jovanovic, V. Kostic, K. Obradovic in D. Parlic, kot scenografa in kostumografa pa še D. Ristic in M. Tabacki. Vec srbskih plesalk je bilo dalj casa vkljucenih v ljubljanski ali mariborski Baletni ansambel SNG: O. Ilic, L. Keca idr. Od Slovencev so v Srbiji gostovali predvsem koreografi. V tem je velik prispevek I. Otri­na, ki je bil v letih 1965–71 in 1991 celo vodja novosadskega Baleta. Tam je postavil 16 baletov (Šeherezada), zakonca Mlakar sta v Beogradu koreografirala še trikrat (Ohridska legenda, 1978), H. Neubauer pa je v Novem Sadu leta 1973 postavil balet Otelo – Mletacki crnac (Beneški crnec). Vsi ti stiki so predvsem koreografsko in scenografsko obogatili repertoarje sodelujocih gledališce in seveda posredno tudi Slovencev in Srbov (Enciklopedija Slovenije 1998, 241). Najnovejši stiki po 1991 ... V zadnjih desetletjih je pomembno vlogo odigral tudi Jugokoncert (ustanovljen 1946.,ukinjen 2014.leta),nazadnje kot mestni (beograjski javni zavod) ustanovitelj, soustanovitelj ali izvršni producent niza po­membnih (glasbenih) festivalov in drugih projektov, kot so: Beogradske muzicke svecanosti (BEMUS) in Mednarodna tribuna skladateljev (1991 .),7 Celo fest, Pijanisticka fešta, Mednarodni festival harfe …8 Aktualno je bila v Beogradu prisotna tudi slovenska zabavna glasbena scena. Tako je npr. 15. decembra 2005 v beograjskem Centru Sava gostoval sloviti in reprezentativni ansambel Laibach.9 Obstajajo celo primeri osnovnošolskega sodelovanja. Tako je Uciteljski ženski pevski zbor OŠ Naklo z zborovodjem M. Kavcicem in pianistko M. Ovsenik 9. decembra 2005 gostoval v Beogradu, v katedralni cerkvi Blažene Djevice Marije.10 Na sporedu so bila svetovna in slovenska zborovska dela, izvirniki in priredbe za ženski zbor (a cappella in s klavirjem). APZ »T. Tomšica« s takratno zborovodkinjo U. Lah je imel 4. julija 2006 koncert v beograj­ 7 V organizaciji Udruženja kompozitora Srbije. 8 Prim. Wikipedia (27. 3. 2019). 9 Laibach je slovenska glasbena in vecmedijska skupina, ki se poleg glasbe izraža še s pomocjo oblikovanja, slikarstva, gledališca in ostalih umetniških praks. 10 Prim. koncertni list Urada Vlade RS za Slovence po svetu, Ljubljana, in Društva Slovencev »Sava«, Beograd (elektr. pismo Jurija Devetaka iz Beograda F. Križnarju, 23. 12. 2005; hrani avtor). F.Križnar Slovensko srbski kulturni in še... ski katedralni cerkvi Blažene Djevice Marije.11 Na tem sporedu so bila zborovska dela s svetovne in slovenske glasbene scene. Skupni nastop solistov, zborov in recitatorjev pa so pripravila društva Slovencev iz Su­botice, Zrenjanina, Beograda, Niša, Vršca in Novega Sada v novosadski Sinagogi, 17. novembra 2006. Na njihovi 4. tovrstni prireditvi – koncer­tu slovenskih pesmi in poezije je bilo slišati vecinoma slovensko glas­bo in poezijo.12 Reden ali vsaj obcasen gost beograjske glasbene scene je mdr. tudi sloviti Slovenski oktet.13 Ta je najprej nastopil leta 2003 v atriju beograjskega Narodnega muzeja, potem pa še 3. novembra 2007 v tamkajšnji katedralni cerkvi Blažene Djevice Marije. Tudi beograjska muzikologinja D. Petrovic, ki je prav tako doktorirala v »ljubljanski mu-zikološki šoli« akademika D. Cvetka, je na predavanju v okviru Vidov­danskega vecera (Društvo Srbska skupnost v Sloveniji in MI SANU, Lju­bljana, Mesti muzej, 27. jun. 2007) z naslovom Sloji glasbenih kultur na Balkanu zagotovo stkala pomembne srbsko-slovenske glasbene vezi.14 V letih 2001–2005 je bila v okvirih izmenjav med Slovenijo in Srbi­jo zelo dejavna Glasbena mladina Vojvodine. V tem casu so s slovenske strani tam gostovali violoncelist A. Petrac (z zagrebškim pianistom V. Krpanom), Slovenski trobilni kvintet, violoncelist M. Mlejnik z njihovo pianistko R. Kinko, Beograjska filharmonija s solisti, zborom »Koce Ko­larova« iz Zrenjanina in našim dirigentom U. Lajovicem, Kvartet Tartini z njihovim pianistom D. Leljakom, srbskim klarinetistom N. Srdicem in hrvaškim pianistom L. Pogorelicem, Madžarski virtuozi z našo violinist-ko L. Trotovšek, naša pianistka T. Ognjanovic, harmonikar E. Sebastijan, kantavtor Z. Predin, sam in s »svojimi« Malimi bogovi, organist D. Mi­klavcic, naš klarinetist D. Brlek s Kvartetom Kodaly, Mešani zbor Oba-la iz Kopra z dirigentom A. Copijem, dva tria flavt: In vivo in Soncek, naša violinistka K. Šuklar s hrvaško pianistko N. Majnaric, Simfonicni orkester RTV Slovenija z angleškim dirigentom S. Edwardsom in našim hornistom B. Lipovškom, umetniški performans Bertalanic, Z. Bogdan in Tamburaški orkester Radia Novi Sad (gostovanje v Murski Soboti), pevka N. Vipotnik, harmonikar Z. Štih z vecerom šansonov idr. Vecina teh kon­certov je bila izvedenih na Novosadskim muzickim susretima, Novosad­skom muzickom letu, Festivalu akusticarjev, Podiju mladih idr.; najveckrat v novosadski Sinagogi.15 11 Prim. koncertni list in elektr. pismo JurijaDevetaka F. Križnarju (5. 7. 2016; hrani avtor). 12 Prim. koncertni list Društva Slovencev »Kredarica«, Novi Sad. 13 Prim. koncertni list Urada Vlade RS za Slovence po svetu, Ljubljana in Društva Slovenaca »Sava«, Beograd (elektr. pismo Jurija Devetaka iz Beograda F. Križnarju, 6. 11. 2007; hrani avtor). 14 Prim. inf. cit. Društva v Sloveniji. 15 Prim. popis Milana Radulovica (Muzicka omladina Novi Sad; elektr. pismo F. Križnarju, 23. 11. 2005; hrani avtor). V casu 2002–2004 so po podatkih Ministrstva za zunanje zadeve RS16 ucenci OŠ »F. Prešerna« iz Kranja sodelovali v Beogradu na festi­valu Radost Evrope (Otroški kulturni center Beograd, 2002); Beograjska filharmonija je s takratnim glavnim dirigentom U. Lajovicem igrala v Avditoriju Portorož v okviru takratnih jubilejnih 80. Svetovnih glasbenih dnevov, 27. 9. 2003; Orkester Slovenske filharmonije je igral oz. gostoval na BEMUS-u (25. 10. 2003 v Centru »Sava«); bogato pa je bilo tudi leto 2004: od januarja do maja so v Novem Sadu gostovali: Mariborski oktet, pianistka D. Tomšic Srebotnjak s Komornim godalnim orkestrom Sloven-ske filharmonije in Kvartet Tartini (vsi v tamkajšnji Sinagogi). V Ljubljani je bil 28. 6. 2004 ustanovljen Forum Slovanskih kultur s clanico R. Srbijo. Na ljubljanskem Poletnem festivalu (28. 7. 2004) je gostoval Zbor FMU iz Beograda, na Guitar Art Festival v Beogradu je igral kitarist T. Rajteric, istega leta (novembra 2004) pa še na 13. festivalu sodobne glasbe v Beogradu Trio »Slavko Osterc«: N. Prešicek / klavir, L. Hawlina Prešicek / flavta in D. Prešicek / saksofon. Na Beogradskim muzickim svecanostima (BEMUS), vsakoletnem med-narodnem glasbenem festivalu (ust. 1969), so v Beogradu v zadnjih le­tih nastopili trije ugledni in mednarodno afirmirani slovenski umetniki solisti: pianistka D. Tomšic Srebotnjak, flavtistka I. Grafenauer in klari­netist M. Bekavac.17 D. Jenku kot skladatelju in dirigentu posvecajo v Beogradu toliko pozornosti kot nikjer drugje, razen morda še v njegovih slovenskih Dvorjah oz. Cerkljah (na Gorenjskem). V Beogradu so leta 1954 ustano­vili (osnovno) glasbeno šolo (na podlagi predhodnih tecajev, leta 1951) in jo poimenovali prav po Davorinu Jenku. Ta je dandanes (od 2000 dalje) prerasla v srednjo glasbeno šolo. Prav tam pa so ustanovili še Mednarodno glasbeno tekmovanje, prav tako poimenovano po Jenku, ki je aktualno še dandanes. V organizaciji ali na povabilo katoliške cerkve v Beogradu (župnije in škofije) so v njihovi cerkvi (Blažene Djevice Marije in drugod) ali/in zunaj nje med drugimi nastopili še naslednji slovenski izvajalci: lju­bljanska folklorna skupina COF (»Društvo optimistov« v svecani dvora­ni Kulturno umetniškega društva Lola/Ivo Lola Ribar), Pihalni orkester »Krka« iz Novega mesta (v dvorani Studentskog kulturnog centra/SKC),18 Slovenski oktet, Mešani pevski zbor »Ivan Cankar« iz Logatca-Vrhnike, Me-PZ »Revoz« iz Novega mesta z zborovodkinjo C. Kampelj in pianistko A. Dreo, MePZ »Obala« iz Kopra (na »mini« turneji: Kragujevac–Beograd– Novi Sad), ŽePZ »Jasmin« iz Novega mesta z zborovodkinjo M. Dobov­ 16 Neformalni sestanek, 16. 12. 2005, ki semga imel z enim od uradnikov MZZ, Sektor za mednarodne odnose v kulturi. 17 Inf. s 37. festivala BEMUS, prim. Wikipedia, 9. 12. 2005. 18 Marsikatero gostovanje je potekalo v organizaciji Društva Slovencev »Sava« iz Beograd (prim. Bilteni Društva Slovencev »Sava«). F.Križnar Slovensko srbski kulturni in še... šek, MoZ iz Pivke z zborovodjem M. Štefancicem, dva slovenska zbora iz Novega Sada pa sta v njihovi organizaciji nastopila tudi v Beogradu.19 Enega zadnjih tovrstnih (bilateralnih) dosežkov predstavlja festival BG-LJ EXPRESS, v okviru katerega sta 11. 9. 2005 v Viteški dvorani lju­bljanskih Križank v mladem klavirskem duu S. Loncar in A. Pavlovic nastopila z deli evropskih in srbskih skladateljev.20 23.–25. novembra 2017 je v Beogradu na Tribuni o filmski glasbi v okviru Dnevov slovenskega filma gostoval naš glasbeni strokovnjak za podrocje filmske glasbe, cineast, skladatelj, pianist in esejist doc. dr. M. Reichenberg. 31. maja 2018 je v Beogradu v Domu vojske Srbije gostoval naš klarinetist-solist A. Zupan z dirigentom P. Medakovicem, s koncertantnimi deli srbskih skladateljev D. Lazica in V. Pericica in umetniškim ansamblom Ministrstva za obrambo »Stanislav Binicki«.21 29. marca 2019 je v Beogradu, potem pa še v njihovi svecani dvorani nastopal Pihalni orkester KGBL s solistom-pozavnistom M. Štihom, pod vodstvom A. Zupana.22 Današnji dogodki, pa tudi srbske glasbene, plesne, baletne in fol-klorne prireditve se po Sloveniji v glavnem odvijajo pod okriljem Zveze Nacionalni svet Srbov Slovenije in Saveza srpskih društava Slovenije. Obe organizaciji združujeta vec kot 10 tovrstnih društev po Sloveniji. V R. Srbiji je to Nacionalni svet Slovencev, ki prav tako deluje po celi državi in tudi izven nje (Bosna in Hercegovina). Zraven pa so še številni uradi in ministrstva, društva, JSKDRS, torej obe »uradni« državni politiki (Slo­venije in Srbije), posamezniki in civilna društva (združenja). Med diskografijo in preostalim (glasbenim) tiskom, festivali, bo­gatim (glasbenim) ljubiteljstvom in profesijo je treba omeniti tako cerkveno kot posvetno glasbo. Za prvo lahko zapišemo, da jo v smislu medreligijskega povezovanja in razlicnosti ter posamicnosti omogoca­jo tudi (kršcanska) Cerkev, Evangelicani in Pravoslavci ter še kdo, tako na slovenski kot srbski strani. Povezovanje poteka v smislu medreli­gijskega in medkulturnega, še posebej medglasbenega dialoga, in to navzlic temu, da se je Slovenija v zacetku 90-ih let (po 1991) locila od Balkana in s tem posredno tudi od Srbije ter po skoraj 80-ih letih skupnega življa od lucidno poimenovane »balkanske krcme«23, v kateri je bila kljub izpricani prilagodljivosti vendarle tujek. 19 Prim.korespondenco oz.elektronska pismaz beograjsko Nadškofijo,Jurijem Devetakom in Anico Sabo iz Beograda (20. 10. do 13. 11. 2005; pisma hrani avtor). 20 Prim. program in elektronsko pismo Bora Turela F. Križnarju (7. 9. 2005; hrani avtor). 21 Inf. na spletu www.ansambel.mod.gov.rs/lat/42/klarinetu-s-ljubavlju-42 (1. 4. 2019), prim. elektronsko pismo H. Miloševic UA MO STANISLAV BINICKI F. Križnarju (1. 4. 2019; hrani avtor). 22 Prim. elektronsko pismo Andreja Zupana F. Križnarju (31. 3. 2019; hrani avtor). 23 Krleža Miroslav (1893–1981), hrvaški pisatelj, pesnik in dramatik. Zakljucek Ce so bili že zacetki tega slovensko-srbskega glasbenega sodelova­nja v vec kot 200-letnem razvoju izjemno bogati in raznoliki, saj je tudi (severni) del Srbije pripadal avstroogrski monarhiji in so takrat Sloven-ci in Srbi (delno) živeli v isti državi, se je v nadaljevanju tega razvoja sodelovanje odvijalo povsem razlicno: od intenzivnega sodelovanja, ki so ga tu in tam omogocale ali celo pogojevale politicne razmere (sku­pne države), pa vse do nakljucnih posamicnosti (po l. 1991). Vsekakor je šlo vseskozi za dokaj enovit slovanski nacionalni prostor, ki pa mu geografska oddaljenost niti ni bila ne vem kako naklonjena. Vsekakor sta mu bila v vsem tem casu mnogo bolj naklonjena bližnji Dunaj in Zagreb, kar jima je bilo z malce oddaljenejšo Prago skupno. Davorina Jenka pri tem ne moremo spregledati. Bil je tisti vezni clen med Slovenijo in Srbijo, ki drži še dandanes: ustvarjalno, poustvar­jalno in pedagoško. Enako pomemben je za razvoj zacetka srbske (gle­dališke) glasbe kot za slovensko glasbeno romantiko. Ce med množico gostujocih skladateljev kar nadaljujemo, ne moremo mimo Mihovila Logarja, Marjana Kozine, Zlatana Vaude in še koga. Poleg ustvarjalcev pa je tu še cela vrsta pevk in pevcev, (glasbenih) dirigentov ter instru­mentalistov, tako Slovencev, ki so gostovali v Srbiji, še posebej v Beo­gradu, kot Srbov, ki so gostovali v Sloveniji, še posebej v Ljubljani. To intenzivno sodelovanje je bilo še najmocnejše med obema vojnama in po 2. svetovni vojni, po letu 1945, ko sta tudi »uradni« politiki obeh držav (in republik) naravnost spodbujali in nacrtno sofinancirali ome­njeno sodelovanje; seveda ne samo na glasbenem podrocju, ampak ta­ko rekoc na vseh podrocjih družbenega in gospodarskega, politicnega in kulturnega življenja. Po letu 1991, ko je prišlo do dveh samostojnih držav, te nacrtnosti in množicnosti ni vec, ceprav sodelovanje še vedno obstaja. Pojavljajo se številna (glasbena) imena in pa ansambli, ki tako sodelovanje še vzdržujejo, v vecini primerov pa gre za izmenjave. Glas-bi se povsem enakovredno pridružuje še balet, tj. umetniški ples. Še dandanes lahko pišemo o poglobljenem tovrstnem sodelovanju, ki pa ga je (samo po številu,in ne po kvaliteti) relativno manj.Tako je na po­drocju profesionalne, institucionalne in druge glasbene umetnosti, na podrocju ljubiteljstva oz. amaterizma, pa tudi na cerkvenem podrocju, namrec poleg že posebej izpostavljene poklicne izmenjave. Takšna po­vezovanja so se in se še danes dogajajo na podrocju (glasbene) ume­tnosti, pedagogike in znanosti. Literatura Cvetko, Dragotin. 1981. Južni Slovani v zgodovini evropske glasbe. Maribor: Obzorja. Enciklopedija Slovenije.Zv.12.1998.Slovenska n-Sz.Ljubljana: Mladinska knjiga. Jenuš, Gregor in Križnar, Franc (ur.). 2015. Davorin Jenko 1835-1914. Zbornik simpozija. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije ; Beograd: Arhiv Srbije. F.Križnar Slovensko srbski kulturni in še... Jugoslovenska muzika. 1972. U Muzicka umetnost: enciklopedijski leksikon Mozaik znanja, tom 12, ur. Dušan Plavša, 230-234. Beograd: Interpres. Muzicka enciklopedija. Knj. 3. 1977. Or-Ž (Dodatak). Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod. Pavlovic, Milivoje. 1986. Knjiga o himni. Jugoslovenski narodi o himni i himna medu narodima. Beograd: Nova knjiga. Rauch, Tomaž. 2016. »Slovenska ljudska glasba: takšna in drugacna«. V Drugacnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj 52. SSJLK, ur. Alojzija Zupan Sosic, 87–93. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Rijavec, Andrej. 1979. Slovenska glasbena dela. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Tomašek, Andrija (ur.). 1982. Muzika i muzicari u NOB: zbornik. Beograd: Savez organizacija kompozitora Jugoslavije (etc). Franc Križnar Univerzitet u Mariboru Centar za interdisciplinarna i multidisciplinarna istraživanja i studije Institut muzickoinformacionih nauka Slovenija SLOVENACKO-SRPSKI KULTURNI I, POSEBNO, MUZICKI ODNOSI MUZIKA JE BEZGRANICNA! Muzicka umetnost je više nego univerzalna, pa danas na toj relaciji postoje samo državne granice, koje vekovima ranije uopšte nisu postojale. Možda su upravo zato u prvom planu specificni, još samo nacionalni (narodni) elementi i današanji aktuelni (muzicki) modernizam. Kroz više nego dvestagodišnji razvoj, muzicki odnosi izmedu Slovenije i Srbije ostaju bogati i raznoliki. Dugo su ih uslovljavale zajednicka po­liticka situacija i država (Austrougarska monarhija, Država SHS, Kralje­vina Jugoslavija, FNRJ i SFRJ). Izmedu oba velika rata, a posebno nakon Drugog svetskog rata, medusobna saradnja bila je intenzivna, dok se kasnije, nakon 1991. godine, razvodnila u slucajnost i pojedinacnost, iako neki oblici saradnje postoje još i danas, pre svega na nivou bila­terale, tj. dvostranih odnosa. Medutim, kroz istoriju postoji prilicno je­dinstven slovenski nacionalni prostor, u kojem, sa gledišta stvaralaštva, nije moguce prevideti Davorina Jenka. On je bio ta karika izmedu Slo­venije i Srbije koja nas spaja još i danas – svojim stvaralaštvom, njego-vim obradama i izvedbama, kao i pedagogijom. U mnoštvu gostujucih kompozitora, stvaralaca, interpretatora i izvodaca, pevacica i pevaca, dirigenata i instrumentalista, kako Slovenaca tako i Srba, takode ne možemo zaobici Mihovila Logara, Marjana Kozinu i Zlatana Vaudu. Ovo istraživanje bavi se bogatim medunacionalnim razmenama, što, takode, obuhvata i balet. Radi se o sasvim drugacijoj i raznolikoj saradnji, koja je danas sve neuobicajenija – o saradnji u oblasti (muzicke) umetnosti, pedagogije i nauke. Kljucne reci: bilaterala, Jenko, Logar, Kozina, Vauda Franc Križnar University of Maribor Center for Interdisciplinary and Multidisciplinary Research and Studies Institute of Music Information Sciences Slovenija CULTURAL RELATIONS BETWEEN SERBIA AND SLOVENIA, WITH SPECIAL REFERENCE TO MUSIC MUSIC IS BOUNDLESS! The art of music is so ultimately universal that today there are only national borders, which never existed in the past, for centuries. Perhaps this is the reason why vernacular (folk) elements and the current (musical) modernism are in the focus. Over more than two centuries, the musical relations between Slovenia and Serbia have remained vivid and diversified. For long, they were determined by a shared political situation and the state (Austro-Hungarian monarchy, Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Kingdom of Yugoslavia, Federal People’s Republic of Yugoslavia and the Socialist Federal Republic of Yugoslavia). Between the two great wars, and especially after World War II, the collaboration was intensive. Later, after 1991, it has degraded, becoming merely coincidental and individual, although some forms of collaboration have persisted until this day, primarily at the bilateral level. Nevertheless, throughout history there has existed a rather unified Slavic national space, where, in terms of creative outputs, one must not overlook the contribution of Davorin Jenko. He was a link between Slovenia and Serbia, and he still connects the two countries – through his works, their interpretations and performances, and educational activities. Among many guest composers, the creators of original works and performers, singers, conductors and instrumentalists, both Slovenian and Serbian, the outstanding figures include Mihovil Logar, Marjan Kozina and Zlatan Vauda. This study covers a vivid international exchange, which also includes ballet. Some forms of collaboration are rather different and diverse, which is increasingly uncommon today, and they include the collaboration in the area of art (of music), education and scholarship. Keywords: bilateral collaboration, Jenko, Logar, Kozina, Vauda F.Križnar Slovensko srbski kulturni in še... Slika 1a – Hymna srbska (Onam, onamo; glasba D. Jenko; v: Jos. Jenicek, Slovanske hymny /za klavir s podloženim tekstom/, Praga 1900, str. 8 /zacetek/; orig. hrani GZ NUK v Ljubljani) Slika 1b – Bože pravde (bes. J. Džordževic, glasba D. Jenko; v: Fran Gerbic, Slovanske himne/Hymnes Slaves. Ljubljana: L. Schwentner, 1907, str. 8, zacetek) F.Križnar Slovensko srbski kulturni in še... Slika 2a – Saša Šantel, Slovenski skladatelji/Koncil slovenske glasbe, olje, 1936 (z D. Jenkom v ozadju) Slika 2b – Legenda zgornje slike (S. Šantel, 1936): D. Jenko je oznacen s št. 23 (oboje Zgibanka. Ljubljana: Glasbena matica, 2006) Slika 3 – Mihovil Logar Slika 4 – Marjan Kozina (Novo mesto, (Reka, 1902 – Beograd, 1998) 1907 – 1966; v Beogradu: 1940–43 in 1945–47, risba-lesorez Saša Šantel, pred 1936) Slika 5 – Zlatan Vauda (Šmarjeta pri Slika 6 – BG-LJ EXPRESS (letak-koncertni Mariboru, 1923 – Beograd, 2010) list, Beograd-Ljubljana, 8.–11. 9. 2005) Mitja Reichenberg DOI: https://doi.org/10.18485/slovenika.2019.5.1.8 Inštitut in akademija za UDK: 791.636:78(497.4) multimedije (IAM) Pregledni clanek Ljubljana, Slovenija mitja.reichenberg@gmail.com Filmska glasba in zlata leta slovenskega filma (2) Povzetek Prispevek predstavlja partiture skladatelja Bojana Adamica, ki so bile name-njene filmskim podobam velikega platna, v drugi vrsti pa opozarja na to, kar slovenska filmsko-glasbena zgodovina veckrat zamolci: da so glasbo za filme nekoc ustvarjali skladatelji, ki so poznali glasbeno-kompozicijsko stroko, danes pa se, prav zaradi pogoste nekakovosti slovenskega filma, z glasbo pri filmu veckrat ukvarjajo ljubitelji preprostih glasbenih invencij in ucinkov. Z drugimi besedami – glasbeno slabo izobraženi posamezniki, s pedigrejem zabavnega, populisticnega, všecnega in neproblematicnega žargona. V tej luci bomo ne­katere partiture premislili tudi nekoliko pobližje, saj je prav v tem close up poslušanju skrito Adamicevo globlje premišljevanje o sami naravi glasbe, filma in, ne nazadnje, poslušalca. Kljucne besede: Bojan Adamic, jugoslovanski film, filmografija, zgodovina fil-ma, analiza Razvoj slovenske filmske glasbe in Bojan Adamic Filmska glasba Bojana Adamica zaseda v slovenski filmski zgodo­vini zagotovo pomembno mesto. Njena vsestranskost in posebnost sta se dokazovali in potrjevali skozi vec kot pol stoletja dolgo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega filma, mu dajali poseben pecat in ga usmerjali v tedaj najvidnejše evropske ter svetovne tokove. Njegovo ustvarjanje filmskih partitur posega od zabavnih melodij do resnih študij, s katerimi se Adamic vpisuje med filmske komponiste klasic­ne in sodobne generacije. Raznolikost njegovega glasbeno-filmskega ustvarjanja je po eni strani presenetljiva, saj nakazuje na širino glas­benega ustvarjalca, po drugi strani pa pricakovana, saj je bil tako za­nimiva vsestranska osebnost, da je bilo komponiranje filmske glasbe zanj pravzaprav dopolnjevanje vsega ostalega, predvsem pa sklenitev vidnega in nevidnega sveta umetnosti. Bojan Adamic predstavlja skozi nekaj desetletij svojega delovanja vodilno filmsko-glasbeno osebnost, s svojimi partiturami pa je izpisal tudi zgodovino filmske ustvarjalnosti,predvsem slovenske in (tedaj) ju­goslovanske kinematografije, ki je zagotovo doživljala prepoznavnost tudi zaradi svoje glasbene podobe, ki ji jo je dodeljeval mojster. Bojan Adamic se je rodil skoraj socasno z najpomembnejšimi pre­miki v svetu filma in filmske glasbe. Leta 1912 je bila filmska glasba že prepoznana kot enakovreden filmski element in mnogi skladatelji so že postavljali prva kompozicijska in filmsko-glasbena pravila za ti-sto, kar se bo kasneje razvilo v teorije filmske glasbene kompozicije. Bojan Adamic je stopil v svet komponiranja filmske glasbe leta 1946, ceprav se je s filmsko glasbo srecal že med vojnama – kot izvrsten pianist je namrec intenzivno spremljal in aranžiral mnoge druge par-titure iz zgodovine filmske umetnosti. In ceprav razpet med fotografijo ter zabavno in popularno glasbo, je ostal zvest prav svojim filmskim partituram do smrti. Težko bi rekli, kateri glasbeni opus je v njegovem življenju najpomembnejši, zagotovo pa se lahko strinjamo, da je opus njegovih filmskih partitur pisal tako zgodovino slovenskega kakor tudi jugoslovanskega filma. Njegov najbolj prodoren cas skladateljevanja in ustvarjalnosti se je pricel po drugi svetovni vojni. Tedaj je bil že izkušen glasbenik, iz­redno pomemben za razvoj slovenske zabavne glasbene scene, tedaj priljubljenega jazza in big-band zvoka, v nadaljevanju pa popevke in šansona: le kdo ne pozna njegovih vedno zelenih napevov, kot so Cao Ljubljana, Ko boš prišla na Bled, Prelepa si bela Ljubljana, Prodajalka cve­tja, Starec in morje, Školjka, Stari Mercedes, Ti si mi vse, pa šansone, med katerimi še pomnimo naslove Balada o cloveku, Clovek na sredi, Romanca o delu … Zagotovo velja omeniti še njegovo scensko glasbo za gleda­lišce: Bela krizantema (I. Cankar), Krcmarica Mirandolina (C. Goldoni), pa Šola za žene (J. B. Moličre) ter kar nekaj glasbe za drame Shakespeara – Romeo in Julija, Macbeth, Hamlet, Sen kresne noci in Richard III. Napisal je tudi tri balete (Moje ljubljeno mesto, Bela Ljubljana in Plesalka) ter en muzikal (Sneguljcica). Slovenski zbori poznajo njegovo ime po skladbah V Gorjah zvoni, Domov bom šel, znanih pa je tudi precej partizanskih pesmi za zbor in orkester. Ob vsem tem pa ne smemo spregledati nje­gove glasbe za radijske igre, med katerimi so najbolj legendarne Žogica Marogica, Brkonja Celjustnik in Zvezdica zaspanka – za svoj revijski oz. plesni orkester jih je napisal vec kot 200! Bolj koncertno usmerjena publika pa se ga zagotovo spomni po komornih delih (Mesecina na Travni gori za violino in klavir, Preludij za kitaro, Suita za harmoniko …) in skladbah za simfonicni orkester (dva klavirska koncerta, Rapsodija, M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... Suita za klarinet in godala, Sedem preludijev za klavir in orkester …).1 Skratka – velik opus. S filmsko glasbo se je Adamic zapisal tako v slovensko kakor tu­di jugoslovansko filmsko zgodovino, pisal pa je tudi glasbo za filmske studie v ZDA, Švici, na Madžarskem, v Nemciji, nekdanji Sovjetski zvezi, Franciji, Veliki Britaniji in celo Braziliji ter na Norveškem. Njegov opus obsega preko 200 partitur za celovecerne in kratkometražne filme, ob tem pa še za televizijske Obzornike, TV drame in filmske serije. Kot njegova prva filmska glasba je zabeležena partitura za kratkometražni film Mašcujmo in kaznujmo (1946, režija Dušan Povh),2 film o zlocinih belogardisticnega generala Leona Rupnika, njegova prva partitura za celovecerni film Svi na more (režija Sava Popovic, v glavnih vlogah Mi­lan Ajvaž, Milena Dapcevic in Milan Puzic) pa je nastala leta 1952 (Ne­dic 2011 in 2012).3 1950–1960 Bojan Adamic je petdeseta leta pricel s filmsko glasbo kratkih do-kumentarnih filmov, med katerimi so Sportovi na vodi (1951, režija Lju­biša Popovic),4 Na obalama Kvarnera (1952, režija Marijan Vajda),5 Slike iz Slovenije (1952, režija Marijan Vajda),6 Jedan naš dan (1952, režija Miodrag Nikolic),7 temu pa so sledili že omenjeni celovecerec Svi na more, pa Biser Jadrana – Dubrovnik (1953, režija Marijan Vajda)8 ter Jara gospoda (1953, režija Bojan Stupica, v glavnih vlogah Vladimir Skrbin­šekin Elvira Kralj) in koncno film vseh slovenskih filmov– Vesna (1953, režija František Cap, v glavnih vlogah Metka Gabrijelcic, Franek Trefalt, Jure Furlan, Janez Cuk in Elvira Kralj). Iz tega obdobja velja omeniti še filme Trenutki odlocitve (1955, režija František Cap, v glavnih vlogah Stane Sever, Julka Staric in Stane Potokar), Otok galebov (1956, režija Ernest Adamic),9 U mreži (1956, režija Bojan Stupica, v glavnih vlogah Mira Stupica, Bert Sotlar, Jurica Dijakovic in Vika Podgorska), vojni film 1 Delno povzeto po http://www.bojan-adamic.si/ (dostopno: 12. marec 2018) 2 Ni podatkov o igralski zasedbi. 