404
ŽENI J a r o s t a w   I w a s z k i e w i c z
Ko bom umrl. utrujen od lepote, ki jo uho je in oko odprto lovilo žejno, ne žaluj. Zaspal bom sit velikega, težkega življenja. Vse lepo, kar kot ogenj skozme teče, zleti v višave ali zigine v vetru. Srce, živo bijoče, bo zastalo.
A glas moj ibo postal le mrtva čAa.
Tedaj morda pomisliš, da predrobni
so koščki teh besed, ki jih zapuščam,
a vedi, da v zamaknjenju pogosto
besedam pretesno bilo je v prsih.
Ta svet je bil prelep, da bi le tebi
izpel vse svoje pesmi. O, najdražja,
zamaknjen sem v brezmejna bil prostranstva
in kaj vse to srce je občutilo.
A vendar zmeraj, ko so si delili
ga tu ljudje in zvezde tam na nebu,
si ti kot voda zvesta, vedno ista,
bila edina, ki si me ljubila.
405