3 vir: Excelova tabela (uredila Lilijana Nedic, maj 2012), na http://www.bojan-adamic.si/ (dostopno 12. marec 2018) 4 Ni podatkov o igralski zasedbi. 5 Ni podatkov o igralski zasedbi. 6 Ni podatkov o igralski zasedbi. 7 Ni podatkov o igralski zasedbi. 8 Ni podatkov o igralski zasedbi. 9 Ni podatkov o igralski zasedbi. Potraga (1956,režija ŽoržSkrigin,vglavnih vlogah Ljubiša Lovanovicin Vasa Pantelic) ter Veliki i mali (1956, režija Vladimir Pogacic, v glavnih vlogah Jožo Laurencic, Severin Bijelic in Ljuba Tadic), tu je še drama Krvava košulja (1957, režija Žorž Skrigin, v glavnih vlogah Dušan Bulajic, Marija Crnobori,Ana Nikolic in Mira Nikolic),pretresljivi celovecerec Ne obracaj se, sine (1956, režija Branko Bauer, v glavnih vlogah Bert Sotlar, Lila Anders, Zlatko Lukman in Mladen Hanzlovsky), za oddih je sledil kratek, a ucinkovit animirani film Fantasticna balada (1957, režija Bo-štjan Hladnik – film o Mihelicevih grafikah), za njim pa še hudomušno kratek Najlepši cvet (1957, režija Saša Dobrila – zgodba cebele, sveta in trota) ter Tuja zemlja (1957, režija Jože Gale, v glavnih vlogah Rade Markovic, Ilija Đuvalekovski, Milorad Margetic in Tamara Miletic). Zagotovo je naslednji veliki domet v tem casu film Tri cetrtine sonca (1959, režija Jože Babic – v glavnih vlogah Arnold Tovornik, Bert Sotlar in Lojze Potokar), nato partitura za film X-25 javlja (1960, režija Fran-tišek Cap, v glavnih vlogah Dušan Janicevic, Tamara Miletic, Angelica Hlebce in Stevo Žigon) ter Ljubav i moda (1960, režija Ljubomir Ra­dicevic, film z mlado Bebo Loncar v glavni vlogi, ob njej pa Miodrag Petrovic-Ckalja in Mija Aleksic). V filmu Vesna gre brez dvoma najprej za glasbeni in filmski diskurz ženske/dekleta, nato njene besede in navidezne ne-prisotnosti, glede tega se lahko dotaknemo še kakšnih kljucnih topik filmsko zvocnega koda, predvsem pa je zanimiva Adamiceva partitura, ki sooblikuje se­kvenco pisma. Film Vesna brez dvoma spada v tako imenovano sloven-sko filmsko »klasiko« in ga je potrebno z vsem spoštovanjem tako tudi obravnavati. V osnovi je v njem na razlicne nacine nagovorjen sloven-ski ženski (filmski) lik tedanjega casa – ženska/dekle je namrec bistve-no odsotna: manjkata ji podoba in ime, ceprav pride pismo na pravi naslovin pravemu dekletu vroke.Vendar se pravzaradi pisma pripoved tudi usodno obrne. Ta je (kljub današnjim elektronskim razlicicam) še vedno posebno mesto diskurzivnega nagovarjanja osebe, ki je vedno »na drugi strani zrcala«, kot bi rekla Alica. Besede, ki jih na papirju izreka Samo (Franek Trefalt), so polne skušnjav in zmešnjav. Filmski suspenz, s katerim se na velikem platnu ukvarjata Cap in z njim Adamic, je evidenten: besede bere Janja (Metka Gabrijelcic), fiktivna Vesna, za katero Samo meni, da je Hiperbola (Ol­ga Bedjanic) – hci mojstra profesorja Slaparja (Stane Sever), ki ga vsi klicejo Kozinus. Za komedijo zmešnjav je sploh znacilno, da se ne ve, kdo je kdo. Imamo le pismo, v katerem je kljucna prvoosebna izpoved. Hrepenenje, kot ga je predstavljala Julija Prešernu. Toda: Julija je mit in Vesna prav tako – kakor nas opominja Mocnik, ki pravi, da je mit pripoved, ki organizira svet. Svoj organizacijski ucinek najpogosteje dosega s tem, da pripoveduje o zacetkih ali, natancneje, o izvirih (Moc­nik 2006). To je posebej pomembno, ce primerjamo filmsko junakinjo s Prešernovo devo. Ce je mit pripoved o organizaciji sveta, potem je se­ M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... veda filmska pripoved v tem primeru organizacija sveta, v katerem živi in deluje filmska junakinja. Zunaj tega sveta ni mita in zunaj tega mita (pripovedi) seveda njen svet razpade. Zakaj? Junak Samo ne pozna nje­nega pravega videza ali še bolje receno, preprican je, da je njen videz drugacen, kot je v resnici. Zato so njegove besede pravzaprav hinavske, polne besednih leporecij in trikov. So pripoved o nastanku navidezne ljubezni, virtualne resnice, v katero pa se današnji svet tako ali tako spreminja.Tudi Julijin mit se ne zacne kot pripoved,temveckot formula (Mocnik 2006, 48). To poudarjamo zaradi stavka v pismu, ki pravi: In vi niti ne slutite, da odmeva gori koprneca pesem o vaših oceh. Adamiceva glasba se kot tretji glas pridruži popolni zmešnjavi. »Pe­sem« spremeni v »skladbo«, igrano na violino (kakor da bi Samo igral ta instrument, ceprav vemo, da ga ne), akuzmaticen glas, ki pa prebira pismo v Vesnini »glavi«, je Samov, ceprav ona (Vesna/Janja) sploh ne ve, kdo je njen oboževalec. Napaka? Kje pa. Pri filmu je pomembna iden­tifikacija. Toda ne junaka/junakinje, temvec gledalca, ki je tukaj ujet v past zvoka-glasbe-besede. Samov glas je past, ki se je razprla v hipu, ko je Janja odprla pismo, zapre pa se takoj s preskokom v realnost, ko Janjo poklice oce po »pravem« imenu in se njen »sanjski« svet, svet glasovnega privida, popolnoma podre. Z njim se podre glasba in izgine glas oboževalca. Vesna postane mit, ki ga mora izpeljati filmska Janja in privoliti v zmenek. Pomembni so ucinki: 1. Diskurz filmsko-glasbenega komentarja, filmske kritike ali interpre­tacije se z njo vzpostavi v diskurz vednosti – lahko bi nastala film-ska veda o pomembnem obratu glasu v Adamicevo glasbo. 2. Filmski Samo je postal subjekt, filmu pa je prav Adamic pripisal nekaj naddolocenega, torej glas/zvok in glasbo violine, s katerima subjektivizira virtualen odnos, ki ga poimenuje »pomlad«, torej »Ve­sna«. Ta obrat je pomemben v diskurzu identitet. 3. Ta matrica »glasbenega-zvocnega« pisma je dejansko matrica nad­dolocitve (funkcije) dekleta, ki ga ni (Vesne), in Janjin fiktivni pre­vzem dvojne vloge – skozi simbolno razsežnost pride do subjekti­vizacije dekleta, ki se ujame v glasovno-glasbeno-violinsko past. Pri tem pa vsekakor Janja (kot Julija) izgine. Adamiceva glasba in zvok sta v dialekticni poziciji do filmske po­dobe, a vendar delujeta homogeno. Gre za transsubstancialni moment, v katerem se gledalec spusti po toboganu verjetnega, se prepozna v junakih našega casa in zajaha poštenega konja. Toda cista libidinalna ekonomija tega odnosa gledalec – junak ali gledalka – junakinja se zvrne na vidik enega subjekta, ki se (v filmu) vedno sreca z nekakšnim likom ultimativne groze, nepoštenosti ali prevare, s katero mora opra­viti in življenje (kako romanticno!) postaviti na kocko. Glasbena poanta je skoraj vedno v tem zvocnem utelešenju junaka (a redko junakinje), saj (p)ostane nevidna, kot so sanje o sreci, poštenju in miru. Glasba in zvok vselej postaneta kontra subjekta, nekakšen nevidni drugi subjekt pripovedi, ki lahko seže ultimativno tudi prek smrti. Filmska Vesna/ Janja se ne more odreci svoji dvojnosti, za boljše razumevanje pa bi si bilo na tem mestu treba pogledati in spregovoriti tudi o filmu Ne cakaj na maj (1957, režija prav tako František Cap, glasba pa Borut Lesjak). ľ (Tri cetrtine) sonca (1959, režija Jože Babic) ali zgodba o zgodbah Vsebina filma pripoveduje o tem, kako se ob koncu druge svetov­ne vojne »skupina taborišcnikov razlicnih nacionalnosti znajde na Ce­škem, kjer jih nakljucje primora k skupnemu življenju v železniškem vagonu. Porajajo se prijateljstva in sovraštva, prica smo požrtvovalno­sti in odrekanju, sumljivemu taborišcniku, ki je v resnici predstavnik nemške vojske. Eden izmed »prebivalcev« vagona se domov odpravi peš, drugi hrepenijo po prihodu vlaka, ki jih bo odpeljal naprej, ki jih bo odpeljal domov. Jim bo uspelo?«10 Filmska partitura, ki jo Adamic ponudi v tem filmu, je sestavljena skoraj epizodno. Lahko bi celo rekli, da se v bistvu ukvarja s filmski-mi liki in njihovimi notranjimi svetovi in strahovi, veliko manj pa s tisto »klasicno« filmsko-glasbeno pripovedjo, ki je bila tedaj najbolj razširjena. Partitura vsebuje elemente vecjih in daljših melodicnih za­ 10 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=1847 (dostopno: 13. april 2018). M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... mahov, vsekakor pa tudi nekaj intimnega premišljevanja in situacij­ske problematike. Sama partitura je s svojimi oseminsedemdesetimi stranmi pravzaprav kratka, vendar vsebuje vse, kar pravzaprav dobra filmska partitura potrebuje – sestavljenost iz odlomkov, delov, kosov, ki se filmu prilegajo. Kakor bi dober krojac skrojil obleko, ki ustreza brez velikih popravkov. Adamic v njej veckrat zaniha med cistim simfonic­nim zvokom, ki pa se zna v nekaterih odlomkih nasloniti celo na jazz zvoke, zvoke simfonicno-plesnega orkestra. Vendar ostane nenehno v obvladanih, »serioznih« tonih in, ne nazadnje, izpoveduje idejo, ki jo nosi s seboj tudi film: vzajemnost filmskega in glasbenega jezika, pri­jateljstvo, hrepenenje in upanje. Adamic se, lahko bi rekli, ukvarja s filmskim pomenom. Toda pomen je vedno trdno jedro simptoma, je torej ujeta enigma, je izjavljanje brez izjave, ce pa je filmska podoba enako kot Drugi hkrati tudi sama presežek, nas to napeljuje do nedvomnega sklepa, da je jedro filmskega subjekta tako rekoc le formalno in da je subjekt v odnosu do podobe temeljni pogoj za fantazmo, edina možna pot razveza, pa je njen radikalni razcep izražen kot nevroza, kot osa­mljenost sredi množice. Film z naslovom ľ (Tri cetrtine) sonca je prav tako pripoved o tem. Bojan Adamic je v tem filmu tudi liricen, vendar na svoj nacin. Vedno se ukvarja s prisotnostjo glasbe v trenutkih, ko je potrebno komentirati emocionalno plat neke sekvence, ko se pojavijo dvom, pricakovanje, želje, upi in obupi – in ne nazadnje hrepenenje. Z orkestracijo pokaže na komornost likov, v instrumentalnih dialogih na zgodbe filmskega prijateljevanja, sodelovanja in sovražnosti, v sim­fonicnih zvokih pa razpre hrepenenje z odprtimi glasbenimi frazami, kakor bi se želje po boljšem življenju prelile iz filmskih likov v ušesa poslušalcev. Ljubav i moda (1960, režija Ljubomir Radicevic) ali zgodba o drugacnosti Sama zgodba filma gre na hitro takole: »skupina študentov orga­nizira modne revije za podjetje Jugošik, da bi zaslužili denar za orga­nizacijo letalske revije. Pri tem se poslužujejo tudi majhnih prevar. Cilj je plemenit, revija uspe, škode ni, niti za študentko Sonjo niti za mla­dega modnega oblikovalca Bora, ki na koncu rešita svoja nesoglasja. V fontani.«11 Dvojnost filmske partiture tega simpaticnega jugoslovanskega fil-ma je pravzaprav ujeta že v naslovu – ljubezen in moda. Na prvi pogled lahko razumemo, da gre za par, vendar skozi film razberemo, da sta obe zadevi lahko tudi v kontra-poziciji in bi lahko mednju zapisali celo »ali«, ceprav bi bil smiselno nastavljen tudi »kot«: torej ljubezen kot moda. Adamic se v tem filmu ukvarja z bistveno bolj zabavnimi ritmi, 11 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=1860 (dostopno: 14. april 2018). med katerimi zasledimo swing in be-bop, se pravi tocno s tem, kar pac ponujata ideja filma in svet mode; ljubezen pa se (mu) v glasbi zazdi kot spremljevalka procesa, ki je tako ali tako nekaj »vzporednega«. Film, pa tudi druge oblike umetnosti, usmerja posameznika in po­sameznico ter jima razkazuje njuno vlogo v družbi in njuno socialno vrednost – ter ne nazadnje njuno pozicijo. Posameznik in posameznica na temelju svojih potreb prevzameta iz filma vedno tisto, kar ocenita, da je pomembno zanju, za njuno vlogo v družbi in življenju. Psiholo­ško gledano posameznik in posameznica v film nenehno projicirata sebe in tako prevzemata razlicne fiktivne statuse in vloge. Po mnenju tedanjega casa (v mislih imamo cas povojnega »ozavešcanja« z mo-dernimi idejami, torej cas in prostor nastanka prav tega filma) film ni le del oblike zabave, temvec del razumevanja in prepoznavanja sveta ter videnja svoje lastne vloge v njem. Vsekakor bi veljalo posebej go-voriti o propagandnem in izobraževalnem filmu, vendar to ni trenutni namen. Številni sociologi so bili od nekdaj okupirani s težavo, kako film ucinkuje na otroke in mladoletnike, na njihovo delikventnost, emocije in druga socialna vprašanja vzgoje in medosebnih odnosov ter rasnih nestrpnosti, ideologij in spolnih navad (Adolf Adler, Silvia Payne, Louis Leon Thurstone, Siegfried Kracauer). Posebno sociološko vprašanje fil-ma je tudi ljubezen. Veliko stvari povezujemo z ljubeznijo: do cloveka, do narave, do ži­vljenja ... Tudi filmska glasba je pripomogla k tem idejam precej ne­smrtnih zapletov, napevov, zvokov, intimnih harmonij in drugih sozvo-cij. Skoraj ni filma, v katerem ne bi srecali takšne ali drugacne oblike ljubezni. Ljubezen ima tisoc obrazov in tisoc oblik, neskoncno nacinov izpovedi in neskoncno možnosti, da se izrazi. Ljubezen je kot zajcje poti, le-te pa so pomladi dobro vidne, toda zamotane (Ksenofan 1963, 221), bi lahko rekli. Tako zamotane, da na koncu zasledovanja vec ne vemo, ali zasledujemo zajca ali že kar sebe. Kakor zapiše Rotar, ni dru­gega diskurza, razen diskurza manka. Prav zato ima relacija med zunaj in notri v humanisticnem diskurzu nenavaden pomen (Rotar 1981, 40). Seveda hocemo razumeti filmsko glasbo in filmsko podobo kot nekaj, kar se dogodi navidezno zunaj subjekta, torej v njegovem opazovalnem in slušnem polju, kakor hocemo razumeti film (le) v pomenu filmske podobe. Tisto notri pa je kakor nevidno, nevidljivo, skrito ocem, vendar slišno, torej najbolj sublimno. In sled, ki jo pušca zunanji svet v notra­njem in jo notranji manifestira v zunanjem, je temeljna magija filmske umetnosti. Je njegov habitus, njegov ego. Kakor ljubezen, ki spaja. A te­žava pri ljubezni je vedno v tem, da jo je treba izgovoriti. Treba jo je pripovedovati – tako ali drugace. K temu prištevamo tudi glasbo Bojana Adamica – tocno iz tega filma. Ceprav je mogoce najvecji filmsko-glasbeni hit postala pesem Devojko mala (glasba Darko Kraljic, besedilo Boža Timotijevic), pa je vendar prav nekaj vec kot osemdeset strani dolga Adamiceva partitura M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... znak, da je kot skladatelj vnašal zabavne zvoke v simfonicno-plesni orkester in tako zabrisal mejo med tem, kaj je pravzaprav film: ume­tnost v svetu zabave in/ali zabava v svetu umetnosti. Že otvoritvena pesem Jedna mala dama nas nagovori v ideji šlagerjev, kjer se Adamic najde potem med svojimi napevi: Hej, stani decko, pa Šta je to,ko je to, v nadaljevanju pa še Šiparica in Tajna. Vsekakor pa moramo priznati, da je naslovno pesem Ljubav i moda naredil Darko Kraljic in z njo požel pravzaprav uspeh celotnega filma. Slika 2 – Plakat za film Operacija Ticijan (1963) 1961–1970 To obdobje je Adamic pricel nekoliko liricno. Prvi takšen film je bil Košcek modrega neba (1961, režija Svetomir Janic, v glavnih vlogah Ra-hela Ferari, Pavle Vujišic, Petar Prlicko, Olivera Markovic in Boris Kralj) in zdi se, kakor bi se pripravljal na veliki zamah, ki je nastal še istega le­ta s filmom Ples v dežju (1961, režija Boštjan Hladnik, v glavnih vlogah Duša Pockaj in Miha Baloh). Sledijo filmske partiture za celovecerce Pe­šceni grad (1962, režija Boštjan Hladnik, v glavnih vlogah Janez Albreht, Milena Dravic, Ali Raner, Špela Rozin in Ljubiša Samardžic), Operacija Ticijan (1963, režija Radoš Novakovic, v glavnih vlogah William Camp­bell, Rade Markovic, Patrick Magee, Miha Baloh in Irena Prosen), izre­dno art-provokativni Erotikon (1963, režija Boštjan Hladnik, v glavnih vlogah Ingrid van Bergen,Michael Cramer in Gunnar Möller),vodgovor pa Samorastniki (1963,režija Igor Pretnar,vglavnih vlogah Majda Poto­kar, Vida Juvan, Rudi Kosmac, Lojze Rozman in Stane Sever). Tem sledi družbena drama Lažnivka (1965, režija Igor Pretnar, v glavnih vlogah Dušan Antonijevic, Danilo Benedetic, Rusa Bojc in Angelca Hlebce) in ponovno vojna drama Sretni umiru dvaput (1966, režija Gojko Šipovac, v glavnih vlogah Mija Aleksic, Nikola Angelovski, Dragomir Felba in Mi-loš Kandic). Z mladinsko tematiko tedanjega casa se Adamic sreca dve leti kasneje, ko je ustvaril simpaticno partituro za Kekceve ukane (1968, režija Jože Gale, v glavnih vlogah Polde Bibic, Boris Ivanovski, Zlatko Krasnic in Jasna Krofak), leto za tem pa še glasbo za film Most (1969, režija Hajrudin Krvavac, v glavnih vlogah Bata Živojinovic, Slobodan Perovic, Boris Dvornik in Relja Bašic).12 Ples v dežju (1961, režija Boštjan Hladnik) ali zgodba o hrepenenju Film Ples v dežju (glasba Bojan Adamic) se ukvarja pravzaprav z vec »mracnimi« elementi, ki pa so bili pravi hit tedanjega casa. Zgodba pravi, da »slikar Peter pooseblja moško hrepenenje po sreci – rad bi srecal idealno žensko, popolno življenjsko sopotnico. Gledališka igra­lka Maruša, s katero ima Peter stalno razmerje že sedem let, bi rada živela z njim in si z njim tudi vse delila. Toda Peter se je Maruše že ra­hlo navelical. Ponoci Maruša zacuti, da jo je Peter zapustil. Tudi ona se odloci, da je konec njunega razmerja morda najboljša rešitev. Toda na koncu oba ugotovita, da sta izgubila nekaj zelo pomembnega. Medtem dva mlada zaljubljenca plešeta v dežju, na ulici. Mogoce bosta dosegla sreco, ki sta jo Peter in Maruša zaman iskala.«13 V casu nastajanja tega filma je ameriški prevladi na trgu konkuri­rala le nemška filmska industrija. Njen najbolj prepoznaven prispevek so bili temni, celo halucinatorni svetovi nemškega ekspresionizma, ki so povecali moc antirealizma, na platno pa postavili notranje konflikte, duhovna stanja posameznika in mocno vplivali na poznejše grozljivke, psihodrame in kriminalke. Skratka – na temen žanr. Prav iz tega vzdušja je pozneje crpal film noir.Vsekakor je treba (in morda prav pri filmu) ve­dno socasno misliti in opazovati tehnologijo in njene družbene ucinke, nato tehnologijo in njeno vsebino, potem tehnologijo in njenega upo­rabnika ter koncno tehnologijo in vse njene znane in neznane omeji­tve. Tako pridemo do vpogleda funkcije, ki jo ima (in jo je imel) film v vsakem trenutku in na vsakem mestu. Ko gledamo in poslušamo filmski odlomek iz filma Ples v dežju, v katerem glavni junak nenehno tece mimo krst in hiti proti oknu, za viri: http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=people&peopleID=7 in http://www.imdb.com/ (dostopno: 15. maj 2018). 13 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=1872 (dostopno: 11. maj 2018). M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... katerim je vidna silhueta ženske (filmske femme fatale), ne moremo mimo tega, kar pravi Derrida, ko bere Kafko. Pravi namrec, da identiteta teksta ni dosežena znotraj zagotovljene zrcalne refleksije, temvec v ne­berljivosti teksta, sploh ce pod tem razumemo nemožnost, da bi prišli do njegovega pravega pomena (Derrida 1992, 211). Tako se vse zacne in konca v nekakšnem suspenzu glasbene vednosti, bodisi o tem, kar je pricakovano, bodisi o/v tem, kar je zamolcano, prikrito, umaknjeno prvemu pogledu in sluhu. Ne pa tudi mislim. Za komunikacijo zvok– glasba–gledalec ni nujno, da je vedno in samo zvocna. Lahko je posta­vljena kot suspenzija v film, torej nekakšna razredcina, ki jo moramo znati precediti. Ce je bil torej Hitchcock mojster slikovnega suspenza, tistega, ki je vezan na filmsko podobo in naracijo, potem je tedaj stal ob njem drug mojster zvocnega suspenza: Bernard Herrmann. Kakor v tem casu pri Hladniku – Adamic. Morda je bila to najvecja Adamiceva glasbena vloga v slovenskem filmu. Kontinuiteta zvocnih elementov te sekvence se namrec preobli­kuje v svojevrstno zvocno pripoved, za katero pa mora biti poslušalec vsaj dovolj obcutljiv in podkovan. A vendar gre v povedanem tudi za poseben paradoks: ali ne bi mogli gledati in poslušati filma tudi brez vse te teoretske navlake? Bi nam bil film zato nesmiselno prikazovanje slicic, blebetanje brez notranje povezave in misli? Kajti: brez sleherne­ga znanja ali izrecnega napotka lahko stopimo do kakšne najpomemb­nejših stvaritev (kipa, slike), pa bomo kljub temu postali pozorni na ne­katere posebnosti (Morelli 1891, 288). Torej gre za moc kreatorja ume­tnine, tistega, ki nagovarja z nebesednimi elementi, vendar moramo pri tem upoštevati vsaj minimalen skupen kulturni kod med avtorjem in opazovalcem. Toda razumevanje pomena suspenza filmske glasbe in zvoka bi morali absolutno razumeti tudi kot izjavljanje (izrekanje) o necem, kar je tako rekoc neizrekljivo. Ker vznikne kot nekakšna notra­nja transformacija misli in idej, kot opozicija sliki, zgodbi, podobi, vse­bini, kot nekakšna ontogeneza, kot izjava zunaj vsakršne casovne ali druge modalne dolocitve (Benveniste 1966, 159–160). Lahko bi tudi rekli, da gre za nekakšen premik v prostor, kjer je prostorskost izrazito navidezna, suspendiran zvok, glas, glasba pa fantazma, ki pomaga pri subjektovi želji, da preživeti filmski dogodek. Ali pa ga ne. Pravzaprav je za razumevanje celotne ideje partiture dovolj, da poslušamo Blues hrepenenja,samo enajst strani dolgo partituro,ki jo je Adamicizlušcil iz filma in je bila veckrat predstavljena kot samostojna kompozicija. Mor­da res ne gre za blues v njegovem osnovnem pomenu, vendar je njego­va otožnost dejansko tista, ki Adamica vodi preko skoraj štiriminutne kompozicije. Jasna, valujoca melodija se kakor iluzija vrti vedno okoli iste tocke, kakor bi hotela povzrocati hipnoticnost plesnega trenutka Maruše (Duša Pockaj), se konca tam, kjer je pricela – v vedno vrtecem se krogu želja, upanja in hrepenenja. Slika 3 – Prizor iz filma Ples v dežju (1961) Film Ples v dežju je brez dvoma velik film, porocevalec casa svoje­ga nastanka in hkrati njegov pomnik. Adamiceva partitura pa drzna, sodobna in domišljena. Podpira in razpira Hladnikovo idejo filmskega suspenza. Vendar recimo, da velja nekakšen splošni izrek, da je bil re-žiser Alfred Hitchcock mojster suspenza. Mnogi, ki to poudarjajo in su­vereno ponujajo kot teorijo filma, si pod idejo suspenz ne predstavljajo veliko. Ce izhajamo iz stare latinšcine, potem je izvorna beseda seveda suspensus, kar pa pomeni, da nekaj visi ali da je še neodloceno. Torej, da gre za nekakšen odlog, premaknitev – morda je zanimiva tudi uporaba besede suspenzija, ki nastane, kadar je neka snov v obliki najmanjših možnih delcev enakomerno porazdeljena v redkejši snovi. In še ne­kaj je suspenz: filmska pripovedna tehnika, s katero se vodi filmsko pripoved v dveh smereh. Gledalec tako enako verjame, da sta možni opcija A in opcija B, odvisno od kombinacije. Ali recimo, da poznamo možnost A, vsi filmski indici pa nas hocejo prepricati, da je edina mož­nost B. Ta dvojnost, dvotirnost, »obojemožnost« in hkrati umanjkanje ene »prave« možnosti, je filmski suspenz. Premaknitev, celo zatajitev ali suspenzija, v kateri je veliko manjših delcev filmskega zvoka in glasbe porazdeljenih po celotnem filmu. Tako pozna tudi filmski zvok Bojana Adamica v tem delu svoj su­spenz, vendar na drug nacin. Zvoku moramo najprej natancno pri­sluhniti in ga nato interpretirati. Ce gre za splošno znane ali veljavne zvocne pojave, s tem nacelno nihce nima težav. Te nastanejo, kadar so prisotni zvoki in/ali glasba, ki je mnogi ne znajo interpretirati. Suspenz je lahko naravnan na vec nacinov: kot zacasni, kadar filmska pripoved prikrije kakšen pomemben podatek, kot stalni, kadar ima gledalec ne­ M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... nehno obcutek, da je nekaj prezrl, kot difuzni, saj ta dopušca razlicna sklepanja, in kot fokusirani, torej kakor nekakšen spoj dejstev, ki nasta­ne šele v nekem dolocenem trenutku. Pri vseh oblikah pa gre za moc interpretacije. Kekceve ukane (1968, režija Jože Gale) ali zgodba o metafori in junaku »Pogumni Kekec se v tem filmu s pomocjo svojih starih prijateljev, Mojce, Briclja in Rožleta, ponovno upre krutemu in zlobnemu divjemu lovcu Bedancu. V tretjem filmu o Kekcu se glavni junak spopada z naj­hujšimi težavami, saj Bedanec obenem ujame Briclja in Rožleta. Kekec ju reši, ob tem mora izkoristiti vse ukane in prevare, Bedanec pa se na koncu zaradi svoje lakomnosti ujame v lastno past. Kekec s prijatelji usliši njegove prošnje, a Bedanca ne izuci prav nic. Bo mir in spokoj­nost v gorske kraje lahko spet prinesel spoštovani modrec Vitranc?«14 Pripovedovanje je namrec tisto, kar je ustvarilo cloveštvo (Janet 1928, 261), in ni ga junaka, ki bi to lahko zanikal. In to je metafora. V sodobnih Atenah imenujejo javna prevozna sredstva metaphorai. Tam se ljudje srecujejo, se dotikajo drug drugega, si gledajo v oci in so, ce to hocejo ali ne, v kontaktu, v razmerju, v odnosu. In ko gredo na delo, v mesto ali domov, se spet družijo v teh metaforah, preckajo življenje drugih ljudi in se morda celo (za)ljubijo. Tako imajo strukture prevoza funkcijo prostorskih sintaks – seveda s celotno paleto kodov, urejenih nacinov ravnanja in nadzorovanja. A vendar so. So metafore, so intimne zgodbe srecevanj, potovanj, so ljudje. Vsaka pripoved je pripoved o po­tovanju – je torej tudi prostorska in casovna praksa. Adamiceva partitura ni »otroška« ali pa »kekcevska« ali pa »mla­dinska«. Ne, prav s to glasbo se Adamic postavi na mesto filmskega sooblikovalca, kjer je njegova govorica zvok. Ujame idejo zgodbe in jo spremeni v glasbeno metaforo – v spretnega Kekca, nesrecnega Briclja, bojecega Rožleta, divjega Bedanca … Adamic ne pozabi, da je glasba umetnost casa in da se glasbena pripoved zgodi v filmskem prostoru prav tako realno, kot se filmski junaki premikajo po casovni premici filmske pripovedi atenskega javnega prevoza, prek in skozi metafore prostorov in krajev. Filmska glasba se jim pridruži na tem potovanju in, kaj je lepšega, odkriva najrazlicnejše oblike ljubezni. Projicira jih v temo kinodvorane in nagovarja obcinstvo. A ker prostor ni kraj, je treba razumeti to razliko, ki je morda bolj ontološke kot geografske narave, razumeti jo moramo kot poudarek, ki nam ga ponuja film. Za obrat od dejanske filmske glasbe, nekako stran od njene pripovedi, ki je onkraj vidnega sveta, onkraj ciste filmske podobe – se moramo ozreti v film kot v nekaj, kar nam ponuja lahko le umetnost. To je imaginarij. Je prostor 14 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=1982 (22. april 2018). in ne kraj, v katerem se dejansko odigravajo naše želje, je prostor naše osebne ontogeneze, prerojenja, je erotiziran prostor samote, poln lju­bezenskega hrepenenja in neskoncnih tock, locenih kot prazni prostori, ki jih polnimo z osebnimi pogledi in izkušnjami (Merleau-Ponty 2006, 293–310). K vsemu prej povedanemu: mojster Adamic se je prav »popevkar­sko« posvetil naslovni pesmi, torej Kekcevi pesmi (na besedilo Frana Milcinskega), a se melodija »dobra volja je najbolja« iskrivo poigrava tudi v drugih filmskih delih, do najvecjega izraza pa pride seveda prav tedaj, ko jo poje Kekec. Partitura zacetka filma predstavlja instrumen­talni uvod vanjo, kakor bi šlo za uverturo v gledališkem smislu. Sicer se ta veselost glasbe takoj preplete s streli iz puške (Bedanec je na lovu), kar pa še toliko bolj poudari Adamicevo ne-otroško pojmovanje filmske glasbe tega Kekca. Odlicno orkestrirana in izpeljana je tudi partitura kapljanja (Vitranc v jami) in flavtni solo, ki je prav simpaticno podoben slavnemu Favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja. Temni toni, name-njeni Bedancu, so skoraj dramaticno pretirani, vendar se prav v tem skriva Adamicevo glasbeno oblikovanje filma v svetlo-temni tehniki (npr. v prizoru Bedanca in vevericke). Tako dobi tudi škrat Brincelj svoje glasbene motive, drobne in pozitivne melodicne teme, v katerih najde-mo Adamicev pozitivizem in veselje do dobre in lepe glasbe. Celotna partitura pa je vsekakor hvalnica naravi in vprašanju sožitja s clovekom. Ker pa je le-tega v pravem pomenu sposoben le Kekec, je tako veckrat osrednji motiv njegova pesem, njegova metafora pravega življenja,ki se lahko izrazi v soigri Adamiceve partiture in filmske podobe. 1971–1980 Bojan Adamic pricenja to desetletje s partituro za skoraj kultni film Maškarada (1971, režija Boštjan Hladnik, v glavni vlogah pa Crt Kanoni, Bojan Šetina, Franjo Kumer, Bojan Tratnik in Miha Baloh), nadaljuje pa z glasbo za resnicno legendarno dramo Valter brani Sarajevo (1972, režija Hajrudin Krvavac, v glavnih vlogah Bata Živojinovic, Rade Markovic in vsekakor Ljubiša Samardžic). Sledi mladinski film z naslovom Vuk sa­motnjak/Volk samotar (1972, režija Obrad Glušcevic, v glavni vlogi tedaj izredno mlad Slavko Štimac), v katerem se Adamiceva glasba pojavlja kot spretna interpretka odnosa med deckom in volkom – prav kot obr­njena glasbena zgodba Peter in volk, ki jo je leta 1936 napisal Sergej Prokofjev. Sledi popularna filmska partitura za nadaljevanko Kapelski kresovi (1974.1976), potem in vmes pa Dekliški most (1976, režija Mi-omir Stamenkovic, v glavnih vlogah Miroljub Lešo, Dragan Nikolic in Marko Nikolic) in skoraj vecno citirani Idealist (1976, režija Igor Pretnar – v glavnih vlogah pa vidimo tedaj sama velika imena slovenskega velikega platna: Radko Polic, Milena Zupancic, Dare Ulaga, Stevo Žigon, Arnold Tovornik, Bert Sotlar, Janez Albreht in Marjeta Gregorac), za ko­ M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... nec tega obdobja pa kar trpka vojna drama Nasvidenje v naslednji vojni (1980, režija Živojin Pavlovic, v glavnih vlogah Janez Bermež, Željko Hrs, Tone Kuntner in Tanja Poberžnik).15 Slika 4 – Plakat za film Nasvidenje v naslednji vojni (1980) Maškarada (1971, režija Boštjan Hladnik) ali zgodba o razlicnostih Filmska zgodba filma Maškarada pravi, da je »Dina v zakonu z di­rektorjem Gantarjem zadovoljna, a jo srce in telo vleceta k mlademu in postavnemu Luki. S pretvezo, da bo mladenic inštruiral njenega sina, omogoci pogostejša srecanja, ki pa jih Gantar zasluti. Na praznovanju sinovega rojstnega dneva, kjer je tudi Luka z deklico Petro, od žene izsili priznanje. Gantar v besu posili Dino, Luka pa ne stoji križem rok, ampakfizicno obracuna zGantarjem,zatem pa zdekletom odpotuje.Po njegovi vrnitvi se dogodki zapletejo, klobcic starševske, prijateljske in eroticne ljubezni postaja vedno bolj zapleten. Bo Luki uspelo krmariti med Dino in Petro? Gre za kultni film slovenske hipijevske generacije, ki je na integralno, necenzurirano verzijo z najdrznejšimi eroticnimi prizori cakal vec kot deset let.«16 15 vir: http://www.film-center.si/index.php (10. marec 2018). 16 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=2007 (11. marec 2018). Adamic se s svojo partituro postavi na stran vprašanja družbene vloge glasbe – tudi skozi filmski pogled. Družbeni razkoli, ljubezen­sko-eroticni elementi niso neizrekljivi v glasbenem jeziku, zato se jim skladatelj približa z idejo problematiziranja. V Hladnikovih drznih pri­zorih se v glasbi ne odzove emocionalnost, ki bi naj (ali bi lahko) gle­dalca »pasivizirala« – filmska partitura ga postavi v nasproten položaj: aktivira ga. Glasba ni del filmskega dogodka, temvec njegova zadržana komentatorka, mestoma celo izzove ekshibicionisticno oko kamere, da se poigra s tišino kot z enakovrednim glasbenim sredstvom. Prav zaradi tega lahko recemo, da sta bila Hladnik in Adamic v tem casu pomem­ben tandem za razvoj slovenske filmske zgodovine. Uvodna glasbena sekvenca se naslanja pravzaprav na sam zvok (letala, radarji, tekma …), vendar postaja kmalu samoiniciativna. Absolutni erotizem košarkaške igre, ocesa kamere in pogledov se v slow-motion delu prelije v Ada-micevo glasbeno sekvenco, ki podpisuje prakticno ves film. Ne toliko v glasbeni sekvenci, temvec v emotivnem smislu, v glasbenih frazah, s katerimi se skladatelj vpisuje v Hladnikove drzne slike. Koraki, gibi, kretnje, pogledi, dotiki, tema, objemi, poljubi … vse to so glasbeni loki, ki odsevajo v partituri kot dialoški principi. Materija filmske resnice je namrec vedno tudi družbena materija. Filmski medij ne more obstajati brez nje. Ce se njegova pozicija ne realizira v družbenem imaginariju, se sploh ne manifestira. Ne obstaja. Ne more obstajati zunaj teh meja. Njegova materija je zato vedno vezana na konstrukcije in dekonstruk­cije razlicnih družbenih matemov, na njihovo dinamiko in trenutno ide­ološko in politicno temperaturo. Vsaka filmska resnica deluje v drugacnih trenutkih in pred drugac­no družbo ter javnostjo popolnoma drugace. V sebi združuje namrec neko hegemonijo svoje lastne disjunktivne potence, vsebuje povezo­valno materijo, ki je v svojem bistvu vedno povezovalna, korelativna, soodnosna. Prav zato je bil Chaplinov boj proti zvoku v filmu tako srdit. Za vsako ceno je hotel ohraniti »razparcelirano« moc materije filma, saj ni hotel ustvarjati umetne resnice, temvec umetnost, ki ne teži k resnic­nosti, ki je ne podvaja, kopira in ne poustvarja. Film je hotel videti kot družbeni element v funkciji eksistencialne filmske razsežnosti resnice, torej kot nekaj, kar omogoca pojav resnice, vendar ni resnicnost sama, omogoca vprašanja o esencialni dimenziji resnice. Družbena funkcija filma pa postaja zato cedalje bolj realna dimenzija resnice, seveda obr­njene, zrcalne, resnice odmeva in odseva. Idealist (1976, režija Igor Pretnar) ali zgodba o dekadenci »V filmski obdelavi klasicnega slovenskega romana sledimo ucite­lju Martinu Kacurju, kako se spopada s konservativnim okoljem, a je zaradi svojih naprednih idej premešcen v majhno vasico. Vaško okolje je še bolj morece, vpliv cerkvene in posvetne oblasti pa še vecji. Ceprav M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... Kacur spozna Toncko in se z njo poroci, postaja zagrenjen in razocaran. Ko se družbeno okolje omili, Kacurja premestijo v prijaznejše okolje, a so se rane casa,ki so jih povzrocile vse krivice,zažrle pregloboko.Vna­sprotju z ženo Kacur ne more razumeti sprememb. Umre mu še sin. Bo zmogel ohraniti svoj elan in voljo ter nadaljeval z izobraževanjem neu­kih množic? Ga bo prekril sneg in za vedno pokopal njegove ideale?«17 In Kacur je seveda idealist. Vsaka dekadenca se zacne z glasbeno dekadenco. To trdimo pred­vsem zato, ker s filmsko glasbo dekadentni akademiki ne morejo poceti prav veliko. Brž ko je ugodje postavljeno kot merilo, zagrešimo tako rekoc svetoskrunstvo. Pravijo, da je merilo pravega v glasbi pravzaprav v njenem ucinku ugodja.Toda to je nevzdržno mnenje, pravi Platon (1982, 655d).Vse to poudarjamo zrazlogom.Zavedamo se,da lahko (in morda je prav to pomembno) Adamicevo filmsko glasbo poslušamo tudi loce-no od filmskih podob ter se zagledamo v njeno kompozicijsko struktu­ro in glasbeno idejo kot analitiki, ki opazujemo zvok z ocmi dogodka glasbe. Kot umetnost, ki ji je kljub vsemu treba posvetiti nekaj vzgoje, saj drugace nima pomena. Zato se naslanjamo na Platona in ga spra­šujemo po nekaterih odgovorih – prav ti pa so zelo zanimivi. Recimo: vzgoja, ki jo daje glasba, je zelo pomembna – pri njej namrec ritem in harmonija prodreta najgloblje v dušo, jo najmocneje prevzameta in cloveka naucita plemenitega vedenja – tako postane plemenit vsakdo, ki je pravilno vzgojen, kakor velja nasprotno za vsakogar, ki ni tako vzgojen (Platon 1976, 118–119). Adamiceva filmska glasba je locena od filma in hkrati njegova za­veznica. Njen pomen je v tem, da daje filmu dodaten ritem in interpre­tacijo na tistih mestih, kjer morda zmanjka besed ali pa so popolnoma nepotrebne. Poslušajmo natancno sam zacetek filma, naslovno pesem – temna, preteca, usodna in se iztece v glasbo kocije, ki pelje v Zapolje. In ni slucaj, da je prvi partiturni nastavek za tem posvecen podobi žen-ske/dekleta, ki poseda na zidu. Adamic ji nameni obratne tone kakor uvodnemu songu. Ta kontrapunkticni, skoraj dur-mol element, zaokro­ža to partituro v celoti. Trikotniško dogajanje med mladim uciteljem, žensko in oblastjo Adamic vedno podcrtava z glasbenimi pripombami, vcasih krajšimi,vcasih daljšimi.Vendar vedno umestnimi.Filmska glas­ba Idealista postane s tem nekakšna zaveznica v svetu nevidnih sil, s katerimi je imel clovek v svoji zgodovini vedno dobre odnose. Sprašu­jemo se lahko, zakaj bi se zdaj, v svetu norega kapitalisticnega vrveža to spremenilo. Pravzaprav ni razloga, da bi se – in se prav zaradi tega tudi ne bo. Še vedno je mogoce namrec sanjati, upadi, idealizirati. Ven­dar imajo tudi sanje dve plati – samo vedeti moramo, na kateri strani smo v tem trenutku. Dobro je, da vemo. Ni pa nujno. 17 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=2056 (12. april 2018). 1981–1995 Težko bi rekli, katero obdobje je bilo za Bojana Adamica bolj iz­razito. Vsekakor pa se njegove filmske partiture s casom ogibajo po­pularnim tonom in postajajo zrelejše, mocnejše in hkrati s tem tudi prepoznavnejše. To desetletje je pricel z glasbo za TV film Manj strašna noc (1981, režija Andrej Stojan, literarno predlogo Aleksandra Gala je za film predelal Dimitrij Rupel, v glavni vlogi pa je nastopil Janez Vrho­vec). Sledi glasba za film Boj na požiralniku (1982, režija Janez Drozg, v glavnih vlogah Bert Sotlar, Jerca Mrzel in Polde Bibic). Kar pa to obdo­bje zanesljivo zaznamuje, je film Butnskala (1985, režija Franci Slak, v glavnih vlogah Emil Filipcic,Marko Derganc-Dergi,JanezHocevar-Rifle, Mila Kacic in Majolka Šuklje). Gre brez dvoma za izjemno devetdeset­minutno parodijo in satiro na prepoznavne družbeno-politicne tre­nutke tedanjega (in sedanjega) casa, zato lahko temu filmu in izredno domiselni partituri pripišemo kar »vsecasnost« in odlicno komedijant­stvo. Adamic je bil mojster humorne glasbene plati, kar je pravzaprav izredno redko. Omeniti moramo še filmsko partituro za zgodovinsko dramo Christophoros (1985, režija Andrej Mlakar, v glavnih vlogah Zvo­ne Agrež, Urška Mlakar in Milena Zupancic) – film, ki sloni na naravnih, življenjskih, politicnih in ideoloških nasprotjih. Slika 5 – Najava filma Butnskala (1985) V tem casu sta nastali tudi pomembna glasba za film Kavarna Asto­ria (1989, režija Jože Pogacnik, v glavnih vlogah Janez Hocevar-Rifle, Lidija Kozlovic in Branko Šturbej) ter njegova zadnja partitura: gre za 23-minutni kratki dokumentarni film z naslovom Neme podobe sloven-skega filma (1995, režija Damjan Kozole). Ta film je pravzaprav arhi­vsko-dokumentarno gradivo, ki se pricne skorajda v tocki nic, torej tam, kjer je zibelka slovenske kinematografije – v Ljutomeru davnega leta 1905. Film je nekakšen hommage ob 90-letnici nastanke teh prvih po­ M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... dob, sicer pa gre za preglednik kljucnih filmskih fragmentov iz obdobja slovenskega nemega filma vse tja do leta 1938. Scenarist tega filmske­ga projekta je bil Silvan Furlan. Butnskala (1985, režija Franci Slak) ali zgodba o uspešnem butanju z glavo Morda je to najbolj svojevrsten film, h kateremu je pristopil Adamic. V vsej zgodovini njegovih partitur ga ni primera, kjer bi ponudil tako heterogeno glasbeno misel, kakor prav v tem filmu. Ker gre za kome­dijo, je jasno, da so v partituri komicni elementi – Adamic jih vselej doseže kot nekakšen glasbeni anti-element sliki. Ukvarja se predvsem s stilnimi drugacnostmi (komentarji), kar pomeni, da dramaticnost za­menja za lahkotnost, ironijo za pompoznosti in tragiko s komicnostjo. Vendar je šel Adamic še nekoliko dlje – v glasbeni jezik je ujel tudi enigmaticnost in grotesknost filmskih likov, ki se gibljejo (živijo, delu­jejo) v popolnoma »drugem« svetu, kakor bi pricakovali. Filmska glasba tako ne more biti interpretatorica dogajanja (ceprav bi lahko rekli, da mestoma prav to je), temvec mora vsebovati tiste druge elemente, ki jih slika ne izpolnjuje – recimo misel gledalca ob dolocenem prizoru ali pa komentar poanti, ki je bila izrecena kot na primer namig. Prav slednje je vsekakor v filmu Butnskala nekaj, kar deluje skoraj nenehno – predvsem v besedilnem svetu filma. Z nekakšno »montypythonsko« držo, zmedeno dinamiko in skrajno absurdnimi kombinacijami komen­tarjev filmske stekline s solo glasbenimi vložki se Adamic spopada v dialogu s svojo glasbo in filmskim dogajanjem. Je zaletavanje z glavo v skalo šport, ali pa le manever tistih, ki morajo (in želijo) poskusiti še kaj novega? Filmska partitura pospremi pravzaprav vsak »skok« z drugacno idejo, vse pa lepo pospravi v šopek ironije, s katero nenehno zabava, izpolnjuje vrzeli in poganja cirkus »butnskale« naprej. Adamic ponudi glasbene teme eminance, profesorja, Kralja, pa tudi dolocenim dejanjem, kot so vhod v tajne prostore, odhodi na sestanke, pa v »spre­jemnico«; potem to, cemur recejo v filmu »v kraju samem«, razkol med resnicnim in sanjskim svetom. Prav tako je Valentincic lik, ki se Ada-micevi partituri poda kot dodatna nota, s katero razpolaga tudi Fanci – glasbena melodrama se vedno izpoje v »duševni terapiji« zvocnega in glasbenega ucinka, »levjega« skoka na glavo – seveda v skalo. Pridu­šeni zvok trobente pa resnicno zalepi skupaj celotno ironijo. Bojan Adamic je postavil odlicne glasbene standarde v pojmova­nju filmske glasbe, ki je napolnjevala slovenske in mnoge druge filme v casu njegovega komponiranja. S svojim skorajda neproblematicnim glasbenim šarmom in izrednim obcutkom za melodicnost je znal pri­sluhniti filmski podobi na nacin, kakor je to razumeti v najbolj opeva­nih filmih pretekle in polpretekle zgodovine. Njegova filmska glasba je hkrati sogovornica filmskih prigod, istocasno pa poudarja svojo av-tonomnost in koncertnost. Kar nekaj delov filmskih partitur je samo­stojnih in zaokroženih glasbenih kompozicij in prav je, da se na njih tudi gleda tako.Tisto,kar želijo nekateri filmski kritiki pripisati glasbeni spremljavi, je pri Adamicu pravzaprav nemogoce definirati – njegova filmsko-glasbena govorica se giblje med filmom in glasbo po robu, na katerem je možno opazovati pravzaprav oboje: film kot umetnost sli­kovnega sporocila in glasbo kot umetnost slušnega polja. Ce na tem mestu povzamemo misel Ludwiga van Beethovna, da je glasba višje razodetje kot vsa modrost in filozofija, ali izjavo Richarda Wagnerja, da bo glasba vedno ostala najvišja odrešujoca umetnost, saj le ona dokoncno uresnicuje to, kar ostale umetnosti samo nakazujejo: s svojo cisto, resno naravo preobrazi in precisti vse, cesar se dotakne, potem moramo po­staviti Adamiceve filmske partiture med tiste, ki dajejo glasbeni ume­tnosti pecat (z)možnosti filmskega mišljenja. A tega slovenski filmski kritiki ne morejo ujeti v svojih lajnah o pomembnosti slikovne naracije. Cisto za konec Za komunikacijo zvok – glasba – gledalec ni nujno, da je vedno in samo zvocna. Lahko je postavljena kot suspenzija v film, torej neka­kšna razredcina, ki jo moramo znati precediti. Ce je bil torej Hitchcock mojster slikovnega suspenza, tistega, ki je vezan na filmsko podobo in naracijo, potem je tedaj ob njem stal drug mojster zvocnega suspenza: Bernard Herrmann. Kakor v tem casu ob Hladniku – Adamic. Morda je bila to najvecja Adamiceva glasbena vloga v slovenskem filmu. Literatura Benveniste, Emile. 1966. Problčmes de linguistique générale. Pariz: Gallimard. Derrida, Jacques. 1992. Before the Law. v: Acts of Literature. New York: Routledge. Janet,Pierre.1928. L'Evolution de la mémoire et la notion du temps.Paris: Editions A.Chahine. Ksenofan. 1963. »Umetnost lova«, V, 5.6. v: Xenophon Atheniensis: Anabasis: pohod v notranjost. Kirova vzgoja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Lévi-Strauss, Claude. 1985. Oddaljeni pogled. Ljubljana: Studia Humanitatis. Mocnik, Rastko. 2006. Julija Primic v slovenski književni vedi. Ljubljana: Sophia. Morelli, Giovanni. 2009. Kunstkritische Studien über italienische Malerei, Die Galerien zu München und Dresden. Leipzig. Platon. 1976. Država. Ljubljana: DZS, knjiga III, 401d-e. Platon. 1982. Zakoni. Maribor: Založba Obzorja, knjiga II., 655d. Rotar, Braco. 1981. Govorece figure. Ljubljana: Analecta. Saussure, Ferdinand de. 1997. Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: Studia Humanitatis. M.Reichenberg Filmska glasba in zlata leta... Mitja Reichenberg Institut i akademija za multimedije (IAM) Ljubljana, Slovenija FILMSKA MUZIKA I ZLATNE GODINE SLOVENACKOG FILMA (2) Clanak predstavlja partiture kompozitora Bojana Adamica koje su bile namenjene kinematografskim slikama velikog ekrana, a zatim upozora­va na nešto što slovenacka filmsko-muzicka istorija uglavnom precut­kuje – da su nekada muziku za film stvarali kompozitori koji su muzic­ko-kompozitorsku struku poznavali, dok se filmskom muzikom danas, upravo zbog neretko niskog kvaliteta slovenackog filma, cesto bave lju­bitelji jednostavnih muzickih invencija i efekata. Drugim recima, njome se danas bave muzicki nedovoljno obrazovani pojedinci s pedigreom zabavnog, populistickog i neproblematicnog žargona. Upravo u tom svetlu, želimo da o pojedinacnim partiturama intenzivnije razmislimo, jer je u takvom close up slušanju skriveno Adamicevo dublje promišlja­nje o samoj prirodi muzike, filma i, na kraju krajeva, slušaoca. Kljucne reci: Bojan Adamic, jugoslovenski film, filmografija, istorija fil-ma, analiza Mitja Reichenberg Multimedia Institute and Academy Ljubljana, Slovenia FILM MUSIC AND THE GOLDEN AGE OF SLOVENIAN FILM (2) The paper presents Bojan Adamic's scores intended for cinema films, while highlighting a fact usually missed in the Slovenian history of film music: in the past,music for film was made bycomposers knowledgeable in music composition, whereas nowadays film music is an arena for those keen on simple music inventions and effects, which is associated with the largely poor quality of recent Slovenian films. In other words, film music is currently practices by musically undereducated individuals with a background in an entertaining, populist and unchallenging jargon. It is in this light that the author analyzes in detail individual scores: close up listening reveals Adamic's deeper reflections on the nature of music, film and, ultimately, the audience. Keywords: Bojan Adamic, Yugoslav film, filmography, cinematographic history, analysis Prevodenje / Prevajanje Marko Stanojevic UDK: 821.163.41-4 Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Slovenija markostanojevic.100@gmail.com Delo dobrega prevajalca je pravi podvig in vcasih meji na magijo (prevod Andricevega eseja o prevajalcih in prevajanju) Brez dvoma smo imeli vsi v precejšnji meri in pogosto opravka s prevodi in prevajalci. Vcasih so bila to nepozabna umetniška ali inte­lektualna doživetja, pristni stiki z deli visoke vrednosti, tako popolno prevedena, da posredništva prevajalca nismo obcutili kot nekaj mo-tecega. Spet drugic smo se tako težko prebijali skozi prevod, da smo prevajalca obcutili kot oviro, naše uživanje v delu je bilo majavo, korist od njega (dela) pa zmanjšana. Vendar pa je vedno, v vseh teh primerih, obstajal stik z individualnim prevajalcem. Danes se nam prvic doga­ja, da stojimo pred velikim zborom prevajalcev, pred celotnim štabom svetovne prevajalske aktivnosti. To je primer, ki bo vsakemu izmed nas ostal vspominu,zabeležen med velikimi in razburljivimi doživetji,ki se ne pozabijo. Vselej sem menil, in tako menim tudi dandanes, da prevajalci s svo­jim delom zaslužijo vsakršno pozornost, še posebej hvaležnost pisa­telja, in da je kongres prevajalcev dobra priložnost, da se jim podeli dolžno priznanje. Potrebno je namrec imeti v mislih, da je služba pre­vajalcev, ko je ta zares dober, prvic: zelo težka in drugic: zelo koristna. Najprej nekaj o težavi. Uceni Maimonides je nalagal prevajalcu dvojno nalogo: »Prevajalec mora predvsem razumeti tok misli, potem pa ga mora sporociti in opisati tako, da bo v drugem jeziku razumljiv in jasen.« Samo to! Navodilo je kratko in enostavno, vendar je njegovo udejanjanje težko in redko popolnoma izvedljivo. Težavo vešcine prevajanja so ljudje od nekdaj poznali. Goethe je nekoc vzdihnil: »Tako neprevedljive so lastnosti vsakega jezika!« To, seveda, ni preprecilo Goetheju, da bi sam uspešno prevajal, saj je pokli­canost cloveka prav v tem, da se sooca s težavami in ustvari tisto, kar izgleda neostvarljivo. Vendar pa je ta vzdih pesnika, ki je veliko preva­jan in je sam veliko prevajal, zgolj eden številnih dokazov težavnosti prevajanja. In zares, kdor se je kadarkoli – voden z iskrenim zanimanjem – lotil prevajanja, pa ceprav le najmanjšega besedila, ta ve, kako težko je to delo. Zaradi tega se za delo velikih in dobrih prevajalcev lahko rece, da gre bolj za strast in poklicanost kot pa za ambicijo in poklic. Saj namrec samo plemenita strast lahko privede cloveka do dela, ki, ko je pravilno razumljeno, prinaša toliko težav, da se nikoli z nicemer ne more dostoj-no nagraditi. To nedvomno obcutijo prav tisti, ki najbolje opravljajo delo preva­jalca, in to je tudi tisto, kar jih pripelje do spoznanja, da je prevajanje »šola skromnosti«. Receno je tudi, da je »resignacija muza prevajalca«. Lahko je verjeti, da je tudi v tem verodostojna tocnost. Seveda, govo­rimo o resignaciji, ki ne prehaja v malodušnost, ki ne ovira misli in ne ustavi dela prevajalca. Kljub vsemu menim, da se lahko rece, da je taka vrsta plemenite (in aktivne) resignacije muza vsakega clovekovega de­la.Kultura namrectemelji na pogumnem (in resigniranem!) ustvarjanju takšnih podvigov, ki se nam sicer zdijo brezupni, vendar, ki vedno, na en ali drugi nacin, posredno ali neposredno, prinašajo sadove le, ce najdemo moci in poguma, da z njimi pricnemo in da v njihovi izvedbi vztrajamo. Težava in kompleksnost prevajalskega dela je takšna in tolikšna, da o tem ne bi bilo potrebno trošiti mnogo besed. Pisatelj-ustvarjalec lah­ko pozna zgolj en jezik, svoj materni, in to mu je lahko dovolj, medtem ko mora prevajalec znati vsaj dva, in to oba enako dobro, vendar tako, da niti eden od njiju ne odloca v škodo drugega. On mora uresniciti nekaj, kar izgleda nemogoce: popolnoma obcutiti in vsrkati vase duh enega tujega jezika, pri tem pa se ne sme nikoli zmesti in pomešati ti dve podrocji: mora jih približati do krajnih možnosti in jih istocasno obdržati strogo locena. Delo dobrega prevajalca je pravi podvig in vcasih meji na magijo. Kaj je pravzaprav prevajanje? Vešcina in sposobnost prijeti bralca za roko, ga sprehoditi skozi predele in prostranstva, katera on sam nebi nikoli prešel, in mu pokazati pojave in predmete, ki jih drugace ne bi nikoli videl. Za vse to je potrebno, poleg denarja, truda in znanja, neskoncno mnogo potrpljenja, moci, modrosti in odrekanja. To bi morala vedeti in imeti vedno na umu tako pisatelj, katerega delo je prevajano, kot tudi bralec, ki ta prevod bere. Namrec, lahko je najti napake in nepopolna mesta, tudi pri najboljših prevajalcih, vendar pa je težje doumeti vso kompleksnost in pomembnost njihovega dela. Kaj pa koristnost? O njej zagotovo ne bi bilo treba mnogo govoriti. Prevajalci so najboljši tolmaci in posredniki v tem od nekdaj razdelje­nem svetu. Ce so danes narodi in ljudje blizu drug drugemu, in za toliko M.Stanojevic Delo dobrega prevajalca je pravi... kot so, se je potrebno zahvaliti, med drugim, tudi prevajalcem. Kdo od nas ni koristil njihovega dela in napora? Kaj bi milijoni ljudi vedeli o Homerju, Danteju ali Goetheju, ce jih ne bi brali v prevodu, in kaj o Evri­pidu, Sheakspearju, Racinu ali Gogolju, ce jih ne bi poslušali v svojem jeziku? Nic. Toda, ce vseeno nekaj vemo ali vsaj slutimo, je to zasluga prevajalcev. In vsi mi, kolikor nas je, smo njihovi dolžniki. To velja za bralca, še posebej pa za pisatelje, katerih dela se preva­jajo v tuje jezike. Mi smo pogosto nagnjeni k odkrivanju tu in tam sla­bih mest v besedilu našega prevajalca, vendar pri tem pozabljamo, da bi brez njega celotno naše delo ostalo pokopano med štirimi stenami enega jezika. Pogosto pozabljamo tiste srecne primere, ko se vešcina prevajanja povzdiguje do prave ustvarjalne moci.Vedno se bom spomi­njal visokega priznanja, ki ga je Faulkner podal svojemu francoskemu prevajalcu Edgarju Coindreauju. V luci enega od prevodov mu je dejal, da ta prevod »ni izgubil nic, niti tistega kar je pisatelj sam, in samo on, zacutil v svoji pripovedki in ni uspel izraziti z besedami«. Takšne so zasluge velikih ustvarjalnih prevodov. Vendar niti takrat, ko en prevod ne doseže te moci in višine, ker se cudeži pac ne dogajajo na vsakem koraku, mi vsakemu prevajalcu dolgujemo izredno in vec­stransko hvaležnost. Tukaj je potrebno dodati še nekaj. Po naravi tega dela, ko govorimo o prevajanju, imamo po navadi v mislih lepo književnost. Vendar bomo pravo vrednost prevoda in poln pomen prevajalca lahko razumeli šele takrat, ko bomo pomislili na neštevilne prevode s podrocja tehnike in znanosti na sploh. Srecna je okolišcina, da so prevajalci sveta uspeli najti skupen jezik in ustvariti cvrsto organizacijo vseh, ki delujejo na tem podrocju. To lahko samo olajša in pospeši njihovo obce-koristno delo. A za vse nas je prijetno in pomembno dejstvo, da je Mednarodna federacija preva­jalcev tokrat za zasedanje svojega kongresa izbrala to staro jugoslo­vansko mesto, ki je v preteklosti stoletja na svoj nacin opravljalo vlogo posrednika in tolmaca med razlicnimi narodi in kulturami. Prikazi i osvrti / Prikazi in pregledi Marija Stanonik ZRC SAZU Inštitut za slovensko narodopisje Ljubljana, Slovenija marija.stanonik@zrc-sazu.si Glasovi – knjižna zbirka slovenskih folklornih pripovedi iz naših dni Zbirka Glasovi je zacela izhajati leta 1988, tako da je leta 2018 pra­znovala 30-letnico svojega obstoja.V dosedanjih 52 knjigah je iz posa­meznih slovenskih pokrajin rešenih pozabe blizu 21.000 folklornih in spominskih pripovedi iz naših dni, s približno treh petin slovenskega etnicnega ozemlja. Za objavo pridejo v poštev le tiste pravljice, bajke, povedke, šale in anekdote, ki jih je najti na terenu, ali njihovi pisani in tiskani viri (šol-ska, tovarniška, lokalna glasila in zborniki) niso starejši od leta 1945. Marsikateremu od zbiralcev se zdi nenavaden napotek, naj cim bolj zvesto sledi pripovedovanju in ga ne poskuša lepšati in gladiti s kakr­šnimi koli lastnimi posegi. Da bi bili njihovi zapisi tudi oblikovno cim bolj pristni, sta besedišce in skladnja cim bolj zvesta živemu govoru, glasoslovno pa so besedila primerno prirejena današnjemu knjižnemu jeziku, da zmore ob njih uživati vsak slovenski bralec. Glede na definicijo, da je slovstvena folklora umetnost narecij, bi bilo idealno,ko bi bilo terensko gradivo posneto zzvocnimi pripomocki (magnetofon, kasetofon, mobilnik), vendar je iluzorno vztrajati pri tem za vsako ceno in je realno upoštevati tudi zapise na roko ali vcasih celó obnove. Vsaka nova zbirka slovenskih folklornih pripovedi je ne le ogledalo pripovedovalcev, ampak tudi zapisovalcev ali zapisovalca. Nikakor ni (bil) sprejemljiv predlog, da bi se vsak zapisovalec moral držati vnaprej predpisanega modela zapisovanja. Nasprotno: kolikor je zbirk, toliko poskusovin rešitev.Treba je upoštevati osebnost zbiralca,njegovo spo­sobnost za prestrezanje zvocnih posebnosti narecij, strokovno izobraz­bo, oddaljenost narecja od norme knjižne slovenšcine, vcasih njegovo svojeglavost. Kajti v našem primeru so pomembne zgodbe kot gradivo za slovstveno folkloristiko in ne toliko njihova jezikovna podoba, ki je predmet narecjeslovja. Pri vsaki knjigi je treba posebej presoditi, kolikšno odstopanje od knjižne rabe je še dopustno, da bi knjigo mo-gli jemati v roke tudi bralci, ki njenega narecja ali govora ne poznajo. Najbolj idealno bi bilo, ko bi lahko tekla vzporedno strokovno zapisano narecno besedilo in poleg njegova knjižna razlicica. To je uresniceno v treh primerih (Prekmurje, Porabje, zamejska Koroška), ker vecina bral­cev narecjem iz teh pokrajin res ne bi bila kos. Knjižna zbirka Glasovi postaja neprecenljiv vir za raziskovanje slo­venske slovstvene dedišcine, za kar skrbi spremna beseda zbiralca, ki oriše pokrajino, od koder izhajajo zgodbe, in okolišcine, v katerih je prišel do gradiva, ter strokovni aparat (seznami pripovedovalcev, zapi­sovalcev s temeljnimi podatki) in trije zemljevidi. V znanstveni prid zbirke so dodani slovar narecnega besedja in iz-crpna spremna beseda zbiralca, ki oriše pokrajino, od koder zgodbe izhajajo, ter okolišcine, v katerih je prišel do gradiva. Nekaj knjig je opremljenih tudi z zgošcenko, tako da je del narecnih zapisov mogoce slišati v živo. Knjige iz zbirke Glasovi praviloma ilustrirajo slikarji, ki izvirajo prav iz okolja, od koder so objavljene pripovedi, da tako tudi po likovni stra­ni izražajo duha pokrajine. Zbiralci se dela navadno lotijo v dvomu, ali je še sploh mogoce do-biti kaj gradiva. Koncujejo ga v stiski, ker ugotavljajo, koliko bi se ga še dalo zapisati. Zaslužijo vse priznanje za navdušenost, požrtvovalnost in garanje. Veliko knjig so pripravili šolniki, ucitelji, profesorji ali še študenti slovenšcine, matematike, drugi so po poklicu akademski slikar, arhe­olog, duhovnik, finomehanik, veterinar, novinar, policist, zdravnik itn. Zaželeno je, da zapise nadzirajo dialektologi, vendar ne za vsako ceno. Najbolj zvesta sodelavka od njih je prof. dr. Vera Smole, ki je v tem pogledu sodelovala pri pripravi vsaj petih knjig iz zbirke Glasovi, preden je izšla njena lastna s hudomušnim naslovom Naruobe prav (Glasovi 52). Njeni prvi zapisi so iz leta 1984, zadnja leta pa je izrabila vsak pro-sti cas za obisk domacih krajev, da je prestrezala pripovedovalske ta­lente in spomine njihovih prebivalcev v njihovi socni pojoci dolenjski govorici. Prav zaradi nje je Verina knjiga najprej izreden dokument glaso­slovno enega najbolj karakteristicnih slovenskih govorov. Hkrati pa se­veda dokument njegove umetnosti, za kar opredeljujemo slovstveno folkloro. Slovstvena folklora je umetnost govorjenega jezika! Snov knjige je razvršcena v deset žanrsko razlicnih slovenskih fol-klornih pripovedi. Pravljic zzanje standardno pripovedno strukturo –ne samo spomini nanje! – je kar šestnajst. Seveda pa dalec prevladujejo M.Stanonik Glasovi – knjižna zbirka slovenskih... povedke: bajcne, strašljive, legendne, razlagalne, zgodovinske, lovske, ša­ljive, socialne. Etnološke pripovedi se z njimi tako prepletajo, da jih je bilo težko zanesljivo razlociti. Anekdote so najpripravnejši vstopni žanr za folklorizacijo. Vera Smole si je ob številnih zadolžitvah, ki ji v rojstnem kraju na­polnjujejo življenje in delajo veselje, zmogla vzeti cas za kapilarno zbrano gradivo iz njenega domacega kraja in njegove okolice, hkrati pa postavila spomenik pripovedovalski tradiciji v lastnem rodu. Strokovno raven zbirke zvišujejo seznami narecnega besedja, da postaja imenitna predloga za tako zaželeni in dolgo pricakovani slovar slovenskega, ne samo knjižnega, temvec živega jezika sploh! Najvecja želja podpisane urednice je, da bi se zbirka nadaljevala brez vecjih pretresov in bi bilo z njo v doglednem casu pokrito celotno slovensko etnicno ozemlje. Lada Stevanovic Etnografski institut SANU Beograd, Srbija lada.stevanovic@gmail.com Privremeni boravak u tvrdavi Ig Uredila Milica Antic Gaber, napisale: Milica Antic Gaber, Darja Tadic, Nina Perger, Jasna Podreka, Deja Crnovic Zacasno bivališce: Na grad 25, Ig, tj. Privremeni boravak u tvrda-vi Ig, knjiga je u kojoj se nalazi deset životnih prica žena na odsluže­nju kazne u ženskom zatvoru Ig, u Sloveniji, nedaleko od Ljubljane. Pored toga što predstavlja deset intimnih, potresnih ispovesti žena i što bi se vec kao takva mogla definisati kao pionirski projekat, za­pravo je rec o daleko kompleksnijem poduhvatu. Naime, u senzi­bilnom, a istovremeno i analitickom uvodu, advokat Dino Bauk nas poziva da ovim pricama i zatvorenicama pridemo bez predrasuda. Pored toga, u uvodu je naznaceno ono što ce biti detaljno argumen­tovano u narednom poglavlju knjige, a to je citav splet društvenih okolnosti koje uticu na marginalizovani položaj žene. Upravo s ob-zirom na ovaj kontekst razložene su razlicite socijalne komponen­te koje odreduju položaj zatvorenica: u kojim se uslovima pocinje sa prestupima, kakav je sistem kazni, kakve su mogucnosti prona­laženja advokata, na koji nacin funkcionišu zatvori i, na posletku, pod kakvim okolnostima ove žene ulaze u društvo nakon izlaska iz zatvora i da li postoje mehanizmi koji omogucavaju njihovu re-integraciju. Predgovor o kome je rec napisala je grupa autorki ove knjige (urednica Milica Antic Gaber, Darja Tadic, Nina Perger, Ja­sna Podreka, Deja Crnovic), vrlo razložno nas uvodeci u tematiku, metodologiju istraživanja i pripreme za razgovore sa zatvorenica-ma – od upoznavanja samog funkcionisanja zatvora i rada uprave do samih intervjua sa zatvorenicama. Na saradnju su pozvane sve žene koje su u trenutku zapocinjanja projekta bile na odsluženju kazne. Odazvalo ih se deset, i njihove su ispovesti pred nama. Pre citanja ovih potresnih prica, autorke nas upoznaju sa finesama svog metodološkog pristupa narativnog intervjua – poput odluke da se ne informišu unapred o svojim sagovornicama i da im ne postavljaju potpitanja, osim u slucaju nejasnoca ili „zapinjanja“ u razgovoru, i to upravo da bi im ostavile prostor i slobodu da izraze ono što žele. Pored detaljno razradene i obrazložene metodologije, ovaj predgo­vor obuhvata i znacajnu teoretizaciju, koja se pre svega zasniva na literaturi o zatvorenicima. Pored ove zaista blistavo predstavljene i razjašnjene metodološke i teorijske strukture, ono što predstavlja novinu i dragocenost knjige jeste isticanje rodne komponente, koja se u slicnim istraživanjima zanemaruje, kao i teoretizacija ove pro-blematike dvostruke (tacnije receno višestruke) marginalizacije, ali i ukazivanje na nedostatak slicnih istraživanja i publikacija. Polazeci od Gofmanove definicije zatvora kao totalne institucije, u kojoj se život odvija po specificnim pravilima i izolovano od dru­štva u celini, ova knjiga zapravo pokazuje kako se zatvor nikako ne može posmatrati van šireg društvenog konteksta. Svaka od ispricanih licnih ispovesti specificna je, svaka prica je drugacija, ali ono što je zajednicko mnogim zapisanim iskustvima jeste to da su ove žene cesto bile žrtve – nasilja, prevara, pretnji, silovanja, ili droge. Utisci, emocije i informacije koji nam ostaju na­kon citanja knjige bivaju potresni, tužni, bolni, komplikovani i veo-ma razliciti, kao i same životne price, pa ih je teško svesti u nekoliko pasusa. Medutim, pored tuge i saosecanja koji se bude nakon cita­nja ovih životnih prica, meni zapravo ostaje snažan utisak nepravde upravo zbog toga što su ove žene vrlo cesto i same bile žrtve, i što najcešce nisu imale nacina i podrške da izadu na kraj sa nasiljem koje su trpele. I, iako za neke od njih zatvor bukvalno znaci mir i sigurnost (od nasilnika), krevet i hranu, pa i mogucnost da poraz­govaraju sa psihološkinjom ili psihologom ili sa cuvarkama, koje su narocito cesto opisane kao osobe koje su tople i spremne za razgo­vor, ostaje utisak da ove žene ne dobijaju dovoljno podrške. Dakle, umesto da zatvor bude mesto koje ce na neki nacin moci pozitivno da utice na društvenu ugroženost onih koje dodu na odsluženje ka­zne, on je katkada samo povecava. Kada govorimo npr. o drogi, ona se u zatvoru može naci, što otežava situaciju ženama koje su drogu prestale da koriste. Osim toga, postoji i navika osoblja da etiketira kao narkomanke, tj. zavisnice, i one koje više ne uzimaju drogu i ko­je za to imaju dokaz. Ovo su samo neki od primera slabosti sistema na koje su sagovornice i autorke knjige upozorile. Osim ovih licnih ispovesti i analiza u uvodu, predgovoru i pogo-voru, knjigu sacinjava i niz fotografija napravljenih u zatvoru na Igu, L.Stevanovic Privremeni boravak u tvrdavi Ig kojima je oslikano i spoljno okruženje u kome zatvorenice žive. Pri­zori su veoma razliciti: od samice i telefonske govornice, ali i bojlera koji ne radi ili veša koji se suši, do slika sa hrišcanskim motivima i oslikanog zida na kome macka i macor prislonjeni gledaju zalazak sunca. Tako i ovaj prostor izvan slobode oživljava pred nama i do-bija toplinu. I na kraju još nešto o samom naslovu knjige – Zacasno bivališce: Na grad 25, Ig, tj. Privremeni boravak u tvrdavi Ig. Za mene, koja sam nekoliko godina kao studentkinja imala privremeni boravak (tj. zacasno bivališce) u Sloveniji, ovaj je naslov odmah stvorio asocija­ciju na administrativnu proceduru prijave privremenog boravka koju sam morala da prolazim. Taj naslov me je na pocetku zbunio i po­mislila sam kako smo zapravo skloni da, makar u prvom trenutku, sve posmatramo iz vlastitog ugla i iskustva. A onda se tokom cita­nja ove knjige ispostavilo da naslov uopšte nije slucajan i da moja asocijacija i nije bila toliko pogrešna – naime, jedna od zatvoreni-ca je skrenula pažnju na to kako joj je dolaskom u zatvor zvanicno promenjena adresa i kako je njen novi privremeni boravak, ali i njen novi privremeni dom, zapravo postao zatvor. Medutim, kako je to pokazala ova knjiga, licne ispovesti zatvorenica iz ovog doma, ali i prateci tekst knjige, ne govore samo o životima u prostoru izvan slobode, vec prikazuju zatvor na Igu kao „ogledalo“ šireg društva, ukazujuci jasno na ona bolna cvorišta koja bi trebalo korigovati ka­ko bi se ostvarila snažnija društvena podrška onim ženama koje su ugrožene. Vanesa Matajc Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Slovenija Vanesa.matajc@ff.uni-lj.si Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu Maribor: Kulturni center, 2019 (Zbirka Znanstvena monografija) Tako slovenska kot srbska literarna veda sta doslej ustvarili zelo tehtne pregledne in analiticne študije ali o srbskem ali o slovenskem romanu osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja in vse do naše sodobnosti. Te literarnozgodovinske razprave govorijo o radikalnejših gestah za prenavljanje književnosti z novimi formalno-stilnimi postop­ki in žanri, o raznovrstnem prevpraševanju (nacionalnih in ceznacional­nih) »velikih pripovedi«, o razveljavljanju njihovega statusa resnice, o metafikcijski prezentaciji resnic in resnicnosti kot tekstnega konstrukta … in, scasoma, o vrnitvi k tisti književnosti, ki spet noce vec vzbujati dvoma, da fikcijsko podobo, kakršno ustvarja, oblikuje nekaj, kar obsta­ja/se dogaja in se izkuša kot resnicnost.Od osemdesetih let 20.stoletja naprej sta slovenski in srbski roman vse to in vec vpeljala v srbsko in slovensko književnost. Vendar so doslejšnje študije o teh invencijah ali vrnitvah k tradiciji obravnavale slovenski in srbski roman v dveh – skoraj izkljucno -locenih linijah,1 v okviru ene in druge nacionalno koncipirane književnosti: ceprav so pristopi k romanu izhajali bolj ali manj iz skupne »zaloge« humanisticnih metod, »kako« in »kaj« videti v sodobnem romanu, pa niso vodili v eksplicitno komparativisticno štu­ 1 Po razpadu skupne države je (neobsežna) primerjava obeh književnosti nastajala v refleksiji o tem, kako so se v književnostih tedaj skupnega jugoslovanskega prostora najavila prva znamenja literarnega postmodernizma.J.Kos je npr.vštudiji Postmodernizem primerjalno obravnaval postmodernizem v razlicnih književnostih po svetu, vkljucno z romanopisjem D. Kiša in M. Pavica (in izrazil dvom o njunem postmodernizmu). Oba je obravnaval tudi v študiji Na poti v postmoderno in ju povezuje s pisanjem D. Jancarja. dijo, ki bi soocala in primerjala postmodernisticni in – širše – postmo­derni slovenski in srbski roman in njune specifike v skupni obravnavi. Ta primanjkljaj je zdaj presežen z znanstveno monografijo Tanje Toma-zin Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu. Zakaj je zapolnitev tega primanjkljaja važna tako za obe nacionalni literarni zgodovini kot tudi za primerjalno literarno vedo? Odgovor na to vprašanje posredno podaja sama študija Tanje Tomazin, namrec z vsemi vidiki, ki jih upošteva v svoji primerjalni obravnavi slovenskega in srbskega romana.Odgovor je najprej vpet vsodobno literarnozgodo­vinsko zavedanje, da postmodernisticna poetika (kot vsaka druga poe­tika) v literarnih besedilih razkriva raznolike »obraze«: takšne, kakršne ji oblikujejo referencne literarne in kulturne tradicije razlicnih prosto­rov, v katerih ta poetika »deluje«. Kje in kako bi se ti raznoliki »obrazi« udejanjanja neke poetike mogli razkrivati bolj kot v primerjalni obrav­navi dveh književnosti – oz. v našem primeru dveh romanopisij, ki sta se prav v casu, ko se je ta poetika »dogajala« v literarnih tekstih, soca­sno z razpadom skupne države in skupnega družbenozgodovinskega konteksta razcepili v dva locena literarna sistema? Soocanje srbskega in slovenskega postmodernisticnega romana v primerjalni obravnavi razkriva tako njune podobnosti in razlike: do kam seže radikalnost postmodernisticne geste v enem in drugem romanopisju? Kateri for-malno-stilni postopki in žanri kje prevladajo? Kako in v kolikšni meri obe romanopisji prevprašujeta tradicije svojega literarnega in dru­žbenozgodovinskega konteksta? S primerjalno-literarno študijo Tanje Tomazin se mocno izpopolnjuje literarnozgodovinska »samopodoba« tako slovenskega kot srbskega romana, hkrati pa ta študija prispeva k splošnemu, ceznacionalnemu razumevanju postmodernizma. A tudi k »nasledstvu« postmodernizma v obeh romanopisjih, ki ga študija Tanje Tomazin obravnava v poglavju »Roman na prelomu tisocletja«. To je sicer predzadnje poglavje v knjigi, a namenoma zacenjam njeno obrav­navo s »konca«, retrospektivno. Slovenski in srbski roman ob prelomu tisocletja in pozneje po­sredno ali neposredno razkrivata mocno odmevanje družbenozgodo­vinskih dogajanj in preobrazb v obeh referencnih prostorih romana. Njuna družbena konteksta sta postajala razlicna, z razlicno izkušnjo sodobnosti do preloma tisocletja; z eno, razdejano od vojne in pre­bolevanja vojne, in z drugo, ki skozi to izkušnjo skorajda ni šla. Cetudi sta družbenozgodovinska konteksta šla vsak svojo pot, pa je obema romanopisjema ob prelomu tisocletja nekaj zelo skupno. To skupno je obnovljeni interes tako romana kot družbe (ali vsaj bralne publi­ke/literarnega trga) za novo refleksijo preteklosti in zgodovine obeh referencnih prostorov. Študija Tanje Tomazin natancno, z obsežnimi navedbami avtorskih imen in naslovov romanov in skozi obstojece lite-rarnozgodovinske interpretacije prikaže ta »trend« kot splošno podob­nost, ki se zaznava v slovenskem in srbskem romanu ob »razveljavitvi« V.Matajc Tanja Tomazin: Postmodernizem v ... socialisticne »velike pripovedi«, po razpadu skupne države in konstitu­ciji nacionalno-koncipiranih držav. Razlicnost med njima je razvidna v obsegu in žanrskih specifikah, a tudi v literarno-poetskih postopkih te – recimo ji – romaneskne historiografije. Nova refleksija ustvarja nove podobe te preteklosti, zgodovino multiplicira in odkriva tudi »robove« in »vrzeli«. K temu sprošcenemu literarnemu »upravljanju« s pretek­lostjo pa je vsekakor prispevala predhodna intervencija historiografske metafikcije in postmodernisticni parodicni, ironicno distancirani, »ne­spoštljivi« odnos do avtoritete tradicije. Ta parodicni odnos Bahtinova teorija pripisuje prav zvrsti romana, saj se prav v njem literatura najbolj prespraševalno odziva2 na vsakokratno zgodovinsko sodobnost (in nje­ne avtoritete, vkljucno s tradicijo). In ta parodicni odnos doseže najbrž svoj vrh v postmodernizmu. S tem pa smo pri osrednji temi študije o srbskem in slovenskem postmodernisticnem romanu. Tanja Tomazin natancno predstavi literarno-sistemske okolišci­ne, v katerih so nastopili prvi znaki postmodernizma v prostorih bi-vše Jugoslavije. Družbeni angažma »proti« in »za« se je zasnoval ob polemiki o literaturi. Polemika je po izhodišcnem, »tradicionalistic­no-realisticnem« odporu literarnih arbitrov do Kiševega citatnega preosmišljanja zgodovinskega dokumenta »odprla steklenico« in iz nje je planil duh dvoma - o zgodovinski resnici, scasoma pa o resni­ci nasploh. Študija Tanje Tomazin se ob tej »predhodnosti« postmo­dernizma zelo temeljito posveti tedanjim argumentom zoper Kiševo prezentacijo zgodovine, Kiševim avtopoetskim protiargumentom, so-dobnim literarnozgodovinskim interpretacijam tako polemike kot tu­di pomena Kiševe literarne invencije, do sklepne refleksije Kiševega (literarnega in esejskega) pisanja v razmerju do postmodernizma. Ta »vrata prehoda« k postmodernizmu v tedanjih jugoslovanskih pros-torih obravnava podpoglavje »Dokument – Zgodovina – Grobnica«, ki se v premišljenem literarnozgodovinskem zaporedju umešca v uvodni del študije, v poglavje »Predhodnost postmoderne in uvajanje moder-nizma«. Pred obravnavo Kiševe literarne vloge to poglavje obsega še zarisa slovenske in srbske pripovedne proze po letu 1950 in se sklene s podobama njunega modernizma in eksistencializma, v »Vzporednem branju literarnih zgodovin«. Oznaka »vzporedno branje« - a kot izhodišce za dejansko primerjal-no branje - je na mestu, ker so se pojmovni orisi postmoderne in po­stmodernizma v slovenskih in srbskih literarnozgodovinskih obravna­vah nekoliko razlikovali. Razliko med pojmoma, oznako dobe in oznako literarne smeri, sta v slovenski literarni zgodovini argumentirala zlasti J. Kos in T. Virk, postmodernisticna – da tako recemo – identiteta tek­sta pa se tu prepoznava ne le v znacilnih formalno-stilnih postopkih, 2 Prav v romanu »se svet pokaže kot ‚nedokoncana‘ /…/, ‚nesoglasna in protislovna sodobnost‘«. Na to Bahtinovo teorijo se sklicuje Tanja Tomazin (str. 249). marvec tudi z duhovnozgodovinsko prepoznavno specifiko, v tekstnem »uprizarjanju« ontološke negotovosti, v katerem se razveljavlja sleher­na možnost razlikovanja med resnico (ter še-modernisticno, subjek­tivno resnicnostjo) in fikcijo. V srbski literarni zgodovini je A. Jerkov (1991, 1992) argumentiral svojo uporabo pojma postmoderna (proza) namesto postmodernizma, v avtorskih srbskih literarnozgodovinskih študijah, ki so sledile in nastajajo do danes, pa se zdi, da prevladuje po­jem postmodernizem (razumljen je fleksibilneje kot v slovenski duhov­nozgodovinski opredelitvi). Študija Tanje Tomazin po predstavitvah najreferencnejših tujih teorij postmoderne temeljito obravnava posa­mezne – in mnogoštevilne - slovenske in srbske pristope k postmo­derni dobi, obdobju in literaturi oz. k postmodernisticni literaturi in pri tem že sproti prehaja iz »vzporednega« v primerjalno branje teorij in literarnih zgodovin, najjasneje pa na koncu tega poglavja (»Postmo­derna in postmodernizem – razlicne obravnave«), in sicer s sklepom, da »se vse študije postmodernizma srecajo v tocki, v kateri fikcija sama sebe reflektira in ‚razkriva‘ […] kot izmišljeno – kot zgolj fikcija. To se dogaja in imenuje na razlicne nacine: kot refleksija kulturne zgodo-vine (Debeljak), aleksandrijski sindrom (Pantic), medbesedilnost (Kos), samorefleksija (Virk), metabesedilna zavest (Damjanov) ali oblika po­stpripovedovalskega stanja (Jerkov), vendar zavest pripovedi/besedila/ teksta o samem sebi in svoji naravi ostaja vez, v kateri se spajajo for-malno-stilne in duhovnozgodovinske plasti postmodernizma« (87). Študija Tanje Tomazin v nadaljnjih fokusih refleksije – v poglavju o slovenski in srbski literarni postmoderni in njeni pripovedni prozi ter v poglavju o postmodernisticni poetiki, njenih dejavnikih metafikcije in medbesedilnosti, o položajih avtorja in pripovedovalca ter o raznoterih razmerjih z zgodovino - zasleduje to »vez« oz. spajanje formalno-stil­nih in duhovnozgodovinskih vidikov postmodernizma. Ta pristop vodi tudi peto, pravzaprav finalno poglavje o srbskem in slovenskem po­stmodernizmu, ki obsega »študije primerov«: analizo šestih izbranih romanov, treh slovenskih in treh srbskih, v vzporednem in hkrati tudi primerjalnem branju. Ti romani so Pavicev Hazarski recnik (Hazarski be-sednjak) (1984), Blatnikove Plamenice in solze (1987), Basarova Fama o biciklistih (Fama o kolesarjih) (1988), Percicev Izganjalec hudica (1994), Albaharijev Snežni covek (Snežni clovek) (1994) in Ruplov Povabljeni po­zabljeni (1985). Avtorica študije ne prikriva raznovrstnih težav s sâmim izborom romanov, ki v študiji prezentirajo srbski in slovenski roma­neskni postmodernizem, a prav dileme izbora, ki jih opisuje v uvodu k analizam romanov, skupaj z zakljucki analize verjetno najocitneje predstavljajo podobnosti in razlike med slovenskim in srbskim po­stmodernisticnim romanom – in tudi razlicnim koncepcijam postmo­dernizma. Namrec: »Srbski postmodernizem je bil obravnavan bolj enotno, kot generacijska orientacija/usmeritev/poetika, ki je pomenila nasprotje predhodni dominantni literarni usmeritvi […], medtem ko je V.Matajc Tanja Tomazin: Postmodernizem v ... bila prisotnost postmodernizma na Slovenskem na podlagi poglobl­jenega duhovnozgodovinskega kriterija dokaj hitro in permanentno zožena na nekaj posameznih del […].« (203) Premislek ustvarja tudi »poudarjena vezanost na zunajliterarno, naceloma nacionalno [druž­beno] resnicnost« in vprašanje, koliko se historiografska metafikcija v obeh romanopisjih vgrajuje in koliko oddaljuje od strožje/ožje ra­zumljenega postmodernizma. Izbor srbskih romanov je sledil, kot ute­meljuje avtorica (str. 205), razdelitvi srbskega postmodernizma na tri poetske »tokove« oz. »linije«, ki jih je zarisal T. Brajovic v Kratki istoriji preobilja (2009).To so »historiografski manirizem«,»historiografski ho-mologizem« in »historiografski karnevalizem« (145-6). Brajovic jih je povezal z njihovimi reprezentativnimi avtorji: Pavic, Albahari, Basara. Izbor slovenskih romanov ni imel težav z Blatnikom in Percicem, pac pa s tretjim. Umestitev Ruplovega romana v postmodernizem je ute­meljil Virkov argument3 o njegovi metafikcijskosti. Avtorica v zakljucku analize ugotavlja, da je Albaharijev roman v prevprašujocem odnosu do zgodovine,vendar ne razveljavlja resnicnosti pripovedovalceve zavesti. Pavicev, Blatnikov, Percicev, Basarov in Ruplov roman pa družijo znacil­ni pripovedni postopki, metafikcijskost ali historiografska metafikcija, prevpraševanje linearne (zgodovinske) casovnosti, dva od njih pove­zuje tudi element paranoje, predvsem pa gre za takšno ali drugacno, posredno ali neposredno navezovanje na nacionalno zgodovino. Navezovanje na nacionalno zgodovino, cetudi ne vec v smislu po­stmodernisticnega razveljavljanja njene resnice/resnicnosti, se, kot že receno, zelo dogaja tudi v slovenskem in srbskem romanu ob prelomu tisocletja. Tega obravnava šesto poglavje v knjigi, kot zaris stanja, ki je sledilo bolj ali manj kratki, a tudi precej »potresni« epizodi postmo­dernizma v slovenskem in srbskem romanu. »Potresna« je ta epizoda nedvomno bila za dojemanje razmerja med fikcijo in resnico –in tudi za uvid v nemalokrat zloceste ucinke Zgodovine, cetudi je ta »zgolj-tekst«. Tanja Tomazin povzame to »nasledstvo« postmodernizma v krat­kem zadnjem poglavju svoje študije s tem, k cemur sta se vrnila srbski in slovenski roman po postmodernizmu: »Roman na prelomu tisocletja in po njem postmodernizem sprejema kot imanenten del literarne in duhovne zgodovine, pri tem pa namesto njegovega ‚izrekanja o pripo­vedovanju‘ ponovno oživlja staro, nikdar zares preživeto obljubo: ‚po­vedal ti bom zgodbo‘« (288). »Nasledstva« pa je bila že deležna tudi sama znanstvena monografija Tanje Tomazin: nanjo se je namrec med drugim nanašal Sašo Puljarevic v svojem odlicnem diplomskem delu Srbski roman v tranziciji (2019). 3 Iz: T. Virk: Strah pred naivnostjo (2000). Študija obravnava postmodernizem in magicni realizem ter njuno (vprvem primeru redko,vdrugem vprašljivo) navzocnost vslovenskem romanu. Maja Đukanovic Univerzitet u Beogradu Filološki fakultet Srbija maja.djukanovic@fil.bg.ac.rs Bilateralni projekat Jezik, književnost i kultura kao osnova interkulturne komunikacije Saradnici Katedre za opštu lingvistiku Filološkog fakulteta Uni­verziteta u Beogradu, u cijem sastavu deluje Lektorat za slovenisti­ku, u saradnji sa istraživacima sa Katedre za slovenistiku Filozof­skog fakulteta Univerziteta u Ljubljani ucestvovali su u realizaciji bilateralnog projekta pod nazivom Jezik, književnost i kultura kao osnova interkulturne komunikacije, u okviru devetog ciklusa bilate­ralnih projekata (jun 2018. – decembar 2019). Istraživacke timove su cinili – sa srpske strane: red. prof. dr Maja Đukanovic (rukovodi-lac projekta), red. prof. dr Vesna Polovina, vanr. prof. dr Borko Ko­vacevic, vanr. prof. dr Natalija Panic Cerovski, doc. dr Milica Dinic Marinkovic i msr Đorde Božovic, a sa slovenacke strane: red. prof. dr Mateja Pezdirc Bartol (rukovodilac projekta), red. prof. dr Alojzija Zupan Sosic, doc. dr Mojca Nidorfer Šiškovic i doc. dr Damjan Huber. U prvoj godini je, kao što je i planirano, realizovan zajednicki radni sastanak, tokom kojeg je 20. novembra u prostorijama Univerziteta u Ljubljani održan Okrugli sto, u okviru kojeg su clanovi projekta predstavili svoja dosadašnja istraživanja i stavove o pitanjima obu­hvacenim temom projekta. Istraživaci su, u okviru ovog interdisci­plinarno utemeljenog radnog sastanka, na kojem su predstavljena pitanja iz oblasti lingvistike i nastave stranih jezika, kao i pitanja iz oblasti književnosti i nastave književnosti na univerzitetu, disku­tovali o metodama rada i definisali su teme koje ce biti podrobnije obradene u drugoj godini trajanja bilateralnog projekta. Posebna pažnja bila je usmerena na razvijanje interkulturnog dijaloga i cita­lacke kompetencije, odnosno – na literarnu socijalizaciju, pre svega mladih generacija, na svim nivoima školovanja – od osnovne škole do univerzitetske nastave. Polazi se od cinjenice da citaoci mladih generacija imaju drugacije modele prepoznavanja, uslovljene no-vim vrstama medija, a u okviru struke treba uticati na poboljšanje njihovih literarnih i kulturnih kompetencija. Poseban akcenat sta­vljen je na uporedni kontekst u istraživanju interkulturnih vidika, na primeru slovenackog i srpskog jezika kao stranih. U okviru Okru­glog stola definisani su konkretni zadaci u vezi sa oblikovanjem smernica i preporuka za dalji razvoj nastavnog gradiva za studije slovenackog i srpskog kao stranih jezika. U okviru boravka u Sloveniji, istraživaci iz Srbije održali su i niz pojedinacnih sastanaka sa clanovima projektnog tima iz Slovenije, sve u cilju preciznijeg definisanja tema koje ce se obraditi u okviru bilateralnog projekta, kao i predstavljanja dosadašnjih dostignuca. Osim Univerziteta i Filozofskog fakulteta u Ljubljani, istraživaci iz Srbije posetili su i Univerzitet u Kopru, gde su se upoznali sa pro-blematikom studiranja na dvojezicnoj teritoriji, kao i sa pitanjima koja se javljaju u vezi s nastavom jezika i književnosti na nižim ni­voima školovanja u dvojezicnom okruženju. Ova poseta je umnogo-me doprinela boljem razumevanju stanja školstva na dvojezicnom podrucju i potrebama ucenika i predavaca u vezi sa udžbenicima i prirucnicima za nastavu jezika, književnosti i kulture. Rukovodilac bilateralnog projekta sa slovenacke strane, red. prof. dr Mateja Pezdirc Bartolm, gostovala je od 26. do 29. novem-bra 2018. godine na Filološkom fakultetu Univerziteta u Beogradu, gde su nastavljeni razgovori sa istraživacima u vezi s konkretnim izvodenjem predvidenih istraživanja. Prof. dr Mateja Pezdirc Bartol je u okviru svoga boravka u Beogradu posetila i Nacionalni savet slovenacke nacionalne manjine, gde se upoznala sa statusom slo­venacke manjine u Srbiji, posebno s pitanjima vezanim za uvodenje slovenackog jezika kao izbornog predmeta u ovdašnji školski sis-tem. Tokom razgovora s rukovodstvom Nacionalnog saveta slove­nacke nacionalne manjine u Srbiji, akcenat je stavljen na nužnost štampanja udžbenika i prirucnika za potrebe nastave slovenackog kao stranog jezika na svim nivoima ucenja, imajuci u vidu raznoli­kost pocetnog znanja ucenika i studenata. Prof. dr Mateja Pezdirc Bartol održala je u okviru bilateralnog projekta i dva predavanja o savremenoj slovenackoj književnosti, njenoj recepciji i mogucnosti-ma inovacija u nastavi. M.Đukanovic Bilateralni projekat Jezik, književnost ... Tokom druge godine trajanja projekta, u periodu od 7. do 11. oktobra 2019. godine, pored niza sastanaka održan je i Okrugli sto na Filološkom fakultetu Univerziteta u Beogradu, u okviru kojeg su istraživaci detaljnije analizirali ukljucenost književnih teksto­va i kulturnih sadržaja u nastavu stranih jezika, kao i doprinos tih sadržaja boljem razumevanju kontakata izmedu razlicitih jezika i književnosti, a u okviru toga i ukljucenost interkulturnog dijaloga. Istraživaci su, svako u svojoj užoj oblasti, analizirali i uporediva­li postojece nastavne materijale, koji se upotrebljavaju u nastavi u Srbiji i u Sloveniji, sa akcentom na ukljucenosti književnih tekstova i kulturnih, odnosno civilizacijskih sadržaja. Zakljuceno je da po­sebnu pažnju treba posvetiti pitanju stereotipizacije u nastavi stra­nih jezika, odnosno nacinu na koji se kroz ove materijale razvijaju citalacke kompetencije i sama upotreba jezika u procesu njegovog usvajanja – i kao prvog i kao stranog. U okviru posete Srbiji, ucesnici bilateralnog projekta posetili su Nacionalni savet slovenacke naci­onalne manjine u Republici Srbiji i upoznali se sa njegovim radom, kao i sa problematikom nastave slovenackog jezika kao stranog u Srbiji. Maja Đukanovic Univerza v Beogradu Filološka fakulteta Srbija maja.djukanovic@fil.bg.ac.rs Darko Ilin Univerza v Beogradu Filološka fakulteta Srbija darko.ilin@yandex.com Cankar i(n) mi: mednarodna študentska konferenca in zbornik Cankar i(n) mi : zbornik radova sa Medunarodne studentske konferencije održane na Filološkom fakultetu Univerziteta u Beogradu, Srbija, 8. i 9. 12. 2018. / [ed. Maja Đukanovic, Darko Ilin]. – Beograd : Filološki fakultet Univerziteta u Beogradu, 2019. – ISBN 978-86-6153-601-4. Kot se navaja v uvodniku zbornika, je v okviru Lektorata za slove­nistiko, ki deluje v sklopu Oddelka za splošno jezikoslovje Filološke fakultete Univerze v Beogradu, v sodelovanju z Nacionalnim svetom slovenske narodne manjšine v Srbiji, Društvom Slovencev iz Beograda »Sava« in Centrom za slovenšcino kot drugi ali tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 8. in 9. decembra 2018 potekala med-narodna študentska konferenca Cankar i(n) mi. Konference, ki je bila organizirana ob stoletnici smrti Ivana Cankarja, se je udeležilo trideset mladih slovenistov in poznavalcev dela tega pisatelja iz petih držav – Srbije, Slovenije, Poljske, Nemcije ter Bosne in Hercegovine. Skozi izjemno zanimive in strokovno predstavljene prispevke so so­delujoci na konferenci Cankar i(n) mi obravnavali razlicne vidike Can-karjevega opusa s stališca razlicnih znanstvenih disciplin. Mladi po­znavalci dela Ivana Cankarja so predstavili svoje poglede na njegovo mesto v sistemu slovenske, južnoslovanskih in evropskih književnosti, zagovarjali so svoja mnenja o interpretaciji in recepciji Cankarjevih poetskih, proznih in dramskih del, analizirali so jezikovne vidike nje­govega ustvarjanja, odnos tega pisatelja do sodobnikov in odnos so-dobnikov do njega, ter spregovorili o Cankarjevih pogledih na knjižna in druga vprašanja. Svoje prispevke je za tisk pripravilo in poslalo v recenzijo sedem­najst študentovosnovnega,magistrskega in doktorskega študija s štirih univerz, in sicer s Filološke fakultete Univerze v Beogradu, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete Univerze v Novem Sadu in Filozofske fakultete Univerze v Sarajevu. S Filološke fakultete v Beogradu so za zbornik pisali Miljan Kujaca, Milan Vurdelja, Darko Ilin, Aleksandar Ilic, Sara Vukotic, Stevan Jovice­vic in Aleksandar Trifunovic. O Cankarjevem odnosu do jugoslovanstva sta pisala Miljan Kujaca in Aleksandar Trifunovic: M. Kujaca se je lotil Cankarjeve socialne angažiranosti in jugoslovanstva,A.Trifunovicpa je predstavil razlicna Cankarjeva stališca o Jugoslaviji. Milan Vurdelja in Aleksandar Ilic sta Cankarjevo delo obravnavala v kontekstu pouka, in sicer se je M. Vurdelja poglobil v problematiko vzgojnosti kršcanskega socializma v Cankarjevi izbrani prozi, A. Ilic pa je predstavil možnosti uporabe pri pouku scenske izvedbe Kralja na Betajnovi, ki je aktual­na velika uspešnica gledališca JDP v Beogradu. O recepciji prevodov in kritikah Cankarjevih Vinjet pri srbskih bralcih je zelo zanimivo pi-sal Darko Ilin, ob podrobnejši predstavitvi prevajalcev in kritikov tega dela. Sara Vukotic se je lotila Hiše Marije Pomocnice in je predstavila infantilno percepcijo sveta deklic, ki so predstavljene v tem romanu. O Cankarjevih simbolisticnih, simbolnih ter modernisticnih nanosih v pripovednem svetu novele Kurent pa je na podlagi podrobne raziskave pisal Stevan Jovicevic. S Filozofske fakultet Univerze v Ljubljani je svoje prispevke za Zbor­nik poslalo osem študentov: Maja Kovac, Sašo Puljarevic, Eva Kryštufek, Katja Gornik, Andraž Stevanovski, Ina Poteko, Klemen Sagadin in Ma-iken Ana Kores. Svoje znanstveno zanimanje sta Maja Kovac in Sašo Puljarevic usmerila v izzive pri prevajanju Cankarjeve kratke proze v srbšcino in rezultate podrobne analize predstavila v zajetnem clanku. Eva Kryštufek je predstavila zanimive poglede na predstavitve podobe ženske, predvsem v liriki Ivana Cankarja, Ina Poteko in Klemen Sagadin pa sta se Cankarjevih likov lotila s pomocjo empiricne vsebinske anali­ze, in sicer v njegovih dramskih delih Za narodov blagor, Kralj na Betaj­novi, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Hlapci. Katja Gornik in Andraž Stevanovski sta predstavila srbske strokovne in znanstvene prispevke o Cankraju, Maiken Ana Kores pa je s stilisticnega vidika obravnavala Cankarjeve politicne spise. Tatjana Klickovic s Filozofske fakultete Univerze v Novem Sadu je analizirala morebiten vplivAntuna Gustava Matoša na Cankarja,Ahmed M.Đukanovic, D. Ilin Cankar i(n) mi: mednarodna ... Isanovic s Filozofske fakultete Univerze v Sarajevu pa je v Cankarjevih dramah iskal in analiziral navidezno moralo in politicno delovanje. Objavljen je le del vseh prispevkov, predstavljenih na konferenci Cankar i(n) mi, na kateri so z odlicnimi raziskovalnimi doprinosi sode­lovali tudi Aleksandra Lorens, Kinga Stolarska, Ewa Bobowicz, Zuzan­na Cichocka, Samo Korelec, Alja Primožic, Ema Bjelcevic, Ivan Praštalo, Luka Koprivnik, Marko Stanojevic, Tara Assadi-Moghaddam, Maja Licen in Žiga Kovac. Objavo zbornika z mednarodne študentske konference Cankar i(n) mi sta omogocila Filološka fakulteta Univerze v Beogradu in Center za slovenšcino kot drugi ali tuji jezik Filozofske fakultete Uni­verze v Ljubljani. Kot posebno dragocenost mednarodne študentske konference Cankar i(n) mi velja izpostaviti to, da so udeleženci imeli priložnost predstaviti rezultate svojih raziskav in sodelovati v bogati diskusiji, s tem pa so postavili temelj nadaljnjega medsebojnega sodelovanja in izmenjave mnenj. Tanja Tomazin Univerza v Beogradu Filološka fakulteta Srbija tanja.tomazin@fil.bg.ac.rs Razstava »Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu« Oktober v Beogradu je leta 2019 zaznamoval velik (med)kulturni dosežek, razstava »Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beo­gradu«. Pripravila sta jo beograjska Etnografski muzej in Društvo Slo­vencev »Sava« ter se z njo poklonila stoti obletnici osnovanja sitarske delavnice družine Cvar-Debeljak, ki se je v Beogradu tako dolgo obdr­žala in razvijala prav zahvaljujoc srcnosti in pridnosti njenih lastnikov ter delavcev.1 Avtorica razstave je Maja Marjanovic, svecano pa jo je otvoril g. Dejan Židan, predsednik Državnega Zbora R. Slovenije. Prisostvovali so tudi drugi visoki in cenjeni gosti iz Slovenije, ga. Olga Belec, državna sekretarka pri Uradu R.Slovenije za Slovence vzamejstvu in po svetu,g. dr.Zvone Žigon,vodja sektorja pri Uradu R.Slovenije,g.Samo Pogorelc, župan Obcine Ribnica, ga. Polona Rigler Grm, direktorica Rokodelskega centra Ribnica, nj. eks. Iztok Jarc, veleposlanik R. Slovenije v Beogradu, g. Roman Weixler, nemestnik veleposlanika, ter drugi predstavniki slo­venskega veleposlaništva v R. Srbiji. Poleg posebnih gostov so na otvo­ritvi razstave govorili tudi g. Saša Verbic, predsednik Društva Slovencev v Beogradu, ga. Tijana Colak Antic Popovic, direktorica Etnografskega muzeja v Beogradu, in tudi sam mojster Ivan Debeljak. Za še toplejše vzdušje je poskrbelo petje Ekumenskega moškega zbora. Dogodek je obiskala tudi gospa Milena Zupanic, novinarka za slo­venski casopis Delo, dopisnica iz Srbije in širšega Balkana, ki je ob prispetju v Beograd s svojo družabnostjo in profesionalnostjo oboga­tila našo manjšinsko skupnost v Srbiji. Takole je 24. oktobra zapisala 1 Razstava in katalog sta realizirana s sredstvi Ministrstva državne uprave in lokalne samouprave Republike Srbije, Ministrstva kulture in informiranja Republike Srbije, Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Republiki Srbiji. Za pomoc pri izvedbi razstave se zahvaljujemo dr. Poloni Rigler Grm in Rokodelskemu centru Ribnica (Slovenija). o razstavi in svoje porocilo naslovila »Ko pride Ribnican v Beograd … Ohranjanje slovenske tradicije v srbski prestolnici traja že sto let«: Prodajal ribniška sita po vsej Srbiji Ko je pred natanko sto leti mladi Edvard Cvar iz Slatnika blizu Rib-nice odprl delavnico sitarstva v Beogradu, si ni mogel misliti, da bodo njegovi geni pognali tako mocne korenine. Razvil se je v velikega pod-jetnika,zanj je delalo po šest vajencev,sita pa je prodajal po vsej Srbiji. Iz Slovenije je obicajno pripeljal poln železniški vagon obodov za sita, vanje vdelal sita, nato pa jih z vlakom odpeljal v oddaljena srbska me-sta. Šele nato se je zacelo krošnjarjenje. Prejšnji teden smo obiskali de­lavnico, v kateri še danes izdeluje sita Cvarjev naslednik Ivan Debeljak. »Iz te delavnice je prišlo na tisoce sit, zdaj se bojim, da obrt zamrla. Prodam le še kakih petdeset sit na leto. Vcasih smo prodajali velika sita pekom. Pekarne so imeli v Srbiji v rokah Makedonci in Šiptarji. Danes teh pekov ni vec, kruh se pece industrijsko. Mlade ženske nimajo casa kuhati doma, zato tudi ne sejejo moke. Tiste starejše, ki bi kupile, pa kljub res ugodni ceni za sito nimajo denarja,« pripoveduje 77-letni Ivan. Ribnicani so se prihajali ucit k rojaku Cvaru v Beograd Delavnica je v kleti trdne mešcanske hiše, ki jo je obrtnik Cvar zgradil leta 1936, v casu Kraljevine Jugoslavije, katere del je bila tudi Slovenija. Takrat sta poleg njegove v Srbiji delovali še dve slovenski delavnici za sita,Arkova in Goršetova,a se ni nobena ohranila do danes, ker lastnika nista imela potomcev. Skoraj bi se enako zgodilo tudi dru­žini Cvar, ce se ne bi prišel ucit obrti k stricu Ivan Debeljak, oce našega sogovornika. »Po prvi svetovni vojni se je v Sloveniji težko živelo, družine so bile velike,zato so starejši otroci morali zgodaj od doma,« pripoveduje Ivan. Tako je njegov oce, doma iz Velikih Lašc na Dolenjskem, že pri petnaj­stih krošnjaril s starejšim krošnjarjem po Vojvodini. Med prvo svetovno vojno je bil po mobilizaciji najprej na ruski fronti in zatem v ruskem taborišcu, po koncu vojne pa je od tam potoval peš vec kot tisoc ki­lometrov dalec proti domaci Sloveniji, prišel cez Romunijo najprej v znano mu Vojvodino in – odprl delavnico za izdelovanje sit v Beogradu. Šele nato je šel domov, v Slovenijo, od koder si je v Beograd pripeljal tudi ženo. Krošnjari, kot se za sitarja spodobi »Komunisticna oblast po drugi svetovni vojni podjetnikom ni bila naklonjena. Edvard Cvar, ki je bil upokojen, je sicer lahko še naprej delal v delavnici, prodajati pa svojih izdelkov ni vec smel. Moj oce pa T.Tomazin Razstava »Rešetarji s Crvenega Krsta ... je moral v službo v tovarno sit Sloga,« pove sogovornik, ki se je s si­tarstvom vse življenje ukvarjal ob popoldnevih. Tudi on je bil v drugi službi. Konec tedna od nekdaj krošnjari, kot krošnjarijo Ribnicani pov-sod, kjer so. »Zdaj prodajam ob vikendih na bližnji tržnici Stari deram (stari vodnjak), kjer sva nekoc prodajala z ocetom, med tednom pa v beograjski soseski Mirijevo. Ne grem peš, pac pa s trideset let staro lado karavan, ki jo imam samo za prevažanje suhe robe,« pravi. Sita za šipkovo marmelado Kot si nekoc ni bilo mogoce zamisliti gospodinjstva brez sita, tako je danes to bolj ko ne le izdelek za okras ali posebne namene. »Vcasih so bila sita velika, za poklicne peke, danes kupujejo majhna, pogosto kot spominek. Tisti, ki še kupujejo sita za uporabo, kupijo predvsem ta­ka z gosto mrežo, za kuhanje šipkove marmelade, pa bolj redka za fižol in orehe. Klasicna, za moko, pa ne gredo vec v promet. Od sit se danes ne da živeti, zato prodajam tudi druge izdelke suhe robe,« pripovedu­je Ivan. Obode za sita še vedno pripelje iz Slovenije: »Na hribu blizu Ribnice raste zelo fina vrsta smreke, ki je najbolj primerna za izdelavo obodov.« Ohranjanje slovenskega jezika Ceprav od rojstva živi v Beogradu, je Ivanu uspelo ohraniti sloven-ski jezik. »Govorim po ribniško, tako da se s prijateljem, ki je primorski Slovenec v Beogradu, skoraj ne razumeva,« se smeji. Kot triletni otrok je po vojni s stricem pot do Slovenije prepešacil in ostal v Velikih La-šcah do vstopa v šolo. Takrat se je dobro naucil slovensko, z domacimi kraji pa je še vedno v tesnih stikih. Pri ohranjanju jezika in slovenstva v Beogradu mu zelo pomagajo slovenska pevska zbora, v katerih poje, in seveda društvo Sava, ki povezuje okoli dva tisoc Slovencev v srbskem glavnem mestu. Pomen razstave v Beogradu Vsak Ribnican ima krošnjarjenje v genih, slišimo na razstavi, ki je v Monakovo hišo ob robu nekdanjega naselja Savamala pripeljala goste iz Slovenije in Srbije. Ohranjanje domace obrti in slovenskega jezika v srbski prestolnici že polnih sto let je tako pomembno, da so razstavo obiskali predsednik državnega zbora Dejan Židan in nekaj slovenskih poslancev, veleposlanik v Beogradu Iztok Jarc z ekipo z veleposlaništva, župan obcine Ribnica Samo Pogorelec, poslanci srbske skupšcine in drugi gostje iz Srbije. Zapel je slovenski pevski zbor iz Beograda, v ka­terem poje tudi Ivan Debeljak. Beleške o autorima / Podatki o avtorjih Beleške o autorima Mr Jelena Budimirovic rodena je 1982. godine u Beogradu (Srbija). Diplomirala je na grupi Sprski jezik i književnost na Filološkom fakultetu Univerziteta u Beogradu, a magistrirala na Univerzitetu u Novoj Gorici u okviru modula Kulturna istorija. U svom magistarskom radu bavila se uticajem birokratskog stila na novinarski stil tokom socijalizma u Srbiji i Sloveniji. Radi kao terminolog u Ministarstvu za evropske integracije, u sektoru za prevodenje pravnih tekovina EU, te ureduje onlajn terminološku bazu Evronim. Godine 2016. bila je u rezidenciji Javnog fonda za kulturne delatnosti Republike Slovenije, kao stipendistkinja Foruma slovenskih kultura. Tri puta je pohadala seminar za književne prevodioce koji organizuje Javna agencija za knjigu Republike Slovenije. Organizuje i vodi prevodilacke radionice za studente slovenackog jezika i clanove Društva Slovenaca „Sava“ u Beogradu. Bavi se i usmenim prevodenjem. Sa slovenackog na srpski prevela je dela Florjana Lipuša Boštjanov let, Gabriele Babnik Intimno, Dese Muk Panika, Jane Bauer Groznic vila u Strašnoj šumi, Ota Lutara Povest istorijske misli, esej Alojza Ihana Hiljadu zdravica i jutro posle, kao i brojne naucne clanke (Jernej Mlekuž, Marjetka Golež Kaucic i dr.). Prof. dr. Maja Đukanovic, rojena 27. maja 1962 v Ljubljani, je v Beogradu koncala osnovno in srednjo šolo ter diplomirala, magistrirala in doktorirala na Filološki fakulteti v Beogradu, kjer od l. 1989 poucuje slovenski jezik,sedaj znazivom redne profesorice.Na Filološki fakulteti v Beogradu je uvedla slovenšcino kot vzporedno študijsko smer na Oddelku za splošno jezikoslovje. V Nacionalnem svetu slovenske narodne manjšine deluje kot Podpredsednica Sveta, predsednica Odbora za izobraževanje, avtorica in soavtorica kulturnih projektov, v katerih aktivno sodelujejo predvsem mladi.Poleg številnih znanstvenih clankov je avtorica ali soavtorica Slovenske slovnice, Srbsko-slovenskega in slovensko-srbskega slovarja, ucbenika za najvišjo raven ucenja slovenskega jezika in strokovnih študij. Darko Ilin je roden 1996. godine u Smederevu. Završio je Prvu kragujevacku gimnaziju, a potom je upisao smer srpska književnost i jezik sa komparatistikom i uporedne studije slovenackog jezika na Filološkom fakultetu Univerziteta u Beogradu, gde je sada apsolvent. Polja njegovog interesovanja su slovenacka i postjugoslovenske književnosti, kao i studije kulture Jugoslavije. Bavi se strucnim i književnim prevodenjem sa slovenackog jezika, kao i predavanjem slovenackog jezika. Dr Goran Korunovic je roden 1978. godine u Jagodini. Radi kao docent na predmetu Južnoslovenska komparatistika, na Katedri za srpsku književnost sa južnoslovenskim književnostima Filološkog fakulteta u Beogradu.Objavljene knjige: Gostoprimstva (poezija,2011), Reka kaiševa (poezija, 2012), Literatura i opasnost (komparativni ogledi, 2013), Crvena planeta (poezija, 2014). Dr. Franc Križnar,rojen leta 1947vLjubljani,je študiral muzikologijo na ljubljanski FF UL in diplomiral (1978), magistriral (1989) in doktoriral na AG (1999). V aktivnih letih je deloval v gospodarstvu, pri Glasbeni mladini Slovenije, v GŠ Kranj in nazadnje (do upokojitve; 1992–2007) na RTV Slovenija-RA SLO. V letih 1978–92 je bil samostojni znanstveni raziskovalec na Znanstvenem inštitutu FF UL in tudi habilitirani asistent za podrocje muzikologije na ljubljanski FF. V letih 2005–2017 je bil soustanovitelj in predstojnik Inštituta glasbenoinformacijskih znanosti pri Centru za interdisciplinarne in multidisciplinarne raziskave in študije UM v Mariboru. V vec kot 50-letnem delovanju je kot avtor, clan strokovno-ekspertnih skupin, strokovnih društev in urednik, glasbeni esejist in kritik, predavatelj, publicist, raziskovalec­znanstvenik in glasbeni novinar-urednik ustvaril številne bibliografske enote s podrocja glasbene umetnosti, pedagogike in znanosti (prek 1.100 enot v COBISS IZUM-u). Strokovno in znanstveno sodeluje na naših in tujih simpozijih, nekatere med njimi tudi sam (so-)organizira in (so-)vodi.Objavlja doma in vtujini.Za svoje delo je prejel vecnagrad in priznanj, doma in na tujem. Vera Majstorovic je diplomirala na Filološkom fakultetu Univerziteta u Beogradu, stekavši zvanje – profesor srpskog jezika i književnosti. Predaje srpski kao maternji i nematernji jezik. U svojim naucnim radovima bavila se postkolonijalizmom i balkanizmom u književnosti, kao i komparativnom i kontrastivnom lingvistikom. Predstavljala je svoje radove na konferencijma u Sarajevu, Zagrebu i Budimpešti. Živi i radi na relaciji Beograd – Ljubljana. Beleške o autorima Prof. dr. Vanesa Matajc, rojena 1972 v Sloveniji, je profesorica na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Predava zgodovino romana, zgodovino svetovne književnosti in uvod v literarno teorijo ter vodi seminar, ki obravnava sodobni svetovni roman. Konstanta v raziskovanju je roman, ki se nanaša na zgodovino 20. stoletja: njegova žanrska diverziteta ter njegova razmerja s historiografskimi diskurzi.Te teme obravnavajo npr. naslednje razprave: The historical novel, ideology and re-organization of the semiosphere: the case of the Slovene historical novel, Medbesedilna razmerja med ustno zgodovino in literaturo v pricevanju, Border fascism in the Venezia Giulia: the issue of proximate colony in Slovenian literature. Prof. dr. Katja Mihurko Poniž, rojena 1972 v Mariboru, je zaposlena na Univerzi v Novi Gorici, kjer predava slovensko književnost in študije spolov na Fakulteti za humanistiko ter deluje kot raziskovalka na Raziskovalnem centru za humanistiko. Je avtorica petih znanstvenih monografij (Drzno drugacna: Zofka Kveder in podobe ženskosti; Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne; Evine hcere: konstruiranje ženskosti v slovenskem javnem diskurzu 1848-1902; Zapisano z njenim peresom: prelomi zgodnjih slovenskih književnic s paradigmo nacionalne literature; Literarna ustvarjalka v oceh drugega: študije o recepciji, literarnih stikih in biografskem diskurzu) in urednica Zbranega dela Zofke Kveder (doslej je izšlo pet zvezkov). Dejavna je v mednarodnih znanstvenih projektih. Njena raziskovalna podrocja so: feministicna literarna veda, študije spolov, digitalna humanistika, slovenska dramatika, slovensko-nemški literarni stiki in zgodovina slovenskega ženskega gibanja. Prof. dr. Mitja Reichenberg, rojen 1961 v Mariboru, je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani (na oddelku za kompozicijo pri prof. Danetu Škerlu) ter doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani (na oddelku za sociologijo pri prof. dr. Rastku Mocniku). Piše strokovne knjige s podrocja filma in glasbe, eseje, kolumne, znanstvene in strokovne clanke, predavanja ter recenzije in druge ocene za mnoge razlicne publikacije. Kot pogodbeni predavatelj dela na štirih razlicnih fakultetah, sicer pa je podpisan pod vec kot 420 bibliografskih enot, je avtor 36 knjig s podrocja humanistike, teorije filma in glasbe, dveh visokošolskih ucbenikov, petih prirocnikov za visoke šole ter šestih samostojnih glasbenih albumov, avtor glasbe pri vec kot 30 filmih, je glasbeni producent, nastopa pa tudi na samostojnih avtorskih projektih, koncertih in recitalih z avtorskimi skladbami ter kot pianist nemih filmov na mnogih festivalih ter projekcijah doma in v tujini. Dr. Sarival Sosic, rojen 1962, je kustos (muzejski svetnik) za sodobno vizualno umetnost v Mestni galeriji Ljubljana (Muzej in galerije mesta Ljubljana) od leta 1993. Po izobrazbi je ucitelj glasbene vzgoje, profesor umetnostne zgodovine in diplomirani literarni komparativist. Magistriral je s temo Fotograf Avgust Berthold (objavljeno v knjižni izdaji 1997), doktoriral pa s temo Nagovor likovnih razstav, zasnovanih kot celovit vizualni organizem v slovenskih galerijah od leta 1945 do 2000 (objavljeno vknjižni izdaji,leta 2006 z naslovom Vizualni nagovori). V Mestni galeriji Ljubljana mu delovno mesto kustosa omogoca stik s sodobno vizualno umetnostjo in razstavno dejavnostjo v Sloveniji. Pripravil in organiziral je vrsto razstav, predvsem sodobnih slovenskih umetnikov, bil pa je tudi urednik številnih katalogov, ki spremljajo razstave. Ukvarja se z raziskovanjem fotografije, slikarstva in kiparstva ter z vlogo sodobnih medijev in prostorskimi postavitvami v novejši likovni umetnosti. Intenzivno preucuje vizualno umetnost tudi skozi pisanje spremnih tekstov v monografije, kataloge in strokovne revije. Kot kustos pripravlja in postavlja razstave številnih sodobnih likovnih ustvarjalcev ter se tudi strokovno ukvarja z analizami problemov strategij postavitev, ki so izšle v knjižni izdaji. Sarival Sosic je bil od leta 1993 do 2005 tudi tajnik Slovenskega društva likovnih kritikov. Na Visoki šoli za storitve (VIST) v Ljubljani na Oddelku za fotografijo predava Zgodovino fotografije in Zgodovino modne fotografije ter fotografski Potrfolio, na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici pa Primerjalno zgodovino umetnosti. Sarival Sosic je tudi pisatelj. Marko Stanojevic, rojen 18. julija 1996, je študent magistrskega študija filozofije in južnoslovanskih študijev na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je leta 2019, s skupno diplomo, ki nosi naslov V Kiševem svetu: književnost kot sredstvo za osmišljanje smrti.Tekom dodiplomskega študija je s prispevki sodeloval na nekaj slavisticnih seminarjih in konferencah: 47. Zbor slavistov, Beograd, 2017; 10. znanstveni zbor Mladi makedonisti, Skopje, 2018; Third International Philological Forum for Young Scholars, Sofija, 2018; Mednarodna študentska konferenca Cankar in mi, Beograd, 2018. Je eden izmed ustanovnih clanov Društva študentov Južnoslovanskih študijev na maticni fakulteti, njegova osrednja podrocja zanimanja pa so južnoslovanska književnost po 2. svetovni vojni, metafizika, filozofska antropologija, etika in estetika. Prof. dr. Marija Stanonik, rojena leta 1947, je znanstvena svętnica in redna profesorica za slovensko slovstveno folkloristiko,mag.etnologije (Ljubljana, 1987), dr. družbenih, humanisticnih in teoloških znanosti s podrocja filologije (Zagreb, 1993), dr. literarnih znanosti (Ljubljana, 1994), dr. teologije (2011); red. prof. slovenske književnosti (2008) in od Beleške o autorima 18. junija 2015 izredna clanica SAZU. Med letoma 1974 in 2012 je bila zaposlena na ISN ZRC SAZU v Ljubljani,kjer je bila v zadnjem desetletju tudi nosilka vec projektov in inštitutskega programa. Zagovarja tezo o upraviceni samostojnosti slovstvene folkloristike nasproti etnologiji in literarni vedi. Šele tako osvobojena veda lahko priznava izrazito interdisciplinarnost in življenjsko povezanost tako z obema omenjenima kot tudi z drugimi vedami. V želji po slovenski spravi je velika prizadevanja vložila v zbiranje slovenskega pesništva iz druge svetovne vojne. Objavila je veliko število znanstvenih in strokovnih del ter znanstvenih monografij. Po COBISS-u osebna bibliografija Marije Stanonik za obdobje 1970–2018 šteje preko 1500 bibliografskih enot. Dr Lada Stevanovic (1974) rodena je u Zagrebu, školovala se u Beogradu i doktorirala u Ljubljani, 2008. godine. Zaposlena je u Etnografskom institutu SANU u Beogradu. U istraživanjima kombinuje savremene antropološke teme i teme iz oblasti istorijske antropologije i antropologije antike, sa posebnim osvrtom na recepciju antike kao i na rodnu perspektivu i preispitivanje konstrukcije rodnih identiteta kroz sinhroniju i dijahroniju.Pored toga,proucava i nacionalni identitet, a pre svega nacine na koji se konstruisalo jugoslovenstvo. Jedna je od osnivacica Centra za Jugoslovenske studije (CEJUS). Za monografiju Laughing at the Funeral: Gender and Anthropology in the Greek Funerary Rite, dobila je nagradu Etnografskog instituta SANU. Dr. Tanja Tomazin, rojena 1987 v Kranju, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala (2010) iz primerjalne književnosti in kasneje na isti institucija pridobila naziv doktorica znanosti s podrocja literarnih ved. Osrednje podrocje njenega raziskovalnega dela predstavljata novejša srbska in slovenska književnost v kontekstu zgodovinske, politicne in družbene stvarnosti. Med letoma 2002 in 2005 je delala kot voditeljica na RTV Slovenija, že vec let je zaposlena kot generalna sekretarka Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine, od leta 2018 pa tudi kot lektorica slovenskega jezika na Filološki fakulteti v Beogradu. Deluje tudi kot prevajalka, samostojna raziskovalka, pisateljica umetnostnih in avtorica znanstvenih besedil. Leta 2019 je izšla njena prva znanstvena monografija Postmodernizem v slovenskem in srbskem romanu. Izdavacki savet i lista recenzenata: imena i afilijacije / Svetovalni odbor in seznam recenzentov: imena in afiliacije Medunarodni izdavacki savet / Mednarodni svetovalni odbor Prof. dr Jurij Bajec, Univerzitet u Beogradu, Ekonomski fakultet, Srbija Dr Jadranka Đordevic Crnobrnja, Etnografski institut SANU, Beograd, Srbija Dr. Zdenka Petermanec, Univerzitetna knjižnica Maribor, Slovenija Prof. dr Vesna Polovina, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Srbija Dr Mladena Prelic, Etnografski institut SANU, Beograd, Srbija Dr. Nataša Rogelja, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Ljubljana, Slovenija Prof. dr. Alojzija Zupan Sosic, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija Recenzenti / Recenzija Prof. dr Maja Đukanovic, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Srbija Prof. dr Borko Kovacevic, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Srbija Dr. Franc Križnar, Univerza v Mariboru, Inštitut glasbenoinformacijskih znanosti, pri Centru za interdisciplinarne in multidisciplinarne raziskave in študije, Slovenija Prof. dr Ivana Kronja, Visoka škola likovnih i primenjenih umetnosti strukovnih studija, Beograd, Srbija Prof. dr Sofija Miloradovic, Institut za srpski jezik SANU, Beograd, Srbija i Univerzitet u Nišu, Filozofski fakultet, Srbija Prof. dr Natalija Panic Cerovski, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Srbija Prof. dr Mihajlo Pantic, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Srbija Prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija Prof. dr Anica Sabo, Univerzitet umetnosti u Beogradu, Fakultet muzicke umetnosti, Srbija Dr Lada Stevanovic, Etnografski institut SANU, Beograd, Srbija Dr Tanja Tomazin, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Srbija Prof. dr. Alojzija Zupan Sosic, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija Prof. dr. Janko Žmitek, Visoka šola za storitve, Ljubljana, Slovenija Politika casopisa / Journal policy Politika casopisa Casopis Slovenika: casopis za kulturu, nauku i obrazovanje (dalje Slovenika) izlazi godišnje u režimu otvorenog pristupa. U casopisu Slovenika objavljuju se strucni i naucni radovi iz oblasti kulture, nauke, obrazovanja, arhivistike, umetnosti, te likovnog i literarnog stvaralaštva autora koji se tim oblastima bave, a odnose se na život i delovanje slovenacke nacionalne manjine u Srbiji, odnosno – na slovenacku populaciju koja živi i boravi u Srbiji. Kategorije radova koji se dostavljaju mogu biti sledece: originalni naucni rad, pregledni rad, naucna kritika / kritika, polemika, saopštenje, grada, osvrt, prikaz, hronika, bibliografija, preuzet rad, preveden rad, kao i intervjui sa zna-cajnim osobama. U casopisu mogu da se objavljuju i radovi studenata slove­nackog jezika i drugih disciplina, koji po svome sadržaju odgovaraju tematici casopisa. Mogu se objavljivati i specijalni brojevi casopisa sa posebnom tematikom i gostujucim urednikom, kao i tekstovi napisani po pozivu, posveceni izabranoj temi broja. Radovi mogu biti napisani na slovenackom ili srpskom jeziku (cirilica / la-tinica). Naslov rada, apstrakt i kljucne reci Slovenika objavljuju na srpskom, slovenackom i engleskom jeziku. Obaveze urednika Glavni urednik casopisa Slovenika donosi konacnu odluku o tome koji ce se rukopisi objaviti. Urednik se prilikom donošenja odluke rukovodi uredivackom politikom, vodeci racuna o zakonskim propisima koji se odnose na klevetu, kršenja autorskih prava i plagiranje. Urednik ne sme imati bilo kakav sukob interesa u vezi sa podnesenim ruko­pisom. Ako takav sukob interesa postoji, o izboru recenzenata i sudbini rukopi­sa odlucuje uredništvo. Pošto je identitet autora i recenzenata nepoznat drugoj strani, urednik je dužan da tu anonimnost garantuje. Urednik je dužan da sud o rukopisu donosi na osnovu njegovog sadržaja, bez rasnih, polnih / rodnih, verskih, etnickih ili politickih predrasuda. Urednik ne sme da koristi neobjavljen materijal iz podnesenih rukopisa za svoja istraživanja bez pisane dozvole autora. Obaveze autora Autori garantuju da rukopis predstavlja njihov originalni doprinos, da nije objavljen ranije i da se ne razmatra za objavljivanje na drugom mestu. Auto-ri takode garantuju da rukopis nakon objavljivanja u casopisu Slovenika nece biti objavljen u drugoj publikaciji, na bilo kom jeziku, bez saglasnosti vlasnika autorskih prava. Autori garantuju da prava trecih lica nece biti povredena i da izdavac nece snositi nikakvu odgovornost ako se pojave bilo kakvi zahtevi za naknadu štete. Autori snose svu odgovornost za sadržaj podnesenih rukopisa i validnost rezultata, i moraju da pribave dozvolu za objavljivanje podataka od svih strana ukljucenih u istraživanje. Autori koji žele da u rad ukljuce slike ili delove teksta koji su vec negde objavljeni dužni su da za to pribave saglasnost nosilaca autorskih prava i da prilikom podnošenja rada dostave dokaze da je takva saglasnost data. Materi­jal za koji takvi dokazi nisu dostavljeni smatrace se originalnim delom autora. Autori garantuju da su kao autori navedena samo ona lica koja su znacajno doprinela sadržaju rukopisa, odnosno da su sva lica koja su znacajno doprinela sadržaju rukopisa navedena kao autori. Autori se moraju pridržavati etickih standarda koji se odnose na naucnoi­straživacki rad i rad ne sme biti plagijat. Autori garantiju i da rukopis ne sadrži neosnovane ili nezakonite tvrdnje i ne krši prava drugih. U slucaju da autori otkriju važnu grešku u svom radu nakon njegovog obja­vljivanja, dužni su da momentalno o tome obaveste urednika ili izdavaca i da sa njima saraduju kako bi se rad povukao ili ispravio. O recenziranju Prispele rukopise iz kategorija naucnih i stucnih radova urednik najpre upucuje na predrecenziju Redakciji, koja utvrduje da li je tekst u skladu sa politikom casopisa. Prispele radove, odobrene od strane Redakcije, glavni ure­dnik šalje dvojici strucnjaka za naucnu oblast kojom se odredeni rad bavi, i uz rad dostavlja recenzentski obrazac. Recenzentski obrazac sadrži niz pitanja na koja treba odgovoriti, a koja recenzentima ukazuju na to koji su to aspekti koje treba sagledati kako bi se donela odluka o objavljivanju rukopisa. U završnom delu obrasca recenzenti moraju da navedu svoja zapažanja i predloge kako da se podneti rukopis poboljša; dati komentari šalju se autorima, bez navodenja imena recenzenata, radi unošenja potrebnih ispravki. Rok za ispravke radova je 10 dana od datuma slanja recenzije autoru. Autor odlucuje da li ce postupiti ili ne po uputstvima recenzenata i o tome obaveštava Redakciju, a Redakcija donosi konacnu odluku u pogledu objavljivanja rada. Ako odluke dvaju recenzenata nisu iste (prihvatiti / odbaciti), glavni ure­dnik može da traži mišljenje drugih recenzenata. Konacan izbor recenzenata spada u diskreciona prava urednika. Recenzentski list recenzentu šalje sekretar redakcije Slovenika. Recenzent je dužan da u roku od tri nedelje dostavi gotovu recenziju rada. Plagijarizam Plagiranje, odnosno preuzimanje tudih ideja, reci ili drugih oblika kreativ­nog izraza i njihovo predstavljanje kao svojih predstavlja grubo kršenje nauc­ne etike. Plagiranje može da ukljucuje i kršenje autorskih prava, što je zakonom kažnjivo. Plagijat obuhvata sledece: • doslovno ili gotovo doslovno preuzimanje ili smišljeno parafraziranje (u cilju prikrivanja plagijata) delova tekstova drugih autora, bez jasnog ukazi­ Politika casopisa vanja na izvor ili obeležavanja kopiranih fragmenata (na primer, korišcenjem navodnika); • kopiranje slika ili tabela iz tudih radova bez pravilnog navodenja izvora i/ ili bez dozvole autora ili nosilaca autorskih prava za njihovo korišcenje. Rukopisi kod kojih postoje jasne indicije da se radi o plagijatu bice auto-matski odbijeni. Ako se ustanovi da je rad koji je objavljen u casopisu Slovenika plagijat, rad ce biti opozvan, a od autora ce se zahtevati da upute pisano izvi­njenje autorima izvornog rada i prekinuce se saradnja sa autorima plagijata. Otvoreni pristup Casopis Slovenika je dostupan u režimu otvorenog pristupa. Clanci ob-javljeni u casopisu mogu se besplatno preuzeti sa sajta casopisa i koristiti u skladu sa licencom Creative Commons Autorstvo-Nekomercijalno-Bez prerada 3.0 Srbija (http://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/3.0/rs/) Casopis Slovenika ne naplacuje APC (Article Processing Charge). Samoarhiviranje Casopis Slovenika omogucava autorima da deponuju kako prihvacenu (re-cenziranu, Author’s Post-print) verziju rukopisa, tako i finalnu, objavljenu verzi­ju rada (Publisher’s version/PDF) u PDF formatu u institucionalni repozitorijum nekomercijalne baze podataka, da pomenute verzije objave na licnim veb stra­nicama, ili na sajtu institucije u kojoj su zaposleni, a u skladu sa odredbama licence Creative Commons AutorstvoNekomercijalno-Bez prerada 3.0 Srbija (http://creativecommons.org/licenses/by-ncnd/3.0/rs/), u bilo koje vreme na­kon objavljivanja u casopisu. Pri tome se moraju navesti DOI oznaka clanka u formi interaktivnog linka, izdavaci, kao nosioci autorskih prava, i ostali biblio­grafski podaci o clanku. Autorska prava Kada je rukopis prihvacen za objavljivanje, autori prenose autorska prava na izdavaca potpisivanjem Ugovora o prenosu autorskih prava, koji se može pre­uzeti sa sajta Nacionalnog saveta. U slucaju da rukopis ne bude prihvacen za štampu u casopisu, autori zadržavaju sva prava. Uputstvo za slanje rukopisa Rukopisi se šalju elektronskom poštom (kao Word dokument) na adresu Redakcije: nacionalnisvet@gmail.com. Rok za predaju radova je 1. jul. Prilikom podnošenja rukopisa autori garantuju da rad koji se podnosi nije vec objavljen (osim u formi apstrakta na nekom skupu, ili kao deo nekog obja­vljenog predavanja, preglednog rada ili teze); da se ne razmatra za objavljiva­nje kod drugog izdavaca ili u okviru neke druge publikacije; da je objavljivanje odobreno od strane svih koautora, ukoliko ih ima, kao i, precutno ili eksplicitno, od strane nadležnih organa u ustanovi u kojoj je izvršeno istraživanje. Prilikom slanja rukopisa, autori treba obavezno da navedu: ime i prezime, instituciju u kojoj rade, e-mail adresu. Ukoliko ima više autora, za svakog auto-ra treba navesti sve tražene podatke. Uz rukopis teksta treba obavezno poslati naslov, apstrakt i kljucne reci, tekst zahvalnosti, reference, spisak tabela, spisak ilustracija. Pozicije slika i ta­bela treba obeležiti u tekstu (slike i tabele ne treba inkorporirati u datoteku koja sadrži rukopis; one se dostavljaju kao posebne datoteke u odgovarajucim formatima). Autori koji šalju prilog na srpskom / slovenackom jeziku mogu sami oda­brati da li žele da im objavljeni clanak bude na latinicnom ili cirilicnom pismu, tako što ce tekst poslati otkucan odgovarajucim pismom. Svi rukopisi prihvaceni za štampu prolaze lekturu i korekturu, a autori uno­se potrebne lektorske i korektorske izmene najkasnije u roku od 10 dana od prijema lektorisanog rukopisa. Apstrakt ne treba da bude duži od 200 reci i treba da sadrži kratak pregled metoda i najvažnije rezultate rada, tako da se može koristiti prilikom indeksi­ranja u referentnim periodicnim publikacijama i bazama podataka. U apstraktu ne treba navoditi reference. Apstrakt treba dostaviti na srpskom, slovenackom i engleskom jeziku. Kljucne reci (najviše njih 5) navode se u posebnom redu iza apstrakta. Kljucne reci moraju biti relevantne za temu i sadržaj rada. Dobar izbor kljuc­nih reci preduslov je za ispravno indeksiranje rada u referentnim periodicnim publikacijama i bazama podataka. Kljucne reci treba navesti na srpskom, slo­venackom i engleskom jeziku. Nacin formatiranja, kategorije i obim rukopisa Autori su dužni da se pridržavaju uputstva za pripremu radova. Rukopisi u kojima ova uputstva nisu poštovana bice odbijeni bez recenzije. Za obradu teksta treba koristiti Word program. Rukopise treba slati u doc ili docx formatu. Rukopisi se šalju u A4 formatu, font Times New Roman (12pt) sa proredom 1,0. Fusnote su u fontu Times New Roman (10pt), sa proredom 1,0. Struktura rukopisa može biti sa poglavljima i potpoglavljima. Tip naslova, poglavlja i potpoglavlja, kao i drugo van gore navedenih podataka, autori ne treba sami da formatiraju, vec to cini Redakcija u skladu sa svojim nacinom formatiranja. Upucivanje na broj projekta i njegove finansijere (ukoliko je prilog napisan u okviru naucnog projekta), izraze zahvalnosti i slicne komentare treba navesti. Pasuse treba uvlaciti,a ne razdvajati praznom linijom.Znaci navoda koriste se za citate unutar teksta, a apostrofi za citat u okviru citata. Tabele, grafikoni, sheme, slike i ilustracije treba da budu precizno naslovljeni i numerisani, sa pratecim objašnjenjem. Redakcija zadržava pravo preloma i opreme teksta i ilustracija u skladu sa formatom casopisa. U kategoriji originalnih i preglednih naucnih radova, maksimalan obim rukopisa po broju slovnih mesta sa proredom iznosi: za originalni naucni rad – do 70 000 slovnih mesta; za pregledni rad – do 45 000 slovnih mesta; za naucne kritike i polemike – do 20 000 slovnih mesta; za prikaze – do 10 000 Politika casopisa slovnih mesta, za hronike – do 6 000 slovnih mesta; apstrakt – do 200 reci, kljucne reci – do 5. Slike, crteži i druge ilustracije treba da budu dobrog kvaliteta. Graficki prilozi se mogu dostaviti u elektronskom obliku, i to za crteže obavezno kao Line art,u rezoluciji od 600 dpi,a fotografije –u rezoluciji od 300 dpi.Ako autor ugradi graficki prilog u svoj Word dokument, onda on obavezno mora dostaviti isti taj graficki materijal i kao posebne dokumente, u formatu tif, pdf ili jpg. Redakcija zadržava pravo odluke u pogledu fleksibilnosti ovih zahteva u odredenim slucajevima. Pored naucnih i strucnih radova, casopis je otvoren i za razlicite vrste tekstova, pa se i priprema za njihovo objavljivanje razlikuje. Kada su u pitanju grada, komentari, hronike, prikazi, izveštaji, bibliografije i slicni tekstovi, za nji­hovo opremanje nema posebnih zahteva, osim onih tehnicke prirode, koji važe za sve ostale radove. Nacin obaveznog i jedinstvenog citiranja Autori su obavezni da prilikom citiranja i navodenja literature koriste is­kljucivo format Chigaco Manuel of Style – author-date. Detaljnija obaveštenja nalaze se na veb stranici: http://www.chicagomanualofstyle.org/tools_citationguide.html • Citiranje je unutar teksta. U tekstu se u zagradu stavlja prezime autora i godina izdanja odgovarajuce bibliografske jedinice, bez zareza izmedu prezi­mena autora i godine, a po potrebi se navodi broj stranice, odvojen zapetom, npr. (Pejovic 2008), ili (Pejovic 2008, 37), ili (Kodela i dr. 2006, 25–9). • Spisak literature (referenci) na kraju rada daje se po azbucnom ili abe­cednom redu prezimena autora. Ukoliko se navodi više bibliografskih jedinica istog autora, koje imaju istu godinu izdanja, one se dodatno oznacavaju malim pocetnim slovima abecede. • Fusnote (napomene) pri dnu strane treba da sadrže manje važne detalje, dopunska objašnjenja, naznake o korišcenim izvorima (poput naucne grade, veb stranica, prirucnika i sl.), ali ne mogu biti zamena za citiranu literaturu. Citiranje nekog autora u fusnoti jednako je nacinu citiranja u tekstu. Nacini citiranja u spisku literature Knjige (monografije): Ukoliko postoji dva, tri ili više autora, piše se prezime prvog autora, a po-tom se dodaju imena i prezimena ostalih autora. U citiranju u tekstu navodi se samo ime prvog autora i dodaje se skracenica i dr., odnosno et al. Nakon naziva knjige, prvo se navodi mesto izdanja, pa izdavac odvojen dvotackom. Ukoliko ima više izdavaca, oni se odvajaju crticama. Ukoliko ima više mesta izdanja, navodi se samo ime prvog grada. Cvetko, Dragotin. 1952. Davorin Jenko i njegovo doba. Beograd : Naucna knjiga. Đukanovic, Vlado i Maja Đukanovic. 2005. Slovenacko-srpski i srpsko-slove­nacki recnik. Ljubljana : Pasadena. Kodela, Slobodan A., Danijela Stojanovic, Sonja Cvetkovic. 2006. Slovenci muzicari u niškom kraju = Slovenci glazbeniki v Nišu in okolici. Niš : Slovenacka kulturna zajednica „France Prešern”. Urednik monografije ili zbornika radova: Pejovic, Roksanda (ur.) 2008. Allegretto giocoso : stvaralacki opus Mihovila Logara. Beograd : Fakultet Muzicke umetnosti. Trebše-Štolfa, Milica (ur.) 2001. Slovensko izseljenstvo : zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. Ljubljana : Združenje Slovenska izseljenska matica. Poglavlje u monografiji ili zborniku radova: Zekovic, Dragomir. 2004. „Svetopolk Pivko (1910–1987)”. U Život i delo srp­skih naucnika 9, ur. Vladan D. Đordevic, 287–328. Beograd : Srpska akademija nauka i umetnosti. Maricki Gadanski, Ksenija. 2009. „Klasicarska aktivnost Albina Vilhara”. U Anticki svet, evropska i srpska nauka : zbornik radova, ur. Ksenija Maricki Gadan-ski, 208–213. Beograd : Društvo za anticke studije Srbije : Službeni glasnik. Uvod, predgovor i slicni delovi knjige: U tekstu – (Bronner 2005, xiii-xx) Bronner, Simon J. 2005. Introduction to Manly Traditions. The Folk Roots of American Masculinities, ed. Simon J. Bronner, xi-xxv. Bloomington: Indiana Uni­versity Press. Clanak u štampanom casopisu: Bižic Omcikus,Vesna.2003.Niko Županic v Etnografskem muzeju v Beogra­du. Etnolog : glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 13 (64) : 273–283. Mišic, Darko. 2009. Starogradanin Odon Vertovšek proslavio stoti roden­dan. Informator Opštine Stari grad 25 : 4. Clanak u dnevnoj ili periodicnoj štampi, sa imenom autora clanka, ili bez njega: Clanak iz dnevne štampe može biti citiran unutar teksta, bez posebnog navodenja u spisku referenci, na sledeci nacin: „Kao što je Niderkorn napisao u New York Timesu od 20. juna 2002, ...”, ili sa napomenom u zagradi posle od­govarajuce recenice (Vecernje novosti, 25. jun 2007). Ukoliko autor želi da izvor stavi u listu referenci, to cini na sledeci nacin: Niederkorn, William S. 2002. A scholar recants on his „Shakespeare” disco­very. New York Times, June 20. Vecernje novosti. 2007. Godine bez traga. Vecernje novosti 25. jun. Prikaz knjige: Radovic, Srdan. 2009. Kontinuirano istraživanje zajednice Srba u Madarskoj. Prikaz knjige (Ni) ovde (ni) tamo: Etnicki identitet Srba u Madarskoj na kraju XX veka Mladene Prelic. Antropologija 7 : 161–2. Teza ili disertacija: Denby, P. 1981. The Self Discovered: The Car in American Folklore and Litera­ture. PhD diss. Indiana University. Politika casopisa Milenkovic, Miloš. 2006. Teorija etnografije u savremenoj antropologiji (1982­2002). Doktorska disertacija. Univerzitet u Beogradu – Filozofski fakultet. Veb sajt: Veb sajt se navodi unutar tekuceg teksta ili u fusnoti, i obicno se izostavlja iz liste referenci. Ukoliko autor želi da veb stranicu stavi u listu referenci, to može uciniti na sledeci nacin: Howard, Clark. 2001. The True Story of Charyl Chessman. Dostupno na: www. crimelibrary.com/classics3/chessman/index.htm Jedinica iz onlajn baze podataka: Onlajn baze podataka obicno se citiraju u tekstu isto kao i druge reference, a u spisku literature dodaje se njihova veb strana. Primeri: U tekstu – (Cambridge Dictionnary Online) U spisku referenci – Cambridge Dictionnary Online. Dostupno na: http:// dictionary.cambridge.org U tekstu – (ProQuest Information and Learning) U spisku referenci – ProQuest Information and Learning. „Interdisciplinary –Dissertations & Theses”. Dostupno na: http://proquest.umi.com/login/user NAPOMENA: • Recenzija i objavljivanje radova su besplatni. • Autorima ce PDF datoteka koja sadrži njihov prihvaceni rad biti poslata besplatno, elektronskom poštom. • Elektronska verzija rada bice dostupna na internet stranici casopisa, http://slovenci.rs, i može se koristiti u skladu sa uslovima licence Crea­tive Commons Autorstvo-Nekomercijalno-Bez prerada 3.0 Srbija (http:// creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/3.0/rs/). • Prilozi se ne vr.c.ju .utorim.. • Molimo .utore d. pogled.ju, popune i pošalju Redakciji Autorsku izj.vu i Ugovor o prenosu autorskih prava, koji se n.l.ze u impresumu casopisa, n. s.jtu Nacionalnog saveta slovenacke nacionalne manjine. Redakcija Slovenike Politika casopisa Casopis Slovenika: casopis za kulturo, znanost in izobraževanje (v nadaljeva­nju Slovenika) izhaja letno na nacin odprtega dostopa. V casopisu Slovenika se objavlja strokovne in znanstvene prispevke s po­drocja kulture, znanosti, izobraževanja, arhivistike, umetnosti in likovnega ter književnega ustvarjanja avtorjev, ki se s temi podrocji ukvarjajo, navezujejo pa se na življenje in delovanje slovenske nacionalne manjšine v Srbiji oziroma na slovensko prebivalstvo, ki živi in prebiva v Srbiji. Kategorije poslanih del morajo biti sledece: izvirni znanstveni clanek, pregledni znanstveni clanek, znanstvena kritika / kritika, polemika, novica, se­stavek, pregled, prikaz, kronika, bibliografija, prevzeti clanek, prevod, kot tudi intervju o pomembnih osebnostih.V casopisu se lahko objavljajo tudi dela štu­dentov slovenskega jezika in ostalih disciplin, ki po vsebini ustrezajo tematiki casopisa. Izidejo lahko posebne številke casopisa s specificno tematiko in gostujo-cim urednikom, kot tudi besedila, napisana kot odziv na povabilo, ki se posve-cajo izbrani temi dolocene številke casopisa. Vsi prispevki morajo biti napisani v slovenskem ali srbskem jeziku (cirilica / latinica). Naslov prispevka, povzetek in kljucne besede Slovenika objavlja v srbskem, slovenskem in angleškem jeziku. Dolžnosti urednika Glavni urednik casopisa Slovenika poda koncno odlocitev o tem, kateri ro­kopisi bodo objavljeni. Urednik svoje odlocanje uravnava v skladu z uredniško politiko in pri tem upošteva zakonske predpise, ki se nanašajo na obrekovanje, kršenje avtorskih pravic in plagiatorstvo. Urednik ne sme imeti nikakršnih navzkrižnih interesov v zvezi s predlo­ženim rokopisom. Ce se ti vendarle pojavijo, o izboru recenzentov in o usodi rokopisa odloca uredništvo. Ker je identiteta avtorjev in recenzentov tajna, je urednik dolžan zagotoviti njihovo anonimnost. Urednik je dolžan, da svojo presojo o rokopisu izvede na podlagi njegove vsebine, brez predsodkov, povezanih z raso, spolom, vero, etnicnim poreklom ali politiko. Urednik neobjavljenega materiala iz predloženih rokopisov ne sme upora­bljati za svoja raziskovanja, razen ce za to pridobi dovoljenje avtorja. Dolžnosti avtorjev Avtorji zagotavljajo, da rokopis predstavlja njihov originalni doprinos, da pred tem še ni bil objavljen in da ni predlagan za objavo nekje drugje. Avtorji prav tako zagotavljajo, da rokopis po objavi v casopisu Slovenika ne bo obja­vljen v drugi publikaciji, ne glede na jezik publikacije, brez da bi o tem pridobili soglasje lastnika avtorskih pravic. Politika casopisa Avtorji zagotavljajo, da z njihovim rokopisom niso kršene pravice drugih oseb in da založnik ne nosi nobene odgovornosti, ce se pojavijo kakršnekoli zahteve za nadomestitev škode. Avtorji nosijo vso odgovornost za vsebino predloženih rokopisov in veljav­nost objavljenih podatkov, za katere morajo pridobiti dovoljenje za objavo s strani vseh, ki so v raziskovanje vkljuceni. Avtorji, ki želijo, da prispevek vkljucuje slike ali dele besedila, ki so že bili nekje objavljeni, so dolžni pridobiti soglasje nosilca avtorskih pravic in ga pre­dložiti skupaj s predloženim prispevkom. Material, za katerega niso priloženi tovrstni dokazi, se smatra za originalno avtorsko delo. Avtorji zagotavljajo, da so kot avtorji navedene samo tiste osebe, ki so pomembno prispevale k vsebini rokopisa, oziroma da so vse osebe, ki so po­membno prispevale k vsebini rokopisa, navedene kot avtorji. Avtorji morajo izpolnjevati eticne standarde, ki se nanašajo na znanstve­noraziskovalno delo, ki ne sme biti plagiat. Avtorji prav tako zagotavljajo, da rokopis ne vsebuje neutemeljenih ali nezakonitih trditev in da ne krši pravic drugih oseb. U primeru, da avtorji po objavi v svojem prispevku odkrijejo pomembno na­pako, so dolžni o tem takoj obvestiti urednika ali založnika in z njim sodelovati, da se prispevek umakne iz publikacije oziroma popravi. O recenzijskem postopku Prispele rokopise iz kategorij znanstvenih in strokovnih del urednik najprej posreduje v predrecenzijo redakciji, kjer se ugotavlja, ce je besedilo napisano v skladu s politiko casopisa. Prispela dela, odobrena s strani redakcije, glavni urednik nato pošlje dvema strokovnjakoma s podrocja tiste znanosti, s katero se doloceno delo ukvarja, in pri tem predloži recenzijski obrazec. Recenzijski obrazec vsebuje niz vprašanj, na katera je treba odgovoriti in ki recenzenta usmerjajo, katere aspekte je ob sprejemanju odlocitve glede objave rokopisa treba posebej upoštevati.Vzakljucnem delu obrazca morajo recenzenti navesti svoje opazke in predloge, kako bi se predloženi rokopis dalo izboljšati; podane komentarje se z namenom vnašanja potrebnih sprememb brez navedenih imen recenzentov pošlje avtorjem. Rok za predložitev popravljenega besedila je 10 dni od datuma, ko je bila avtorju poslana recenzija. Avtor sam odloca, ali bo upošteval predloge recenzentov ali ne in o tem obvesti redakcijo, na kar redak­cija sprejme dokoncno odlocitev glede objave prispevka. Ce odlocitve dveh recenzentov niso enake (sprejeto / zavrnjeno), glavni urednik lahko za mnenje vpraša druge recenzente. Koncni izbor recenzentov spada med diskrecijske pravice urednika. Recenzijski list recenzentu pošlje po­slovni sekretar redakcije Slovenike. Recenzent je dolžan, da v roku treh tednov preda zakljuceno recenzijo dela. Plagiatorstvo Plagiatorstvo oziroma prevzemanje tujih idej, besed ali drugih oblik krea­tivnega izražanja in predstavljanje le-teh kot svojih predstavlja grobo kršenje znanstvene etike. Plagiatorstvo lahko vkljucuje tudi kršenje avtorskih pravic, ki je po zakonu kaznivo. Kot plagiat se obravnava sledece: • dobesedno ali skoraj dobesedno prevzemanje ali namerno parafraziranje (z namenom prikrivanja plagiata) delov besedil drugih avtorjev brez jasnega navajanja njihovega izvora ali oznacevanja kopiranih fragmentov (na primer z znaki za citiranje); • kopiranje slik ali tabel iz tujih del brez pravilnega navajanja njihovega izvora in/ali brez dovoljenja za njihovo uporabo s strani avtorjev ali nosilcev avtorskih pravic. Rokopisi, za katere obstajajo jasni pokazatelji, da so plagiati, bodo avto­matsko zavrnjeni. Ce se ugotovi, da je prispevek, objavljen v casopisu Slovenika, plagiat, bo le ta preklican, od avtorja pa se v tem primeru zahteva, da avtor­jem originalnega besedila pošlje pisno opravicilo, prav tako se z njim prekine sodelovanje. Odprt dostop Casopis Slovenika je dostopen na nacin odprtega dostopa. Clanke, obja­vljene v casopisu, je mogoce brezplacno prevzeti s spletne strani casopisa in koristiti v skladu z licenco Creative Commons Autorstvo-Nekomercijalno-Bez prerada 3.0 Srbija (http://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/3.0/rs/). Casopis Slovenika ne zaracunava APC (Article Processing Charge). Samoarhiviranje Casopis Slovenika omogoca avtorjem, da deponirajo tako sprejeto (re-cenzirano, Author’s Post-print) kot zakljucno, objavljeno razlicico rokopisa (Publisher’s version/PDF) v PDF formatu v institucionalni repozitorij nekomer­cialne baze podatkov, da omenjeni razlicici besedila objavijo na osebnih inter-netnih straneh ali na spletni strani institucije, pri kateri so zaposleni, vendar v skladu z dolocili licence Creative Commons Autorstvo-Nekomercijalno-Bez prerada 3.0 Srbija (http://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/3.0/rs/), in sicer kadarkoli po objavi v casopisu. Pri tem so dolžni navesti DOI oznako clan-ka vobliki interaktivne spletne povezave,založnike kot nosilce avtorskih pravic in ostale bibliografske podatke o casopisu. Avtorske pravice Ko je rokopis sprejet v objavo, avtorji prenesejo svoje avtorske pravice na založnika, in sicer s podpisom Pogodbe o prenosu avtorskih pravic, ki je do-stopna na spletni strani Nacionalnega sveta. V primeru, da rokopis ni sprejet v objavo v casopisu, avtorji zadržijo vse pravice. Navodila za pošiljanje rokopisov Rokopise se pošilja po elektronski pošti (v obliki word dokumenta) na nas­lov redakcije: nacionalnisvet@gmail.com. Rok za predložitev prispevkov je 1. julij. Politika casopisa S predložitvijo rokopisa avtorji zagotavljajo, da predloženo delo še ni bi-lo objavljeno (razen v obliki povzetka na konferenci ali kot del objavljenega predavanja, preglednega clanka ali teze); da delo ni v obravnavi za objavo pri drugem založniku ali v okviru neke druge publikacije; da je objava odobrena s strani vseh soavtorjev, ce ti obstajajo, tako kot implicitno ali eksplicitno tudi s strani pristojnih organov ustanove, v kateri je potekalo raziskovanje. Ob pošiljanju rokopisov morajo avtorji obezno navesti: ime in priimek, in-stitucijo, kjer so zaposleni, elektronski naslov. Ce je avtorjev vec, je treba vse te podatke navesti za vsakega posamezno. Skupaj z rokopisom besedila je obvezno treba poslati naslov, povzetek in kljucne besede, besedilo zahvale, reference, seznam tabel in seznam ilustracij. Položaj slik in tabel je treba v besedilu oznaciti (slik in tabel ni treba vkljuciti v datoteko z rokopisom; dostavlja se jih v posebni datoteki ustreznega formata). Avtorji, ki pošiljajo besedilo v srbskem / slovenskem jeziku, morajo sami izbrati, ali naj bo njihov clanek objavljen v latinici ali v cirilici, in sicer tako, da pošljejo besedilo, natipkano v želeni pisavi. Vsi rokopisi, sprejeti za tisk, so lektorirani in recenzirani, nakar avtorji v roku 10-ih dni od prejema pregledanega rokopisa vnesejo potrebne lektorske in recenzijske spremembe. Povzetek naj ne bo daljši od 200 besed in naj vkljucuje kratek pregled me-tod ter najpomembnejše ugotovitve dela, in sicer na nacin, da se ga lahko upo­rabi za indeksiranje v referencnih periodicnih publikacijah in bazah podatkov. V povzetku ni treba navajati referenc. Povzetek je treba predložiti v srbskem, slovenskem in angleškem jeziku. Kljucne besede (najvec 5) se navajajo v posebni vrstici pod povzetkom dela. Kljucne besede morajo biti relevantne glede na temo in vsebino dela. Dober izbor kljucnih besed je pogoj za ustrezno indeksiranje dela v referencnih pe­riodicnih publikacijah in bazah podatkov. Kljucne besede je treba navesti v srbskem, slovenskem in angleškem jeziku. Nacin oblikovanja, kategorije in obseg rokopisa Avtorji so dolžni, da se držijo navodil za pripravo prispevkov. Rokopisi, v katerih ta navodila niso upoštevana, bodo brez recenzije zavrnjeni. Za pripravo besedil je treba uporabljati program Word. Rokopise je treba poslati v doc ali docx formatu. Rokopise je treba poslati v A4 formatu, font Times New Roman (12pt) z velikostjo razmika med vrsticami 1,0. Opombe naj bodo v fontu Times New Roman (10pt) z enojnim razmikom med vrsticami. Struktura rokopisa lahko vkljucuje poglavja in podpoglavja. Naslovov, poglavij in podpoglavij, kot tudi vsega ostalega, kar ne spada pod zgoraj navedene dele besedila, avtorji ne oblikujejo, saj to stori redakcija v skladu s svojim lastnim nacinom oblikovanja. Besedilu je treba priložiti navedbo številke projekta in vir njegovega financira­nja (ce gre za delo, napisano v okviru znanstvenega projekta), kot tudi zahvalo in podobne komentarje. Odlomke je treba zamakniti, ne pa locevati s praznimi vrsticami. Nareko­vaji se uporabljajo za citate znotraj besedila, opušcaji (apostrofi) pa za locene citate. Tabele, grafi, sheme, slike in ilustracije morajo biti natancno naslovljeni, oštevilceni in opremljeni z razlago. Redakcija si pridržuje pravico do preloma in opreme besedila ter ilustracij v skladu s formatom casopisa. V kategoriji originalnih in preglednih znanstvenih prispevkov je glede na znake skupaj s presledki maksimalen obseg dela sledec: za izvirni znanstve­ni clanek – do 70 000 znakov; za pregledni clanek – do 45 000 znakov; za znanstvene kritike in polemike – 20 000 znakov; za preglede ali ocene – do 10 000 znakov, za kronike – do 6000 znakov; povzetek naj obsega do 200 besed; kljucnih besed naj bo do 5. Slike, risbe in druge ilustracije morajo biti kvalitetne. Graficne priloge je treba predložiti v elektronski obliki, pri cemer je v primeru risb obvezno treba uporabljati Line art. Graficne priloge naj bodo posredovane v resoluciji od 600 dpi v primeru risb in v resoluciji od 300 dpi v primeru fotografij. V primeru, da avtor graficne priloge vkljuci v svoj word dokument, jih mora obvezno posre­dovati tudi v obliki posebnih dokumentov, in sicer v formatih tif, pdf ali jpg. Redakcija si pridržuje pravico do odlocitve glede fleksibilnosti teh zahtev v posameznih primerih. Poleg znanstvenih in strokovnih clankov casopis sprejema tudi razlicne vrste besedil, katerih priprava za objavo je drugacna. Kadar gre za sestavek, ko­mentar, kroniko, pregled ali oceno, porocilo, bibliografijo in podobna besedila, za njihovo oblikovanje niso predpisane posebne zahteve, razen tistih tehnicne narave, ki veljajo tudi za vse ostale prispevke. Nacin obveznega in enotnega citiranja Avtorji morajo v primeru citiranja in navajanja literature uporabljati iz­kljucno obliko Chigaco Manuel of Style – author-date. Podrobnejša navodila se nahajajo na internetni strani: http://www.chicagomanualofstyle.org/tools_citationguide.html • Citiranje znotraj besedila. V besedilu se v oklepaju navaja priimek avtorja in leto izida ustrezne bibliografske enote, in sicer brez vejice med obema, po potrebi se zraven navede tudi številka strani, locena z vejico, npr. (Pejovic 2008) ali (Pejovic 2008, 37) ali (Kodela in dr. 2006, 25–9). • Seznam literature (reference) na koncu prispevka mora upoštevati abece­dni red glede na priimke avtorjev. Ce se navaja vec bibliografskih enot istega avtorja z isto letnico izida, jih je treba dodatno oznaciti z malimi prvimi crkami abecede. • Opombe na dnu strani morajo vsebovati manj pomembne detajle, doda­tna pojasnila, podatke o uporabljenih virih (na primer o znanstvenem gradivu, internetnih straneh, prirocnikih ipd.), vendar ne morejo nadomestiti citiranja literature. Citiranje posameznega avtorja v opombi je enako nacinu citiranja v tekstu. Nacini navajanja v seznamu literature Knjige (monografije): Ce je avtorjev vec (dva, trije ali vec), se zapiše priimek prvega avtorja, ka­teremu se doda imena in priimke ostalih avtorjev. Pri citiranju v besedilu se navede samo ime prvega avtorja in okrajšavo in dr. oziroma et al. Za naslovom knjige se najprej navede kraj izida in potem, loceno z dvopicjem, založnika. Ce Politika casopisa je založnikov vec, se jih medsebojno loci s pomišljajem. Ce obstaja vec mest izida, se navede samo ime prvega mesta. Cvetko, Dragotin. 1952. Davorin Jenko i njegovo doba. Beograd : Naucna knjiga. Đukanovic, Vlado in Maja Đukanovic. 2005. Slovenacko-srpski i srpsko-slove­nacki recnik. Ljubljana : Pasadena. Kodela, Slobodan A., Danijela Stojanovic, Sonja Cvetkovic. 2006. Slovenci muzicari u niškom kraju = Slovenci glazbeniki v Nišu in okolici. Niš : Slavenska kulturna skupnost »France Prešeren«. Urednik monografije ali zbornika: Pejovic, Roksanda (ur.) 2008. Allegretto giocoso : stvaralacki opus Mihovila Logara. Beograd : Fakulteta za glasbo. Trebše-Štolfa, Milica (ur.) 2001. Slovensko izseljenstvo : zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. Ljubljana : Združenje Slovenska izseljenska matica. Poglavje v monografiji ali zborniku: Zekovic, Dragomir. 2004. »Svetopolk Pivko (1910–1987)«. V Život i delo srp­skih naucnika 9, ur. Vladan D. Đordevic, 287–328. Beograd : Srbska akademija znanosti in umetnosti. Maricki Gadanski, Ksenija. 2009. »Klasicarska aktivnost Albina Vilhara«. V Anticki svet, evropska i srpska nauka : zbornik radova, ur. Ksenija Maricki Gadan-ski, 208–213. Beograd : Društvo za anticne študije Srbije : Službeni glasnik. Uvod, predgovor in podobni deli knjige: V besedilu – (Bronner 2005, xiii-xx) Bronner, Simon J. 2005. Introduction to Manly Traditions. The Folk Roots of American Masculinities, ed. Simon J. Bronner, xi-xxv. Bloomington: Indiana Uni­versity Press. Clanek v tiskanem casopisu: Bižic Omcikus, Vesna. 2003. Niko Županic v Etnografskem muzeju v Beogra­du. Etnolog : glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 13 (64) : 273–283. Mišic, Darko. 2009. Starogradanin Odon Vertovšek proslavio stoti rodendan. Informator Opštine Stari grad 25 : 4. Clanek iz dnevnega ali periodicnega tiska z ali brez imena avtorja clanka: Clanek iz dnevnega tiska je lahko citiran znotraj besedila brez posebne­ga navajanja v seznamu literature, in sicer na naslednji nacin: »Kot je zapisal Bryson vNewYorkTimesu 20.junija 2008,...«,ali zopombo voklepaju za ustre­znim stavkom (Vecernje novosti, 25. junij 2007). V kolikor avtor želi tovrstno navedbo uvrstiti na seznam referenc, naj to stori na naslednji nacin: Niederkorn, William S. 2002. A scholar recants on his »Shakespeare« disco­very. New York Times, June 20. Vecernje novosti. 2007. Godine bez traga. Vecernje novosti 25. junij. Prikaz knjige: Radovic, Srdan. 2009. Kontinuirano istraživanje zajednice Srba u Madarskoj. Prikaz knjige (Ni) ovde (ni) tamo: Etnicki identitet Srba u Madarskoj na kraju XX veka Mladene Prelic. Antropologija 7 : 161–2. Teza ali disertacija: Denby, P. 1981. The Self Discovered: The Car in American Folklore and Litera­ture. PhD diss. Indiana University. Milenkovic, Miloš. 2006. Teorija etnografije u savremenoj antropologiji (1982­2002). Doktorska disertacija. Univerza v Beogradu – Filozofska fakulteta. Internetna stran: Internetno stran se navede v tekocem besedilu ali v opombi, v seznamu literature pa se jo ponavadi izpusti.V kolikor avtor internetno stran vseeno želi navesti v seznamu referenc, to lahko stori na naslednji nacin: Howard, Clark. 2001. The True Story of Charyl Chessman. Dostopno na: www. crimelibrary.com/classics3/chessman/index.htm Enota iz elektronske baze podatakov: Spletno bazo podatkov se v besedilu navede enako kot druge reference, v seznamu literature pa je treba dodati njeno internetno stran. Primeri: V besedilu – (Cambridge Dictionnary Online) V seznamu literature – Cambridge Dictionnary Online. Dostopno na: http:// dictionary.cambridge.org V besedilu – (ProQuest Information and Learning) V seznamu literature – ProQuest Information and Learning. »Interdisciplina­ry – Dissertations & Theses«. Dostopno na: http://proquest.umi.com/login/user OPOMBA: • Recenzija in objavljanje prispevkov sta brezplacna. • Avtorjem se PDF datoteko z njihovim sprejetim prispevkom brezplacno pošlje preko elektronske pošte. • Elektronska razlicica prispevka je dostopna na internetni strani casopisa http://slovenci.rs in se jo lahko uporablja v skladu s pogoji licence Creative Commons Autorstvo-Nekomercijalno-Bez prerada 3.0 Srbija (http://creative­commons.org/licenses/by-nc-nd/3.0/rs/). • Prilog se avtorjem ne vraca. • Avtorje naprošamo, da pregledajo, izpolnijo in pošljejo redakciji Izjavo o avtorstvu in Pogodbo o prenosu avtorskih pravic, ki se nahajata v impre­sumu casopisa na internetni strani Nacionalnega sveta slovenske nacionalne manjšine. Redakcija Slovenike Journal policy Slovenika: Journal for Culture, Science and Education (hereinafter referred to as Slovenika) is an annual Open Access journal. The journal Slovenika publishes technical and research papers dealing with culture, science, education and archival studies, as well as art and literary works. Contributions published in Slovenika are related to the life and work of the Slovenian national minority in Serbia, i.e. the Slovenian population in Serbia. Slovenika publishes the following types of papers: original research articles, review articles, critical reviews, discussions, communications, technical studies, retrospective articles, book and exhibition reviews, chronicles, bibliographies, reprints and translated papers, as well as interviews with eminent persons. The journal may also publish papers authored by the students of the Slovenian language and other disciplines that fall within the scope of the journal. Slovenika may also publish special thematic issues edited by a guest editor, as well as invited papers on a featured topic. Contributions may be submitted in the Slovenian or Serbian (both Cyrillic and Latin alphabets) languages. In Slovenika, the titles of papers, abstracts and keywords are provided in Serbian, Slovenian and English. Editorial Responsibilities The Editor-in-Chief is responsible for deciding which manuscripts submitted to Slovenika will be published. The editor is guided by the journal policy and constrained by legal requirements in force regarding libel, copyright infringement and plagiarism. The Editor-in-Chief must hold no conflict of interest with regard to the manuscripts he/she considers for publication. If there is such a conflict of interest in relation to his/her handling of a submission, the selection of reviewers and all decisions on the manuscript shall be made by the Editorial Board. As the journal uses double-blind peer review, the Editor-in-Chief shall ensure that reviewers remain anonymous to authors and vice versa. The Editor-in-Chief shall evaluate manuscripts for their intellectual content free from any racial, gender, sexual, religious, ethnic, or political bias. Unpublished materials disclosed in a submitted manuscript must not be used in an Editor-in-Chief’s own research without the express written consent of the author. Authors’ Responsibilities Authors warrant that their manuscript is their original work that it has not been published before and is not under consideration for publication elsewhere. Authors also warrant that the manuscript is not and will not be published elsewhere (after the publication in Slovenika) in any other language without the consent of the copyright holder(s). Authors warrant that the rights of third parties will not be violated, and that the publisher will not be held legally responsible should there be any claims for compensation. Authors are exclusively responsible for the contents of their submissions, the validity of the presented results and must make sure that they have permission from all involved parties to make the data public. Authors wishing to include figures or text passages that have already been published elsewhere are required to obtain permission from the copyright holder(s) and to include evidence that such permission has been granted when submitting their papers. Any material received without such evidence will be assumed to originate from the authors. Authors must make sure that only contributors who have significantly contributed to the submission are listed as authors and, conversely, that all contributors who have significantly contributed to the submission are listed as authors. Authors must abide to the ethical standards that apply to research and their submissions must not contain plagiarism. Authors affirm that the article contains no unfounded or unlawful statements and does not violate the rights of others. When an author discovers a significant error or inaccuracy in his/her own published work, it is the author’s obligation to promptly notify the Editor-in-Chief or publisher and cooperate with them to retract or correct the paper. Peer Review The submitted research and technical papers are subject to pre-evaluation by the Editorial Board. The purpose of pre-evaluation is to determine whether a manuscript complies with the journal policy. The Editor-in-Chief sends manuscripts approved by the Editorial Board to two experts in relevant fields. Each manuscript is accompanied with a reviewers’ evaluation form, which contains questions meant to help referees cover all aspects that should be taken into consideration in order to decide the fate of a submission. In the final section of the evaluation form, the reviewers must include observations and suggestions aimed at improving the submitted manuscript; these are sent to authors, without the names of the reviewer, and the authors are required to make necessary corrections within ten days from receiving the reviewers’ reports. The author decides whether he/she will accept the reviewers’ suggestions and informs the Editorial Board about his/her decision. If the decisions of the two reviewers are not the same (accept/reject), the Editor-in-Chief may assign additional reviewers. The choice of reviewers is at the discretion of the Editor-in-Chief. The reviewer’s form is sent to a reviewer by the Editorial Secretary of Slovenika. The reviewers should submit their reviews within three weeks. Plagiarism Plagiarism,where someone assumes another’s ideas,words,or other creative expression as one’s own, is a clear violation of scientific ethics. Plagiarism may also involve a violation of copyright law, punishable by legal action. Journal policy Plagiarism includes the following: • Word for word,or almost word for word copying,or purposely paraphrasing portions of another author’s work without clearly indicating the source or marking the copied fragment (for example, using quotation marks); • Copying figures or tables from someone else’s paper without properly citing the source and/or without permission from the ORIGINAL author or the copyright holder. Any paper which shows obvious signs of plagiarism will be automatically rejected. In case plagiarism is discovered in a paper that has already been published by the journal, the paper will be retracted and its authors will be required to send a written apology to the authors of the original paper. The journal will stop receiving contributions from the authors who plagiarized somebody else’s work. Open Access The journal Slovenika is an Open Access Journal. The papers published in Slovenika can be downloaded free of charge and used under the Creative Commons–Attribution–NonCommercial–NonDervivatives 3.0 Serbia license (http://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/3.0/rs/). The journal Slovenika does not charge APCs (Article Processing Charges). Self-Archiving The journal Slovenika allows authors to deposit both the accepted (peer-reviewed, Author’s Post-print) version and the final, published (Publisher’s version/PDF) of a published article in an institutional repository and non­commercial repositories, or to publish it on Author’s personal website and/ or departmental website under the Creative Commons–Attribution– NonCommercial–NonDerivatives 3.0 Serbia license (http://creativecommons. org/licenses/by-nc-nd/3.0/rs/), at any time after publication. The publishers, as the copyright holders and the source (including all bibliographic data), and a link must be made to the article's DOI. Copyright Once the manuscript is accepted for publication, authors shall transfer the copyright to the Publisher by signing the Copyright Transfer Agreement that can be downloaded from the website of the National Council. If the submitted manuscript is not accepted for publication by the journal, all rights shall be retained by the author(s). Submission Instructions Manuscripts should be submitted by email (as MS Word documents) to the Editorial Board: nacionalnisvet@gmail.com. The submission deadline is July 1. By submitting a manuscript authors warrant that their contribution to the journal is their original work, that it has not been published before (except as a conference abstract, a part of a published lecture, a review article or a PhD thesis), that it is not under consideration for publication elsewhere, and that its publication has been approved by all co-authors, if any, and tacitly or explicitly by the responsible authorities at the institution where the work was carried out. When submitting a manuscript, authors should always provide their first name and surname, affiliation and e-mail. If there are multiple authors, this information should be provided for each author. Apart from the text of the manuscript, each submission should contain the title, abstract, keywords, acknowledgments, references, a list of tables and a list of illustrations. The position of figures and tables should be indicated in the text (tables and figures should not be included in the manuscript. They should be submitted as separate files in appropriate formats). Authors who submit manuscripts in the Serbian language may choose whether they wish to have their articles published in the Cyrillic or Latin alphabet. They need to type the manuscript in the desired alphabet. All accepted manuscripts are subject to copyediting. Authors should verify and enter the necessary corrections within ten days from receiving the copyeditor’s suggestions. Abstract should not exceed 200 words and should contain a short review of the method and the most important results of work, so that its original text can be used in referential periodicals and databases. Do not include citations in the abstract. The abstract should be provided in Serbian, Slovenian and English. Keywords (up to five) are listed in a separate line after the abstract. Keywords should be relevant to the topic and content of the paper.An accurate list of keywords will ensure correct indexing of the paper in referential periodicals and databases. Keywords should be provided in Serbian, Slovenian and English. Formatting, categories of papers and manuscript length Authors must follow the submission instructions strictly. The manuscripts that do not comply with instructions will be rejected without review. Manuscript should be written using MS Word and submitted as doc or docx files. The paper format should be A4, font Times New Roman (12pt), line spacing 1.0. Footnotes should be typed using Times New Roman (10pt), line spacing 1,0. The structure of the manuscript may include chapters and subchapters. Please do not apply any special formatting to titles, chapters, subchapters, or any other structural elements. The formatting will be done by the Editorial Office in accordance with the journal’s page layout. Authors should specify the project code and funders (if the manuscript is a result of a research project) and include acknowledgments and similar comments, if appropriate. Paragraphs should be indented and not separated with blank lines. Double quotation marks should be used to mark quotes in the text, and single quotation marks to mark quotes within quotes.Tables,graphs,diagrams,images and illustrations should be supplied with appropriate captions, numbers and accompanying explanations. Journal policy The Editorial Office reserves the right to adjust the layout of the text and illustrations to the standard layout of the journal. The following text length limits apply in original research papers and reviews: up to 70,000 characters (original research papers); up to 45,000 characters (review articles); up to 20,000 characters (critical reviews and discussions); up to 10,000 characters (book and exhibition reviews); up to 6,000 characters (chronicles); up to 200 words (abstracts); up to five words (keywords). Images, drawings and other illustrations should be of good quality. All graphic images must be submitted in an electronic format at the minimum resolution of 600 dpi for line art, and 300 dpi for photos. The authors who insert graphic images in MS Word documents must also provide the same images and as separate TIF, PDF or JPG documents. In certain cases, the Editorial Office may assume a more flexible approach to these requirements. Along with research and technical papers,the journal is also open to various types of contributions. Accordingly, the technical requirements that they have to meet are different. As far as technical studies, comments, chronicles, book and exhibition reviews, bibliographies and similar contributions are concerned, they do not have to meet any special requirements except for the technical ones, which also apply to other types of contributions. Uniform citation style Authors are required to format references according to the Chicago Manual of Style – author-date. Detailed information can be found on the web page: http://www.chicagomanualofstyle.org/tools_citationguide.html • In-text citations. The author’s name and publication year of a particular bibliographic entry are given in parentheses; there is no comma between the author’s surname and the publication year; if necessary, a page number may be cited and it is separated by a comma, e.g.: (Pejovic 2008), or (Pejovic 2008, 37), or (Kodela et al. 2006, 25–9). • The references in the bibliography (list of references) at the end of a paper are listed in the order of the Cyrillic or Latin alphabet according to the author’s surname. If several bibliographic entries belong to the same author and have the same publication year, lowercase letters of the alphabet are added. • Footnotes (notes) at the bottom of the page should include less important details, additional explanations, citations of used sources (such as unpublished materials, websites, manuals, etc.) but they cannot substitute the list of references. Citations in footnotes shall conform to the same format as in-text citations. Bibliographic citations in the reference list Books (monographs): In case a book has two, three or more authors, the surname of the first author is followed by the names and surnames of other authors. In in-text citations, only the surname of the first author followed by the abbreviation i dr. or et al. is given. The title of the book is followed by the publication place and the publisher, separated by a colon. If there are multiple publishers, they are separated by dashes. If there are more places of publication, only the name of the first city is given. Cvetko, Dragotin. 1952. Davorin Jenko i njegovo doba. Beograd : Naucna knjiga. Đukanovic, Vlado i Maja Đukanovic. 2005. Slovenacko-srpski i srpsko­slovenacki recnik. Ljubljana : Pasadena. Kodela, Slobodan A., Danijela Stojanovic, Sonja Cvetkovic. 2006. Slovenci muzicari u niškom kraju = Slovenci glazbeniki v Nišu in okolici. Niš : Slovenacka kulturna zajednica „France Prešern”. Editors of monographs or collections of papers: Pejovic, Roksanda (ur.) 2008. Allegretto giocoso : stvaralacki opus Mihovila Logara. Beograd : Fakultet Muzicke umetnosti. Trebše-Štolfa, Milica (ur.) 2001. Slovensko izseljenstvo : zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. Ljubljana : Združenje Slovenska izseljenska matica. Chapters in a monograph or a collection of papers: Zekovic, Dragomir. 2004. „Svetopolk Pivko (1910–1987)”. In Život i delo srpskih naucnika 9,ur.Vladan D.Đordevic,287–328.Beograd : Srpska akademija nauka i umetnosti. Maricki Gadanski, Ksenija. 2009. „Klasicarska aktivnost Albina Vilhara”. In Anticki svet,evropska i srpska nauka : zbornik radova, ur. Ksenija Maricki Gadanski, 208–213. Beograd : Društvo za anticke studije Srbije : Službeni glasnik. Introductions, prefaces and similar book parts: In-text citation (Bronner 2005, xiii–xx) Bronner, Simon J. 2005. Introduction to Manly Traditions. The Folk Roots of American Masculinities, ed. Simon J. Bronner, xi–xxv. Bloomington: Indiana University Press. Articles in print journals: Bižic Omcikus, Vesna. 2003. Niko Županic v Etnografskem muzeju v Beogradu. Etnolog : glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 13 (64) : 273–283. Mišic, Darko. 2009. Starogradanin Odon Vertovšek proslavio stoti rodendan. Informator Opštine Stari grad 25 : 4. Articles in daily press or periodicals, by known or anonymous authors: References to article from daily press can be made in the text, without being included in the list of references, as follows: “As Niederkorn wrote in The New York Times on 20 June 2002 ...”,or they may be placed in parentheses after the corresponding sentence (Vecernje novosti, 25. jun 2007). If the author wants to include the source in the reference list, the reference should be formatted as follows: Niederkorn, William S. 2002. A scholar recants on his „Shakespeare” discovery. New York Times, June 20. Vecernje novosti. 2007. Godine bez traga. Vecernje novosti 25. jun. Journal policy Book reviews Radovic, Srdan. 2009. Kontinuirano istraživanje zajednice Srba u Madarskoj. Prikaz knjige (Ni) ovde (ni) tamo: Etnicki identitet Srba u Madarskoj na kraju XX veka Mladene Prelic. Antropologija 7 : 161–2. Theses or dissertations Denby, P. 1981. The Self Discovered: The Car in American Folklore and Literature. PhD diss. Indiana University. Milenkovic, Miloš. 2006. Teorija etnografije u savremenoj antropologiji (1982­2002). Doktorska disertacija. Univerzitet u Beogradu – Filozofski fakultet. Websites Websites are cited within the text or in a footnote and are normally not included in the list of references. If an author wishes to include a website in a reference list, the reference should be formatted as follows: Howard, Clark. 2001. The True Story of Charyl Chessman. Available through: www.crimelibrary.com/classics3/chessman/index.htm Entries form online databases: Online databases are cited in the text like other references; in the reference list, the reference should be accompanied with an URL, e.g.: in-text citation: (Cambridge Dictionary Online) in the list of references: Cambridge Dictionary Online. Available through http://dictionary.cambridge.org in-text citation: (ProQuest Information and Learning) in the list of references: ProQuest Information and Learning.„Interdisciplinary – Dissertations & Theses”’. Available through http://proquest.umi.com/login/ user NOTE: • The peer review and publishing procedures are free of charge. • Authors will receive the PDF files of their papers for free via e-mail. • The electronic versions of articles will be available at the journal website http://slovenci.rs and they may be used under the Creative Commons– Attribution–NonCommercial–NonDerivatives 3.0 Serbia license (http:// creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/3.0/rs/). • The submitted materials are not returned to authors. • The authors are required to check the Author Statement and the Copyright Transfer Agreement, to fill in the documents and send them to the Editorial Office. The documents can be found in the Impressum of the journal, at the website of the National Council of the Slovenian National Minority. Editorial Office of Slovenika CIP – .............. . ........... ....... .......... ......, ....... SLOVENIKA : casopis za kulturu, nauku i obrazovanje = casopis za kulturo, znanost in izobraževanje / glavni i odgovorni urednici Maja Đukanovic, Biljana Milenkovic-Vukovic.­[Štampano izd.].- 2015, br. 1-.- Beograd : Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet : Nacionalni savet slovenacke nacionalne manjine, 2015- (Beograd : Graficka škola).- 24 cm Godišnje.-Tekst na srp., engl. i sloven. jeziku.- Drugo izdanje na drugom medijumu: Slovenika (Online) = ISSN 2466-2852 ISSN 2466-555X = Slovenika (Štampano izd.) COBISS.SR-ID 228313612 tema broja / tema številke Književno-umetnicki dijalozi Književno-umetniški dialogi ISSN: 2466-555X